Sončni mrak
| Sončni mrak anonimno |
| |||||||||||||
O pondeljk popoldne – 28. dan tega, mesca – bo mraknilo sonce. To mraknenje se bo vidilo po sukanju lune v nekterih krajih poprej, v nekterih pozneje, ker se bo začelo 20 minut po eni popoldne, in bo jenjalo 57 minut čez pet. Na Krajnskim, Koroškim, Štajarskim, Teržaškim, Goriškim, Horvaškim bo z razločkam nekterih 8 minut zlo enak začetek in konec mraknenja; na Krajnskim se bo mrak začel 20 minut po treh; končal se bo pa 22 minut po pêtih.
Kakor se mrak sonca ne bo povsod o ravno tistim času vidil, tako tudi mrak ne bo povsod enak. V nekterih krajih bo mrak popolnama (tàmna noč po dnevi), v drugih se bo manjši ali veči serp ali krajc svitliga sonca vidil; v več krajih sveta bo le en del sonca mračen, v drugih pa clo ne.
Popolnama mraknenje 28. dan t. m. bo v našim cesarstvu le za severno-iztočne kraje Galicije (Poljskiga), in le tisti kraji, kteri med tem pojásam Poljskiga in Ruskiga ležé, bojo imeli popolnama tàmo.
V vsih naših poprej imenovanih južno-slavenskih deželah in v več druzih se ne bo vidil popolnama mrak, ampak stransko-spodnji sèrp sonca bo svètel ostal; ta sèrp bo v Gradcu nekoliko manjši kot v Belaku, Celjovcu, Ljubljani, v Zagrebu, Karlovcu, kjer bo nekoliko veči; še veči bo v Terstu, Gorici, Zadru, Sebeniku, Splitu, Vidmu, Benedkah, in tako naprej se bo na Laškim zmiraj manj tamniga sonca vidilo, dokler clo nič mraka ne bo.
Z majhnim razločkam se bo v naših (južnoslavenskih) deželah mraknenje takole vidilo:
Vzrok različniga mraka je v tem, da luna pri svojim sukanju okoli naše zemlje ne stopi povsod in o ravno tistim času enako med sonce in zemljo, tedaj tudi naši zemlji ne prikrije sončne svitlobe povsod.
Zapopadek sončniga mraka ni težak. Kakor včasih kakošen oblak sonce zakrije, da se en del zemlje, ki je pod tistim oblakam otamní, na drugih krajih pa, ki niso s tistim oblakam prikiti, sonce sije – ravno taka se, se vé da bolj poredkama, soncu primeri po luni. Luna, ki je sama po sebi popolnama tamna stvar, ki svojo svitlobo le od sonca dobiva, se namreč krog naše zemlje suče, in s zemljo vred vsako leto krog sonca. Ako se tedaj primeri, da luna pri tem svojim sukanju med sonce in zemljo pride, prikrije naši zemlji sončno svitlobo, manj, bolj ali clo popolnama, po tem kakor se namreč med sonce in zemljo vstopi, na ravnost ali le bolj po strani. In taka prikazen se imenuje sončni mrak (Sonnenfinsterniss), ki je ali popolnama ali le deloma.
Pri vsakim teku lune okoli zemlje bi vidili sončni in mesčni mrak, ako bi planjava te poti, po kteri se zemlja okoli sonca suče, s tisto planjavo, v kteri se luna okoli sonca suče, vkup zadela.
Velikost sončniga mraka se meri po palcih (colih). Zvezdogledi dajo namreč obraz sonca po nalaš za to napravljenim orodju ali v tamni izbi z daljnoglednim orodjem na beli popir se vtisniti in si zaznamvajo velikost sončniga obraza, kteriga v 12 enakih delov razdelijo, ktere palce imenujejo, in potegnejo iz njih središa skozi te razdelke 6 krogov. Po tem razločijo velikost mraka. Pri nas bo mrak okoli 10 palcov meril.
Ni tedaj res, da bi se ob sončnim mraku sonce otàmnilo, ampak le zemlja je otamnjena zato, ker svitloba sonca zavolj v sredi stoječe lune ne more na zemljo pasti in je osvitliti1. Sončni mrak se pa ne more drugikrat, kot le o mlaju lune prigoditi.
Vse to nas učí tista imenitna vednost, ki se zvezdoslovje imenuje; učeni zvezdogledi vedo sončne in mesčne mrake in mnogo druzih prikazin na nebu prerajtati in veliko veliko lét pred povedati. Vsi ti mraki so sedaj že noter do leta 1900 natanjko napovedani. Kakošna visoka učenost je to! kako očividno nam kaže, kaj zamore človeški um!
Naši predniki nekdaj niso bili v stanu sončnih in mesčnih mrakov tako gotovo naprej povedati, kakor jih zamorejo zvezdogledi sedanji čas, ki veliko bolje nebo in stvari na nebu poznajo.
Vunder je že učeni Grek Thales sončni mrak predpovedal, ki je po popisu zgodopisnikov Olimana Herodota 6 letno vojsko končal, ki je bila med Lydi in Medejci. Tamna noč, ki je namreč 30. kimovca leta 610 pred Kristusovim rojstvam nenadama po dnevu vstala in delj časa terpela, je nevedne vojskovode s tako grôzo navdala, da so orožje od sebe pometali, pobegnili, in tako vojski konec storili.
O starih časih so grozne rečí od sončnih mrakov pripovedovali, ktere še dandanašnji nevedni ljudje verjamejo2.
Res je scer, da človeka in žival neka posebna groza napada, ako tamna noč po dnevu nastopi; čeravno mrak ni popolnama, postanejo vse rečí po ti posebni svitlobi vse blede; zdí se, kakor da bi ta svitloba nobene sence ne dala. Vse omolkne, celi svet je tih – in zares, če bi sedaj tromba zapela, bi človek na koléna padel in mislil, da se bliža sodna ura!
Žival se čudno obnaša, ker ne vé kaj je to in kaj da bo. Vredno je tedaj, da se na vse spremembe in prigodbe o ti dôbi pazi.
Učeni možje v zvezdoslovju se bojo ta dan delječ v take dežele podali, kjer bo sončni mrak popolnama, da bojo še marsiktere razjasnila v ti prigodbi zadobili, kterih jim pri vsi vednosti še manjka. Sončni in mesčni mraki niso le prikazni, samo zijala pasti, ampak oni so pripomočki, stanovanja lune gotovo zvediti, kadar je ne vidimo, – zemljopisne dolgosti zvediti, lastnosti sonca in lune natanjčniši spoznati i. t. d.
Prav je, da se bo ob času sončniga mraka vsakdo na tak kraj podal, da bo zamogel to prikazin dobro viditi in na spremembe tiste dôbe paziti. Ogledovati se pa zna sonce takrat s posebnimi daljnoglednimi stekli, s prostim očesam, ali, kar je bolje, s kakošnim tàmno farbanim steklam (glažam), ali s kakošno z lučjo vžgano in počerneno šipico, s ktero se zamore lahko brez bliša v sonce gledati; nekteri nastavijo tudi škaf vode pod milo nebo, da v vodi spremembe sonca gledajo.
Če je oblačno, da oblaki sonce zakrivajo, postane tama ali noč, brez da bi zamogli sonce ogledovati. –
Tako bodimo pripravljeni, to čudovito natorno prikazin ogledovati, brez strahú in brez vraž, s kterimi so bili nevedni stari navdani, ki so mislili, da takrat strup spod neba na zemljo pada, ki ostrupení vodé in zeliša, in enacih vraž več.
Spomnimo se takrat prav živo vsigamogočnosti in modrosti Stvarnika nebes in zemlje, ki je odločil vsim stvarem, tudi na neomejenim nebu njih pot, da jo v nar lepšim redu hodijo, kakor jo jim je On naukazal!
Spoznajmo pa tudi zmožnost človeškiga uma, kteriga je dobrotljivi Stvarnik tako visoko povzdignil, da se zamore v nedosegljive višave podati, po svojih vednostih to slediti, kar se gôri godí, in tako imenitne prikazni veliko lét poprej, clo na minute, naprej povedati! Naj bi že iz tega tudi vsak priprost človek spoznal, da mu je Bog um podelil, da se kaj učí!
Jako lepo je pel o tem predmetu rajnki slavni U. Jarnik:
Tamkej gôri se neznani
Velki svéti sučejo;
Z lučjo sonca so obdani,
Krogle póte tekajo.
Zvezda zvezdi je soseda,
Njih za nas števila ni –
Ena v drugo svétlo gleda,
Vsaka Božjo čast gori.
1) Pri mesčnim mraku (Mondesfinsterniss) se pa zemlja vstopi med sonce in luno, in brani, da sonce ne more lune osvetliti. Mesčni mrak se za eni in ravno tisti kraj veliko večkrat primeri, kot sončni; na 3 mesčne mrake se šteje večidel 1 sončni mrak. Za celi svet skup je pa več sončnih mrakov, kot mesčnih.
2) Tako smo brali, da je nekdo v Presburgu na Ogerskim med nevedno ljudstvo strah zatrosil, da bo na dan sončniga mraka konec sveta!