Sončni jarek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Sončni jarek
Podkovani zajec in modra oslica
Marko Kravos
Spisano: Ines Beno
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ko so davno nekoč naši Ijudje prebivali še v širni stepi, sta tam živela brata Rok in Tom. Rok si je zelo gnal k srcu, ker je naše življenje kratko in razdrobljeno na dneve in noči: - Če ne bi bilo noči, - je razmišljal, - bi ne prespal polovice živIjenja. Dvakrat dlje bi živel. Očitno je bilo tudi takrat časa vedno premalo. Rok je zato pomislil, da bi še pred svitom vstal in stekel proti vzhodu, soncu naproti. Tako bi ga zjutraj prej ugledal. Potem, od jutra dalje, bi se obrnil in hitel s soncem na zahod. Na ta način mu bo zašlo izpred oči veliko kasneje. Njegovi dnevi bodo neprimerno daljši. Lotil se je tega. Kmalu po polnoči je vstajal in tekel tekel proti vzhodu. Ko so ga obsijali prvi sončni žarki, si je privoščil uro ali dve počitka. Potem urno nazaj, vse dokler ni sonce zdrknilo za obzorje. Takrat si je spet privoščil kratek oddih do polnoči. Zjutraj pa znova na jutrovo. In od tod spet na zahod in potem nazaj: celo življenje tako. Ves svoj čas je porabil za to. Rok je živel zelo dolgo, ker sonce podeljuje moč in zdravje vsakomur, ki se mu posveti. Posebno tistemu, ki pri tem razgibava telo. Veliko krajše življenje je doletelo njegovega brata Toma. Dneve in leta je preživljal v brezskrbnosti. Čas mu je tekel tako mirno, da se je sčasoma nanj navezala čreda ovc, ki so tudi rade postopale tja v tri dni naokrog. Pri Tomu so se udomačile. V zameno za družbo in varščino jim ni bilo prehudo, če so jih Ijudje od časa do časa strigli in molzli. Tako je Tom pasel svojo čredo in z ženo sta vzredila lepo število otrok. Vzela sta si veliko časa zase, za otroke in za domačijo tako čez dan kot čez noč. Skratka, vse zelo povprečno, pa kar zadovoljno. Po Tomovi smrti je njegovih dvanajstero sinov sledilo očetovemu zgledu. Med njimi pa se je iz roda v rod šepetalo o stricu Roku in njegovem slavnem teku za soncem. Še dandanes je iz satelita mogoče videti v stepi dolgo brazdo, ki gre od vzhoda proti zahodu. Nobene reke ni bilo tam v davnini, nobenega namakalnega kanala. To sled je izdolbel Rok s svojimi nogami, ko je tekal s soncem sem in tja. To je sončna pot, ki je Roku raztegovala dneve. Ko kdaj pa kdaj divja tam okrog stepski vihar, se Tomovi potomci s svojimi čredami zaklonijo v ta jarek. Stricu na čast mu rečejo kar Rokov rokav. Dolgo življenje sončnega Roka je tako dobilo smisel: tudi trajen spomin je nekaj vreden! Ko nastane neurje, se lahko kdorkoli vanj zateče.