Somračje (Jarc)

← Kadar nas kdo zapušča ...

Somračje (Novembrske pesmi) Miran Jarc

Nemo mesto →

Pesem je besedilna varianta pesmi To uro je jesenska slutnja ….

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

To uro je jesenska slutnja zasenčila poletje.
Tiho rosi dež na zemljó, ki še ni dala plodov,
in na ljudi, ki so nenada videti brez domov,
ali pa kot da se spominsko zaman mučijo v nekdanje
in jim je siva praznota med nebom in zemljó — razodetje,
potem ko so, slabotni, že davno pregnali vse sanje.

Reka, ki je še pravkar polna kopalcev šumela,
je zdaj svinčena. V njej se sonce več ne ogleduje.
O, sonce — veliki uspavač, ki čas okamenjuje,
o, sonce v brezvetrju tišine brez Boga — — —
zdaj je jesen, četudi za hip, dahnila preko sveta,
da bi v ljudeh predsmrtne slutnje razvnela.

Ali, kot da duše ne zmorejo več bremena nemira,
boje se jesenskih dihov, kot otroci viharne noči
(češ, saj vemó, da je z nočjo vsemu kraj)
in mrzel strah jim ledení oči.
Samotna telesa samo še čakajo, kdaj
jih bo sonce uspavalo spet — in so bolnik, ki ne ve, da umira.