Pojdi na vsebino

Solza usmiljenja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Solza usmiljenja
V. R.-č
Izdano: Slovenski narod 25.- 26. avgust1905 (38/194-195),
Viri: dLib 194 dLib 195
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Prijazno solnce je izvabilo tudi vrhovnega poglavarja vseh hudičev iz njegovih zaduhlih, žveplenega dima prenapolnjenih prostorov v peklenskem kraljestvu na jasni dan. Užgal si je cigareto, v kateri so nohtovi nadome­ščali tabak in se šetal po neskončnem vsemirju tako mirno in zadovoljno kakor samo hišni posestniki, ki so dobro spali in imajo v omari celo kopico hranilničnih knjižic.

Na tem izprehodu je satan naletel na nebeškega vratarja sv. Petra in je v svoji hudobiji takoj začel dobrosrčnega starčka „vleči“.

,,Lej ga!“ je zaklical satan, ko je gledal sv. Petra. „Lej ga no! Tako znan se mi zdiš! Ali nisi ti nebeški vratar Peter?“

„Prosim — sveti Peter“ je s poudarkom odgovoril nebeški vratar in se jako resnobno in dostojanstveno držal. Poznalo se mu je na obrazu, da ni kar nič vesel, da se je sešel s satanom. Pa saj ni čuda ; to znanje bi ga znalo še kompromitirati.

„Ah — da — oprosti,“ se je porogljivo smejal satan, „da sem pozabil na pristoječo ti titulaturo. Veš, v peklu se človek tega odvadi. V peklu je polno papežev in kraljev, a jaz jih kar po imeni kličem in sem se tako odvadil titulatur. Upam, da mi ne zameriš.“ „ O — prosim,“ je z veliko reserviranostjo odgovoril sv. Peter in prestopil na drugo zvezdo, da bi se mogel iznebiti slabe druščine. Ali satan ga ni tako poceni izpustil. „Počakaj vendar malo,“ je rekel prijazno, sledeč sv. Petru na drugo zvezdo. „Kam pa se ti tako mudi.“

„Domov moram; kdo ve, če kaka duša ne čaka pred nebeškimi vratini, da ji odprem.“

„Prijatelj — nikar preveč ne renomiraj. Saj se poznava! Pri nas v peklu imamo 10.000 vrat in pri vseh je noč in dan taka gneča, da se morajo vratarji vsako uro menjati. V nebesih imate pa ena sama vrata, ti si edini nebeški vratar, pa imaš še dosti časa, da hodiš na izprehode in niti namestnika nimaš, čeprav si že precej v letih.“ Sv. Petra so te besede hudo spekle. Pobesil je glavo in globoko vzdihnil.

„Ali si bolan?“ je hinavski porogljivo vprašal satan in dobri sv. Peter nič hudega sluteč je prikimal.

„Kaj ti pa je?“ je zopet vprašal hudič. „Ali imaš morda putiko?" „Kaj še ! Pravijo, da sem hupohonder — —“

„To zna biti resnica. Izgledaš prav dobro. V nebesih pač ves dan samo molite in to ni posebno zabavno. Da, da, le meni verjemi; od samega dolgočasja si postal melanholičen in ta melanholija te je naredila hipohondra.“

Sv. Peter je zopet povesil glavo in vzdihnil, ali odgovoril ni ničesar. Rad bi bil sicer satana zavrnil, toda moral bi govoriti neresnico in tega ne bi bil storil za ves svet ne.

„Veš kaj,“ je rekel satan, „obišči nas enkrat v peklu. Prav res, da me bo veselilo, če nas enkrat obiščeš. Jamčim ti, da se boš izvrstno zabaval. Kuhinja je pri nas izvrstna. Vsak petek imamo velikansko slavnost. Ob petkih imamo kosilo kakor pri kaki novi maši. Popoldne po črni kavi ti priredim posebno slovesno trpinčenje različnih papežev. To se boš smejal, ko boš videl nekdanje mogočnike, ki bodo morali hoditi po razbeljenih žebljih. Zve­čer je vedno domač koncert. Tu se muzicira, poje in pleše. Če prideš, bo Lukrecija Borgia zaplesala danse du ventre, papež Alekander VI. bo pa moral na črepinjah čardaš plesati. Ali prideš?“

„Ne, nikakor ne,“ je z ogorčenjem odgovoril sv. Peter. „Nikdar ne.“

„E, beži, beži! Kaj bi bil tak! Saj pogledat pridi enkrat v moje kraljestvo. Boš videl, da je pri nas prav zanimivo. V zadnjem času smo morali vse prostore razširiti. Zdaj imamo poseben oddelek za Marijine device ; prav prostoren oddelek in jako praktično je prirejen. Le pridi, boš vsaj potem v nebesih vedel starim tercijalkam kaj novega povedati.“

„Hvala za povabilo — a vabiš me zastonj. Sicer pa se zaman hvališ, da imaš v peklu vse užitke, kar jih je mogoče doseči. Enega užitka ne poznaš in ga ne boš nikoli poznal. In prav ta užitek je nad vse vzvišen in plemenit.“

„In kateri je ta užitek?“

„Ti ne poznaš usmiljenja, ti ne veš, kaj je, če stopi človeku solza usmiljenja v oko in če sledeč plemenitemu nagona, stori dobro delo svojemu bližnjemu.“

Po teh besedah je sv. Peter hitro prestopil na novo zvezdo in odjadral proti nebesora, satan pa se je začuden in zamišljen napotil nizdolu v svojo peklensko domovino.


Prišedši v pekel, se je satan umaknil v dvorano, kjer je dajal avdijence in kjer so se navadno shajali peklenski starejšine na posvetovanje. Stene te dvorane so bile okra­šene s portreti takih zaslužnih mož, ki so največ duš pripravili v večno pogubljenje, častno mesto med njimi so zavzemali različni cerkveni dostojanstveniki.

Besede sv. Petra so bile padle satanu tako na srce, da je poklical svojega prvega svetovalca, predsednika peklenskega ministrstva, ekscelenco Belcebubs.

Ta se je pred satanom vrgel sedemkrat na trebuh in potem s primerno ponižnostjo vprašal, kaj da ukazuje njega peklensko veličanstvo.

„Ali si ti že kdaj jokal usmiljenja?“ je vprašal satan svojega ministrskega predsednika.

„Ne,“ je jako odločno odgovoril ministrski predsednik Belsebub, tako da satan ni dvomil o resničnosti njegovih besed.

„Pravijo, da je to izreden užitek.“

„Tako?“

„Na vsak način hočem tudi jaz enkrat usmiljenja jokati. Vseh užitkov imam na razpolaganje — spoznati hočem tudi, kaka slast da je, usmiljenja.“

„Veličanstvo,“ je pripomnil Belcebub, „zdi se mi, da bo to strašansko težko. Če se ne motim, je to nekaj popolnoma nenaravnega, nekaj, kar je proti naši naturi“ „Lep služabnik si ti,“ se je začel jeziti satan. „Če mi še o taki stvarine znaš svetovati, potem te pač ne morem rabiti za ministrskega predsednika. Glej da stvar kako aranžirali, sicer te degradiram“

Belsebub se je zamislil. Skrbelo ga je za imenitno službo in zato je napenjal svoje možgane, kar je mogel. Končno je tlesknil s jezikom in veselo vzkliknil:

„Veličanstvo — nekaj mi je prišla na misel.“

„Govori“

„Izvolite si ogledati kaznilne oddelke; morda iztakneva tam kakega takega reveža , da se bo smilil celo vašemu peklenskemu veličanstvu.“ Obšla sta vse kaznilne oddelke.

Videl a sta strašne, nadvse grozljive prizore in Belcebub je na svojo radost zapazil solzo, debelo in smrdečo solzo v satanovih očeh. „Veličanstvo« je vzkliknil, »Velečanstvo — vi jočete“

„Da,“ je oogovoril satan, ali tisi jako neumen hudič , če misliš, da so to solze usmiljenja. Veselja se jočem, da znajo moji služabniki pogubljene duše tako izdatno trpinčiti.«

Naslednje jutro je satan pri zajtrku čital „Slovenea“ in iz njega izvedel, da nastopi v ljubljanskem gledališču v operi „Fausta“ tudi Mefisto. Pozvonil je Belcebubu in mu naročil, naj mu za to predstavo poskrbi ložo.

Zvečer je mogočno sedel v najeti loži in se oziral po gledališču.

„Ljubljanske dame mi prav ugajajo“ je zaupno šepetal Belcebubu na uho „ali v ljubljansko gledališče me vendar ne bo več.“ „Zakaj ne.“

„Prosim te — poglej jih te dame. Nobena ni dekoltirana. Kakor nune so zavite! Ne, to ni zame“

Belsebub je bil to pot iz prepričanja istih misli, kakor njegov penski vladar.

Satan je potem posvetil svojo pozornost predstavi. Čudil se je, da zna godba tako desledno napačno svirati, da je na odru tako malo mladih dam, in da dijaki tako navdušen o ploskajo tudi tedaj, kadar bi smeli po človeški pravici sikati.

„Dobri ljudje so ti Ljubljančani, prav dobri ljudje“ je dejal satan svojemu ministrskemu predsedniku.

V tem je nastopil Mefuto. Satan ga je pogledal in premeril od nog do glave potem pa srdito stisnil pest in zažugal z njo proti odru. Na srečo ga ni zapasil policijski uradnik, ker je spal v višavah, kjer vise prospekti, sicer bi ga bil takoj odstranil iz gledališča.

Belcebub je zagledal v satanovih očeh solzo, a se je klavrno stisnil v svoj kot, kajti spoznal je na prvi pogled, da to ni solza usmiljenja, nego solza srditosti nad ubogim Mefistom.

Belcebuba so obšle najhujše skrbi za ministrsko predsedstvo, ker mu satan, ko sta se iz gledališča vračala v pekel, ni privoščil nobene prijazne besede. Mislil je in mislil, kako bi pripravil satana do tega, da bi usmiljenja zajokal, pa če bi solza bila še tako majhna.

Bila sta že blizu pekla, ko je Belcebub zaslišal iz daljave klic „Hudič naj me vzame«. Ostal je in veselo zavriskal:

„Veličanstvo — zdaj pa vem, kako vas pripravim do tega, da bodete usmiljenja jokali.“

„Govori.“

„Na svetu je vse polno bede in obupa. Tisočkrat in tisočkrat se sliši klic „Hudič naj me vzame“. Oglejva si enkrat te trpinčene zemljane iz bližine. Morda se le ponudi prilika, da bo Vaše veličanstvo usmiljenja zajokalo“

„To je pa res dobra misel,“ je menil satan in je svojega ministrskega predsednika prijazno sunil pod rebra, da se je sedemkrat prekopisnil. „Ravno danes je noč jasna. Kar pojdiva malo gledat tiste ljudi, ki me tolikrat kličejo in ki komaj čakajo, da pridejo v moje kremplje.“

Šla sta po poti in spoznala silno bedo, ki tare reveže ter spoznala, zakaj si tolikrat žele, da bi jih vzel hudič. Ali satana ni ganila ta beda.

Ravnodušno je nadaljeval svojo pot. Naenkrat je slišal posebno krepak klic „Hudič naj me vzame“. Glas je prihajal iz prostornega, graščini podobnega farovža, kjer so župnik, kaplan in kuharica tarokirali.

Župnik je bil napovedal pagat ultimo, kaplan je napovedal kontra in zdaj je župnik zapazil, da sploh nima pagata, da je torej igra izgubljena. Vrgel je karte kuharici v obraz, nakar je ta v sveti jezi za­čela pretepati župnika z metlo. Stari nadušljivi gospod se je tako zvijal pod udarci kuharičine metle in se tako vsled kašlja davil, da je kaplan padel v omedlevioo. In tedaj je v satanovih očeh sableščala solza resničnega usmiljenja in prvič v življenju je obšla njegovo srce želja, da bi komu pomagal. Udaril je z repom nadušljivega župnika po glavi, da ga je takoj zadela kap in mu nato takoj izpolnil zadnjo njegovo željo, ki jo je bil izrekel z besedami „Hudič me naj vzame“.