Sojenice in cigan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospod in sv. Peter Sojenice in cigan
Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice
Fran Milčinski
Sin Jež
Spisano: Matteja
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Sojenice in cigan


V starih časih sta živela cigan in ciganka, on je koval čavlje in verige, ona je prosila in če ji niso dali, je vzela — danes gladež, jutri kradež, tako sta se pošteno redila.

Pa se zgodi, da zboli ciganka sredi noči. Cigan, kaj hoče, gre okrog sosedov prosit pomoči in res spravi pokonci tri ženske, ki so šle k ciganki.

Ena teh žena pa je bila vdova in je imela edino hčerko, ta hčerka je štela šele sedem let in jo je bilo strah samo doma; pa je skrivaj ušla z doma in za materjo in je smuknila ciganki pod posteljo in je niso videli, ker je bila tema.

Ciganka pa je tisto noč dobila dete in žene so šle pripravit vodo za kopel, med tem so položile novorojeno dete pod posteljo, da ne bi delalo napotja v razvlaki in pri direndaju. Ko je bila voda topla, so jo v koritcu prinesle v izbo in vdova se je pripognila pod posteljo, da vzame dete. Pa je opazila svojo skrito hčer in ji rekla: »Hoj, dekle, kaj pa ti tukaj, hodi vun?«

Hčerka je prilezla izpod postelje, pa se ni nihče več brigal zanjo, ker se je ženam mudilo, da so dete skopale in povile.

Ciganki je odleglo in je zaspala, rumena zarja je gori prihajala in naznanjala beli dan in žene so se razšle. Vdova in hčerka sta šli vkupe proti domu, pa je hčerka vprašala mater: »Čujte, mati, kdo so bile one tri bele žene, ki so prišle v hišo, ko je dete ležalo zraven mene pod posteljo?«

Mati se je začudila in je vprašala, kake so bile te žene in kaj so počele. In deklica je povedala, kako prelepo so bile oblečene in imele svetle vence na glavi; sklanjale so se k detetu in govorile: »Tri dni kralj, četrti dan povišan!« — potem, so šle vun in ni bilo slišati ne koraka ne duri.

Vdova je zdaj vedela: bele žene so bile sojenice. In jezik ji ni dal miru, da je nesla novico sosedi, ta jo je povedala botri, novica se je raznesla po vasi in izvedel jo je tudi cigan. Široko se je zasmejal, da ima kralja za sina, in ko je sin doraščal, ga je klicali za kralja in mu veleval: »Kralj stori to, stori ono, kralj, idi kure krast!«

V tisti vasi je živel še drug zakonski par; imela sta dvoje otrok, dečka in deklico, pa ko sta bila oba še majhna in nebogljena, jima je umrla mati.

Mož je ljubil svojo deco, oko bi zanjo dal iz glave, zdaj si ni vedel kaj, poiskal si je drugo ženo, da bi gledala na otroka in jima rezala kruhka. Ali pisana mati je imela strupeno srce: od kraja, kadar ni bilo moža doma, potem tudi spričo njega je kregala in dregala ubogi siroti in ju klela in podila, zavidala jima je suhe skorjice, še požirka čiste vode.

Bratec in sestra sta postala večja in večja, mačeha je postajala hujša in hujša in ko sta videla in spoznala, da jima od mačehe ne bo miru, od očeta pa ne pomoči, ker sam trpi zaradi njiju, sta si zavezala culici, se poslovila pri mački na ognjišču in pri drugem nikomer in sta zjutraj na vse zgodaj, ko sta oče in mačeha še spala, skrivaj zapustila dom in šla v široki svet, da si poiščeta službe. Hodila sta in hodila in ko je solnce stalo na poldne, sta prišla do hiše in sta vprašala, ali bi hoteli in ju vzeli v službo. Pa jima je dala gospodinja kruha, ker sta bila lačna in tako mlada, potem pa jima velela z Bogom, ker sta se prešibka za trdo delo.

Šla sta naprej, prišla v temen gozd, temu gozdu ni bilo konca ne kraja; solnce se je nizalo, tiha rosa je nastopala, pa še nič glasu, nič sledu, da so blizu ljudje.

Sestrica se razjoče: »Kam sva zašla, živa več ne najdeva iz temne te hoste.«

Bratec jo potolaži: »Ne boj se, sestra, saj sem jaz pri tebi in Bog nad nama. To je hrastova šuma, tod pastirji žirijo svinje; ako ne najdeva koče, naj¬deva vsaj stajo, da notri prespiva noč in naju ne zakoplje volk; jutri nama že beli dan pomaga naprej.«

Še sta šla po šumi, temna nočka je padala na zemljo, sestrica je pešala, brata je skrbelo, slednjič zagledata hišo, velika je bila in zidana, in sta rekla: »Rešena sva, dobri ljudje nama ne odreko zavetja, nemara dobiva še košček kruha.«

Duri so bile odprte, kako se prestrašita: hiša je bila razbojniška. Po tleh je stala kri, po kotih so slonele puške, ob stenah so visele sablje, v kleti so križem ležali ubiti razbojniki in jih je bilo enajst.

Sestra reče: »Beživa! Če še kateri živi in pride odkod, ne prizanese nama.«

Bratec pa je odgovoril: »Zunaj je noč, že tuli volk, le tukaj počakajva dne.«

Dobro sta se zaklenila in ker sta bila trudna, sta hitro zadremala in trdno prespala vso dolgo božjo noč;.

Ko sta se zbudila, je bil velik dan, solnce je prijazno sijalo in bratec in sestra sta pozabila na ves strah zadnje noči. Pripravljala sta se na pot, pa se spomni bratec. »Sestra, kaj ti povem! Naspala sva se, zdaj morava še kaj založiti, da ne opešava po poti. Zakuri ogenj in pristavi vodo, jaz grem na lov, da kaj uplenim, bodi za v lonec, bodi za na raženj.«

Iz kota je vzel razbojniško puško in se poslovil in ni bil še daleč od hiše, že je srečal volka in je nanj pomeril. Volk pa je dal od sebe glas in je prosil: »Nikar me ne streljaj, v pomoč ti bom!«

Deček se ni malo začudil od kdaj volčje govore, vendar mu je prizanesel in volk je sel z njim. Gresta naprej in bratec kmalu ugleda medveda. Pomeril je nanj, pa medved se je vzdignil na zadnji šapi in lepo prosil: »Nikar me ne streljaj, lahko ti bom še v pomoč!«

Deček je prizanesel tudi medvedu in medved se je pridružil dečku in volku. Zdaj so bili trije, šli so naprej in so srečali še risa, lisico, mačko in petelina, vsi so prosili bratca, naj jih ne strelja. in mu obljubili svojo pomoč, bratec si jih je usmilil in so šli ž njim.

Solnce je stalo že na poldne, bratca je skrbela sestrica, ki ga čaka, lačen je bil tudi, plena pa še nič.

Lisica je spoznala njegovo skrb, izza grma mu je pripodila zajca, bratec ga je ustrelil in medved ga je pobral. Zdaj so se namerili proti domu in petelin je zletel v najvišji hrast, da se ozre in pove pot. Pa je zapel: »Kikiriki, sestrici tvoji se hudo godi!«

Bratec se je ustrašil in je priganjal hitro domov, medved, ris in volk so mu delali stezo skoz šumo. petelin po vrheh pa je zapel v drugič: »Kikiriki, sestrici že teče kri.«

Zdaj je medved bratca vzel na svoj hrbet in dirjali so kakor vihar.

Sestri se je ta čas godila groza v razbojniškem domu. Kurila je na ognjišču, pa ko se je zasukala, da stopi po vodo, je od strahu kar sedla vznak: po-glavar razbojnikov je stal v durih.

Rezal se je in kazal ostre zobe in vprašal: »Holej, kje so moji tovariši!«

Sestrica se je tresla in je dejala: »Žive duše nisem videla, noč je naju zajela, mene in bratca, hiša je bila prazna in v njej sva prenočila.« Poglavar je ugledal kri po tleh, ozrl se je po koteh, stopil je v klet, tam so križem ležali ubiti razbojniki. Prirohnel je nad sestrico: »Tvoji pajdaši so mi ubili tovariše. Kje so, da jim vrnem nemilo za ne-drago?« In je potegnil sabljo, ostro ko britev, kakor solnce se je bliščala, v sredi ji je ležala kača, na koncu ji je gorel ogenj, v jarem strupu je bila kaljena.

Sestra je neusmiljeno zakričala, razbojniški poglavar pa je zavihtel sabljo in komaj se je sablja doteknila blede glave, že je odletela in sestrica mrtva omahnila na tla. In še ji je odsekal roki in nogi in krvave kose zmetal v kad. Zaklenil se je v hišo, vzel puško in prežal pri oknu. In ni prežal dolgo, iz gozda je pridrevil medved, na medvedu bratec - - pa je sprožil nanj. In bi ga zadel sredi v srce, pa se je medved tisti hip vrgel na tla in je zletela krogla bratcu čez glavo. Mačka je velela: »Skrijte se!«

Poskrili so se za drevesa, mačka pa se je na okoli splazila do hiše — poglavar je ni videl; pognala se je na streho, s strehe v vežo - - poglavar je ni slišal; skočila je poglavarju za vrat — komaj jo je čutil, že mu je izpraskala oči. Odklenila je vrata in poklicala zverjad in medved in ris in volk so planili na razbojnika in ga raztrgali na drobne kosce. Bratec je iskal sestro, bridko je zaplakal, ko jo je našel v kadi razmesarjeno. Vzel je bledo glavo in krvavi trup, beli rokici in drobni nogici in je drugo k drugemu položil na mizo in lepo zravnal, da je ležala, kakor bi spala. Volk je rekel: »Jaz ji izkopljem grob.« Ris je rekel: »Jaz ji zbijem krsto.« Medved je rekel: »Jaz jo nesem k pogrebu.« Petelin in mačka sta obljubila, da ji zapojeta bilje.

Lisica pa je rekla: »Prvi je padar, padar sem jaz. Smuknila je okrog voglov, skočila okrog plotov, prevrnila listje in travico, da je ujela kačo pisano. Z ostrim zobom jo je strgala, da je s kačjo mastjo pomazala razsekano sestro. In koder jo je mazala, so se kosi sprijeli, so se rane sklenile in sestrica je odprla oči; zagledala je bratca, pa so ji zobje šli na posmeh, noge na pohod, roke na objem, usta na poljub in ko ji je bratec vse povedal, je poljubila tudi živad, vsako enkrat, lisico pa dvakrat.

Zdaj so bili vsi veseli in so hiteli, da zapuste krvavi ta krov. Pa predno so šli, še je vzel bratec in si opasal svitlo sabljo mrtvega glavarja. Šli so in peljala jih je pot skozi temni gozd, po zelenih dobravah, po pisanih poljanah naprej in naprej, dokler da jim ni ustavila stopinje široka voda, črno jezero.

Postali so in moževali, na katero bi krenili stran. Kar zagledajo: dolga procesija ljudi se pomika proti jezeru. Plapolajo črna bandera, molitev kipi proti nebu in vzdih in jok. Sredi vrste gre kraljična, oblečena v samo zlato in srebro in drago kamenje, bleda je kakor smrt, dve gospe v črni svili jo pod-pirata, da ne omahne. Za njo stopata kralj in kraljica v črni obleki in s krono na glavi in za njima polno ljudstva, vse v joku in solzah.

Kraj jezera se je sprevod ustavil. Kraljična je premilo objela očeta in mater in oče je zavekal: »Joj meni, dete moje drago; hčerkica edina, da te moram dati za deseto. Kam hoče tvoje belo lice, kam hočejo tvoje bele roke!'«  Mati se je zgrudila na tla kakor mrtva in so jo gospe vzdignile in jo odnesle in za njo je šel kralj in s kraljem vse ljudstvo. Le kraljična je ostala na bregu, klecala je in se jokala.

Dečku se je smilila njena lepota, še bolj njena žalost. Stopil je k njej in jo vprašal: »Prelepa kraljična, kaj se plačeš ?« Kraljična je odgovorila: »Ne vprašuj me, neznani mladenič, zame ni pomoči! V tem črnem jezeru živi strašen zmaj, sedem ima glav, drugega ne pije kakor človeško kri, drugega ne je kakor človeško meso. Moj oče, kralj, pa mu mora sleherni dan za deseto dati devico, drugače bi z repom raztepel vodo in potopil vse kraljestvo. Danes je meni prišla vrsta, edini njegovi hčeri. Moj oče, kralj, je po devetih kraljestvih oklical, kdor bi zmaja ubil in mene rešil, tega postavi za kralja in me mu da za ženo. Pa se ni oglasil nikdo.«

Voda v jezeru je pričela kipeti, kraljična se je razplakala in je rekla: »Hodi z Bogom, že se giblje zmaj, da še tebe ne pogoltne!« 

Ali bratec je odgovoril: »Beži vkraj, stopi v breg, naj poizkusim, če da Bog, da te rešim pošasti!« Stopila je v breg, že je pogledal zmaj iz vode. Sedem je imel glav in je prhal in ko je prhnil, je zabučal vihar, dim se mu je valil iz žrela, bliski so mu švigali iz oči in tako je bil dolg, da je stepal vodo onostran jezera. Zazijalo mu je vseh sedem glav, da pogoltne kraljično - ali je ni mogel doseči. Dišalo pa mu je mlado njeno meso in poganjal se je bliže.. Zdaj je bratec potegnil svetlo sabljo, ostro kakor britev; ko solnce se je zabliščala, v sredi ji je ležala kača, konec nje je gorel ogenj, v jarem strupu je bila kaljena. In pridrevile so zveri, zakadile so se v zmaja in ga držale; bratec pa je zavihtel silno ostrino in komaj se je z njo doteknil zmajevih glav, že so odletele. Zemlja se je stresla, jezero je prihajalo rdeče od krvi, na belem produ je medlela reva kraljična. Zveri so trgale zmaja in so ga raztrgale na drobne kosce, le vseh sedem jezikov je iz goltov porval bratec in jih spravil v torbo.

Kraljična se je zdramila in ko je vse videla in razumela, se je razjokala od veselja. Prelepo se je zahvalila mlademu rešitelju in je rekla: »Hvala Bogu in tebi, moj ljubljeni in poljubljeni, odrešil si mene in Kraljestvo, pojdi greva k očetu, da te postavi za kralja in ti mene da za ženo!« Zahvalila je tudi zveri in še je pozdravila in objela sestrico in vsi so bili srečni in so se okrenili, da gredo v kraljevo mesto.

Pa se je spomnila sestrica očeta v daljini in je zaplakala: » Oj, da imamo še ljubega očeta pri sebi, kako bi bil vesel naše sreče!« Tudi bratcu se je potožilo in so se zmenili in in sklenili, da pojdi sestrica po očeta, varno jo naj spremljajo živali, bratec in kraljična pa da gresta naprej pred kralja.

Hodila sta bratec in kraljična proti kraljevemu mestu pa se zgodi, da se dečka loti silen zaspanec, ni mu bil več kos in je rekel: »Moja mlada nevesta, kaj ti povem: tako se mi dremlje, da mi oči več ne vidijo, da me noge več ne neso. Dajva, sediva malo v hlad.«

Sedla sta doli v zeleno travo, naslonil ji je glavo na krilo in je zaspal, kraljična pa mu je z belimi prstki česala kodrasto glavo.

Pa pride po beli cesti mlad cigan, tisti, ki so mu sojenice prerokovale, da bo tri dni kralj in potem še povišan. Kraljično je bilo strah in je dramila spečega tovariša, pa je pretrdno spal in ga ni mogla vzbuditi. Črni cigan se je ustavil pred kraljično, mikal ga je blesk njene obleke in še jo je vprašal, kdo je in kaj tod dela. Kraljična se je tresla in mu je vse razodela, kako jo je deček, speč ji na krilu, otel iz oblasti zmaja in bo zdaj njen mož in postavljen za kralja.

Črnemu ciganu so se zasvetile oči, globoko se je priklonil kraljični. Pa ko se ji je klanjal, je vzel dečku sabljo in že mu je odsekal glavo. In še je zasukal ostrino nad kraljično in ji zagrozil, da tudi njej stori enako, če mu ne bo pokorna. In se je prestrašena morala zakleti pri mrtvi glavi dečka, da cigana pelje pred očeta in očetu kralju pove, da je cigan ubil silnega zmaja in jo otel iz nesreče.

Žalostna je šla s črnim ciganom v kraljevo mesto in kakor se je zaklela, tako je morala govoriti. Kralj je bil vesel rešene hčerke in je bil žalosten črnega zeta ali bil je mož beseda, hvaležno je sprejel cigana in dal oklicati po vsej deželi, naj pride ljudstvo in se pokloni mlademu kralju, in vsak, kdor pride, bo lahko jedel in pil, kar in kolikor bo hotel. Na zlatem prestolu je široko sedel cigan, v zlatih svečnikih mu je gorelo devetsto sveč, sedem blazin je imel pod sabo, da bi ga ne tiščalo, in kraljična je morala sedeti poleg, bleda in tiha, in srce ji je bilo žalostno za smrt.

Trume ljudi so prihajale in se poklanjale mlademu kralju, med njimi je bil tudi starejšina iz vasi, odkoder je bil cigan. Starejšina je cigana koj spoznal in ko ga je spoznal, ga je minila lakota in žeja, kar obrnil se je in je hitel domov, da pove staremu ciganu veliko novico.

Stari cigan je zavriskal: konec bo delu in gladu! Prodal je naklo in kladivo, kupil seneno mrežo tobaka, da se prikupi kralju sinu, in je šel na pot.

Dan je potekal za dnem, noč minila za nočjo, zaklani bratec je ležal ob beli cesti na zeleni ruši in je bil mrtev. Pa je napočil četrti dan in je mimo prišla sestrica, s sestrico oče in vsa zvesta živad. Prva ga je zagledala lisica in je rekla: »Glej trup!« — Mačka je vzkliknila: »Tu je glava!« - in so videli, da je bratec, krvav in mrtev.

Oče in sestrica sta bridko- zaplakala, lisica pa je že smuknila v grm, prevrnila je listje in travico, ujela je kačo pisano, z ostrim zobom jo raztrgala, s kačjo mastjo namazala glavo in vrat in sta se sprijela; rana se je zacelila in bratec je odprl oči. Pa ko je videl sestrico in očeta, so mu šla usta na smeh, nogi na pohod, roki na objem in je poljubil sestrico in očeta in vso živad, vsakega enkrat, lisico pa dvakrat. Zdaj se je spomnil tudi kraljične, skrbelo ga je in so hiteli, da pridejo v kraljevo mesto.

Vse mesto je bilo v belih zastavah, cesta polna veselih ljudi in so izvedeli novico: jutri bo poroka lepe kraljične z mladim kraljem, ki je ubil zmaja in rešil kraljično in kraljestvo.

Deček je vstopil v grad. Pa ko je prišel pred cigana in se mu priklonil do tal, ga črni cigan, košat in mogočen, niti ni pogledal. A spoznala ga je kraljična in ko ga je videla živega, je več ni vezala prisega pri mrtvi njegovi glavi. Ušla je od cigana in je objela dečka okoli vratu in je rekla: »Ta me je rešil nesreče, ta je ubil zmaja in ne črni cigan. Črni cigan je razbojnik, spečega je zaklal mojega rešenika in še mene bi bil, da ga nisem peljala pred kralja in rekla, da je on premagal zmaja.«

Cigan je tajil. Deček pa je odprl torbo in iz torbe je vzel sedem zmajevih jezikov, da so jih videli vsi, in še je poklical sestrico in živad, da so pričali resnico.

Zdaj ni bilo nikogar, ki ne bi bil verjel, in je bila drugi dan poroka šumna in sijajna, pa ne s ciganom, ampak z dečkom.

Cigana so obsodili, da bo obešen. Peljali so ga na široko polje, pri pisanem znamenju so stala vešala, baš takrat je nasproti prisopihal stari cigan s seneno mrežo tobaka. Spoznal je sina in vprašal, kam? In je izvedel, da je bil sin le tri dni kralj, zdaj pa bo povišan na vešalih. Pa je bilo zelo žal staremu ciganu, da je prodal naklo in kladivo in bo moral kupiti drugo in spet odkraja kovati verige in čavlje.