Sodrug

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sodrug
Maksim Gorkij
Izdano: Proletarec, Chicago, 1906
Viri: Proletarec, 1906, št. 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V tem mestu je bilo vse nekam čudno, nerazumljivo. Neborj cerkev je dvigalo svoje pisane, blesteče glave proti nebu, toda zidovje in dimniki tvornic so bili še višji kakor zvoniki, in stolice, potisnene v kot od mogočnih fasad tržnic, so se izgubljale v labirintu kamnitega zidovja kot čudežne cvetlice v prahu in gnilobi starih podrtin. In če so zvonovi vabili k molitvi, tedaj je njih bronasti glas se vspenjal ob železnih strehah, da je od tod brezmočen hitel na zemljo in se brezmočen izgubljaI v ozkih ulicah.

Hiše so bile velikanske, in čestokrat tudi lepe, ljudje so pa bili grdi in revni. Od jutra pa do večera so tekali brzo, kakor sive miši po ozkih, krivih ulicah, in so iskali poželjivih oči kruha in zabave, mejtem ko so drugi s sovražnimi pogledi stražili, da so se slabejši močnejšim brez ugovora uklanjali. Močnim se je smatralo bogatine in vsi so mislili, da le denar daje človeku moč in svobodo. Vsi so stremili po moči; kajti bili so vsi sužnji. Razsipnost bogatinov je vnemala v siromakih nevoščljivost in sovražtvo. Nihče ni poznal lepše godbe kakor cvenketanje zlata, in vsled tega je drug druzega sovražil, in vse je pa vladala – krvoločnost. Včasih je tudi solnce pošiljalo svoje žarke v mesto; ali življenje je bilo vedno turobno, in ljudje so bili podobni sencam. Po noči so prižgali mnogo ognjev, ki so oznanjevali radost, ali potem so tavale po mestu lačne ženske, ki so za denar prodajale ljubezen; povsod se je razprostiral duh mastnih in tečnih jedil, in povsod so se svetlikale molče in požrešno, hude oči lačnih, mejtem ko je nad mestom odmevalo zatrto ječanje nesreče, ki nima moči, da bi glasno kričalo.

Vsi so živeli žalostno in nemirno, vsi so bili sovražniki in krivci; le nekaj se jih je smatralo za pravične, in ti so bili krvoločni kakor zveri, in ti so bili najhudobnejši med vsemi.

Vsi so hoteli živeti in nobeden ni mogel, nihče ni umel iti naravnost po stezi svoje želje; vsaki korak v prihodnjost je prisilil vsakega nehote, da se je oziral na sedanjost, in z železno pestjo požrešnega nestvorja je držala sedanjost človeka in ga ovirala na potu, da se je ob pogubonosnem objemu na njemu nasrkala in napojila.

Obupajoč je stal človek pred groznim obrazem življenja, katero ga je s tisoč tužnimi pogledi nekaj prosilo in mu gledalo v srce — in potem so utonile v njegovi duši svetle podobe pribodnjosti, in ječanje brezmočnosti človeka se je potem utapljalo v slabodonečem zboru pritožeb in zdihovanja, katere je življenje poteptalo in napravilo nesrečne.

Vedno je bilo žalostno, vedno nemirno, čestokrat tudi grozno, in vse je pa obdajalo — kakor ječa, ki zadržuje solčne žarke — tisto temno, žalostno mesto, kojega stolice so ginevale v zoprno pravilni masi kamenja.

In godba življenja se je glasila iz zatrtih klicev bolesti in jeze, iz tihega žlubodranja sovražtva, iz grozečega lajanja grozovitosti in lascivega jadikovanja surove sile.

• • •

Sredi temnih nemirov nesreče in žalosti, hudega boja med silo, požrešnostjo, blatom prostega samoljublja so pa korakali neopazno preko kletiških stanovanj, v katerih je kraljevala revščina — tista revščina, ki je vstvarila bogatstvo mesta — posamezni sanjači, ki so verovali v človeštva, sanjači, ki so bili vsem tujci, pridigarji vstaje, puntarske iskre daljnega ognja pravice. Skrivoma so nosili v ta kletiška stanovanja majhna zrna lahkoumevnega, velikega nauka, in kmalu so surovo, z mrzlimi pogledi, kmalu zopet ljubeznjivo sejali tisto perečo resnico v temna srca ljudi-sužnjev, ki so vsled sile požrešnežev in sile grozovitežev postali mrtvo orodje pridobnine.

In ti nezavedni, izsesani sužnji so poslušali neverjetno godbo teh novih besedi, godbo, katero je njih bolno srce že pričakovalo dolgo, in počasi so pričeli dvigati svoje glave in raztrgali so lažnjivo omrežje, s katerim so jih omrežili siloviti in nenasitni gospodje.

Njih življenje, ki je bilo polno zatrtega sovražtva, in njih srca, katera so zastrupile grenke žalitve, in njih zavedanje, katero so zmedli mogočneži z raznimi lažmi, in vse njih življenje, ki je bilo prepojeno z grenkim poniževanjem je razsvitlevala ena sama navadna beseda:

—Sodrug ...

Bila jim ni nova, slišali so jo in tudi sami so jo rabili. Dotlej je istotako prazno in brezpomembno donela, kakor vse druge znane, obrabljene besede, katere se lahko pozabi — in se nič ne izgubi.

Ali sedaj je povsem drugače donela, čisto in trdo; iz nje je odmevala druga duša, bila je trda in blesteča, kakor fino brušeni diamant. Sprejeli so jo in izgovarjali jo previdno in skrbno, glas v njeni duši zibajoč, kakor če mati novorojenčka ljubko zbije v zibeli.

In tem globokoje, ko so posezali v dušo besede, toliko pomembnejša, svetlejša in blestejša se jim je dozdevala.

— Sodrug! so rekli.

In čutili so, da je došla ta beseda, da združi ves svet v celoto, da vre ljudi privede do svobode, da jih zveže z novimi vezmi, z vezmi naobratnega spoštovanja, spoštovanja pred svobodo človeka radi njegove svobode.

In ko se je ta beseda udomačila v dušah sužnjev in zatirancev, tedaj so nehali biti sužnji in zatiranci, in nekega dne so oznanili mestu in mogočnežem v njemu veliko človečansko besedo:

»Jaz nočem!«

Sedaj je zastalo vse življenje; kajti življenje gibajoča sila so bili vendar oni in nihče drugi. Voda je prenehala v svojem toku, ugasnila je luč, mesto je bilo zavilo v temo in močni so postali slabi kot otroci.

Groza je napolnila duše izkoriščevalcev, in — v smradu njih nizkote utapljajoči se — so skrili jezo pred puntarji, in iz bojazni pred njih močjo.

Strah lakote je stal pred njimi, in njih otroci so bridko jokali v temi.

Hiše in cerkve, katere je zagrnila tema, so se spojile v kaos kamenja in železa, in žugajoča tihota se je razlila v mrkem toku po ulicah, življenje je zamrlo, ker se je ustvarjoča sila človeka-sužnja pričela zavedati, ker je zadobila čarovniško moč svoje volje, ker je vničila jarem in v svojimi očmi spoznala svojo silo — silo stvarnika.

Dnovi so bili sedaj za mogočneže, ki so se smatrali za gospodarje življenja, polni strahu, in noči so bile kakor tista tisočera noč — tako gosta in neprodrljiva je bila tema, in žalostno so svetile luči v mrtvem mestu. In ta v teku stoletij zgrajena pošast, ki se je redila o krvi ljudi, se jim je dozdevala v vsi njeni ničnosti le revna groblja kamenja, lesa in železa.

Mrtvo in temno so zrle hiše s svojimi slepimi okni na ulice, in po ulicah so veselo hodili pravi gospodarji mesta. Res so bili lačni, še bolj kakor drugi; ali lakota jim ni bila tujka, in njih telesna bol ni bila tako velika, kakor bol dosedanjih gospodarjev življenja. Zavedanje njih moči jim je žarelo iz oči, kot predčut zmage.

Hodili so po mestnih cestah, po njih temni in ozki ječi, kjer se jih je zaničevalo in njih dušo žalilo z grenkimi žalitvami in videli so veliki pomen njih dela, in to spoznavanje jih je privedlo do zavedanja njih svetega prava: Biti gospodar življenja, njega zakonodajalec in stvarnik. In zopet je vstajala pred njimi z novo silo, z blestečo čistostjo ono življenje, vstvarjajoča beseda :

— Sodrug!

Sredi lažnjivih besedi sedanjosti se je dozdevala kot vesela poslanica bodočnosti, kot pravljica o novem življenju, ki je odprto enako za vse — blizo ali daleč! Čutili so, da je od njih volje odvisno, da se približajo svobodi, ali pa da zabranijo nje prihod.

• • •

Vlačuga, ki je še prejšni večer kakor napolsestradana zver topo pričakovala na cesti, da pride kdo in surovo za majhen denar kupi njene neprostovoljne ljubeznjivosti, je tudi čula to besedo; ali v zadregi smehljajoča se, ni upala ponoviti jo. Sedaj se ji je približal mož, kakeršnega do danes še ni videla. položil ji je roko na ramo in spregovoril z glasom bližnjega:

»Sodruginja!

In ona se je nasmejala tiho in sramežljivo, da ji ni bilo treba veselja jokati. V njenih očeh, ki so še včeraj zrle topo in predrzno v svet, so zablestale prvič solze pravega. čistega veselja. To veselje združenja vseh izključenih v veliko družbo delajočih vsega sveta se je opažalo na vseh mestnih ulicah — in motne oči hoš so zrle vedno bolj žugajoče in mrzlo.

Berač, kateremu so še včeraj vrgli groš kot darek milosrčnosti sitih, je tudi slišal besedo, in bila je prva miloščina, ki je v njegovem srcu našla hvaležen odmev, katerega mu je razjedala revščina.

Najemnik, jako komičen človek, katerega so navadno potniki suvali v hrbet, da je ta sunek potem prenesel na svoja trudna in lačna konjiča, ta mnogokrat tepeni človek, ki je vsled drdranja koles po cestnem tlaku postal top, je smejoč vprašal nekega mimoidočega:

»Ali naj peljem? Sodrug!«

Izgovoril je in se vstrašil. Hitro je prijel za vajeti, da bi se odpeljal, in gledal je za odhajajočim, ne da bi mogel s svojega širokega, rdečega obraza prepoditi veseli smehljaj.

Došlec ga je prijazno pogledal in rekel:

»Hvala, sodrug! Nimam daleč.«

»Ah, moja ljuba mati!« je vzkliknil najemnik in skočil na kozola, veselo z očmi pritrdujoč in pokajoč z bičem, nakar je zvižgaje pognal konjiča v dir.

Ljudje so hodili v gostih skupinah po trotoarjih in vedno pogostoje se je čula beseda, ki je bila določena pobratiti ves svet.

— Sodrug!

Neki važno in resno v svet gledajoč policaj, z velikimi brkami se je bližal veliki gruči ljudi, ki je stala na voglu okoli sivolasega govornika. Poslušal je nekaj časa, potem pa izrekel počasi:

»Poulučni shodi niso dovoljenji; prosim gospoda, da se razidete.« Molčal je nekaj časa, potem pa tiho pristavil:

»Sodrugi...«

Na obrazih tistih, ki so v srcu nesli to besedo v svet, ki so pripomogli. da je postala meso in kri, da je njeni zvok provzročil edinost v puntu, se je čitala ponosna zavednost pomlajenih stvarnikov, in jasno je bilo videti, da je živa sila, katero so vdahnili ti besedi nepremagljiva in neminljiva.

Ali že so se nekje zbirale proti njim sive, slepe mase oboroženih ljudi, molče ravnajoč svoje vrste; to so bile priprave nasilnežev, da bi vihrajoči val pravice odbili.

Ali v ozkih ulicah velikega mesta, sredi mrzlega zidovja, katerega so zgradile nepoznane stvarjajoče roke je naraščala in zorela vera v pobratenje vseh ljudi.

— Sodrug!

Kmalu tu, zopet tam se je zaiskrilo, obetajoč mogočen požar, ki bo objel ves svet v vsplamtelem zavedanju zadružnosti vseh ljudi. Plamen bo objel ves svet, in njegovi veri bodo zgoreli sovražtvo, vsa zla in grozovitosti, spremenili se bodo v pepel, ki dandanes razjedajo naše življenje. Zaplamtela bodo naša srca in spojila se bodo v eno samo veliko svetovno srce, srca vseh v resnici plemenitih ljudi se bodo združila v nerazrešljivo prijateljsko vez v veliko družino svobodnih delavcev.

Na ulicah mrtvega mesta, katerega so zgradili sužnji, na ulicah mesta, kjer je vladala grozovitost, je rastla in vspevala vera na končno zmago nad vsem zlom sveta.

Temni kaos nemirnega in žalostnega življenja je razsvetljevala kot bliščeča zvezda, kot svetilnik prihodnjosti navadna beseda, tako globoko, kakor kaka duša:

– Sodrug!