Sošolci (Ivan Cankar)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sošolci
Ivan Cankar
Izdano: Ilustrovani narodni koledar, 1912, 86–91.
Druge izdaje: Zbrano delo Ivana Cankarja 20, 1974.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V ljubljanski realki sem imel sošolca, ki se je pisal za Gašperina. Ta Gašperin je bil velik negodnik, učiteljem nadloga in strah. Lep, zdrav fant je bil, veselje očem. In tudi veselje srcu; zakaj vsi smo vedeli, da je od konca do kraja zvest in plemenit. Vsi smo to vedeli, samo učitelji ne; kakor je pač navada. Med učitelji in učenci je višji zid in daljši most, nego med Vatikanom in Kvirinalom.

Gašperin se načeloma ni učil. Šolske knjige je zaničeval odkritosrčno. Nekoč mi je povedal, da se mu zde kakor tisti nagnusni črni polži, ki se po dežju pokažejo na gozdnih potih. Kadar mu jih je mati trudoma kupila, jih je takoj prodal ali pa razdelil med tovariše. Kako je prišel do četrtega razreda, sam ne vem.

Z vsakim človekom je bil blag, prijazen, ves otrok; z učitelji pa je bil neusmiljen, ker jih je smatral za svoje naturne in poglavitne sovražnike. Neki suplent, siromak, je bil toliko nespameten, da je udaril Gašperina po licu. Ta je vstal, bil je nenadoma ves teman in je rekel tiho: »Ti, še enkrat poskusi!« ... Suplent se je hitro okrenil. In to je bil tisti Gašperin, kakor sem ga videl nekoč na ulici, vpričo ljudstva. Pred njim je stala njegova mati, vaška kramarica ali kaj takega. Majhna, drobna ženska je bila, za glavo manjša od sina. Povedali so ji bili, nesrečneži, da je knjige že spet prodal in zafrečkal. Obdelovala ga je kar na ulici z drobnimi pestmi, on pa ni zinil besede, klonil je glavo in je čakal, da se mati utrudi.

Mene je imel rad, zato ker sem mu pisal naloge. Nič se ni zmenil, če je rajni profesor Rutar v svojem korenitem slogu napisal pod njegovo nalogo: »To ni zraslo na tvojem zelniku!« — Ali pa: »Prijatelj, to ni tvoje maslo!« — Če ga je vprašal naravnost: »Gašperin, ali si sam napisal nalogo?« ... je odgovoril po pravici: »Nisem!« — »Kdo ti jo je napisal?« — Molk. In Gašperin bi bil tudi molčal do konca, na natezalnici ali na žerjavici.

Pozimi je bil vsak dan naš vojskovodja v snegu. Razred A in B sta se borila na prostranem dvorišču; in ker smo imeli Gašperina, je razred B vselej zmagal. Tam je stal, v sprednji vrsti ves žareč; polni, rdeči obraz je razodeval moč in zdravje, v očeh je sijalo — kakor kljubovanje vsemu svetu. Velikokrat sem dobil kepo v čelo, ker sem pozabil na boj ter ogledoval in občudoval Gašperina. Prav tak je bil tudi v telovadnici; on, ki je bil v pusti šolski izbi miren in žalosten — zakrknjen, so rekli učitelji — se je med telovadnim orodjem čudovito razmahnil, ves prerodil. Kjer je bilo treba moči in hrabrosti, tam je bil. Zato so mu rekli učitelji, da naj gre za konjskega hlapca, ko ni za šolo.

Nazadnje je res šel, v drugem polletju četrtega razreda. Natanko še ne vem, kako se je to zgodilo.

Prelep spomladanski dan je bil, ponedeljek. Prišel je katehet — hudoben človek je bil, zato ne povem imena — in je vprašal:

»Kdo ni bil včeraj pri maši?«

Vstal je edini Gašperin.

»Zakaj te ni bilo? Ali si uro prespal, ali si bil bolan?«

»Nisem prespal, tudi bolan nisem bil ... na Rožniku sem bil!«

»Kaj si tam?«

»Nič ... po gozdu sem hodil!«

Takrat je zakričal katehet z zariplim obrazom in hripavim glasom: »Izpred oči se mi poberi ... takoj!«

Gašperin je stopil k zidu po klobuk; med odprtimi vratmi se je ozrl po nas vseh z velikim pogledom in se je čudno nasmehnil.

»Adijo ... pa kaj pišite!«

Kateheta ni pogledal.

Tako je šel in nikoli več ga nismo videli. —

Zadnjič sem šel mimo kavarne »Evropa«, pa me je iz verande poklical po imenu grmeč glas. Tam je sedel Gašperin in me je pozdravljal z vsem okroglim obrazom; košate brke je imel in ogorela lica. V srce mi je segla mladost in vse toplo mi je bilo od veselja.

»Kod si hodil toliko let, kam si se nam bil izgubil?«

»Nikamor izgubil ... Ko me je bil spodil tisti človek, Bog mu povrni dobroto, sem šel naravnost k vojakom, kolikor sem bil mlad. Po vojakih sem se napotil v Ameriko. Mati mi je dala denar in se je hudo jokala ... Zakaj da sem šel v Ameriko? Saj je res — človek, ki ve, da ima glavo na plečih in pet prstov na roki, ne pogine nikjer, ne more poginiti; iz kamna bi iztisnil kruh. Ali meni je bilo takrat tako pri srcu ... kako bi ti povedal? Kakor da me tisti človek ni podil samo iz šole, temveč iz domovine. Zato mi je bilo vse zoprno, pristudeno — šola, domovina, celo mati. In vso pot, vseh štirinajst dni sem vriskal ...

Marsikdaj mi v Ameriki res ni bilo do vriskanja; pa kaj, mlad sem bil in močan! Ali poznaš tisto o kraljeviču Marku? Črni Arapin ga je z buzdovanom mlatil po plečih; Marko je sedel in pil, nazadnje pa je hudo pogledal Arapina in je rekel: »Ne budi mi bolh v kožuhu!« — Tako je bilo z menoj in z življenjem. Res me je teplo, pa koga še ni? Tudi tebe je že, na obrazu se ti pozna! ... Ali to je vse: ne se vdati, še pod sekiro ne! Jaz se nisem vdal! Ali se ti je že primerilo, da nisi imel sedem dni, natanko od nedelje, kruha v ustih? Meni se je; takrat, ko so delavnice zaprli in železnice ustavili. Zdaj mi je vse tisto le vesel spomin ... Pred tremi leti sem se oženil ... Kaj pa sediva tukaj? Stopiva rajše v krčmo!«

Šla sva.

»Pred tremi leti sem se oženil in imam dvoje lepih fantov, krepkih razbojnikov! Tako imenitno kričita, da bi poslušal ves dan. Ne bo jima hudega nikoli, pozna se jima na očeh. To bo moči in poguma za celo kompanijo! Pol leta je komaj staro, pa me prav zares zaboli, če me zgrabi za lase! ... Pustil sem obadva in ženo v Ameriki, prišel sem sam po mater; ne bi rad, da bi sirota umrla v domovini, čisto sama, brez dobre besede ... Tako je, glej! Kaj pa ti? Kaj pa drugi? Ali je Mlinar že minister?«

Mlinar je bil najboljši učenec našega razreda; priden, nadarjen, tih. Učitelji so ga ljubili, tudi sošolci smo ga imeli radi; jaz sem mu zavidal, ker je bil boljši risar od mene. Po maturi je šel na Dunaj, pa se je vrnil čez tri dni; iz tako čudnega vzroka, da smo se smejali in nismo mogli verjeti ... tudi ne vem, kako se je razglasilo in razvedelo. Preplašil se je bil cesarskega Dunaja tako zelo, da nazadnje ni mogel dognati, kako bi se vpisal na tehniko; sram ga je bilo, da bi koga vprašal, zato je rajši vse pustil ter se vrnil k materi. Peklo ga je v dušo, začel je pijančevati, končaval se je ter se končal.

»Ne, ni minister! Včeraj sem ga srečal na cesti; slabo je bil oblečen in ves se je tresel. Ko me je ugledal, je kakor otrok zakril obraz z rokama ter se stisnil k zidu; tako je čakal, da sem šel mimo ... Smilil se mi je; take ljudi bi bilo treba kam spraviti ... kamorkoli!«

Gašperin se je zamislil; gledal je predse s tistim velikim, žalostnim pogledom, kakor časih, ko je poslušal dolge učiteljeve nauke o »nepravilnih« francoskih glagolih.

»Čudno je ... kolikokrat sem prosil Boga, da bi mi dodelil vsaj tretjinko tiste pameti in bistrost ... No, pijva!«

Že med pogovorom sem bil opazil, da mu visi levica kakor mrtva ob strani. Videl je moj pogled, nasmehnil se je ter vzdignil z desnico prazni levi rokav.

»Tako je pač! ... Pri železnici služim, pa mi jo je nekoč odtrgalo. Kaj takega se vsakemu človeku lahko primeri ... Saj imam še desno!«

Tako je rekel ter točil meni in sebi. —