Sošolci (Fran Detela)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Sošolci. Povest.
Fran Detela
Izdano: Dom in svet, 1911
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI.dno

I.[uredi]

„Bog te živi, prijatelj! Odkod pa ti?“ je pozdravil na potu v kavarno avskultant Ivan Balant sošolca Josipa Narobeta, ki ga že par let ni bil videl.

„Iz Gradca, dragi moj; a v Ljubljani sem že dober teden,“ se je smehljal mladenič in stiskal prijatelju roko. „Iz mrzle tujine sem se vrnil v solnčno domovino.“

„O srečna domovina! Kam pa se misliš zdaj obrniti? Sodnija? Odvetništvo? Notariat?“

„Ne, mili moj. Mislil sem pač na to in ono, preudarjal pro in kontra; a ena stroka je prenapolnjena, druga ne nudi sigurne bodočnosti, zopet tretja je suhoparna. Posvetil sem svoje skromne moči policiji, kjer postanem v par letih vendar komisar. Kako pa se je godilo tebi, preljubi moj Ivan, odkar se nisva videla?“

„Tako, tako. Ampak zakaj se ti tako siliš, kadar govoriš? Govori vendar naravno, kakor se spodobi poštenemu človeku! In zakaj nosiš v tej vročini tako slovesen klobuk, tako slavnostno suknjo?“

Prijatelj se je opravičeval, da se še predstavlja in obiskuje nekatere družine po Ljubljani, in menil, da se zdi marsikomu čista lepa slovenščina ravno tako prisiljena kakor salonska obleka in da je priporočnejša prisiljena olikanost ko neprisiljena robatost.

„No in kateri stranki se misliš ti pridružiti?“ je vprašal Ivan in se obrnil s tovarišem po ulici proti mostu.

„Jaz ostanem nad strankami,“ je razlagal Josip in slovesno iztegnil roko. „Za uradnika edino pravilno, za domovino edino koristno stališče.“

„Za domovino?“

„Za domovino. Zakaj je domovina zapuščena vdova? da govorim s pesnikom. Zato, ker nima mogočnih zaščitnikov. Zakaj nima mogočnih zaščitnikov? Zato, ker nima nobenega ministra, ki bi jo branil, nobenega tajnega svetnika, kvečjemu par dvornih svetnikov.“

„Brez vpliva in brez pomena.“

„Kdor skrbi za to, da dobi domovina takih zaščitnikov, ta je domoljub; in uradnik, ki se trudi, da bi dosegel takšna dostojanstva, se bori za milo domovino. Uspešno se pa more truditi le tedaj, če ostane nad strankami.“

„Predrta reč, ti govoriš že sedaj kakor kak dvorni svetnik. Kaj bo še iz tebe! Nežnih domorodnih pesmic, kakršne si včasih zlagal, se nimamo torej nič več nadejati?“

„Nič več. V tem oziru sem že izpolnil svojo narodno dolžnost, in če bi vsak Slovenec toliko spisal, bi imeli že bogato slovstvo. Kaj pa ti, ki si pisal svoje dni duhovite črtice, ljubeznive listke, zakaj si umolknil, zakaj ne zajašeš zopet Pegaza?“

„Ker ga je najin prijatelj Cvetež tako pregnal in pregrel, da ni za nobeno rabo več.“

„Oh, saj res, prijatelj Janko Cvetež, kaj je z njim? V koliko listov pa piše on?“

„Kolikor jih je. In zakaj ne bi pisal, dokler dobi bralcev? Neumen ni on.“

„A kaj je Janko sicer?“

„Sicer? Hišni posestnik.“

„Hišni posestnik in slovenski pisatelj, ali je to združno?“

„Dekadenca. Ampak razdružitev te zadruge je že na potu.“

„A kako se ti zdi, kar on piše?“

„Žaganje.“

„Kakšen idealist je bil včasih!“

„Frazer odnekdaj.“

„Kaj pa njegova sestra?“

„Lepa Zora? Zdaj je sladičarica. Hišo ji je bil prevzel idealni brat Janko.“

„Ti si se včasih navduševal zanjo.“

„Moj adjutum ne prenese več takega navduševanja. Glej, tu sva pred kavarno. Pojdi z menoj!“

„V tej obleki ne morem.“

„Zakaj ne? Gostje bodo mislili, da si uslužbenec kakšnega arimatejskega društva za krščanski pogreb.“

„Ne. Preobleči se moram. Potem pridem za teboj. Zdrav za ta čas!“

Balant je vstopil v kavarno, pogledal na levo in desno, če bi dobil kakšnega znanca, in zagledal prijatelja Janka Cveteža, ki je slonel v kotu in držal noge prekrižane na usnjatem sedežu in od strani malomarno poslušal dva meščana, ki sta silila vanj z besedami in rokami. Balant je lahno pozdravil in sedel za drugo mizo, da ne bi motil živahne družbe. Ko je popil kavo in si prižgal smotko, je vzel novine v roke; a sosednje omizje ga je kmalu bolj zanimalo. Spoznal je, da kupujeta moža od Janka hišo.

„Kaj se boš vlekel, Janko, za tiste krajcarje!“ je dejal eden. „Kar v roke udarimo, pa je!“

„In likof pojdimo pit! Kaj, Janko?“ je pristavil drugi in lovil Janka za roke.

„Prijatelja, ali sta že videla tri osle?“ je dejal Janko in namrgodil od prespanih dni in prečutih noči zabuhli obraz. „Jaz vama jih pokažem.“

Izvlekel je počasi nekakšno listino, ki se je dala trikrat odpreti, in jo vrgel sosedu: „Oglej se, prijatelj!“

Ta prijatelj, ki bi bil tako rad kupil hišo od Janka, je odprl listino in zagledal v prvem predalu naslikanega osla s podpisom: To je prvi osel. „Eden je že tukaj,“ je vzkliknil.

„Naprej, prijatelj!“ je ukazal Janko, in mož je odprl drugi predal, kjer je bila podobna slika s podpisom: To je drugi osel.

„Tretjega poišči!“ je bodril Janko. V tretjem predalu je bilo zrcalo s podpisom: Kje je tretji osel?

„No, kje je tretji osel?“ je vprašal mož.

„Notri se poglej, tepec!“ je zarežal Janko.

„Ti vrag, ti!“ se je smejal oni.

„Gospod Janko je vedno humoristično razpoložen,“ je dejal drugi prijatelj in ogledoval čarodejno listino. Janko pa je izvlekel iz žepa šmarnega pajka iz kavčuka, mignil enemu sosedu in spustil pajka drugemu v kupico vode, ki jo je nesel, v nagajivo igračo zamišljen, k ustom.

„Hudič!“ je zagrgral pivec in začel hrkati in bruhati, da je potegnil Janko više svoje prekrižane noge in se umikal tovariš od soseda, ki je rdeč in poten držal nesrečno kupico v tresoči roki. „Pojdita se solit s takšnimi neslanostmi,“ je kašljal razjarjeni gost, si brisal usta in oči in klel, tako da se prijatelja niti smejati nista upala.

Kupčija se ni nadaljevala; Janko je kmalu ostal sam.

„Ha, c. kr. avskultant,“ je klical prijatelja, „sedi sem! Kaj se stiskaš po kotih! Ali se sramuješ svojega sošolca?“

„Jaz sramoval tako duhovitega moža?“ je dejal Ivan in prisedel. „Samo te-le svoje humoristično razpoložene noge deni dol, da me ne boš umazal. Kateri židovski agent pa te je naučil teh šal? Pazi, da te ne vržejo enkrat iz družbe, ker takih dovtipov ne prenese vsak človek.“

„Istina, prijatelj. Marsikateremu se vzdigne. Ampak ta možak je peršutar in ima izboren želodec. Ta poštenjak me nadleguje, da naj bi enega njegovih konkurentov malo raztrgal po novinah.“

„No, ali ga boš?“

„Ne bodi radoveden! To je moja zadeva.“

„Ki te lahko spravi v spor z našim sodiščem.“

„Ej, c. kr. prijatelj, mislim, da se jaz manj bojim vas, ko vi mene.“

„Ugani, s kom sem jaz ravnokar govoril!“

Janko Cvetež je zmignil z ramami in puhnil dim iz smotke, češ kaj to mene briga.

„S sošolcem Narobetom.“

„S tem siromakom? Kaj pa ta straši tod?“

„V Gradcu je prakticiral pri policiji in zdaj je prišel v Ljubljano.“

„V božjem imenu! Samo, da ne bi več pisaril! Ali si že bral katerikrat kaj tako otročjega kot so njegove pesmi? Samo solzavo žaganje. Ta revež je prespal vso novejšo dobo.“

„Hotel je pač izpolniti svojo rodoljubno dolžnost; in v slovensko bibliografijo pride vendar.“

„Kakor midva. Žalostno. Človeka je kar sram takšne družbe.“

„Marsikdo ga je vendar rad bral.“

„Lepo te prosim; koliko okusa pa imajo naši ljudje? Ali vpraša kdo, kaj se piše? ali ne vsak, kdo da piše? No, in Josip je akademik, jurist. Za bralca bi moralo biti to brez pomena; kako se piše, in kaj se piše, to pride vpoštev. Ampak zakaj se ti ne oglasiš več? Človek bi rad zopet kaj bral, kar bi bilo čemu podobno. Dandanes imamo tako kraško sušo, da ljudje že luže pijo. Po pravici mi povej, ali poznaš ti, če izvzameš najudva, kakšnega sodobnega pisatelja, ki bi bil vreden tega imena, vreden, da se bere? Jaz ne.“

„Ti Janko, mene nič ne izvzemaj, če hočeš, da ostaneva prijatelja. Jaz nisem tako neumen.“

„Ti misliš, da se ti jaz prilizujem. Jaz se ne prilizujem ne tebi, ne sebi. Ali pa si ti že zapazil, kako nesramno so začeli mene posnemati literarni barabe? Verjemi, da pogledam jaz marsikaterega sestavka podpis dvakrat in trikrat, ker se mi zdi spis ves moj. Tako sem pisal vendar jaz pred par leti, si pravim; to so moji značaji, moji zapletki, moji dovtipi; tako sem jo prvi jaz zavil, in za menoj barabe.“

„Toži jih zaradi tatvine!“

„Jaz? Tožil? Naj pobirajo siromaki drobtine, ki padajo z bogate mize! Jezi me samo njih naduta nehvaležnost.“

„Kdaj pa ti pravzaprav pišeš, ko te dobim povsod, kamor pridem, samo doma ne?“

„Jaz pišem ponoči, ko vse spi. Čez dan nabiram vtiske; ponoči jih devam v red in kristaliziram. Včasih je to prav pasje delo. — Glej, prijatelj Narobe je prišel. Kako preudarno stopa, kako umerjeno gleda! Stari frakar. Radoveden sem, če naju bo zagledal.“

„Servus, prijatelja!“ se je bližal in klanjal Narobe, slačil rokavice, oddal klobuk in paličko markerju in si naročil kave.

„Sem sedi na mojo desno stran,“ je ukazoval ponosno Cvetež. „Glej, cesarski človek na desni, cesarski človek na levi; v sredi navaden zemljan. Pravega Avstrijca je kar sram, če ni ne vojak, ne uradnik. Ti pa si še vedno takšen, kakršen si bil. Narobe se pišeš, na lice se nosiš.“

„Janko, nikar tako ne vpij!“ je pogovarjal Narobe v nekakšni zadregi in se ozrl, če se morda ne zgražajo gostje nad takšnim vedenjem. „Jaz in Ivan nisva gluha, drugih ljudi pa najbrž ne zanimajo tvoje besede.“

„Ali ga slišiš, policijskega komisarja?“ je dejal Janko. „Državljanov prva dolžnost je mirnost. Al hočeš utihniti ti tudi na socialnem polju, kakor si utihnil na leposlovnem? Jaz sem se nadejal, da se bomo moško postavili mi trije. In tvoj nastop kot pisatelj je bil imeniten. Kar je res, je res. Takšnih pesmic, dovršenih po vsebini in po obliki, ne bereš vsak dan. Vse je povpraševalo, kdo da je ta Narobe, in mene se je lotevala zavist. No, in zdaj si ti umolknil, naš avskultant se oglasi le še vsake svete čase; samo jaz sem se obdržal.“

„Ki pišeš za tri,“ je dejal Balant. „Kako pa se strinja s tvojimi načeli, da pišeš v najrazličnejše liste?“

„Kako? Prav dobro. Da ni nobena stranka brez napak, to vesta tudi vidva. A tudi brez vrlin ni nobena. Jaz hvalim vrline in grajam napake; hvalo pošiljam v glasila pohvaljene stranke, grajo v nasprotna.“

„Torej si ti tudi nad strankami,“ se je razveselil Narobe.

„Med strankami, prijatelj, med strankami,“ je popravljal Cvetež. „Kadar zaškrtne moje pero, se zježe lasje filistrom, izpreleti groza prvake, popade strah oblastva. Vidva tega ne umejeta; zakaj vama ukazuje vlada, meni vest; vaju vodi strah in sebičnost, mene svoboda in ljubezen do domovine. Tudi jaz bi bil postal lahko hlapec in bi se mi najbrž bolje godilo; a ljubša mi je preprosta svoboda od pozlačenih verig. Kakšen gospod je proti odvisnemu uradniku navaden obrtnik, rokodelec, trgovec!“

„Ki je odvisen od svojih kupcev, delodajalcev, sosedov, delavcev, vsega svetovnega trga. Po tvojem bi se noben Slovenec ne smel tako ponižati, da bi postal uradnik, in vendar diha vsak uradnik, ki ni hlapec sam svojega častihlepja ali svoje sebičnosti, mnogo svobodneje od tebe, ki si zavisen od vsakega urednika, ki moraš pisati, kakor se ti naroča, ki imaš svoje pero vedno naprodaj.“

„Podkupljeno pero; kajne?“ je kimal Janko. „Ampak prvič ni podkupljenca brez podkupovalca, in kateri da stoji moralno više, še ni dognano. Moji takozvani podkupovalci so jako častite osebe. Potem se na svetu vse izpreminja, in pravo čudo bi bilo, če bi samo nazori ostali neizpremenjeni. Ali ti ne umeješ, da mora postati vsakdo nazadnjak, kdor se drži vedno istih načel? Slednjič se mora govornik ozirati na poslušalce, pisatelj na bralce. Govornik, ki hoče kaj doseči, mora govoriti tako, kakor je poslušalcem všeč, pisatelj pisati to, kar ugaja bralcem. Če ta in oni semtertja malo potegneta poslušalce in bralce, kaj za to! Neumna nista pri vsem tem ne govornik, ne pisatelj. Tvoji nazori so smešni, romantični. Romantike smo se mi že zdavnaj otresli.“

Balant je šel malo po kavarni pogledat, če bi dobil kakšnega soigralca za biljard; Janko pa se je nagnil k Narobetu in ga zaupno vprašal, kako da sodi on o Balantovem pisateljevanju.

„Ne piše slabo,“ je dejal Narobe; „a posebnega nič.“

Janko je dejal roko pred usta, pogledal po kavarni in šepnil: „Med nama! Žaganje, nič kot žaganje.“

Narobe je izkušal sramežljivo ugovarjati.

„Molči, Josip!“ ga je zavrnil prijatelj. „Ti ga ocenjuješ kot prijatelja, jaz kot pisatelja. Meni je Balantova samozadovoljna nadutost naravnost neumevna. Kak iskren prijatelj bi ga moral vendar opozoriti, da naj ostavi nehvaležno polje, ki mu rodi samo osat in plevel. Kako more tudi kaj pametnega spisati človek, ki presedi po cele dni pri suhoparnih aktih v zadehlih pisarnah! Ves se mora človek posvetiti poeziji, ves, če se hoče povzpeti le do srednje popolnosti. Seveda, tjavendan pisariti, to zmore tudi kak avskultant; a to ni umetnost.“

Balant se je vrnil, in Cvetež je začel zabavljati čez vlado, uradnike, vojaštvo, tako da se je Narobe nemiren presedal na svojem stolu, se plah oziral, če kdo posluša, se kesal v svojem srcu, da je zašel v takšno družbo, in sklepal, da se odkriža prijateljstva s Cvetežem, ki ga utegne še kompromitirati. On lahko zabavlja, si je mislil, ker njemu zabavljanje samo koristi; obseva ga z žarom svobode in z videzom ponosne možatosti ter mu množi ugled. Na moje stroške. Zakaj ne samo, da se vidim jaz poleg njega strahopeten, zamerilo se mi bo tudi, da se pečam s takim človekom. Jaz, poklican, da vzdržujem mir in red, občujem s človekom, ki dela nemir in nered. O, po pravici se mi bo to zamerilo, po pravici, in zvedela se bo ta moja neprevidnost morda še nocoj. Lepe reči se slišijo o Vas, mi poreče moj šef s tistim neprijetnim smehom na ustih. Saj mu bodo vse ljudje na uho prinesli. Zakaj pa gledajo samo mene? Ali zabavljam jaz? Ali ne zabavlja Janko? Gledajo pa mene.

„Jaz plačam,“ je dejal Narobe v svoji stiski; „vidva pa še sedita!“

„Ne, skupaj pojdemo,“ je dejal Janko in vstajal, „in sicer k Zlati ribi, da poslavimo veselo svidenje. — Marker, jaz plačam jutri.“

„Ti, Janko, plačati je dovršnik,“ je pripomnil Balant; „ti bi moral rabiti nedovršnik: Jaz plačujem jutri.“

„Dlakocepstvo,“ je dejal Cvetež, „ki bo razvnemalo in razburjalo naše profesorje do sodnjega dne. Meni, draga moja,“ je razlagal, ko je koračil oblastno med sošolcema, „so besede dim in puh; misel mi je vse. Svoje misli vržem jaz na papir, misli, ideje; za besede se ne vlečem; slovnica in pravopis sta mi stud in gnus; to prepuščam stavcem in profesorjem.“

„Na profesorje si še zmeraj hud,“ je dejal Balant.

„Še zmeraj. Če mi pride kak spis v roke, pogledam najprej, kdo da je spisal. Če je kak profesor ali doktor, sem že sit, sem že bral. Ali mi verjameš, da imam spisano jaz čedno razpravico o vprašanju, ali more kak profesor ali doktor spisati kaj poštenega in zakaj ne? Ne vem še prav, bom še premislil, kam bi jo poslal.“

„V Družbo sv. Mohorja.“

„Ideje, ideje, prijatelja,“ je poudarjal Cvetež, medtem ko je premišljeval Narobe, pod kakšno pretvezo bi se odtegnil njegovi družbi. „Slavni romanopisec Aleksander Dumas je imel pravo literarno tvornico, vse polno pisateljev, ki so pisali po njegovih načrtih, oživljali njegove ideje, utelesili njegovega duha. Tako tvornico bi si hotel ustanoviti jaz. Pet do šest pisateljev, katerim bi najprej vdehnil svoje misli, potem pa jih pozaprl v sobice in jih držal pod ključem, dokler ne bi izvršili svojih nalog. S takimi ljudmi se mora namreč postopati odločno. Če bi jih ne zaklepal, bi se ti kar razpršili po gostilnah in kavarnah. Toda ne boste se, prijatelji. Kadar izročite spise, ste prosti in krokajte! Kadar bi se nakrokali, bi jih zopet polovil in vpregel. Z literarnimi društvi, z uredništvi in založništvi pa bi imel sklenjene pogodbe za točno dobavo toliko in toliko tiskovnih pol najraznovrstnejšega beriva. Tako bi se organizirali mi pisatelji. Zakaj zdaj smo reveži. Založniki čakajo samo naše smrti, da bi potem prav po ceni dobili v roke naše spise in jih razprodali z ogromnimi dobički. To so ti pijavke, ki vedno tarnajo, kako malo idealnosti da živi v naših pisateljih, ker nočejo več pisati za samo slavo, kakor v lepih starih časih. Takim Kranjcem jaz osle kažem, vse tri.“

„Ne govori tako naglas, Janko,“ je prosil Narobe. „Saj ni treba kričati. Ljudje se kar ozirajo. In kaj mahaš tako z rokami, da ne morem hoditi s teboj vštric. Glej, na cesto si me zrinil.“

„To je moja navada. Tako jaz nastopam, hodim in govorim. — Ali vidiš tam? Sladičarna moje sestre.“

„Ah, gospodične Zore?“ se je začudil Narobe. „Zanimivo. Jaz moram pozdraviti gospodično.“ Zavil je v sladičarno, da bi se iznebil družbe.

„Dobro. Pojdimo. Morebiti dobim jaz kaj večerje pri sestri. — O, Zori se godi imenitno,“ je bahal Cvetež, in stopil za Narobetom in potegnil s seboj Ivana, ki se je obotavljal.

„Zora, dva nova gosta sem ti pripeljal. Koliko dobim provizije?“ je predstavljal Janko svoja prijatelja.

„Ah, gospod Balant in gospod Narobe; kakšna sreča!“ se je razveselila Zora, podajala roko znancema izza otroških let in vabila, naj sedeta, in povpraševala, s čim da naj postreže.

Janko se je bil spravil nad postavce, obložene z raznovrstnim pecivom, in si polnil krožnik.

„Glejta, tole je delo, ki se izplača,“ je dejal in prisedel s polnim krožnikom k prijateljema, ki sta si bila naročila sladoleda. „Trgovina in obrt je najkrajša, najboljša pot do narodne blagovitosti. Toda kaj, ko tišči pri nas vse v šole in hoče vsak postati uradnik. Poglejta Zoro, koliko bolje se godi njej ko nam trem vsem skupaj! Ona je v istini svobodna in neodvisna; njej se ni bati nikogar in ničesar, ker nima nobenega šefa, ne pozna nobenih uradnih ur, nobenih disciplinarnih zakonov.“

„No, no, Janko,“ se je smejala Zora in postavila sladoled pred Ivana in Josipa, „moj šef je vsak gost, ki pride v sladičarno, moje uradne ure so ves ljubi božji dan, moji disciplinarni zakoni brezštevilni paragrafi obrtnega reda in kazenskega zakonika. Jaz ne dobim, če onemorem, nobene pokojnine, če zbolim, nobenega dopusta, in ne poznam nobenih počitnic.“

„Ker jih ne potrebuješ, Zora. Koliko pa imajo dela nekateri uradniki!“

„Najpremetenejši toliko, da ga kar drugim prepuste, sami pa se dajo voliti za poslance in odbornike in kaj vem, kaj še.“

Prostorček, kjer so sedeli mladeniči, je bil tako prijazen, soba tako svetla in snažna, ozračje tako prijetno in mlada prodajalka v črni obleki z belim predpasnikom in belo čepico na glavi tako ljubezniva, da so se Balantu in Narobetu svetile oči in žarela lica, ko sta jo vabila, da naj prisede, da se kaj pomenijo o starih časih. Narobe je začel Zoro takoj tikati in je zahteval odločno, da ga tiče tudi ona; Balant pa je obračal govor tako, da ni bilo treba ne vikati, ne tikati; tudi je nekako umikal oči njenim pogledom in se vedel tako premišljeno, da je tudi Zori zastajala v govoru z njim beseda, da je postala neodločna in boječa; Janko pa je iskal po žepih novega dovtipa. Ko se je bil Narobe dobro razgovoril in nekako zagledal v Zoro, mu je zamešal Janko ščurka iz kavčuka med sladoled.

Prijatelji so se zabavali in si obnavljali spomine prešlih let, ko se je naenkrat zgrozil in zgenil Narobe. Žlička mu je padla iz roke, oči so mu strmele in ves je prebledel. Ivan in Zora sta ga prestrašeno pogledala, Janko pa se je zagrohotal na vsa usta.

„Zopet Jankovo šala,“ je dejal Ivan nejevoljen, zajel z žličko kavčukastega utopljenca in miril Zoro, ki se je vsa bleda tresla od groze. „Jankovi dovtipi so vsi iz kavčuka. Le poglejte, gospodična.“

Narobe se je silil v smeh, da bi potolažil Zoro, ki so ji bile solze bliže od smeha; zabava pa se ni dala več spraviti v prejšnji živahni tek.

Zora je oponesla bratu brezobzirnost, užaljena, da jo je tako osramotil pred prijateljema, on, ki bi jo moral braniti in če ne častiti, vsaj ne sramotiti. Toda kaj se briga on za njo; samo da zbije svojo šalo! Zabolelo pa Zore ni samo, kar je videla. Dasi razburjena, vendar ni bila preslišala, da jo Ivan viče. Zdelo se ji je sicer, da se je nekoliko pomišljal; a beseda je brnela naprej v njenih ušesih in odkrivala razdaljo, ki jo je njena domišljija poprej tako rada manjšala. S hvaležno vdanostjo je poslušala Narobeta, ki je trdil z izpremenjenim glasom, da prijatelji ne smejo poznati zamere, da je to pač šala, ki jo je treba umeti; naj si je ona ne jemlje k srcu; sladoled je bil vendar izboren; takšnega on niti v Gradcu ni dobil nikjer. Balant si je vihal brke in pomilovalno gledal Cveteža in pomilovalno Zoro, ki ima tako nerodnega brata.

Vstopili sta dve gospodični v klobukih à la poveznjen jerbas, se ozrli za hip na našo družbo in se obrnili na drugo stran. Zora je hitela vprašat, česa da želita. Naštevala je vrste sladoleda, ponujala svoje torte, hvalila kolačke, zvitke, zapognjence. Gospodični sta si slačili rokavice, se ogledovali postrani v zrcalu, si popravljali klobuke in si gladili lase. Potem sta sedli, preudarili temeljito, kaj bi in kako bi, in si naročili vsaka svojo malenkost.

„Ah, hčerka mojega šefa. Ne zamerita, prijatelja!“ je dejal poluglasno Narobe, vstal in odhitel z globokimi pokloni h gospodičnama. Kmalu je sedel med njima in vpraševal in odgovarjal v najpravilnejših izrazih, kako da mu ugaja Ljubljana, kako da je zašel v sladičarno, dasi sladkosnednost ni njegova slabost; a da ga je srečna zvezda in nekaka tiha slutnja pripeljala ravno ta dan semkaj.

„Kjer bi bila postrežba lahko točnejša,“ je menila hčerka njegovega šefa.

„Kaj hočete, gospodična! Je pač bolj podomače,“ se je klanjal Narobe, medtem ko je stregla Zora gospodičnama.

„Pravi frakar,“ je godrnjal Cvetež proti prijatelju Ivanu. „Nič naravnega, vse ponarejeno, misli, besede, kretnje in ravnotako osladno je njegovo pisarjenje. Jaz ga nisem mogel nikdar prebaviti.“

„Gospod Narobe ima pa že precej znanja po Ljubljani,“ je menila Zora, ki je bila zopet pristopila.

„Oh, on ga dobi povsod,“ je dejal Balant. „Dva dni v enem mestu in že pozna vse gospe in gospodične, in kjer sta dve skupaj, je on med njima.“

„Ti, Balant,“ je sunil Cvetež prijatelja in iskal zopet po žepih, „jaz imam miško na kolescih, ki sama teče. Jaz jo bom spustil po tleh. Ti boš videl, kako bosta zakričali gospodični.“

„Bog ne zadeni, Janko!“ se je prestrašila sestra. „Ali mi hočeš odgnati vse goste? Gospoda Narobeta si razžalil, da ga najbrž ne bo nič več k meni. Zaradi tvojih neumnosti trpim samo jaz.“

„Ali jo slišiš, mojo idealno sestro?“ je dejal Janko. „Ali imaš kaj večerje zame, Zora? — Oh, prijatelj, idealisti na svetu smo samo pisatelji.“

„Morda še ti ne,“ se je smejal Balant.

Narobetova družba se je odpravljala in Narobe je podajal solnčnike, pobral rokavico, ki je bila padla na tla, in se poslavljal s sladkimi besedami in nizkimi pokloni.

„Ali pojdemo?“ je vprašal Janka in Ivana, ko je bil odpravil gospodični. „Zora, kakšni se ti zdita gospodični?“

„Brhki in ljubeznivi,“ je dejala Zora. „K meni prideta večkrat; zatorej se nadejam, da bo tudi gospod Narobe še prišel.“

„Kako pa govoriš, Zora!“ je popravljal Narobe. „Za tebe sem jaz Josip, ne gospod Narobe.“

„Tukaj plačam jaz,“ je posegel vmes Janko, ko je videl, da pripravljata prijatelja denar. „Jaz, sem hišni posestnik.“

„Ampak že obremenjen,“ je menil Balant, ki je imel svoje razloge, da je plačal svoj račun sam. Preverjen je bil, da ne bo plačal prijatelj Cvetež svoji sestri nič; tej pa ni hotel ostati dolžan Balant; od te ni hotel prejemati dobrot.

„Torej na svidenje pri Zlati ribi!“ je mignil Janko malomarno prijateljema. „Kakor hitro povečerjam, pridem za vama.“

Zora se je prijazno poslovila; Janko pa je hotel poudariti pred sestro, kako da nadkriljuje on pravzaprav oba prijatelja in da ne pride socialna stopnja nič v poštev, kjer odločujejo duševne vrline. Prijatelja naj čakata na njega, ne on na nju. Ravno zato se je povabil on k sestri na večerjo, ne samo iz materialnih, ampak tudi iz idealnih razlogov.

„Ah, brhko dekle ta Zora!“ je dejal Narobe in se oklenil prijatelja, ki je zamišljen korakal ob njem. „Kak svež, izrazit obraz, kako naravno, ne boječe, ne vsiljivo vedenje! Kar nič ni podobna bratu.“

„No, lepo te prosim, kakšna pa bi bila!“ je dejal Balant in si prižigal smotko. „A če ti je všeč, vzemi jo!“

„Rad, prijatelj moj dragi, rad, če bi to meni količkaj kazalo. A jaz moram misliti na svojo bodočnost.“

„Ej, policijski nadkomisar ali svetnik postaneš lahko tudi z Zoro. Ampak svak bi ti najbrž presedal.“

„Že sedaj mi preseda Janko,“ je poprijel živahno Narobe. „Jaz sem že izprevidel, da on ni druščina za mene. Nosi se, kakor nihče, vede se kakor divjak; kar govori, bi se moralo skoraj vse zaseči. On bi me kompromitiral pred vsem svetom. Zlasti za policijskega uradnika bi bilo občevanje s takim človekom

naravnost nedopustno. Sošolec gori, sošolec doli. Ali se ti nič ne bojiš, da bi te on kompromitiral?“

„Nič. Jaz se samo bojim, da postane Janko kmalu gladež in pumpež.“

„Kakor misliš. Jaz sem te svaril. On je lahko moški in pogumen, ker ne riskira nič. Midva pa riskirava vse svoje življenje, vso svojo bodočnost. O, jaz ne bom občeval z Jankom. Kako otročje neumen je on s svojimi ščurki. Ali so to šale izobraženega človeka? Dobro bi bilo, če bi se v javnosti nekoliko osmešile. Prijatelj, ti imaš ostro pero; spiši kak listek o teh neslanostih. Jaz se kar stresem, če se domislim tega sladoleda.“

„Janko je pa ponosen, da se mu je tako posrečil dovtip. Tako mislijo tudi nekateri umetniki, da mora umetnost popolnoma prevariti gledalce ali poslušalce; da ni dosti, če zbudi samo iluzijo, videz istinitosti. Ta nesrečni ščurek je tebe popolnoma prevaril; zatorej ni bil v tem oziru noben umotvor in Janko ne umetnik. O tem bi se dalo pisati.“

„Daj, Ivan, in uščipni pošteno tega domišljavega človeka! Zdrav, prijatelj!“

„Ali res ne pojdeš z menoj?“

„Res ne. Če bi jaz vedel, da ne pride Janko, bi šel. Tako pa ne grem. Razloge sem ti navedel. Med otrobe se jaz nočem mešati. S teboj občujem rad; Janka se boš pa tudi ti naveličal. Tvojega listka se veselim že zanaprej.“

Prijatelja sta se ločila. Narobe se je obrnil proti domu, Balant na izprehod po mestu, nekako zadovoljen, da je ostal sam.

Na misel mu je prišla Zora. Prijetno ga je božala zavest, da ga ona ni še pozabila. Zdela se mu je lepša, ljubeznivejša ko prejšnja leta, in prepričan je bil, da bi se lepo živelo z njo, če bi imel on dosti denarja ali pa ona. Tako pa —. Ali bi ne bilo brezvestno preslepiti blago dušo in jo speljati v revščino, ki se prenaša tem teže, če se mora nositi tiho in skrivaj? Da, lepo bi bilo, če bi človek mogel, kakor bi hotel. Balant se je nekako kesal, da je šel z Jankom v sladičarno. Čemu težiti srce sebi in drugim! Ta Janko je pravi slepar.

Smeh je silil Balanta, ko se je spomnil, kako se je zgrozil in odskočil nežni, rahločutni Narobe. Okrog te katastrofe so se mu začele vrstiti in vezati misli v tako smešen sestavek, da se je muzal sam sebi, ko ga je razmišljal.

„Da, tako-le bomo pisali. Ščurki v sladoledu ali iluzija in prevara,“ je kimal zadovoljen in si mel roke. Preverjen, da si je s tem listkom, ki ga bodo vsake novine rade sprejele, pošteno zaslužil večerjo, se je obrnil proti Zlati ribi.

II.[uredi]

Janko Cvetež se je zdel odnekdaj sam sebi najplemenitejši človek in kakor ustvarjen, da trpi in prenaša krivice hudobnega sveta. V priliznjeno žalost utopljen je že kot deček pisano gledal sestro Zoro, ki je živela tako zunanje, tako rada pomagala materi v kuhinji ali pri šivanju, tako zvesto čepela nad svojo šolsko knjižico, se veselila šole, veselila počitnic, veselila, če je bilo lepo vreme, in veselila tudi dežja in snega. Ta vedna zadovoljnost se je zdela Janku neznosno otročja. On, ki je premišljeval samega sebe, ni bil nikdar zadovoljen. Šola mu je presedala; doma se je dolgočasil; delo ga je navdajalo z nejevoljo, ker ga je odvajalo od življenske naloge, razmišljanja samega sebe. In ravno to razmišljanje mu je z vedno novimi razlogi dokazovalo, kako da je nesrečen. Primerjal se je z vrstniki, primerjal z odraslimi, primerjal z otroki; vsi so se mu zdeli srečnejši. Oče je bil nižje vrste uradnik, in starša sta imela hišico v predmestju. Zakaj ni oče višji uradnik, kakršni so drugi! Zakaj ni hiša večja in lepša! Zakaj ne stoji na Glavnem trgu kakor toliko drugih hiš! Starša sta se mu zdela vseh teh neugodnosti vsaj sokriva, in njuna brezskrbnost v tem oziru se je zdela njemu brezobzirna in ga je napolnjevala z bridko nezadovoljnostjo. Kako pa! Ravno on mora biti sin malega uradnika in skromnega hišnega posestnika in živeti v tistem srednjem stanu, ki nosi vse neprijetnosti višjih in ne uživa nobenih ugodnosti in svoboščin nižjih stanov. Kako prosto postopajo otroci siromakov po ulicah od jutra do večera, brez nadzorstva! Ti vidijo vse, slišijo vse in so povsod zraven, kjer se kaj zgodi; on pa mora tičati doma pri knjigah. Če pa gre na izprehod, ga zmeraj gleda oče ali mati, včasih tudi oba, in celo sestra pazi nanj, kako da se vede. Ali se tako uživa mladost? Janka so jezili tudi v šoli otroci premožnejših in ubožnejših staršev. Oni so se bahali s svojimi veselicami, zabavami, izleti, kakršnih se Janko, kakor se mu je zdelo, ni nikdar udeležil; ti pa, ki so se komaj enkrat na dan do sitega najedli, so prešerno govorili, kako da so se kopali, lovili ribe, nastavljali ptičem, hodili pred vojaško godbo. Oh, Janka pa niso pustili, da bi koračil pred vojaško godbo! Ali ni to pasje življenje?

Svojo nezadovoljnost z drugimi ljudmi pa bi bil Janko še prenašal; z večjo bridkostjo je čutil, da tudi drugi niso zadovoljni z njim, da ga nimajo radi. Kolika krivica se mu je godila! Seveda je njegovo govorjenje neprijazno, žaljivo; a kaj more on za to! Tak je njegov temperament. Njegovo vedenje je moški ponos, ne odljudnost. Oh, da ne vidijo ljudje njegovega blagega srca! Tako jih vara grenka lupina, ki skriva in zaklepa sladko jedro. A če že vrstniki ne znajo ceniti njegove zlate duše, bi jo morali poznati vsaj starši. A tudi ti imajo rajši sestro Zoro ko njega. Ali je to prav? Vse otroke bi morali starši enako radi imeti ali vsaj boljšega bolj ljubiti. Kdo pa je boljši od njega! Ali ima sestra kakšno zaslugo, če pridno šiva in kuha, če se rada uči? Saj jo vendar veseli delo in učenje. On pa, on, ki hodi tako nerad v šolo, in vendar hodi, ki se tako boji vsakega dela, in se ga semtertja vendar loti, on bi bil vreden hvale in priznanja. A kje ga bo dobil, ko ga niti doma ne najde! Koliko vrstnikov je imelo boljšo hrano, koliko lepšo obleko! Kdor pa je imel slabšo, ali ni bil tudi na dobrem, ker mu ni bilo treba tako paziti nanjo kakor njemu ? In kako so se nekateri učili, kako znali v šoli! Častihlepni prizadevljivci! Janko jih je zaničeval in jim prav iz srca privoščil, če jim je katerikrat izpodletelo. Sploh ni maral on za nikogar, kdor ni znal manj od njega. Te siromake pa je imel rad, te je miloval in tolažil, preverjen, da kaže s preziranjem višjih in čislanjem nižjih blago srce in demokratskega duha. Zatorej je bil tudi hud, če je učitelj kakega učenca hvalil; zdelo se mu je, kakor da bi grajal njega. Doma pa je rajši stokal, nego se učil, ker se je tako bolj smilil staršem in sestri, ki so ga tolažili in mu pomagali, kolikor so mogli, in se jezili na hude učitelje.

„Oh, deklicam se godi dobro,“ je vzdihoval časih, „ker se jim ni treba učiti pol življenja.“

In vendar ni imela Zora nič manj učenja, drugega dela pa mnogo več; zakaj Janko se je znal s tem, da ni bil z učenjem nikdar pri kraju, spretno umekniti vsakemu drugemu opravku. Hkratu je sklepal iz tega žalostnega dejanstva, da ni nadarjen za šolske predmete. Kako lahko se uče drugi; on pa se mora le ubijati.

V gimnaziji je moral ponoviti Janko prvi in drugi razred; tako ga je preganjala usoda, ki so ji pomagali profesorji.

Da bi imel sin nekoliko pomoči in bodrila, sta vzela starša na stanovanje Ivana Balanta in Josipa Narobeta, ki sta bila v drugem razredu došla svojega tovariša.

Od vsakaterega bi se bil Janko lahko mnogo naučil. Josip je imel oko in uho dovzetno za gosposke posebnosti; kar je videl in slišal, je znal spretno posneti; nosil se je elegantno, nastopal dostojanstveno, govoril slovesno, da se mu je iz srca smejala Zora in se iz srca žalostil ubogi Janko. Ivan je bil pameten vsakdanji človek, ki se ni oziral ne na Janka, ne na Josipa, a se sporazumno z Zoro dobrodušno zabaval o posebnostih tega in onega. Balant in Zora sta se zdela drug drugemu nekako vzvišena nad malenkostno ničemurnostjo onih dveh; zato sta vselej, kadar je prišlo mali družbi kaj navzkriž, držala skupaj, in niso ju motile ne lepe besede Josipove, ne jokava sitnost Jankova. Z leti je raslo sporazumevanje in prijateljstvo, in skrbna mati je rada omenjala, da dobi hišo enkrat hčerka Zora, ki dela in pomaga doma in ne prizadeva toliko stroškov kakor sin Janko.

Nekako v četrti šoli pa so začele Janka zanimati knjige; ne šolske, ampak druge, ki mu jih je izposojal neki součenec, in ne Homer in Shakespeare, kakor bo morebiti pozneje katerikrat Janko bahal. Oče in mati, ki nista vedela, kaj da bere sin, sta se veselila neznane pridnosti. Janku pa je začel rasti ugled med součenci. Kolikor manj je namreč vedel o šolskih predmetih, toliko več o drugih, in ker je govoril o onih prezirljivo, o teh važno in skrivnostno, se je zazdel vsem pameten in napreden človek. Saj za matematiko tudi marsikak velik mož ni maral in marsikdo drugi, ki se je pozneje proslavil, ne za grščino; Janko pa ne za to, ne za ono.

Sadov Jankove marljivosti ni več učakala mati. Na smrtni postelji je še prigovarjala sinu, da naj ostane tako priden; in ko je bila še poskrbela, kar je bilo za pogreb treba, in naročila soprogu, da naj ob svoji smrti zapusti hišico hčerki, ki si ne more tako lahko priboriti samostojnosti, je umrla.

Po materini smrti je prevzela Zora gospodinjstvo. Njena teta, sladičarica in jako odločna ženska, pa je rekla, da ni to vse skupaj nič, da si mora priskrbeti Zora sama svoj kruh, da ji ne bo treba pozneje čakati na moža ali pa se zanašati na ljubeznive sorodnike. Dokazala je, da nese sladičarna več ko šivanje, in vpeljala Zoro v svoj obrt.

Balant in Narobe sta se preselila na drugo stanovanje; vendar pa nista pretrgala prijateljskih vezi z Jankom in Zoro. Marsikak večer jih je našel vse skupaj v važnih razgovorih. Zora se je čudila čimdalje nenavadnejšim nazorom Jankovim o življenju, pritrjevala natihem Ivanu, ki jih je tako mirno deval v nič, in se smejala Josipu, ki je tako lepo govoril in tako malo povedal. Iz živahnega prijateljstva med Ivanom in Zoro se je razvijala prijazna zaupljivost in boječa naklonjenost, ki je v Zorinem srcu strahoma čutila rastočo razdaljo. Oh, bratstvo in enakost med ljudmi, otročje sanje in lepe besede! Komur bi bile res pri srcu, bi se poniževal in ne poviševal. Ivanova modrost se ji je zdela nekako tako poviševanje. Zakaj ne govori z njo več tako prisrčno, zakaj se vede tako hladno, zakaj pozdravlja tako slovesno! Kmalu se bodo razleteli vsi trije, ta na Dunaj, oni v Gradec, tretji bogve kam in odtam pripeljali s seboj vsak svojo ponosno tujko, ki bo vihala nos nad ponižnimi domačinkami.

S takšnimi mislimi pa je Zora bratu Janku delala krivico. Ta ni kar nič mislil na tujino. Začel je namreč, zapeljan po slabih zgledih, pisateljevati, in ker so ga pri tem poslu šolski predmeti samo ovirali, je premišljeval, kako bi se jih odkrižal. Dokler je živela mati, bi se to ne bilo dalo izpeljati; dobrotljivemu očetu pa se je ubogi sin bolj smilil. Ta je trpel z njim vred, kadar ga je videl potrtega in poslušal mile tožbe, kako da je v šoli ves njegov trud brez uspeha. Nagovarjal ga je, daj naj odide na drug zavod, kjer ga ne bodo preganjali učitelji. A kaj bi to pomagalo Janku, ko bi se moral na drugem zavodu tudi učiti, istih predmetov učiti. Oče je hodil prosit in popraševat učitelje, ki so mu napravljali prave roditeljske večere. In kako perfidno so odgovarjali. Vsak je rekel, da bo Janko izdelal, če se bo pridno učil. Kaj se to pravi: če se bo pridno učil! To ve Janko sam, tega mu ni treba praviti. Naravnost naj bi se reklo, da bo izdelal ali da ne bo. Potem bi bil on najasnem. V prvem slučaju bi se mu ne bilo treba učiti, v drugem bi lahko obupal in bi bilo učenje tudi odveč. Toda ne! Vse le pogojno. Za takšna pojasnila ni treba profesorske modrosti.

Z obupavanjem je pripravljal Janko očeta na izstop iz šole, čim bolj se je bližal konec šolskega leta, čim pogojneje so se glasila pojasnila učiteljev. Da bi namreč zaostal v razredu za Ivanom in Josipom on, ki je oba tako visoko nadkriljeval, to se mu je zdelo neznosno, takšne sramote ni hotel nakopati očetu.

Ta se je vdajal polagoma sinovim prošnjam in nagovarjal mladeniča, da naj bi se poprijel kakšnega obrta ali trgovine. Te čudne nasvete je sin odločno odklanjal. Pravih razlogov ni navajal, ker so se mu zdeli presveti; tožil je le, da je žalibog že prestar za takšna dela. Prej, prej bi mu bili morali pokazati starši pravo pot k sreči; kaj so ga silili v zavod, ki mu ne more dati tega, kar on pričakuje! Tako srečna in zadovoljna je Zora! Seveda, ker ji ugaja stan, ki si ga je izbrala. Ali ugaja njemu gimnazija! Oče je bil ves nesrečen, ker je neizrečeno ljubil svojega sina. Saj je bil pa ta tudi tako blagega in mehkega srca. Kolikrat se je razjokal pred njim! In skoraj vsak dan ga je poprosil kakšne podpore. Ali se je že Zora katerikrat tako razjokala in tako milo prosila? Ta je moška in nima tako blagega srca. Sin postane morda tudi še slaven mož; kaj pa hčerka!

Dasi namreč ni odobraval oče sinovega pisateljevanja, natihem mu je vendar ugajalo, kadar je prinesel sin domov kakšne novine in povedal, da je ta in oni članek on spisal. In nekatere novine so rade sprejemale te prvence, kakor ima marsikak mojster rajši deset vajencev ko enega samega pomočnika.

Odločilne važnosti za Jankovo življenje je bila prva nagrada.

„Danes pojdeta z menoj,“ je dejal on nekega dne Ivanu in Josipu in porožljal s par kronami v žepu; „danes se mi je izplačal honorar, šest kron.“

Začeli so se posvetovati, kam da bi šli, ali v Šiško ali na Posavje.

„V kavarno pojdemo,“ je odločil Janko, ki se mu je zdela kavarna huje prepovedana kot Šiška in Posavje. Kupil je smotčic in peljal resen in odločen tovariša, ki sta se plaho ozirala po ulicah gor in dol, v tajnomračne prostore predmestne kavarne.

Marker je poizkušal z nekakšno neprilično zaupljivostjo omalovažiti naše fante; toda Josip ga je z obrazom in z roko zavrnil v meje pristojnosti. Prijatelji so pili črno kavo, pušili smotčice, pregledovali ilustrirane liste in sanjarili, kako prijetno bodo živeli, kadar bodo smeli posedati po kavarnah brez strahu in pušiti tudi po glavnih ulicah. Govorili so malo in tiho, ker so jim misli naprej in naprej iz kavarne uhajale v šolo in domov in je strah zapiral radosti sapo.

„Ti, plačaj!“ je dejal Ivan Janku.

„Ampak, Janko,“ je pristavil poluglasno Josip, „dati moraš tudi napitnino za vse tri.“

„Nikar me ne uči!“ ga je zavrnil tiho in jezno Janko in plačal.

Ko pa so se odpravljali naši junaki iz kavarne, se je bližala po ulici usoda. In kdo si more misliti večje zlobe! Neizmerno je že bilo preteklo časa pred tistim trenotjem, ko so rinili Ivan, Josip in Janko iz kavarne, neizmerno ga poteka za njim; naj bi bili stopili oni katerikratkoli v tej neizmernosti iz kavarne, ne bi bili zadeli na svojega razrednika. In naj bi bil šel ta razrednik kadarkoli prej ali pozneje — vsa večnost je bila na razpolago — mimo kavarne, ne bila bi se pripetila nesreča. In koliko je drugih ulic v Ljubljani; koliko razrednikov na tem svetu! Izmed te neštete trume bi bil ostal vsak drug brez pomena za naše fante, ne glede na neizmernost časa in prostora, na katero bi se vendar tudi lahko zanesel človek. Zdaj naj pa še kdo govori o slepem naključju!

Taka premišljevanja so še bolj utrdila Jankovo prepričanje, da ga usoda preganja, namenoma preganja. Čemu pa je bil Janko sploh pozdravil razrednika! Ta bi se najbrž niti ne bil ozrl nanje, ko je Ivan še stal med vrati in Josip se še gledal v zrcalo. Toda prigojeno spoštovanje je bilo potegnilo klobuk z glave njemu in za njim Ivanu in Josipu, in razrednik se je ozrl. Janko je bral zlobo v njegovih očeh, Ivan ogorčenje, Josip neprijetno zavzetje.

„Kaj si se pa odkril!“ je karal Ivan. „Saj bi nas ne bil zapazil. Ampak najpametnejše bode zdaj, če gremo vsi trije k njemu in ga poprosimo, da naj nam odpusti.“

„Sram te bodi, Ivan!“ je dejal ogorčen Janko. „Ali smo otroci, da bi se jokali in prosili? Koliko poštenih ljudi hodi v kavarne! Paragrafi, ki nam jo prepovedujejo, so sami Geslerjevi klobuki. Kdor je Tell, se ne odkrije. Vsi za enega, eden za vse!“

Prijatelji so si segli v roke, da ne stori nihče nobenega koraka v tej zadevi. Ivan se je vdal nerad, Josip s tihim pridržkom.

Za prešernimi besedami pa so obšle Janka kmalu ponižne misli. Trpka čuvstva preganjane nedolžnosti so ga prevzela. Če ga že zdaj pisano gledajo učitelji, kaj bodo šele počeli, ko dobe nekakšno opravičenje krivičnega postopanja! Zaostati bo moral, zapustiti tovariše, ki ga tolikanj čislajo, in se uvrstiti med prešerne, vsegavedne pobaline, kjer si bo moral šele priboriti ugled. Oh, to prijetnost je bil že parkrat okusil Janko in ni si je želel zopet. Seveda, če bi se dal pregovoriti oče, da bi vzel nesrečnega sina iz šole, bi bila zadeva takoj rešena. A kaj, ko je tako trdosrčen, tako trdovraten! Ivan in Josip sta oba na boljem. Njima učitelji ne morejo do živega; oba se bosta izmuznila; on pa bo obvisel, on bo trpel za prestopek vseh treh. Zakaj se ne postopa enakomerno! Zavist se je oglasila v Jankovem srcu proti tovarišema, ki se jima bo prizaneslo in ki se bosta potem še rogala, ko bo on trpel. On se ozira v svoji plemenitosti na oba; onadva se brigata samo za sebe. Nesebična plemenitost trpi vedno, surova sebičnost pa se veseli. Čemu pa je on pravzaprav tak, da se vedno žrtvuje za druge? Ali ni tej plemenitosti primešane precej nespameti? Pamet, fant, pamet! Poskrbi nekoliko za sebe, kakor skrbe vsi drugi in zlasti Ivan in Josip! O, tadva je treba poznati.

Kratkomalo, Janko je sklenil, da pojde razrednika prosit odpuščenja. Naravnost ne poreče, da ga je kdo zapeljal, ker bi bilo to nekolegialno; ampak razrednik bo morda tako razumel.

Drugega dne je bila nedelja. Po šolski maši se je napotil Janko proti znanemu stanovanju. Ko je zavil v ulico, kjer je stanoval razrednik, je ostrmel, ker mu je od drugega konca prihajal naproti Josip. Neprijetno srečanje! Menda bo vendar držal besedo ta lopov! si je mislil Janko. Pozdravila sta se nakratko, ker se je obema mudilo, in premerila ulico naglo v nasprotni meri. Nejevoljen je zapazil Janko na oglu, da se Josip tudi ozira za njim. „Na nikogar se ni nič zanesti,“ je vzdihnil in zavil okrog ogla. „Morda ga pa krivo sodim,“ se je oglasilo blago srce. „Morda pa ne bo snedel besede. Ampak sumničil me bo najbrž,“ je pristavil, „sumničil in natolceval. Hudobni ljudje hudobno sodijo.“

Janko se je bližal od druge strani svojemu cilju. Hvala Bogu, Josipa ni bilo videti. Zdaj pa hitro naprej in skrivaj v hišo! Dotle je šlo vse po sreči, si je mislil Janko, ki ni vedel, da nesreča, utrujena od preganjanja, samo počiva. Na stopnicah je srečal zopet Josipa.

„Razrednika ni doma,“ je dejal ta nazovni prijatelj in mu sporazumno pokimal. Janko ni odgovoril nič. Ogorčen se je obrnil in brez pozdrava ostavil verolomnega tovariša.

Doma pa se je razjokal Janko pred svojim očetom, izpovedal svoj greh, opisal grozne posledice, ki ga čakajo v šoli, in dokazal, da je boljše in častnejše, če izstopi prostovoljen, nego da ga zapode.

Oče se je vdal, in Janko se je posvetil z vso vnemo novemu poklicu. Hodil je po mestu in okolici, kjer se je dalo kaj doživeti, posedal po gostilnah in kavarnah, da bi kaj videl in slišal, in iz novin je zajemal modrost, kolikor je bilo treba za prevažni posel.

Pisateljevanje bi bilo pa tudi res prijetno delo, če bi ne bilo treba pisati. Sanjariti tja v beli dan ali v črno noč ugaja domišljiji, ki se ne pase rada v sponah hladnega razuma. Jankova domišljija pa je imela vrhutega to posebnost, da je gledala rajša v prešlost kot v bodočnost. Naslajala se je najrajša sadov, ki jih je bila že rodila, in preudarjala po cele dni, koliko priznanja da bi si že bila pridobila, ako bi ga ne dušila bleda zavist. Tiste tolažbe namreč, da še ni bilo velikega moža, ki bi ga ne bila preganjala zavist, se človek hitro naveliča.

„Umreti mora zaslužen mož,“ si je dejal Janko v trpki samozadovoljnosti, „potem ga priznajo; potem ni nikomur več na poti. Za njegovo zapuščino pa se stepo založniki in uredniki.“ Na založnike in urednike je bil namreč Janko hud. Po pravici, ker niso znali ceniti biserov, ki jih je metal prednje. Celo zavrnili so katerega; tako malo okusa in estetične sodbe imajo ti ljudje. Seveda bi se bil on maščeval najkruteje nad njimi, če bi sploh več ne vzel peresa v roke; toda pomisliti se je moralo, da uredniki in založniki niso ves narod; in za narod se piše. Da bi le ta narod ne bil ravnotako skop s hvalo kakor uredniki z denarjem! Ubogi pisatelj pa je zastran hvale odvisen od naroda, zastran denarja od urednikov. Žalostno.

Družba, kamor je zahajal Janko, je bila sicer zelo pisana, ampak nagajiva in zabavna. Tu so vlekli drug drugega, opravljali ljudi, rešetali dnevne novice in presojali iz žabje perspektive znanstvo in umetnost, finance in politiko, cerkev in državo. Janko si je pridobil kmalu precejšen ugled. Zato se je tudi ponašal pred Ivanom in Josipom. Kadar sta šla tadva v šolo, ju je vabil on v gostilno ali v kavarno, in če ga nista poslušala, ju je opominjal, da naj se pridno učita in lepo vedeta, da ne prideta v razrednico. Kar se je tiskalo izpod njegovega peresa, na to ju je vestno opozarjal; prinesel je semtertja tudi kak izvod svojega spisa s seboj in poudarjal, koliko rajši da bero ljudje take kratke, lahke in vendar duhovite članke kot dolgovezne klobase, iz katerih je treba šele odmotavati zamotane misli. „Pisatelj mora misliti,“ je trdil, „ne bralec.“ Tožil je, da ima dela črez glavo, ker mu uredniki ne dado miru; zmeraj le: Piši, piši!

Kadar pa se Janku ni spešilo delo, ga je prevzemala stara nezadovoljnost. Kakor je v prejšnjih časih hotel pisati, kadar se je bilo treba učiti, tako se je bil zdaj naveličal pisanja in rad bi se bil učil. Dozdevalo se mu je nekako, da pride na boben tudi pisatelj, ki več izdaja kot prejemlje. Srečna je štel zdaj Ivana in Josipa, ki jima odpira matura ves svet. Bogve kaj še postaneta tadva; on pa bo naprej delal tlako nehvaležnim rojakom, dokler ga ne zapuste pisateljske moči. Zdelo se mu je, kakor da bi ga že zapuščale. In kaj potem!

To je premišljeval tudi oče, ki se je doma sam kesal svoje slabosti proti sinu. Hči je bila v sladičarni pri teti, sin bogve kje. Zdaj se je videlo, kako pameten je bil očetov svet, kako nespametno sinovo početje. A naj je oče to količkaj omenil, takoj mu je oponesel sin, zakaj da mu ni izbil peresa iz rok, ko ga je zastavil za prvi spis. Kaj prepuščajo starši neumnim otrokom izbiranje stanu in poklica. Kako dobro se bo godilo enkrat drugim, ki so revnejših staršev otroci! Kako se lahko smeje sestra! Brezskrbna bodočnost ji je zagotovljena. Ona bo dobila po teti vse premoženje; in teta ima denar. Menda ji vendar ne bo zapustil oče tudi še hiše! Kaj je pa potrebuje? On, on bo brez strehe, kadar mu umrje oče; on ne bo vedel, kam položiti zvečer trudno glavo. In sestra, izučena krojačica, izučena sladičarica, dedična bogate tete, iztega roke že tudi po očetovi hiši in hoče izpodriniti tudi njega, siromaka, brata. Bridko je tožil Janko svoje gorje očetu in začel hkrati, od začetka postrani, potem vedno določneje dokazovati, kakšna krivica da bi se zgodila njemu, če bi dobila hišo res sestra. On je vendar starejši, on sin, in spodobi se, da preide hiša očetova na sina, da ji ostane rod in ime.

Očetu so se zdeli sinovi razlogi uvaževanja vredni. Kako imenitno bi bilo, če bi stoletja in stoletja gospodarili v tej hiši na Poljanah Cveteži! In sin je res usmiljenja vreden. Ničesar se ni naučil; nič ne zna. Kako bo živel revež, če ne poskrbi oče zanj? Zori se res ne godi slabo. Sicer bi ne dajala tako lepih daril očetu in bratu za godove in praznike; sicer bi ona tudi tarnala, kakor tarna Janko, ki še ni nikdar ničesar podaril ne očetu, ne sestri. Siromak nima, nima. Zazdelo se je očetu, da Zori tudi ni tolikanj za hišo. Saj ga ni nikdar prosila, da bi jo zapustil njej, kakor ga prosi dannadan ubogi Janko Ko je mati na smrtni postelji izražala svojo željo, ni bila Zora videti nič razveseljena, pač pa Janko užaljen. Če bo torej on ustregel prošnji rajne soproge, ne bo izkazal Zori, kakor se vidi, nobene posebne dobrote; Janko pa bo hudo udarjen.

Tako se je odločil oče, ki je pod sinovimi tožbami silno trpel in vidno hiral, da zapusti hišo Janku.

Ta sklep ni blagega Janka, kakor se je videlo, nič razveselil. Potožil je celo očetu, kako iz srca da želi, da bi živel on še dolga leta, in kako potrebno da bi bilo, da uredi takoj kak notar to zadevo; toda ne tako, da bi zvedela sestra; zakaj njo bi morebiti to bolelo, in njemu ne pripušča plemenitost srca in bratovska ljubezen, da bi jo količkaj žalil.

Tako se je natihem vse izvršilo, in Janka je samo še skrbelo, če ni preveč dote izgovoril oče svoji hčeri. Tako ni nobeno veselje na tem svetu popolno. Očeta je napadla kmalu potem smrtna bolezen. Hči mu je stregla, kadar je imela kakšne ure proste, in ga tolažila s pogumno živahnostjo, tako da se je bolniku večkrat inako storilo, če se je spomnil svoje oporoke, da se je začel kesati in pomišljevati. A če je sinu kaj omenil o svojih pomislekih, je začel ta iznova tarnati. Ali ga res misli oče pustiti brez strehe, brez orožja v trdem boju za obstanek, siromaka, ki bo moral sedeti za tujo mizo, jesti grenki tuji kruh? Za nepreskrbljene otroke je treba skrbeti, ne za preskrbljene.

V težkem dušnem boju je umiral oče. S solzami v očeh je stiskal jokajoči hčerki roko, se opravičeval, kakor da bi jo prosil odpuščanja, in goreče naročal sinu, da naj bo pravičen in dober do svoje sestre, zapuščene sirote.

Ko je po očetovi smrti zvedela Zora, da je hiša bratova in njej izgovorjen nekakšen dolžni delež, je pač zaihtela; ne, da bi očitala v srcu očetu krivico, ampak ker je umirala zdaj v njenih prsih živa nada, ki jo je tiho gojila toliko let, ki je oživljala skrivaj njeno pridnost in varčnost. „Oh, kaj se hoče!“ si je prigovarjala tolikrat, utrujena od nepretrganega dela, in se smejala svojim nespametnim mislim; „saj si moramo same kupiti ženine.“

Teta se je hudo jezila nad oporoko in naganjala nečakinjo, da naj jo izkuša ovreči; toda hčerki je bila sveta volja očetova, in tolažila jo je misel, da pač nihče ne ve, čemu da je dobro, kar se zdi slabo od začetka.

Janko seveda ni izplačal volila svoji sestri, prepričan, da se ji godi dobro. Ampak posestnik hiše, ta je siromak, ko ima na glavi vedna popravila, neznosne davke, nezadovoljne najemnike in večno skrb, če bo oddal stanovanja.

„Srečen, kdor nima hiše!“ je stokal Janko proti svoji sestri, tako da ga je ta, nejevoljna, čimdalje bolj puščala na miru.

„Še sestra ne mara za mene!“ je vzdihoval zdaj siromak, ki je pričakoval, da bo sestra njemu tudi tako gospodinjila kakor očetu in mu hkratu plačevala še stanarino za svoje stanovanje.

Tega pa se je naveličala sebična sestra. Preselila se je k teti in prepustila brata nemili usodi.

Sreča še, da se da na hišo narediti kaj dolga! To srečo je Janko dobro porabil.

Za vse pa denar tudi ni dober. Če se perutnina predobro krmi, ne nese kaj prida, in Jankova plodovitost je pojemala, ko je dobil denar v roke. Tem vestneje pa je proučeval življenje po gostilnah in kavarnah, po veselicah in izletih. Seznanjal se je z meščani, katerim je imponiral kot pisatelj, s poduradniki, s katerimi je zabavljal čez uradnike, z bivšimi dijaki, med katerimi je oponašal profesorje in pripovedoval zgodbe svojih dijaških let. V teh zgodbah je igral on vedno junaško, učitelji navadno smešne vloge. Posebno pa so ugajali Janku trgovski potniki, ki so imeli toliko izkušenj, tako bujno domišljijo in vedno toliko dovtipov v zalogi. Kar je v tej družbi videl in slišal, to je vestno beležil. „Zdaj zbiram kapital,“ se je tolažil, če mu je vest očitala lenobo, „ki se bo visoko obrestoval. Iz knjig se življenja še nihče ni naučil. Kar se doživi, to se kristalizira v pesnikovi duši.“

Denar pa je pohajal, in kristalizacija se ni spešila, dve težavi, ki sta rodili novo nezadovoljnost. Skoz naočnice te nezadovoljnosti je gledal Janko in videl zopet vse krivice, vse nesreče, vse gorje tega sveta. Kako bi mogel biti zadovoljen človek, ki vse to vidi in čuti! Kdo pa vidi in čuti vse to živeje od pisatelja? In kako rad bi pisatelj vse to, kar vidi in čuti, ljudem dopovedal! Toda ne more in ne more; pisatelj nikoli ne more doseči svojega ideala, in to je drugi vir njegovi in, kar je še bridkeje, tudi bralcev nezadovoljnosti.

Janku pa se je še prav posebno dozdevalo, da ne dosega svojega ideala, in obupaval bi bil, da ni dobival od časa do časa cvenkajočih dokazov pisateljske sposobnosti. Ti so ga tolažili poleg samozavesti, da učiš druge, ne da bi se bil sam kaj prida učil, da držiš v strahu umetnike in politike, uradnike in zasebnike, sploh ves svet razen urednikov in založnikov. Če bi le ne bilo toliko umazane konkurence na tem polju! Dandanes že vsak pisari. Država bi morala to po pameti omejiti ali pa vzeti sama v roke razpečavanje izdelkov in dostojno plačevanje pisateljev. Zahteva, da bi se morala dokazati usposobljenost, se mora seveda odkloniti, ker je umetnost prosta; ampak tiste divje pisatelje, ki jim je ta sveti poklic samo postranski posel, tiste tihotapce na polju prosvete bi morala država ugnati. Zakaj preganja zakotne pisače? Zakaj ne tudi zakotnih pisateljev! Na primer Ivan in Josip. Zakaj pišeta tudi tadva! Zakaj se ne držita svojega posla; kaj segata v tujo posest! Seveda, jurist mora biti povsod prvi, jurist je sposoben za vsako delo. Po Jankovem mnenju pa ni mogel biti dober jurist hkrati dober pisatelj in narobe; zlasti Josip Narobe, ki je kazal v mladih letih tako malo duhovitosti. Nikogar ni tolikanj obdarila narava, da bi se izkazoval na več poljih.

Ivan in Josip sta Janka zaraditega tako jezila, ker se je on kot pisatelj vedno primerjal z njima in ker si je bil toliko časa natihem trdil, da ju nadkriljuje, da je začel že sam dvomiti. Kadar je slišal, da je naredil Ivan ali Josip kakšen izpit, se mu je vsililo hitro vprašanje, če ju še nadkriljuje, kakor če bi od izpitov zavisela pisateljska slava. Treba je pa še pomisliti, da je imel Janko, dokler je bilo kaj denarja pri hiši, zveste prijatelje, ki so proti njemu hvalili vedno le Ivana in Josipa kot izborna pisatelja. Takšni so prijatelji! O, Janko jih je poznal in jim zrl v dno zavistne duše. Čemu pa je bil pisatelj! Zato je tudi večkrat preudarjal, kako da bo občeval z Ivanom in Josipom, da bi se tadva ne prevzela, ampak da bi spoznala in čutila, da ju on nadkriljuje. Če namreč slepita tadva prijatelja sama sebe, jima bo treba odpreti oči.

Za sestro se je Janko le toliko menil, da se je povabil semtertja k njej na kosilo ali na večerjo. Zdela se mu je namreč sestra zavistna in nehvaležna. Nobene pohvalne besede o slavnem bratu ni čul iz njenih ust, dasi je bil preverjen, da se ponaša ona z njim, da pove gotovo vsakemu znancu, da je Janko njen brat. In takega brata res nima vsaka sestra. Ona pa nič; kakor da bi se umeval tak brat samobsebi, kakor da bi ne bil poseben dar neba, za katerega mora biti človek hvaležen. Kolikrat je napeljeval on pogovor na svoje delovanje, na priznavanje od vseh strani, na nagrade, na slavo v življenju in še večjo po smrti, ko bo utihnila zavist tovarišev, zloba kritike, skopost založnikov! Sestra se je delala neumno. Ali mu zavida tudi ona veljavo, ki si jo je bil pripisaril? Samo to ga je vedno izpraševala, kakšno službo da si misli preskrbeti. Kakor da ne bi imel že najlepše na tem svetu, kot svečenik domovine, zastavnik prosvete, klicar svobode!

Ampak dobro se je godilo tej sestri. Teta ji je bila prepustila svoj obrt, in ko je umrla, še nekaj denarja, ki bi ga bil Janko bolj potreboval in kakor se mu je zdelo, bolje obrnil. Takšne so tete! Če jim ni človek vedno za petami in se jim venomer ne klanja, ga pozabijo. Če pa je že teta Zori zapustila svoj denar in storila njemu takšno krivico, ali pa ni bila Zora moralno zavezana deliti z njim, z bratom, ki je bil potrebnejši od nje? On seveda ni delil z njo po očetovi smrti. Toda ali je bila ona potrebna? Ali ni bila marveč njemu sveta dolžnost spoštovati voljo in oporoko očetovo?

Takšne krivice so se godile Janku, ki ni storil nikomur nič hudega. Ali se ni smel imeti po pravici za boljšega in plemenitejšega od drugih?

Zora pa ni imela ne časa, ne veselja, da bi premišljevala, ali je boljša ali slabša od drugih. Čez teden delo, ob nedeljah nekoliko počitka, to je bilo njeno življenje. Ponos ji je budila zavest, da ni odvisna ne od dragega brata, ne od ljubih sorodnikov.

Cvetoči obrt ji je bil že privabil par snubcev; toda za nobenega se ji ni ogrelo srce, ki je čakalo nekoga drugega. „Dokler ne izgine zadnje upanje,“ si je dejala, „bom čakala, in kakor bo, tako bo“. Da bi le te nespametne nade in strah in dvom ne nadlegovali tolikanj tudi delavnega človeka!

III.[uredi]

Ko je bral Ivan Balant v novinah svoj listek „Ščurki v sladoledu ali iluzija in prevara“, je bil zadovoljen sam s seboj. Natisnjen se je bral listek še lepše. Tudi drugih bralcev zanimanje mora zbuditi, si je mislil in sklepal, da ne opozori on sam nikogar na ta umotvor, ki se v boju za obstanek lahko sam postavi.

In res se je postavil.

Drugega jutra ga je dobila Zora, ko je prišla odpirat sladičarno, že nabitega na vratih z debelo podčrtanimi ščurki in par radovednih bralcev si je kimalo pred njim in se smejalo. Zora je strgala list z vrat in se radovednežem, ki so se razhajali, dobrodušno nasmejala. Na take šale se odgovarja najbolje, če se človek ne zmeni zanje, si je mislila in vrgla novine v peč. Potem je pripravljala pecivo za stalne kupce, za goste, za otroke, ki so se oglašali gredoč v šolo ali iz šole, in se veselila, da se je bila peka tako izponesla. „Morebiti je katera sladicama v Ljubljani imenitnejša od moje, a boljše ni,“ si je dejala in se nekako kesala, da ni napekla več, ker kupci se odvadijo, če ne dobe, kar zahtevajo. Vmes je sanjarila, koliko več obresti ji daje obrt, nego bi ji dajala hiša; da, če pojde tako naprej, bo v nekaj letih gospod Balant lahko volil po svojem srcu. Seveda, če nima ne on nič, ne ona nič, potem je zgolj obzirnost in rahločutnost, ki mu brani izreči jasno besedo. Z izvoljenko hoče on deliti srečo, ne nesreče. Za gmotnimi oziri se skrivajo idealni nazori. In ona, ali naj pride s praznimi rokami v hišo svojega moža? Ali naj gleda, kako si soprog pritrguje zaradi nje? Vsaj slabše se mu ne sme goditi pozneje v zakonu ko sedaj samcu. — Toda zakaj oprezujejo odjemalci ravno danes, ko je vse tako lepo zapečeno, da kar hrusta! Čudno, da ni še nikogar!

Pogledala je na uro, ki je bila že precej daleč pomeknila kazalce. Dolgočasni ljudje, si je mislila, človek jim hoče dobro postreči, a kako, če jih ni! Ali hočejo, da odmekne pecivo, da se postara? Potlej bodo pa zabavljali, ko so vendar sami krivi.

Čas je tekel in Zori je rasla nepotrpežljivost. Predevala je na krožnikih sladčice, jih kopičila, da so se vabljiveje videle, in hodila na vrata gledat, odkod da kdo prihaja. „Kaj je to danes?“ si je dejala. „Ali so moji ljudje vsi zaspali? Kakor začarano. Druge dni komaj zadosti zgodaj odprem. Oh, kako bi se spodobilo kakšnemu staremu odjemalcu, da bi vse razprodala, preden on pride! Naj se jezi, toda na sebe!“ Hodila je po prodajalnici, stopila v kuhinjo, potem na ulico. Ljudje so hiteli mimo, znani in neznani; a vsi mimo. Ta in ona znanka se ji je nasmehnila. Zakaj? Ali je ona tako smešna? Morda, ker hodi na ulico čakat gostov. Umeknila se je in začela prebirati raznovrstne cukrce. Kadar se je začul odzunaj kak šum, se je ozrla in vzdihnila: „Vendar enkrat!“ Toda nič ni bilo.

„Mana,“ je dejala strežajki, „pojdite malo po soseščini ali pa na trg! Morda doboste katero naših odjemalk. Povejte, kaj da imamo vse pripravljeno!“

Strežajka je šla, in Zora je premišljevala, kaj da bi bil vzrok, da je vse tako zapoznelo. Na izletu menda vendar niso vse družine, na katere se je ona zanašala! Prav milo se ji je storilo, ko je pogledala po polnih skledah in krožnikih, po bleščeči opravi, prijaznem prostoru, ki je kar vabil ljudi. „Ah, sosedova kuharica gre mimo,“ je skočila Zora pokonci, da bi jo prestregla in vprašala, če ne bo nič kupila. A spomnila se je, da bi se to ne spodobilo, da bi bilo preveč vsiljivo. Sedla je in čakala strežajke. Nepotrpežljivost ji ni dajala miru; vstala je zopet in gledala izza zastora na ulico in čakala. Gosta ni pričakala nobenega; pač pa se je vrnila strežajka.

„Oh, gospodična,“ je dejala Mana, „kaj vse sem slišala! Srečala sem svetnikovo Lizo. Ta mi je rekla, da ne pride k nam nič več. Mesarjeva Franca mi je pa kar vrnila knjižico in izplačala, kar je bilo še dolga. Z današnjim dnem se prestavijo in bodo jemali drugje. Sestrična, ki sem jo tudi srečala, me je pa vprašala, če smo brali, kaj da je pisano v nekem včerajšnjem listu, kaj vse da so dobili gostje v našem sladoledu.“

Zora je prebledela. Gotovo me je kak konkurent pokrivem napadel, si je mislila, in kri ji je zavrela v jezi. Poslala je strežajko v trafiko po liste in preudarjala, kaj da bi storila; ali naj bi poslala takoj popravek listu ali se obrnila do odvetnika.

Ko pa je brala nesrečni listek, se je jezila in smejala. Jankovi ščurki so bili opisani s tako smešno resnobo, da bi noben pameten in pozoren bralec ne mogel slutiti in sumiti nič hudega. A drugačna je bila stvar, če je bral kdo površno in poznal Zorino sladičarno ne samo površno. Temu so morale neprijetne misli zbuditi čudne občutke. Zora je takoj spoznala nesrečno zmoto svojih odjemalcev, ki je bila potekla iz šaljivega listka. Toda kako jo razjasniti, kako popraviti škodo! Ker je sumila Zora, da je brat Janko spisal listek, je tekla sama nadenj v stanovanje, strežajko pa je poslala ponj po gostilnah. Ne ena, ne druga ga ni dobila. Opoldne ga je čakala Zora zunaj kavarne, kamor je zahajal; in tukaj sta se sešla. Vprašala ga je, če je spisal on čudni listek o sladoledu.

„Čudni listek?“ jo je pisano pogledal Janko. „To je imeniten listek, kakršnega že dolgo niso brali častiti bralci. Ali si ga ti brala?“

„Seveda sem ga brala. Saj mislijo ljudje, da meri na mojo sladičarno.“

„To bi bila vendar za tebe najboljša reklama.“

„Janko, lepo te prosim, ne govori tako neumno! Reklama zame ta listek, ki mi je pregnal prvi dan kupce in odjemalce, ki mi bo uničil ves obrt, če ne dobim takoj pomoči! Pojdi v uredništvo, Janko, in poskrbi, da se natisne popravek, ki bo zavrnil obrekovanje in sumničenja!“

„Jaz ne umejem, kako bi mogel tak listek škodovati tebi.“

„Saj vem, da ti ne umeješ; ampak jaz umejem in čutim in trpim. Meni se godi krivica in škoda, in če si jo storil ti, si tembolj dolžan, da jo poravnaš.“

„Čudne ženske!“ je dejal Janko. „Dobro torej, če si ne daš dopovedati. Še nekaj se pogovorim s prijatelji; potem pa pojdem nad uredništvo. In nič se ne boj! Popravek bo tako imeniten, kakor je bil listek, ki ga ti ne znaš ceniti, ker gledaš samo na vsebino. Oblika, oblika odločuje v umetnosti.“

Zora ni več poslušala tega izvajanja, ker se ji je mudilo domov pogledat, če je vendar že prišel kak kupec.

Ivan Balant pa je bil tudi prepričan, da je listek dober. A ker je hotel slišati potrdilo svojega mnenja še iz ust nepristranskega sodnika, se je napotil po kosilu k prijatelju Narobetu v pisarno. Prijatelj Narobe je zaslutil takoj, kaj da je pripeljalo prijatelja; zatorej je naredil nedolžen in neumen obraz in se veselil natihem, kako zaman se bo jezil prijatelj.

„Kaj bo dobrega?“ je dejal in pisal naprej.

Ivan ga je vabil na izprehod.

„Bodi tako dober,“ je dejal Josip, ne da bi se ozrl, „in počakaj malo, da tole izgotovim! Ti, odloži in sedi!“

Ivan je hodil po pisarni, pogledal sem, pogledal tja, se naslonil na okno in čakal. Narobe je pisal; Ivan je zakašljal, zazeval in stopil proti durim.

„Kakšnega vraga pa pišeš zunaj uradnih ur?“ se je jezil.

„Takoj, prijatelj, takoj. Še malo potrpi!“ je tolažil Narobe in pisal.

„Eh, kdo te bo čakal!“ se je obrnil nejevoljni prijatelj.

„Jaz sem gotov,“ je dejal Josip in vstal. Prebral je še enkrat, kar je bil spisal, popravil malenkosti, pospravil po mizi, si omil roke, preoblekel suknjo in menil, da je prijatelju na razpolago. Šla sta, in kakor je Josip prej pisal pridno, tako je zdaj govoril marljivo, koliko da ima dela, kako važen referat da se mu je odkazal, potem o vremenu, o svojem stanovanju, da je povabljen v nedeljo k svojemu šefu na čaj, in sploh o čemer je slutil, da ne bo zanimalo milega prijatelja. Ivan, ki ni mogel do besede, je z jezo v srcu premišljeval, ali naj bi pustil na ulici dolgočasnega bedaka ali pa prelomil svoj sklep in vprašal naravnost, kaj da on misli o njegovem spisu. Polagoma pa je pregledal srce in obisti svojega prijatelja in spoznal, da ta nalašč noče govoriti o njegovi stvari.

„Ti greš zdaj na levo, jaz na desno,“ je dejal na oglu ulice, stisnil roko prijatelju, ki ga je zahvaljeval za prijetno zabavo, in šel.

„Takšni so ti mehkosrčni prijatelji!“ si je dejal in mrščil obrvi. „Sentimentalne ljudi je treba pustiti na miru, ker se pečajo vedno le sami s seboj. Enkrat so domišljavo naduti, drugič se smilijo sami sebi, neznosni tako ali tako. O, prijatelj Josip, jaz te poznam. Iz tvojega molka kriči zavist. Grajati ne moreš, hvaliti nočeš: molčanje je priznavanje. Sploh pa, ali se sme temu človeku priznati količkaj razborite sodbe, količkaj umetniškega okusa? Tak tepec! Jaz pa tudi, ki sem se obrnil nanj.“ Ivan je sklenil, da se v literarnih zadevah ne obrne nikdar več do Narobeta; v tem oziru, da je treba vprašati Janka, ki ima še nekako nepokvarjen okus.

Janka je dobil seveda v kavarni. V nadi, da doseže naravnost, kar se mu ni bilo posrečilo po ovinkih, je vprašal prijatelja, če je bral snočnji listek.

Janko je malomarno prikimal. Sumil je namreč, da je listek spisal Josip Narobe; zatorej ga ni mogel pohvaliti. Vrhutega ga je pa še jezilo, da je moral pisati popravek.

„Kakšen se ti zdi?“ je vprašal Ivan, nekoliko užaljen.

„Pozna se mu, da ga je pisal Narobe.“

„Kako?“

„Ker so ga bralci razumeli popolnoma narobe. Sladičarna moje sestre je izgubila vse odjemalce. Zabitost našega bralstva je brez meje. To ti ne loči resnega od smešnega. Dovtipa ne čuti, šale ne umeje; v gledališču bi morali o priliki nabiti: — Nocoj se igra žaloigra; slavno občinstvo prosimo, da se ne smeje.“

„Torej bojkotirati so začeli tvojo sestro?“ je dejal Ivan, neprijetno zadet.

„Bojkotirati, zaradi tega neumnega listka, in jaz ponesem danes popravek v uredništvo.“

Ivan je bil bled od jeze na nerazumne ali pa hudobne ljudi. Da je konkurenca izrabila nerazsodnost, mu je bilo jasno; a ker se je začel bati nekoliko sam zase, je živahno dokazoval, da se tukaj res ne da drugega storiti, nego da se pošlje uredništvu popravek z grožnjo, da se bo po kazenskem zakonu postopalo proti vsakemu, kdor bi raznašal lažnive vesti o sladičarni. „Če hočeš, stopim jaz sam v uredništvo, ker me pelje pot mimo.“

„Prav. Ampak jaz imam že tukaj spisan imeniten popravek, poln popra in soli.“

„Daj ga sem!“

Ivan se je poslovil. Mudilo se mu je v uredništvo, da bi predvsem popravil nesporazumenje, ki je proti njegovi volji tako hudo zadelo nedolžne ljudi, potem pa tudi, da bi poskrbel, da ostane pisateljevo ime prikrito. Gredoč je premišljeval, če ga je že komu izdala nespametna ničemurnost. Kakšna sreča, da ni razodel Janku na vsa usta svoje skrivnosti, da je bil proti Narobetu tako previden! Tega prijatelja je sodil Ivan zdaj ugodneje. Listka on najbrž niti bral ni, kar bi bilo najpametnejše, ali pa ni slutil, da ga je spisal on, Ivan. Da je Janko na krivem sledu, ni bila nesreča. Na nobenega ni bil on več hud, pač pa na sebe. Kaj je bilo treba njemu pisati to neumnost! Seveda ni mogel slutiti, da nastane iz nedolžne šale krivična resnica; če pa podtaknejo hudobni ljudje njegovim nedolžnim besedam svoje zlobne namene, ne more zadeti krivda pisatelja.

Ko je bil Ivan vse uredil, kar se mu je zdelo potrebno, in dobil zatrdilo, da ne bo nihče raztrobil njegove slave, se je umiril. „Tako se bodo pomirili tudi neumni ljudje,“ si je mislil, „in v par dneh ne bo nihče več mislil na to neljubo zadevo.“

Ko se je stemnilo, je zavil oprezno v ulico, kjer je imela Zora sladičarno, in opazoval, v senco skrit, od druge strani, če ima kaj gostov sladičarna, če kdo prihaja ali odhaja. Nikogar ni bilo. Kakor mrtvaška luč je razsvetljevala svetilka prazni prostor. Ivan je zmignil z rameni in šel. Kaj more on za to! Jezil se je na Janka, ki ga je bil speljal v sladičarno, na Josipa, ki mu je bil vdehnil neumne misli. Ali ga ni Janko kar vlekel v sladičarno? in Josip, kako ga je nagovarjal, da naj piše! Pero mu je vsilil v roke; zdaj pa se dela neumnega in nedolžnega. Oba sta kriva. Menda vendar ne bosta izvračala krivde na njega! Bralci so pa tudi, da se Bogu smili. Vse se jim mora naravnost in nadebelo povedati. Ti ljudje mislijo, da glumci res ogenj žro in nože požirajo; Mlinarja in njegovo hčer hodijo gledat zaradi strahov, ki štorkljajo po odru. Za take bralce sta še Cvetež in Narobe predobra pisatelja.

Tako se je jezil Ivan na svoje bralce, in po pravici; bralci ne smejo misliti, da se smejo vedno le oni jeziti na svoje pisatelje.

Zora pa je tudi popoldne zaman čakala gostov. Naložila je strežajki jerbasček peciva, da naj bi ga prodajala in ponujala po mestu. Sama je premišljevala doma, kaj bi bilo storiti, če bi popolnoma izostali kupci. Do konca ni mogla misliti te bojazni; tolažila se je z nado, da bo popravek v novinah vse popravil in ji vrnil z dobrim imenom tudi stare odjemalce.

Strežajka je prinesla več kot polovico blaga nazaj; kjerkoli je morala povedati, čigava da je, tam ni izkupila nič.

Zoro so polile solze. Kolikokrat se ji je bilo dopovedovalo, kako neodvisen, sam svoj gospod je kmet ali obrtnik v primeri z uradnikom ali uslužbencem! Zdaj je okušala to neodvisnost. Na dobrem imenu je slonel ves njen obstanek; in kako hitro in lahko se izpodkoplje dobro ime, skrivaj, natihem, morda brez namena, in zruši se vsa samostojnost, vsa neodvisnost.

Zvečer je izšel v novinah oster popravek, ki je zavrnil nezmiselna natolcevanja in zapretil sodnje kazni vsakemu, kdor bi se drznil trositi lažnive vesti o neki pošteni in po pravici sloveči sladičarni.

„Hvala Bogu, hujskanja je konec,“ se je razveselila Zora, ko ji je prinesel brat Janko novine s popravkom in žel prisrčno zahvaljevanje.

„Imenitno sem zamašil obrekljivcem usta; kaj? Naj se mi le še kdo gane!“ je bahal Janko in bral dvakrat popravek naglas. Zdel se mu je namreč nekoliko drugačen, nego ga je bil on sestavil, toda tako pameten, da bi bil popolnoma lehko njegov.

Nič manj pa se ni razveselil popravka Ivan. Zdelo se mu je, da je zdaj rešena neprijetna zadeva, in sklepal je, da ne bo nikoli več ravnal s toliko neprevidnostjo. Ker pa si je hotel popolnoma izbiti iz glave zoprno nerodnost, se je ogibal Janka in Josipa in skrbno pazil, da ni zavil v ulico, kjer je imela Zora sladičarno.

Ta je napekla drugega dne novega peciva; pripravila in razstavila je sladčic in čakala odjemalcev. Ko ni bilo nikogar do navadne ure, se je začela zopet vznemirjati. „Sam ljubi Bog mi pomagaj!“ je vzdihala sama pri sebi, ko je tekala k oknu, brisala mize, prestavljala stole in razburjena pregledovala nakopičeno blago, kjer je bilo zapečenega toliko denarja, toliko truda in skrbi.

„Videli boste, gospodična,“ je tolažila Mana, „da zopet ne bo nikogar. Takšni so ljudje: enkrat se zalete vsi sem, enkrat vsi tja. Če so se naveličali kakšnega kraja, jih zastonj kličeš in vabiš.“

Zora je komaj poslušala. Ona ni mogla umeti, da bi mogel en sam neslan članek roditi toliko zla. Kar nič se ni bala doslej za svoj obrt. Kako ga izvršujejo drugi, je bila njej deveta briga. Reklama se ji je studila, ker se ji je zdela namerjena na slepljenje ljudi in oškodovanje soobrtnikov. Dobro blago in primerna cena sta se ji zdeli edino pošteno priporočilo. Samo pošten dobiček bi se smel po njenih mislih iskati v obrtu in trgovini, in kdor bi samo tega iskal, temu bi ne mogel nihče do živega, ne oblastva, ne konkurenca. Sedaj pa se je izpreminjal ta pošteni dobiček v izgubo, in če se ne izpremene hitro razmere, izguba v polom. Popravek, ki je grozil s sodnjo kaznijo, ni mogel siliti odjemalcev, da bi se vrnili v njeno sladičarno.

„Le meni verjemite, gospodična,“ se je oglasila zopet strežajka, „da ne boste nikogar pričakali. Jaz bi rekla, da ni treba za jutri nič dopeči, ker je dosti napečenega.“

Zora je sedla k šivanju, da bi se raztresla; a preveč je bila razburjena. Vzela je knjigo v roke, da bi brala; toda misli so ji uhajale vse drugam. Izvlekla je iz miznice račune, da bi nekoliko pregledala, koliko je potrošila, koliko prejela; a uštevala se je naprej in naprej in spravila zopet račune. Na nekatera pisma bi bila imela še odgovoriti; a pisanje se ji je ljubilo najmanj. V tem koprnečem strahu, v nestrpnem pričakovanju je bila popolnoma onemogla. Kako je šlo delo izpod rok prej, ko so zbrane misli vodile telesne moči; zdaj pa se je zdelo, kakor da bi misli tavale zase svojo pot in telo bilo prepuščeno samo sebi. Ne kositi, ne večerjati ni mogla Zora, in bridke skrbi so ji motile spanje vso noč.

Vstala je zgodaj in hitela v cerkev priporočat se v svoji stiski milemu Bogu. Ravnala se je pa tega dne po nasvetu svoje Mane in ni pripravila nič več novega peciva. In to je bilo previdno in pametno. Zaman je stala prodajalnica odprta od jutra do večera. Niti brata ni videla obupna Zora, nikar Ivana ali Josipa. Kakor da bi se bilo vse zarotilo proti njeni sladičarni! Ali naj bi vendar tožila? Toda koga bi zadela tožba? Morda Janka ali Josipa. Janku padejo največkrat take neumne misli v glavo. A kaj bi si mislili ljudje o sestri, ki toži lastnega brata! Njega bi morda obsodil sodnik, njo ves svet; onemu bi škodovala obsodba, njej ne bi koristila nič. Če pa je morda Ivan pisal članek, ali naj da tega obsoditi? On gotovo ni mislil nič hudega, če je res pisal. Ali naj se ona maščuje zaradi nesrečnega naključja, ki bi ga Ivan gotovo obžaloval, če bi vedel zanj. Ali je mogel on slutiti, da nastane iz nedolžne šale tako grozna resnica! In ona, kako bi mogla odpustiti sama sebi, če bi njega pehnila v nesrečo! In kakšna nesreča bi bila obsodba za njega, mladega uradnika! Uničila bi ga ona za vse življenje in sebi ne pomagala nič. In to naj bi zakrivila ona? Mraz jo je izpreletel pri teh mislih, ki so bile nezavedoma zašle v stara čuvstva. Še nade bi si potem ne smela buditi nobene več. Zavest, da si takšne krivde ne sme nakopati, je mirila in tolažila Zoro, ker se ji je nekako dozdevalo, da trpi zaradi vrstnika in prijatelja. Bog ve, za kaj bo to kdaj dobro. Če prebiva prava sreča res le v srcu, potem je najbrž prava nesreča tudi samo v srcu doma. In to bi bil pekoči spomin, da je ona zaradi neumne šale uničila blagega mladeniča.

Te misli so ji pregnale mrtveče obupavanje. Začela je preudarjati, kaj da naj počne, če se ne izpremene razmere.

„Še en dan počakam, potem pa zaprem sladičarno,“ si je dejala in premišljevala, ali naj bi se v Ljubljani lotila novega obrta, krojaštva, ali se preselila v kak manjši kraj ali pa prosila službe v kakšni drugi sladičarni. Težka je bila odločitev. Kako lepo je bila vpeljana sladičarna! Kako dobro se je izplačevalo delo! En sam dan je vzel delo in kruh. Če pobije toča, ostane vendar še polje, ki rodi ob letu zopet; če pogori hiša, ostane stavbišče, pridejo podpore: njej je pokončana sladičarna za vedno. Inako se ji je storilo, ko je preudarjala, da bode morala drugim prepustiti lepe prostore, za vsako ceno prodati lično opravo in drago kupiti novo, ker je siromak, kdor je primoran prodajati ali kupovati. Potem pridejo začetne stiske novega podjetja. Nobena teta ji ne bo stala na strani, noben prijatelj ji ne bo svetoval. Saj se je vse ogiblje. Ne Ivana, ne Josipa ni odnikoder, da bi se vsaj posvetovala z njima; brat pa živi na nekakšnem drugem svetu, ki si ga sproti sam ustvarja. To so prijatelji za smeh, znanci za šalo. To šalo umeje ona zdaj dobro.

Tako se ni mogla odločiti Zora. Vsako jutro ji je še rodilo novo nado, in ta nada se je borila s smrtjo in pojemala do večera in umrla v topi, obupni noči. Zdaj ni Zora več mislila, da se ne spodobi, da bi sama ponujala po hišah svoje blago. Ta sram jo je minul. Kako proseče je povpraševala v znanih družinah, če res ne potrebujejo več peciva! Kako je naštevala vse svoje zaklade! Vse zaman. Eni so rekli, da so se prestavili, ker jim bolje kaže, drugi, da ne potrebujejo, tretji so z žaljivim smehljanjem obžalovali, da ne bo več nobene kupčije.

V stiskah in strahu so potekali dolgi dnevi. Vedno novi dvomi so budili staro neodločnost, ki ni hotela žrtvovati znane sedanjosti neznani bodočnosti, ne pričenjati novega boja, ko je bilo še od starega utrujeno življenje.

Rada ali nerada, naposled se je morala odločiti Zora. S težkim srcem je ukazala strežajki, da naj po prodajalnici, po kuhinji, po shrambi razbere sladčice in spravi vsako vrsto posebej. Strežajka je gledala, kaj da to pomeni, in čakala pojasnila; v tem sta stopila v sladičarno dva gospoda, s priletnim, važnim uradnikom naš mladenič Narobe.

„Ne zamerite, gospodična,“ je dejal s prijaznim nasmehom starejši gospod in podal Zori roko, „jaz pridem kot tržni komisar z gospodom Narobetom. Ljudje govore namreč toliko o Vaši sladičarni, da je tržna komisija prisiljena nekaj storiti, da se zavežejo jeziki. Poglejmo torej, kakšne sladkosti ponujate Vi slavnim konsumentom!“

„Gospod komisar,“ je dejala Zora z drhtečim glasom, „nikar se ne trudite! Jaz naznanim še danes oblastvu, da opustim svoj obrt. Pregledavanje je po mojem mnenju odveč.“

„To se bo takoj videlo, gospodična,“ je dejal komisar in ogledoval in prestavljal jestvine in iskal, kar bi imelo zanj kaj pomena. „Poglejte, gospod Narobe, to torto,“ se je obrnil do spremljevalca, ki je pobešal oči poleg njega, „kako se vleče, če se odkruši. Cela pajčevina se potegne za kosom. Dovolili boste, gospodična, da vzameva midva košček te torte s seboj za poskušnjo.“

„Oh, vso, gospod komisar; saj ni več naprodaj,“ je dejala Zora.

„Napišite, gospod Narobe, gospodični prejemni list o tej torti!“

Josipu se je tresla roka, ko je pisal list, in ni si ga upal izročiti Zori; pustil ga je na mizi.

„Poglejmo še v kuhinjo in shrambo!“ je dejal komisar.

„Tam ni nobene stvari, ki bi se še prodajala,“ je dejala Zora in zastopila komisarju pot.

Komisar je razlagal Zori določbo zakona o živilih, ki mu dovoljuje vstop v kuhinjo in shrambo. Josip je lahko prikimaval, ne samo iz ozira na gospoda komisarja, ampak tudi iz strahu, da se ne bi Zora uprla oblastvu. Dasi je namreč uradna objektivnost zahtevala od njega, da ni z nobeno besedo, z nobenim pogledom pokazal, da je količkaj znan z Zoro, smilila se mu je stara znanka vendar. O, če bi bilo smelo govoriti njegovo srce in če bi komisarja ne bilo zraven!

Zora je premišljevala v jezi in strahu, kaj naj stori, in se ozrla proseče v Josipa. Josip se je obrnil lahno proč, iz objektivnosti.

„Vstopite, prosim, gospod komisar,“ je dejala Zora v onemogli zapuščenosti in se umeknila. Samozavestna trma je dušila jok, ki jo je silil.

„Glejte, glejte, gospodična,“ je dejal komisar in duhal raznovrstne odcedke in omake in pene, „kaj je vse pri Vas naprodaj!“

„To ni nič naprodaj,“ je dejala Zora. „Strežajki sem bila že ukazala, da naj vse pospravi.“

„Na zdravje ubogih konsumentov bi se vendar morali Vi bolj ozirati. Gospod Narobe, pišite! Tukaj vzamem zopet dve poskušnji. Zatorej naju niste hoteli pustiti v kuhinjo? Prav res: v politiko in v kuhinjo ne sme pogledati, kdor si noče pokvariti želodca. Kaj pomagajo najboljši zakoni, če se ne izpolnujejo. Gospod Narobe, vzemite vse te poskušnje s seboj. Zdravi, gospodična, ali pravzaprav na svidenje!“

„Gospod komisar,“ je dejala Zora, „vzemite na znanje, da nisem jaz že ves teden prodala nobenega peciva in da tudi tiste sladčice, od katerih ste vzeli poskušnje, niso bile več naprodaj, ker še danes vrnem jaz svojo koncesijo.“

Komisar je zmignil z rameni, pozdravil in šel. Josip se je priklonil in se obrnil za njim, vesel, da se je rešil mučnega položaja in da ni z nobenim kretom izdal, da pozna mlado sladičarico, in hvaležen Zori, da ga ni spravila s svojim prijateljstvom pred komisarjem v zadrego. „Blago srce ima“, si je mislil in se jezil na Ivana, ki je bil nakopal najbrž s svojim nepremišljenim člankom njej te neprilike, njemu to sitnost.

Zora pa se je zgrudila na stol in si zakrila obraz z rokami. Skoz prste so prikapale gorke solze, ki jih je iztiskalo iz oči grenko čuvstvo zapuščenosti.

IV.[uredi]

Minulo je nekaj tednov. Zora ni mislila več na prestane težave, ki so ji bile uničile obrt. Sladičarno je prenarejala v krojačnico za žensko obleko. Preudarjala je, kakšne stroje da bi si nabavila, katere liste si naročila, koliko šivilj najela. Zapisovala si je naslove gospe in gospodičen, katerim se je hotela priporočiti, popraševala pismeno in ustno po tvornicah in trgovinah, koliko da bi dobila popusta za blago, in z vse drugačnimi očmi je gledala zdaj kroje, barve, blago na živih vzorcih, ki so se košatili po izprehajališčih, šopirili po zabaviščih, šumeli po cerkvah. Razbirala je, zakaj da je ta gospa tako okusno, ona tako brezokusno oblečena, kakšen kroj se prilega vitkim, kakšen obilnim osebam, kakšen mladi, kakšen stara svojo lastnico, kakšne barve se prijetno ubero, požive polt in lase. Pred mnogimi leti izučena je zdaj obnavljala, kako se urezuje obleka, kako merijo in računijo potrebščine, in čakala, da dobi zaprošeni pripust k otvoritvi novega obrta.

Hudo je seveda, če se mora človek, ki se je komaj dobro privadil enemu delu, poprijeti drugega, novega, kjer se takoj pokonci postavi vprašanje, če se bo obneslo bolje od prejšnjega. Kaj, če bi morala opustiti še to! Potem je samostalnosti konec in iskati bo treba službe. Marsikoga je seveda sram, da je dogospodaril. A na tako gosposko čuvstvo se potreba ne ozira. Sreča še, da je bila Zoro za prve čase novega podjetja preskrbela umrla teta in lastna varčnost!

Z novimi skrbmi in novimi nadami se je vračala Zori stara odločnost. Nepotrpežljivo je že čakala, kdaj da prične z novim obrtom. Kar dobi nekega dne poziv od sodišča, da se mora priti zagovarjat, ker jo toži državno pravdništvo pregreška proti zakonu o živilih in prestopka zoper varnost življenja.

Zora je strmela v list in brala poziv enkrat, dvakrat, besedo za besedo, in preudarjala, če bere prav, če je res tako pisano. Ali ni še konca nesrečne sladičarne? Saj je bila vendar izjavila ona, da ne bo nadaljevala tega obrta: saj je bila že odložila koncesijo. In ni še miru. Človek mora zbirati vse misli, napenjati vse moči za bodočnost; raztresa in muči ga pa še prošlost. Kaj je vendar zagrešila hudega? Pokvarilo se ji je bilo nekaj peciva. A kar je bilo pokvarjenega, ni bilo naprodaj. Saj še dobrega ni nihče nič kupil. To je vendar razločno povedala komisarju. In Josip je bil zraven. Zora je zardela od jeze, ko se je spomnila, kako je ni hotel spoznati Josip. Za takega prijatelja bi bila dobra njena družba, kadar bi nobene druge ne bilo. Ali ni mogel izpregovoriti on lepe besede zanjo? A zopet jo je zatajil. Sramuje se njenega znanja. Oh, saj se mu ne bo vsiljevala.

Takšno premišljevanje ji je trgalo srce, a pomagalo ni nič. Treba pa je bilo nekaj ukreniti. Toda kaj? Zora je prebrala še enkrat poziv in se prepustila neprijetnim mislim, ki so silile v težko glavo. Ali naj bi šla nad tržnega nadzornika po pojasnila? Ali naj bi ga šla prosit, da umakne tožbo? Zakaj ga ni bila že poprosila? Takoj od začetka bi se bila morala nekoliko ponižati; zdaj je prepozno. V svoji trmi je mislila ona, da je z izjavo že vse opravljeno. A gospodje zahtevajo, da se človek poniža, da prosi. Tudi Josipa bi bila lahko nagovorila ali pa mu pisala. A najbrž bi ga bila spravila v še večjo zadrego; in kako bi si upal on izpregovoriti le besedico zanjo, ko si je niti pogledati ni upal? Sicer pa, kaj je zagrešila ona, da bi morala prositi! Kdor je kriv, ta naj prosi milosti; kdor pa se sklicuje na svojo nedolžnost, ne sme prositi. „K odvetniku pojdem,“ si je dejala in se začela napravljati. Zavest nedolžnosti ji je budila jezo. Ali se res ne bi mogel nedolžen človek sam s svojo nedolžnostjo brez pomoči, brez podpore ubraniti obtožbe in kazni? Zakoni so vendar postavljeni zato, da branijo nedolžne ljudi, ne pa, da bi jih napadali in jim nagajali. Policaja in žandarja naj bi se moral bati samo, kdor je kriv, ne tudi, kdor je nedolžen. Reva ni pomislila, da je premalo zunanjih znakov za razlikovanje teh dveh vrst človeškega rodu, in da se zahteva, da pride poštenjak tudi v pošteni obleki v pošteno družbo; sicer mora pokazati izkaznico.

„Ne, nikamor ne pojdem,“ je odločila. „Stvar je premalenkostna, prejasna. Samo jezike bi razvezala ljudem, in trpelo bi moje dobro ime, ker bi marsikdo rekel, če bi bila nedolžna, bi me ne tožili. Kaj se mi more zgoditi!“

Najrajša bi si bila izbila iz glave vso sitnost. A prizadevanje je imelo nasprotni uspeh, kakor silijo razdražene čebele tem huje v človeka, čim bolj maha z rokami. Saj ima pa tudi neki poseben strah pred sodiščem vsak nejurist, in marsikak poštenjak se ga boji bolj ko deset krivičnikov. Brezštevilni paragrafi se mu zde kakor skrite pasti ob prepovedanem potu; premetenec jih preskoči brez škode, preprostega človeka pa zagrabijo, če se količkaj opoteče.

Kljub tej moški trmi pa bi se bila vendar Zora rada posvetovala s kakšnim pametnim človekom. Toda nikogar ni bilo blizu. Brat ji seveda ni mogel nič pomagati. On ni umel nič in ni poznal življenja nič, ker je živel v nekakšni megli, ki mu je jemala razgled po svetu. On bi bil še hud, da ga nadleguje sestra s takšnimi malenkostmi. Saj je njemu vse malenkost, kar se ne tiče njega. Da bi ji vendar hotelo prijazno naključje pripeljati Ivana, ki ga sama ne more iskati. On bi ji vedel povedati, kakšnega pomena da je obtožba in kako bi se najuspešneje zagovarjala! Ivan bi ji dobro svetoval in lahko pomagal, ker je sam pri sodišču, pameten človek in dobrega srca. Z dobrim svetom bi samo njej naložil dolg hvaležnosti, sebe ne bi zadolžil nič. Toda nikjer ga ni bilo videti, nikjer slučajno srečati. Kakor da bi se je ogibal. Ali je morda res on spisal tisti nespametni listek in zakrivil njeno nesrečo? A potem bi bila ravno njegova dolžnost pomagati in popraviti krivico. Morda se pa boji, da bi se s tem sam osumil, sam ovadil. Oh, same domneve! Krivec je Narobe. Kdo drug? Zakaj je bil tako boječ? Zakaj je pobešal oči? O, ni se sramoval nje, ampak svoje krivde. Povoda pa bi imel tem več, da bi ji priskočil na pomoč. Morda še pride ta ali oni. Ivan mora vendar vedeti, da je ona obdolžena in zatožena; Josip je pa morebiti še sam pisal obtožnico.

Tako je čakala in upala Zora, se razburjala in žalostila in otrpnila naposled v svoji trmi. Zdelo se ji je, da ne bi hotela prositi milosti, če bi jo tudi na smrt obsodili. Toliko žalosti, toliko skrbi je prestala, toliko krivice pretrpela, da je ostalo nekoliko več, nekoliko manj brez pomena. Noben sodnik, noben komisar ne išče in ne toži krivca, ki je njo uničil; nad njo se znašajo. Nič ne de. Še v ječo naj jo zapro in z globami naj ji vzamejo, kar še ima: potem bo zadoščeno pravici. Prevzela jo je čudna slast trpljenja, da je nekako zaželela preganjanja in novih krivic. Neprimerna kazen se zdi namreč vedno krivična, nedolžen pa, kogar zadene, in tudi v ponižnem srcu spe kali prevzetnosti. Trpljenje, ki se vidi nezasluženo, jih rado zdrami, da bujno poženo, prerastejo krivdo in se potem slastno zibljejo v samoljubni nedolžnosti.

Po hodniku sodišča je postaval, za pričo poklican, gospod Narobe, ko je prišla Zora k obravnavi. Kakor slučajno in nebrižen se je obrnil, ko jo je zagledal, proč in začel pozorno ogledovati skoz visoko okno okrašeni tlak ozkega dvorišča. Zaničljiv smeh je zaigral Zori ob stisnjenih ustnicah, ko je stopala trmasto-ponosna mimo njega. „Boji se siromak, da bi ga osramotila znanka,“ si je dejala. „O, brez skrbi!“

V sobi je sedla na klop, ker so se ji šibila kolena od razburjenosti, ki jo je že toliko časa zaman mirila. Ko pa so se odprla vrata na nasprotni strani, je vstala in se oprijela naslona, da ne bi omahnila.

Vstopili so trije gospodje, eden starejši, v talarju, dva še mlada, opravilnik državnega pravdništva in zapisnikar. Zora jih je gledala kakor skoz meglo, da ni mogla prav razbrati nobenih potez na obrazih, ki so se ji zdeli vsi tuji. Kakor iz težkih sanj jo je zdramilo vprašanje, kako da se piše, koliko da je stara in če je že bila katerikrat kaznovana. Potem se ji je zopet nekako stemnilo pred očmi in kakor v sanjah je poslušala obtožnico, videla, kako je šel gospod v talarju sam klicat pričo, prijatelja Josipa Narobeta, in slišala zopet, kako je ta mirno, v kratkih besedah potrdil, kar je trdila obtožnica. Za mizo je pisal zapisnikar besedo za besedo, da ne bi katera odletela in se izgubila. Potem se je vzdignil mladi gospod na desni strani, si obrisal ščipalnik, se ozrl na sodnika, premeril obtoženko in začel v izbranih besedah razkladati imenitno resnico, da je življenje in zdravje najdražji zaklad človeški in kako silno da se pregreši, kdor prodaja škodljiva živila; kako potrebno je, da varuje zakon in pravica preprostega konsumenta, ki je tolikrat izročen milosti in nemilosti brezvestnega prodajalca. Takšna prodajalka da je bila obtoženka, ki je gledala bolj na svoj dobiček ko na življenje in zdravje kupovalcev. Prodajala je živila, skrajno škodljiva zdravju, kakor je dokazala preizkušnja. In komu je pretila v prvi vrsti nevarnost? Odraslim? Tudi; a ne v prvi vrsti, ker ti niso glavni odjemalci sladčic. Pretila je otrokom, naši nadi, našim miljencem, ki segajo že po nekem naravnem nagonu tako radi po sladčicah, nimajo pa tiste razboritosti, da bi mogli ločiti zdravo sladčico od sladkega strupa. Koliko skrbi dandanes država za otroke! Po pravici. Zdravi otroci, zdravi možje. Toda kaj pomaga vsa skrb države, dežele, dobrodelnih društev, če more uničiti ves dolgoletni trud teh faktorjev brezvestnega posameznika sebičnost. Pravosodja vzvišena naloga je, braniti nedolžnega tem bolj, čim manj se more braniti sam. Svarilnih zgledov je treba, da se ne bo šopirila krivičnost in obupavala zatirana nedolžnost. S prizanašanjem bi se samo potuha dajala brezvestni dobičkaželjnosti.

Zori je dvignila glavo pokonci togota, ko je slišala dolžitev. Kri ji je zalila lice in oči so se ji zabliskale, ko se je obrnila proti tožniku. Komaj se je zadržala, da mu ni segla v besedo. Potem je uprla oči v sodnika, kakor da bi mu hotela brati na obrazu, če jo tudi on dolži takšne hudobnosti. Josipa ni hotela pogledati; zapisnikarja pa ni mogla prav videti, ker se je tako nizko sklanjal na svoje pisanje. A Boga naj zahvali, da ga ni spoznala! Sicer bi se najbrž niti zatorej ne bila mogla zagovarjati.

Ta zapisnikar je bil namreč sam gospod Ivan Balant, ki se je nalašč skrival, ker se je prav otročje bal, da ga ne bi spoznala Zora. V strahu in nejevolji je stiskal ustnice, gubančil čelo, gledal po kotih, strmel v zapisnik in čakal nestrpno konca obravnave.

Zora pa je z ogorčeno zgovornostjo pripovedovala, kako so hudobni ljudje porabili neki nespameten članek v novinah, da so z obrekovanjem in sumničenjem uničili njen obrt. Ona bi bila pač tožila te novine, če bi se ne bila bala, da bo trpela, kakor sedaj, poleg škode še sramoto. Saj bi se bila sama osmešila, ker bi se bilo zdelo neprizadetim ljudem samo nedolžna šala to, kar so zavili hudobneži po svoje, da so ji odjedli kruh, ki si ga je služila ona s težkim trudom. Kaj bi ji bilo tudi pomagalo, če bi se bile kaznovale novine? Obrtnik mora poginiti, če ga zapuste odjemalci. Njo so zapustili, in ona je morala opustiti obrt. Škoda, da je predolgo odlašala z naznanilom. Slepile so jo prazne nade in za vsako bilko se lovi človek, ki se potaplja. Tako so ji novine, ki so ji bile odgnale odjemalce, privabile tržno komisijo, in ta je vzela, kar je bilo pokvarjenega blaga, za preizkušnjo s seboj, dasi ni bilo več naprodaj, dasi ona že ves teden pred ogledom ni bila prodala ničesar. Oškodovala zatorej ni ona nikogar, ne na zdravju, ne na blagu. Oškodovana, uničena je samo ona. Za domnevne oškodovance se vleče gospod tožnik; zanjo se ni potegnila nobena pravica, nobeno sodišče. Če pa se zdi sodniku ona vrhu vse svoje nesreče še kazniva, v božjem imenu!

Opravilnik državnega pravdništva je poudaril, da še ni stal, kolikor se on spominja, pred sodiščem noben prodajalec pokvarjenih, škodljivih živil, ki bi ne bil trdil, da niso bila naprodaj. Sodišče, ki bi lahko brez obravnave, na podlagi predloženega strokovnega mnenja izreklo obsodbo, se ne sme ozirati na take izgovore. Čim teže se pride prodajalcem pokvarjenih živil do živega, tem strože bi se morali, drugim za strah in svarilo, kaznovati oni, katere je zgrabila roka pravice.

„Prosim, gospod sodnik,“ je dejal Josip, „prizanesite, če je možno, ali prisodite obsojenki vsaj globo, ne zapora.“

Sodnik je ostro pogledal, da je Josipu zastala beseda. Tudi on je bil mnenja, da je treba svarilnih zgledov, da si ne bodo prodajalci norca delali iz zakona. Saj je sam vedel, kako da imajo razni sleparčki natanko označene sodnike, kateri da je drag, kateri poceni. Povzel je nakratko vso obravnavo in obsodil Zoro zaradi prodajanja zdravju škodljivih živil na en teden zapora.

„Pritožite se, gospodična,“ je hitel Josip, „pritožite se: Gospod sodnik, jaz predlagam samo globo.“

„Vi ste priča,“ ga je ustavil sodnik. „Vi ne morete nič predlagati in se nič pritoževati. Gospodična se lahko pritoži, dokler ne poteče rok in ne postane obsodba pravokrepna.“

Sodnik se je obrnil in šel, za njim s sklonjeno glavo zapisnikar in ponosno opravilnik državnega pravdništva.

„Gospodična Zora, pritožite se!“ je prihitel Josip za Zoro. Zora se je obrnila in šla svojo pot. Še pozdraviti ga ni hotela, nikar se spuščati v razgovor.

„Ne, ne pritožim se,“ je dejala sama pri sebi. „Jaz naj bi poslušala svet tega človeka, ki me ni hotel spoznati pred tržnim komisarjem, ki me je zatajil pred sodiščem, nastopil sam kot priča proti meni in se morda zdaj kesa uspehov svojega postopanja! Nikdar!“

Prijetno jo je božala misel, da se Josip kesa svojega ravnanja. Po nobeni ceni ga ne bi hotela ona rešiti tega kesanja. Glasnejša od tihe žalosti je bila zloradost, ki je opisovala, kako žal je Josipu, da je ravnal tako grdo, in da mu bo tem bolj žal, čim večja bo njena nesreča. In ker mu je privoščila ona to bridkost in mu želela prav gorkega kesanja, se ji lastna nesreča ni zdela neznosna. Grenko se je nasmehnila in pokimala svojim mislim, ki so ji kazale preganjanje hudobno, obsodbo krivično, kazen nezasluženo. Visoko jo je postavila ta samozavest nad Josipa, ki se je ustrašil sam svojega dejanja, nad sodnika in tožnika, ki ju je bil oba prevaril videz. Taka trpka zloradost prevzame razumnega moža, kadar ga pred nerazsodnimi ljudmi prevpijejo priliznjeni kričači. „Oh, takšna kazen!“ si je dejala, „sto drugih bi lahko zadela po nedolžnem. Ali sem zato jaz kriva in oni nedolžni? In jaz naj bi morda prosila pomiloščenja? S tem bi sama priznala svojo krivdo in potrdila nasprotnikom mnenje, da so sodili po pravici, ravnali po milosti. Tako pomilosti tudi razbojnik popotnika, ko mu je pobral denar.“ V zagrizeni trmi je sklepala Zora, da se ne pritoži, tudi če bi se ji zatrdilo, da bo pritožba uspešna. Tega zadoščenja ni privoščila Josipu, da bi se mogel on hvaliti, da je s svojim svetom njej kaj dobrega storil. O, naj se le kesa ta prijatelj!

Josip Narobe pa se je res kesal, zelo nezadovoljen sam s seboj. Sicer mu je tudi nesreča uboge Zore segala v srce, toda ne tako globoko kakor lastna smola, da se je bil tako zaletel pred sodiščem. Kaj se je bil vteknil v razpravo, da ga je moral zavrniti sodnik, njega uradnika, ki ga druži z drugimi uradniki skupna korist! In kako ga je zavrnil sodnik! Kakor navadnega človeka, ne kakor souradnika, takorekoč tovariša. In po pravici, kar posebno boli. Kaj je govoril on, ko ga ni nihče nič vprašal! Zora! Seveda je reva; a kaj more on za to! Ali je njej kaj koristil s svojim nepremišljenim ravnanjem? Nič. Samo sebi je škodoval. On, priča proti obtoženki, zastopnik oblastva, je sam priskočil na pomoč osebi, ki jo sodišče preganja! Če to ni čudno ravnanje, ni on več Narobe. Sodniku vsaj se je čudno zdelo; zato ga je tudi tako pogledal. Menda mu vendar ne nakoplje disciplinarne preiskave! Te misli so gnale Josipu vročino v glavo in pot iz telesa. Kako hitro se spotakne človek, ki nima vedno samega sebe v rokah in pred očmi! In recimo, da bo imel sodnik takta dovolj, da ne bo naznanjal naprej njegovega čudnega vedenja, ona dva mlada uradnika, obtožitelj, ki je tako samosvestno nastopil, in zapisnikar, ki je za mizo prespaval svojega mačka, tadva ga ne bosta imela. Tadva bosta govorila in njega smešila, Takim mladeničem ni sveta nobena uradna tajnost, samo da morejo norce briti in dolgčas preganjati. O, Josip jih pozna dobro, te nekolegialne kolege. Takšnim uradnim dninarjem je največje veselje, sitnosti napravljati kakšnemu vestnemu uradniku; saj celo urad uradu rad ponagaja. Sicer ni očitala vest Josipu nobenega pravega greha; in zaleti se navsezadnje tudi vešč uradnik; toda koliko rajše se odpuščajo velike napake ko majhni prestopki! Josip je premišljeval, če bi ne bilo dobro, da bi stopil sam k sodniku in ga prosil, naj mu ne zameri prenaglice; ker pa je bilo vendar možno, da je sodnik že pozabil te nepriličnosti in bi bilo morda celo nevarno opozarjati ga zopet nanjo, je moško sklenil tudi on, da ne bo prosil ničesar, in naj se zgodi z njim, kar hoče.

Avskultant Ivan pa je poprosil takoj po obravnavi sodnika, ki mu je bil prideljen, naj ga odpusti domov, ker se ne počuti dobro.

„Prehlajeni ste; mrzlica Vas trese,“ mu je dejal sodnik. „Saj se Vam pozna; kako ste bledi in prepadli! Kar hitro v posteljo in čaja si dajte zavreti! Ko se dobro izpotite, Vam bo odleglo.“

Ivan je odhitel v svoje stanovanje. Nikogar ni hotel srečati, z nikomer govoriti. Hvala Bogu! je vzdihnil doma in se vrgel na divan. Vrtelo se mu je v glavi od razdraženih misli, ki so se gnetle in prerivale po zavesti. Vsa obravnava se je vršila naprej, se mešala in končavala in zopet pričenjala v njegovem spominu. Vse glasove je ločil, vse razlike narečja, naglasa, poudarka čutil. Zdaj mu je brnela po ušesih mirna beseda sodnikova; zdaj je zazvenel mlade obtoženke mehki glas, ki je koprnel v bridkem ponosu in se tresel pod strupenimi opombami tožiteljevimi; vmes strahopetne, nerodne prošnje prijatelja Narobeta. Kako zoprn mu je bil ta človek! Molčal naj bi bil ali se pa odločno in moško potegnil za nedolžno žrtev. — Kakor on sam? Vročina je prevzela Ivana. Proti zidu se je obrnil in si zakril obraz z rokami. Večji grešnik je obsojal manjšega. Kako boječe se je bil skrival on! Josip se je bil vsaj toliko osrčil, da je ponižno prosil; on niti toliko ne. In vendar, kakšna je krivda Josipova, kakšna njegova! Res, misel, ki je rodila nesrečni spis, je bil sprožil Josip; njemu samemu bi to ne bilo nikdar padlo v glavo. Pisal pa je on.

Ivan je skočil pokonci in začel s hitrimi koraki meriti sobo. Kakor raztopljena kovina so mu padale na dušo besede Zorine, ki so tako preprosto opisovale posledico nepotrebnega listka. Nobene obtožbe, nobenega očitanja ni obrnila obtoženka proti piscu. Celo opravičevala ga je. Kakor da bi vedela, da je res nedolžen. Saj je tudi. Kaj more on za to, da so bralci tako bedasti ali tako hudobni! Če pišejo novine, da nekaterih predpotopnih uradnikov ni spraviti v pokoj, ali naj jih bralci pobijejo ? „Jaz sem nedolžen, popolnoma nedolžen.“ Čudno se mu je zdelo zdaj, zakaj da se je poprej skrival. Neumna vest, si je mislil, ki ni dostopna pametnim razlogom, ki je hkratu tožnik in sodnik, kar je popolnoma nedopustno. In ta trmasti sodnik mu je ometaval v srcu ugovor za ugovorom in ga tožil in obsojal naprej in naprej. „Če si nedolžen, zakaj si se skrival? Če srečaš Zoro, kaj porečeš? Ali boš tako nesramen, da se boš delal, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo? Morda boš še Josipa grajal, da se ni vedel zadosti viteški, ker se ni vedel tako kakor ti.“ — „Nič, nič,“ se je srdil Ivan. „Srečati ju ne smem, nočem, ne Zore, ne Josipa.“

Zaškripal je z zobmi, sedel za mizo in začel pisati prijatelju avskultantu v Novem mestu, če ne bi hotel z njim menjati mesta; njemu da ne ugaja ljubljansko podnebje; če je oni pripravljen, naj vložita kar skupno prošnjo za premestitev.

Ivan je bil preverjen, da ne more dalje živeti v Ljubljani, da mora izpred oči ljudem, ki jih noče videti. Ali se bo vedno zagovarjal sam pred seboj, da jim ni storil nobene krivice? Moral je proč iz kraja, ki ga je s svojimi spomini silil, da naj se zagovarja. Vraga črnega! čemu pa naj se zagovarja, če ni kriv! Kdor ni idiot, mora to vendar umeti. — Seveda, ravno zato, ker je nedolžen, bi bil on tem laže izpregovoril s sodnikom in mu namignil, da pozna on obtoženko, ki je prav poštena ženska. Morda bi jo bil oprostil sodnik ali pa jo kaznoval samo z globo. Toda ali je vezala njega kakšna dolžnost, da bi se bil zavzel za Zoro? Nobena. Zakaj se mu torej to očita! Njegovo vedenje ni bilo ne pregrešno, ne nedostojno, kvečjemu nekoliko čudno. Zato se on tudi ne sramuje tega vedenja. Jezi ga samo spomin, kakor jezi človeka madež na obleki, ki se upira pranju in snaženju.

Ko se je zmračilo, je nesel Ivan sam pismo na pošto. Potem pa vun, vun iz mesta, da ga ne bi nihče srečal, da bi se utrudil in mogel ponoči spati! Ivan je hodil tako hitro, da so ga komaj dohajale sitne misli. Da bi se jih otresel, je ugibal razdalje od drevesa do drevesa, od hiše do hiše in štel korake in se jezil, da so ga v štetju tolikrat premotile spremljevalke. Pozno se je vrnil v gostilnico, nejevoljen, da je dobil notri še par tovarišev, ki so ga napadli, kod da hodi in zakaj da je tako slabe volje. Ivan je odgovoril tako nakratko, da ga niso več izpraševali; pil pa je mnogo.

„V družbi bom vse pozabil,“ si je dejal drugega dne, ko ga je bolela glava. Poiskal si je družbe, se silil v glasno veselje in se srdil natihem, da se vesele drugi tako iz srca. „O stari Temistoklej!“ je vzdihnil, „ki si se hotel učiti pozabljivosti, zdaj te umejem.“

Tako je čakal Ivan nepotrpežljiv rešitve svoje prošnje, čakal preselitve, hodil okrog čemeren, iskal zabav, ki so ga dolgočasile, in dela, ki ga je mučilo, in bežal sam pred seboj.

„Ha, kod pa hodiš?“ ga je ustavil na oglu neke ulice prijatelj Janko in se ga oprijel. „Cel teden te že iščem.“

„Pusti me, prijatelj; meni se mudi,“ ga je odpravljal Ivan.

„Meni pa nič; zatorej grem s teboj. Nekaj ti moram povedati; toda zaupno.“

„In nakratko, ker jaz te res ne utegnem poslušati.“

„Ali veš ti, kakšno sramoto je meni naredila Zora?“

„Zora? Sramoto tebi?“ se je zavzel Ivan in pogledal postrani tovariša.

„Da, Zora. Sramoto meni, svojemu bratu. Zaprta je bila; sedela je.“

„To se primeri lahko vsakemu poštenjaku. Ali misliš, da tebi ne?“

„Zaradi takšnega prestopka ne. Pač zaradi razžaljenja časti, upora, veleizdaje; zaradi kvarjenja živil nikdar.“

„Jaz imam tvojo sestro še vedno za popolnoma pošteno žensko; in če se je ti sramuješ, te ni veliko prida.“

„Kaj pa tako kričiš nad menoj! Saj nimaš kot sodnik pred seboj ubogega grešnika. O sestri sem ti povedal jaz zato, da ti ne bodo tega na ušesa nosili drugi. Saj sestra ni toliko kriva kolikor tisti cepec, ki je pisal proti njeni sladičarni.“

Ivan je podal prijatelju roko v slovo, da bi mu ušel; toda Janko ga ni izpustil. Nadaljeval je svojo razpravo, kako da bi bilo vendar prav, če bi bila Zora takrat tožila Josipa, ki ji je tolikanj škodoval s svojim spisom. On, Janko, da je takoj spoznal v spisu Josipov slog, njegovo dolgočasno dolgoveznost. No, in zdaj je morala pa še ona sedeti namesto njega.

Ves bled je Ivan molče požiral Jankove žalitve. Ni si upal ne ugovarjati, ne zagovarjati Josipa. Oddehnil si je, ko se je ločil od Janka in hitel domov osramočen in srdit na nesrečne okoliščine. „Pred tem sleparjem moram pobešati oči, pred tem bedakom molčati!“ je stiskal ustnice in pesti.

Kakor rešitev iz hude stiske je pozdravil doma zasebno pismo, ki mu je naznanjalo, da bo v par dneh premeščen. „Rešen sem,“ si je dejal. „Novi kraji bodo zagrebli stare spomine.“

V.[uredi]

Minilo je po teh dogodkih pet let, in Josip Narobe je bil že komisar. Kot vesten uradnik, ki se je le tega bal, da se ne bi s čim zameril svojim predstojnikom, je bil vzel za ženo hčerko svojega šefa nadkomisarja, Milico, ki je bila tako pametna deklica, da bi bila vzela svojega Josipa, tudi če bi ne bil tako vesten uradnik. Kakor je namreč menil Josip, da za uradnega človeka ni dolžnosti nad uradne in njih vestno izpolnovanje ves uradni človek, tako je bila preverjena Milica, da je najvišji cilj človeškega delovanja na zemlji rodbinska sreča. Ker pa nista preveč vsiljevala drug drugemu svojih nazorov, sta živela mirno, Josip bolj svoji bodočnosti, Milica za sedanjost. „Da bi le bila nekoliko resnejša moja Milica!“ si je mislil časi Josip; Milica je pa večkrat vzdihovala, zakaj da Josip tako malo mara za veselo družbo. Sama si je morala reva pomagati, da je užila semtertja kaj zabave in razvedrila.

Lepega jesenskega popoldne, ko so bila že vsa šetališča polna, je sedel Josip še vedno v pisarni, in sedeti je morala pri kavi doma Milica v družbi dobre mamice, Josipove tašče, in prijateljice Zofije, soproge zasebnega uradnika.

„Še eno skodelico, mama!“ je dejala Milica in prijela za ročko.

„Kvečjemu pol skodelice,“ se je branila tašča in primeknila skodelico na podstavku. „Toda ne preveč cukra, Milica! Kava izgubi svoj duh, če se presladi. Pa še en rogljiček mi daj, Milica! Verjemite mi, gospa, da se jaz vsak dan naprej veselim Miličine južine. Takšne kave in takšnega peciva ne dobim drugod nikjer.“

„Takšne gospodinje pa tudi ne, milostiva gospa,“ je pritrdila Zofija.

„Kar je res, je res,“ je hvalila mati. „Za gospodinjstvo je Milica odnekdaj gorela. Že kot otrok je morala vedno kaj dobrega kuhati ali peči. Dandanes seveda so gospodične vse drugačne. Petje, slikanje, godba, to jim hodi po glavi. Moja Milica ni bila nikoli takšna. Gospodinjstvo je imelo v naši hiši najvišji pomen. Tako je mene vzgajala mati, tako jaz hčerko.“

„Vse prste si lahko oblizne gospod komisar, da je dobil tako ženko,“ je dejala Zofija. „Ali južinat pa ne pride domov gospod soprog?“

„On?“ se je zasmejala Milica, „ki se boji, da pride vse mesto v nered, če ni njega v pisarni? Saj si še ponoči ne privošči miru. Kolikrat vzame pozno zvečer par stražnikov s seboj in hajdi na Karolinško zemljo in v Mestni log in kaj vem, kam.“

„To ni pametno,“ je učila mati, „ker se bo siromak uničil. Kdor hodi počasi, pride najdalje. Kdor hoče kaj doseči, mora kaj zdržati; kdor pa se prežene, ne bo dosti zdržal. Uradnik, ki dela prehitro, dobi vedno več dela ko oni, ki je počasen, in budi kljub temu sum, da ima premalo dela. Kdor pa počasi naprej mečka, velja za poštenega delavca, se ne preoblaga in se ohrani krepak za pozna leta. To moraš, Milica, ti dopovedati Josipu.“

„Če si bo le dal.“

„Si mora dati. Kaj hočeš z bolehnim soprogom? Ali naj ti stopi pred časom v pokoj? Zakonskega moža vežejo dolžnosti do rodbine. Ali je plačan Josip od kosa, da dela tudi za druge, ki pasejo lenobo na njegove stroške? Vsak urad prenese enega ali dva počivalčka ali dopustkarja, če le vlečejo drugi. Kdor pa dela preveč, škoduje tudi drugim, ker urad ne dobi potrebnih pomočnikov, če sam zmaguje delo. Kdor se mlad prežene, temu zmanjka sape. Josip mora biti pameten in se bolj brigati za dom in za ženko.“

„Zlasti za tako mlado ženko,“ je pokimala Zofija.

„Mlada ali stara,“ je razlagala mati, „možu mora biti žena prva skrb na tem svetu. Če je hotel Josip vedno čepeti v pisarni, čemu se je ženil! Ali je mislil, da bo žena tudi vedno čepela doma. Milica, ti mu moraš popisati, koliko se zabavajo druge. Ali pa ga vzamem jaz enkrat v roke.“

„No, Zofka,“ je prašala Milica, „kako si zadovoljna s krojačico, ki sem ti jo jaz nasvetovala?“

„Vi, gospa, daste tudi delati pri Cveteževi Zori?“ je dejala mati.

„Mama, ali ne vidiš,“ je oponesla hčerka, „da je Zofkina obleka ukrojena kakor moja?“

„Jaz sem zadovoljna,“ je dejala Zofija. „Ta Zora ima fin okus, zna prikrojiti, da se lepo prime, in okrasiti, da je elegantno in ne preobloženo. Res priporočila vredna ženska.“

„In najprijetnejše je to,“ je menila Milica, „da ni treba nič premišljevati in nič preudarjati, kakšna da naj bo obleka. Meni je treba samo reči: Gospodična Zora, jaz potrebujem nove obleke; potem bi še rada to jopico modernizirala, tg plašč prenovila. Zora pogleda, pomisli malo in predloži vzorce. Takšno obleko nosi ta gospa, takšno blago je naročila ona, plašč nosijo elegantne dame tako. Potem pregledava in primeriva blago in kar mi ona svetuje, tega se jaz držim. Ta Zora Cveteževa je zlata vredna. Zato ima tudi toliko naročil.“

„O tem ženskam se godi dobro,“ je dejala mati; „ureže, pošije, okrasi, pa je dvajset in trideset kron zaslužila. Koliko ima pa še popusta pri blagu, zlasti če naroča naravnost v tvornici in plačuje sproti! Gosposko pa se hoče nositi dandanes vse.“

„Grozna ničemurnost povsod,“ je pritrdila Zofija. „Človek se kar vpraša začuden, kakšnega stanu, v katerem činovnem razredu je ta ali oni, da se nosi soproga kakor grofinja.“

„To bi se moralo prepovedovati,“ je dejala mati. „Razlike stanu in činovnega razreda bi se ne smele izbrisovati. Kako pomenljiva je v tem oziru uniforma! Ženske pa hočejo biti vse kar najlepše oblečene, in tiste, ki se nosijo čez svoj stan, silijo druge nositi se čez svoj denar.“

„Ampak, mama, naj se nosi branjevka, kakor hoče, elegantna ne bo nikoli in kmetice ne skrije. Eleganca je navezana na stan.“

„Še to sem te hotela vprašati, Milica,“ je vprašala Zofija, „kako da je s plačevanjem pri gospodični Cveteževi. Ali je treba precej plačevati? Jaz mislim plačevati v obrokih.“

„Kakor se ti zdi. Takoj plačevati je malomestna navada, in gospodična bi se čutila najbrž razžaljeno, češ da ne more počakati.“

„Marsikatera pošlje takoj račun; človek pa nima vedno denarja pri rokah. Polagoma ga nabereš, tu nekaj, tam nekaj, v obrokih.“

„Kadar so gospodje soprogi dobre volje,“ je učila mati, „takrat jim je treba dopovedati, da njih soproge ne morejo biti slabše oblečene od soprog nižjih uradnikov. Saj bi delale sramoto svojim soprogom, ki jim je obleka tudi častna zadeva.“

„Moj soprog ne umeje teh stvari nič,“ je dejala Milica; „zato ga tudi jaz nič ne vprašam. Jaz se pogovorim samo z Zoro. Tointo mi boste naredili, gospodična. Plačala bom vse pošteno; kdaj, tega ne morem povedati. In veš, kaj je posebno prijetno pri tej Cveteževi? Da naroča sama vse, blago in kar spada zraven. Če ostanem dolžna, sem dolžna samo eni osebi, ne na treh, štirih krajih.“

„Ali te je že katerikrat terjala?“

„Postrani pač, naravnost še ne, ker ni imela še pravice. Kakorhitro mi namreč naredi ona novo obleko, ji prinesem jaz takoj staro, da jo popravi, potem je treba na novi zopet kaj prenarediti, tako da ima eno obleko vedno v delu, plačujem pa jaz vse skupaj. Zora naj zahvali Boga, da ima takšno odjemalko!“

„Da, koliko zaslužijo te ženske,“ je vzdihnila mati, „in kako malo imajo potreb! Stanujejo lahko, kjer hočejo, žive, kakor se jim zdi, in oblačiti se smejo popolnoma staroversko. Nihče jim ne bo zameril. Vendar se meni zdi, da žive te delavke pregosposko. Zato zahtevajo, da se jim tako visoko plača vsaka malenkost. Manj delati in bolje živeti; odtod draginja.“

„Ali ni bila ta Cveteževa enkrat sladičarka?“ je vprašala Zofija.

„In imenitna sladičarka. Ne vem, kako da je prišla na boben.“

„Oh, mama, kaznovana je bila, ker je prodajala pokvarjeno blago. To mi je pravil Josip, ki mi jo je priporočil kot krojačico. In jaz sem prav zadovoljna in hvaležna, da sem se je usmilila.“

„In v njeni sladičarni se je tudi Milica seznanila s svojim možem,“ se je nasmehnila mati in vstala, da se poslovi. Tudi Zofija je menila, da se že predolgo mudi, in vabila prijateljico s seboj na izprehod, ker se je naredil tak lep večer. Milica je ostala doma, Zofija pa je stopila gredoč k svoji krojačici.

Zora je delala še vedno v svoji delavnici. Šivilje je bila odpravila, sama je še pripravljala delo za prihodnji dan. Prišumela je gospa Zofija, pozdravila z milostnim smehom in se vrgla v fotelj.

„Zaradi tiste obleke, gospodična, ki sem Vam jo bila poslala nazaj,“ je začela, „sem prišla še sama. Prenaredili mi jo boste, kajne? nekoliko ujeli in nekoliko izpustili, kajne, gospodična? Pod pasom mi je preširoka, preohlapna. Tako debela jaz vendar nisem; kaj? Za pestjo me pa veže. Tudi ne nosijo dame več tako ozkih rokavov. Oprema je presiromašna in obšitek prenavaden. Jaz vendar ne morem hoditi oblečena tako kakor ves svet, kaj? Ljuba gospodična, jaz sem Vam dala mnogo dela; zato pričakujem, da se boste ozirali na moje skromne želje. Saj posebnega ne zahtevam jaz nič; narobe: preprosto in elegantno. Tako torej. In kdaj smem pričakovati obleke?“

Gospa je vstala in pomolila Zori v slovo par prstov nežne roke.

„V štirih, petih dneh, milostiva,“ je dejala Zora napol nejevoljna na neustrezno žensko, ki ji je bila prizadela že toliko sitnosti, napol zadovoljna, da se ji je ponudila, ker sta bili sami, lepa prilika izpregovoriti resno besedo s fino gospo, ki je hitreje in več naročala, ko plačevala.

Zora je začela tožiti, o slabih časih, in kako hudo da je za denar.

„Verjamem, ljuba moja,“ jo je prestregla gospa; „saj čutim jaz to bolj kot Vi. Vi doboste popust v tvornici, kredit pri trgovcu; jaz ne uživam nobene teh dobrot. Torej zdravi še enkrat, gospodična!“

„Ne zamerite, milostiva!“ jo je zadrževala Zora. „Ali bi mi ne hoteli plačati nekaj na račun?“

„Draga moja,“ se je zasmejala gospa, „na račun jaz sploh ne plačujem. S takim plačevanjem se delavec samo razvaja. Ker ne pričakuje več polnega plačila, tudi ne dela s polno pridnostjo. Kadar bo delo izgotovljeno, se bodeva pogovorili o računu in plači. Moja navada je, da plačujem v obrokih, vsak mesec ali vsaka dva meseca nekaj. Torej vse zgovorjeno; kajne? Lahko noč! Na Vašo besedo se zanašam.“

„In kdaj smem jaz pričakovati prvega obroka svojega plačila?“

„Oh, ljubica moja, če bi jaz to vedela! Kako ste radovedni! A nič se ne bojte! Čim manj se boste nadejali, tem prijetneje Vas bom jaz presenetila. Koliko gospem sem Vas jaz že priporočila!“

Z zvonkim smehom je odšumela gospa iz delavnice. Zora pa je sklenila roke in začela premišljevati svoje težavno stališče. Če se kaže ponižno in skromno, ne dobi plačila; če nastopi odločno, izgubi odjemalke. Oh, kakšna tlaka! Kar na obroke bi delal človek obleke taki gospodi.

Slabovoljna se je lotila Zora zopet prejšnjega dela. Pregledavala je stroje, če teko gladko, če se ni zlomila kje kakšna igla; devala je v red blago, vzorce, urezana oblačila. Utrujena je sedla, si podprla glavo in premišljevala zopet.

Zelo se je bila postarala v teh letih. Oči so bile izgubile živi lesk, lica zdravo svežost, in še bledejši se je videl obraz v bledi luči. Segla je po modnih novinah na polico in se sklonila nanje. Ko je tako gledala in brala in zopet počivala in preudarjala, so se široko odprla vrata in primahedral in prismehljal se je brat Janko. Duh kakor od žganjarskega kotla se je vzdignil po sobi.

„Duša draga, kako se imaš?“ je dejal Janko in izkušal upreti oči v svojo sestro. Napol je sedel, napol se zvalil na divan, pritegnil stol in iztegnil noge, da so čez moleli razcefrani robovi prašnih hlač in pošvedrani čevlji.

„Oh, Janko, ti si zopet pil,“ je vzdihnila sestra in zrla žalostna v umazanobledi obraz, iz katerega so mežikale nemirne, solzne oči.

„Bodi pametna, Zora,“ je dejal brat s sanjavim glasom. „Kaj pa hočem? Ali imam še kaj drugega na tem svetu? Tebe sem pa prišel vprašat, če bi ti hotela prevzeti zame nekako poroštvo. Jaz bi namreč dobil zdaj denarja na posodo; toda enega poroka mi še manjka.“

„Ne, Janko, poroštva ne prevzamem,“ je odkimavala sestra. „Jaz imam sama toliko obveznosti, da ne vem, kako bom vsem zadostila.“

„Veš ti, Zora? Kredit imam jaz, kredit; ampak gotovine ne. Hipne zadrege. Kje pa ni dandanes denarne krize. Baraba moj gospodar mi je odpovedal stanovanje.“

„Ali vidiš, Janko? Zakaj si prodal hišo?“

„Zora, sestra, ti tega ne umeješ. Pisateljski polet ne prenese tistih malenkostnih sitnosti, ki izvirajo iz takšne zadolžene hiše.“

„Zakaj si jo zadolžil ?“

„Kako si čudna, Zora! Kdo pa ni zadolžen dandanes? Kdor nima nič kredita. Jaz ga imam; samo enega poroka še iščem. Ti ne riskiraš nič, če podpišeš. Dolg bom plačal jaz sam. Da ti namreč povem, Zora; zdaj začnem jaz zopet pisati. Papirja in peres sem si nakupil in razpoložen sem tako, da se bo kar samo od sebe pisalo. Ljudje se bodo čudili, ko bruhnem jaz na dan. Ti, Zora, ne poznaš svojega brata. Literati so hudi name. Naravno. Iz zavisti. Sicer pa ima graja literatov isto vrednost kakor hvala založnikov. Sleparstvo je znak naših časov. Zaraditega ni kredita. Ampak jaz moram vendar dobiti stanovanje. Kje bom pa pisaril!“

„Kje bom pa jaz jemala denar?“

„Ti hočeš tudi slepariti? Ali meniš, da jaz ne vem, kako dobro da se ti godi? Saj imaš dela, da ne veš, kam z njim.“

„Saj imaš dela ti tudi.“

„Ampak tebi se bolje plačuje. Tebi se ni vrnila še nobena obleka, meni že marsikak spis. Še včeraj sem dobil enega od uredništva. Mislil sem, da sem ga dobil v oceno. Jaz ga preberem, ocenim, da je prazna slama, in nesem nazaj. Urednik mi pa zdaj šele pove, da je spis moj. Barabstvo. Ampak zdaj sem tako ubran, tako razpoložen, da mi ne more izpodleteti. Zatorej, Zora, ali boš podpisala?“

„Ne.“

„Zlata vredna sestra si ti. Ali imaš kaj prigrizka? Ti misliš, da sem jaz pil; toda to je snočna reč.“

Zora je prinesla kruha, sira in mrzlega mesa in sedla bratu nasproti. Solze so ji silile v oči, ko je videla siromaka tako revnega in zanemarjenega in se spominjala, kako malo da mu more ona pomagati. Kaj bi mu mogla vse oponesti! Toda srce ji je branilo in razum ji je pravil, da je brezuspešna vsaka beseda. Samo to resnico je morala povedati bratu, da se tudi njej godi hudo in da se na njeno pomoč on ne sme zanašati.

„In vendar toliko dela!“ se je zavzel Janko, in usta so mu zastala.

„To je najžalostnejše,“ je vzdihnila ona; „toliko dela in tako malo plačila!“

Potegnila je iz miznice knjižico: „Poglej, Janko, koliko so mi dolžne te gospe in te gospodične! Naročajo pač, ne plačujejo pa ne. Jaz pa moram plačevati dve šivilji, najemnino za vse prostore, davke in na dolg jemati blago, ker ne dobim o pravem času plačila. Kmalu ne bom mogla več plačati ne najemnine, ne delavk.“

„Zakaj pa ne terjaš?“ je vprašal Janko, ki je topo strmel v imena dolžnikov in v številke.

„Saj terjam; a največkrat ne pomaga nič. Če pa plača katera terjana, mi sama ne pride več in odgovori še druge. Oh, Janko, če bi vedel ti, kako težko se služi kruh!“

„Narobetovka ti je tudi dolžna?“

„In še koliko! Le preštej malo!“

„Počakaj! Bom pa jaz terjal Josipa, jaz. Morebiti on še ne ve ne, kako mu dela dolgove ljuba ženka.“

„Postrani mu lahko kaj omeniš; toda pazi, da ga ne razžališ!“

„Ali misliš, da se jaz bojim tega sleparja?“

„Dokler ne dovoli sodišče, ne smeš nikogar imenovati sleparja. Ali ne vidiš, kako drže sleparji kakor razbojniki z revolverji poštenjake v strahu, kako gonijo, dokler njih samih ne zapro, žandarje in policaje poizvedovat, kdo da je zinil o njih kaj žaljivega?“

„To zadevo prepusti meni. Zora! Jaz bom povedal Josipu, kar mu gre. On ima tudi pri meni že precej dolga. Ali verjameš, da se ta baraba ogiblje mene, svojega sošolca, mene, ki nadkriljujem njega za ves ljubljanski grad? Ta siromak! Človek ne ve, ali bi ga miloval ali se mu smejal. In vidiš? Prej ti je on s svojim neumnim pisanjem uničil sladičarno, ki bi bila imenitno redila naju oba; zdaj naj ti pa njegova žena uniči še ta obrt! Zakaj delaš ti sploh na upanje tej ženski? Reci ji naravnost: Milostiva gospa, velerodna gospa, nove obleke ne doboste, dokler ni plačana stara. Ti, Zora, ne umeješ svojega posla. Zato te goljufa vsak, kdor utegne. Trpim naj pa zaradi teh zanikarnih ljudi še jaz! Jaz bi jih izučil! Kolika predrznost v neplačanih oblekah se šopiriti po mestu!“

„Kadar količkaj namignem Josipovi gospe zastran plačila, mi začne govoričiti: Ljuba gospodična, medve bodeva imeli večno kupčijo, ker na Vas se jaz zanesem popolnoma; Vi izbirajte, Vi kupujte, Vi me oblačite!“

„Primeroma takisto ravna z menoj Narobe. Kadar potrkam jaz na njegovo denarnico, mi začne v najknjižnejši slovenščini vezati otrobe, ko bi se lahko v par domačih besedah zlegal, da nima denarja. Zdaj mi lažeš pa še ti.“

„Oh, Janko, kako se motiš!“ je tarnala sestra. „Jaz premišljujem cele noči, kako bom rinila naprej, če mi ljudje ne izplačajo zaslužkov. En sam upnik naj me požene, in jaz sem izgubljena, ker ne vem, kje iskati posojila.“

„Predaj dolžnice odvetniku! Zakaj bi morala biti ti obzirnejša od drugih! — Vse življenje je ena smola,“ je modroval Janko s polzaprtimi očmi. „Ti se trudiš, in jaz se trudim; ti praviš, da nimaš nič; meni še praviti ni treba. Da, če bi bil imel moj oče o pravem času to pamet, da bi bil pognal mene s palico nazaj v šolo, bi bilo sedaj vse drugač, in jaz bi bil drug gospod. Za nespamet staršev trpe otroci. Ivan je že sodnik, Josip komisar. — He, kaj! Jaz imam pa svoje ime in takšno ime, da ne potrebujem naslova. Več ljudi pozna mene ko Ivana in Josipa. Gmotno sta onadva nad menoj, duševno jaz nad njima.“

Janko se je tiho pridušil, da stoji visoko nad onima dvema, in se začel jeziti, če morda res misli sestra, da on njej ni na čast.

„Ivana že dolgo nisem videl,“ je nadaljeval polglasno kakor sam zase. „Še vedno je v Novem mestu. Njega imam jaz rad, ker je poštenjak. Če bi imel jaz kaj denarja odveč, bi ga obiskal, da bi malo pokrokala in zbudila spomine mladih let. Oh, mladih let!“ je ponovil, ker so se mu bile misli nekoliko zamotale. „Kaj sem hotel povedati? Da, Josip, ta siromak, ali verjameš, Zora, da se že nekako sramuje mene? Le počakaj! Jaz ti pokažem, kdo da sem jaz. Koliko je že njegova stara tebi dolžna? — Ampak, Zora, koliko mi pa moreš ti posoditi? Posoditi, pravim, ker darov jaz ne maram in vbogajme ne prosim. Ampak posodi mi!“

„Kaj ti bom posojala, ko mi ne boš nikoli vrnil!“

„Jaz, ne vrnil? Preden preteče mesec, boš dobila vse nazaj, z obrestmi, ker jaz začnem zdaj pisati. Osnutkov imam vse polno za velika dela; črtice pišem vmes, da si oddahnem. Kadar sem jaz prav razpoložen, mi vro misli iz srca, da komaj sproti pomačem pero v tinto. Hrupa bom zbudil precej; še več pa zavisti, ki se je že naprej veselim. Ej, Zora, dandanes jih ni mnogo, ki bi znali pisati. Jaz znam.“

„In kaj ti to pomaga, Janko?“

„Kaj mi pomaga? Ne bodi čudna, Zora! Poglej te tiskarne, te knjigarne! Kdo jih vzdržuje? Mi pisatelji, ki smo kultura in politika.“

„Ali ne naročniki in odjemalci?“

„Naročniki tudi. Toda kaj hočejo ti siromaki, ki morajo naročati in brati, kar se jim tiska. Kar pa se hoče natisniti, mora biti prej spisano. — Ampak ti si se oddaljila od predmeta. O denarju sva govorila.“

„Na posodo ti ne morem dati nič. Par kron imaš tukaj za prve potrebe.“

„Naj bo v božjem imenu! Zdaj grem. Nocoj še ne bom začel pisati, ampak jutri, kakorhitro se zbudim. Študirati meni ni treba nič; jaz sedem in pišem. Študiranje je smrt umetnosti. Lahko noč!“

Zora je obsedela sama, in misli so se ji utopile zopet v žalostne razmere. Upniki opominjajo, delavke čakajo plačila, najemnina, davki pritiskajo, dolžniki pa se ne ganejo. In ona, ki so ji bile vzele bridke izkušnje ves pogum, si ni upala terjati, ne iztožiti dolgov. Kako skromno se je oblačila ona, kako varčno je živela! Kako pa njene dolžnice! Srečni sta se ji zdeli obe šivilji. Kadar je njiju delo skončano, sta prosti in brez skrbi. Za zaslužek mora skrbeti ona. Zakaj se je vendar lotila svojega obrta! Koliko bi si bila že prislužila in prihranila, če bi bila stopila v službo! A kdo ve vse to naprej; kdo bi bil vedel, kako plačujejo imenitne gospe ubogo delavko in kako sega eno v drugo! Odjemalec ne plača obrtnika; ta ne more plačati ne najemnine, ne trgovca; kako bo plačal potem trgovec producenta! Ena krivda rodi deset drugih, in človek ne bi mislil, kolikega socialnega pomena da je vestnost in poštenost. Da bi le bila nekoliko bolj moderna! V takšnih razmerah pa naj bi Zora živila še brata! In vendar je ona že davno strahoma pričakovala bratove stiske. Saj je propadal siromak dušno in telesno in izračunati bi se dalo, kdaj da ga bo rešila smrt nepotrebnega življenja. Tako pojdeta brat in sestra, brez imena, brez potomstva, brez spomina, in zopet bo en rod zagrnila zemlja. In zakaj ne? Odveč kakor bratovo se ji je zdelo tudi njeno življenje, en trud, ena žalost.

Zora se je vzdignila, pogasila luči in zaprla delavnico, ki je čakala pripravljena, da obnovi z novim dnem staro delo in stare skrbi.

Janko pa je iskal po razsvetljenih ulicah kakšnega tovariša. Noge so mu sicer klecale; toda roke so mahale samozavestno in klobuk je bil pomaknjen na tilnik; mladenič je bil dobil pri sestri poguma. Vendar pa je bil hud na to sestro, ki se je tako branila poroštva. „Ta ženska je tako staroverska,“ si je mislil, „da niti ne ve, kako da se dobiva dandanes denar. O kreditnih operacijah, tekočih računih nima nobenega pojma. Gotovino hrani najbrž v nogavicah, če je ima sploh kaj. Ni čuda, da se ji tako godi. Kdor si hoče dandanes z lastnim denarjem pomagati naprej, ta ne pride daleč. Čemu pa sploh denar ljudem, ki ga ne znajo rabiti? Čebelice je treba izpodrezati, kadar so dosti nanosile; potem nabirajo še pridneje. Jaz na Zorinem mestu bi gospodaril drugač. Ta reva je najbrž še to zapravila, kar je bila podedovala po teti. Ali bi ne bilo tedaj pametnejše, če bi bila zapustila teta meni? Zdaj nimam ne jaz nič, ne sestra nič. Gospodariti ne zna Zora. Parkrat sem ji bil namignil, da bi bil pripravljen jaz opravljati njen denar. Ali mi ni vselej odmignila? A jaz bi dolžnike opominjal, terjal, tožil. Najprej Josipa, tega sladkega hinavca. On seda za obloženo mizo, se valja po pernicah, oblači ženo v svilo in žamet; jaz pa si moram pritrgovati zaradi njegove potratnosti in pisariti, da se mi krčijo prsti.“

Janku so silile solze v oči; tako se je zasmilil sam sebi. Primerjal se je zopet z Ivanom in Josipom. Oba sta lepo rejena, nališpana in nakrišpana, velecenjena in blagorodna; on pa mršav in kuštrav kakor razdrapana žimnica, brez ugleda, brez denarja. Za druge ljudi je izcrpil on vse svoje moči, drugim je razdal, kar je imel; zdaj nima nič, in godi se mu kakor hišnemu očetu, ki je razdelil med nehvaležne otroke vse svoje imetje, in zdaj se ga branijo vsi in ga odrivajo.

„Nehvaležno ljudstvo!“ je pokimal Janko žalosten in poizkušal zaškripati z zobmi. Srd in zaničevanje človeškega rodu mu je napolnilo dušo, in poleg te splošne jeze si je moral še denarne zadrege sestre Zore gnati k srcu. „Za svoj denar naj se košatita Josip in njegova stara; za tujega se ne bosta,“ si je dejal. Saj je bil ta tuji denar kot denar njegove sestre takorekoč tudi njegov. In on, Janko, naj bi prepuščal svoj denar Josipu! Ali ni to nesramna zahteva in narobesvet?

Janko je premišljeval, kdaj da naj bi šel nad tega svojega dolžnika. Razpoložen in ubran je bil v tem trenotju prav dobro za tak posel; toda prepozno je bilo; čas je bil neugoden. Drugega dne pa se je bilo bati, da se jeza ohladi, ali pa celo, da pozabi Janko svoje obljube in dolžnosti. Saj se mu je bilo že pripetilo, da je prišel v uredništvo po nagrado za spis, ki ga je bil pozabil spisati. Potrebno je bilo vsekako porabiti to jezo, kakršna se morda ne vrne tako kmalu.

Janku se je posvetilo v glavi, in zavil je naravnost v kavarno.

„Pero, tinto, pikolo, in eno dopisnico!“ je ukazal. „Ali bom jaz po mestu lovil tega bedaka?“ si je mislil. „Čemu pa znam jaz pisati in Josip brati? Tako pozornih bralcev, kakršen bo Josip, bi si želel marsikak pisatelj. A jaz bom tudi zadel pravo struno. Dopisnica je imenitna iznajdba: zaradi pomanjkanja prostora moraš hitro skleniti. Jedrnato bo treba nahruliti Josipa.“

Ko je bil vlil Janko s težko roko srdite misli v žaljive besede, se je pomiril. „Danes sem se jezil jaz; jutri se bodo jezili drugi,“ si je dejal zadovoljen in si naročil plačila za svoj trud.

VI.[uredi]

Ko je prišel drugega dne Josip Narobe, izmučen od uradnega dela, domov kosit, ga je sprejela Milica hladneje ko ponavadi. Njegovemu pozdravu je samo prikimala; po sobi je hodila hitro, vrata zapirala trdo, hišni ukazovala kratko in nenavadno odločno.

„Kaj pa ti je, mila moja?“ je vprašal začuden in skrben soprog.

Ona ga je pisano pogledala.

„Ali te še vprašati ne smem?“ je prosil Josip in jo prijel za roko.

Ona mu jo je iztrgala, stopila jezno k mizi in začela zajemati juho.

Josipu je bilo hudo pri srcu. Celo dopoldne se je mučil v pisarni, in glava mu je bila še polna uradnih misli; zdaj naj si jo pa še beli s premišljevanjem, kaj da je ženi, da je tako čemerna! To je preveč napora; kdo mu pa da kaj nagrade za reševanje domačih pritožb in vlog?

„Zlata moja Milica,“ je vzdihnil Josip in sedel za mizo boječe kakor dijak, ki ima brezplačno hrano v kakšni boljši rodbini, „ali nimaš nobene prijazne besede, nobenega lepega pogleda za svojega Josipa?“

„Oh!“ je zastokala Milica in zbudila Josipu nado, da ne bo brez uspeha njegov trud.

„Povej vsaj, kaj ti teži srce!“

„Oh!“ je odgovorila Milica z višjim glasom. Josip je stopil k njej, jo prijel zopet za roko, iskal lepih oči, ki so se obračale od njega proč, in ji pogladil rjave lase.

„Pusti me! Vso frizuro mi boš razmrščil,“ je dejala uboga ženska in si začela popravljati lase. Ko pa so bile predrle prve besede jez tihe trme, ni vzdržala nobena zatvornica več poplave zgovornosti. Oponesla je soproga soprogu najprej, kakšne prijatelje da ima on. Ona, iz tako ugledne rodbine, je mislila, da povzdigne socialno tudi njega in ga vpelje v boljše kroge; on pa se trdovraten drži družbe, ki ni zanj ne častna, ne koristna. Če se je on prej dobro počutil med takimi ljudmi, je pač kazal, da nima dobrega okusa; zdaj pa mora biti tega konec, in s takšnimi prijatelji, kakršni se obešajo nanj, se on ne bo družil več.

„Kaj pa se je zgodilo, Milica?“ se je prestrašil Josip. „Moji prijatelji so eden sodnik v Novem mestu, eden profesor, eden trgovec.“

„Oh, ti se pač brigajo za tebe. Janko Cvetež, to je tvoj ljubljenec.“

„Ti mi delaš krivico, Milica. Janka se jaz izogibljem bolj ko voza, ki pobira in raztresa smeti po mestu. Ampak sošolec je moj, in sošolcev si nisem mogel izbrati sam. In kaj ti je storil ta Janko?“

„Meni? Oh, meni nič,“ je napela Milica usta. „Mene ne more razžaliti tak človek. Ampak tebe, tebe je razžalil, po dopisnici razžalil, tako da je bral ves svet našo sramoto.“

„Kje je dopisnica? Daj jo sem, da jo raztrgam!“ je dejal Josip in segel po dopisnici, ki mu jo je kazala Milica.

„Ne. Ne boš je raztrgal,“ je umeknila soproga dopisnico. „Takega žaljenja ne boš vteknil v žep. Poslušaj, kaj ti piše ta cigan! ‚Mili moj Josip!‘ Ali slišiš, kako si norca dela, iz tebe, iz komisarja? ‚Mili moj Josip!‘ Kako smešen začetek, kako nesramno nadaljevanje! Torej: ‚Mili moj Josip! Reci ti svoji milostni, kmalu bi bil zapisal: svoji stari ...‘ Oh, nesramna predrznost!“

„To je res malo dostojno,“ je pripomnil Josip.

„Res? Malo dostojno! Josip, sedaj šele umejem, zakaj te imenujejo tovariši milo rožo. Saj poznaš jabolko milo rožo, sladkobno, kašnato, brez okusa. Značilnejšega priimka bi ti ne bili mogli izbrati prijatelji. No, in kaj misli storiti mili moj Josip?“

„Kaj hočem storiti, ko niti ne vem, kaj da piše Janko!“

„Kaj piše! Ali ni že zadosti, kar si slišal? Tvoja stara! Jaz, ki sem za pet let mlajša od tebe, ki sem se omožila med svojimi vrstnicami prva! Ta štor me imenuje staro in me terja za neke dolgove.“

„Janku si ti dolžna?“ se je zavzel Josip.

Milica ga je zaničljivo pogledala. „Ali si pozabil, da dela meni obleke Jankova sestra, Zora Cveteževa? Ali je nisi ti sam meni priporočil? Ali me nisi naravnost prosil, da naj ji dam kaj dela? Zakaj da si se tako zavzemal zanjo, tega nočem raziskovati. No, in tu imam sedaj pismeno zahvalo.“

Ampak, Milica,“ je dejal Josip, ki je spoznal zdaj namen dopisnice, „če si Zori kaj dolžna, se vendar spodobi, da poplačaš svoj dolg.“

„Ali se spodobi ali ne spodobi,“ je poudarila ostro ženica, „o tem ni treba meni pouka. To vem jaz bolje od tebe, po rojstvu in po vzgoji. Branjevki se plačuje sproti, modni krojačici pa ne. Nobena mojih znank ne plačuje sproti; a vse vedo, kaj se spodobi. Nespodobno je le to, da pripoveduje ta ženska svojemu propadlemu bratu, tvojemu vrlemu sošolcu, kdo da je njej dolžan; nespodobno je, da ta tvoj sošolec terja koga, ki ni nič dolžan njemu, in najnespodobnejše, da terja po dopisnici.“

„Ne zameri, draga moja, nerodnosti mojemu znancu, ki se je pač potegnil za svojo sestro!“

„Ta sestra naj bo hvaležna, da dobi kaj dela. Jaz se bom premislila, preden naročim še kakšno obleko pri njej.“

„Plačati pa je treba vendar, kar si že prejela.“

„Če bi bila jaz tako lahkomiselna kakor ti in takisto slaba gospodinja, bi bila tudi že plačala. A meni mora še popraviti ta ljubezniva Zora par oblek, ki jih je izkazila, popolnoma izkazila. Jaz ne bom proč metala denarja za šušmarsko robo. Kadar bo vse popravljeno in prenarejeno, se bo govorilo o plačevanju. Naši delavci so tako prevzetni, da že mislijo: za odjemalca je dobro vsako delo in ni previsok noben račun. Takšni pa so, ker jih mi sami razvajamo. Kaj misliš torej ti ukreniti zaradi te dopisnice?“

„Jaz?“ se je čudil Josip. „Jaz nič. To bo najboljši odgovor. Ali meniš ti, da bi bilo umestno, če bi odgovoril jaz po še robatejši dopisnici?“

„Dva sošolca, drug drugega vredna,“ je dejala Milica ogorčena in gledala postrani svojega soproga.

„Ali če hočeš, oštejem jaz Janka prav pošteno, ko ga prvič srečam.“

„Če se spodobi to za milo rožo. Tožiti ne misliš?“

„Tožiti, Milica, to bi bilo vendar neumestno in smešno. Tožiti takšnega človeka, ki ga nima nihče za resnega! Sodišče bi se mi smejalo, in vsa javnost bi se nama posmehovala. In kak dobiček bi imela midva, če bi bil Janko obsojen? Takšne malenkosti je treba prezirati. Če te razžali kak cigan, ali ga boš tudi tožila zaradi razžaljenja časti, ko vendar tvoje časti ne more razžaliti tak človek?“

„Mili moj Josip!“ je zahohotala Milica z jokavim glasom. „Torej ti res ne boš tožil?“

„Res ne, draga moja.“

Oba sta obmolknila in začela jesti; a v slast jima ni šla ne juha, ki se je bila izhladila, ne druge jedi. Milica je jedla počasi, ker so se ji žalostne misli ravnale na pogreb rodbinske sreče; Josip je hlastal, ker se mu je mudilo vun, na prosti zrak, kjer bi se mogel otresti domačih sitnosti. Ali ni živel on prijetneje v pisarni? Tovariši niso bili tako zamerljivi, zadeve ne tako kočljive, in navsezadnje je smel on kot uradnik kaznovati stranko, ki si le ni dala dopovedati.

S pretvezo, da ima čez glavo najnujnejših opravkov, se je poslovil Josip od ženice, ki je naprej kuhala svojo jezo, in hitel iz soparnega ozračja, ki je napovedovalo hudo nevihto.

Kako neprijetno mu je bila zmešala uradne misli domača skrb! Takšne prijetnosti rodi zakonska zveza. Človek se nadeja, da bo prevalil zasebne sitnosti, kakor hišni posestnik davke, na druge rame in se mogel sam popolnoma posvetiti uradu, a takoj se pokaže prevara. Njega je bila zadela tem huje, ker je bil tako vesten in prizadeven. Resnobno je mislil on le na uradne stvari, iskreno želel le priznanja in pohvale, bal se le zagreškov v uradnem poslovanju. Za odpočitek od vsega truda je sanjaril o slavni bodočnosti, kako se bo izkazoval, napredoval in puščal za seboj vrstnike. Hude zarote, drzne naklepe bo razkrival, kraljem in cesarjem reševal življenje in za plačilo žel slavo in zahvale od vseh strani. Tolika je bila njegova uradna gorečnost, da je nezavedoma skoraj želel, da bi bilo več prekucuhov na svetu ali da bi imeli vsaj ti kolikor jih je, nekoliko več poguma in ponudili njemu vsaj nekoliko prilike, da bi se izkazal. Oh, kako je videl samega sebe v sredi med njimi! Med samimi premetenimi sleparji, ki vendar nič ne slutijo. Zakaj on jih slepi, da mu zaupavajo vse strašne skrivnosti, razodevajo vse grozne načrte, ovajajo svoje tovariše. In ravno o pravem času, par trenotij pred izvršitvijo zlobnih nakan, zajme on vso nevarno družbo in jo spravi pod ključ. Zdaj pa ga slave kot rešitelja. Ilustrirani listi prinašajo njegovo podobo poleg podob drznih razbojnikov; z odlikovanji ga obsipajo od vseh strani; zlatih ur in verižic, briljantnih prstanov in igel deži tako, da jih komaj sproti spravlja Milica. He, Milica, poprej si vihala drobni nosek, češ, da ni Josip nič posebnega. Ali si spoznala zdaj, kakšnega moža da imaš? A še lepša zora je žarela Josipu pred očmi, tako lepa, da se je v začetku sam ustavljal razgreti tej domišljiji, da je zardeval in odkimaval, kadar ga je premagala izkušnjava. Smehljati se je pa vendar smel. In odkimaval in smehljal se je Josip, kadar se mu je vsililo in ga premagalo preudarjanje, ali naj bi se hotel imenovati on, kadar bi postala stvar istinita in aktualna, plemeniti Narobe, kar tako, preprosto, ali pa rajši plemeniti Narobenau. Tako nujna sicer še ni bila zadeva: a človek mora biti pripravljen na vse; on mora kazati dogodkom pot, ne dogodki njemu. Narobenau se je zdelo Josipu blagoglasnejše in tudi plemenitejše; zakaj Narobetov se dobi povsod dosti; Narobenau ostane edin. Ta stvar je bila torej dognana, in v tem oziru ne bi mogel presenetiti noben dogodek Josipa, ki ga je domišljija polagoma tako privadila na novo plemstvo, da ni več zardel ob novih mislih. Zakaj ne bi postal on plemeniti Narobenau? Nabrati si je treba seveda zaslug, in to se bo zgodilo. Da bi le bilo več priložnosti! Kadar je bral Josip popise glasovitih razbojnikov, drznih roparjev, nevarnih prevratnikov, so se mu svetile oči, in iz daljave mu je sijal nasproti plemeniti Narobenau. Potem pa se mu je storilo milo, da se taki slavni rokovnjači tako ogibljejo Ljubljane. Kako naj se izkaže človek? Spoznaval je Josip, da je bridka istina, da so naši rojaki prepohlevni, česar v prejšnjih časih ni verjel novinam. Kaj hočeš storiti s takšnimi siromaki? Loviti in zapirati barabe, ki pljujejo na poštene ljudi, ali je to kakšna čast? Toda vremena se vedno lahko izvedre. Bog ve, kaj se še vse zgodi. A naj se zgodi, kar hoče, on, Narobe, bo na svojem mestu in pripravljen.

Kakor sanjari mlad junak o ljutih bojih in slavnih zmagah, tako je sanjaril Josip o reševanju vladarjev in držav iz prekucuških rok. A brez vojne se ne more izkazati junak, in kako naj se izkaže Josip, če ima vedno le z vsakdanjimi ljudmi opravka? Nočni pohodi po okolici mu niso donašali nobene slave, vedno samo nahod. Prilike ni bilo. Tako bi štelo človeštvo, če bi bile prilike vedno ugodne, mnogo več junakov in slavnih mož, seveda tudi več tatov in sleparjev. Modroslovec, ki hoče postati izredni profesor, si beli glavo z novimi sistemi; slikar, ki hoče korakati pred svojo dobo, hlepi po neznanih barvnih učinkih; pisatelju, ki hoče razjeziti svoje tovariše, miglja pred očmi umotvor, ki bi izključil vsako razumevanje; Josip je koprnel od nestrpne želje, da bi otel kakšno državo ali kakšnega vladarja pogube. A med samimi zdravimi ljudmi se ne more proslaviti najboljši zdravnik; med pohlevnimi poštenjaki je siromak jezični doktor, in Josip naj postane v Ljubljani pl. Narobenau! Kar je čutil in trpel Josip v takšnih razmerah, bi mogel čutiti samo kak Napoleon, vtaknjen v meščansko gardo.

Poleg teh neprilik se je pa moral Josip še braniti muham svoje žene. Niti sanjariti ni mogel mirno, ker ga je vedno nadlegovala Milica s svojimi ničemurnostmi. Zakaj ne zahaja v družbo, zakaj ne pelje nje v kakšno družbo, to je slišal dannadan. Seveda, ker ženska ne umeje teh stvari. V družbo! V kakšno družbo pa? Saj bi on tudi rad šel v družbo, če bi se dobila v Ljubljani kakšna družba, ki bi bila res samo družba in nič ko družba, brez vsake posebne primesi. A je ni, je ni. Pri nas je vsaka družba ali slovenska ali nemška, ali napredna ali ljudska in vrag vedi kakšne; samo družbe zase, samo družbe brez pridevka ni. Ravno ti pridevki, ki ne tvorijo bistva družbe, so odvračali Josipa od družbe sploh. On si je želel abstraktne družbe. Če je ni, je ni; a to ni njegova krivda. V drugačne pa ne more zahajati nadstrankarski človek.

No, in zdaj je prišla nova, nepričakovana sitnost nadenj. Josip jo je rešetal nadstrankarsko. Milica se jezi, da jo je Janko terjal. Naj plača, kar je dolžna; potem je ne bo terjal nihče. Toliko logike bi morale poznati tudi ženske. Milica nima pravice huda biti; Zora sme biti huda, ker se ji ne plača dolg, in on, Josip, bi se smel jeziti, ker dela Milica za njegovim hrbtom dolgove. No, in ta je lepa. Jezi se ona, soprog bi pa moral prenašati to jezo; ali ni to narobesvet?

Ti preudarki so se zdeli Josipu važni, neovržni. Škoda, da mu niso padli takoj, med razgovorom, v glavo! Na prste bi bil moral on stopiti in pokazati, kdo da je gospodar v hiši. Ženske prestavljajo naprej in naprej mejnike svoje oblasti in omejujejo možem svobodo. To je krivica, ki se ne bi smela trpeti, zlasti ker ne gre tu za osebe, ampak za načela. „Enkrat se moram ustaviti tej strahovladi,“ se je osrčeval Josip; „sicer izgubim vso prostost.“

To je bila lepa, moška misel; a izvedba ni tako lahka, kakor si domišljujejo nevedni samci.

Kaj pa, če bi on, Josip, natihem poplačal te dolgove, za njenim hrbtom, kakor jih je naredila ona za njegovim? To bi bila plemenita osveta, vredna, da bi se brala v šolskih berilih.

Toda s čim pa bo plačal siromak, ko mu pobere ona takoj prvega skoraj ves denar! Neznosno. Nov razlog, da bi se moral jeziti on, ne ona. Tako bi se res ne smeli strahovati zakonski možje. Glavni krivec je seveda Janko. Kaj je pisal ta sitnež dopisnico! Pismo bi bila sicer Milica tudi odprla in brala; a njega bi ne mogla siliti, da naj toži Janka. Za žensko bi bilo takšno pismo naravnost dober nauk. Morebiti bi potem ne odpirala več njegovih pisem. Zdaj naj se pa osmeši on še s tožbo! Zakaj tožiti človeka, ki skoraj ne ve, kaj da govori in kaj da piše, je smešno. „Jaz ne morem tožiti; torej tudi ne bom tožil. Sploh pa, dopisnica je bila nadpisana na mene, samo na mene. Če je kdo razžaljen, sem razžaljen jaz. Jaz pa odpuščam Janku; jaz mu odpuščam kot svojemu sošolcu. Kolikor se čuti razžaljeno Milica, naj pripiše svoji radovednosti. Kdor bere tuja pisma, prisluškuje za tujimi vrati. Oblika Jankovega pisanja ni bila primerna in se ne da zagovarjati; zastran vsebine same na sebi ni reči nič. Janko je Zori brat. Ali se brat ne bi smel potegniti za sestro? Celo grdo bi bilo, če bi se ne brigal zanjo. Janko je ravnal naravnost plemenito. Naj si bo zunanja oblika še tako robata, lupina še tako trda in grenka, jedro je dobro. Srce ima Janko vendar blago, in obsojati blagega srca zaradi nerodnega vedenja vendar ne kaže. O, če bi se znal vesti ta blagi človek, kolika prijatelja bi si bila!“ S tožbo bi naperil Josip sodišče, javno mnenje in Janka zoper sebe. Janko sicer ne piše Bog ve kako dobro; a tudi slab pisatelj napade lahko dobrega človeka. „Zopet razlog, da bodimo tiho,“ si je mel roke Josip ob toliko razlogih. „Najprej plačaj, Milica, potlej se jezi in tožari! Ampak na dolgu ostajati in se jeziti, če pride račun, je nelogično. In Zora morda težko čaka plačila.“ Josipu je prišla na misel nesreča, ki je bila zadela Zoro pred leti po tuji krivdi; po njegovi seveda ne; on je bil nedolžen. Hudo mu je vendar delo, da ni mogel pomagati. Takrat je trpela Zora pod zavistjo obrekljivosti; ali naj trpi sedaj pod brezvestno zanikarnostjo? „Recimo, da so vse odjemalke takšne kakor moja Milica.“ Josip se je ustrašil te podmene. „Jaz upam,“ se je tolažil, „da drugi soprogi niso tako popustljivi in dobri. Zakaj ženske so ženske, lišp jim ni nikdar predrag, ker se tolažijo s trdnim sklepom, da ga ne bodo tako kmalu plačale.“

Josip je ponovil v mislih vse razloge, ki dokazujejo, da nima on nobenega povoda, še manj pa Milica, da bi se jezila, in da se je treba ali neumnega narediti proti Jankovi dopisnici, ali pa ravnati pametno in poplačati dolg. Trdno je sklepal, da se ne vda ne prošnjam, ne jezi svoje žene. Celo dobrodošel se mu je zdel ta povod, da se vendar enkrat pokaže gospodarja v hiši. Kar je namreč Milica doslej trdila svojim prijateljicam, kako vesel je Josip, da mu ni treba gospodariti, to ni bilo res; bil je samo videz. Josip se je samo delal veselega, ker ni hotel kaliti ljubega miru. Ampak kar je preveč, je preveč. Ali naj mu vzame Milica vse pravice? In vendar je ona mlajša, manj izobražena, manj izkušena. Noben pameten človek ne zaupa ladje neveščemu mornarju; dežele in države upravljajo najsposobnejši, ali vsaj ne najnesposobnejši ljudje: družino, ki je temelj ne samo deželi in državi, ampak vsej človeški družbi, naj ne vlada tisti član, ki manj umeje. To je nenaravno. „Prav žal mi je, Milica,“ je dejal Josip sam pri sebi, „da ti moram pojasniti pravo, naravno razmerje. Enkrat se mora zgoditi, in boljša prva zamera od zadnje.“

Josip je šel v pisarno, kjer je hotel presedeti par uric do južine. Delati vendar ni mogel, ker mu je bila glava polna bojnih načrtov, in da ne more delati, ga je zopet jezilo. Kdo je kriv? Bojni načrti, katere so rodile domače razmere. Ali ni žalostno, če odvračajo pametnega moža domače ničemurnosti od važnega dela za splošno blaginjo? Doma sitnosti; javno naj pa rešuje človek vladarje in države in si proslavlja ime! „Plemenita Narobenau bi bila rada, Milica, kajne? meni pa ne daš miru, da bi si priboril ta naslov. Kako nepravilno mislijo ženske! Po eni strani žele, da bi se mož v javnosti na vse možne načine izkazoval in odlikoval; šopirile bi se potem same; po drugi pa zahtevajo, da bi posvetil ves svoj čas njenim zabavam. Nezdružne zahteve.“

V nadi, da mora toliko razumeti tudi Milica, je hitel Josip domov. Kdor je videl stroge poteze na njegovem obrazu, globoke brazde med obrvimi, srepe oči, si je moral misliti, da je to mož, ki ve, kaj hoče, a tudi hoče, kar ve. Josip se tudi nikogar in ničesar ni bal, razen tega, da se ne bi med potom razpršil moški sklep. Zato je stopnice kar preskakoval. Pozvonil je burno, zaprl vrata odločno in vrgel klobuk malomarno na posteljo. Sprejel ga ni nihče, nov razlog, nov povod neomajani odločnosti. Josip je naredil par korakov po sobi in se odkašljal, da bi opozoril na svojo navzočnost, in ker je to običajen uvod daljšemu razgovoru. Prvi namen je dosegel Josip.

„Tukaj-le smo pri južini, Josip,“ je zahreščal Josipovega tasta glas iz obednice.

Josip se je stresel in ostrmel.

„Prezgodaj sem prišel,“ je vzdihnil in se pogledal v zrcalo, če ima čelo še zadosti gladko, če gleda zopet milo in se ne drži pregrdo. V enakem slučaju bi ravnal malokdo drugač. Noben pameten poveljnik namreč ne napade sovražnika, ki ima trikratno premoč. In Josipa ni čakal v obednici poleg soproge samo tast, ampak tudi tašča. Marsikdo drug bi se v takih razmerah še toliko neumnega ne bil naredil kolikor Josip, ko je ljubeznivo pozdravljal svoja gosta, se sladko nasmehljal svoji ženi in prisedel. Tast je odzdravil precej hladno, tašča naravnost slovesno, Milica je samo pokimala, ne da bi pogledala soproga. Josipu, ki se je vdal hipni nadi, da bo s praznim in prijaznim govorjenjem odpravil ljuba gosta in planil potem na osamljenega nasprotnika, se je posvetilo v glavi, in izpreletela ga je neprijetna vročina. Popil je svojo kavo, se naslonil, malomaren navidez, na naslon, vrgel zdaj desno nogo čez levo, zdaj levo čez desno in se trudil, da bi povedal kaj šaljivega; zakaj drugi so pili in jedli molče. Tast je porinil prvi skodelico od sebe, si obrisal s prtičem usta in brke, potegnil parkrat sapo skoz zobe in si pripravljal smotko.

„Josip,“ je dejal z očetovsko resnobo, ko si jo je prižigal, „ali res ne misliš reagirati na tisto dopisnico, ki te je tako kruto razžalila?“

„Kaj njega!“ je zastokala tašča; „Milico, Milico.“

Milica je zaihtela, Josip je hotel poseči v besedo; toda tast je migal z roko, da naj posluša, in prosil svojo ženo, da naj ga pusti govoriti.

Da je to razžaljenje tvoje časti,“ je nadaljeval, „to uvidevaš in o tem ni dvoma.“

„Zakaj naj bi bilo to razžaljenje časti?“ je vprašal plah Josip.

„Moj Bog“, je povzdignila glas in roke tašča, „on še povprašuje, on povprašuje.“

„To vem jaz bolje,“ je poudarjal tast, „ker sem že doživel nešteto podobnih slučajev, ki so se vsi kaznovali, dasi niso bili napol tako resni. Lepo te prosim. Žaliti uradnika, komisarja!“

„Komisarjevo soprogo,“ je vzdihnila tašča, in Milica si je zakrila obraz z rokami.

Josip je poizkušal ugovarjati, češ da je tukaj uradnik ali neuradnik brez pomena, ker mora plačati vsak, kdor je kaj dolžan.

„Govorimo stvarno, Josip!“ je poučeval tast. „Ti vendar temu Cvetežu, ali kako se piše, ki te je tako hudo razžalil, nisi nič dolžan. Tvoja soproga pa —“

„Uboga Milica!“ je vzdihnila tašča.

„tudi nič, in on nima najmanjše pravice terjati tebe ali nje, kaj šele terjati na tak način.“

„Ampak če je Milica dolžna —“

„Preljubezniv soprog!“ je kimala gospa. „Ne da bi branil soproge; še sam jo napada. Kje naj išče sirota brambe!“

„Bodi malo tiho, ljuba moja!“ je zavračal svojo soprogo tast. „Mi ne smemo izgubiti izpred oči glavne stvari. Dolžan ali ne dolžan, to sploh ne spada sem. O razžaljenju se govori, in razžaljenje je dognano, konstatirano; temu se ne da prerekati. Vpraša se samo, kaj da je treba ukreniti.“

„Jaz bom tega Cveteža pošteno oštel, kakorhitro ga srečam.“

„Nastane tedaj vprašanje, če bo to zadosti zadoščenja.“

„Čez in čez.“

„Res bi ga bilo čez in čez, če bi bila ostala stvar tajna. Toda dopisnica, Josip, je javno pismo; to bere deset oči, in kar so brale, gre od ust do ust; to je javno žaljenje, kakršnega ne sme prezreti noben zasebnik, ki mu je kaj za čast, nikar uradnik, komisar. Uradniška čast je jako občutljiva in ne prenese nobenega madeža; škoduje ji že senca žaljivega suma. Ali si hočeš nakopati disciplinarno preiskavo?“

„O jemnasta!“ se je oglasila Milica, ki jo je pogovarjala in božala z roko mati.

Disciplinarna preiskava! Ta strela je vžgala.

Josip je begal z očmi po vseh kotih in brskal po svojih mislih, če bi mogel dobiti še kak ugovor. Vse zaman. Tako ga je bil nagnal nasprotnik, da se ni mogel geniti. Milo je pogledoval v stiski soprogo, še mileje taščo; naletel je na same sovražne oči.

„Disciplinarna preiskava,“ je poudarjal in čakal učinka grozne besede.

Josip je jecljal, izbegan, prepadel, besede brez zveze in zmisla; obračal je nekako v smeh žaljenje takšnega človeka, kakršen je bil Janko.

„O narobe, gospod Narobe,“ je dejal tast resneje, „to žaljenje je tem hujše, čim večja je razdalja med žalilcem in žaljencem.“

„Seveda, če je tako —,“ se je zvijal in vdajal Josip. Disciplinarna preiskava, ukor, kazen, in karkoli bi se mu še moglo hudega primeriti, mu je hrumelo po glavi in ga oblivalo z mrzlo grozo. Brez graje, brez pregreška je služil doslej, celo priznaval se je že njegov trud, in zdaj naj omadeži disciplinarna preiskava njegove zasluge! Josipu se je zdelo, da ne bi preživel take sramote. In on je sanjaril o bodoči slavi, o plemstvu.

Tako premagan je bil Josip, da se mu je v srcu glasilo že tiho čuvstvo hvaležnosti proti tastu in tašči, ki sta ga bila obvarovala disciplinarne preiskave. In kako ljubeznivo sta ravnala tadva z izpokorjencem!

Tast ga je samo še poučeval, kako da naj uredi to zadevo, da ne bo trpel njegov ugled ali čast njegove soproge, in tašča je stala tako trdno na njegovi strani, da je že oštevala hčerko, da naj si takih malenkosti ne žene k srcu; zakaj brez nesporazumenja in navzkrižja ni zakona; treba je samo hitro poravnati, kar se je skrivilo. Josipa pa je hvalila, da je v zgled premnogim uradnikom in da ga posebno čislajo povsod zaradi njegovega vzornega rodbinskega življenja, kar je tem večjega pomena, čim redkejši so dandanes srečni zakoni.

„To je vse res,“ je dejal tast dobrovoljen; „ampak jaz predlagam, da greva midva, Josip, na vrček piva; svoji vzorni gospodinji pa pustiva doma, da se do konca pomenita o svojih zadevah.“

Gospoda sta šla in medtem, ko je mamica razlagala hčerki, kako da bi bilo najpriličnejše poplačati dolgove in koliko bi se dalo odbiti pri računih, je dokazoval tast zetu, kako pametno in pravilno da je ravnal, ker je sklenil tožiti žalilca; zakaj tako se iznebi najlaže sitnega vsiljivca. Znanja in prijateljstva izza mladosti postajajo namreč od leta do leta nadležnejša, spravljajo človeka v zadrege in ga ovirajo v napredovanju, kakor ne teče gladko voz, če se nabere preveč blata na kolesa. Od časa do časa je treba revidirati, pregledati prijateljstva, obdržati, kar je koristnega ali vsaj ne kvarnega, in odpehniti, kar ni za rabo, kar je odveč. Tega Cveteža da bo treba polagoma s pota spraviti, ker on ni družba za Josipa, ampak navaden postopač, ki je zapravil najprej svoj dom, ki zapravlja sedaj svoje dušne in telesne moči, ki ga bo morala nazadnje rediti občina, če ga ne ugonobi kmalu vino. Ta človek da slovi jako slabo, ker zabavlja po gostilnicah in kavarnah tako grdo, da bi moral biti že zdavnaj pod ključem, navaden baraba; torej mir z njim!

„Tudi moja misel,“ je kimal Josip, ki je potrpežljivo poslušal. „Toda če ga tožim, se moram kolikor toliko pečati z njim. Ravno, ker sem se ga hotel popolnoma odkrižati, sem menil, da bi pustil vso to zadevo z dopisnico v nemar.“

„To je pa druga stvar,“ je dejal tast. „Tukaj se je on pečal s teboj, in ker ti ni dal izlepa miru, ga moraš odgnati izgrda. Če mu prizaneseš, ti poslane še ošabnejši in te napade javno pred vsemi ljudmi. Tu je treba takoj odločno stopiti na prste, ravno zaradi ljubega miru.“

Josip je pobesil glavo. Prav hudo mu je bilo; a ugovarjati si ni upal. Oh, če bi Janko vedel, kako težko de Josipu prisiljena tožba, sam bi prišel k njemu in prosil odpuščanja in poravnal, kar je zakrivil.

Ves pobit se je vračal Josip domov od sladkega tasta, ki je obsedel v gostilnici. Pregovarjal se je gredoč natihem, da ima tast prav in tašča in žena prav, da mu vsi dobro žele in da on res ne more ravnati drugače. Vendar mu je bilo hudo, ker se mu je vsiljevala misel, da je žena Milica tudi nekoliko kriva in morda niti on sam ne popolnoma nedolžen.

Malosrčen je vprašal doma ženo, če se nič ne boji, ker se bodo razpravljale pred sodiščem domače razmere, ker bo zvedela vsa javnost, da ostaja ona obleko dolžna ubogi krojačici, in da posebno zadoščenje to sploh ni, če plača Janko par kron kazni za žalitev.

„Ali že zopet začenjaš?“ ga je ustavila žena in mu jela dokazovati, da ni nobena sramota ostajati na dolgu pri rokodelcih, ker delajo tako še imenitnejše gospe; on naj le varuje svojo čast in svoje dostojanstvo. „Kaj pa disciplinarna preiskava?“

„Prav imaš, Milica, da si me spomnila,“ je dejal Josip tiho. Ponoči se mu je sanjalo o disciplinarni preiskavi, in drugega dne je podal tožbo, nerad, iz strahu, da ne bi trpel njegov ugled pod disciplinarno preiskavo.

VII.[uredi]

Kakor je bil postal Josip komisar, tako Ivan Balant v teku let sodnik. Njega ni morila častihlepnost kakor Josipa, ker je vedel, da ima, kakor po mnenju Julija Cezarja v bojih, tako tudi na uradniškem polju sreča mogočno besedo. Ker je bil priden delavec in prijaznega vedenja, so ga imeli ljudje radi. Le to ni ugajalo nekaterim, da je premalo zahajal v družbo. Izgovarjali so ga sicer, da se najbrž ženi, da ima gotovo že izbrano nevesto v kakšnem drugem kraju; a menili so tudi, da se bodo za tak tujski promet lepo zahvalili domačini in da bi se toliko že smelo zahtevati, da bi se ženili uradniki tam, kamor so pristojni.

Balant je res semtertja razmišljal takšno izpremembo svojega življenja. Toda ker je preveč razmišljal in ker je bila izbira velika, se ni mogel odločiti; krivo mnenje svojih znancev pa je potrjal posebno s tem, da se je pogosto vozil v Ljubljano. A v Ljubljani je imel on svoje prave, stare prijatelje. Vselej je poiskal Josipa, ki mu je dajal toliko povodov za čestitanje; zakaj vselej mu je povedal Josip, ali da je zopet napredoval, ali da se je oženil, ali da je dobil kakšno pohvalo ali priznanje.

Z Jankom pa se je shajal Ivan v kavarni. Temu seveda ni mogel nikdar prav sreče voščiti, ker tega je vedno trdovratno preganjala usoda. Kako hudo ga je bila zdelala, je kazala vsa zunanjost, od klobuka dol čez ovratnik in ovratnico do čevljev; naročke mu je bila pobrala že popolnoma. Upognila ga seveda ni, in še vedno je nadkriljeval on oba sošolca. Rad pa je imel samo Ivana, ker se je dal ta mirno nadkriljevati, in iz nekaterih drugih razlogov, ki se jih ni hotel Janko popolnoma zavedati. O sestri Zori ni rad govoril Janko, ker se mu je zdela malo izobražena, precej navadna ženska in njene zadeve nezanimive. On se je utapljal rajši v skrivnostne globine svoje notranjosti in motril ondi z dušnimi očmi bujnopestro, zdaj solnčnojasno, zdaj pošastnotemno življenje. Ivan, ki ga niso zanimale te globine, pa je napeljaval razgovor, kadarkoli sta se sešla, zopet in zopet na Zoro in se veselil slišati, da se ji ne godi slabo, da ima dosti dela, mnogo odjemalcev, da je kot krojačica na glasu.

„Če bi ta ženska umela svoj posel,“ je modroval Janko ob takih prilikah, „ne bi imela tako majhne delavnice. Najela bi si vse pritličje in vse prvo nadstropje, otvorila velik salon in vzela v službo dvajset, trideset šivilj. Izpodrinila bi, to ti rečem, vse konkurentinje in vse drugač bi si delala denar. Premisli: dvajset šivilj! Če bi ji prislužila vsaka samo pet kron na dan, bi bilo to čistega dobička sto kron vsak dan, v enem mesecu čez poltretji tisoč. Jaz bi ji vodil knjige, kot postransko delo, za par sto kron na mesec, in oba bi živela imenitno. Toda kaj hočeš? Takšni so naši ljudje. Kdor kaj umeje, nima podjetnega duha, in kdor se kaže podjetnega, na tega lahko staviš, da ne umeje nič. Zato bo Zora večna šivankarica. Pustiva jo v miru in pomeniva se rajši kaj pametnejšega!“

Kadar je odhajal Ivan zvečer iz Ljubljane, je šel vedno mimo Zorine delavnice, da se je prepričal, da govori Janko resnico. „Da se je lotila novega obrta,“ si je potem prigovarjal, „je zanjo prava sreča, ker ima zdaj lepši in lažji zaslužek. Saj so zahteve ničemurnosti nujnejše in hujše nego sladkosnednosti, in moderna dama strada rajša, ko da bi nosila nemoderno obleko.“

Tako se je bil pripeljal nekega jesenskega večera Ivan zopet v Ljubljano in kmalu sta sedela z Jankom skupaj v kavarni. Pol usmiljeno, pol s prikritim očitanjem je gledal in poslušal Ivan mršavega, zanemarjenega prijatelja, ki se je bahal s svojimi uspehi in s splošnim priznanjem, ki ga nobena zavist ne more več udušiti.

„Sijajno in razkošno sicer res ne živim,“ je dejal Janko in se nekoliko zamislil, „ampak par sto let dalje bom živel od svojih sošolcev.“

„Kaj pa ti pišeš zdaj?“ je vprašal Ivan malomarno, ker ga ni zanimalo govoričenje.

„Politične stvari in literarne kritike. Jaz dopisujem nemškim novinam. Zakaj ne, če plačajo? Rojakom sem dosti dolgo delal tlako.“

„Ali umeješ ti kaj o politiki?“

„Lepo te prosim, zabavljati boš menda vendar znal. Mi Jugoslovani smo rojeni politiki. Takole izza grma streljaš s ščetinami. Kogar zadeneš, vsak zacvili in poskoči; vsi drugi pa v smeh. Smeh imajo naši ljudje radi, in politika je politika.“

„In kritika je kritika. Mnogo posla ti pač ne prizadeva naša suša.“

„Ali misliš ti, da pišem jaz kritike o domačih delih? Jaz se pečam z važnejšimi vprašanji. Ali je spisal na primer Shakespearejeve drame Shakespeare ali Bako Verulamski, to vprašanje še ni rešeno in je silne važnosti.“

„Za Slovence posebno.“

„Seznanjati je treba naše ljudi z možmi svetovne slave, kakršni so Gerhart Hauptmann, Fuhrmann Henschel, Maeterlinck, Strindberg, Selma Lager—, Lager—, pomagaj mi no!“

„Lagerbier.“

„Ne; ti tako ne poznaš te ženske. Skandinavka je in piše imenitno.“

„Ampak to je vendar težavnejše delo ko presojati domače malenkosti.“

„Kakor vzameš. Res, kadar zmanjka človeku svojih misli, začne rešetati tuje; toda takšno domače delce ti prizadene tudi sitnosti. Prebrati je skoraj moraš, kar je časih pasja muka, in potem se še zaletiš. In slednjič, koliko pa moreš pisati o teh otročarijah? Par strani. Ali se to izplača? Tam pa kar sedeš in pišeš; razkladaš, kaj da pravi ta, kaj oni o velikem umetniku; pritrdiš enemu, pobiješ drugega in napišeš, kolikor ti da urednik prostora in kredita. To imponira. Če naslikaš ti navadnega vrabca še tako dobro, bodo ljudje vihali nosove. Kakaduja na platnu bodo občudovali. Prijetno je tudi to, da ti pri tujih imenitnostih nihče ne gleda na prste. Varneje in laže opišeš Himalajo ko Šmarno goro, kjer te kontrolira vsak šolarček. Ampak to ti povem, prijatelj: slava je breme. Ljudje pričakujejo od človeka vedno kaj posebnega; grozno so izbirčni. To je razvada. Ali naj izkažene spise pisatelj sam bere? Pameten trafikant ne razveže novega zvežnja smotk, dokler niso pokupljene stare. Vzeti se mora, kar pride na vrsto. Če si pa od začetka razvadil bralce, niso z nobeno stvarjo več zadovoljni. Zahvali Boga, Ivan, da nisi odvisen od njih! Zato se ti tako rediš. Da, Ivan, to in ono mi hodi časi na misel. Večkrat se mi zdi, da bi jaz menjal s teboj, če bi se dalo; drugič pa zopet ne.“

Ivan, ki je potrpežljivo poslušal prazne besede, ker je čakal, kdaj da izve zopet kaj o Jankovi sestri, je povabil prijatelja na večerjo, poklical markerja in položil na mizo desetak.

„Ali smem še priračunati neke stare malenkosti gospoda Cveteža?“ je vprašal marker.

„Dobro,“ je dejal Ivan in oblačil vrhnjo suknjo. Janko si je zapel suknjič do pod vratu, odvihal ovratnik, pomeknil klobuk proti tilniku, se zravnal in pokimal ponosen: „Kar za menoj, Ivan!“

Ulice so bile mrzle in vlažne. Motno so svetile bližnje luči skoz gosto meglo; oddaljene so se zaznavale, kolikor si se približal.

Janka je zeblo. Vteknil je prijatelju roko pod pazduho in pospešil korak.

„Skoraj enako sva velika,“ je dejal in se zravnal zopet. „Nekoliko več je tebe; vendar bi bila tvoja obleka meni tudi prav. Kam pa ti devaš ponošeno obleko? Mečeš jo proč, kajne. Pošiljaj jo meni; v Ljubljani se spravi vsaka reč v denar. Jaz se za obleko malo menim. Ali sem kaj boljši, če sem lepše oblečen? Čemu so sploh naročki? Žalostno pa je, da mnogi tako gledajo na te zunanjosti. Jaz mislim, da postopajo uredniki samo zato tako brezobzirno z menoj, ker se ne nosim kakor kak frakar. Ali veš, prijatelj, da me prime večkrat togota, če se mi vrže kakor vbogajme, kar sem si prislužil s težkim trudom? Moj kruh ni tako sladak, kakor se vidi.“

„Zakaj pa si ne priskrbiš drugega?“

„Sem že poskušal. A ravno te zunanjosti so mi na poti. Navaden prosilec se tudi skoz množico priporočencev težko prerine, in slednjič pričakuje naša gospoda z vso odločnostjo, da se osebno predstaviš in globoko pokloniš. Meni pa se dozdeva, da napravim boljši vtisk, če se ne pokažem sam. Kaj? Gospodje seveda mislijo, da sem ošaben. Tako se staramo. Ali mi verjameš, da sem jaz časi zjutraj tako slab, da ne morem zapisati nobenega stavka, dokler se ne okrepčam?“

V gostilnici sta sedela sama zase, in milo se je storilo Ivanu, ko je gledal prijatelja, ki je jedel hlastno, kakor po dolgem postu. Nagovarjal ga je, da naj si še kaj naroči, in zdelo se mu je, ko je gostil brata, kakor da bi povračal škodo, ki jo je morda naredil sestri.

„Dobra gostilnica tole,“ je dejal Janko in porinil krožnik od sebe. „Jaz pridem večkrat sem; toda ostajam v prvi sobi, ker tale natakar je nekoliko impertinenten. Kaj pa ti? Ali se že kaj ženiš?“

„Za to je še čas.“

„Za tebe pač, za mene je minul. Zora se ne bo omožila, jaz ne oženil, in tako smo pri kraju. Ne hčere, ne sina, kakor je pel Vodnik.“

„Kako pa se godi Zori?“ je vprašal Ivan in naročil še pijače sebi in prijatelju.

„Ej, tako, žaltavo. Ampak prav, da si me ti spomnil; jaz bi bil čisto pozabil. Sodno obravnavo imam jutri ob desetih, zaradi Zore.“

„Ti? Ali ti koga tožiš?“

„Ne; tožen sem, zaradi razžaljenja časti, in veš li, kdo me toži? Josip, nežni, mili prijatelj Josip. Ta človek se je pobarabil. Počakaj, da ti povem. Zora je dobra delavka, to je res; ampak knjigovodstva, ki je pri takšnem obrtu glavna stvar, ne umeje nič. Tako je delala in delala, in čim več je imela dela, tem teže je izhajala, uganka, a ne za tistega, ki ve, kaj je knjigovodstvo. Ona je pridno naročala blago in plačevala delavke; odjemalke so pa še pridneje naročale obleke, plačevale pa niso. Čemu? Saj jih ni terjala Zora. Tako je bilo tem več izgube, čim več dela. Zora ne umeje svojega obrta. Za reklamo se ni brigala nič, in vendar je dobra reklama pol uspeha. To velja za politiko, za vedo, za umetnost. Boben mora peti, če hočeš, da dero ljudje vkup. Če bi bila ona mene poslušala, bi bila že oba preskrbljena za vse življenje. A kaj hočeš z našimi ljudmi! Sama pohlevnost jih je; a pohlevnost je dobra za hlev, za salon ne.“

„Ampak kako, da si si ti nakopal tožbo?“ mu je segel Ivan v besedo. Jako neprijetno mu je bilo, kar je zdaj slišal. V prejšnjih časih se je vendar vedno hvalil Janko, kako izborno da uspeva sestri obrt. In zdaj naj bi se bilo vse obrnilo! Seveda, če ne zna računiti Zora, če dela lahkomiselno na upanje, potem se ni čuditi; a nesreče si je kriva sama. Neprijetno ga je vendar zadela novica, in hitro je pušil smotko, kakor da bi hotel v dim zaviti puste misli.

„Počakaj, da ti povem,“ je dejal Janko in potrkal z vrčkom, da naj se mu še napolni. „Zora nikakor ni hotela terjati svojih dolžnic; jaz, ki sem se seveda zanimal za njene razmere, sem spoznal, da je na ta način polom neizogiben. Če bi bila ona mene postavila za svojega poslovodja, kakor sem ji bil parkrat namignil, bi se bila zasukala stvar drugač. A ker se ji je krajcarjev zdelo škoda, so šli goldinarji po vodi, značilna posebnost našega gospodarstva sploh. Sestra je tarnala in tarnala. A kaj hočeš? Ali jo bom jaz živil? Z denarjem ji ne moreš priskočiti na pomoč, sem si dejal, ampak z besedo in s peresom in sem terjal Josipa, da naj plača, kar je njegova žena naredila dolga. Porabil sem priliko in povedal Josipu, kar mu gre, in Josip me je tožil. Poslal sem mu bil namreč dopisnico.“

„Jako premeteno,“ je puhnil Ivan dim predse.

„Kaj hočeš? Ali naj bi bil šel sam v pisarno nadenj? Potem bi me tožil zaradi razžaljenja uradne časti. Jaz tega frakarja sploh videti ne morem. Moštva nima nobenega več; v uradu je predstojnikom pod nogami, doma ženi; sicer pa nadut; pravi uradni kolesar: navzgor se stiska, navzdol pritiska. Vse tovariše bo prehitel in vedno se sili v boljše družbe, nego je njegova, in v boljši družbi noče mene več poznati. Jaz ga pa nalašč spravljam v zadrego. ‚Servus, Josip!‘ mu zakličem, kadar ga zagledam med gospodo, in kadar stoji med Nemci, ga pozdravim z glasnim ‚na zdar‘. Ti ne veš, kako ti zardi, kako ti menca v dvomu, ali naj bi me spoznal, ali zatajil; gospoda se pa muza in gleda zdaj mene, zdaj njega. Sicer se pa ne menim jaz zanj nič; on naj hodi svoja pota, jaz grem svoja. V šoli sem ga nadkriljeval, tudi zdaj se mu nočem klanjati. Edina pametna misel njegova je ta, da ne pisari več; s tem si nabira on zasluge za naše slovstvo, in naša literarna društva bi ga lahko imenovala za častnega člana. In ta človek me toži!“

„Jaz te pomirim z njim, Janko, da ti ne bo treba plačevati kazni,“ je dejal Ivan, prepričan, da ne more biti Josipu nič na tem, da bi ponižal siromaka, ki se je bil prenaglil. Tudi ga je obšla temna slutnja, da se utegne tudi njega dotekniti ta tožba. Janko pa se ni dal pomiriti. Trdil je, da ima napeljane takšne topove, da se bo pred samim pokom razpršila v dim vsa Josipova puhlost. Kaznovan bo morda on, Janko, obsojen bo Josip, ki ga bo bolela obsodba tem huje, čim bolj se boji vsake sence nepravilnega postopanja. „Na Josipovi obleki se bo poznal madež vse drugač ko na moji. Koliko pa misliš ti, da bom plačal jaz kazni?“

„Kakšnih deset kron.“

„Prava reč. Samo te sramote, Ivan, se jaz bojim, da ne bi mogel teh deset kron takoj plačati. Jaz ti stavim en predlog, prijatelj; toda ti ne smeš zameriti. Svojemu uredniku bom naročil, da naj od moje prve nagrade nakaže tebi deset kron. Kaj? Ali ne bo tako prav? Ti jih meni posodiš, tistih deset kron; jaz ti jih vrnem po uredniku. Tako bo za oba prav, ker tega zadoščenja, da bi jaz ne mogel plačati globe, ne privoščim Josipu, in če bi moral kruha stradati.“

Ivan se je jezil natihem na trmastega prijatelja, ki se ni hotel spraviti z Josipom, in se hkrati pregovarjal, da njega nič ne briga ta zadeva, da ga vznemirja prav ponepotrebnem. Čemu se je sploh začel razgovarjati o tej stvari! Vesele novice bi bil najbrž rad slišal, in te nepotrebne želje so ga speljale na led. Čemu je sploh poiskal Janka; čemu ga je povabil na večerjo? „Morda sva nocoj zadnjič skupaj,“ si je mislil in gledal nejevoljen težkega, samoljubnega človeka in se spominjal Josipovih besed, da prizadeva ta prijatelj prijateljem same sitnosti. In kako oblastno je pil in jedel! Kakor da bi bil on gostitelj!

„Natakar, račun!“ je zaklical Ivan.

„Ali mi oponašaš?“ se je zaletelo Janku, ko je spravljal deset kron, ki mu jih je bil naštel Ivan. „Pojdiva nazaj v kavarno, vsak na en alaš, da se še kaj pogovoriva! Saj ne vem, kdaj se vidiva zopet. Ti prideš redkokdaj v Ljubljano, jaz iz Ljubljane nikoli, in oba sva od danes do jutri. To se pravi, ti si še krepak; ampak meni je začelo nagajati srce, posledica duševnega napora. Časi me ponoči, posebno če ležim na levi strani, tako zbode, da planem pokonci; časi se mi sproži kakor budilec in začne tolči, da se vprašam, kaj pa zdaj; drugič mi pa zopet zastane ta vrag, da ne čutim nobene žile.“

„Poprašaj zdravnika!“ je dejal Ivan in vstal izza mize.

„Jaz? Zdravnika?“ je vstajal za njim Janko. „Ali misliš, da bi jaz držal, kar bi mi zdravnik zapovedal ali prepovedal? Sploh imam pa jaz o zdravilstvu svoje misli. Kirurgiji ne rečem nič; vse drugo pa se mi zdi ena sama homeopatija.“

V kavarno ni spravil Janko prijatelja več. Ivan se je hitro poslovil, češ da je truden in da ga peko oči od svečave in dima, odklonil nakratko spremljanje in poiskal svoje prenočišče.

Prav nezadovoljen je bil s tem večerom. V prejšnjih časih je obsojal on Josipa, ki se je izogibal Jankove družbe; zdaj ga je zagovarjal. Kaj hočeš s takšnim človekom, ki niti zabaven ni več! Saj za tiste krone ni njemu nič; ampak kakšna druščina je to! Kako daleč je zaostal ta prijatelj! Kakor glas iz pozabljenega nizkega sloja je donela njegova sladka beseda; njegova srditost se je videla otročje preprosta, celo ničemurnost ponarejena. Samo kadar je prodrlo skoz prisiljeno šopirnost trpko samospoznanje, se je slišal vzdih in stok naraven in izviren. Jezila ga je tudi Zora. Za božjo voljo, zakaj ne gospodari bolje; kaj dela tlako drugim! Kdo ji more pomagati, če sili sama v nesrečo? Res, prava sestra svojega brata, lahkomiselna kakor ta, samo da je pridna; a neplačana pridnost je nespametnejša od brezplačne lenobe. Oba znanca sta mu začela presedati, in prav žal mu je bilo, da se je toliko zapletel v to rodbino.

Drugega dne pa je vendar Ivana gnala radovednost poslušat, kako se bosta toževala Josip in Janko. Zdela se mu je sicer ta zvedavost otročja, ker si je lahko predstavljal, kako si bosta izpraševala vest ta dva prijatelja, eden tako robat, drugi tako občutljiv, domišljava oba, vsak na svoj način. Tudi se je oglašala zopet neprijetna slutnja, ki mu je tiho branila, da naj ne hodi poslušat. A ravno ta ga je tudi nagnila, da se ni vdal prvim pomislekom. Dokazati je hotel, da je slutnja prazna, pomisleki smešni. Ko je bila ura deset, se je hitro opravičil sam pred seboj, da ne zamudi nič, če gre poslušat, in se obrnil proti sodišču.

Začetek obravnave je bil že zamudil Ivan. Sodnik je že miril in pogovarjal sovražna prijatelja, da naj se pobotata izlepa, da naj se spravita, ker žalitev ni tako huda in ni imela hudobnega namena.

Josip, črno oblečen, s cilindrom pred seboj, gladko obrit, lepo počesan, eno rokavico nataknjeno, drugo v roki, se je klanjal sodniku in pritrjal ljubeznivo, da je pripravljen vse odpustiti, vse pozabiti; z eno samo besedo naj obžaluje gospod Cvetež svoje žaljenje.

„Nikdar,“ mu je presekal besedo Janko in si segel z razprtimi prsti v kuštrave lase; „jaz sem ponosen na svoje pisanje.“

„Mili moj prijatelj!“ je dejal Josip in potegnil skrivaj naroček, da je pogledal nekoliko iz rokava.

„Pojdi se solit, mila roža!“

Josip je začel prositi v imenu starega prijateljstva in lepih časov, ki sta jih bila preživela skupaj. Janko se je zaničljivo nasmejal in odkimaval. Ivan, edini poslušalec te razprave, se je srdil na Janka, ki je bil res razžalil Josipa; sedaj pa se dal prositi, kakor da bi bil razžaljen on. Sam na sebi je bil prizor čudno smešen, ker sta bila tožnik in toženec nekako zamenila vlogi. „Boga naj zahvalita norca, da ju nihče ne posluša!“ si je mislil Ivan in si vihal nejevoljen brke. Že se je odpravljal, ker se je bil naveličal, poslušati to burko, ko so se odprla za njim vrata. Ivan se je ozrl, prebledel nekoliko in nehote pozdravil.

Vstopila je Zora, ki jo je bil brat naprosil, da naj pride k obravnavi.

„Jaz nastopim dokaz resnice,“ je dejal Janko, ko je zagledal sestro.

„V tej zadevi ni dopuščen,“ ga je ustavil sodnik.

„Eno lepo besedo izpregovori, Janko,“ je prosil Josip, „in stvar je poravnana, eno besedo za vse, s katerimi si razžalil mojo čast!“

„Tvoja čast,“ se je rogal Janko in stiskal pesti. „Kje pa je bila tvoja čast, ko si prvič pehnil mojo sestro v nesrečo, ko si ji uničil sladičarno z obrekljivim pisanjem?“

„Ni res, ni res, gospod sodnik,“ je dejal mirno Josip in vzdignil dlan.

„Kaj, ti da nisi pisal o ščurkih v sladoledu?“

Sodnik mu je prekinil zopet besedo.

„Jaz ne, Janko, jaz ne,“ se je branil Josip.

„Dokaz resnice, dokaz resnice!“ je kričal Janko, bled od jeze. „Zdaj je uničena sestra drugič,“ je hropel, „po krivdi tega lažiprijatelja.“

Ivan Balant, ki ni preslišal nobene besede, se je presedal na klopi, bled in poten. Zdajzdaj, je čakal v strahu, bo zvalil Josip, da bi razbremenil sebe, breme obdolžitve na njega, in Zora in Janko in sodnik bodo uprli ogorčene oči vanj, v tihega hinavca, ki si ne bo upal ne ugovarjati, ne pritrditi; ampak izmuzniti se bo izkušal in bežal bo sramotno pred znanci, ki se mu zde smešni, a so boljši od njega. Morda niti bežati ne bo mogel, ker sedi kakor prikovan na klopi in ne more obrniti pogleda od razjarjenega Janka, ki že sledi pravega krivca, in mora poslušati, kako vali Josip krivdo na njegove rame. Grozno hud je bil Ivan na sodnika, da dopušča takšno govorjenje, ki ne spada k stvari, in v nestrpni stiski je čakal, da bi bila že končana razprava. Stresel se je, ko je imenoval sodnik njegovo ime, in že je hotel vstati in se oglasiti, dasi ni vedel, ali naj bi priznal, ali tajil in legal. Sodnik pa je bil pozval gospoda Ivana Cveteža še enkrat, da naj se drži svoje stvari, da naj se spravi s tožnikom in obžaluje žaljenje.

„Ni treba nobene pismene izjave,“ je dodal Josip. „Jaz nočem nikogar ponižati; samo nekoliko zadoščenja mi daj, Janko!“

Janko je odkimaval in odmigaval z roko. Sodnik je sklenil obravnavo in obsodil Janka na globo desetih kron.

„Malenkost,“ je bahal Janko in vlekel iz denarnice desetak, ki mu ga je bil takorekoč posodil Ivan. „Zadnja beseda med nama, gospod Narobe, še ni izgovorjena.“

Preden se je skončala obravnava, je bil zapustil Ivan s tihimi koraki sodišče. Bal se je, da ga ne bi kdo ogovoril, ker je bil tako razburjen, da ni mogel mirno ne misliti, ne govoriti. Hitro je zavil okrog ogla in izginil v stranski ulici. Koliko časa pa ga bodo še vznemirjali ti spomini? Ali bo moral vse življenje trepetati in se skrivati pred znanci? Koliko kesanja mu je že prizadela mlada nepremišljenost! Ali je količkaj pomirila njega, količkaj pomagala Zori? Komaj se je bil privadil on pomirljivi misli, da se je Zori vrnila sreča, je moral spoznati, da se je slepil, da preganja njo še nasprotnica, ki jo je bil on lahkomiselno naščuval. Kako se ji je tudi poznala na upadlem obrazu beda in stiska! V srce se je smilila Ivanu. Mili pozdrav vdanih oči in prijazni nasmeh lepega bledega lica mu je stal živo pred očmi, kakor bi mu očital, zakaj da beži, ko ga čaka tako ljubezniv sprejem zvestega srca. „Ona je nesrečna; ali sem jaz srečen?“ je zavračal v srcu to tiho očitanje. Strahovito prazno se mu je zazdelo življenje. Posedanje po gostilnicah, suhoparna družba, zabave, po katerih boli človeka glava, ali je to posebna sreča? Prihajala mu je na misel ženitev. Kaj bi še čakal? In čemu izbiral? Tukaj ve, kaj da dobi; drugje se lahko opeče. Kaj pomaga denar, če ne dohaja potreb? „Potem imam vsaj mir,“ je sklenil Ivan. „Če sprejme Zora mojo snubitev, prav. Živelo se bo, kakor se bo; če me zavrne, tudi prav; njena stvar. Jaz sem storil, kar sem mogel, in popravil, če sem kaj zakrivil. Ves dolg je potem poplačan.“

Ne sreče, ne posebne nesreče ni čutil Ivan v svojem srcu, ko je na potu proti Novemu mestu trezno razmišljal bodoče življenje. Zunanjega bleska mu ni obetalo, kvečjemu mirno, domačo zadovoljnost. Marsikdo niti te ne najde v zakonu.

Čez par dni pa je vznemirilo Zoro Ivanovo pismo. Zdrhtela je od radosti, ko je izvedela iz prvih vrst, da jo snubi gospod Ivan Balant. Stopila je v drugo sobo, da bi prebrala pisanje bolj v miru, nemotena. Nobenega dvoma ni bilo. Podpis je bil Ivanov, pisava njegova, vse besede njegove. Pismo je bilo oddano v Novem mestu, in podčrtan je bil stavek, da naj mu Zora kmalu odgovori.

„Takoj, Ivan, takoj,“ se je smejala Zora med solzami in poljubila pismo. Kar sesti je hotela in pisati odgovor. Toda ali se ne bo zdelo to čudno? Kakor da bi bila že komaj čakala. S povratno pošto se vendar ne odgovarja na takšno ponudbo. Jutri je tudi še en dan. Spravila je pismo in se vrnila v delavnico. Obe šivilji sta uprli oči vanjo, ker se jima je že prej pomenljivo zdelo, da je tako hitro odnesla pismo. Spogledali sta se in namuzali druga drugi in radovedni opazovali skrivaj gospodinjo. Zori so se svetile oči in žarela lica od veselja in smeh jo je silil, toda čelo je nabirala v resne gube in delala je urno, da bi se premotila. Če bi se bila ona količkaj nadejala tega dogodka, ne bi bila tolikanj razburjena. Pred par dnevi, pri obravnavi, jo je bil videl Ivan. Toda kako bi si bila mogla misliti ona, da skriva on tak sklep v svojem srcu? Zakaj ni govoril sam, ustno? Ali se boji, da ga ona zavrne? Kako čudni so ti moški! Blago srce ima Ivan in najblažje sreče je vreden. „In to bo tudi našel,“ si je dejala, „sam Bog mi je priča; in srečna bodeva oba.“ Vstala je, da bi šla zopet pismo brat; toda ena šivilja jo je pogledala tako zvito, da se je Zora premagala in povesila zardeli obraz. Težko je čakala večera, da bi zaprla delavnico.

Ko pa je bila odpravila delavki, se je zaklenila v sobo, sedla in brala list počasi, črko za črko, tehtala besede in se uverjala o istinitosti ljubih zatrdil. Potem si je pripravila pisalo, vzela novo pero in začela sestavljati odgovor, ki bi ga potem prepisala na čisto. Saj odposlati ga ni bilo še treba takoj. Odlašati ona seveda tudi ni smela, ker zahteva gola vljudnost, da so odgovori na važna vprašanja točni in določni. In katero vprašanje bi moglo biti važnejše! Torej kako odgovoriti, da bi se ne glasil odgovor ne vsiljiv, ne žaljiv, ne preponižen, ne ohol? O, ljudje zamerijo naglo in radi in hipna beseda razbije deset let prijateljstva. Vzdignilo pa se je pred Zoro drugo vprašanje, ki ji je trdo stisnilo srce. Ali naj bi razložila Ivanu svoje gmotne razmere, ali naj bi molčala? V sodišču je sicer Ivan nekaj čul o njenih stiskah; toda natančnega vpogleda nima in misli najbrž, da je Janko pretiraval kakor ponavadi. Ivanu bo treba vse nadrobno pojasniti, da ne bo potem presenečenja in razočaranja. Da jo je zasnubil, dasi ve, da ne živi ona udobno in brez skrbi, to je dobro znamenje; sklepati se sme, da te razmere zanj niso zakonski zadržek. Brez vsega strahu mu jih ona lahko razloži; še hvaležen ji bo on za to odkritosrčnost, in v par dneh dobi ona ljubeznivo zatrdilo, da je on ne snubi zaradi denarja. Kar naravnost pričnimo pripovedovati!

Ko pa je Zora nekoliko razmislila prve čase svojega obrtovanja, se je odprl pred njo kakor strm prepad spomin na prestano kazen. Oh, na to je bila že čisto pozabila. Kakor davne sanje je bledel in umiral v njeni zavesti ta dogodek. Zdaj je oživel in stopil pred njo in ji pogledal ostro v oči. In kaj zdaj? Zastran sebe se ni Zora nič brigala za to prošlost. Njej ni vest očitala ničesar, in drugim je zakon vezal jezike. Toda kaj zdaj! Ali naj se tega tudi izpove? Ali naj zamolči? Če se izpove, ali bo še maral zanjo Ivan, ki je gotovo uverjen, da snubi, četudi ubogo, a vsaj pošteno, tudi navidez pošteno deklico? On sam poštenjak, uradnik, sodnik. Sodnik, da bi vzel kaznjenko za ženo? Nemožno. Oh, videz, videz, kolikega je pomena! Kakšna sirota je poštenost brez videza! Če pa prikrije ona svojo preteklost, ali se sme zanesti, da ostane prikrita? Saj razveže jezike vsak oklic. Ali ne bodo skrbni prijatelji opozorili takoj Ivana, kakšno nevesto da si je izbral, ali ne bodo njene prijateljice porabile prilike, da dajo duška svoji zavisti? In če bi tudi do poroke molčali vsi prijatelji in vse prijateljice, ali ne bo v zakonu ona vedno trepetala, kdaj ji potegnejo krinko z obraza? Ali ji ne bo vsako zaupno govorjenje, vsak šepet, vsak spogled budil suma, da se pripravlja odkritje? In če bi se tudi bala ponepotrebnem, bala bi se vendar, in kakšno bi bilo življenje v vednem strahu in trepetu! Dokler bi bila ona prijazna in ljubezniva z vsemi ljudmi in se klanjala vsemu svetu, bi ji morda prizanašali; prvo navzkrižje pa bi podrlo vse ozire in jo sramotno izgnalo iz družbe. In s kom bo potem občevala? Ali si bo izbrala same nesrečnice, ki so bile že tudi kaznovane in zaprte? In kako srečen bo mož, ki ne bo mogel nikjer pokazati svoje žene, ki je ne bo smel nikamor peljati! Zaradi nje se bodo ogibali tudi njega, in tedaj bo izprevidel siromak, kaj da si je nakopal, preslepljen in zapeljan. Tedaj pa bo prepozno, in nesreča se ne bo dala več popraviti. In ona želi osrečiti Ivana? Koga pa slepi s to željo? Ne Ivana, samo sebe hoče ona osrečiti, in nedolžna žrtva teh želja postane Ivan. To je res prava ljubezen, ljubezen do samega sebe. „Oh, sanje, sanje, zopet me mamite! Istina je vsa drugačna, grenka, žalostna, in te se je treba držati. Za sanje je zdavnaj prešel čas.“

Zora je vstala od mize, hodila po sobi in preudarjala semintja. Kamorkoli se je obrnila v tej zagati, izhoda ni našla, razen enega, z ostrim kamenjem posutega, s trnjem prepreženega. „Vse zaman, vse zaman!“ je vila roke. „Nič se ne da pomagati.“

Raztrgala in sežgala je odgovor, kolikor ga je bila napisala, in pisala vse drugačno pismo, odpoved gospodu Ivanu Balantu, mirno in odločno, s srčno krvjo, kakor se ji je zdelo.

„Zdaj je konec,“ je dejala tiho, onemogla od težkega pisanja.

VIII.[uredi]

Stranskih vasi je na Kranjskem več. Najimenitnejša leži pod Kamniškimi planinami, dobre pol ure hoda od večjega trga. V tej Stranski vasi je najimenitnejša, najdaljša in najširša hiša Čurnova, ki odpira na prednjo stran vaščanom troje vrat. Srednja peljejo v gostilnico, skoz steklena na desnem koncu prideš v prodajalnico, nad levimi pa stoji napis: Zora Cvetež, šivilja.

Ta šivilja je naša Zora. Ko je bila namreč obračunila z nadami svojega življenja, jo je obšla skrb da se ne bi skesala tega obračuna, da ga ne bi izkušala prenarediti ali preklicati. Kdo pa se more zanesti nase, če pride prava prilika? Čas in kraj in priložnost postavi tudi kremenite, neizprosne može na laž, zlasti če jim preseda neizprosnost, če iščejo pametnih razlogov, da bi se je iznebili. Realni značaji poizkusijo v takih razmerah marsikaj in izbero, kar se jim zdi najugodnejše; idealisti pa premišljujejo vedno in ne premislijo nikoli, sklepajo in ne sklenejo, omahujejo in ne omahnejo, mehke žrtve trde kremenitosti. Zora je postavila svoj sklep kakor mejnik med prošlostjo in bodočnostjo. Preden je odposlala Ivanu pismeno odpoved, je uredila, kolikor se je dalo, svoje gmotne razmere, prodala večji del svojega pohišja, izterjala tuje in poplačala svoje dolgove. Od brata se je poslovila s pismom, ker ni hotela poslušati praznih besed, ki bi ne mogle omajati njenega sklepa, in potem je vzela slovo, s težkim srcem, s solzami v očeh, preverjena, da ne more biti drugače, od ljubega rojstnega kraja, od grobov svojih roditeljev, od dragih spominov prošle, truda in skrbi polne, vendar lepe mladosti. Ti spomini so bili kakor ljubi gostje, ki se jih je bilo treba iznebiti, ker so se mudili predolgo pod gostoljubno streho in prevračali s svojimi muhami hišni red. Ali naj jo nadlegujejo še naprej z brezupnimi željami? Preklicala vendar ne bo ona sama, brez sramu, odpovedi, češ, da se je prenaglila! Ali naj jo zavrne potem Ivan, kakor je prej ona zavrnila njega! Bog ne daj! Proč je morala bežati od njega in od svojih misli v nasprotno stran, pod gorenjske hribe, kjer je ne bo nihče iskal, kjer ne bo noben šum prejšnjih časov premotil tihega miru novega življenja.

V Stransko vas pa je zanesel Zoro vendar tudi star spomin. Njen oče je bil doma v Hrastju pri Stranski vasi, in ko se je bila ona pred mnogimi leti kot otrok peljala z njim skoz te kraje, si je bila oblastno hišo Čurnovo tako zapomnila, da ji je stopila v megleni mogočnosti pred oči, kadarkoli se je domislila svojega izleta na Gorenjsko, in da ji je tudi zdaj prišla na misel, ko je preudarjala, kam da bi se obrnila.

Tako se je pripeljala nekega jesenskega popoldne Zora v Stransko vas in odkrila Čurnovki svoje načrte. Čurnovka je bila pametna žena, ki je po smrti svojega moža skrbno upravljala veliko kmetijo, krčmarila in tržila in poleg druge družine držala v strahu dva sina in tri hčere. Ta dobra gospodinja je hitro preudarila novi položaj in spoznala, da ne bi bilo napačno, če bi se oddala soba na levem koncu hiše, ki ne nese zdaj nič, poštenemu najemcu, in da bi šivilja v hiši ne škodovala ne krčmi, ne prodajalnici. Vrhutega ni bila Zora gosposko našopirjena in je govorila tako pametno, da si je dejala gospodinja, da ima dekle nora leta za seboj. Pisana suknja budi namreč že odnekdaj zavist. Zora je dobila sobo v najem. Samo to si je bila izgovorila Čurnovka, da bo jemala Zora v njeni krčmi hrano, v njeni prodajalnici blago in da bo nekoliko pomagala, če bo kaj prav nujnega dela pri hiši. „Manj že ne more zahtevati človek.“

Kmalu je zadrdral šivalni stroj v snažni sobi Čurnove hiše. Posebne pozornosti ni zbudila Zora v Stranski vasi. Otroci so se nekaj časa spenjali po zidu pod njenim oknom in prevrnili par loncev s cvetlicami, ženske so jo ogledovale od začetka, če bi se mogle spotekniti nad kakšno posebnostjo; marsikatera je prinesla za poizkušnjo tudi nekaj dela. „Ošabna ni in pregosposko se ne nosi“, so sodile, preverjene, da bi bil to za takšno šiviljo tudi neodpusten greh. Zora pa je bila tudi toliko pametna, da je na popraševanje, kako da ji je všeč Stranska vas, prijazno odgovarjala, da ji prav ugaja, natihem je dodajala, da se bo treba pač privaditi in da za vse ni nikjer. Zakaj bi z nepotrebno odkritosrčnostjo žalila prijazne popraševalke, ki bi ji nič manj odkritosrčno oponesle, čemu da je pa prišla v Stransko vas?

Privaditi se je bilo treba najprej gospodinje, ki je bila sicer dobra ženska, a ni trpela ugovora, kvečjemu takrat, kadar je imela očividno prav. Kadar pa ni imela prav, se je bilo treba samo navidez vdati, in človek se ni kesal. Tako se je nekoč dolgo in trdo pogajala z Zoro za zaslužek pri neki otroški obleki. Navzkriž sta si bili za par krajcarjev; a gospodinji se je zdela stvar načelne važnosti. Nazadnje je popustila Zora, naveličana in nejevoljna nad toliko skopostjo. Čurnovka ji je dala napeljati zato seženj bukovih drv in ji rekla, da naj si po vrtu nabere sadja, kolikor ga potrebuje za zimo.

Za druščino je dobila Zora mlado prodajalko Pavlino. Tidve sta skupaj kosili, skupaj večerjali, in kadarkoli je utegnila Pavlina, je pritekla na pomenek k Zori, ki je tako vsak dan zvedela, kaj da se godi v hiši, kaj po vasi, kateri ljudje da so dobri, katerih se je treba varovati, kako raznašajo nekateri lažnive novice in opravljajo, da je grdo. Najrajša se je menila Pavlina o domačem sinu Martinu, ki je tako pošten, tako priden fant, da mu ga ni para; a mati ga drži kakor otroka; nikamor ga ne pusti in nobenega denarja mu ne da v roke in kar sama mu hoče izbrati nevesto, neko Bačonovo Tono iz Hrastja, ki pa Martin ne mara zanjo. A kaj, ko ga bo prisilila mati, da jo vzame, siromak, ki bo potem nesrečen vse življenje. Če ni to greh — ! „Če bi ne bil ta Bačon ravnotak bahač kakor Čurnovka, bi bila najbrž že iztekla poroka.“

„Starejše Čurnove hčerke pa ni doma?“ je vprašala Zora, ki je bila o Martinu že zadosti slišala.

„Rotija? Ta je še v Ljubljani, kjer se bo izučila za kaj prav posebnega. O Božiču pride domov, s klobukom, da se bodo plašile krave.“

Da Zora ne dela slabo in da ne računa prehudo, se je hitro razneslo po Stranski vasi, in ker je novo šiviljo priporočala tudi Čurnovka, je dobila Zora kmalu dosti dela. Žene in dekleta so jo s seboj jemale v prodajalnico, da jim je svetovala, kaj bi se bolj prileglo in koliko da bi bilo treba blaga za krilo ali za kočemajko.

„Ej, ni tako slabo na kmetih, ne,“ je dejala zatorej tudi gospodinja nekoč pri kosilu in pogledala postrani Zoro. „Ti, Pavlina, izvagaj enkrat Zoro, da bomo potem videli, koliko se bo izredila to zimo!“

„Res, mati; ni take sile,“ je pritrdil župan Matevže, ki je pil za mizo; „in vendar, kaj praviš, zakaj sili vse v mesto?“

„Jaz že vem zakaj,“ je dejala Čurnovka, „ti, Matevže, pa tudi ni treba, da bi se delal neumnega. Ampak še nekaj drugega je. Ljudem se vedno dopoveduje, kako hudo da se jim godi, kakšni siromaki da so, tako da se začno res sami sebi smiliti in beže v mesta, kjer mislijo, da je vse boljše. Tako izgubi kmet delavca in postane res siromak.“

„Meni pa tudi to ni všeč, da nam naprej in naprej pripovedujejo, kako da nas drugi zatirajo, koliko da nam nakladajo davkov! Saj si mi sami ne moremo pomagati. Tistim naj to povedo, ki nas zatirajo, ki nam nakladajo davke. Ko je bil moj pastir vašega Joška pretepel, jaz tudi nisem šel Joška milovat, ampak pastirja sem prijel za ušesa.“

„Ali vidiš, Matevže, kako pametno ti govoriš? Zakaj pa ne dopoveš ti tega gospodom, ki nas hodijo milovat?“

„Tega ti ne umeješ, mati; brez zamere! Takole za mizo je marsikdo pameten, ker ne gleda nihče na besede in jenja vsak govoriti, kadar hoče. Ampak pred ljudmi stati in govoriti je za navadnega človeka huda reč. V krčmi upade srce tudi korenjaku, če nima denarja, in človeka oblije pot, če govori sam pred ljudmi in čuti, da mu zmanjkuje besed. Sploh pa kmet kmetu ne verjame rad in ne trpi, da bi se kdo povzdigoval čez druge. Delavec zoper kmeta pa je delavec zoper delavca.“

Zoro so bile prejšnje izkušnje odvadile preobčutljivosti; zato je brez težave marsikaj prezrla, marsikaj preslišala in marsikatero vsaj navidez grenko požrla. Kako prijetno pa je hladil tihi mir boleče srce! Tu ni bilo treba preganjati razburjenja z razburjanjem, hrupa s hrupom. Z novo radostjo je občudovala upokojena duša, kako mirno in mogočno stopa narava svojo pot. Nepoznana slast je navdala srce, kadar so zažareli pod solnčnimi žarki skalni vrhovi gora. Kako čarobno je zopet odseval, se izpreminjal in bledel njih blesk, kadar se je poslavljala večerna zarja. In kako krasna pokrajina! Proti dolini so se spuščali temni gozdi, pod njimi je kazala gošča pisano listje, izpod mahu so šumljali bistri studenci čvrste vode. Po ravnini je sladko dišala rdečkasta ajda; po vrtih je stalo drevje polno zorečega ali zrelega sadja. Tihi večeri in tihe noči, ljubezniva uteha utrujeni duši! Vse enostavno, veliko, mogočno, nedoumno vsakdanjemu srcu, nedostopno pokvarjenemu okusu, ki mu ne ugaja več, kar miri, le še, kar draži in razburja. V istem slogu tudi ljudje in živina; vse močno, mirno, samozavestno. „In ljudje vendar niso zadovoljni,“ je modrovala Zora, „ker se ne zavedajo tega, kar imajo. Zboleti mora človek, da zna ceniti zdravje, postarati se, da zahrepeni po mladosti, brez miru hlepi po izpremembi, nikdar zadovoljen, vedno novotar, kakor da bi bil za bližino dalekoviden, za daljavo kratkoviden. A kako lahko bi si olepšal in olajšal življenje!“

Kakor v dokaz resničnosti za trditve je bila tudi Zora s tem in onim nezadovoljna. Predvsem se ji je zdelo, da ne vedo ljudje, čemu vse da teče toliko bistre vode izpod hribov.

„Oh, Mina,“ je dejala rdečeličnemu dekletu, ki je prišla obleko pomerjat, „s takimi rokami vendar ne smeš prijeti kočemajke. Saj se bodo poznali vsi prsti. Poglej, kakšna lepa voda teče pri koritu! Tu imaš milo; in dobro se odrgni! Vsaj do komolca si zaviši rokave; boš videla, kako bele kože si ti.“

Marsikatera ji je zamerila take besede in menila, da se kmet ne utegne čez dan umivati. Zora pa je dokazovala, kako zdrava da je snaga in koliko se prihrani denarja, če se ne zamaže prehitro obleka.

V krčmi je bila, odkar so pomnili ljudje, ta navada, da so se kupice pomivale ob sobotah. Med tednom so se postavljale nepomite v omaro in rabile naprej. To se je zdelo domačim in gostom naravno; saj nosi tudi človek ves teden hodno obleko, za nedeljo se obleče pražnje; zakaj razlika mora biti. To ustno izročilo ni ugajalo Zori, a ukoreninjeno je bilo tako trdno, da ga ni smela pobijati naravnost. Postrani je začela hvaliti vino in kako škoda ga je točiti v nesnažno posodo, ker izgubi duh in okus; zraven je dokazovala, da se bodo gostje polagoma gotovo privadili piti tudi iz pomitih kupic. Razlogi so se zdeli Čurnovki pametni. Nasvet se je poizkusil in ker se ni pritožil noben gost, se je opustila stara navada.

Da pa se ne sme prehitro novotariti, je kmalu zvedela tudi Zora. Opomnila je nekega dne, da ljudje preveč pljujejo po tleh.

„Kam pa naj pljujejo?“ jo je zavrnila Čurnovka. „Ali vsak v svoj žep? Saj še po cerkvi pljujejo.“ Ta razlog je zaprl Zori sapo; Čurnovka pa je dodala še napotek, da če je bilo tako dosedaj dobro, naj bo pa še zanaprej, in če je bilo njej prav, bo pa še drugim. Jasna in moška beseda. Kaj bi sitnaril kdo in se vtikal v stvari, ki ne spadajo v njegovo področje! Ali ima ubogi kmet toliko dobrega na tem svetu, da bi mu še tega užitka ne privoščili? Saj ginejo stare navade že tako prehitro. Cerkev je seveda svet kraj, in ko se je bližal Mojzes gorečemu grmu, mu je velel božji glas, da naj sezuje svoje obuvalo, zakaj kraj, kjer stoji, je svet; tudi mahomedanec sezuje črevlje, preden stopi v svoje svetišče; ampak vsak kraj ima svoje navade.

Tem trdneje je sklenila Zora, da se ne bo mešala v domače razmere Čurnovih, ampak prijazno odklanjala zaupljivosti, iz kakršnih nastajajo prepiri in zamere. Ker ni hotela sama nikomur zaupati svojih skrivnosti, je menila, da naj jih ohranijo tudi drugi zase ali pa jih nosijo drugam. Toda v mestu se človek že še osami, ker se zanimanje raztrese na vse strani in lahko odvede od posameznika; drugač je v vasi, kjer zbudi vsak korak, vsaka beseda splošno pozornost. Tako je prišla nekega dne k Zori Bačonova Tona iz Hrastja. Zora jo je sprejela nad vse ljubeznivo, ker je bila slišala, da postane morda Tona mlada Čurnovka. Govorili sta semintja, in kmalu je čutila Zora, da dekletu ni tolikanj za obleko, ampak da ima nekaj drugega na srcu, ker tako menca in tako nezaupno upira vanjo vodene oči.

„Še nekaj bi Vas vprašala,“ je dejala po daljšem molku Tona; „dasi vem, da mi ne boste odgovorili po pravici.“

„Čemu potem vpraševati?“ je dejala Zora.

„Eh, vse eno; toda med nama rečeno, in da ne boste nikomur pravili! Ali hodi res vaš Martin za prodajalko Pavlino?“

Zora je začudena pogledala in menila, da ona nič ne ve in da se tudi ne briga za takšne stvari.

„O, veste že; toda povedati nočete,“ je dejala Tona; „ampak vsaj molčite!“

„Saj sem že prej hotela, pa me niste Vi pustili,“ se je poslovila Zora in si mislila, kako nespametno bi bilo, če bi si ona s tujimi skrbmi belila glavo, ko ima svojih preveč. Lotila pa se je je vendar precejšnja radovednost, in česar prej ni videla, to je zapazila sedaj: kolikrat na dan da pride Martin v prodajalnico ali kaj povedat ali kaj vprašat, kako točno da se prikaže, kadar gre Martin mimo, na pragu prodajalka, da kaj pove ali kaj vpraša. Zori se je zdelo, da je Bačonova Tona še premilo sumila; saj sta tadva človeka že hodila drug za drugim. Tudi kar je govorila Pavlina, je dobivalo zdaj drugačno lice, in Zora je milovala nespametno deklico, ki jo bo tako kmalu, kakor sto drugih, zdramila osorna istina iz prijetnih sanj. Da bi namreč Čurnovka privolila v takšno zvezo, na to ni misliti. Martin in Pavlina tudi najbrž nista nič premišljevala o tem, ker takih ljudi so sama čuvstva, nič misli. Meje verjetnosti tesni izkušnja, kakršne nista imela onadva nič. Bala sta se matere vendar, in hitro so jima šle oči vsaksebi, kadar se je začul njen glas.

Kadar je zdaj hvalila Pavlina svojega Martina, se je Zora samo milovalno muzala, brez ozira na ranjeno srce, ki je pričakovalo izpodbude, osrčevanja, tolažbe. Takrat je začela Pavlina nacelem objemati Zoro, in med razposajenim smehom so jo oblivale solze.

„Delati, delati, Pavlina!“ jo je opominjala Zora. „Delo prežene največ neumnih misli.“

„Zora, ali nisi bila ti nikoli zaljubljena?“ jo je objela zopet Pavlina.

„Bodi pametna, Pavlina!“ jo je zavračala Zora in se otresala njenega objema.

„Oh, ti meni nič ne zaupaš, Zora,“ je tožila Pavlina; „jaz bi pa tebi vse zaupala.“

„Kar zase obdrži, Pavlina. Mene nič ne zanimajo tvoje skrivnosti.“

Ona pa jo je zopet objela in ji šepetala na uho.

„Ali naj ti dokažem, kako si nespametna?“ je dejala Zora.

„Ni treba, ni treba; saj vidim sama; ampak pomagati si ne morem.“

„Reci rajša: nočem.“

„Kar je, to je. Sicer se je pa že mnogo neverjetnejših dogodkov primerilo.“

„Gospodinjo vendar poznaš, Pavlina.“

„Bolje ko ti. Ampak ona tudi ne bo večno.“

„Ali vidiš, kako si neumna? Najdalje živi tisti, na čigar smrt ljudje najteže čakajo.“

„Kaj pa naj počnem?“

„Izbij si iz glave neumne muhe!“

„Kako? Saj bi si morala razbiti glavo.“

„Pojdi od hiše!“

„Ne grem.“

„Ali meniš, da pojde zaradi tebe hiša proč?“

„Jaz bom podvojila svojo pridnost. Delala bom tako, da bodo vsi spoznali, da sem neobhodno potrebna, da me hiša ne more pogrešiti.“

Zora se je nasmejala na glas temu lepemu in otročjemu načrtu in obljubila svojo pomoč. Pokazala je Pavlini, da ima tudi Čurnove matere gospodinjstvo svoje hibe, koliko da se izpridi živil po kleteh in shrambah, ker ne znajo ravnati ž njimi, koliko se pokvari ponepotrebnem v kuhinji; kakšna zadrega je vedno, kadar pride kak nepričakovan gost, ki ni zadovoljen samo z vinom in kruhom; pripravljenega ni nobenega prigrizka; po vrtu pa gnije žlahtno sadje, ki bi se dalo lepo spraviti ali posušiti ali vkuhati.

Pavlini so se zdele besede pametne, in kadar sta utegnili prijateljici, sta pobirali po vrtu z otroki sadje in je potem skrbno prebirali. Prej je bila navada, da se je za sušenje natreslo na peč sadja, kar ga je prišlo pod roko, zrelo in nezrelo, zdravo in črvivo, samo da se je več osušilo. Pavlina in Zora sta devali samo zrelo in zdravo na lese; kar je bilo slabega, se je odločilo, da se stolče za jabolčnik ali hruševec. Če je bilo več časa, sta lepe češplje in jabolka tudi olupljene sušili in pripravljali sladke prunele in imenitne krhlje.

„Da se vama le ljubi!“ je zadovoljno godrnjala mati. „Saj to ni za kmeta.“ Kakor da bi se morala živila prej pokvariti, preden jih užije kmet. „Kruh se ne sme načeti precej po peki, ker se svežega preveč poje. Kako bo šele tole ginilo!“

V tem oziru je imela mati prav, in prava varčnost bi nosila na mizo res samo slabe jedi. Ker bi manj stale in se jih manj použilo, bi bil dobiček dvojen.

„Ali vidite, otroci, kaj zna naša Pavlina?“ se je smejala Zora in milovala hkrati tovarišico, ki je letala od jutra do večera iz prodajalnice v kuhinjo, iz kuhinje na vrt. Čurnovka je čutila, koliko ji zaleže pridna prodajalka, in rada je poslušala, kadar je kak gost pohvalil jed in postrežbo; sama pa ni hvalila nič, ker je vedela, da je hvala že mnogo ljudi izpridila. Zora pa je upala, da se bo Pavlina z delom premotila in si pregnala polagoma nepotrebne misli, kakršne ubogemu človeku samo srce teže.

Tako so potekali jesenski dnevi. Ajda se je spravljala s polja; sejala se je ozimina; drevje ob potih in po pašnikih, hrast in brest, se je obsekavalo za krmo živini, ki se je bila vrnila s planine. Težka rosa je pripogibala v meglenem jutru listje in glavice poznim cveticam in vedno hitreje se je umikal otožni dan hladnemu večeru; potem se je razgrnila zopet vlažna megla po praznih njivah in travnikih in kakor počasno nihanje ure v samotnem zvoniku se je čulo skoz tiho noč skovikanje sove iz gošče.

Zora se je bila že popolnoma udomačila. Misli in želje ji niso uhajale več v neznane dalnje kraje, in z mirno hvaležnostjo je uživala, kar je ponujalo prijetnega preprosto življenje. Samostalnost si varovala, ker se ni zavzemala ponepotrebnem za tuje zadeve, ker je mirno poslušala vsako mnenje, svoje pa mirno obdržala zase.

Prišla je zima, in čim bolj so se bližali božični prazniki, tem več dela je dobila Zora, tem več je prodala Čurnova prodajalnica.

„Škode ravno ni, da imam šiviljo v hiši,“ je modrovala Čurnovka; dobro delo pa je tudi storjeno.“

Za Božič sta spekli Zora in Pavlina tako imenitne potice, da so vse druge gospodinje nejevoljne trdile, da one rajše tako peko, kakor so jih učile matere.

Pred prazniki pa je prišla iz Ljubljane starejša hčerka Rotija, olikana in omikana na vse strani, s klobukom, ki je zbudil po Stranski vasi splošno pozornost. Tako čudno so ga gledali ljudje, da nista prav vedeli ne hči, ne mati, ali se jim zdi klobuk imeniten, ali smešen. Smejati se namreč ni upal nihče, ker se je vsak bal Čurnovke, ki je visoko čislala svojo Rotijo. „Rotija že ve, kaj se spodobi,“ je poudarila ta odločno, če je hotel kdo z glavo kimati.

Rotija pa je bila ugenila tuje misli. Rekla ni sicer nič, vzvišena v srcu nad navadnimi ljudmi; žalila pa jo je hudo tiha sodba zaostalih rojakov. Zato se je tudi ogibala njih družbe, govorila malo in nakratko in se zatekala v dolgem času h knjigam. Samevala je, tožilo se ji je po mestnem življenju, in tujko se je čutila doma. Njene tožbe, da ni v Stranski vasi nobene družbe, ni umela mati. Saj je vendar prihajalo toliko ljudi v krčmo in v prodajalnico, in Zora in Pavlina bi Rotiji tudi lahko delali druščino. Toda tudi tidve je imela Rotija na sumu, da se muzata njeni imenitnosti in da hočeta več vedeti ko ona.

Prepričana je bila Rotija, da jo premalo časte ljudje. Hudo jim je zamerila to neolikanost in pikro je zavrnila vsako nespoštljivo besedo.

„Rotija, pojdi pit!“ jo je klical nekoč sam župan Matevže.

Rotija se še obrnila ni. Samo usta je napela in premišljevala, kako bi izplačala tega neotesanca.

„Pit pojdi, pravim, Rotija!“ je vabil župan Matevže iznova in pomaknil kupico od sebe.

Rotija se ni genila.

Ko pa je župan še enkrat in glasneje ponovil poziv, se je oglasila Rotija strupeno, ne da bi se ozrla: „Pri nas ni nobene dekle Rotije.“

Župan je nekaj časa molčal, ker mu je bil sapo vzel odgovor; potem pa je zbral svoje misli in zaklical: „Torej pa gospodična Rotija, pojdite pit ali me pa v uho pišite!“

Rotija se je zgrozila nad toliko sirovostjo. Torej med take ljudi je zašla, med takimi ljudmi naj živi! Ogorčena se je obrnila in šla, ne da bi pogledala Matevžeta. Oh, kako si je želela, da bi že prišel kak uradnik ponjo in jo vzel!

Sredi zime je obhajala Čurnova mati Neža svoj slavni god. Zora in Pavlina sta se posvetovali dannadan, kako bi ga vredno praznovali. Čurnovka, ki je komaj skrivala radost nad pripravami, se je delala sicer malomarno, umikala pa se skrbno, da ne bi motila prirediteljic. Na godu dan je bila vsa soba osnažena, na mali mizi, kjer je bilo pogrnjeno gospodinji, je stal velik šop zelenja, bodičje z rdečimi, svetla omela z belimi jagodami, obdano in prepreženo z vitkim bršljanom. Sredi velike mize pa se je šopirila, obkrožena od žlahtnega sadja, raznovrstnega in raznobojnega peciva in sladčic, imenitna torta z napisom: Bog živi Čurnovo mamo!

Znanci in znanke so prihajali sreče voščit, in Čurnovka jih je ponosna vodila k obloženi mizi.

„Poglej no, Matevže,“ je dejala županu, „kaj mi je spekla za god noroglavka Pavlina!“

„Veš kaj, mati?“ je dejal Matevže. „Naše ženske pa ne bi znale narediti kaj takega.“

„To ti verjamem, Matevže, tudi brez prisege. Ampak sem poglej in beri, kaj stoji na torti zapisano!“

„Ne morem, ker sem naočnike doma pozabil.“

„Na, vzemi moje; saj so moje oči ravnotako za nič kakor tvoje. Poglej! Tukaj se začne.“

Matevže je nateknil naočnike, iskal nekaj časa in našel črke, ki mu jih je pokazala Čurnovka, in bral, da naj Bog živi Čurnovo mamo. Nekoliko bolj bi se bil lahko začudil Matevže; toda tudi on je rad nekoliko ponagajal. Toliko pa je vendar omenil, da kar on pomni, se še nihče ni tako vezoval v Stranski vasi.

„Zdaj pa sedi,“ je dejala mati, „da ti odrežem kos tega ajdovega kruha! Samo gledati moram, da ne razderem pisanja.“

Da pa je imenovala Čurnovka torto ajdov kruh, to je bilo Matevžetu že tako všeč, da se dolgo ni mogel nasmejati. „Torta ajdov kruh, hehe, ta je pa dobra. Ajdov kruh, ki ni ajdov kruh, kaj je to? Hahaha!“

Iz Hrastja pa se je pripeljal na vezovanje sam Bačon s hčerko Tono. Kar so bili Čurni v Stranski vasi, to je bil Bačon v Hrastju: posestnik in trgovec, ključar podružnic sv. Antona in sv. Lucije. Bačon in Čurnovka, oba bi bila rada videla, da bi vzel Čurnov Martin Bačonovo Tono; namigavanja in mešetarjenja je bilo tudi precej; a prve besede ni hotela izpregovoriti nobena hiša. Sprejem pa je bil tako prijateljski, da se je Pavlina hitro umeknila v svojo prodajalnico in plaha prisluškovala, kaj da se govori.

„Takšen-le ajdov kruh smo spekli,“ je bahala zopet Čurnovka v hiši. „Pokusita, če vama bo všeč. Letina ni bila boljša. Tona, ti pa vzemi teh sladčic! Le postrezi si!“

„Odkod ste pa dobili vse to?“ se je čudila Tona.

„Vse domač pridelek,“ je dejala malomarno Čurnovka. „Glej, to so prunele, saj poznaš, iz domačih češpelj. Le pokusi! Ni slabo. Kadar ni drugega dela, se naša dekleta s takimi rečmi igrajo. Pavlina ima za tako delo prav spretno roko; Rotija pa prinese tudi zmeraj kaj novega iz Ljubljane. Za našo hišo je to potrebno. Zmeraj pride kakšna gospoda, in hudo je, če nima človek nič na mizo postaviti.“

„Čurnova mati,“ se je oglasil Bačon, ko se je bila hčerka načudila, „da ti po pravici povem, jaz za take stvari nič ne maram.“

„O, krompirja in repe imamo pa pri nas tudi,“ je dejala Čurnovka.

Tono je vzela Rotija s seboj, da poiščeta Martina in pogledata malo po hlevih; Bačon je pa obsedel med Čurnovko in Matevžetom.

„Martin pa Tona, tole bi bil par,“ je izpregovoril Matevže, pokazal s palcem za Tono in sunil s komolcem Bačona. „Ali ni res, Bačon?“

„Res je že,“ je dejal Bačon; „samo nekam mlada je še Tona.“

„Saj se Martinu tudi še nič ne mudi,“ je pripomnila mati.

„Ti, Bačon,“ je dejal Matevže, ki je izprevidel, da ne bo izpeljal tod, „če gledam jaz tvoj voz tukaj-le pred hišo, se mi zdi, da je na svetu tak, kakršen je moj.“

„Na oko pač, Matevže, na oko,“ je menil Bačon; „kdor pa pozna delo in blago, se ne bo motil.“

„Tvojemu vozičku, Bačon, ne rečem jaz nič; samo to pravim, da ne bo ločil mojega od tvojega, kdor pogleda hitro in povrhu enega in drugega.“

„In če je povrhu še slep.“

Zabava je zastajala, ker sta Bačon in Matevže premišljavala, kaj bi še povedala drug drugemu, da bi kaj izdalo. Čurnovka, ki bi bila rada pritegnila Matevžetu, se vendar tudi Bačonu ni hotela zameriti, ker za sneho bi ona vendar rada dobila Tono v hišo, če bi odštel oče primerno doto.

„Mati, zdaj pa povej, kaj sem dolžan,“ je dejal Bačon in vlekel bankovec iz denarnice, stotak, kakor se spodobi.

„Kar obdrži, Bačon,“ je zavračala Čurnovka; „danes je moj god. Sicer pa drobiža tudi jaz nimam.“

„Saj nama lahko izmenja Matevže, ki ima denar. Kaj, Matevže, da ti nimaš denarja!“

„Veliko ga nimam, Bačon, in toliko ne ko ti. Ampak da ti po pravici povem, kar imam, imam svoje; nič sv. Antona in nič sv. Lucije.“

„Ti pa zabavljaš čez cerkvene reči, Matevže,“ je dejal Bačon; „tega ti pa ne pozabim.“

Bačonovi Toni pa se tudi ni godilo bolje. Rotiji se je zdela Tona premalo izobražena, premalo duhovita; zato je govorila z njo hladno in malomarno. Ker pa je Tona to čutila in vračala, je presedala obema prisiljena prijaznost. Martin pa tudi ni hotel porabiti prilike, da bi bil rekel pametno besedo. V prodajalnici, da, tam je bil zgovoren; toda ne z njo. Kako se mu je zaiskrilo oko, kadar sta se spogledala s prodajalko! Ali domači res nič ne vidijo? In kako je hvalil Pavlino kot kuharico! Hvaliti jo je morala seveda ž njim še ona. Res, prijetna zabava.

Tona se je odtegnila družbi z izgovorom, da mora še pogledati k šivilji. Obrisoval se je namreč v njeni duši neki načrt, ki bi lahko dobil določno obliko, če bi se ravnalo previdno.

Kakor staro znanko je pozdravila Tona Zoro prijazno in ljubeznivo in takoj je začela hvaliti prodajalko Pavlino, kako pridna da je, kako razumna, kako dobra za hišo. „Koliko le dobiva na mesec plače?“

„Nič ne vem, ker je nisem nič vprašala,“ je dejala Zora, pritrdila pa je Toni, da je Pavlina res imenitna prodajalka in takšna delavka, da je ne bi mogel nihče preplačati.

„Ali bi hotela prestopiti vaša Pavlina v drugo službo, ki bi se ji bolje plačevala?“ je vprašala Tona.

„To jo bo treba vprašati, Tona,“ je dejala Zora, „ker jaz tega ne vem.“

Tona je nekoliko pomislila; potem seje obrnila in šla.

Kmalu se je odpeljal Bačon s hčerjo. Na pragu so gledali za njim Čurnovi in Matevže, ki je poudarjal, da njegov vozič ni za las slabši od Bačonovega.

„Ampak, Matevže, dobro si mu jo zasolil,“ je dejala Čurnovka; „ta Bačon je bahat mož.“

„Kakor vsi Hraščanje. Visoko skačejo, pa malo plačajo.“

IX.[uredi]

Bačonovi v Hrastju so se držali proti Čurnovim v Stranski vasi precej napeto. Po pravici. Prej je bilo toliko govorjenja, da vzame Martin Tono, pri vezovanju pa ni bilo slišati drugega ko prazne besede. Ali se pomišljajo?

„Ali čakajo, da jim hčer ponudimo?“ se je jezila mati. Tona pa je rekla, da je videla, kar je videla, in da ve, kar ve. Da ima prodajalka Pavlina svoje prazne roke vmes, sta starša bistrooki hčerki rada verjela; a predpust se ni dal ustaviti.

Zima je polagoma odpravljala svojo prtljago. Sneg je kopnel in po bregovih so se vlekle za njim rjave lise, ki so vidno zelenele in segale vedno više v hrib. Ponoči je parkrat Zoro prebudilo grmenje, ker se je utrgal kak plaz. Otroci so že prinašali iz gozda cvetočega taloga in mačkarja in trgali po tratinah trobentice in podlesk. Pomlad je hitela oblačiti drevo za drevesom, in je bila v naglici že ogrnila neučakljivemu drenu leporumen plašč.

Po polju se je počenjalo novo delo, ki je raslo hitro kakor dan spomladi.

Zori je tekel čas čimdalje hitreje. Stari spomini so bledeli. Pač so ji še silili v glavo, kadar ni bilo dosti dela; a odganjala jih je vedno laže in se zadovoljna nadejala, da potonejo kmalu popolnoma. Ker je imela tako sama s seboj še vedno nekaj opravka, se ni utegnila brigati za križe in težave Bačonove Tone. Zaman jo je prišla ta večkrat vprašat, ali bi šla Pavlina k Bačonovim v službo. Tem manj se je hotela mešati ona v te stvari, ker je vedela, kam da merijo vabila in ponudbe.

Nekega dne pa je pritekla k njej Pavlina, se hitro ozrla, če ni nikogar drugega v sobi in začela skrivnostno pripovedovati, da je bila ravnokar v prodajalnici neka ženska iz Hrastja, ki jo je nagovarjala, da naj gre za prodajalko k Bačonovim; ti da ji ponujajo pet kron na mesec več, kot ima ona sedaj. „Kaj praviš ti?“

„Če bi bila jaz s teboj, jaz bi šla,“ se je namuzala Zora.

„Jaz pa ne pojdem.“

„Ali si gospodinji že povedala, kam te vabijo?“

„Ne še, in tudi ne morem lahko, ker bi se videlo, kakor da hočem jaz izsiliti večjo plačo.“

„Povedala ji bom jaz,“ je dejala Zora, ki ji je padla nova misel v glavo, „da ne bo huda, če bi izvedela od tuje strani.“

Ko pa je slišala gospodinja, da ji hočejo Ba- čonovi prevzeti Pavlino, se je razsrdila po nekem posebnem umovanju na Pavlino. „Kar gre naj!“ je zarohnela, uprla roke v bok in srepe oči v Zoro, ki se je plaha umeknila. „Jaz je ne držim. Kamor hoče, gre lahko. Jaz ne potrebujem nikogar. Ko nje ni bilo pri hiši, sem živela in brez nje bom tudi. Ali misli dekle, da jo bom klicala jaz nazaj, če odide?“

„Saj ne gre Pavlina,“ je mirila Zora; „saj noče iti proč, dasi ji ponujajo večjo plačo Bačonovi. Jutri jo pride zopet nagovarjat neka Lenka.“

„Naj mi le pride!“ je vzdignila Čurnovka pest. Njena jeza se je obrnila na drugo stran in poganjala korenine tem globlje, čim bolj se je zavedala gospodinja, kako težko bi pogrešala Pavlino. Ali naj čaka sama z vatlom v roki na kupce? Ali naj postavi Rotijo v prodajalnico, da ji odžene vse odjemalce? Zdelo se ji je, da bi rajša tudi bolje plačevala Pavlino, če bi bilo treba; samo da ne bi ta šla proč, in zlasti da ne bi šla k Bačonovim, tem čudnim prijateljem.

Zora pa je poudarjala, kako škoda bi res bilo Pavline in da se morajo potruditi vsi, da jo še trdneje priklenejo na hišo. Natihem je pritrjevala Čurnovka, naglas pa je trdila, da bi bila večja škoda za Pavlino, če bi bila tako nespametna in šla od hiše, kjer se ji že toliko let tako dobro godi, kjer je kakor domača.

Drugega dne je čakala Čurnovka Bačonove odposlanke, ki je bila že navsezgodaj pri Pavlini. Razburjena je hodila iz veže v sobo, iz sobe v kuhinjo in pazila, da ji ne bi ušla. Ko se je izmuznila ta po dolgem razgovoru iz prodajalnice, je hitro postopila gospodinja za njo: „He, Lenka, počakaj!“

„Kaj pa je, Čurnova mati?“

„Stopi malo noter; dobiš kupico vina.“

Ženska se je nekoliko obotavljala, se ozirala skrivaj na vse strani, potem pa je stopila v sobo.

„Glej, Lenka! Tu imaš kupico vina, ogel kruha in tu še štiri groše. Zdaj pa povej po pravici, kdo da ti je naročil vabiti našo Pavlino iz službe! Kaj ne, Bačonovka?“

„Ampak jaz Vam tega nisem povedala.“

„Saj tudi ni bilo treba, ker vem to jaz sama.“

„No, če Vi veste, kaj bi jaz tajila!“ je dejala Lenka in si obrisala usta.

„No, in Pavlina ti je rekla, da ne pojde. Ali ni tako?“

„Nič drugač; ampak tudi to ste Vi meni povedali, ne jaz Vam. Jaz ne maram prepirov in nočem, da bi govorili ljudje, da prenašam kakšne pošte.“

„Brez skrbi, Lenka! Jaz te ne bom izdala.“

„Ali veste, mati? Preveč ste Vi hvalili svojo Pavlino. Bačonovim ste naredili skomine. Ne smete pa Vi misliti, da je meni tako ravnanje všeč. Vi doboste dobrega hlapca, dobro deklo in se trudite in trudite, da ju izučite. Ko je posel izučen, naj Vam ga pa kdo izvabi. Po moji vesti to ni prav. Kaj, Čurnova mati?“

Čurnovka se je veselila, ponosna, da je prekrižala Bačonovim hudobne načrte, O kako dobro je ona poznala že od nekdaj te ljudi. Z možitvijo se jim mudi, in da bi tudi ona zaželela mlade gospodinje Tone, ji hočejo izpeljati Pavlino, ki drži vso prodajalnico pokoncu. Toda nje, Čurnovke, ne bodo zvili; jih je premalo. Tona naj le čaka, da se še nekoliko umedi.

Tudi Martin se je delal zelo ogorčenega nad brezvestnim ravnanjem teh prijateljev in je dokazoval materi, da ima še vedno svojo veljavo stari pregovor, ki pravi, da ženi se doma, botrini v tujini; kvečjemu za botre da bi bili dobri Bačonovi. Ugled prodajalke Pavline pa je rasel, zlasti ker je bila tako pametna, da se ni hvalila sama, da še v misel ni vzela ponudbe. Naposled jo je vprašala gospodinja sama, če so jo res hoteli spraviti iz njene službe.

„Res!“ je dejala Pavlina; „toda jaz sem povedala naravnost, da naj me puste pri miru in si iščejo drugod prodajalke.“

„Prav si povedala. Bačonka ima vsakih štirinajst dni novo deklo; zato pa ne privošči drugim gospodinjam stalnih poslov. Ampak niso vselej dekle krive, če menjajo službe.“

Občevali pa sta obe družini še vedno prijazno. Razredna zavest, ki spaja ljudi istega sloja, se včasi zrahlja, a ne pretrga se nikdar; prepirajo se med seboj, nazunaj so edini.

Čurnovka je mirno čakala prilike, da bo povedala prijateljem v Hrastju, kar jim gre. Zakaj bila je odkritosrčna ženska, in kar je bilo na srcu, to tudi na jeziku.

Najpripravnejša priložnost se ji je zdela Bačonove matere god. Človek prinese kakšno darilce, vošči z vso prijaznostjo veliko srečo, in ko je tako razorožil prijatelja, mu pove lahko v obraz s sladko besedo prav grenke resnice.

Tako sta se peljala na vezovanje v Hrastje Čurnovka in župan Matevže. Ta je bil namreč tudi še hud na Bačona zato, ker mu pri zadnjem prepiru ni bil vsega povedal, kar bi bil lahko. Tako se pač godi. Prave misli ne padejo o pravem času v glavo. Pozneje se jih človek spomni in čez sedem let pridejo zopet prav. Tudi tega ni bil pozabil Matevže, kako po krivem mu je bil izvrgel Bačon novi voz, in vrhu vsega drugega ga je imel na sumu, da se hoče pri prihodnjih volitvah pognati za župansko čast.

Bačonka je bila vsa ganjena, ko ji je izročala Čurnovka lepo spleteno vezilko in ji voščil Matevže vso srečo na duši in na telesu, na tem in na onem svetu. Ljubeznivo je lagala, kako da je presenečena, da ni pričakovala takšnega počaščenja.

„Kje pa je Bačon?“ je vprašal Matevže, ki bi bil že rad v misel vzel svoj voz.

„S Tono se je peljal v Radovljico. Prav žal mu bo, ko bo slišal, da sta bila vidva tukaj. Kdo bi pa tudi pričakoval kaj takega! In takšno vezilko si mi prinesla, Neža!“ se je čudila Bačonka in tehtala štruco. „Koliko le vaga?“

„Ljuba moja,“ je dejala Čurnovka, „jaz ne devam na vago, kar dam prijateljem.“

„Oh, vem, da ne. Besede se devajo na vago, ne darila. Jaz samo tako pravim.“

„Kako pa misliš, to je glavna stvar.“

„Jaz mislim zmeraj tako, kakor govorim; ne pa tako, kakor ti misliš.“

„Kaj sem ti že hotela povedati? Ti, pusti no našo prodajalko pri miru! Tvojih hlapcev in dekel ne vabim jaz nikoli v svojo službo; bodi še ti tako dobra!“

„Brez skrbi, Neža, brez skrbi! Jaz nisem vedela, da je Pavlina tebi in Martinu tako prirastla k srcu.“

„No, zdaj si spoznala,“ se je namuzala Čurnovka hudobnemu cikanju; „ostanimo torej prijatelji; Ti veš, draga moja, kako ljubo bi bilo meni, če bi vzel vašo Tono naš Martin; toda zdi se mi, da mu dekle ni prav všeč, in prisiliti se taka stvar ne da.“

„Oh, saj nismo mi nikoli silili.“

Tako so se vezovali v Hrastju. Še prijetneje pa sta zabavljala čez Bačone Čurnovka in Matevže, ko sta se vozila domov. Da se je bil Bačon nalašč peljal od doma, to jima je bilo dognano. Tako počenjanje pa je nespodobno in žaljivo; zakaj kdaj dobi Matevže zopet priliko povedati Bačonu vse resnice, ki so se bile nabrale v njegovem srcu od zadnjega sestanka! Koliko bo medtem že zopet pozabil! Napeljano je imel tudi posebno zvijačo s svojim vozom. Porinil bi ga bil skrivaj pod klonico, domačega pa vun, in nihče bi ne bil zapazil, da sta zamenjana.

Kadar bi naprezal hlapec v nepravi voz, bi pa poklical on Bačona in mu pokazal, kako se korenje strže; zakaj neumno je govoriti, da njegov voz ni tak kakršen Bačonov. Tudi bi mu bil povedal, da se on ne vleče za županstvo nič; če hočejo imeti ljudje župana v Hrastju, naj ga imajo; samo ne kolnejo naj nikar potem, ko bodo romali v Hrastje po živinske izkaznice, in ne pritožujejo naj se ne, če bo še više zrastel greben Hraščanom. Res škoda, da ni bilo doma Bačona. Koliko lepega bi slišal!

Drugega dne pa je prinesla Lenka iz Hrastja strogo zaupno novico, da govore Bačonovi, da bo Čurnov Martin vzel prodajalko Pavlino. Čurnovki je zastala sapa ob toliki obrekljivosti. Takoj je poslala par zaupnic v Hrastje poizvedovat, če je resnična ta grozna vest. Poizvedovalke so potrdile, da je res tako, da ne govore o tem samo Bačonovi, ampak vse Hrastje, da je morda že tudi Stranska vas okužena. Da more biti svet tako hudoben, tega bi si ne bila mislila Čurnovka, ki je vendar doživela mnogo hudega. Njen sin naj bi vzel prodajalko! Takšno obrekovanje se ni smelo molče požreti, takšno žaljenje ne ostati brez kazni. Kam pa pride ugled njene hiše? O, ni še umrla pravica, ki bo dala zadoščenje razžaljencem.

Čurnovka se je oblekla pražnje in se odpeljala v trg k okrajnemu sodišču.

„Le goni, Jaka, da prideva prej v trg!“ je izpodbujala hlapca. Oh, kako dolga se ji je zdela kratka pot!

Svetovalec v vseh pravnih zadevah je bil Čurnovi hiši že od nekdaj zemljeknjižnik, gospod Blek, ki je bil na dobrem glasu tudi kot vinoslovec in je dobival vino za dom od Čurnovih. „Po takšni ceni kakor drug nihče,“ ni pozabila poudariti pri nobeni kupčiji Čurnovka, ki je vedela, da bo gospod Blek z reklamo obilno poplačal, kar bo izgube.

Gospodu Bleku je potožila Čurnovka svojo bridkost in prosila, da naj svetuje, naj pomaga on, prijatelj hiše, prijatelj rajnega moža, ubogi vdovi in zapuščenim sirotam, ki jih svet obrekuje in preganja. Nazadnje je omenila, da je dobila te dni dva soda izbornega bizeljca.

Gospoda Bleka je spravila Čurnovka s svojo prošnjo v veliko zadrego. Da pride vino pokusit, to je lahko obljubil; ampak tiste besede, ki so bile Čurnovko tako zbodle, se njemu niso zdele žaljive. Zatorej je sicer odločno pritrdil, da je takšno obrekovanje res kruta žalitev; ampak na sodnike da se ni vselej zanesti; večkrat so brez ozirov, ker ne poznajo razmer; tožnica bi po njegovem mnenju pred sodiščem pogorela, dasi ima pravico na svoji strani; toda paragraf je paragraf in sodnik je sodnik; stvar je torej takšna, da je boljše ne tožiti ko pogoreti, ker se človek še osmeši in se da ljudem še bolj med zobe.

Čurnovka se je hladno poslovila in šla. Takšni so prijatelji rajnih mož! Zdaj je spoznala ona, kaj je uboga vdova. Sodnike dolži Blek, da so brez ozirov; ali je on kaj boljši? In po kakšni ceni mu je ona dajala vino!

Doma se je zaprla Čurnovka v svojo spalnico, ne da bi bila izpregovorila s kom kakšno besedo. Vsa družina je bila poparjena; vsi so čutili, da se bliža nevihta. Martin in Pavlina se še spogledati nista upala. Ogibala sta se drug drugega in premišljevala vsak zase, kako da se bosta zagovarjala. Tudi Zora je bila v skrbeh za ubogo prodajalko, ki je prihajala vsa izbegana jokat v njeno delavnico. Razen kakšnega gosta ni govoril v celi hiši naglas nihče; domači so samo šepetali in stikali glave skup. Dva dni ni govorila gospodinja z nikomer nič; trdo je hodila po sobah, srepo gledala, in zdajpazdaj je stresel globok vzdih krepko telo. Kadar se je začul njen korak, so zbežali domači narazen kakor piščeta, kadar pade mednje jastrebova senca. Žalitev ji ni šla iz glave, in preudarjala je, če ni ravnala nespametno, da se je obrnila do Bleka; po odvetniku bi bila morala vzdigniti tožbo; saj bi plačal stroške Bačon. Po drugi strani pa ji je hodilo na misel, kaj bi bilo, če bi propadla s tožbo. Kakšen udarec! Kako bi se rogali, kako bahali Bačoni! Te žalosti bi ona ne prebolela.

Tretjega dne pa je prišla Čurnovka k Zori. Srce ji je bilo tako polno, tako težko, da se je moralo olajšati; a z drugimi domačimi ni hotela in ni mogla govoriti, ker bi je nihče ne umel. K Zori se je zatekla, ki je bila pametna, izkušena ženska in njej za toliko dobrot hvalo dolžna. Jezna in žalostna je začela opisovati, kako hudo je, da ni človek nikdar varen pred obrekovanjem, in še hujše, da ostanejo tolikokrat najnesramnejši obrekljivci brez kazni. Zora je molče pritrdila in menila, da je tudi njej že prizadela opravljivost mnogo žalosti.

„Toliko ne kolikor meni,“ jo je zavrnila Čurnovka, ki je sodila po pravici, da je žaljenje tem hujše, čim uglednejšo osebo zadene; v Stranski vasi pa ni bilo uglednejše osebe od njene. Potem je povedala, kako nesramno so žalili ti Bačoni vso njeno hišo.

„Oh, gospa,“ je dejala Zora, „če bi bila jaz z Vami, jaz bi že izplačala te bahate ljudi.“

Čurnovka je pozorno pogledala in poslušala. Vprašala ni nič, ker je bila preponosna.

Zora pa je pripovedovala, da so po njenem mnenju Bačonovi zato hoteli izvabiti prodajalko Pavlino, da bi pospešili možitev svoje hčere Tone; zakaj za Pavlino bi bila morala gospodinja takoj iskati nadomestila; a kje bi dobila še takšno prodajalko? Pavlina bi šla k Bačonovim; Čurnovka bi pa morala vzeti Tono, seveda kot mlado gospodinjo. „Takšen je bil načrt. Jaz na Vašem mestu bi pa rekla Martinu, da naj pusti Tono kar v Hrastju.“

„To sem mu jaz tudi rekla.“

„In da naj vzame nalašč in vkljub vsem tem spletkam in na jezo vsem Bačonom ravno Pavlino.“

„To ni nič, Zora.“

„Vem, da ni nič; ampak jaz bi tako naredila. Bolj bi ne mogla razjeziti Bačone. Premislite, gospa, kako imenitno bi to bilo, če bi prišla ravno Pavlina, ki so jo hoteli spraviti od hiše Bačoni, vabit kot nevesta te ljudi na svatbo in prosit za družico Tono, ki se je nadejala, da bo gospodinjila tod. Vi bi pokazali, da se ne bojite teh ljudi nič, in proti Vam bi ne mogli ti ljudje nič opraviti. Kako bi se smejala vsa Stranska vas in vse Hrastje! Toda ne Vam.“

„Kaj, ko nima Pavlina nič dote!“

„Dote res nima, a ravno to bi bolelo Bačone najhuje, če bi jim Vi dokazali takorekoč, da imate sami dosti denarja in ga Vam ni treba iskati po svetu. Poleg tega pa lahko Vi proračunite, koliko ji morate Vi plačevati na leto, in koliko so ji obetali Bačoni. Če vzamete to kot obresti, je za Vas Pavlina kapital najmanj dvajsetih tisoč kron.“

„Meni je predvsem do tega, da bi vrnila Bačonom, kar so mi posodili,“ je dejala Čurnovka in preudarjala Zorine besede.

„Tako jim vrnete z obrestmi,“ je poudarila Zora.

„Ali bi pa hotel Martin vzeti Pavlino?“

„Če mu ukažete Vi, bo mater menda vendar poslušal.“

„To se mora še vse premisliti,“ je dejala Čurnovka; „ti, Zora, pa molči!“ — Res pametna ženska ta Zora, si je dejala, ko je premišljala sama vso zadevo, in dobra za hišo. Res imenitno, če bi vabila Pavlina Bačone v svate. Nesreče bi ne bilo nobene, če bi Tona iz jeze odrekla; če bi pa prišla kot družica, bi bilo to zadoščenje vredno svojih sto goldinarjev. S Čurnovko se ne bodo norčevali Hraščanje. Da Pavlina veliko zaleže, to je res, in najbrž jo bodo izkušali preslepiti Bačoni z novo, boljšo ponudbo. Vsaj nagajali bodo in dražili. Zakaj bi jih ne razdražila ona?

Tako se je Čurnovka polagoma prepričala, da je Zorin nasvet dober. Prepričati je bilo treba še sina. Mati ga je poklicala, odkrila svoj sklep in ga podprla z razlogi. Martin se je vdal takoj. Vsaka mati seveda ne vzgoji tako poslušnih otrok. Zakaj bi se ne čutila srečne in ponosne Čurnovka? Mignila je, in Bačoni so odleleteli, in mignila, in Martin si je izvolil nevesto po njeni volji. Vprašanje, ali bo ženin všeč nevesti, ni prišlo v poštev.

Žareča od veselja je pritekla Pavlina nad Zoro in jo začela objemati in poljubovati. „Nič ne govori, Zora!“ jo je ustavljala. „Jaz že vse vem. Samo tebe imam zahvaliti za svojo srečo. Kako ti bom povrnila? Zdaj bom naročila pa jaz tebi ženina, mladega, brhkega, bogatega, ki bo imel tebe takisto rad, kakor imam jaz Martina.“

Zopet sta se objeli in jokali zdaj obe, iz sočutja, ki je žalovalo, da ni sreča skupna. Zora se je iztrgala iz tesnega objema, ki ji je budil tako grenke spomine, si obrisala solze in začela meriti prijateljici poročno obleko. Toliko je dobila zdaj dela, da si je morala najeti še dve pomočnici. Da bi je le ne bilo med delom tolikokrat posililo neprijetno primerjanje svoje usode s tujo srečo!

Prišla je vesela Velika noč, in zopet je trdil Matevže, da takih kolačev, kakršni so Čurnovi, ne speče Bačonka, če bi se tudi na glavo postavila in če tudi misli njen mož, da ima najlepši voz v občini in da mora zaraditega postati župan.

„Oh, ti in tvoj voz,“ je dejala Čurnovka; „jaz bi le rada vedela, kaj da so počeli Bačonovi, ko so izvedeli, da vzame naš Martin Pavlino.“

„Kaj hočejo početi? Jezili so se, da sta bila stara dva vsa rdeča in Tona vsa zelena. Mendrali so pa po hiši tako — da se ne bom nič zlagal — da bi bili pšeno sphali, če bi jim bil nasul kdo prosa pod noge.“

Po Veliki noči sta se ženin in nevesta oklicala, in Martin je začel vabiti s svojim drugom, Pavlina z družico. Vabili so tudi Bačonove, ki so se vedli moško in mirno, kakor da bi se ne bilo nič prigodilo; samo po strani, kakor se spodobi izobraženim ljudem, je kdo uščipnil Čurnovo hišo.

Zora, ki je bila prej šivala za nevesto, je prevzela za svatbo kuho in peko.

Poročnega dne so se peljali svatje po nevesto v trg, kjer je bila Pavlina doma. Starejšina je bil Matevže, teta njegova žena; vozil ju je sin Luka, ki je imel kakor metlo velik šop za klobukom. Za Čurnovimi se je peljal na svojem imenitnem vozu Bačon s hčerko Tono, ki se je držala ponosno, gledala prezirljivo in poslušala, kaj da se govori.

Popoldne so se pripeljali vsi z nevesto v Stransko vas k Čurnovim na svatbo.

„Luka,“ je dejal Matevže sinu, „kar domov zapelji!“

„E, naj se še nazoblje kobila,“ je dejal Luka, izpregel in peljal konja v Čurnov hlev.

„Fant je prebrisan,“ si je dejal Matevže; „zakaj ga nisem dal v šole?“

Iz hiše se je razlegalo glasno veselje, petje in ukanje, godba in ples. Mize so se polnile z jedmi in pijačo, in z besedami in v dejanju so izražali svatje častno priznanje Zorini kuhi in peki.

V Stranski vasi je bila stara navada, da so svatje za popotnjo tudi s seboj domov jemali z mize, kar je bilo komu posebno všeč ali kar je prišlo pod roko, kak kolač ali pogačo ali tudi par klobas. Zatorej se ni Matevžetov Luka proti jutru, ko se je bil že naplesal in ko je ponehavalo rajanje, nič čudil, da so začele družice in tete odnašati po cele rute raznovrstnih jestvin. Zavzel pa se je, ko je videl, kako je prinesla Bačonova Tona celo pogačo na njegov voz.

„Zmotila se je,“ si je dejal, ko je komatal kobilo. Napregel pa še ni, ker se je nadejal, da bo Tona še kaj prinesla. In Tona je res še prinesla, najprej celega pečenega petelina, potem en suh jezik, potlej dva načeta kolača, ocvrtega boba pa je nazadnje kar natresla v tružico.

„To-le bo gospodinja,“ je dejal Luka in hitro napregel, ko se mu je zdelo, da je dosti nanosila. Vrgel je koc čez svoj plen in se odpeljal domov.

Doma je znosil vso popotnjo na hlev, kjer je imel svoje ležišče, in skril, da ne bi bilo treba deliti.

Po Hrastju in po Stranski vasi pa se je kmalu raznesla govorica, da je pokradel nekdo z Bačonovega voza kolačev in boba in kar je bilo popotnje. Dolžili so že tega in onega in zgražali so se nad toliko hudobnostjo. Luka je mirno poslušal in molčal; jedel pa ni skoraj ves teden z drugimi nič, tako da so bili vsi v skrbeh, kaj da mu je. „Preobjedel se je in zdaj je bolan,“ so menili.

„Pa ves masten je okrog ust,“ je dejal mlajši brat.

Tako so prišli zločinstvu na sled, in Luka se je moral podati.

Matevže je sam povedal ta dogodek Čurnovki v dokaz, da je njegov voz res takšen kakor Bačonov; saj ga je celo domača hči zamenjala.

„Ker ni tako prebrisana kakor tvoj sin,“ se je smejala Čurnovka, ki je skrbela potem, da se je smejala Bačonovim vsa Stranska vas in vse Hrastje.

Bačonovi pa se niso smejali. Kaj jim je bilo za pogače in kolače! Saj so imeli doma boljših na izbiro. Huje jih je zadelo, da se je bila Tona tako zmotila in zamenjala dva voza, ki sta različna kakor noč in dan. Najhujše pa je bilo to, da se ljudje niso jezili na Matevžetovega paglavca, ampak se samo smejali. A kako so se smejali Luki? Tako, da se je fant kar ponašal s tem smehom. Kako pa Bačonu? Velika nravna propast se jim je zdela žalostna istina, da se ljudje niso zgražali nad sleparstvom, ampak se samo muzali, da so kazali več srca za sleparja ko za osleparjenca.

Tako se je zadolževal Matevže pri Bačonovih, in s prikrito ogorčenostjo so čakali ti prave prilike, da obračunijo ž njim.

Zora pa se je čutila zdaj še bolj domačo pri Čurnovih, ker jo je vezalo z mlado gospodinjo iskreno prijateljstvo. Prvo in zadnjo besedo je imela v hiši seveda tašča, in na njene posebnosti se je bilo treba vedno ozirati, pa tudi na občutljivost gospodične Rotije. Škoda, da je Zora nezavedoma semtertja še vedno zašla v poučevanje in svetovanje. Ljudje se namreč dobrih svetov hitro naveličajo. Nekoč ji je prinesla Rotija finega blaga z naročilom, da naj ji ukroji obleko tako, kakor se nosi gospa Blekova. Čemu je dokazovala Zora, da je to kroj za postarne gospe, da je ta noša v mestu že zastarela, na deželi pa še ne v navadi?

„To je moja stvar, gospodična,“ je dejala Rotija; „za obleko sem se obrnila do Vas, ne za dober svet.“

Ta odgovor je zopet nekoliko spametoval Zoro, ki je bila že parkrat pozabila, da se sme nositi v svobodni državi vsak državljan toliko brezokusno, kolikor ga je volja. Saj je napačno tudi mnenje, da sta za brezokusne stavbe in brezokusne kipe odgovorna vedno le stavbar in kipar.

Potrpeti je morala Zora tudi z drugimi ljudmi, ki so ji semtertja še vedno namignili, da ni iste vrste z gospodinjami, da nima svoje hiše v vasi, ne sedeža v cerkvi. S smehom na obrazu je poslušala Zora take ljubeznivosti in se tolažila, da ljudje ne mislijo tako hudo in da bi se ji drugje ne godilo bolje. Koliko pa so ji bili že izkazali dobrot! Prijetnejše bi bilo seveda, če bi nastopala dobrotljivost nekoliko prisrčneje.

Pavlina ni zdaj več tako pogosto obiskavala Zore; ne da bi se bila bala Rotije, ki ji je zamerjala, da je predomača s šiviljo, češ, da se taki ljudje radi prevzamejo in pozabijo družabne razdalje; ampak utegnila ni in tudi ni več toliko pogrešala zvestega srca za svoje nade in skrbi. Nade so se ji bile izpolnile, stare skrbi umeknile novim, katerih Zora ni tolikanj umela. Prav mračnega čela je prišla časi Pavlina k prijateljici; solnce tudi zdaj ni sijalo vedno na njen prag. Obe gospodinji sta bili nagle krvi in večkrat sta si prišli navzkriž. Zdaj se je zaletela stara, zdaj mlada, in svakinja Rotija je potegnila z materjo, Martin z ženo. Zora je mirila kipečo kri, češ, da se besedam, ki pridejo iz dobrega srca, ne sme gledati na zobe in da ni prav, če kdo dolgo pomni, kar se mu je hudega reklo, in hitro pozabi, kar se mu je dobrega storilo; z najslajšimi besedami da se odbijajo najnujnejše prošnje, in resnica nima tako gladke kože kakor laž.

Zora je spoznavala, koliko se na svetu pričakuje sreče, kako malo pričaka, kako se maščujejo s prevarami pregnane nade. In ona naj bi se jim vdajala, ona, ki ni imela nobene tolažnice za čas prevare in razočaranja! In kako modro svetuje ona drugim! Namuzala se je sama sebi in se hitro lotila dela. Čemu bi se veselila ali bala česa, kar se morda nikdar ne zgodi! Kako mirno živi vsak, kdor ne teka za radostjo in ne beži pred žalostjo, ki tečeta obe hitreje od človeka.

Tako je prešlo prvo leto, odkar se je bila priselila Zora v Stransko vas. Spominjala se je prvih težkoč, trdega zatajevanja in težkega privajanja, in zahvalila je Boga, da je vse to minulo. Potem še plah pogled na prejšnja leta, in zdelo se ji je, da ima še več povoda za zahvalo, da so prešla. Morda bo z isto zahvalo v srcu pregledala na smrtni postelji vse življenje in si ga ne želela več nazaj. Bridke in mile so ji bile misli na brata Janka, ki živi sam, daleč od nje. Bog ve, kako se godi siromaku, ki ni vajen nobenega dela in ne prenese nobenega truda! Znanci se mu skrivajo, prijatelji beže pred njim, in on hira in strada huje od berača, ki se ne sramuje prositi. Ona je imela zopet nekaj prihranjenega denarja in je premišljala, koga da bi naprosila, da bi dajal bratu njeno podporo redno in v majhnih zneskih, ker se mu večja vsota ni smela dati v roke. Oh, kako rada bi ga vzela k sebi, da bi ga pripravila vsaj za smrt, ko se sam ni znal nikoli pripraviti za življenje! Koliko cvetja rodi vsaka pomlad, in kako malo dozori jeseni sadu!

Zora se je branila otožnih misli, kolikor se je mogla, ker je vedela, da more brez vsake koristi duha in telo; a ubraniti se jih ni mogla vselej. Tudi si je preveč dokazovala, kako prazne da bi bile njene nade o boljši bodočnosti; zakaj takšna dokazovanja so sumna, kakor če si dokazuje junak, da se ne sme bati nevarnosti.

X.[uredi]

Žive so ostale Bačonu v spominu žaljive besede Matevžetove, živa prevzetna prehvala prav preprostega voza, živo nesramno sleparstvo Matevžetovega sina na Čurnovi svatbi. In žalostno! Nobene novine niso zgrabile sleparja, noben državni pravdnik se ni zgenil, in obče mnenje se je smejalo, ne zgražalo, smejalo pa njemu.

„Pri volitvah se spogledava,“ je grozil Bačon in začel ostro in glasno presojati Matevžetovo županovanje. Hraščanje so mu pritrjevali vsi, ker so bili sploh tega mnenja, da pristoji županstvo pravzaprav Hrastju, ne Stranski vasi, in da bi bil samo kak Hraščan sposoben za to dostojanstvo. Možje v Stranski vasi pa so menili, da županstvo naj le ostane v Stranski vasi; za Matevžeta pa jim ni bilo toliko, da bi se bili prepirali s sosedi.

„Ali sem vam kaj storil? Saj vam nisem nič storil,“ se je jezil Matevže, ki je začutil, kakšen veter da je potegnil iz Hrastja.

„To je res,“ so dejali njegovi pristaši; „storil nam ni nič.“

„Ravno zaraditega ne maramo več zanj,“ so se oglasili nasprotniki. „Mi hočemo župana, ki nam bo kaj storil.“

„To je pa tudi res,“ so pritrdili omahljivci.

Čurnovka je bila odločno za Matevžeta, češ, da drug še zatorej ne bo; kaj bi si prebirali!

Tako so se začeli navidez za stvar, v resnici za osebe prvi prepiri, ki pa niso nič kaj razburjali ljudi. Treba je bilo dobiti kakšno pametno načelo, s katerim bi se ugnali nasprotniki. Vojaki, napadeni v sovražni deželi, se branijo večkrat s tem, da se polaste nedolžnih otrok in jih drže v naročju, da ne bi nanje streljali sovražniki: tako postavi marsikdo v stiski osebnega boja pravico ali resnico, rodoljubje, narodnost ali vero kakor ščit predse, izza katerega napada nasprotnika.

Matevže je poudarjal, da v tako važnih zadevah, kakor je županstvo, ne smejo odločevati osebe, ampak načela; Bačon pa da je nemškutar. Ljudje so se smejali. Kot star vojak je Bačon sicer res govoril nemški, toda le takrat, kadar je bil tako dobre volje, da bi ga bilo vsako sodišče oprostilo tega prestopka. Pred dvema letoma je tudi prevažal neke nemške Korošce; a zaračunal jim je bil tako pošteno, da se ni dalo sklepati, da jih je vozil zaradi nemščine.

Proti temu topu je sprožil Bačon svojega in rekel, da je Matevže pravzaprav brezverec. In res je bil Matevže hudo razžalil Bačona kot cerkvenega ključarja; tudi je bil zlasal v cerkvi nekega ministranta, ker se mu je zdelo, da se vede predomače, in zadnjič, ko je bila v vasi birma, se je bil nekim ženskam zelo zameril. Toda tudi ta top ni napravil velike škode. Ljudje so bili teh misli, da ima Matevže toliko vere še vedno, da bi lahko ostal župan. Zadovoljno so poslušali oba nasprotnika, ki sta si izpraševala vest, sovražili pa niso nobenega.

Vsaka vas pa ima par šuntarjev, ki se prepirajo in hujskajo zaradi prepira samega, brez ozira na razloge ali namene, na vzroke ali posledice. Kadar so časi mirni, niso posebno v čislih ti ljudje. Kdor jih pozna, kako preže na besede, prenašajo pošte in podpihujejo zdražbe, se jih ogiblje. Kakorhitro pa se skali mir, priplavajo na površje, vzamejo v spretne roke nasprotstva in začno gnesti in mešati, da vzide sovraštvo in napolni polagoma vso vas. Tem ljudem se je ponudila zdaj imenitna prilika. Narodnost, domovina, vera, vse, kar je najsvetejšega, je bilo hipoma v nevarnosti v Stranski vasi in v Hrastju. Človek bi bil mislil, da bo takoj staro in mlado zgrabilo za orožje v obrambo svojih svetinj. Kaj še! Koliko je bilo treba prigovarjanja, navduševanja, opravljanja, obrekovanja, podpihovanja, preden so spravili hujskači zaspane ljudi v jezo in sovraštvo; koliko dela in skrbi še potlej, da si ne bi segli brezznačajni omahljivci skrivaj v roke in se poravnali med seboj! Oh, kakšna muka za hujskače! Kakor da bi ščuvali ovce na medveda. Počasi so se vendar omajali ljudje in se začeli sovražiti. Možje so se tožarili, žene so se prepirale, in fantje so se pretepavali. Tihi razlogi so bili precej različni, učinek pa povsod enak, in kdor je hotel veljati za značajnega moža, je segel nasprotniku v lase.

„Oh, nespametni ljudje,“ si je mislila Zora, „tako malo veselja imajo na svetu in še to si grene. Matevže in Bačon, oba pravita, da jima ni nič za županstvo, ker jima prizadeva same neprilike in zamere in škodo; in vendar bi bila oba huda, če bi ju hotel kdo obvarovati teh neprilik. Človek bi mislil, da bo težko dobiti ljudi, ki bi hoteli delati za obče koristi; tukaj se ponujajo, prosijo, naj se jim za božjo voljo dovoli, da se žrtvujejo za občo blaginjo, in dokazujejo, da so oni sami vredna žrtva tako visokih namenov. Človek ne bi mislil, da je toliko požrtvovalnih ljudi na svetu. Drugi se pa prepirajo, ker hoče položiti vsak svojega prijatelja občini na oltar.“

Misliti si je že smela Zora tako, govoriti pa ne bi bila smela. Ponepotrebnem je nekoč, ko so zopet kričali pivci pri Čurnu in si hoteli razbiti glave zaradi Matevžeta, prestrašena omenila, da se za takšne malenkosti ne bi smeli tako razburjati, ko vendar ni toliko na tem, ali je Matevže župan ali Bačon.

„Tebi seveda ni nič na tem,“ jo je zavrnila Čurnovka, „ker si v Stranski vasi od danes do jutri; mi imamo pa tukaj svoj dom, in naši otroci ga bodo tudi še imeli, če Bog da. Nam ni vseeno. Če je še kaj pravice na svetu, mora ostati župan v Stranski vasi in ravno Matevže.“

Podobno so govorili za Hrastje in Bačona Hraščanje. Zora je milovala oboje, ker so vsi trpeli pod sovraštvom, in se jezila na šuntarje, ki so govorili o prepričanju in niso pustili nasprotniku prepričanja, o značajnosti, ko so z obljubami in grožnjami izpodkopavali značaje, o svobodi, ko so si vihali rokave, če je kdo ugovarjal.

Prezgodaj pa se je veselila Zora, da stoji zunaj tega boja, ki je divjal tem huje, čim bolj se je bližala volitev. Kmalu jo je prestrašilo obvestilo, da ima tudi ona že toliko volilne pravice, da sme pooblastiti koga drugega, da voli namesto nje. Naenkrat je stala tudi ona sredi boja in pričakovala s strahom napadov, jeze, sovraštva, nesreče, karkoli bi ji utegnila hudega nakopati ta pravica. Začelo se je najprej namigavanje, kako da se spodobi, da voli z Matevžetovo stranko vsak, kdor živi v Stranski vasi, da bi bilo grdo, če bi kdo jedel kruh v Stranski vasi, volil pa za Hrastje, da je zlasti priseljencev nravna dolžnost tistih se držati, med katerimi žive, ali kateri jih pravzaprav žive; saj pozna še žival tistega, ki ji klade. Zora se je delala, kakor da bi ne vedela, kam da merijo besede, in ne čutila, kam da streljajo oči. Lahko bi bila odgovarjala, da dobiva ona tudi iz Hrastja dela in da bi ji po pravici zamerili Hraščanje, če bi pooblastila kakšnega nasprotnika. A kaj bi bil pomagal tak ugovor? Zamerila bi se bila še bolj. Prigovarjati ji je začela prijateljica Pavlina, da naj se vendar ne vleče za takšne malenkosti; saj pravi sama, da je zanjo brez pomena, ali je izvoljen Bačon ali Matevže; tem laže torej pooblasti kakšnega Matevžetovega pristaša; en glas več ali manj; čudno bi vendar bilo, če bi volilci ene hiše, takorekoč ene družine, volili različno; saj tega, da bi iz Čurnove hiše kdo volil Bačona, Hraščanje sami ne pričakujejo. Ko je omenila Zora, da ne misli ona nikomur dati pooblastila, ji je dokazovala Pavlina, da bi bilo takšno ravnanje čudno, neznačajno; vsak človek se mora vendar odločiti za eno ali drugo stran; samo to naj pomisli Zora, na kateri strani da je čaka večja korist.

Zora bi bila iz srca rada ustregla Čurnovi rodbini in zlasti svoji Pavlini. Tudi se ni tolikanj bala zamere in škode, ki bi si jo utegnila nakopati z odločnostjo; toda prišla je bila nadnjo Bačonova zaupnica Lenka in jo prestrašila s svarilom, da naj dobro premisli, kaj bo storila, in da pooblastila za volitev vendar ne more dati nikomur drugemu ko kakšnemu pristašu Bačonovemu; zakaj Bačon da je krščanski mož in cerkveni ključar; Matevže pa je Bog ve kakšen; toda saj bo sam odgovorjal; ljudje govore sicer ponavadi več, kot je res; ampak če pravijo, da nima mož mnogo vere, mora biti nekaj le na tem; iz trte se ne izvijajo takšne govorice; tudi ona bi vedela marsikaj povedati, kar bi ne bilo obrekovanje, in toliko se mora vsaj zahtevati, da bodi župan mož popolnoma krščanskega mišljenja, naj bo že Peter ali Pavel, in tak mož je Bačon, nikakor pa ne Matevže, ki je bil lasal v cerkvi njenega sina ministranta. „Moj Mihec opravlja angelsko službo,“ je dejala, „in Matevže ga ne bo lasal. In zakaj ga je zlasal? Posodice je nesel Mihec od oltarja in je gredoč pil vino, kar ga je bilo ostalo. Otrok je otrok. Ali je to kaj takšnega? Ali je treba zato lasati tistega, ki opravlja angelsko službo? Da boste pa še bolje, spoznali Matevžeta, Vam povem še nekaj drugega. Ko je bila predlanskim napovedana birma in so se menili možje, da se popeljejo škofu naproti, sem vprašala jaz Matevžeta, v katerem vozu da se pripelje gospod škof. ‚Lenka,‘ je dejal Matevže, ‚zapomni si to, da vozi škofa zmeraj župan. Jaz sem kupil za to priložnost nov voz. Torej, Lenka, kadar pridrdra moj voz, takrat poklekni!‘ No dobro. Tisto popoldne, ko smo pričakovali gospoda škofa, smo plele ženske proso nad cesto. Ko zaslišimo drdranje in se prikaže izza ovinka vrsta kočij, je rekla ena: V prvi kočiji bo. Ne, je rekla druga; častno mesto je v sredi. Tudi ne, sem dejala jaz; ampak z Matevžetom se vozi; na Matevžetov voz glejmo! In res smo pokleknile in videle, da je nekdo z voza križe delal; razločiti pa nismo mogle, ker je bilo predaleč. No, in kako je bilo? Gospod škof se je peljal res spredaj in me smo ga zamudile. Matevže pa je vozil zadaj in še enega pijanca je bil naložil in on je delal križe. Tako sem bila pa huda nanj, da se me je celo leto ogibal. Takšen je ta človek, in Vi, gospodična, dobro premislite, kakšno odgovornost za vso večnost si nakopljete, če bo po Vaši krivdi izvoljen za župana Matevže!“

Zora je ugovarjala, da bi župnik gotovo nastopil proti Matevžetu, če bi bil ta res brezverec.

„Oh, župnik!“ je dejala mati zlasanega ministranta, „nastopil bi že, če bi bil zadosti goreč. Toda lepo Vas prosim; če pride človek k njemu k izpovedi, kaj sliši? ‚Samo grehe povejte,‘ pravi, ‚samo grehe; drugega ni treba nič!‘ Človek bi se pa vendar rad kaj pomenil.“

Sitne ženske se je Zora polagoma odkrižala; njenih besed pa ne. Ostale so ji v spominu in trdovratno zahtevale, da se res in resno preudarijo. Morda gre vendar za načela; morda bi se ona res pregrešila, če ne bi oddala pooblastila za Bačona. Začela je opazovati in primerjati Zora oba kandidata, kateri da bi bil bolj krščanski. Prave razlike ni mogla najti. V cerkev sta hodila oba; Matevže celo nekoliko več, ker je bil bliže; med propovedjo sta oba nekoliko poslušala, nekoliko dremala, in koliko je dal ta ali oni v pušico, se ni dalo dognati. Napil se Matevže ni večkrat ko drugi poštenjaki. Neumno je časi res govoril, a brezversko nikoli. Toda kdo ve? Morda je pa hinavec. Hoditi je treba varno pot. Ali naj bo ona kriva, da dobo Stranska vas brezbožnega župana? Kako si bo gnala potem to pregreho vse življenje k srcu! Toda kaj to! Na tem svetu tako ni užila nič dobrega in nič dobrega ni mogla pričakovati. To življenje je bilo sklenjeno; misliti je bilo treba na drugo. Ali naj si ona lahkomiselno zapravi še srečo onega sveta? Hudo bi bilo, če bi moral kdo vekomaj trpeti zato, ker je bil po njegovi krivdi v Stranski vasi izvoljen za župana Matevže.

Takšni pomisleki so stiskali ubogi Zori bolno srce. Po tolikih nesrečah, po tako bridkih izkušnjah je bila postala tako rahločutna, tako tenkovestna, da se je prestrašila vsake nove misli, vsake besede, ki jo je izgovorila prenaglo, in nadvse se je bala, da ne bi storila komu kakšne krivice. Drugim je odpuščala lahko, kar so ji prizadeli; sebi je zamerila vsako nepremišljenost. Vrtala je po nedolžnih mislih in skromnih željah, razglabala stare pomenke in žalovala, da je tako ničemurna, tako posvetnega duha. Časi je premolknila sredi govorjenja in zardela v zadregi, če ni morda rekla kakšne besede preveč. Premišljevala je tudi, če ni že komu predrago zaračunala svojega dela. Tem manj je zahtevala sedaj, in zadovoljne so se čudile ženske nizkim cenam in plačevale brez pomislekov, kar se je zdelo njim samim premalo.

Vse huje pa so napadli Zoro dvomi in pomisleki zaradi volitve v Stranski vasi. Da bi si olajšala težko srce, je vzela v misel, kaj da se govori o Matevžetovem brezverstvu. Čurnovka jo je zavrnila, da zastran vere voli lahko vsakdo Matevžeta trikrat na tešče brez greha. Zoro so razveselile te jasne besede; pomirile pa je niso. Kmalu je zopet premišljevala, kaj bi in kako bi.

„Oh, ti ljuba volilna pravica,“ je vzdihala izmučena od premišljevanja, „kako rada bi te jaz pogrešala! Saj si nam podeljena samo s pridržkom, da te rabimo tako, kakor zahtevajo drugi. Svoboda, da se Bogu smili. Smeš se obrniti, kamor hočeš, pravijo; ampak če se ne obrneš na našo stran, te bomo ugonobili. Čemu tako pogubno pravico ljudem, ki hočejo samo mirno in pošteno živeti? O svobodi govore, pravico poudarjajo, delajo pa silo.“

Že se je namreč poudarjalo na obeh straneh načelo, da kdor ni z nami, je zoper nas, in kdor je zoper nas, s tem bomo obračunali, da se bo kesal. Grozilo se je zlasti slabejšim, odvisnim ljudem, kakršna je bila Zora.

„Jaz se ne dam,“ se je osrčevala Zora. „Vedno slišim, da sem priseljenka; zdaj pa me silijo, da bi se mešala v njih domače zadeve, ki ne brigajo mene prav nič.“ Zdelo se ji je, da se bori za svojo svobodo, če se ustavlja tujim vplivom; njen odpor se je presadil na idealna tla in pognal tem trdnejše korenine. Za Bačona se ni mogla vnemati, ker so bili vsi Čurnovi proti njemu in je bila tudi ona za to, da naj ostane župan v Stranski vasi; proti Matevžetu pa so se ji bili vcepili pomisleki, katerih se ni mogla iznebiti. Torej za nobenega in proti nobenemu. „Jaz ne delam nikomur nobene krivice in ne nasprotujem nikomur“, se je mirila. „Kdo mi more zameriti?“ Kako se je motila Zora! Nesrečnejšega sklepa bi ne bila mogla storiti. Zamerila se je na vse strani. Kdor ni za nikogar in proti nikomur, so dejali, ta je sam za vsebe, sebičnež, ki ni vreden nobenega ozira. Pravi strankar namreč ne spoštuje tuje prostosti, ne trpi lastnega prepričanja, hoče ustrahovati, kar se mu ne ukloni, in kar je najžalostnejše, postopa krivično, ne da bi se zavedal, kakor je razširjal mohamedanec z ognjem in mečem svojo vero. Strah in groza je izprehajala Zoro, ko je videla in slišala, kako se ljudje črte in preklinjajo. „Oh, če bi ti zdaj nanagloma pomrli,“ si je mislila, „naravnost v pekel bi prišli, kjer bi se sovražili in preganjali in volili navekomaj.“

Čim bliže je bila volitev, tem bolj so pritiskali na Zoro zaradi pooblastila. Zdaj je bila nad njo ena stranka, zdaj druga. Prošnje, prigovarjanja, obeti, grožnje, vse se je vrstilo. Komaj se je otresla ene nadležnice, je vstopila že druga. Vse dobrote, katere je bila užila ali mogla užiti v Stranski vasi, so se ji oponesle; vsak krajcar, ki ga je bila zaslužila v Hrastju, se ji je naštel iznova. Vmes se je omenjalo, da niso ne v Stranski vasi, ne v Hrastju navezani na šiviljo Zoro, ker imajo domačih boljših in cenejših. Zora se jim je pač smilila, in mislili so si, da se bo ona tudi ozirala nanje in se spominjala, kdo da jo živi. Zora se ni dala omajati, trpela je pa hudo, ker ni hotela odgovarjati na žaljive besede, ki so postajale tem pikrejše, čim manj so se zavračale. Kmalu ni bilo ne v Stranski vasi, ne v Hrastju tako sovražene ženske kakor Zora. Vse jo je pisano gledalo, vse zabavljalo, postrani in naravnost, vse grozilo, da naj si sama pripiše, kar se ji bo zgodilo. Bridko je čutila Zora vse te krivice, v obupnem strahu slutila, kaj da jo utegne zadeti; svojega sklepa vendar ni hotela izpremeniti; tako dobro se ji je zdel preudarjen. Ali bi človek res ne smel imeti nobene svoje misli? Ali lezemo zopet nazaj v sužnost? A staro sužnost je bilo laže prenašati, ker je suženj vedel, da nima prostosti, in jo je nosil vedno kakor bolezen in smrt. Hujša pa je nova sužnost, ko se človeku z besedami trobi, da je prost, da voli, kakor hoče, da odloča in vlada pravzaprav on; z dejanji pa se mu dokazuje, da je to samo šala, ki jo je treba umeti, da ima on to pravico in to svobodo samo pod tem pogojem, da jo porabi tako, kakor zahtevajo drugi, sicer gorje! To je svoboda naprežene živine, ki sme pač iti in obstati, toda samo, kakor hoče voznik, ki hodi za vozom z vzdignjenim bičem. Ta vprežena prostost je hujša od sužnosti. Zora je bila teh misli, da se mora takemu nepostavnemu kračenju in omejevanju prostosti upreti, in trmasti pogum ji je netila zavest, da se ne bori toliko za sebe samo, kolikor za vse druge, za občo korist, za načelo, da je treba krivičnim zahtevam odgovoriti z vzklicem na pravico, prepričana, da je zaraditega tako malo prostosti na svetu, ker popuščajo in izdajajo nekateri iz sebičnosti, drugi iz strahopetnosti -ali lenobe svoje pravice in si vzgajajo tako samosilnike, ki pridobe nekatere, ustrahujejo druge in gospodujejo potem samovoljno po vaseh, po mestih, po deželah. Kdor se ustavi nasilju in brani svoje pravice, brani s tem tudi pravice vseh drugih, in če ga preganjajo zaraditega, trpi za pravice vseh, in blagor mu, kdor zaradi pravice preganjanje trpi.

Tako je modrovala Zora sama pri sebi in odbijala prošnje za pooblastilo in se zamerjala povsod. A dokler ni bila izvršena volitev, so ji ljudje samo zabavljali in grozili, ker so se še vedno nadejali, da se premisli in vda. Ko pa je bila volitev pri kraju, kjer so sijajno zmagali Matevžetovi pristaši, se je pokazalo, da se ljudje niso šalili, da niso bile prazne grožnje. Kar je bilo naročenega dela, se je Zori takoj odpovedalo. Napol izgotovljene obleke so jemale ženske nazaj. Če je Zora zahtevala kaj plačila, so plačevale srdito; če ni zahtevala nič, je vrgla ta in ona par krajcarjev po mizi, češ, da ne potrebuje nobene miloščine in da ne pozna Zore več, kakor ona nje ni poznala prej. Naročila ni dobila Zora nobenega več.

Sicer je razburjenje polegalo, in nasprotniki, ki se niso mogli uničiti, so se zopet prijaznih. Nad Zoro pa se je bilo lahko znesti, ker ni imela zemlje, ki hrani svoje otroke, ne doma, ki jih brani. Kakor se je Zora prej sklicevala na svojo pravico, tako so začeli nasprotniki zdaj poudarjati svojo. In katera pravica bi bila naravnejša od te, da smem kupovati in naročati, kjer hočem? Ali bi ne bila to omejitev svobode, če bi morali eni ljudje vsi hoditi k enemu trgovcu ali obrtniku, drugi vsi k drugemu in ne smeli izbirati boljšega ali cenejšega, sploh takšnega, ki bi jim bil bolj všeč? Če je pa že treba navesti razloge, zakaj ne bi človek pomagal tistemu, ki je pomagal njemu? Kdor mi pomaga, ta je moj bližnjik. Zora ni pomagala ne Matevžetu, ne Bačonu; nagajala je Hrastju in Stranski vasi, zakaj bi se ozirali nanjo!

Čurnovka bi bila Zoro najrajša zapodila iz hiše; toda Pavlina jo je preprosila, da jo je pustila še pod streho.

„Saj ne bo dolgo,“ je dejala gospodinja, „in več ne bo mogla plačati ne hrane, ne stanovanja. Ta norica ni ne za v Hrastje, ne za Stransko vas. Mislila je, da se ne bo zamerila nikjer in da bo kmalu vse drlo k njej. Zdaj naj poje, kar si je skuhala. Ali ptič, ali miš; netopirjev ne maramo.“

Poleg škode, ki jo je trpela Zora, je morala poslušati še žaljive besede in zlorado roganje. „Županstvo je hotela spraviti iz Stranske vasi,“ so dejali; „a prej pojde sama.“ Tudi duhovitosti so se čule: „Zdaj, ko je posijalo na Stransko vas solnce (solnce je bil Matevže), mora izginiti Zora.“

Zora se ni vznemirjala. Če je premislila vse svoje vedenje, se ji je zdelo, da ni mogla ravnati drugač, in nič se ni kesala. Semtertja se je oglasil celo pomislek, da je bila nekako premalo trdna in značajna, da bi se bila morala pravzaprav potegniti za Bačona, in preudarjala je v mučnih mislih, če je ni premotil strah pred ljudmi. A pobijala je dvome s tehtnimi razlogi, da je toliko poštenih in celo pobožnih mož volilo Matevžeta, in da bi se bila ona izkazala zelo nehvaležno, če bi se bila vlekla za Hrastje. Najljubše bi ji bilo seveda, če bi sploh ne imela tiste prostosti, da bi mogla storiti kaj napačnega; najrajša bi se bila iznebila vsake odgovornosti, podobne tistim izbeganim dušam, ki iz samega strahu, da ne bi storile nič hudega, ne utegnejo storiti nič dobrega.

Gmotne skrbi je niso tolikanj mučile, ker je upala, da se razmere kmalu izpremene. A pokazalo se je, da ona še ne pozna dosti sveta. V Hrastju in v Stranski vasi so živeli ljudje, ki so držali besedo, ki bi bili rajši hodili še tako daleč, in naj bi jim bilo še tako od rok, in plačevali draže tudi slabše delo, samo da ne bi dobila Zora nobenega naročila. Tak kremenit značaj trpi tudi sam škodo, da le škoduje nasprotniku. Zora ni imela nobenega dela. Pomagala je Pavlini v prodajalnici ali v kuhinji, da bi se raztresla in pričakala boljših časov. Pavlina, ki je bolje poznala svoje ljudi, si je ni upala ne tolažiti, ne ugovarjati njenim nadam. Milovala je prijateljico, ki je bila zabredla po svoji trmi v nesrečo, in poizvedovala po okolici, kje bi bile razmere ugodne za naselitev nove šivilje. Čudila pa se je, da se Zora sama tako malo briga za svojo bodočnost, da je tako mirna v toliki stiski.

Zoro pa so bile obšle nove misli. Sladkosti takoimenovane samostalnosti je bila že toliko okusila, da ji je začela presedati. Spoznala je bila, da ne trpi svet posebnih osebnosti, ne pusti, da bi hodil kdo svoja pota; pridružiti se je treba skupinam, in vodja postane tisti, ki izraža najglasneje gromadno mišljenje. Kdor ne gre z množico, je izgubljen, in belih vran najbrž zaraditega ni, ker vsako sproti ubijejo črne. Kakor dandanes stranka, tako pisano so gledali v starih časih samostalne ljudi mogotci. Izpodrivali so jih in pestili toliko časa, da so se naveličali ti neenakega boja, se odrekli nadležne svobode in pribežali pod mogočno okrilje. Kdor pa je znal potem najbolje služiti, je dobil oblast čez druge podložnike. V različnih oblikah se bije vedno isti boj za svobodo in samostalnost.

Zora se je zbala sama svoje samostalnosti in obupala, da bi se mogla s svojo močjo braniti v brezobzirnem boju življenja. Pavlina se je čudila, ko ji je razodevala prijateljica svojo misel, da hoče opustiti svoj obrt.

„In jaz imam že skoraj najeto stanovanje zate v trgu, kjer boš dobila dosti in bolje plačanega dela. Pogum, draga moja!“

„Jaz sem ga že izgubila,“ je odkimala Zora. „Marsikdo drug bi ga bil tudi. Meni izpodleti vse, česar se lotim.“

„Ali hočeš delati pri šiviljah na kmetih, ki se same komaj preživljajo s svojim zaslužkom?“

„Meni je vseeno, kakšno delo da dobim; samo da se preživim in si prihranim par krajcarjev za pogreb. Če se pa ponesrečim še parkrat, bom morala kruha prositi na stare dni.“

„Ti hočeš torej službe iskati po svetu!“

„Najrajša bi ostala pri vas, za kuharico ali karsibodi. Privadila bi se polagoma tudi poljskemu delu. S teboj sem hotela o tem najprej govoriti, ker bi mi delo hudo, če bi se zaman ponujala Čurnovki in bi me ona zavrnila. Morebiti je tudi to ošabnost ali preobčutljivost. Ti pa mi ne zameri! Kdor je tako boleč, temu težko de, kamor ga pritisneš. Vaša hiša se mi je priljubila. Gospodinja ima svoje posebnosti, ampak poštena žena je, in vsi drugi ste tako dobri z menoj, da si ne morem želeti boljše družbe.“

„Ali se ne boš kesala, Zora?“

„Nikdar.“

„V prodajalnico te bom jaz spravila. Toda govoriti moram z materjo o pravem času, kadar bo dobre volje!“

Zora je čakala par dni in se vznemirjala v strahu, da je Čurnovka niti v službo ne sprejme. Strah je bil prazen; v službo jo je rada sprejela gospodinja; toda ne v prodajalnico, ker se je bala, da ne bi ravno zaradi Zore izostajali odjemalci. Zaman se je trudila Pavlina, da bi pregnala ta prazni strah, in hujše je bilo pri srcu njej, ko je žalostna poročala o svojem neuspehu, nego prijateljici, ko je slišala, da se sprejme samo kot kuharica, kot dekla.

„Takoj prevzamem službo,“ se je razveselila Zora in zahvaljevala Pavlino, ki si je brisala solze od žalosti, ker ni mogla skrbeti za siroto.

S tako voljno delavko, kakršna je bila Zora, se je bilo tako lahko pogoditi, da je Čurnovka sama velikodušno primeknila nekaj kron na leto. Samo to si je izgovorila Zora, da dobo nekoliko svoje plače vsak mesec. Pošiljala je namreč skrivaj po dobri znanki podporo bratu v Ljubljani.

Zori se je odprlo novo življenje, srečnejše od prejšnjega, kakor se ji je zdelo, brez odgovornosti, brez mučnih pravic, ki jih človek ne more porabiti brez škode in zamere. Svoje dolžnosti opraviš, pa si miren; naporno delo odganja nepotrebne misli, in zvečer je človek tako truden, da zaspi, kakor leže, in se mu niti sanjati ne utegne. Vrhu vsega drugega so postali zdaj vsi ljudje s Čurnovko vred prijaznejši ž njo, celo prisrčni. Namen so bili dosegli, svojo moč pokazali in poučili tujko, da se ne sme vtikati v njih domače razmere. Zdaj je bil mir. Žene in dekleta so začele celo nagovarjati Zoro, da naj prične zopet šivati, ker imajo mnogo dela zanjo. Zora se jim je smejala in ni poslušala prepozne hvale, kako dobra šivilja da je bila in kako poceni, in da je škoda, da je opustila obrt, ki se gotovo imenitno izplačuje.

XI.[uredi]

Ivan Balant je bil zopet prestavljen v Ljubljano. Čudno se mu je zdelo, da ni v treh mesecih, kar je bil na svojem novem mestu, nikdar srečal Zore. Iskal je seveda ni; a tudi umikal se ji ni. Morda se ga ogiblje sedaj ona. Toda s kakšnim razlogom? Razžaljenega bi se smel čutiti kvečjemu on, ker ga je ona zavrnila. A njega ni zabolela zavrnitev čisto nič; celo prijetno ga je bila iznenadila, ker je rešila mučno zadevo zadovoljivo na obe strani. Oglašalo se je v Ivanovem srcu samo še samoljubje z vprašanjem, zakaj da je zavrnila Zora ponudbo, ki je bila mnogo ugodnejša za njo ko za njega. Da se niti uboga šivilja ne meni zanj, tega ni mogel verjeti; čim dalje pa je razmišljal to uganko, tem bolj se je manjšala v njegovih očeh požrtvovalnost, ki se je bila odklonila tako gladko, tem višjo ceno je dobivalo to, česar ni dosegel. Sramovati se je začel domišljavosti, ki se mu je bila laskala z mislijo, da Zora komaj čaka njegove besede, da mu prihaja kar sama naproti. Kako odločno je bila v resnici pokazala vrata njegovi ničemurnosti! Napol zavedna nagnjenost, ki so jo budili spomini mladih let, in domišljava trma, ki jo je bil zbudil odpor, sta pripravili Ivana, da je sam začel iskati Zore, previdno od začetka, kakor da bi ne vedel prav, ali bi jo srečal rad ali nerad, potem vedno trdovratneje. A iskanje je bilo brez uspeha; Ivan je začel poizvedovati in se obrnil na prijatelja, komisarja Josipa Narobeta.

„V Ljubljani je ni več, dragi moj,“ je razlagal Josip, ko sta se izprehajala nekega večera po drevoredu. „Kam da je izginila, tega pa jaz tudi ne vem in še brat Janko ne; sicer bi ne bil že parkrat vprašal mene.“

„Ali sta si vidva z Jankom zopet dobra?“

„Jaz pa Janko? Kakor pes in mačka. Janko je zloben in nevaren človek in popolnoma propadel. Parkrat mi ga je že pripeljal policaj, ker je razgrajal po ulicah. Koliko sem mu prigovarjal jaz, da naj se vendar spomni svojih staršev, svoje sestre, naj ne dela sramote svojim sošolcem! Ali misliš, da sem ga genil? Stare grešnike so že pretresle moje besede, da so se jokali; Janko se mi je smejal v obraz, češ, da je to sramota, da ga ne pustimo v miru peti slovenskih pesmi, in da dela ravno on kot pisatelj svojim sošolcem največjo čast. Premisli! On imenuje to petje, ko je tako kričal, da so drli ljudje vkup, in on pisatelj, ko se mu tako trese roka, da podpiše komaj svoje ime! Rekel sem mu, kako hudo mi je, da ga moram kaznovati. On se mi je rogal, češ, da še ni dobil nikdar nobene odškodnine za spodobno vedenje, morda dobo kaj za nespodobno. Jaz sem mislil, da ga umejem, in sem mu dal par kron, da ne bi več razgrajal. Tako nesrečno sem se prenaglil.“

Ivan je pogledal prijatelja, ker ni umel, kako da bi se bil ta prenaglil.

„Le počakaj!“ je vzdihnil Josip. „Janko je vzel krone, jih vteknil v žep in me začel porogljivo gledati. Torej ti me podkupuješ, je dejal, uradnik obtoženca! Ta je lepa. Jaz sem ugovarjal, da se on moti; a nič si ni dal dopovedati. Pretil je, da me naznani državnemu pravdništvu. Premisli! Mene, svojega sošolca. Jaz sem ga spominjal dolgoletnega prijateljstva in ga prosil, da naj mi ne vrača dobrote z zlobo. Ali misliš, da sem ga pregovoril? Očital mi je, kaj da sem storil jaz njegovi sestri, da sem tožil njega po krivici in da se bo on še maščeval. In res me je že parkrat prikrito napadel po novinah in namigaval na podkupovanje. Jaz trpim grozne muke. Nikdar nisem varen. Prijazneje ga že ne morem več pozdravljati; on pa se mi posmehuje. Kakor sem prosil njega, da naj se me usmili, naj me pusti pri miru, tako prosim tebe, da izpregovoriš ti ž njim resno besedo in rešiš mene iz njegovih rok. Jaz ne morem ne jesti, ne mirno spati, ker se vedno tresem, kdaj da pride zopet ta zlobni človek nadme. Jaz da bi ga hotel podkupiti, jaz, ki nisem zagrešil ves čas svojega uradovanja nobene sence nobenega prestopka! Miloščino sem mu jaz dal, miloščino; in to je zahvala. Oh, koliko sem sanjaril jaz o svoji bodočnosti, in zdaj se tresem pred njo. Dannadan visi nad menoj zahrbtni napad brezobzirnih novin. In jaz sem oženjen, imam rodbino; on pa nima usmiljenja. Ali se morem veseliti jaz svojega življenja, ki je toliko obetalo in tako malo držalo? V naši stroki ima vsak sum nepravilnega postopanja grozne posledice. Vam sodnikom se godi dobro. Vi ste popolnoma neodvisni. Da le spravite svojo vest v sklad s paragrafi, pa vam ne more nihče do živega.“

„Oh, mi neodvisni!“ je dejal Ivan, ki je miloval strahopetnega Josipa in se jezil na hudobnega Janka. „Ali ne bereš nobenih novin? Ali ne slišiš, kako zahteva vsaka stranka ozirov za svoje pristaše, brezobzirnosti za nasprotnike, da naj ene v vsakem slučaju oprostimo, druge vse pobesimo? Kdor hoče biti neodvisen, si mora priboriti vsak dan iznova neodvisnost od pritiska takoimenovanega javnega mnenja.“

„Torej si ti tudi razočaran?“

„Jaz? Nič, ker nisem ničesar pričakoval.“

„Jaz pa sem se že popolnoma naveličal in sem prosil premeščenja v Trst ali v Dalmacijo, nekoliko zaradi Janka, nekoliko pa, ker nimam tukaj pravega torišča. Tam pa imajo naše ljudi radi, in človek se laže izkaže, ker ima ljudstvo več temperamenta in daje policiji več opravka. Pri nas se ne zgodi nič; zatorej nimamo nobene zgodovine. — Glej, tam doli, če me ne varajo oči, prihaja Janko. Obrniva se, da naju ne sreča! Zopet je za menoj; kakor jastreb preži na mene. Pojdiva!“

„Čemu?“ je zadrževal Ivan prijatelja. „Počakaj! Jaz vaju bom spravil.“

„Ne, ne. On me črti, in jaz se ga bojim; kako bi mogla govoriti? Ti ga pogovori, ti spametuj, ker tebe on spoštuje. Dopovej mu, da je to izsiljevanje, kar on počenja, in kaznivo. Toda kaj se briga on za kazen! Zaradi mene, Ivan, ga ti pogovori in pomiri, ker jaz sem siromak, jaz trpim! Na svidenje!“

Josip se je obrnil in odhitel proti mestu; Ivan pa je obstal in si prižigal smotko.

„Servus, gospod sodnik, servus, Balant!“ je pozdravljal oddaleč Janko. „Bog te živi, duša! Pojdiva v Švicarijo! Kaj bi mešala prah po cesti!“

Janko se je oklenil prijatelja pod pazduho in ga vlekel s seboj.

„Ali ni bil Josip pri tebi?“ je dejal.

„Bil.“

„Torej sem videl prav. In zdaj je zbežal. Naj se me le varuje, ta lopov! Ti ne veš, kako ga jaz zaničujem in kako se me on boji.“

Ivan se je odločno potegnil za Josipa in dokazoval Janku, da dela krivico prijatelju, ker pripisuje njemu, kar je zakrivil sam. „Josip te ima rajši, nego si ti misliš, in ti izkaže lahko mnogo dobrega; ti pa si lahko nakoplješ s svojim čudnim, neopravičenim postopanjem velike sitnosti, ne da bi kaj škodoval Josipu.“

Janko je odkimaval in ugovarjal, da Ivan ne pozna Josipa.

Tako sta prišla v Švicarijo in sedla za najbolj skrito mizo, da ne bi preveč bodla v oči radovednim ljudem. Ivan je naročil južino in opominjal prijatelja, da naj ne govori tako glasno, da ne bo motil drugih gostov. „Na, tukaj imaš smotko!“

„Hvala! Kaje ne prenesem več,“ je dejal Janko in položil roko na mizo. Ivana je izpreletel mraz; tako suha je bila ta roka; samo drobne kosti in debele žile je pokrivala zgrbljena koža. Nič manj reven ni bil obraz nad dolgim vratom, ki je molel iz ohlapnega ovratnika zamazane, prepotene srajce.

„Ti dolžiš Josipa pokrivem,“ je dejal Ivan in puhnil dim predse.

„Ali ga pa zagovarjaš ti pokrivem,“ se je branil Janko in se obrnil užaljen napol proč. „On je pregnal mojo sestro,“ je nadaljeval otožen, „in uničil s tem mene. Ali se ne spominjaš več tistega listka o sladičarni moje sestre?“

„No in kaj ?“ je dejal Ivan in pil počasi.

„Spisal ga je bil vendar Josip.“

„Ti se motiš,“ je dejal Ivan in gubančil čelo in gledal po gostih in puhal dim predse. To priliko je hotel porabiti, da odloži vsaj polovico bremena, ki ga je težko nosil že toliko let. „Jaz vem dobro,“ je poudarjal, ne da bi pogledal prijatelja, „da ga ni spisal Josip.“

Janko je upiral nezaupljive oči v prijatelja in majal z glavo.

„Častno besedo, Janko, da ga ni spisal Josip,“ je dejal Ivan nejevoljen. „Jaz sem bil takrat z urednikom znan in vem to dobro. Zatorej ne govori ti več o tej stvari in ne dolži pokrivem svojega prijatelja!“

„Kdo bi bil pa pisal?“ je dejal Janko in se zamislil.

„Kje pa je zdaj tvoja sestra?“ je vprašal Ivan in naročil še pijače.

„Glej ti,“ je modroval in kimal Janko, „kako sem jaz precenjeval Josipa! Torej niti tistega listka ni spisal on; in to hoče biti literat!“

Ivan je vprašal še enkrat, kje da je sestra Zora.

„Vrag vedi!“ je dejal Janko. „Kar izginila je. Jaz sem se vedno nadejal, da najdem pri njej svoj kot na stara leta. Zdaj pa vidim, da ne bo nič. In tega je kriv Josip. Ali veš ti, da sva se midva toževala?“

„Vem, in da si bil ti obsojen in da boš obsojen še enkrat, če ne pustiš Josipa pri miru.“

„Kaj to meni mar. Saj me je on obsodil že parkrat zaradi motenja nočnega miru in takih malenkosti. Ali meniš, da si je on upal kaznovati? Skoraj odpuščenja me je prosil, ker me je bil prijel policaj. Njega imam jaz popolnoma v rokah, in on dobro ve, zakaj da se me boji. Ti ne poznaš tega človeka. To ti vedno trepeče pred paragrafi in predstojniki, to ti gine svetega strahu pred tačas veljavnim družabnim redom. Moriamur pro paragraphis nostris! je njegovo geslo.“

„Kako pa se tebi pravzaprav godi?“ je vprašal Ivan, ponepotrebnem, ker je Jankova zunanjost sama odgovarjala na ves glas.

„I tako,“ je dejal Janko in iztegnil noge. „Nekaj romantike se me drži še vedno. Neka prijateljica moje sestre, ki je, mislim, mene nekdaj rada gledala, mi pošilja vsak mesec nekaj kronic. Če bi ne bila že omožena ta ženska, bi jo jaz vzel, iz hvaležnosti, dasi je že bolj v letih. Ko sem dobil prvič denar od nje, sem se naredil nekoliko užaljenega. Revica se je tudi opravičevala. Podpora ni od mene, je dejala, ampak od dobrega človeka, ki skrbi bolj za Vas, ko Vi sami za sebe. To je najbrž res; zastran podpornika se je pa ona grdo zlegala. Stara ljubezen pa ne zarjavi, in mi pisatelji imamo več oboževalk, nego si vi mislite, in več, nego si mislimo mi sami, sugestivna moč lepe knjige. No, jaz ne bom kompromitiral dobre ženske.“

„Ali pisariš še kaj?“

„Pomalem. Dnevne novice. Svoje spise bi rad zbral in iščem založnika. A ti imajo vsak svojega kritikastra, in česar ta ne odobri, to ne zagleda belega dne. Po moji smrti bodo izkušali ti ljudje poceni kupiti moje spise od sestre. Če bi vedel jaz, kje da živi Zora, bi jo opozoril, da naj se ne da preslepiti in naj ne zametuje dragocenih stvari. Zdaj sem takorekoč siromak; po smrti bom pa bogatil tiskarne in knjigarne, usoda slovenskega literata. Od sestre bi dobil lahko nekaj predujma na to dedščino.“

„S čim pa se sicer pečaš?“

„S čim? Ne uganeš. S poučevanjem paglavcev. Ravno prav, da si me spomnil. Ti si bil boljši dijak od mene in imaš najbrž tudi boljši spomin. Torej, ti, ali se nismo časi učili pulcher, pulchra, pulchrum in creber, crebra, crebrum?“

„Seveda. Zakaj vprašaš?“

„Torej, če je pravilno creber, crebra, crebrum, se mora glasiti vendar tudi celeber, celebra, celebrum.“

„To pa ne, Janko.“

„Kako da ne?“

„Ker gre po tretji sklanjatvi.“

„Torej so tudi v latinščini vedno novotarili kakor v slovenščini, da človek nikoli ni vedel, kako bi pisal? Jaz poučujem namreč tri prvošolce, in zato mi daje gospodinja hrano. Mislil sem, da znam nekoliko več latinščine, in tako smo se sprli zadnjič ravno zaradi besedice celeber. Jaz sem trdil, da se mora sklanjati celebra, celebrum, eden, ki ima precej dolg jezik, je pa ugovarjal, in onadva sta potegnila ž njim.“

„In kako ste se poravnali?“

„Nabil sem po vrsti vse tri, paglavce, ki samo to premišljujejo, kako bi jezili učitelja.“

„Ali si jih s tem prepričal?“

„Za tisti hip pač. Ali radoveden sem, če bo zapazil profesor v nalogah to obliko, ki ti praviš, da ni prava. Meni se vidi blagoglasna. A naj bo, kakor hoče. Pred učenci se izgovorim, da imajo druge slovnice drugačne oblike in da so pisali pisatelji kakor dandanes, tako tudi v starih časih vsak svojo latinščino. Vidiš, prijatelj, tako se godi meni. S šolo se moram ukvarjati na stara leta, ker se nisem hotel v mladih. Je že moralo tako biti. Ti, Ivan, se pa nosiš imenitno, in jaz se ponašam s teboj in ves srečen sem, da imaš ti mene rad in jaz tebe, in da se ne sramuješ ti starega prijatelja. Saj vidiš, kako se godi. Kdor ne nosi celih črevljev, tega ne spoštuje noben črevljar, zato ker je črevljar; in svet je poln črevljarjev.“

Janko je postajal otožen in je začel zopet govoriti o izkaženem življenju, nespametni vzgoji svojih staršev, brezobzirnosti sestre Zore, zavisti mlajših tovarišev, ki ga že odrivajo, dasi je star komaj trideset let, in nehvaležnosti vsega naroda, ki meče izrabljene, onemogle delavce na smetišče. Ivan se je bal, da ga bo začel prijatelj objemati, preden ga poprosi na posodo; zato je hitro plačal in ga odpeljal. Spotoma ga je svaril, da naj se vede pametno in ne nadleguje več Josipa, in z obljubo, da se kmalu zopet snideta, ga je odpravil in se vrnil v svoje stanovanje.

Doma je ugibal Ivan, kje da bi bila Zora, ker je ni v Ljubljani, in se potem zopet pregovarjal, da je to zanj brez pomena. Da je bil popravil Jankovo krivo mnenje in povedal naravnost, da ni Josip pisal nesrečnega listka, to se mu je zdelo dobro in moško, pametno pa tudi, da ni imenoval pravega pisatelja. Kaj briga to Janka? — Pač, toliko bi ga morda utegnilo brigati, kolikor bi ga podpirala sestra, če bi je ne bila zadela nesreča. — Toda sestra vendar ni dolžna skrbeti zanj! — Zopet je obšla Ivana nejevolja, zakaj da se sploh peča s to zadevo, zakaj da občuje z Jankom. Kako pust in nadležen je ta človek in kako zaostal! V mladosti se ni bil učil mnogo; zdaj je še to pozabil; zato je govoril tako otročje. Kako mora šele pisati! si je mislil Ivan in miloval njegove bralce. In vendar se on ni mogel odkrižati tega človeka. Kakor da bi klečala Zora pred njegovim srcem in prosila za brata, se mu je zdelo in zaman se je ustavljal nadležnim prošnjam in neumevnemu sočutju. In Zora je vendar izginila. — Kakor hoče in kamor hoče; on se ne bo smešil in popraševal po njej po celi deželi. Morda je niti na Kranjskem ni več. — A kaj to njemu mar? — In Bog ve, kako se ji godi. Najbrž živi v bedi in stiski in čaka, da jo otme on kakor kraljič v pravljici. — No, utegnila bi dolgo čakati. — Nasmehnila bi se mu in zardela kakor v mladih letih in njegove roke bi se ne branila več. — Nejevoljen je stresel Ivan z glavo in vzel pametno knjigo v roke, da bi mu pregnala neumne misli.

Janko pa je ležal v svoji podstrešni sobi in se prepuščal svojim mislim. Ker je bil nekoliko preveč pil, se ga je lotila otožnost. Primerjal je svojo sedanjost, potem še svojo bodočnost z Ivanovo. Kakšen siromak je on, kako oblečen, v kakšnem stanovanju! Poleti ga duši neznosna vročina, pozimi mori ledena vlaga in ozračje mu teži še tihi strah, da ga vrže gospodinja na cesto. Kako grdo ga je zopet pogledala, ko je prišel domov, dasi je stopal mirno in ravno. Najbrž so ga zatožili učenci, da ne zna zadosti latinščine. Zanesel se je bil on zares preveč na svoj spomin. Treba bo pred vsako uro pogledati nekoliko slovnice. Sicer pa, ali se ne ureže včasih tudi kak profesor? Da je fante pretepel, to je bilo nepedagoško, ker je vzgoja dandanes mehkužna. A žalostno je, da mora on, pisatelj, poučevati paglavce, da se preživlja. Ali nima on res nobenega imena, nobenega ugleda? Kljub vsemu odporu se mu je začel buditi v srcu o svojem imenu in ugledu dvom in sum, ki se je opiral na zunanjosti, preziranje, posmeh, nespoštljivo občevanje. In tako se ne vede proti njemu samo gospodinja in ti paglavci, ampak ves svet, razen Ivana. V prejšnjih časih se Janko ni brigal za te ničemurnosti; zdaj pa so mu grizle srce žalitve, in zavest, da mu nehvaležno ljudstvo dela krivico, mu je zastrupljala srčno kri. Iz žalosti se je rodila jeza in sovražiti je začel te ljudi, sovražiti svoj sebični, nehvaležni rod, ki se mu ni zdel vreden, da bi se mu rodil še kak velik mož, ker ni rojen za svobodo! Zazdelo se mu je, da je ves narod podoben Josipu Narobetu, ves narod en sam Josip Narobe, strahopeten, kjer se boji škode, ponižen, kjer pričakuje koristi, sicer pa nadut in brezobziren. Ves naroden sam Josip, to se mu je začelo mešati v možganih in se mu zlilo v eno osebnost, ki jo je Janko črtil in zaničeval iz dna duše in ji želel eno zagosti, da bi ji donelo po ušesih. Ali niso vsi rojaki krivi njegove žalostne usode? Starši bi ga bili morali drugače vzgojiti in bolje oskrbeti, sestra bi ga ne bila smela zapustiti, uredniki in bralci bi ga morali častiti, ves narod podpirati; zakaj on je pisal za ves narod, in če ga ni bral ves narod, ni krivda njegova. In on zdaj strada! Janka so obšle maščevalne misli. Znositi se je moral nad komursižebodi, in na misel mu je prišlo, da se priredi drugega dne zvečer podoknica domačemu veljaku. To priliko je hotel porabiti. Ko je že napol spal, se mu je motal po domišljiji načrt, in na smeh so se mu krivile ustnice, ko je gledal v sanjah, kako dere policija vkup, kako se zvija v stiskah Josip, kako se jeze vsi pametni ljudje.

Drugega jutra je premišljeval Janko, če se mu ni samo sanjalo, kar je bil sklenil. A naj bi bile tudi same sanje, Janku so se zdele pametne in pomenljive; če bi se izvršile, bi nastalo mnogo hrupa, mnogo jeze in take zmešnjave, da bi se človeku smejalo srce. Janko si je mel roke od škodoželjnega veselja in poudarjal, kako bi se naredilo, da bi dobil on kak dobiček od tuje škode. Padla mu je v glavo pametna misel, da bi on sam popisal za gotov denar bodoči dogodek. Šel je v svojo kavarno, in ko se je bil okrepčal, je začel pisati dva dopisa, nemškega za neke graške novine, slovenskega pa za slovenske. Opisal je v prvem, da so se pripetile v Ljubljani ob slavljenju nekega veljaka velike protidinastične demonstracije in da je morala policija razgnati množico, ki je razgrajala; v slovenske pa je pisal, da mu manjka izrazov, da bi po zasluženju obsodil obžalovanja vredne izgrede, ki bodo zopet škodovali naši domovini in našemu milemu narodu; naj bi vendar brezvestni razgrajači pomislili, da napeljavajo s takšnim postopanjem samo vodo na mline naših najzagrizenejših nasprotnikov; policija da je prijela par zapeljanih kričačev; pravih krivcev povzročiteljev rabuke pa da še išče.

Janko je prebral še enkrat oba dopisa, tuintam še nekaj popravil in popilil in ju vteknil v žep. Oba sta mu močno ugajala; tudi se je bilo nadejati, da bosta vrgla precej tiskanih vrstic. Pisanje pa ga je bilo tako utrudilo, da je šel zopet domov leč. Zakaj ne, če je že izvršil polovico svoje naloge? Kakšno delo da ima započeto, o tem ni razmišljal nič. Njegova nravna moč je bila že tako polomljena, da ni mogla odpoditi nobene muhe, ki se je zaletela v njegove možgane; samozavest je bila tako otopljena, da ni čutila nobenih zahtev dolžnosti, ali časti, ali ponosa. Celo smešna in otročja so se mu zdela ta čuvstva, in on sam sebi istotako pameten, ker si je iz njih norca delal.

Ko je zbudila Janka pekoča žeja, se je bil že storil večer. Ubogi junak se je hitro napravil na pot, popil gredoč v bližnji krčmi dve četrtinki cvička in vrgel v prvi nabiralnik dopis za nemške novine; slovenskega je hranil za zadnje trenotje, da ne bi došel prezgodaj v uredništvo.

Pred Mestnim domom so se prižigali lampijoni in se razvrščali godci in pevci, in od vseh strani so hiteli ljudje, da se udeleže slavnostne prireditve. Godba je zaigrala in množica se je zgenila in obrnila proti Glavnemu trgu.

Janko se je zamešal med zadnje vrste in gledal zaničljivo po ljudeh, ki ne vedo, koga da imajo v svoji sredi. Na trgu je zagledal prijatelja Ivana, ki je čakal, da odide izprevod.

„Servus, Ivan,“ je zaklical Janko in potegnil prijatelja k sebi.

„Pusti me, Janko!“ se je branil Ivan. „Gneč in hrušča jaz nimam rad.“

„Kaj! Ti nočeš sodelovati, kjer se slave zasluge? Ne bodi čudak in pojdi!“

„Janko, ti si že v rožicah,“ je dejal Ivan in se vdal.

Tako sta korakala skupaj, in Janko je toliko govoril o vsakovrstnih stvareh, da je pozabil svojega načrta. Zazdelo se mu je naenkrat čudno, čemu da hodi on za godbo, ko bi lahko sedel z Ivanom v gostilnici. Izprevod je obstal, pevci so stopili v krog in zapeli; Janko pa še zmeraj ni vedel, čemu da je sploh prišel. Ko pa je segel v žep in otipal pismo na uredništvo, se mu je posvetilo v glavi. Prerinil se je do bližnjega nabiralnika, vrgel vanj tudi ta dopis, rinil nazaj k Ivanu in čakal, prijetno razburjen, kdaj da bodo skončali pevci pesem. Zdaj je bil konec. „Živio!“ in „slava!“ je kričala množica. Janko pa se je razkoračil, uprl roke v bok, nagnil glavo nazaj in zakričal: „Živeli Srbi! Živio kralj Milan!“ Kar je bilo ljudi okrog in v bližini, se je vse obrnilo proti njemu. Nekateri so se zagrohotali; par glasov je vpilo za njim; od druge strani pa se je slišalo: „Molči, baraba!“

„Ali si znorel? Kaj pa kričiš!“ se je jezil Ivan na svojega prijatelja in ga vlekel proč.

Ljudje so se začeli prerivati, slišali so se klici: Prostor, Narazen, in od dveh strani sta prihitela policaja, prijela našega Janka, ki je bil na tak zapletek svojega junaštva popolnoma pripravljen, in povabila tudi Ivana, da naj gre z njima. Ponosen je korakal Janko med policajema; še nikdar ga ni gledalo toliko ljudi in z nobenim proizvodom ni bil vzbudil toliko hrupa; Ivan pa je klel za njim in se kesal, da se ni bil otresel nadležnega prijatelja, in premišljeval, kakšne muhe da zopet brenče temu človeku po glavi.

V stražnici je povedal Ivan, kdo da je, in se obrnil in šele Janka so pridržali.

„Ne zameri, Ivan!“ je klical za njim Janko, ki se mu je začelo dozdevati, da ni izkazal prijatelju s svojo šalo nobene usluge.

Komisar Josip Narobe je zvedel o tem dogodku še tisti večer in se ga je silno razveselil. Ker ni vedel, kdo da je povzročil rabuko, je bil prepričan, da je stvar zapletena, imenitna, za državo odločilne važnosti. Oh, kako spretno bo on razmetal to skrivnost, odkril grozno zaroto in izvlekel krivce iz skrivališč! Vendar je doživel, po čemer je hrepenel toliko časa, in odprla se je pot do slavne bodočnosti. Vso noč ni mogel spati Josip, ker je razburjen preudarjal, kako previdno in zvito da bo treba postopati, da se ne zamota zadeva, da se zaslede vsi krivci in razkrijejo črne nakane. In potem —, da, potem. Oh, kako rad bi bil razodel on Milici svoje nade, da bi se veselila tudi ona z njim! Toda previdnost, previdnost! Milica je ženska, in ženska je ženska. Milica ne bi molčala. Iz ničemurnosti bi raznesla med prijateljice prezgodnjo vest, da postanejo Narobeti plemeniti Narobenau, prijateljice seveda iz zavisti po mestu. On pa bi se s svojo nepremišljenostjo zameril, in plemeniti Narobenau bi splaval po vodi. Z najboljšim namenom škodujejo večkrat ženice ljubim možem. Še prijetneje bo presenečena Milica, ko bo legla nekega večera kot preprosta Narobetovka, zjutraj pa vstala plemenita Narobenau. Kaj, ko bi ji on poslal najprej na dom svojo posetnico z novim naslovom ali pa nabil posetnico na vrata in opozoril potem ženko, če ni zapazila nič novega in posebnega? Toda o tem se bo dalo še pozneje preudarjati. Najlepše bi bilo seveda, če bi se izvršila stvar za Miličin god.

Dolgo se ni mogel umiriti Josip. Šele pomislek, da je pot do popolnega odkritja te gotovo zelo zapletene zarote dolga in strma, ga je iztreznil. Vendar je težko čakal belega dne, da bi pričel svoje delovanje. Navsezgodaj je hitel v pisarno, in srce mu je tolklo, ko je ukazal privesti zločinca.

Ko pa se je prikazal pred njim Janko, mršav, nenaspan, in se zleknil po klopi in zazeval vanj, je omahnil Josip na svojem stolu. Vse misli so mu zastale in kakor nezaveden je upiral razočarane oči v čudnega znanca. Mignil je policaju, da naj odide, in molče sta se gledala prijatelja, kakor da bi bila zamenjala svoji mesti, Josip pobit in žalosten, Janko ohol in škodoželjen, kolikor je mogel napol meže izražati svoja čuvstva. Globoko je vzdihnil Josip in začel z milim glasom in skoraj solznimi očmi očitati Janku stare in nove grehe. Roke je sklepal in glavo pobešal in tarnal, da ga mora zopet videti pred seboj, obdolženega takšnega zločina. Janko se mu je režal v obraz.

„Če se že ne brigaš ti sam za svojo srečo, za svojo bodočnost,“ je dejal Josip, „imej vendar usmiljenje z milim narodom, z drago domovino!“

„Ne govori tako bedasto!“ ga je prekinil Janko. „Kakšno usmiljenje pa ima z menoj mili narod in draga domovina? Ali nisem jaz več dobrega storil obema kot obadva meni? Draga domovina ni daleko tako raztrgana kakor jaz, in mili narod ne strada toliko. Takim frazam se mi smejemo dandanes.“

„Kaj imaš ti s Srbi, ki še ne znaš ne srbski?“

„Prosim. Jaz sem že prebral tri srbske knjige, brez slovarja. Sploh pa sem jaz prost državljan in storim lahko, kar hočem.“

„Ker ne poznaš zakonov, Janko; a nepoznanje zakonov ne opravičuje nikogar. In ti kričiš: Živio kralj Milan! Ali ne veš, da je kralj Milan že mrtev?“

„Mrtev? Kdaj pa je umrl? No, če je mrtev, requiescat in pace!“

„Zdaj vlada vendar kralj Peter.“

„Peter ali Pavel. Meni ni storil nobeden nič dobrega.“

„In Milan je bil vendar prijatelj Avstriji.“

„Prijatelj Avstriji? Potem sem pa jaz prav kričal. Zakaj me torej zapirate?“

„Oh, Janko, kako se bodo zopet veselili naši nasprotniki!“ je vzdihnil Josip.

„Ne bodi nevoščljiv in pusti jim veselje!“ je dejal Janko.

„Kako nas bodo napadali!“

„Ali misliš, da bi vas sicer radi imeli? Če jim hočete ustreči, pobesite se vsi skupaj, po lipah seveda!“

„Saj imajo oni tudi svoje vrline.“

„Gotovo; zlasti to, da nas drže v strahu in vsaksebi. Sicer bi se bili mi že zdavnaj med seboj vsi poklali in požrli. Saj ne sovraži nihče nasprotnika toliko kolikor rojaka.“

„Janko, ti obsojaš druge, ki nisi sam nič boljši.“

„Pustiva te otročarije. Ti me hočeš navduševati za vse lepo in dobro. Jaz poznam te šale. Med težaki vzdigne tisti najmanj, ki osrčuje druge najglasneje.“

„Kako težko bo izbrisati ta madež!“

„Verjamem. Ker bolj se že ne morete več ponižati.“

Tako neumno in žaljivo je govoril Janko kot usmiljenja vredna žrtva alkohola. Usmiljenja vreden pa je bil tudi Josip, ki so se mu bile razpršile vse nade, da bi spravil kaj važnega na dan. Veselil se je bil, da dobo kakšnega poštenega upornika ali veleizdajnika v pest; ujel pa je Janka. Ali je bil sploh resen ta človek, ki je izzival s porogljivim obrazom prijatelja? Josip ni vedel, kaj bi počel. Ali bi šel vprašat svetnika in prevalil odgovornost na tuje rame? Toda stvar je bila malenkostna, smešna, in uradnik mora pokazati samostalno sodbo.

„Ali boš miroval, Janko, zanaprej?“ je prosil.

Janko je zmignil z rameni. „Za javni mir in red,“ je dejal, „si odgovoren ti, ne jaz, in s par kronami se ne dam podkupiti jaz več. Saj se umejeva.“

Oj, nehvaležna duša, nevredna usmiljenja! seje jezil natihem Josip in se še bolj bal brezobzirnega človeka. Najprej se je zagrozil, da mu ne prizanese nič več, če ga on ne bo pustil pri miru; potem pa ga je začel zopet prijateljski opominjati, naj bode vendar pameten, naj ne prisili njega, da bi postopal ž njim z vso strogostjo; naj ne spravlja v neprilike prijatelja Ivana, kakor ga je bil spravil prejšnji večer.

Malomarno je poslušal Janko lepe besede. Genila ga ni nobena.

„Ali sem opravil?“ je dejal in vstajal, zadovoljen in ponosen, da je spravil Josipa, ki mu je zaman ponujal roko, zopet v zadrego. Ko je šel proti domu, mu je padlo v glavo, da Ivanu morda res ni prav po volji, kar je bil on naredil, in zastran Ivana mu je bilo nekoliko žal. Toda kaj pa je prišel zraven?

Huje ko na policiji pa se je godilo potem Janku doma. Gospodinja je bila malo izobražena in ni vedela, koga ima pod svojo streho. Vedela je samo to, da ima Janko malokdaj kaj denarja, da ni poučeval prejšnjega dne dijakov nič, da ga ni bilo celo noč domov in da je profesor latinščine svetoval enemu Jankovih učencev, da naj si izbere drugega učitelja. Vse to je oponesla sedaj Janku. Povedala je tudi, da je že izbrala drugega, boljšega in vestnejšega inštruktorja, da naj torej gospod Cvetež kar pospravi svoje reči in odide, kamor hoče.

Medtem ko je taval Janko po mestu in iskal novega stanovanja, je premišljeval Josip v svoji pisarni, razburjen in pobit, ali je ravnal prav ali ne, ko je postopal tako milo z Jankom. Govoril je s tovariši, da bi izvedel njih mnenje. Enim se je zdela stvar malenkostna, drugim silne važnosti. Janko je onim pritrjeval, tem živahno ugovarjal in se jezil, da si niso dali dopovedati. Čim bolj pa se je razvnemal Josip, tem hladneje so migali trdovratneži z ramami, češ, počakajmo, da bomo videli, če ne pride nevihta odzgoraj. Nevihta odzgoraj! Grozen razgled za Josipa. Vročina in mraz sta ga izpreletela, ko je to slišal, in sesti je moral, ker so se mu šibila kolena. Mirno sedeti pa ni mogel in vstal je zopet, se naslonil na mizo in premišljeval. Blodile so mu po glavi Jankove grožnje in še groznejša negotovost, ali je ravnal prav ob najnovejšem dogodku ali ne. Kaj bo, kaj bo! je vzdihoval sam pri sebi. Oh, da bi imel vsaj mir, če bi tudi moral dati slovo vsem sladkim nadam svoje mladosti, če bi tudi moral ostati vse večne čase preprosti Narobe! A zdaj ne pride on najbrž ne v Trst, ne v Dalmacijo. — Premetaval je akte, strmel v skrižalke in zapisnike, sedal, vstajal in čakal, kako se razvijejo te sitnosti. Silil se je pisati; a misli so mu begale po svetu in roka se mu je tresla. Prijel ga je krč v prstih, da je moral prenehati. Mel si je prste, odpiral in zapiral roke, da bi si pregnal krč, zbiral misli in jih obračal na uradne zadeve. Brez uspeha. Kakor zlomljena je omahnila pozornost pod vsakim naporom. To ga je polagoma tako razkačilo, da so mu zdivjala zadrževana čuvstva. Besen je vrgel pero ob tla in ga pohodil; kar je imel spisanega, je raztrgal; potem je stopil proti vratom, prekrižal roke in čakal, s kom bi se razprl. Najrajši bi bil vrgel predstojniku raztrgani zapisnik v obraz, pripeljal par klofut tistemu tovarišu, ki je bil s svojimi pomisleki njega najbolj razjezil, polomil še vse po pisarni in se potem odpeljal v Ameriko, da bi ušel neznosnim mukam.

Po tem izbruhu pa je nastopila obupna topost, da je siromak kar koprnel, da bi ga vendar že zadela kazen, kakršnakoli, samo da bi bil konec mučnemu pričakovanju. Ko je pa odhajal popoldne iz pisarne z dvema tovarišema, je govoril zopet tako prešerno in označeval uradno poslovanje in načelnika in službo, ki niti najzvestejšega uslužbenca ne varuje krivične kazni, tako strupeno, da sta spremljevalca začudeno poslušala in debelo gledala. Ta neprijetna pozornost je iztreznila Josipa. Prestrašil se je svojih besed in jih začel brisati in ublaževati, češ, da se tako govori samo v zaupni, prijateljski družbi; služba pa je služba, in poštenjaka veže prisega. Hkrati se je jezil, da ne govorita tovariša takisto odkrito, da ne zabavljata z zabavljajočimi. Še bolj zapuščenega in nesrečnega se je čutil zdaj, ko se je kesal nepremišljene zaupljivosti.

Doma ga je izpraševala soproga, kaj da mu je, da je tako prepadel. Josip je legal, da mu ni nič, in tako čudno gledal vanjo, kakor da bi je ne poznal. Čez nekaj časa se je molče obrnil, odšel v svojo sobo in se zaklenil. Razdražena čuvstva so si ga bila popolnoma osvojila.

Milica pa se je vznemirjala, če ni morda kakšno obrekovanje zastrupilo srca dobremu soprogu. Da bi namreč uradne težave mogle tako razburiti pametnega človeka, ni mogla verjeti. Zatekla se je k materi, in zvečer sta že tast in tašča mirila in pogovarjala Josipa. Tašča mu je očitala, zakaj da ne zahaja češče v družbo s svojo mlado ženko; tast pa je dejal, da si mora uradnik, kadar zapusti pisarno, iztrkati iz glave ves pisarniški prah; da niso uradniki, katerih je sama pravilnost, nikjer priljubljeni, ker so toliko drugim siten očitek.

Josip je molčal, se nasmihal žalosten in prikimaval, dasi ni razumel govorjenja. Njegove misli so tavale po neznanih, tujih krajih, in strah jih je bilo, ker so bile tako same, tako zapuščene. Razodeti ni hotel Josip nikomur, kaj da ga muči, ker bi ga nihče ne umel, ker bi se mu vsi smejali in ga morda še silili, naj zopet toži Janka in si naloži še težji križ na rame. „Ne, ne,“ se je tolažil. „Naj pride nadme, kar hoče, samo da bo enkrat konec!“

Jankovo junaštvo pa bi ne bilo zbudilo mnogo zanimanja, ako bi se javno mnenje ne ponarejalo tako brezvestno. A taka prilika se ne ponudi vsak dan. Kolik zaslužek pisalcem, tiskarnam, prodajalcem novin! Kako imenitno se da izkoristiti takšen dogodek politično in socialno; kako duhovito in strupeno se da obrekovati in ovajati, zavijati in hujskati, črniti nasprotnike, priporočati sebe! Kmalu se je zabliskalo, in iz črnega oblaka novin je začelo grmeti in treskati.

V tej nevihti pa se je videlo, kako pametni da so pri nas preprosti, navadni ljudje, in teh je, hvala Bogu! ogromna večina. Ta ogromna večina se ni kar nič brigala za dogodek, ki je razburjal toliko src in celo nekaj možganov; hodila je mirno svoja pota in opravljala svoje posle, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo. Izmed onih pa, ki so se zdeli sami sebi važni, so hodili nekateri trdo pokonci, gledali z zaničljivim ponosom naravnost predse, mrščili obrvi in bočili prsi, kakor da bi hoteli buditi sum, da so oni tudi kričali, kar je bilo edino Jankova zasluga. Drugi pa so pobešali glave in zavijali oči, češ, glejte nas, kako žalujemo! vsak zase živ ugovor proti taki hudobnosti. Posedali so po kavarnah in pili s srdom v srcu črno kavo in puhali z ogorčenjem dim predse.

„Ali si bral?“ se je začul zamolkel glas.

„Bral,“ je bil turoben odgovor.

„Grozno!“

„Strašno!“

Nekateri pa so kleli na glas, natihem pa se veselili in preudarjali, kako bi se dala izkoristiti rabuka, ki jim je bila nekako prav prišla.

Tuje novine pa se niso ozirale na nikogar in mahale vse vprek. Konservativne so stokale, da kjer ni pravega krščanskega mišljenja, tudi ni pravega domoljubja; svobodoljubne so klicale policijo in žandarje, da napravijo red!

Janko je sedel samozavesten v kavarni zadnje vrste, kjer so bili slavnemu občinstvu razpoloženi trije politični listi in pet ilustriranih, vsi iz druge roke, samo ilustrirani iz tretje, in medtem ko so pokala po boljših kavarnah rodoljubna srca, se je ta baraba veselil, ko je bral ljute napade, in kimal zadovoljen: „Le po njih! Le dajte jih!“ Oh, kako je privoščil on klofute nehvaležnim rojakom; kako rad bi bil videl Josipa, kako se mu daljša nos!

In Josip je bil res v grozni stiski. Prišel je bil strog ukaz, da se mora neutegoma in natančno poročati, če in kako in s kakšnim uspehom se je vršila preiskava o zadnji demonstraciji, če se je poskrbelo, da zadene krivce zaslužena kazen, in kaj se misli ukreniti, da se takšni izgredi ne ponove. Po uradu so se pričela opravičevanja in dolžitve, ker je izkušal vsak prevaliti krivdo kakor nove davke na tuje rame. Josipu se je naravnost očitalo, da je postopal v tako važni zadevi premalo resnobno, in izreklo se je odločno pričakovanje, da bo zanaprej vestneje in z večjo vnemo izpolnoval svoje dolžnosti. Tiho in vdan je poslušal Josip svoj ukor, se globoko priklonil načelniku in odšel s pobešeno glavo. Vestneje in z večjo vnemo! je vzdihnil, ko je bil sam; bridko se je zasmejal in pokimal sam sebi. Toliko je torej dosegel, da se pričakuje od njega več vestnosti in večje vneme! „Tudi ukorov se človek navadi,“ je dejal tovarišem, ki so ga natančneje izpraševali in tolažili, da kdor se preveč žene, temu rado izpodleti. Kako mu vsi iz srca privoščijo to nesrečo, to je bral Josip iz njih oči, njih obrazov in besed. Da bi jim le mogel iti on popolnoma izpod nog. „Zakaj govore vedno o meni in moji nezgodi!“ si je dejal razjarjen in stiskal pesti. „Po vsem mestu so me že raznesli. Vse me gleda; vse se mi roga. In vendar nisem storil jaz nikomur nič hudega.“ Spomnil se je Ivana, ki mu je bil povedal, da je prišel zaradi Jankove neumnosti v disciplinarno preiskavo in da ga najbrž prestavijo iz službenih ozirov. Toda kaj pripoveduje Ivan to njemu? Ali mu očita, da je zakrivil on to nesrečo? Jezilo ga je tudi, da je pripovedoval Ivan to tako mirno, da se je celo šalil. Seveda, da bi jezil njega, ki se tolikanj razburja. Mirni zbadljivci zbadajo najobčutneje. Oh, nikjer nobenega miru! Predstojnik mu je gorak in išče povoda, da bi se še bolj znosil nad njim. Oh, in znosil se bo in ga potlačil in pohodil. Tovariši se mu posmehujejo, in ljudje ga zaničujejo vsi. Doma pa so nad njim žena in tast in tašča in izprašujejo in uče in svetujejo in opominjajo, da se Bog usmili.

Kakor je bežal Josip pred drugimi ljudmi, tako nekako drugi ljudje pred Jankom. Ali je to kaj prijetnejšega? A za druge ljudi Janku, ki je bolj filozofske narave, ni bilo toliko; a Ivana, Ivana že ni videl on ves teden. Tako je sedel žalosten na klopi v drevoredu, ki pelje proti Šiški, podpiral s komolci glavo in premišljeval svojo usodo. Komaj si najme kakšno stanovanje, se mu že tudi odpove. In da bi vsaj dobil hrane, ki bi jo mogel uživati! A najbrž so bili starši razvadili njegov želodec; premalo so skrbeli za njegovo bodočnost. Spomnil se je domače hiše. Tujci se šopirijo tam, kjer je njega in sestro objemala in božala mati. Solza jeze in žalosti je kanila iz rdeče obrobljenih oči. Da bi le vedel on, kje da živi sestra Zora, da bi šel k njej in pri njej umrl! Zakaj tukaj ni več življenja zanj. Kako radi so ga imeli prej tovariši! Nič mu niso zamerili, če je katerega prijateljski potegnil; zdaj vlečejo vsi njega, in kako sirovo, s kakšnim zbadanjem ga pode iz družbe! Ali je izgubil še Ivana! Da bi bil on vsaj s svojim kričanjem napravil več hrupa, zbudil več zanimanja! Da bi bili njega vsaj zaprli za par mesecev, ko se je vendar pošteno potrudil! Potem bi se ga morda usmilil kak dobrodušen rodoljub! Vsega tega nič. Vse so potlačili ti copatarji, zlasti Josip, ki je brezvestno omalovažil imenitni dogodek.

„Kaj dremlješ tukaj?“ ga je stresel Ivan za rame.

„O srečne oči!“ je dejal Janko. „Kakor žejen jelen —“

„Žejen krokar. Ti čudak, jaz te ne umejem.“

„Oh, drugi tudi ne,“ je vzdihnil Janko; „niso me umeli ne starši, ne učitelji in zdaj praviš, da me ne umeješ niti ti.“

„Ti se vedeš kakor baraba in zdaj si oblatil še mene. Zaradi tebe moram jaz zapustiti Ljubljano.“

„Obvesti me, Ivan, kdaj da pojdeš! Jaz te spremim na kolodvor, kjer je dobra gostilnica, in te dni, kar sva še skupaj, morava dobro porabiti!“

„To je opravičevanje tvoje lopovščine?“

„Odgovornost, Ivan, vzamem vso jaz nase.“

„Kakšno odgovornost pa? Saj ti sam ne veš, kaj da delaš, kakor tvoji bralci ne, kaj da pišeš. Sodišče bi ti moralo postaviti varuha. Ali se morem jaz še kje pokazati s teboj?“

„Ti postajaš že tudi frakar? Ali meniš ti, da za mene to ni hud udarec, če zapustiš ti Ljubljano? Krivdo vzamem jaz vso nase in sam pojdem k tvojemu šefu in mu razložim, kako in kaj; ali pa spišem ministru memorandum.“

„Ne govori tako neumno!“

„Samo ministrskega papirja mi kupi, in jaz ti spišem spomenico, slovensko seveda, da se bodo jezili, ko jo bodo prevajali.“

„Zdrav, Janko! Morda se ne vidiva tako kmalu.“

„Torej se te moram zdaj nagledati,“ je dejal Janko in stopil za prijateljem. „Ti, poglej no tja-le, onega moža za drevesom, ki semkaj pogleduje! Ali veš, kdo je?“

„Ne.“

„En detektiv, ki opazuje mene.“

„Tebe naj bi rajši opazoval kak zdravnik.“

Gredoč je preudarjal Janko, če ne bi kazalo njemu, da bi se sam tudi prestavil tja, kamor bo prestavljen Ivan; tako rad ga je imel. Potem pa je začel dokazovati, da je te premestitve kriv pravzaprav Josip. Zakaj je naznanil on Ivana? Prej je preganjal samo njega, zdaj je začel tudi Ivana, da bi odtrgal prijatelja od njega, hudoben in nevoščljiv človek, ki ni vreden nobenih ozirov.

Novih naklepov proti Josipu sicer še ni imel izumljenih Janko; Josip pa se je že tresel pred njimi. In kako se je bil izpremenil ta siromak v kratkem času! Ohlapno je visela obleka na sklonjenem telesu; kolena so se šibila; roke se tresle, in iz umazano bledega obraza so grozničavo bleščale vdrte oči. Par korakov, in Josip je bil truden; če je delal, ga je bolela glava; mirovati pa vendar ni mogel; neznosen nepokoj je bil prevzel duha in telo. Kako bi tudi mogel spati ponoči, ko ga je vsak dan nanovo vznemiril!

Zopet se je pripravljala slavnost, nekakšna obletnica ognjegascev, obhod, produkcija, zborovanje, veselica.

„Vse pride nad mene,“ je tarnal Josip, ki so ga zaman nagovarjali domači, da naj si izprosi dopusta.

On dopusta! S podvojeno gorečnostjo je hotel on izbrisati madež iz svojega službovanja. Da bi ga le mogel! A kakšne neprilike zopet! Koliko se bo nateplo vkup ljudi! Iz vseh lukenj bodo prilezli na dan barabe, in kaj vse se utegne prigoditi!

Kakor je bil Josip prejšnja leta nejevoljen, da se ne zgodi nič posebnega, kjer bi se mogel izkazati tako se je bal zdaj vsakega hrupa. Zakaj ne bi hodili ljudje po ulicah mirno, po dva in dva! In ognjegasci, ali morajo obhajati obletnice? Zakaj se ne zadovolje s požari? Vsaj taka človekoljubna, občekoristna društva ne bi smela dajati povodov obžalovanja vrednim izgredom. Če bi bil imel Josip odločilno besedo, on bi bil kratkomalo prepovedal vse obletnice, vse slavnosti, z ozirom na javni mir in red; zakaj prestrezati prestopke je boljše ko kaznovati.

Za Josipovo modrost, za njegove pomisleke se ni brigala živa duša, in z neizprosno brezobzirnostjo se je bližal dan slavnosti. Vso noč pred grozno obletnico ni zatisnil Josip očesa. Kakor pred napovedano vstajo je dajal drugega jutra razburjen policajem povelja in navodila in jim nalagal osebno odgovornost za vsak nered. Zlasti mlade ljudi, ki niso ne ognjegasci, ne veteranci, da je treba posebno nadzorovati in takoj udušiti, ne morda rabuke, ampak že poskus, načrt, naklep vsakršnega izgreda.

„Kdo je videl Janka Cveteža? Kaj počenja?“

„Doma leži, bolan,“ je dejal en policaj.

„Simulant!“ se je jezil Josip. „Na tega je treba posebej paziti.“

Sam je tekal po mestu. „O, Janko!“ si je dejal in stiskal zobe, „mene ne prevariš, če se še tako potuhneš. Jaz te poznam. Ko se zmrači, se boš prikradel na lice mesta, in potem gorje javnemu redu!“

Najrajši bi ga bil dal Josip s kakšno prestižno naredbo zapreti za toliko časa, da bi minule slavnosti. Toda kaj, ko so naši zakoni tako čudni in kaznujejo rajši, ko da bi preprečevali prestopke! Sodnik ima seveda legak posel; on ni odgovoren, če se zgodi kak umor ali poboj, in on ne dobi zaraditega nobenega ukora.

Josip je v duhu že kar videl Janka, kako leze iz svojega stanovanja, kako se plazi po ulicah, kako se meša med hrupaželjne ljudi. Hotel ga je zalotiti, da bi ga ne izpustil potem več izpred oči. Da ga ni zagledal nikjer, to ga je vznemirjalo še bolj. Kje je? Gotovo preži v kakšnem kotu in bo planil ob ugodni priliki iz skrivališča in bo kričal, veleizdajsko kričal. Že je slišal Josip v duhu njegov ubiti glas. Oh, in nikogar ne bo pri rokah, da bi mu zamašil usta! Policaji bodo zopet prekesni kakor zadnjič.

Iz daljave se je začul hrum. Josip se je stresel in tekel za hrumom. Ognjegasci so trobili po mestu, in šlemi so se svetili v solncu. Ta blesk je bil Josipu zopern, ker je tudi po svoje kalil javni mir in izzival odpor pravilne enoličnosti. In čemu trobijo? Zakaj ne korakajo tiho in mirno? Kaj bi bilo, če bi vsi Ljubljančani tako trobili!

Zmračilo se je, in na vrt, kjer se je imela vršiti veselica, so prikorakali z godbo in baklami ognjegasci. „Čemu bakle?“ si je dejal Josip, ki je hodil po cesti v bližini gori in doli. „In da se ljudje ne morejo veseliti brez godbe!“

Vrt se je polnil, in vzdignil se je šum in hrum, ki je neusmiljeno dražil Josipove živce. Tudi zunaj so se zbirali ljudje, da bi poslušali godbo in gledali umetni ogenj.

„Koliko jih pa še bo?“ je vzdihnil Josip in gledal in poslušal z največjo napetostjo. „Zakaj tako kriče!“ se je grabil za glavo. — „Kaj pa žvižgaš, smrkavec?“ je prijel fantiča poleg sebe za ramo in ga stresel. Fant se je preplašen ozrl, se izmuznil in žvižgal naprej. Grozna togota je grabila Josipa. Zdelo se mu je, da mu ljudje nagajajo, da kriče nalašč. Drhtel je po vsem telesu, se miril in brisal pot z obraza in gledal na uro, če ne bo že kmalu minula grozna veselica. Godba je zaigrala „Naprej zastava Slave“ in ljudje so začeli kričati. „Zdaj-le bo, zdaj-le bo,“ je stokal Josip v grozni stiski in se rinil skoz množico. Srce mu je tolklo, kakor da bi se hotelo utrgati, in mrzel pot mu je stopil na čelo. Naenkrat se mu je zdelo, da sliši zopet Jankov glas. „Že kriči, že kriči,“ je zavpil. „Policija, policija!“ S komolci si je delal pot in klical policijo. Ljudje so se umikali, se jezili in se rogali za njim.

„Primite ga, primite ga! Tam-le kriči on, Janko Cvetež,“ je ukazal policaju, ki je bil prihitel, in kazal na množico. Obraz in glas mu je bil tako čuden, da se je policaju zdelo, da se je komisarju zmešalo. Miril ga je, da ne kriči nihče, da ni nobenega nereda, da se Cvetež še geniti ne more iz postelje, ker je bolan.

Josip se je stresel, spoznal je, da se je bil prenaglil. „Vi ste odgovorni,“ je dejal policaju z negotovim glasom in se izgubil v noči. Nepopisna pobitost ga je prevzela. Nič več mu ni bilo mar javnega reda; samo to mu je šlo po glavi, kako se je bil zaletel, kakšno sramoto si nakopal. Taval je obupen po temnih ulicah, se tolkel po čelu in vzdihal, kaj bo, kaj bo. Domov se ni hotel vrniti, dokler je slutil, da je še kdo pokonci, ker se ni hotel z nikomer razgovarjati. Sedel je na samotno klop, si podprl glavo in premišljeval, dokler mu niso onemogle izmučene misli. Kakor top in brezumen se je vzdignil in se vlekel s pobešeno glavo proti domu.

Doma je že vse počivalo, ker je bil naročil Josip, da naj ga ne čakajo, ker ima dela vso noč. Tiho se je splazil v spalnico, legel napol slečen in takoj zaspal; daljnjega truda in napora ni prenesla več narava.

Drugega dne je vstal Josip pozno. Zdel se je sam sebi kakor prerojen, čil in krepak. Hitro se je napravil, poslušal in čakal, kdaj da bi mogel oditi neopažen, in zvito se muzal. „Prvi jim moram prinesti novico, presenetiti jih moram,“ si je kimal in tiho odšel. Stopil je v bližnjo trafiko in si kupil od vseh novin, kar jih je bilo naprodaj, po en izvod.

„Petnajst krajcarjev doboste iz goldinarja,“ je dejala prodajalka.

„Kar pustite!“ je mignil Josip. „Komur prineso novine takšno novico, ta jih ne more preplačati.“ Josip se je zasmejal, pokimal prodajalki in šel. Doma je vrgel šop novin na mizo, poklical Milico, uprl roke v bok, vzbočil prsi in ukazal ponosen: „Veseli se in beri, Milica!“

Pretresljivo je zakričala Milica, ko je zagledala čudni, kakor tuji obraz svojega soproga in bleščeče oči, ki so gledale, kakor da bi videle vse kaj drugega. Prestrašena je hotela zbežati; toda Josip jo je prijel trdo za roko.

„Veseli se!“ je dejal zopet. „Jaz sem dosegel, kar sem nameraval. Nič več Narobe; odzdaj zanaprej plemeniti Narobenau, in ti po meni plemenita Narobenau.“ Zasmejal se je, da je groza izpreletela Milico. Poskušala se mu je iztrgati iz rok, toda še tesneje jo je prijel. „Ali se ne boš veselila z menoj?“ je gubančil čelo, in oči so mu grozeče temnele. „Ali se nisem trudil jaz tudi za tebe, ki si se mi rogala, da ne dosežem s svojo vnemo nikdar ničesar? In Ivan se mi je rogal, in Janko me je zaničeval. A kje sta ostala tadva za menoj! Rešil sem pa tudi državo, pomisli! vso državo z nevarnostjo svojega življenja. Kaj molčiš? Govori!“ je zakričal.

Milica pa se je obračala stran, da ne bi videla groznega obraza, in koprnela od strahu. V smrtni stiski se je domislila, da se takšnemu siromaku ne sme ugovarjati.

„Oh, Josip,“ je dejala s trepetajočim glasom, „ljudje bodo prišli čestitat, in sobe še niso pospravljene. In tudi ti se moraš lepše obleči.“

„To je res, Milica,“ je dejal Josip in se nekako zamislil. „Novo obleko si moram naročiti. Stroški bodo; a kaj se hoče!“

Medtem se mu je bila Milica izvila iz rok, stekla iz sobe in zaklenila vrata za seboj.

Se isti dan so odpeljali Josipa na Studenec. Spremil ga je tast in en paznik.