Krasna si bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
Ko ti prozornih globočin
Nevihte temne srd ne moti,
Krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak,
Ko hod deklet s planine;
In jasna si ko gorski zrak,
In glasna si, ko spev krepak
Planinske je mladine, —
Krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
Valove te zeleno-modre:
Temna zelen planinskih trav
In vedra višnjevost višav
Lepo se v njih je zlila;
Na rosah sinjega neba,
Na rosah zelenih gora
Lepoto to si pila, —
Krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
Od doma se mi zdiš poslanka,
Nesoča mnog mi ljub pozdrav,
Bog sprimi te tu sred planjav! ...
Kako glasno, ljubo šumljaš,
Kako čvrsto, krepko skakljaš,
Ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
Zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno ležeš in počasi,
Zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
Zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
Grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš!
V tej boli tožna in počasna,
Ogromna solza se mi zdiš,
A še kot solza — krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
Ko ti prozornih globočin
Nevihte divje srd ne moti!
Pa, oh, siroti tebi žuga
Vihar grozan, vihar strašan;
Prihrumel z gorkega bo juga,
Divjal čez plodno bo ravan,
Ki tvoja jo napaja struga —
Gorje, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo oblok,
Krog tebe pa svinčena toča,
In dež krvav in solz potok,
In blisk in grom, — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
In ti mi boš krvava tekla:
Kri naša te pojila bo,
Sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
Kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda,
V oblakih tvojega neba,
Kar vode v tvojih bo planinah,
Kar bode v cvetnih je ravninah,
Tačas prodrvi vse na dan,
Narasti, vskipi v tok strašan!
Ne stiskaj v meje se bregov,
Srdita čez branove stopi,
Ter tujce, zemlje-lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!
