Soča voda je šumela

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
»Soča voda je šumela ...« 
Odlomek iz povesti goriške polpreteklosti

Joža Lovrenčič
Nedosledno zaporedje ločil pri premem govoru.
Izdano: Mladika 2/1–3 (1921) 6–7, 21–22, 37
Viri: dLib 1, dLib 2, dLib 3
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

Tinka Stanič je slonela na oknu enonadstropne hiše v Kanalu in gledala v aprilski podvečer, ki je bil poln prve pomladi. Kostanji ob cesti so bili v najlepšem cvetju in vse na okrog so bila polja in rebri kakor posuti s snegom: češnje so stale, druga ob drugi kakor lepe bele nevestice. Tu in tam je med njimi — zarudela deklica v polsnu, kazala svoj nakit jablana, a tam doli pri sveti Ani so molčale vitke ciprese, kakor da se preliva po njih modri mrak. Na eno najvišjih je priletel rumenokljuni pevec in pel serenado, ki je prekašala oglašujoče se slavčke v grmičevju in se zgubljala preko trga, kakor bi se zlila z odmevom šumenja Sočinih valov, prelivajočih se drug v drugega, čudeč se lepoti naše zemlje. Bela cesta se je tam za ovinkom pred trgom izgubila in ko se je spet zavila, jo je oko le še nekako slutilo, tako jo je zakrival večer.

Učiteljica Tinka je, zamaknjena v to podvečerno lepoto, skušala posnemati kosovo večernico:

Ti, ti, ti, ti —
čakam te, čakam
in tebe ni, ni.
Trd si, trd —
 pridi, glej, vrt
čaka naju
v svojem sijaju,
da v lepem maju
dvoje src zaživi
lepe dni —
hi hi hi hi! ...

Zadovoljna je bila in se nasmehnila. Kos je dopel in odletel v nizko grmičevje, nevedé, da ga je poslušala in prestavljala njegovo pesem v človeški jezik mlada, lepa učiteljica, ki je čakala svojega fanta. Ko je odletel kos in je Tinka povesila oči, je zapazila, kako se je utrnil s sveče cveta na kostanju onkraj ceste cvetni list in polagoma padal, gledala ga je in spremljala do tal in zavzdihnila. Hoteč se odmakniti od okna, je obstala in uprla radoveden pogled tja proti deskam, kjer je izginjala cesta. Ura v sobi je bila šest.

»Tarata tarata tarata ta ta! ...«

Postiljon je zatrobil dober četrt ure pred trgom in naznanjal Kanalcem prihod pošte iz Gorice.

Tinka je čakala na oknu. Srce ji je začelo biti hitreje in ko je zagledala pošto, ki je prišla tam izza ovinka in se bližala pokopališču, je stopila k zrcalu, si popravila lase — dasi ni bilo potrebno — in se vrnila nazaj k oknu. Medtem je pridrdral dvovprežni poštni voz v trg in se vstavil pred poštnim uradom, ki je bil v pritličju nasprotne hiše.

Učiteljica se je vzravnala in stopila za čipkasto zaveso, da ne bi izdala prevelikega pričakovanja: »Ve, kje sem. S prvim pogledom me mora iskati!« si je mislila.

Vratca pri poštnem vozu so se odprla. Izstopil je prvi mlad fant in ne meneč se za kanalske radovedneže, ki so obdali poštni voz, se je ozrl naravnost proti učiteljičinemu oknu. Zapazil je Tinko za zaveso in se nasmehnil. Tedaj je ona stopila k oknu in ko se ji je odkril, mu je odzdravila z lahkim poklonom in hrepenenim pogledom. Avskultant Anton Filipič je dal spraviti svojo prtljago v Kotlarjevo gostilno, kjer si je bil že vnaprej zagotovil stanovanje. Tudi sam je stopil tja. Na dvorišču pod košatim kostanjem je dobil pri okrogli, pogrnjeni mizi družbo: gospoda sodnika, nadučitelja, dekana in davkarja. Pili so pivo in rešetali kake malenkosti in goriško politiko. Ko so zagledali prišleca, so postali pozorni, le sodnik je vstal in zaklical:

»Dobrodošel Tone!« Stisnil mu je roko ter ga začel predstavljati. Avskultant je prisedel, naročil pivo in si zvil cigareto.

»Tako vidiš,« je povzel sodnik besedo, »v najlepšem času si prišel na deželo. Malo spremembe v dnevni družbi in kraju dobro de. Če ti bo dolg čas po Gorici, ni daleč.«

»Zadovoljen sem, da me niso vrgli v Istro,« je odgovoril Filipič »kamor mora navadno večjidel sodnega pomladka!«

»Gotovo ste navzgor dobro zapisan« je rekel davkar, ki je žvečil cigaro in se od časa do časa jezil nad njo, da mu ne vleče.

»Čo, čo!« je menil dekan; nadučitelj ni imel kaj pristaviti.

Tako je prišel v Kanal avskultant Anton Filipič in se uvedel v družbo.

Avskultant se je vlegel in privil luč ter gledal, kako je prasketaje ugasnila. — Zaprl je oči, da bi zaspal. Pa ni mogel. V temni sebi je pri zaprtih očeh videl samo svetlobo in v tej svetlobi razne kraje in osebe, ki so mu bile vse znane. Gledal je in razmišljal, in hoteč ugotoviti budno stanje ali sanje, je odprl oči.

»Ne spim še,« je pomislil. In spet je strnil veke in panorama prošlosti se je razvijala kakor v filmu pred njim. Vse mu je bilo jasno, le posamezne partije so ga presenetile: ni si znal razložiti, ali jih obuja podzavestno doživetje, preko katerega je šel, ne da bi ga upošteval, ali jih vstvarja njegovo telesno razpoloženje. V tihem ugodju je opazoval kentavra, ki je drvil preko ravni, izstreljajoč na levo in desno z napetega loka puščice. Puščica je priletela v drevo in usahnilo je, priletela je v zemljo in iž nje je planil plamen, obtičala je v vodi, in iž nje se je dvignila v srce zabodena nimfa, ki je izkrvavela in z vdanim pogledom kazala na kri, ki je pordečila valovje. Nenadoma se je kentavr izprevrgel v satira-baha in se drvil po lesu, v katerem so se svetlikali na zaokroženih jasah odsevi rumenega solnca — svetla telesa nereid. Planil je med nje, zgrabil med splošno zmedenostjo in prestrašenostjo najlepšo in pustil druge, da so zbežale. Poigral in pošalil se je z njo, potem se neizrečeno rogavo posmejal in izpustivši jo, drvel naprej po gozdu, da preseneti iznova kje kolo svojih ljubih znank ...

Avskultat je gledal in gledal te prizore ne da bi kaj razmišljal in je zaspal.

II.[uredi]

Prešel je lepi mesec maj in kanalska družba je v vročem junijskem popoldnevu sedela pri Kotlarju in razpravljala dnevna vprašanja. Davkar, ki je bil poleg dekana najstarejši Kanalec, je menil, da še ni bilo take vročine kar pomni. Dekan, ki je preučeval lokalno kroniko, je ugotovil leto 1816, ko je tako žgalo, da je požgalo vse in priklicalo lakoto. Skliceval se je na Valentina Staniča, domačina, in njegova sodba je obveljala, dasi je sodnik Gorjup — tudi domačin — skušal letnico izpodvreči, sklicujoč se na ustno izročilo.

»Ne boste, gospod sodnik! Ali naj Vam dobesedno citiram Staničevo »Proshnjo za dobro lejto. Per grosno veliki lakoti v lejtu 1817 dershana v Rozhinju« je argumentiral dekan. Avskultant Filipič je pritrdil dekanu in ga podprl s hišno tradicijo Staničeve nečakinje. Njegove pripombe so vzbudile obče muzanje in spravile vremensko vprašanje z dnevnega reda.

»Filipič pa meteroolog! Hahahaha! ...« se je nasmejal sodnik.

»Da, da,« je zbodel nadučitelj šegavo, »kar je prišel gospod avskultant, je vzorna učiteljica Stanič očividno zgubila navdušenje za svoj poklic. Zdi se, da z gospodom avskultantom študirata metereologijo in astronomijo ter podobne realne znanosti!«

»Čujmo, čujmo!« je odvažno zaklical sodnik ter se nagnil k dekanu in mu šepnil nekaj na uho. Dekan se je nasmehnil in zamahnil z roko po zraku, kakor bi hotel odvrniti muho in menil po svoji navadi: »Čo, čo!«

Jurist - komponist Kocjančič je pomembno pogledal avskultanta in ga še dregnil s komolcem. Avskultant ga je ošvignil z očmi in razumela sta se.

Davkar, ki je bil že onstran dobrega in zlega, je govoril resnico:

»Naš gospod avskultant — branil ga bom do konca — je pošten človek, nič manj ko naš gospod sodnik! Pomislite, kako je ž njegovim prihodom oživela čitalnica, kako se je razvila družabnost, kako je propagiral misel »Glasovega« poziva, naj se postavi Staniču v Kanalu dostojen spomenik, ki naj budi v narodu spomin na velikega domačina vse čase in poživlja narodno zavest. Vsi se spominjate še, kako se je odločno postavil za narodnost, ko smo debatirali o Marušičevih člankih po »Novicah« in »Domovini«. In konečno ne smemo pozabiti, da je član Lavričeve »Soče« od početka in da je že v njenem organu napisal ta in oni članek, kljub temu, da je državni uradnik. In to pomeni dosti, gospoda, ko nam gledajo tako na prste, da bi slovenska beseda ne prišla do svoje veljave in pravice!«

»Čo, čo!« je menil dobrodušno gospod dekan ter nadaljeval: »Napijmo gospodu avskultantu!« S pozivom je obenem opozoril na pozno uro, da opraviči svoj odhod.

Nadučitelj je doumel dekanovih besed smisel in predlagal, držeč v rokah polno čašo, eks!

Trčili so in izpili na Filipičevo zdravje.

»Vi lahko ostanete!« je pomiril dekan družbo, ko se je odpravljal. Družba je seve bila že tako brez debate rešila principijelno sedišče in voščila dekanu lahko noč.

Kocjančič je povzel besedo: »Je že tako — med seboj se vendarle najbolje razumemo!«

»Sedaj lahko kvantamo, se pravi z drugimi besedami, ne da bi rekel, da bi sicer ne mogli,« je menil sodnik.

»Samo javno izpraševanje vesti bi bilo in tega se človek pred duhovnimi gospodi izven cerkve vendarle ženira!« Tako davkar, ki mu je črna kava pomogla do stavka.

»Ti zahajaš na duševno polje, davkar!« ga je zavrnil avskultant. »V to smer, se zdi, da ni ne eden od nas orijentiran. Vsaj nocoj ne!«

»Tako je! Živjo avskultant!« je pritrdila družba in trčili so.

Kocjančič je nato z obema rokama šel skozi lase naslanjajoč se na stolico in rekel:

»Gospoda, pa zapojmo! Nocoj smo bili še ves čas tihi!«

»Zapojmo, zapojmo!« so pritrdili vsi in ugibali, katero bi.

»Katero?« je ponovil Kocjančič in z desno roko segel spet skozi lase.

»Ono furlansko, ki je »moja« in odgovarja vsem.«

»No?« je čakala družba.

In avskultant je naznačil tekst in melodijo:

Quand che lavi su per Carnia,
jo no lavi mai diband.
tre nolutis per scarsele
e li frutis per diband ...

Družba se je pomenljivo spogledala in zapeli so pesem tako od srca, da je šla iz dvorišča preko trga kakor hrepeneč vzdih vseh zapovrstjo — —.

Ko so odpeli, je začel Kocjančič razlagati čudovito melodijoznost in prešel na teorijo narodne pesmi. Muzikalni del so mu pustili razlagati, a ko se je dotaknil teksta, so dobili podeželski kvantarji svojo besedo. Sodnik Gorjup je interpretiral furlanski motiv s svojega stališča: Carnia mu je bila banjška planota in drugi hribovski kraji, koder je službeno in neslužbeno komisijoniral in se nalezel žganja in lešnikov in drugih dobrot, o katerih ni imel navade praviti doma svoji lepi gospe, da ji ne vzbudi puntarske tolminske nravi. Prepričan je bil in izrazil je svojo vero, da ga žena spremlja — v mislih na vseh potih.

Družba se je pod mizo z nogami sporazumela in se zasmejala, Kocjančič pa je dal svojemu smehu še poseben povdarek.

Nadučitelj je dregnil avskultanta:

»Če je šel vaš glas s pesmijo preko strehe in dobil odprto okno, ne vem, kako bo jutri. Gospodična ne bo zadovoljna z vašo pevsko izpovedbo. Žensko samoljubje tozadevno ne pozna odpuščanja! Sicer pa — no, saj med vama je stvar resna ...«

»Oho, oho!« vsi.

Avskultant je zamahnil z roko. Gesta je bila taka, da ni bilo treba besed.

»Kaj bi tajili!« se je vmešal davkar. »Čudne govorice predejo Kanalke in nam niso tuje, gospod avskultant;« je nekako uradno povdaril in še dostavil zaključek: »pred pustom se zdi boš dal valeto na fantovske dni!«

Sledilo je splošno začudenje, ki pa je bilo hinavsko.

»Furlansko pesem si je vzel za motto življenja — kdo bi zameril takemu junaku! Korajža velja!« je poskušal braniti Kocjančič svojega prijatelja, misleč nase.

»Čo, čo, bi rekel dekan!« je sodnik pritrdil z negotovim glasom in nagnil kozarec.

Avskultant Filipič pa je — vinjen ko drugi — spregovoril:

»Gospodje! Precej sem molčal. Zdaj me pa čujte enakega med enakimi z odkrito besedo. (Družba je trčila: Živjo odkrita beseda!) Ko krajcar smo si slični in pezdir bi vam vrnil z brunom, če bi bil zloben!«

Družba je samo gledala in ni prišla do tega, da bi ugovarjala. Ko je Kocjančič zaklicavši »Bravo!« izpil do dna svoj kozarec, so se spet razgibali jeziki.

III.[uredi]

Pozna jesen.

Pred pošto so stali avskultant Filipič, pripravljen na pot, sodnik, Kocjančič in še par tržkih magnatov. Zbrali so se, da se poslovijo od avskultanta, ki je bil premeščen v Bovec za sodnika.

Pošta je prišla. Filipič se je smeje poslovil in mimogrede poslal z roko zadnji pozdrav proti razsvetljenemu oknu, v katerem je bilo videti učiteljico.

Postiljon je švignil z bičem in pošta je zaropotala v jesensko noč skozi trg.

Učiteljica Tinka se je odmaknila od okna, sedla na stolico ob mizi in naslonivši glavo v roke začela sunkoma ihteti.

Vse je bilo končano. Ljubezen, ki se je vzbudila pred šestimi leti na veselici abiturijentov in abiturijentinj, je šla. Slana je ožgala njeno cvetje. Filipič, tedaj že jurist v drugem letu, je še idealno mislil, a ko je prišel v službo, je vidoma pojemal ogenj in v Kanalu je bil postal zadnje čase kar hladen. Pozabil je na vse in se skliceval na prokleto realnost, ki sili človeka računiti. S tem je opravil in vesel je bil, ko je zvedel, da je premeščen v Bovec.

Med ihtenjem je vzela Tinka pero in z drobno pisavo izlila na beli papir svojo žalost:

Soča voda je šumela,
mesec je na nebu s'jal,
jaz pri oknu sem slonela,
ko si ti slovo jemal.

Drugi si podal desnico
in poljubil jo strastnó,
men' zamahnil si z levico,
a še to tako hladno.

Ti me boš pozabil kmali
in boš vžival lepi svet.
Men’ pa bodo pokopali
v cvetu mojih mladih let! ...

Ko je napisala pesem, je iznova zaihtela — ni se mogla drugače utolažiti, kot da je vzela papir in napisala obupno pismo sodiku Antonu Filipiču v Bovec. Bilo je zadnji klic, ki je izzvenel v bridko resignacijo.

*

Učiteljica je zaupala Kocjančiču svojo pesem. Nemalo se je začudil:

»Glej jo no,« je rekel »saj si prekosila svojega strica! Čakaj, vsaj pesem ne sme ostati pozabljena! Napev ji bom dal. Videla boš, cela Goriška jo bo pela in še preko deželne meje pojde. Z njo bo živela tvoja ljubezen in žalost, ko tebe že davno ne bo več!«

Bodrežanka Tinka se je nasmehnila svojemu sošolcu iz kanalske enorazrednice:

»Je že uglašena. Sama si jo pojem po onem furlanskem napevu. Quand che lavi su per Carnia ... Filipič jo je prinesti v Kanal. Še vem, kdaj ste jo prvič peli pri Kotlarju.«

Kocjančič je poskusil zapeti — tekst je odgovarjal. Šla sta v čitalnico in komponist se je vsedel h klavirju in zaigral in pel sotto voce, ker učiteljica ni marala, da bi Kanalci slišali. In vendar ni mogla zabraniti. V par tednih je bila že obče znana in peli so jo, ne da bi mislili ob njej na učiteljico in njeno ljubezen.

*

Prišla je pomlad.

Učiteljica Tinka, ki je vidoma hirala, je kašljala. Prehladila se je bila v zimi in ni mislila na to. In v pomladi, ko je spet maj odel lepo kanalsko okolico v zelenje in cvetje in se je oglašalo od vsepovsod petje, je umrla. Ponesli so jo k sveti Ani tja pod ono cipreso, s katere ji je pel pred letom rumenokljuni pevec.

Prvi je prišel za njo komponist Josip Kocjančič.