Snidenje in slovo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Snidenje in slovo. Črtica z besarabske fronte.
France Žužek
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/27 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Začetkom septembra 1914 je bil prideljen naš polk ogrski pehotni diviziji in je tvoril jedro napadalne čete v oddelku med bistrim Dnjestrom in Seretom v severovzhodni smeri. Odločno smo zgrabili tedaj Rusa, ga vrgli in zasledovali s tako naglico, da je komaj odnašal pete. Ustavil se je bil šele na bregovih kot belouška zvitega Sereta in nam pripravil ne prav preveč prijazen vzprejem. Teden dni so bobneli topovi in tulili pesem smrti, bobneli, rohneli in želi. Sledil je napad za napadom, in redčile so se vrste neprekosljivih naših borcev. A če vztraja kdo, vztraja gotovo kranjski Janez! Zagnali smo se ob ruske mase, zatopotale so strojnice, zaškrtnilo je železo ob železo, planjava je zadrhtela v vzklikih ranjencev, — in v pol dne smo si izsilili prehod čez reko.

Prevladala je na obeh straneh onemoglost, zato je prenehalo za par dni mesarsko klanje. Izmenjali smo se z nekim drugim polkom, da se odpočijemo od nečloveških naporov zadnjih dni.

Osnažili smo se, posušili in naspali, pa je spet zadonela slovenska pesem čez neizmerno gališko plan. — Rusi so pa ojačili med tem časom svoje poražene čete in napadli, ko se ni menda nihče nadejal. Še preden smo mogli mi na pomoč, so prodrli našo bojno vrsto, in šlo je z grozno naglico nazaj, nazaj, samo nazaj. Ustalili smo se bili enkrat, a ruski naval je bil prehud, presilen. Držali smo do zadnjega diha, ker naši fantje ne gredo nazaj brez povelja, čeprav so na mestu vsi mrtvi. Naš vojak zarentači in — drži, da ga ne premaknejo vsi svetci z njegovega mesta. Tako je bilo tudi tedaj, a vse zastonj!

Bili smo se in bili, pa je prišlo ravno v zadnjem hipu povelje: »Splošno umikanje! Smer tista velika hiša na planjavi! Reši se, kdor se rešiti more! Zbrati se za gozdom!« — Presenetilo nas je, a le za trenutek; nato smo pa skočili in tekli nazaj, da smo komaj lovili sapo. Kdor je bežal takrat, bo pač pojmil, kaj se pravi, bežati v neredu. Za gozdom smo se zbrali in prešteli svoje vrste, med katerimi je manjkal marsikateri rojak. Nato smo korakali nazaj, malo pobiti in poparjeni izprva, kasneje smo se pa razvneli, zavriskali in zapeli kot včasih pod vaško lipo ob tihih poletnih večerih.

Ustavili smo se na levem bregu Dnjestra in pripravili vse potrebno za vzprejem Rusov, ki jim pa niso posebno dišali nadaljni napadi, kajti zbiti so bili tudi sami dovolj. Par dni smo čakali, da se ravsnemo in kavsnemo spet, a zastonj! Kar naenkrat pa pride povelje, naj se pripravimo na pohod, kajti vsak čas odidemo na besarabsko mejo k svoji diviziji.

»Napadli bomo spet,« je pripomnil nekdo.

»Najbrže napadajo že Rusi, pa se boje, da ne prodro fronte, zato jo bo rinil naš Janez tja, ker le on ne beži,« je menil drugi, ki je imel čepico postrani.

Tako in podobno so ugibali kot vedno, ko je prišlo povelje za pohod. V fronti se ti reče samo: »Bodi pripravljen! V toliko in toliko minutah gremo!« Drugega ne izveš nič. Kam, kako, zakaj, ta vprašanja strme neodgovorjena vate.

Pa smo odkorakali in korakali od dveh zjutraj pa do poldne. Legli smo, popili vsak malo črne kave, potem pa spet: »Pokonci, naprej! Marš, marš!« Zganile so se dolge pohodne kolone in se premikale komaj vidno naprej. Vojaštvu so se krivili hrbti pod.težkimi bremeni in korakalo je tiho, resno. Sempatja je onemogel kdo, se zgrudil, in sanitejec ga je krepčal iz stekleničice.

Pod večer smo prišli do neke vasi, kjer smo se ustavili in prenočili ter se odpočili. Bili smo — hvala Bogu! — na cilju, približno v kotu, kjer se stikajo Galicija, Bukovina in Besarabija. Drugi dan smo šli v postojanke, ki še niso bile dodelane in kjer je bilo sto in sto sledov o bojih, ki so se bili tam pred tremi tedni. Tedaj so mirovali Rusi in mi. Rusi so imeli opravka na Rusko-Poljskem in na svojem desnem krilu, kjer jih je prav tedaj ogrožal Hindenburg, mi smo bili pa tudi preslabi. Pripravljali smo se za zimo. Gradili smo dvonadstropne postojanske, opletali jih s protjem in kopali vsekrižem po planjavi najrazličnejše jarke, ozke in široke, za pehoto in konjenico, celo za topništvo.

Naravnost sijajno vreme smo imeli tedaj. Cele tedne je sijalo solnce kot spomladi, le noči so bile malo neprijetnejše in hladnejše. Kopali smo, kadili in se pogovorili včasih, kako je bilo takrat v — starih časih — — —

Opoldne in proti mraku se je splašilo po navadi topništvo, a ponoči je bilo spet vse mirno, le poljske straže so motile zdaj pa zdaj s posameznimi streli tišino bojne ukrajinske noči. —

Tako so nam potekli trije tedni. V zadnjih dneh smo bolj hiteli z delom, kajti bila je tu prva polovica oktobra, in začel je pritiskati — zlasti ponoči — mraz. Rusu, ki ima jako bistre oči, to seveda ni bilo prav in začel nas je preganjati s šrapneli in granatami, da smo imeli vsak dan najmanj enega mrtvega in povprečno šest do deset ranjenih. V Bukovini, od katere nas je ločil le Dnjester, so se pa bili skoro dan za dnem ljuti boji. Poslušali smo vse to in vedeli, da ni daleč čas, ko se bo zagnal Moskal ob naše vrste s svojimi masami in da bo veljalo spet: »Ali, — ali!«

Zadnje dni je bila naša stotnija v rezervi v nekem globokem jarku za hribčkom, kjer smo delali obširne barake za zimo. Bili smo sicer koj za rojno črto, a brez nevarnosti, ker nas ni mogel zadeti noben strel, marveč so leteli vsi daleč čez nas. Tudi nas ni mogel izvohati Rus vkljub svojemu izvrstnemu nosu. Delali smo počasi in pokopali padle junake, ki jih je doletela prezgodnja smrt daleč od doma tam na gališki planjavi.

Pričakovali smo vsak dan novih fantov, ki imajo priti vsak čas, da nadomestijo naše izpogube, ki niso bile ravno pregrozne, a majhne tudi ne.

In res se je pojavila že drugi dan pred nami pehota v čisto novih oblekah in rdečih lic.

»So že tu, naši novi fantje so tu!« je šlo od ust do ust.

»Na zdravje, kako je, kako?« so nas pozdravljali.

»Bo že, bo že, le Mice nam bolj poredkoma pišejo,« odgovori eden starih, a nasmehne se ne, le dva oblačka dima spusti naenkrat iz pipe.

Padala je opazka za opazko, jaz sem pa gledal, ali bom zapazil kje kak znan obraz, ali ne. Namignil in namuznil se mi je marsikdo, a poznal nisem nobenega; najbrže so bili vmes moji novinci od kadra, ki sem jih bil učil.

Kolona koraka, koraka. —

Zdaj, — nihče drugi ni!

»Tone!«

Zganil se je in pogledal v nasprotno stran.

»Tone!« ponovim glasneje.

Pogleda in strmi. — Ne pozna me.

»Me ne poznaš, Tone?«

»O, si ti France? Kako si se izpremenil! Šele po glasu sem te spoznal. Posušil {prelom strani}} si se, posušil.« Stisnila sva si roke in si pogledala za trenutek iz oči v oči.

O, kako sladko je snidenje s prijateljem, ko si že mesece in mesece pogrešal sorodne duše!

»Tone, kar sedi malo, pa se pogovoriva.«

»Moram naprej, da mi ne odidejo.«

»Ne boj se! H kateri stotniji si prideljen?«

»K sedmi.«

»Dobro. Vem prav natančno, kje so njene postojanke. Pogovoriva se malo, nato te pa spremim do tja.«

Sedel je in odložil nahrbtnik, ki ga je bil utrudil.

»Si bil štirinajst dni na dopustu, ali ne?«

»Da, ravno ob košnji, ob največji vrši.«

»Kako si se pa imel? Dobro, kaj?«

«Tako, veš, France, tako! Prav dobro, a bilo mi je grozno dolgčas in pusto. Pa tesno mi je bilo pri srcu, tako tesno, da je nemogoče povedati. Veš, kosil sem, rad bi bil malo zavriskal, pa mi kar ni šlo. Vedno mi je hodilo na misel, da je ne bom kosil nikoli več, tiste sočnate trave na naših Mlakah. Brusil sem koso, pa mi je pela: „Ne boš nič več, ne boš nič več, samo še zdaj, samo še zdaj!«

»Ne bodi smešen, Tone, ne,« sem ga pomirjeval, a bilo mi je grozno hudo in beseda mi ni šla prav iz ust.

»Nič smešen, France! Poznaš me, da nisem bil nikoli zajčji, in ne bojim se jih, če jih pride pet, A tu te pihne lahko vsak smrkovček, kaj moč!«

»Pa vendar ne misliš pasti?«

Molčal je in se bridko nasmehnil.

»Nekam čuden si, Tone!«

Skomizgnil je z rameni in dejal: »Vedno sem bil odkrit napram tebi, tudi danes bom. Glej, ko sem šel prvič gori, sem bil drugačnega srca, rekel bi, neumen ali nepremišljen, in nič ne bi bil porajtal, če bi bil padel takoj. Bil sem ranjen in sem prišel na dopust. Da si ti videl, kako sta se mi postarala v teh mesecih oče in mati. Za deset let najmanj, France! Delal sem, oče me je gledal, pa so mu prišle solze v oči, »Kaj pa jokate, oče?« sem vprašal, dasi sem slutil, zakaj. »Kaj ne bi!« je dejal. »Celo življenje sem se trudil in pehal za otroke, izmed katerih si mi ostal le še ti. In ravno sem mislil, kako te oženim, in se veselil, da ti morem prepustiti domačijo brez dolga, pa izbruhne vojska.« »Ne bojte se, oče, saj ne bom padel!« — »Bog vedi!« je rekel, »Prvič te je Bog varoval, ali te bo tudi v drugo?« Molčal sem in delal,

»No, to ni posebnega! Saj so tudi naši jokali!«

»Veš, je bilo drugače kot ponavadi; in tudi meni je namigávala vest, da sem zadnjič doma. Premisli, France, je, veš, res hudo! Oče in mati sta stara, domačija je velika, in jaz, sin — edinec, sem dan na dan na tehtnici. Če padem, se podre vsa stavba, ki sta jo zidala oče in mati na mojo podlago. Ostaneta sama, starca brez pomoči, in domačija postane vdova.«

Obmolčal je, v očesu mu je zablestela solza, meni je pa šlo skozi meso in mozeg s čudno grozo: »Domačija — vdova, domačija — vdova.«

Vstal je in se oprtal.

»Moram naprej, se pogovoriva pa še po poti kaj.«

»Francka menda ni bila tako žalostna in čudna kot ti in tvoja dva stara,« sem mu ponagajal,

Tonetu se je zjasnilo obličje, »To je pa res, to! Kadar sem govoril z njo, sem bil vedno drugačnih misli in niti na misel mi ni prišla smrt. Veš, je še vedno kot je bila: Rdeča, sveža, nedolžna in urna, da se ti še vedno zasuče kot na krožniku. Pa oče in mati vesta, da jo imam.«

»Menda ne?«

»Res, prav res!«

»No, in?«

»Vesela sta in prosita le Boga, da pridem še živ in zdrav nazaj, pa jo vzamem.« 

»Kako si se pa poslovil od nje?«

»Kako si pa čuden, čemu me dražiš?«

Smejala sva se oba, in veselilo me je, da sem ga spravil v dobro voljo in mu pregnal tužne misli.

Prišla sva po jarku do sedme stotnije, si segla v roke in se poslovila kot se poslove dobri prijatelji.

To je bilo krog desetih dopoldne. Rus je kaj hitro opazil premikanje za našo črto in nam voščil po stari navadi, ki je pa seveda še niso poznali naši pradedje, dober dan s šrapneli in granatami. Imel je naš voj, ki je kopal jarek, dva ranjena in enega mrtvega. Pokopali smo ga popoldne. Rus je streljal večinoma s težjim kalibrom, naši so mu seveda tudi odgovarjali polagoma cel dan, pod mrak so se pa razkačili na obeh straneh in kanonada je bila taka, da nisem ločil strela od strela.

Že sem bil vesel, da je napočila noč in da bo spet mir. Legel sem in premišljeval snidenje s Tonetom, Ni se mi zdelo posebno važno, ker je bil tako malosrčen in mislil le na smrt, saj je človek nehote vedno tak! Danes misli, da mu ne more nihče do živega, a jutri bo ravno nasprotnega mnenja. Dolgo sem premišljal in že sem dremal, kar se oglase topovi tik za nami in pojo peklensko pesem kot še nikoli: Bim, bim, bim, bim ! Bev, bev, bev, bev!

»To bo poljsko in gorsko topništvo,« si mislim. »Pa kaj naj pomeni, da so pripeljali baterije kar na planjavo?«

Stvar so mi razložili drugi: Pri eni naših stotnij so delali Rusi podkope in so bili že tako blizu, da so naši čutili udarce njihovih krampov. Naznanili so to nazaj, in topništvo je prišlo na planjavo, ker je bilo sicer zadeti nemogoče.

Dve uri in pol so grmeli topovi, Rusi so odgovorili sem pa tja, a njihovi streli so leteli daleč čez Dnjester tja v Bukovino. Kasneje smo zvedeli, da so padale naše granate natančno na ono mesto in zbile čisto vse, da ni ostala niti miš živa.

Pa Rus se je maščeval koj zjutraj. Ogrožena je bila sedma stotnija, ki ji je streljalo rusko topništvo ravno v bok, torej naravnost v strelski jarek. Že navsezgodaj zjutraj se je začel ogenj. Mi v rezervi se nismo posebno zmeniji zanj, le vedeli smo, da bomo zopet kopali grobove.

V kake pol ure prineso sanitejci prvega mrtveca.

»Od katere stotnije je?«

»Od sedme.«

»Kam jo je dobil?«

»Po vsem telesu. Je ves razmesarjen.«

»Torej granata?«

»Da, granata. Ravno vstajal je, ko je padla predenj in ga ubila.«

»Je mlad?«

»Ravno v fantovskih letih je bil.«

»Kako se pa piše?«

»Ne vem, a prišel je šele včeraj, je nov, a je bil že enkrat ranjen.«

Odprl sem usta, in grozna slutnja mi je šinila v glavo.

Odgrnil sem počasi deko in pogledal na nosilnico. Grozen pogled! Mrtvecu manjka ena noga v stegnu, druga v kolenu, roke nima nobene, prsi so preklane čez pol, le obraz je nedotaknjen, a popolnoma sežgan in črn. Široko odprta usta, zažgana obleka in izgubljene oči ter s krvjo premočena nosilnica, grozen pogled! Saj sem že videl sto in sto mrtvih, vsi so imeli grozen izraz, ker so se morali ločiti nenadoma in v strašnih bolečinah, a tak kot ta ni bil nobeden, tako kot ta me ni pretresnil še nobeden.

Izkopali smo jamo, in nekdo je pri nesel od sedme stotnije križ z napisom.

O, ali je mogoče? Tone, moj Tone, ali je mogoče? Pa še spoznati te nisem mogel! Tone, moj Tone!

Tone! Da te vidi tvoj oče! Tone, da te vidi tvoja mati! Tone, da te vidi tvoja nevesta!

Zagrebli so ga.

Trgalo se mi je srce žalosti. Mislil sem na pogovor s Tonetom, in skozi meso in mozeg mi je šla žalostna, a resnična zavest: Domačija — vdova, domačija — vdova.

Že so odšli vsi, a jaz sem stal še tam in molil brez besed in se s solzami v očeh poslovil od Toneta.