Snežna deklica
| Snežna deklica Branka Hubman |
| |||||||||
V stari, leseni kolibi ob gozdu je živel star in siromašen kmet. Pred leti mu je po dolgi in težki bolezni umrla žena in ker nista imela otrok, je po njeni smrti ostal čisto sam.
Preživljal se je z veliko njivo, ki jo je dobil v dar od svojega pokojnega očeta. Na njej je vsako pomlad posadil solato, krompir, korenje, zelje, repo in fižol. Ker pa je bila njiva velika, mu je še vedno ostalo dovolj prostora, da je posadil še koruzo in posejal pšenico.
Nastopil je čas žetve. Ko je žito dozorelo, je kmet požel pšenico, jo povil v snopke, jo omlatil, nato pa pšenično zrnje odpeljal v mlin, da ga mlinar zmelje. A ni imel sreče. Mlinar je bil prevarant. Namesto treh vreč zmlete moke mu je dal le dve. Pa še ti dve nista bili polni do vrha. Ubogi kmet pa je bil vseeno hvaležen.
Ko je v deželo prišla jesen, je z njo nastopil tudi čas pobiranja pridelkov. Tega časa se je od vsega najbolj veselil. Še posebej, če je bila letina dobra. Takrat je imel občutek, da je ves njegov trud in napor poplačan.
»Vsaj kruha bom imel dovolj,« je razmišljal in ker je bil skromen in varčen, je bil zadovoljen že z malim.
Ostareli kmet je tako dan za dnem hodil na njivo ter pobiral pridelke do pozne noči. Nato jih je očistil, zavil v papir ter jih v košu na rami odnesel v bližnjo vas. Tam jih je prodal bogatemu trgovcu. A spet ni imel sreče. Trgovec je bil zvit in skopuški, vedno znova je ubogega kmeta prikrajšal za kakšen belič. Ostareli in marljivi kmet pa tega ni opazil. Še na misel mu ni prišlo. Preveč je bil pošten in dobrega srca, zato je mislil, da so vsi ljudje dobri.
Prišla je dolga in mrzla zima. Sneg je naletaval v velikih kosmih in pobelil griče in doline.
Nekega hladnega jutra je ostareli kmet stal pri oknu svoje kolibe.
Zagledal se je v pokrajino, ki je bila prekrita s snežno odejo in vzdihnil: »Oh, kako daleč je še pomlad! Kako daleč je še čas, ko bom znova sejal in sadil.«
Premišljeval je in sanjal o pomladi, ko je naenkrat v snegu nedaleč od kolibe zagledal nekaj nenavadnega. Ker je bil že precej v letih in mu je vedno bolj pešal vid, se je hotel od blizu prepričati, kaj neki se tam zunaj v snegu dogaja. Ogrnil si je grobo pleten jopič, si obul visoke čevlje ter stopil v visoki sneg. Veter mu je ostro bril v obraz, ko je počasi stopal ter za sabo puščal velike stopinje. Korak mu je zastal.
Čisto blizu v snegu je zagledal veliko pleteno košaro, v njej pa v debelo odejo zavito majhno dete. Detece je krililo in mahalo z majhnimi ročicami in nožicami ter radovedno gledalo v starčev naguban obraz.
»Kaj pa naj zdaj to pomeni? Od kod neki si se vzelo? Kaj naj storim s tabo?« je premišljeval revni kmet in nekaj kratkih trenutkov nepremično zrl v ljubko malo bitjece.
Kljub temu, da sam nikoli ni imel otrok ter da ni imel izkušenj z njimi, se je otroka zelo razveselil.
»Odnesel te bom v hišo, saj boš tukaj zunaj še zmrznilo, dete malo!« je ljubeznivo rekel s svojim robatim glasom. Nato je dvignil pleteno košaro, jo očistil snega in dete s košaro vred odnesel v toplo zakurjeno sobo. V sobi je košaro položil na veliko klop, ki je stala ob topli, krušni peči in dete razkril.
»Saj imaš čisto prezeble prstke,« je ugotovil starec ter dete previdno vzel iz košare.
»Pridi, pogrela se bova! Človeška bližina dela čudeže!« je z iskrico v očeh rekel in otroka previdno stisnil k sebi. »Joj, kako si moker, saj se boš še prehladil,« je zaskrbljeno ugotovil, ko je dete že držal v rokah.
»Le kaj naj storim, saj ne znam ravnati z otroki!« Dete se je, kot da bi razumelo njegovo stisko, čisto drobno, ljubko nasmehnilo.
»Všeč ti je, kajne, ko vidiš, kako neroden in nespreten sem,« je zaskrbljeno dahnil in detece s svojimi zgaranimi in okornimi rokami položil na svojo leseno posteljo.
»Poskusil bom, toda nikar me tako zvedavo ne glej, ker mi bo še nerodno.«
Dete je bilo videti zadovoljno, ko ga je starec osvobodil mokrih cunj, pričelo je gruliti in se kobacati po zakrpani rjuhi.
Starec je opazil, da ima dete na desni nogi veliko črno piko, nekakšno materino znamenje.
»Poglej, poglej, saj imam pred sabo ljubko, malo deklico,« je veselo rekel, nato pa žalostno pomislil, »le kdo bi se hotel znebiti tako ljubkega, malega bitjeca? Le kakšen človek bi lahko to storil?«
Deklica je pričela od sebe oddajati neke nenavadne zvoke, kot da bi mu hotela odgovoriti.
Starec ki je sedel na postelji tik ob deklici pa je spet premišljeval, »Le kje naj dobim tisto nenavadno reč, ki se ji reče plenica?« Nato se je domislil. Iz visoke omare, ki jo je že zdavnaj povozil čas, je vzel nekaj starih, pokrpanih rjuh in jih s škarjami razrezal na večje krpe.
»Ne morem ti ponuditi kaj boljšega, čeprav bi ti še tako rad,« je bolj kot deklici rekel razočarano sam sebi.
Nato je deklico povil v kos platnene krpe, na obeh straneh naredil dva rahla vozla ter jo zavil v toplo odejico.
»Oblačilca bova morala oprati in posušiti na peči, saj nimava drugih. Do takrat pa boš morala biti zadovoljna z odejico.« Deklica je bila videti zadovoljna in pomirjena, a starec še daleč ni bil zadovoljen.
» Verjetno si že lačna, jaz pa niti približno ne vem, kaj naj ti dam, da se boš nasitila.«
Deklico, zavito v odejico, je ponovno previdno vzel v naročje ter z njo odšel na drugi konec sobe, kjer je imel v nizki omari spravljeno hrano.
» Poglejva, kaj imava na zalogi!« je rekel in z deklico v naročju brskal po omarici.
»Oh, ljubo detece, slabo izbiro imava, zato bova morala biti zadovoljna s tem, kar imava,« je razočarano dejal.
Nato se je domislil. Iz lončka, ki je bil varno shranjen čisto pri vrhu omarice, je vzel nekaj riža in ga dal kuhati v lonček z malo vode. »Moka, kruh, sladkor, koruzni zdrob…« je ponavljal, medtem ko je še vedno premišljeval in upal, da se mu bo utrnila še kakšna ideja.
»Ne bo ravno pojedina, a vsaj malo se boš nasitila, ti…,« je ugotavljal, nato pa se je spomnil. »Saj res, niti tvojega imena ne vem!«
Globoko se je zamislil, nato pa je z nasmehom na obrazu pogledal ljubko bitjece pred sabo in nežno rekel: »Bodi Snežna deklica. Ime je primerno času in razmeram, v katerih sem te našel. Kaj praviš?«
Pogledal je malo deklico, kot da bi pričakoval odgovor. »Kaj praviš? Ti je všeč?« je tiho ponovil ter jo hrepeneče pogledal, deklica pa je ob tem zadovoljno zagrulila.
»No, saj sem vedel, da ti bo všeč, moja mala Snežna deklica,« je ganjeno rekel in jo nežno privil k sebi. »Joj, skoraj bi pozabil na tvojo hrano...«
Z deklico v naročju je urno pohitel do štedilnika, kjer je nekaj glasno brbotalo. V roke je vzel leseno žlico in z njo nekajkrat pomešal po dnu. Nato je iz lonca vzel nekaj zrn riža in ga poskusil.
»Kmalu ga boš lahko poskusila tudi ti, skoraj je že kuhan. Upam le, da ne boš preveč razočarana.«
Nato je Snežno deklico položil nazaj v njeno košaro, sam pa odšel do štedilnika in z njega odstavil skodelico z rižem. Z žlico je zajemal riž in ga prelagal na lesen krožnik, da bi se ohladil. »Pa poskusiva, ali ti bo šel v slast,« je rekel pozneje, vzel Snežno deklico iz košare ter ji počasi z majhno žličko ponudil nekaj zrn ohlajenega riža. Poskusiti je moral večkrat, saj deklica očitno ni bila vajena trde hrane, sploh pa ne jesti z žličko.
»Ti ubožica, verjetno si še pila materino mleko. Toda kmalu boš dojela, da je treba jesti tudi z žličko, kajti v nasprotnem primeru ne boš nikoli postala velika deklica,« ji je rekel in ji ponovno ponudil nekaj zrn kuhanega riža. Snežna deklica je tokrat odprla mala usteca in počasi pojedla riž. Videti je bilo, da ji hrana tekne, kajti hip zatem je ponovno odprla usteca in hotela še. Ko jo je starec nahranil, jo je položil v posteljo ter jo pokril z odejico.
Kmalu je Snežna deklica zaspala.
»Lepa je kot čisto prava princeska,« je ganjeno razmišljal ostareli kmet, medtem ko je opazoval speče dete.
»Le kaj naj storim z njo? Prestar sem že, da bi lahko skrbel za takšno majhno bitjece. Povrhu vsega sem reven, preprost kmet, ki nima denarja, da bi ji omogočil dostojno življenje.« Toda, ko je pomislil, da bi moral deklico dati stran, se mu je ob tem trgalo srce. Čeprav jo je poznal šele en dan, se je nanjo navezal. Osvojila ga je s svojo ljubkostjo in prisrčnostjo.
Ostareli kmet je to zimo preživel drugače, kot vse zime prej. V družbi in skrbi za Snežno deklico, mu je čas hitro mineval. Nič več ni bil osamljen in tudi nepričakovana vloga starša, mu je šla vsak dan bolje od rok.
Preden je nastopila dolgo pričakovana pomlad, je Snežna deklica shodila. Čeprav je bila še nekoliko okorna in negotova v svojih korakih, je urno capljala za starcem, kamorkoli je šel.
»Le kako bom letos delal na njivi?« se je večkrat zaskrbljeno vprašal ostareli kmet, ko se je vedno bolj bližal čas, ko bi moral ponovno poprijeti za delo. Ni vedel, kako bo lahko opravljal vlogo starša in hkrati poljskega delavca. Še predobro pa se je zavedal, da brez trdega in neumornega dela ne bo preživel dolgo. Doma je sicer imel nekaj skromnih prihrankov, a vedel je, da mu ne bodo zadostovali na daljši rok. Sedaj je bilo treba nahraniti dvoje lačnih ust, deklica pa je tudi hitro rasla in potrebovala je nova oblačila in čeveljce. »Le kaj bom?« je bil vedno bolj razdvojen in nesrečen ostareli kmet.
Pomlad pa se ni zmenila za starčeve težave. Prišla je točno ob dogovorjenem času.
Ljudje v vasi so pričeli orati zemljo, sejati in saditi, le ostareli kmet še vedno ni pričel z delom. Odkar je Snežna deklica shodila, je bil še bolj zaposlen. Nenehno ji je moral biti za petami, jo varovati in nadzirati njeno početje.
Mesec april se je že nagibal k svojemu koncu, ko se je ostareli kmet le odločil, da bo ponovno pričel obdelovati njivo. Še vedno sicer ni vedel kako, vendar ni imel druge izbire, če je hotel preživeti sebe in Snežno deklico.
»Vsaj poskusil bom, potem pa bomo videli,« si je rekel nekega pomladnega dne in pričel z delom.
Običajno je na pomlad vstajal okrog šeste ure zjutraj, nato pa garal pozno v noč. Zdaj pa se je zaradi obveznosti, ki jih je imel do Snežne deklice zbujal že ob treh zjutraj. Nato se je naglo oblekel v delovna oblačila, pohitel na njivo ter pričel orati zemljo. Ves čas, ko je hitel in pridno delal, je mislil na Snežno deklico. Večkrat je med delom skočil pogledat domov, da se je prepričal, da je z njo vse tako, kot mora biti, nato pa se je zopet hitro vrnil nazaj na delo.
Tako mu je z velikim naporom le uspelo, da je sicer pozneje kot ostali vaščani, a vseeno še dovolj zgodaj, posejal in posadil vrtnine in ostale poljščine. Zdaj je lahko le čakal, da bo lahko to, kar je posejal, tudi požel. Pridelki so ob skrbni negi in ugodnem vremenu rasli in postajali iz dneva v dan bolj veliki. » Skoraj vedno sem imel dobro letino, to leto pa kot kaže, bo njiva obrodila še bolje,« je zadovoljno razmišljal, ko se je vsak večer s Snežno deklico sprehajal ob njivi in radostno opazoval delo svojih rok.
A njegovo veselje ni trajalo dolgo. Nekega junijskega dne so naenkrat nebo prekrili grozljivi, temni oblaki in pričelo je deževati. Sprva je le rahlo pršilo, nato pa se je nevihta razbesnela in z neba so pričele padati ogromne dežne kaplje. Bile so tako velike kot orehi.
Ostareli kmet je s Snežno deklico v naročju skozi okno kolibe opazoval ta prizor in srce se mu je trgalo od žalosti. »Joj, joj, moja mala princeska, le kaj bova zdaj? Toča nama bo uničila ves pridelek,« je obupano govoril kmet in vse močneje k sebi stiskal deklico.
»In ne samo pridelek, tudi kolibo bo prerešetalo,« je tik zatem zaskrbljeno dodal. Deklica je začudeno gledala starca, saj ni mogla razumeti, kaj preživlja. Bila je še premajhna. Slišala je le čudno bobnenje po strehi kolibe in se ga še močneje oklenila. Slutila pa je, da se dogaja nekaj nenavadnega.
Ujma s točo je po približno desetih minutah ponehala. Nebo se je ponovno razjasnilo in iz oblakov se je znova rodil lep sončen dan.
Snežna deklica, ki je bila ves čas v starčevem naročju, je medtem na njegovih ramenih zaspala. Starec jo je previdno odnesel do postelje. Počasi je razklenil njeni mali ročici, ki sta se še oklepali njegovega vratu, in jo položil vanjo. Nato je skoraj neslišno odšel proti vratom, jih tiho odprl ter z okorelimi koraki odhitel proti njivi.
»Saj ne morem verjeti,« je ves strt in poklapan tarnal, ko je hodil iz enega konca njive do drugega, »takšno razdejanje, niti ena sama, samcata solata ni ostala.«
Razočarano je hodil in gledal od toče opustošeno njivo in zraven glasno stokal.
Počasi, korak za korakom, je stopal do kolibe in žalostno razmišljal, kaj vse bi lahko Snežni deklici kupil od prodane povrtnine, če ne bi prišla ta nepričakovana nesreča in mu vse uničila.
Nato je ves blaten obstal na hišnem pragu, narahlo odprl vrata in pokukal v kot sobe, kjer je še vedno mirno in sladko spala Snežna deklica. Ob pogledu nanjo se je raznežil.
»Še sreča, da imam to drobno, ljubko stvarco, ki mi je osmotrila življenje,« je razmišljal, ko je tiho zaprl vrata in odšel za kolibo. V mali, priročni uti, je imel spravljeno poljsko orodje in staro leseno lestev. Z okornimi, a močnimi rokami je zgrabil lestev in jo odvlekel iz ute. Lestev je prislonil na kolibo ter počasi splezal po njej na streho.
»Kakšna sreča v nesreči,« je pomislil, »vsaj streha je ostala nepoškodovana.« Nato je iz lestve splezal nazaj na trdna tla. Zazrl se je v ogromen hrast, ki je ponosno že več desetletij stal ob kolibi in se mu v mislih zahvalil, ker je s svojimi močnimi vejami obvaroval njegovo streho pred uničenjem. Po tistem je lestev odnesel nazaj v uto, si na hišnem pragu sezul blatne čevlje in bos stopil v sobo. Snežna deklica je še vedno spala. Ulegel se je na posteljo ob njej in jo opazoval. »Ne vem, kakšno leto naju čaka, a zagotavljam ti, da vsaj ti ne boš občutila pomanjkanja,« je tiho rekel, medtem ko še vedno ni odmaknil pogleda od nje. Deklica je, kot da bi začutila njegovo prisotnost, tisti trenutek odprla oči in ga nagajivo pogledala. Ob tem njenem prisrčnem pogledu ni mogel ostati ravnodušen. Stegnil je svojo od dela zdelano roko in jo previdno pobožal po njenih mehkih, puhastih laseh.
»Si lačna?« je z globokim, a mehkim glasom vprašal. Deklica je prikimala in začebljala: »Ama, ama...«
Starec je razumel, kaj je hotela reči. Lačna je bila. Vstal je iz postelje, ji ponudil svojo močno dlan, da se je oprla nanjo in se z njegovo pomočjo spustila z visoke postelje. Nato sta skupaj odšla pripravit kosilo. Tisti dan sta si privoščila pire krompir ter korenčkovo solato.
»Ti tekne? Bi še?« je vprašal, ko je videl, kako hlastno deklica odpira usta in golta hrano. Deklica je očitno razumela, kaj jo je vprašal. S svojo majhno bučko je tako močno kimala in zmajevala, da so ji tanki kodrčki poskakovali sem in tja, kot da bi bili živi.
»Ja, tako. Pridna. Še eno žličko,« je starec, medtem ko jo je hranil, spodbujal Snežno deklico.
Naenkrat je na vratih nekdo močno potrkal. Starec je odložil žlico ter z deklico v naročju odšel do vrat. »Kdo neki bi lahko bil?«
Obiskov ni bil vajen. Le tu in tam je kakšen naključni popotnik zašel k njemu, pa še to ne prav pogosto. Odprl je vrata in pred sabo zagledal lepo, mlado žensko, oblečeno v najimenitnejša oblačila. Na široko je razprl oči, saj do takrat še ni videl tako lepe in gosposko oblečene gospe. Zadaj za njo je stal mlad in postaven moški, prav tako oblečen v imenitna, draga oblačila. S pogledom je odtaval nekaj metrov stran, kjer je ob poti stala lepa, svetleča se kočija, pred njo pa skrbno negovana vranca. Ob konjema je stal visok, suhljat moški in ju držal za uzdo.
»Kaj pa je zdaj to?« je pomislil, medtem ko je lepa, mlada ženska odprla usta in ljubeznivo dahnila: »Gospod, s soprogom se vama globoko opravičujeva, ker vas motiva...« Nato ji je pogled obstal na ljubki, mali deklici, ki jo je starec držal v naročju. Za trenutek se ji je obraz raznežil ob pogledu nanjo in šele čez nekaj minut, ko se je imenitna gospa lahko dovolj zbrala, je nadaljevala. »Veste, pred dobrim letom dni se nama je zgodila strašna nesreča. Moja zlobna sestra, mi je ukradla komaj rojeno deklico. Odpeljala jo je neznano kam. Iskala sva jo po vseh vaseh, mestih... Skoraj ni bilo kraja, ki ga ne bi pretaknila, a svoje drage hčerkice nisva našla. Skoraj sva že obupala. Za kratek čas sva prenehala z iskanjem. Pomislila sva celo, da je mogoče že mrtva. A neka nevidna sila nama je dala upanje, da deklica živi in da jo bova nekoč morda le našla. Dobri starec, prosim, povejte mi, čigav je ta otrok, ki ga držite v naročju?« je vprašala imenitna gospa ter niti za trenutek ni odmaknila pogleda od deklice.
Ostareli kmet ni znal lagati. Pri srcu pa ga je bolelo, saj se je zavedal, da lahko zaradi te resnice ostane brez svoje drage Snežne deklice. Brez nje pa njegovo bedno in osamljeno življenje ne bi imelo več nobenega smisla. Kajti vsak dan mu je bila bližja, bolj kot si je lahko kdajkoli sploh predstavljal. Enostavno si ni znal več zamišljati življenja brez nje. Bila mu je potrebna kot zrak, ki ga je potreboval, da je lahko dihal. Toda, ko se je uzrl v te čudovite, a od neprespanih noči in hudih skrbi utrujene in žalostne oči lepe, mlade gospe, ki je stala pred njim, ni več okleval. Ni je mogel še bolj prizadeti. »Draga gospa, deklica ni moja...,« je z oklevanjem pričel svoje pojasnilo.
Nato se je ostareli kmet ponovno za hip zazrl v žalostne oči lepe gospe, v katerih je uzrl žarek upanja in počasi nadaljeval: »Veste, nekega hladnega jutra sem gledal skozi okno svoje kolibe. V snegu sem opazil nekaj nenavadnega.
Odpravil sem se ven, da se na lastne oči prepričam, kaj bi to bilo. V snegu, nedaleč od kolibe, sem v pleteni košari našel to ljubko stvarco. Zavita je bila v toplo odejico, a je bila vseeno premražena.«
Zatem je za trenutek umolknil, kot da išče primerne besede, ki bi jih izrekel, nato pa rekel:
»Veste, bila je tako nebogljena, tako...prisrčna. Za nič na svetu nisem mogel dovoliti, da bi jo pustil tam. Odnesel sem jo v toplo kolibo, nato pa sem vse do danes skrbel zanjo. Vem, da ji nisem mogel ponuditi veliko, saj sem le reven, ostareli kmet, a lahko vama rečem, da ji ni primanjkovalo ljubezni, te je imela v izobilju.«
Ob teh besedah se je raznežil kot majhen, prizadeti otrok in po licu so mu spolzele grenke solze. V tistem trenutku je resnično čutil, da izgublja Snežno deklico in tega se ja na smrt bal. Nato si je z zgaranimi rokami na hitro obrisal solze in skoraj zašepetal: „Ne vem, kako naj vama to povem, toda tako zelo jo imam rad in tudi Snežna deklica se je navezala name.“
»Snežna deklica?« je začudeno rekel mlad postaven moški, ki je stal tik ob imenitni gospe. Zastrmel se je v starca in videti je bilo, kot da od njega pričakuje pojasnilo.
»Imenitni gospod, takšno ime sem dal tej ljubki deklici. Ni imela imena, zato sem mislil, da bi bilo to najbolj primerno. V času, ko sem jo našel, je bil sneg. Mogoče se sliši čudno, a meni zveni lepo.«
»Sploh ne, dragi prijatelj,« je vneto pojasnjevanje starca prijazno prekinil mladi moški,” to je najlepše ime, kar sem jih kdaj slišal.”
»Res tako mislite?«
»Popolnoma resno. Sedaj pa bi vas, dragi prijatelj, rad prosil za malo uslugo!« je vljudno dodal lepo napravljeni moški.
»Kar, kar,« je ustrežljivo rekel starec in čakal kaj bo.
»Bi bili tako ljubeznivi in naju s soprogo spustili v svojo hišo. Rada bi se prepričala, ali ima deklica na svojem telesu kakšno posebno znamenje, po katerem bi jo prepoznala. Veste...precej je velika, nič več ni podobna dojenčku... mogoče bi nama to pomagalo.«
»Le kako bi lahko jaz revež povabil v svojo skromno kočo tako imenitna človeka, kot sta vidva z vašo čudovito ženo.
Nerodno mi je, saj ne, da ne bi hotel, le nekako mi je...« »Pozabite na to, tudi midva sva samo človeka. Ni nama pomembna hiša, v kateri živite, pomembni ste vi. Opazila sva, da ste skromen, a zelo dober človek. Všeč ste nama.« Po teh besedah ju je ostareli kmet, čeprav še vedno malo z zadrego, spustil v kolibo.
Deklica, ki se ga je ves čas oklepala, je radovedno s svojimi svetlimi očmi gledala obiskovalca. Doslej je bila vajena le starca, drugih ljudi ni poznala.
»Te lahko malo vzamem v naročje?« je hrepeneče dejala imenitna gospa. Videti je bilo, da komaj čaka, da se dotakne male stvarce.
»Glej, Snežna deklica, ta imenitna gospa te vabi, da se greš malo pozabavat k njej. Le pojdi...všeč si ji, rada ima otroke,« je raznežen rekel starec in deklico prepustil mladi ženi.
Deklica ni bila dolgo v njenem naročju. Neprestano je svoje male ročice stegovala proti starcu in gospa jo ni hotela plašiti. »Saj te nočem siliti, lepotička. Le vrni se k svojemu prijatelju, vidim, kako zelo si navezana nanj, tega ne moreš skriti,« je mehko rekla gospa, čeprav je bilo v njenem glasu čutiti, da je zagrenjena.
Deklica se je trdno oklenila starca, ko je bila ponovno v njegovem naročju. Tam se je počutila varna in ljubljena. Starec jo je nato odnesel na široko posteljo in jo položil vanjo. »Pridi, miška, previti se morava!« je počasi rekel starec, istočasno pa namignil paru, naj se jima pridruži.
Z okornimi rokami je počasi slekel dekličina mokra oblačilca. Lepa gospa in njen soprog sta stala ob postelji in čakala. Naenkrat je imenitna gospa kriknila, kot da bi se pravkar zgodil čudež: »Aleksej, saj sem vedela, ...slutila sem... takoj, ko sem jo videla... njene oči... zdaj pa še to znamenje na desni nogi.«
Njen mož, ki je stal tik ob njej, je položil svoje lepe, negovane roke okrog njenih ramen in jo nežno objel. »Končno sva jo našla, našla sva svojo deklico!« je presunljivo rekel in glasno zajokal.
Deklica je prestrašeno zrla vanju saj ni mogla dojeti, kaj neki je neznanca tako razburilo. Še bolj se je oklenila ostarelega kmeta in radovedno kukala izza njegove rame.
Starec je bil dobrega srca in bil je vesel, ko je videl, kako srečna in ganjena sta imenitna gospa in gospod. Globoko v sebi je čutil, da so to dekličini starši. Zdaj je vedel, da je deklico izgubil, za vselej. Njegovo srce je jokalo.
Ko si je gospa nekoliko opomogla od prvega šoka, je brez zadrege dvignila svoje široko krilo.
Ob tem so se ji razkrile njene lepe, pravilno oblikovane noge. »Prosim, dobri mož, poglejte.«
Starec je pogledal in videl, da ima imenitna gospa na desni nogi veliko materino znamenje, prav takšno, kot ga ima Snežna deklica.
»Tudi brez tega bi vama verjel,« je ponižno rekel starec, medtem ko so bile njegove oči polne solz, »vesel sem za vaju, čeprav moje srce žaluje. Upam, da mi ne zamerita, ker sem vama iskreno povedal. Oblekel bom deklico, nato pa le pojdite. Jaz se bom medtem odstranil, ne morem gledati, ne zdržim...«
Starec je bil popolnoma strt, ni mogel dokončati stavka. Sedel je na široko posteljo, tik ob deklici in jo še zadnjič s svojo raskavo dlanjo nežno pobožal po glavici. Nato ji je prijazno rekel: »Pridno rasti, Snežna deklica, in ko boš velika, se spomni kdaj name...« Nato je bruhnil v srce parajoč jok.
Lepo opravljeni gospod je bil vidno pretresen ob starčevem izbruhu. Počasi je stopil k njemu, se dotaknil njegovih od solza mokrih rok in ljubeznivo rekel: »Ne jočite, dragi mož. Saj ni nihče umrl. Midva sva našla svoj zaklad. Vi pa boste ta vaš in najin zaklad vsak dan gledali, kako raste in se veselili z nama.«
Ostareli kmet ni povsem dojel tega, kar mu je imeniten gospod pravkar povedal. Še vedno je jokal in se znova in znova v mislih poslavljal od Snežne deklice.
»Če nimate nič proti, lahko gremo!« je odločno, a prijazno rekla mlada gospa in prijela starca pod roko.
»Saj ne mislite resno, saj ne more biti res!«
Starec je šele zdaj povsem razumel, za kaj pravzaprav gre. Njegovo žalostno srce je v hipu vztrepetalo in njegov potrt obraz se je razjasnil.
»Ne bo se mi treba ločiti od moje Snežne deklice. Kaj lepšega si res ne bi mogel želeti,« je ganjeno potiho razmišljal.
»Saj verjetno niste mislili, da vas bova pustila tu samega. Le kakšna človeka bi bila, da bi vam vzela deklico, po vsem tem, kar ste dobrega storili zanjo. Vse življenje bova vaša dolžnika. Potrebujeva vas, še bolj pa vas potrebuje Snežna deklica,« je mehko rekla imenitna gospa in se mu ljubeznivo nasmehnila.
Zunaj se je že stemnilo, ko se je starec še zadnjič poslovil od svojega doma. Čeprav je bil njegov dom skromen, je bil vseeno navezan nanj, saj drugega ni imel. Tu je preživel večji del svojega življenja, na tej veliki njivi ob kolibi je doživel veliko napornih, a tudi lepih trenutkov, tu je naposled našel tudi Snežno deklico...
V bogati kočiji so se starec z deklico v naročju ter njena starša odpeljali proti novemu domu.
Ko so prispeli ter izstopili iz razkošne kočije, starec ni mogel verjeti svojim očem. Kar so uzrle njegove oči, je bilo preveč za njegovo skromno srce. Že po zunanjem videzu imenitne gospe je sklepal, da gre za premožne ljudi. A kaj takega res ni pričakoval. Pred njim se je v vsej svoji veličini bohotila krasna palača, ki je bila ob soju luči, ki so osvetljevale pot, videti še bolj imenitna in lepa.
A naj je bila lepota palače še tako omamna in njen blišč tako presunljiv, nikoli in nikdar ne bi mogla zasenčiti neizmerne ljubezni in naklonjenosti, ki jo je ostareli kmet gojil do Snežne deklice.