Smrt v plamenih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Smrt v plamenih
Marcel Griaule
Izdano: Književnost 7/3 (1935), 229-230
Viri: dLib 7
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
Že nekaj časa zanima evropsko politiko spor med Italijo in Abesinijo. V zadnjem času so prišli celo predlogi , da bo najbolje, če si to državico razdelijo med seboj Italijani, Angleži in Francozi. Mnogi zagovorniki branijo Abesinijo, mnogi jo napadajo, kakor je pri takih sporih že navada. Tudi slovensko časopisje je že precej pisalo za in proti, toda kljub temu prave podobe o Abesiniji nimamo. Slučajno se nam je posrečilo dobiti pričujoči odlomek o justifikaciji nekega abesinskega revolucionarja. Vzet je iz knjige »Les Flambeurs d’ Hommes«, prevedli smo ga po skrajšanem nemškem prevodu. Verodostojnost in točnost omenjene knjige je v uvodu potrdil prof. Charlety, rektor pariške akademije. Odlomek naj služi za ilustracijo, v kakšnih razmerah mora živeti abesinsko ljudstvo, eksploatirano od domačih oblastnežev in od vseh strani ogroženo od evropskega imperializma. (O. u.)


… Dežuje v curkih. Velika sodna dvorana v leseni palači puhti od sušečih se belih halj bojevnikov in od vonja masti in olja, s katerim si mažejo glave. Pod sodnim stolom sedi pritlikavec Wouddié. To je dvorni norec in hkrati manifestacija človeka med navadnim in nevidnim svetom. Tukaj pritlikavce častijo, obenem jih pa uporabljajo za vse slabe stvari.

Škrlatno oblečeni pritlikavec dvigne prestol nad svojo glavo, ko vstopi princ. Z gotovostjo niha s težkim bremenom, ko se princ vsede, Wouddiéjevo krepko, majhno telo, ki nosi sedež, vzdrži težo.

Obtoženec ima pameten, bojevit obraz. Na hrbtu mu visi težak kamen. Ogromna veriga se vleče od roke do roke. Princ ga ne zaslišuje sam, temveč šepeta vprašanja na uho svojemu zastopniku, ki ga imenujejo »kraljeva usta«. Postavlja mu vprašanje za vprašanjem, obtoženec pa na vsako odgovarja le z dvema iztisnjenima zlogoma: »Ti pes, ti pes!«

Ta divji dvogovor konča šele razsodba:

»Ognjena smrt v muselinu.«

Prav za prav je kazen nezakonita. Tako smejo zažgati le tiste, ki so hoteli umoriti kralja. Princ še ni kralj, toda trdi, da to nekoč še bo.

Za zakladnico stoji majhna kamenita koča, »vroča hiša«. V velikanski skledi na tleh mešata dva gola zamorska sužnja dišečo gmoto. Ogenj meče sence na zid. Znoj jima lije po sveteči se koži in se zbira v gubah na želodcu. Zdaj pa zdaj posežeta z obema rokama v velike, široke lonce in prenašata v skledo svetlorumeno voščeno gmoto, ki je pomešana z medom. Preden znova zagrabita kuhalnice, si poližeta roke. Slednjič vzameta ozke trakove iz muselina, jih pomakata v skledo in jih počasi vlačita iz nje, da bi vosek lahko dodobra prodrl v luknjičavo blago.

Uro pred usmrtitvijo prinese šest evnuhov obsojenca. Od udarca nezavesten se zgrudi v pepel. In zdaj mu začno vsak ud posebej ovijati v vroč muselin, ki je posejan s kapljicami voska. Blago je še vroče in mehko ter se strdi šele na telesu. Razen oči in nosa izgine vse v povojih. Postavijo ga pokonci. Smrtna oprema drži.

Množica na sodnem trgu je nemirna. Na vzvišenem stolu sedi princ. Majhna grmada iz cedrovega lesa že stoji. Mrak pada. Slišati je mukanje krav s polja. Medeni vonj žive sveče plava po zraku.

Princ se nagne h »kraljevim ustom«:

»Prižgati!«

Majhno potezo človečnosti moramo ugotoviti. Neki evnuh omedli. Princ, dostojanstveniki, pritlikavec in krvniki pa sopejo čisto kratko, sunkovito.

Počasi prasketa ogenj. Medeni vonj postane močnejši, roji čebel prišumijo, toda prežene jih dim. Majhne modre lučke se svetlikajo nad obsojenčevo belo voščeno opravo. Stražar z brco odpodi psa, njegovo tuljenje se izgubi v kriku smrtne žrtve.

Štirje najvišji dostojanstveniki obstopijo grmado: poveljnik garde, ki je pobil pet in dvajset sovražnikov, pet slonov, deset levov, tri nosoroge. Poveljnik varnostne straže (petnajst sovražnikov, tri slone, deset levov); poveljnik levega krila in poveljnik desnega krila, ki ga imenujejo »ubijalec«.

Goreči in kadeči se človek v njihovi sredi poskuša prodreti sedaj tu, sedaj tam. Naenkrat skoči tako visoko, kakor človek sicer ne more skočiti. Zgrudi se na tla. Oni štirje ga s konicami kopij med divjim preklinjanjem držijo pokonci. Peklenski privid – izraz je prereven. Živo truplo gori s pet metrov visokim plamenom.

Divja orgija pijanosti, obsedenosti in strahu, smrtne slasti in okrutnosti zajame množico. Divje petje preglasi grozne smrtne krike. Naposled je končano. Opirajoč se na dva moža, hodi princ okoli trupla. Ko ga odvijejo, se pokaže: ubogi človek je tako jokal, da so ostale oči popolnoma nedotaknjene, velike, sveže in odprte kakor oči živega človeka.