Smrt in berač.

Sto narodnih legend
Anton Kosi

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Ko je pregnal Bog prve starše iz raja, je ustvarila svojo deklico Smrt. Smrt je prav majhna, manjša od vsakega otroka, pa ustrahuje vsakega junaka. Truplo ji je spretno in urno, da prepleza vsak zid, ob enem pa voljno in prožno, da zleze skozi vsako ključanico. Ne potrebuje ne kose ne drugega orožja. Kadar je človeku namenjeno umreti, pride k njemu in mu zavije vrat. Črnega petelina in mačke pa se boji in se ogiblje hiše, v kateri sta. –

Berač je hotel iti k bogatinu in ga naprositi daru. Smrt ga ustavi in naprosi, naj jo dene v svojo maliho in ponese v hišo. Berač jo vpraša, kdo je in kaj bi rada. Smrt veli: »Božja deklica sem in sem poslana semkaj, da zavijem vrt bogatinu. Bogatin pa ima črnega petelina in črno mačko, ki mi branita črez prag.« Berač dene Smrt v maliho in gre v hišo. Bogatin je bil zdrav in dobre volje. Obiral je ravno kopuna in ga zamakal s sladko starino. Smrt šine najprej za peč, da se ogreje, potem pa za mizo k bogatinu in mu zavije vrat. Bogatin zastoka. Smrt mu zavije vrat še v drugo in tretje. Bogatin leže, in žena mu pošlje po gospoda, da bi ga previdel. Skoro potem umrje. Zdaj naprosi Smrt berača, naj jo zopet da v maliho in odnese iz hiše. Berač jo vpraša, kaj mu bo dala za plačilo. Smrt veli: »Veliko – to, da me boš videl pri vsakem bolniku. Če mu bom stala ob nogah, vedi, da ne bo umrl. Daj mu zdravilo, in ko ozdravi, bo mislil, da si ga ozdravil ti in se ti bo rad izkazal hvaležnega. Kadar pa me boš videl ob glavi, se ne ponujaj za zdravnika, ker je takemu bolniku namenjeno umreti.« Berač se obveseli, dene Smrt zopet v maliho in jo odnese iz hiše. Skoro se razširi po vsem obližju glas, da ga ni bilo in ne bo boljšega zdravnika od tega berača. Komurkoli je dal zdravilo, mu je odleglo in ozdravel je. Denarja je dobival toliko, da ni vedel, kam ž njim. Ali bil je na svojo nesrečo preusmiljenega srca, da bi bil rad pomogel tudi tistim, katerim je bilo namenjeno umreti. Ugledavši Smrt ob glavi, je prestavil posteljo, da je stala Smrt bolniku ob vznožju. Ta pol se mu je res posrečilo, da jo je prekanil in otel bolnika. S to ukano pa je berač božjo deklico Smrt tako razžalil, da se mu ni prikazala nikoli več, ne ob glavi ne ob nogah. On sam pa je bil zopet to, kar je bil prej, največji siromak, in je moral biti vesel, da je dobival za lakoto košček črnega kruha.

J. Trdina.