Smrt ali svoboda!

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Smrt ali svoboda!
J. Zavertnik
Izdano: Proletarec, Chicago, 1906.
Viri: Proletarec, 1906, št. 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Let 18.. je taborila kakih 200 mož broječa četa vstašev v gorovju nad Melinjem. Vstaši so ležali v skupinah okoli veselo prasketajočih ognjev, na katerih so pekli janjce, ki so jim bili za zajuterk, kosilo in večerjo.

Nekateri so spali, ker so bili trudni od ponočne straže, drugi so zopet pripovedovali o slavni že zdavnej minoli slavni, junaški dobi, ko so se njih pradedje skoro merili vsaki dan s krvoločnimi Turčini, da so si ohranili svobodo.

Posebno pri zadnjem ognju, ki je plamtel ob robu propada, pod katerim se je zvijal srebrnobeli potok po romantični dolini je bil razgovor posebno živahen.

»Jozo! Ne bo miru, dokler zadnjega švaba (Avstrijca) in Turčina ne preženemo iz naše lepe, divno krasne Hercegovine,« je rekel mlad vstaš, kojemu se je na obrazu čitalo, da je dovršil komaj dvajseto leto.

»Da, da Ive!« je odgovoril Jozo. »Pametno govoriš, a mi smo preslabi, da bi se otresli tujega jarma, da bi izgnali Turčine in Avstrijce, ker med nami ni sloge, ni edinstva.«

»Res je,« je pripomnil Ivo. »Turčinov bi se bili še znebili, ali Avstrijcev se bodemo težko odkrižali, ki so zasedli Hercegovino z izgovorom, da so prišli delat red in mir, da nas hočejo rešit turškega jarma. Vsi imovitejši Hercegovci simpatirajo z Avstrijco in to le izgolj osebnega koristolovstva.

»Vrag jih vzemi,« je pikro izgovoril Jozo. »Kedar sede med nami, sanjajo vedno o svobodni Hercegovini, kedar so pa pred turškimi begi ali avstrijskimi častniki in uradniki, pa govore, da je treba iztrebiti hajduštvo in dati deželi red in mir. Ob taki priliki nas imenujejo roparje, tatove . . .«

»Ej, naj nas sramote izdajice, kakor jim drago,« je poluglasno dejal Ive, potem pa pristavil glasneje. »Čas bo prišel, ko se bode to izdajstvo kruto maščevalo nad njimi in njihovimi potomci.«

»Ivo, resnica je,« je rekel Jozo. »Ali vsled njih izdajstva bodo trpeli vsi, tudi nedolžni Hercegovci, ki se bojujejo sedaj za svobodo . . . «

»Naj zvižga po njih hrbtih suženjski bič,« je naglo vmes segel Ivo, »saj sami to hočejo. Jaz bodem ostal svoboden, ker grem rajši v smrt kakor v suženjstvo. «

»Jaz tudi —«

»Kapitan, kapitan,« je od daleč klical visok Hercegovec, zarjoveloga obraza, iz katerega je gledalo dvoje sokolovih oči predrzno v svet. »Avstrijci se bližajo po dolini. Proviantna kolona je, katero varuje kakih 400—500 vojakov,« je nadaljeval došlec, ko se je Jozu približal do kakih 5 korakov.

»Dobro, tem bodemo posvetili,« je spregovoril Jozo. »Ivo, vzemi s sabo 100 sokolov in zasedi ž njimi levi breg Bistrice, tam kjer Bistrica naredi prvi ovinek. Ko poči prva puška na desnem bregu, tedaj sproži kamenje, potem streljaj in ko bode zmešnjava največja, pa napadi z handžarjem. Mi bodemo tudi na mestu.«

Po teh besedah je takoj prišlo življenje v vstavški tabor. Ivo je takoj odrinil s svojo četo na odkazano mesto. Jozo je odredil, da naj se ognja pogase, da ne bi dim opozoril Avstrijce na pretečo nevarnost, potem je pa tudi odšel na desni breg Bistrice, kjer je hitro razpostavil potrebne straže.

Sam je vstopil s tremi vstaši na veliko skalo, odkoder se mu je odpiral pogled na dolino.

Avstrijska predstraža je zavila v dolino. Nji je sledila dolga vrst voz, ob katerih so korakali vojaki z nasajenimi bajoneti. Kake tri minute kasneje bilo je videti vso proviantno kolono, prav pod vstaši, ki so ležali v zasedi. Sedaj se je zravnal Jozo, potegnil je samokres in sprožil. Strel je votlo odmeval od bližnjih in daljnih skal in opozoril Avstrijce na pretečo nevarnost.

Prepozno!

Na levi strani je zagrmelo kamenje, ki se je kakor sneženi plaz vsulo nad preplašene vojake, vse vničujoč in poteptajoč. Predno so se vojaki sploh zavedli, kaj se vrši, se je vsula toča krogelj iz vstaških pašk, noseč gorje in smrt med nje.

»Smrt ali svoboda,« je viknil Jozo, potegnivši handžar izza pasa in planivši nad iznenadene vojake.

»Smrt ali svoboda,« je zagrmelo iz stotero grl in vstaši so vdrli za svojim vodjem, kakor ob nevihti narastli hudournik, komur se ne more nič vstaviti.

Odpor vojakov je slab. Kdorkoli je mogel, je bežal. Sedaj se začuje glas vojaške trobente. Vstaš, ki je ostal na straži, je prinesel vest, da se bliža močna avstrijska četa, katero je ne mogoče pregledati.

»Dobro,« je odgovoril Jozo. »Tudi to poženemo v beg, ali pa umrjemo. Bolje smrt kakor suženjstvo.« »Smrt ali svoboda,« so odgovarjali vstaši, ki so se zbrali okoli svojega vodje.

S-s-s-zz—ii— so odgovorile prve kroglje iz vojaških pušk na vstaški bojni klic. Temu zvižganju krogelj se je pa pridružili bas topov, ki so pošiljali šrapnele iz svojih žrelov v hrabro vstaško četo.

Vstaši so odgovarjali s puškami, njih četa se je krčila čimdalje bolj in bolj.

Vojaška črta strelcev z nasajenimi bajoneti se je približala do kakih 150 korakov.

Sedaj je planil kviške Jozo, držeč gol handžar v roki in s klicem »smrt ali svoboda« vdrl proti sovražni strelski črti.

Njemu so sledili vsi drugi še neranjeni vstaši.

Sprejela jih je salva, ki je zopet skrčila njih vrste, potem druga, tretja ...

Jozo z desetorico svojih je prodrl strelsko črto.

Že je mislil, da je na varnem, kar mu zablisnejo zopet bajoneti nasproti.

»Vdajte se, vsak odpor z Vaše strani je odveč,« je zaklical mlad časnik. »Obkoljeni ste.«

Jozo je sprožil samokres, in častnik se je zgrudil na tla. Zdaj je zopet zagrmela salva in hrabre vstaške čete ni bilo več. — — —

• • •

Drugi dan so pa meščanski listi prinesli dolga mrzojavna poročila, da se je hrabremu polkovniku N. N. posrečilo vničiti po hudi bitki roparsko druhal, katero je vodil znameniti hajduk Jozo, ker je neki domači ogleduh obvestil polkovnika, da vstaši nameravajo napasti provijatno kolono, katero sta varovali dve lovski stotniji. Žal, da ni bilo mogoče pravočasno dospeti na bojišče in obvarovati obe lovski stotniji vničenja.