Smolnati borovec
| PASTIRICA DROBTINICA Kristina Brenk |
| |||||||||||||||
Nekoč je živel neki drvar. Bil je zelo reven, toda nadvse dobrega srca. Nikoli niti pomislil ni, da bi odsekal kakšno živo vejo z drevesa in si nacepil drv. Ne, raje je pobiral samo mrtve, suhe veje, ki so ležale po tleh. Naš drvar je namreč vedel, kaj se zgodi, če drevesu odsekaš živo vejo. Drevesni sok, ki drevesu pomeni isto kot človeku kri, kaplja in kaplja iz rane, dokler ubogo drevo docela ne izkrvavi. Da, naš drvar je to dobro vedel, zato je zmeraj pazil, da drevesa ne bi ranil.
Ko je nekega dne spet nabiral drva, je prišel mimo visokega borovca. Komaj je stopil pod borovec, je zaslišal glas, ki je rekel:
»Smolnata je moja kri, iz zlomljenih vejic se mi cedi.«
Drvar je pogledal v borovec, in kaj je videl? Da, nobenega dvoma ni bilo: nekdo je borovcu zlomil tri nežne vejice in iz ran se je cedila smola, borovcev življenjski sok.
»Brž obvežem vejice vse tri, da smolnato ti ustavim kri,«
je rekel drvar in se lotil dela. Spretno je odtrgal kos blaga od svoje obleke, naredil povoje in obvezal ranjeni borovec. Ni še dobro končal z obvezovanjem, ko so se iz bo-rovčevih češarkov pričeli usipati sami zlati in srebrni kovanci. Da, cekini so kar deževali z borovca in presene¬čenega drvarja domala zasuli. Potem se je dobrosrčni drvar še enkrat ozrl v borovec, se mu nasmehnil v zahvalo, pobral cekine in odšel domov. Tako je ubogi, dobrosrčni drvar postal najbogatejši izmed vseh drvarjev. Vsak namreč dobro ve, da je na Japonskem borovec znamenje blaginje in vsega dobrega. Zato ni čudno, da je ranjeni borovec iz hvaležnosti zasul z bogastvom tudi našega drvarja. Tedaj se je na oknu drvarjeve koče prikazal obraz. Obraz nekega drugega drvarja. Toda ta drvar je bil hu¬doben in krutega srca. Po pravici povedano, prav ta je bil tisti, ki je visokemu borovcu polomil najnežnejše vejice. Ko je hudobni drvar zagledal toliko cekinov, je pohlepno vzkliknil: »Joj, kje si pa dobil to bogastvo? Ho, ho, kdko lepo se svetijo ti zlati in srebrni cekinčki!« Dobrosrčni drvar je svojemu hudobnemu sosedu prav rad pokazal, kaj ima: celo k oknu je prinesel cekine, da jih je bolje videl. Da, bilo je pet polnih košar, zvrhano polnih samih podolgastih kovancev, kakršne pač kujejo na Japonskem. In potem je hudobnemu drvarju povedal, kako je prišel do bogastva. »Kaj, tisti visoki borovec ti ga je dal?« »Da, prav tisti.« »A tako!« je rekel hudobni drvar in stekel, ko¬likor so ga noge nesle. Tekel je naravnost k staremu vi¬sokemu borovcu.
»Smola, smola, to je moja kri, naj kot reka k tebi pridrvi!«
ga je pozdravil ranjeni borovec. »Ho, ho, saj prav tega si želim!« se je zarezal hudobni drvar. »Da, da, kar z reko zlata in srebra me oblij!« Drvar se je stegnil in borovcu zlomil še eno vejo. V tistem hipu ga je borovec res oblil, vendar ne z zlatom in s srebrom, temveč s smolo, s samo smolo — s svojim življenjskim sokom. Da, drvarja je smola vsega oblila: tekla mu je po obrazu, prilepila se mu je na roke in noge, tako da se ni mogel več ganiti. Klical je na pomoč. Toda nihče ga ni slišal. Tako je štiri dni čepel pod borovcem — za vsako zlomljeno vejico po en dan — četrtega dne pa je smola vsaj nekoliko odnehala, da se je odvlekel domov. Od tistega dne hudobni drvar drevju nikoli več ni lomil ali sekal živih vej.
Japonska pravljica