Smert Ludovika XVI., kralja francoskega
| Smert Ludovika XVI., kralja francoskega |
| |||||||||||||
Po smerti Ludovika XV. postane njegov vnuk Ludovik XVI. 10. maja 1774. leta kralj Francoski. Oženjen je bil z avstrijansko nadvojvodinjo Marijo Antonijo. Bil je pošten človek in naj boljši izmed vseh princov svojega rodú. Htel je na Francoskem poboljšati to, kar so njegovi predniki vedoč ali ne vedoč, hoteč ali ne hoteč slabega storili. Ali te poprave so bile nekterim velikašem zoperne; zato so pa šuntali in podpihovali ljudstvo proti kralju. Tačas so se bili spuntali severni Amerikanci zoper Angleže in so hteli sami svoji postati. Napravili so tudi Francoskega kralja Ludovika, da je šel Amerikancom na pomoč. To pa je francoski deželi zavdalo mnogo stroška in navleklo spet mnogo dolgov med tem, ko je komaj magala toliko denarja vkup spraviti, da bi za prejšne stare dolgove obresti plačevala. Zraven tega so se pa še tisti Francozi, ki so se za Amerikance vojskovali, navzeli čudnih amerikanskih svobodnih misli, ki so se prijele zlasti novejših dvorskih plemičev ali žlahtnikov. Ti so hteli, da se taka svoboda tudi na Francoskem udomači, to pa naj več zato, da bi zabavljali in kljubovali starišim plemenitašem, ker ti so bili zato, da vse pri starem ostane. Nezadovoljnim se tudi pridruži nemirni vojvoda Orleanski. Da bi se deržavni dohodki poravnali, svetuje minister Nekar kralju, da pokliče narodni zbor. Zbor se je sošel 5. maja 1789. leta, pa je začel vse po svoje ravnati. Leta 1792, 21. junija je vidil Ludovik, da je v nevarnosti, pa je zato pobegnil iz Pariza. Toda vjeli so ga in spet nazaj pripeljali, ter ga primorali, da je poterdil vse, kar je zbor sklenil. Ali tisti, kí so vlekli z vojvodom Orleanskim, niso bili s tem zadovoljni, hteli so kralja pahniti k vladarskega prestola. Prignali so tako daleč, da je bilo kraljestvo odpravljeno, da je vladal narodni zbor. Vso oblast sta imela v pestéh grozni Marat in še grozniši Robespierre, ki sta bila čisto brez človeškega serca. Vedla sta se tako grozovito, da poštenemu človeku ni bilo več prestati na Francoskem. Ludovik je bil popolnoma v oblasti grozovitnežev. Zaperli so ga in pastili so mu samo to tolažbo, da je smela njegova družina pri njem v ječi biti. Ali še ta tolažba ni bila čista, še to so mu kalili, ker so mu dali za stražo mnogo oficirjev in vradnikov, ki bili noč in dan blizo njega, ki so se med njega in njegove rivali, še clo tiste redke krati, ko mu bilo dovoljeno na čisto sapo na dvorišče iti, in ki mu tudi po noči niso dali mira, bojé se, da bi jim ne ušel. Tožili so ga, da je izdajavec naroda, ker je zapravljal zaklade domovine, ker je stregel po svobodi francoske dežele in druge vladarje klical na vojsko proti Francozom, in še več drugega. Kralj se je zagovarjal po vsi svoji moči, ali zastonj je terdil, da on tega ni kriv, česar ga dolžé; zastonj je dokazovalo celo več njegovih sovražníkov, da ni on, da so le njegovi ministri kriví, da je dežela tako obožala, in da Ludovik ni nikakor kriv tega, da so tuji vladarji Francoze z vojsko napadli. Vse ni nič pomagalo. Kriv je moral biti kralj, ker so oni tako hteli. Izročili so ga sodbi. Trije možje so ga zagovarjali, ali teh ni htel nobeden poslušati. Kervoželjni so na vse preterge gnali, naj se pred ko se dá obsodi. Bilo jih je 721, ki so ga obsojevali. Vsak je svoje mnenje, svojo obsodbo izrekel in 400 jih je izreklo, da mora umreti, drugih 321 pa, da se zapre in prežene iz dežele. Še so se v drugo zbrali in sodili, in 26 sodnikov je bilo več za smert kakor pa za ječo in preganjanje. Drugo jutro mu prinese obsodbo minister Garat, bere mu jo in pri besedah: „Narodni zbor je sklenil, da je Ludovik Kapet, zadnji kralj Francoski, kriv zarote proti svobodi naroda in hudobnega napada deržavne varnosti“ reče Ludovik z ginjenim glasom: „Tega pa ne, nikoli nisem bil izdajavec, vselej sem imel le dobre namene in želel le to, kar bi bilo za ljudstvo naj boljše.“
Zdaj poprosí, da bi mu dal narodni zbor tri dni odloga, preden ga umorijo; prosi, da bi vzeli od njega uradnike, ki so ga stražili, prosi, da bi njegove družine ne imeli dolgo zaperte, ampak da bi jo kmalo ječe rešili in dali odpeljati na tisti kraj, kamor si želi priti; prosi, da bi mu poslali spovednika Edgewortha. Vse mu je bilo dovoljeno, samo odloga ni dobil. Spovedníka mu je straža pripeljala, ali pred je moral iti pred komisarje, potem še le h kralju. Ž njim se je pogovarjal nekoliko čaša, dokler je dobil toliko moči, da bi se lahko poslovil s svojo družino. Pripeljejo k njemu v sobo kraljico in dva otroka in njegovo sestro, princezinjo Eiizabeto. Kar se je zdaj med njimi godilo, to se ne dá nikakor popisatí, jezik je preslab, da bi mogel izreči, izgovoriti to, kar se le čutiti more. Neizrečene bridkosti in težave so morale obhajati kralja, njega, ki je bil vnuk toliko kraljev; njega, ki je bil rojen za kraljevski prestol; njega, ki ga je narod še pred kratkim tako zlo ljubil, ki je bil pa zdaj kakor kak hudobnež obsojen na smert pod rabeljnovimi rokami. Vendar ni ga zapustila zavednost, bil je miren in pokojen. Toda nesrečna žena se ni mogla zderžati od žalosti, od bridkosti ji je serce pokalo; zgrudila se je in valjala obupovajoča po tleh, tolkla si persi in v dušni bridkosti klicala Boga, da bi se usmili, da bi se maščeval. Otroka sta se jokala in se oklepala očetu okoli nog, in zvesta sestra je zdihala od žalosti. Zdaj vdari ura ločitve in z nova prešine vsakemu serce neizmerna žalost in bolečina. Še enkrat se objamejo, še enkrat, še zadnjikrat se poljubijo in potem se ločijo za vselej. Kralj je gledal molčé dolgo čaša pred se na tla, potem pa globoko zdihne in reče potiho: „To so bili strašni trenutki!“
Še eno noč je imel spati na zemlji, in spal je, kakor spijo samo pravični. Zbudil se je ob peti uri. Deržal se je resno, bil pa je vendar le miren in pokojne duše, kakor pravi kristjan. Vera mu je dajala tolažbo, hotel je še prejeti sveto obhajilo. Zato reče spovednik komisarjem, da se pripravi vse, kar je za to potrebno iz kake cerkve; ali komisariji so se bali in obotavljali, bali so se ti hudobneži, da bi se mu ne dala kaka hostija ostrupljena; toda Ludovik ni bil tako nizkih misli, da bi sam sebi zavdal. Spovednik dovoli, da komisarji sami hostjo oskerbijo; potem bere sveto mašo in podari kralju kruh nebeški. Z veliko pobožnostjo se je obhajal in živel je zdaj že bolj na unem, kakor na tem svetu. Okoli devete ure pride ledeni hudobnež Santerre, general narodne straže, v sobo kralju povedat, da ga ima peljati na morišče. Le še malo minut je bil s spovednikom sam, potem pa reče: „Pripravljen sem“, in šel je mirne duše smerti naproti. Še enkrat priporoči svojo družino komisarjem in hoče se posloviti s spovednikom, ali ta mu reče: „Moje pomoči še ni kraj, spremil vas bodem do zadnjega trenutka.“ Odpeljali so ga zdaj v kočiji na terg Ludovika XIV., kjer so bili na podlagi razbitega kipa mertvaški oder postavili.
Na zlo prostornem tergu je že čakala neštevilna množica ljudí. Vsi so nekako groze prešinjeni vpirali oči na mertvaški oder, ali nobenemu ni bilo brati usmiljenja na licu, brala se jim je le zloradost in kervohlepnost. 20.000 národnih stražnikov je stalo oroženíh po tergu in kanoni s kertačami nabiti so stali obernjeni proti odru; okoli odra pa je bila postavljena truma konjikov, ki jim je zapovedoval nečloveški Santerre. Kočija s kraljem se je počasi približevala, za njim v drugi kočiji se je peljal njegov spovednik in nekaj oficirjev. Ko se kralj na mesto pripelje in iz kočije stopi, reče: „Tukaj smo“. Rabelj pristopi, kralj sam mu pomaga, se slačiti. Ozre se še enkrat po ljudstvu, ozre se na kraljevsko palačo svojih prednikov, na svojo lastno palačo, kjer je nekdaj tako srečno kraljeval. Zdaj mu rabelj lase odstriže in mu hoče roke zvezati. Nevoljno se umakne kralj, ali spovednik mu reče: „Ali se naš Zveličar ni dal vezati?“ in kralj voljno poda roke, dá se zvezati in stopi na oder. Stopi na kraj, da bi govoril. Muzika, ki je dozdaj na glasen hrup igrala, potihne, in Ludovik reče: „Francozje, jez po nedolžnem umerjem! odpuščam svojim sovražnikom in želim, da Francoska dežela — — „ „Bobnajte!“ zareži, ko sliši te besede, nečloveški Santérre, ljudstvo ga ne sme poslušati. Bobni zaropočejo, bridkost in začudenje prevzameta kralja tako, da se ne gane. Rabelj ga potegne k gviljotini ali glavosečnici. Ludovik se va-njo položi, sekira pade in loči glavo od trupla. Rabelj jo vzdigne kviško in pokaže ljudstvu, ljudstvo pa v divjem veselju zatuli pri tem pogledu na vse gerlo in pleše kakor obdivjano okoli mertvaškega odra, da je človeka kaj takega že slišati groza.