Smeh in solze moje doline

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Smeh in solze moje doline
Miha Mate
Spisano: Laura Gabrič
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Miha Mate

Tiste zime[uredi]

Bil je bebček, ta Poldrugi Martin. Velik in zastrašujoč na prvi pogled, toda dober po srcu. Pridno je služil svojemu gospodarju in ta je cenil njegovo delo.

"Martin, drv nam je zmanjkalo, treba bo v goro!" mu je rekel gospodar.

In Martin je meni nič tebi nič zapregel sani in sredi najhujše zime odšel v gozd. Sam jih je naložil, sam razložil, okrtačil konja, ju zdrgnil s slamo in šele potem stopil v prostrano kmečko hišo. Sedel je na zapeček k topli peči in nič ni prišlo iz njegovih ust.

Ko se je malo ogrel, je vrgel moker suknjič na peč in kot bi ga nekaj pičilo, skočil pokonci, potem pa razpet in v sami srajci stekel na prosto.

"Spet ga nekaj meče, kot bi imel sršene v glavi," je dejala gospodinja, ki mu je zaman prinesla vroč čaj.

Martin pa je ni slišal. Tekel je proti hribu za vasjo, kjer smo se sankali vaški otročaji.

"Martin, Martin, Poldrugi Martin,

je velik in močen kot tisoč kocin …,"

se je slišalo iz naših ust.

Martin pa ni rekel ničesar. Čez njegov obraz je splaval komaj rahel smehljaj, in vedeli smo, da mu je všeč, ker je med nami.

"Uuu … čuf, čuf … Martin," smo dejali in se zazrli vanj.

"Čuf, čuf … uu …," je ponovil Martin in v kotičkih njegovih oči se je rahlo zaiskrilo.

Potem smo drug za drugim zapregli sanke v dolgo kačo, Martin pa se je postavil k prednjim in jih z nami vred začel vleči v hrib.

Ko nas je privlekel na vrh, se je kača obrnila. In potem so sani spet vriskavo zdrvele v dolino. Ob njih pa je tekla razmršena, a vesela Martinova postava.

"Uu, čuf, čuf …," je gromko odmeval njegov glas.

V dolini se je še ves zasopel spet vpregel v naše sani. Pot se mu je lepil na srajco in vroči hlapi so se dvigovali iz njegovega močnega telesa. Bil je kot konj, ki je spet pripravljen na težko pot. Toda Martin ni odnehal.

Bila je že trda tema, ko smo se vračali. Z nami je šel tudi Martin. Za seboj je ponosno vlekel cel vlak sani, mi pa smo razposajeno kričali:

"Martin, Martin, Poldrugi Martin,

je velik in močen kot tisoč kocin …"

Ko smo prišli do vasi, se je izgubil med hišami. Drugi dan pa je bil spet na hribu za vasjo, in tiste zime, ko se spomnim nanje, sploh ne bi bile zime, če ne bi bilo z nami Poldrugega Martina.

Zazrt v ogledalo mladosti[uredi]

Resnično, najtežje se je ozreti v lastno ogledalo. Kose pogledam vanj, nikoli ne vem, kaj mi bo pokazalo. Ali namrgodenega človečnjaka ali široko nasmejanega Ribničana, ki je vedno pripravljen na dobro šalo ali domislico. Ponavadi se prevesi v drugo, zato so vsa moja dela bolj ali manj prežeta s humorjem. Imel sem namreč srečo, da sem pognal korenine v okolju, ki me je že ob rojstvu zaznamovalo z njim, in kar ne morem si misliti, kaj bi se zgodilo z menoj, če svoje mladosti ne bi preživljal prav na Dolenjskem, v moji leskovi dolini.

Gotovo se ne bi nalezel šegavosti ribniških krošnjarjev in lončarjev, ki so s svojimi suhorobarskimi in lončarskimi izdelki križemkraž obsedli svet in z vedrim obrazom in z zasukanimi šalami odpirali vrata, a tudi srca še tako skopuških gospodinj.

Ko takole brskam po spominih svojega otroštva, se kot svetla vodnica pojavi moja mama, saj je znala na tisoče pravljic in zgodb, ki so vzburjale mojo domišljijo. Skupaj sva prebrala mojo prvo knjigo Rolf Gozdovnik, potem pa sem se kar požiral knjige v Ljudski knjižnici, a ne samo zaradi knjig, temveč tudi zaradi modrooke knjižničarke, v katero sem se tako zacopal, da sem slišal celo planke žvižgati. Na srečanja z njo sem se vedno slavnostno pripravil. Čeprav mi voda ni preveč dišala, sem se vseeno lepo umil. In ne le to, uredil sem si tudi kuštrave lase, ki so mi ponavadi štrleli kot sračje gnezdo. Namazal sem si jih s pocukrano vodo, če pa še to ni zadostovalo, sem uporabil jedilno olje, da sem se kot cekin lesketal v soncu. Za briljantino ni bilo denarja, želeja pa tako ali tako še niso izumili. Mislim, da sem nanjo napravil enkraten, neponovljiv vtis. Kar naprej se mi je smehljala, medtem ko mi je tisto zdrizasto olje, pomešano z znojnimi kapljami, polzelo po obrazu.

Tedaj sem prebral tudi svojo najljubšo knjigo Kraljevič in berač, a tudi Malega princa, v kateri sem spoznal celo vrsto življenjskih resnic, enkratnih in svojevrstnih pogledov na tiste drobne stvari, ki nas plemenitijo in pripravijo do tega, da gledamo nanje "ne samo z očmi, temveč tudi s srcem".

Vsaka mladost, pa naj se nam zdi še tako trpka in včasih do marsikoga tudi krivična, pa je vseeno lepa in za večno naša. In prav zaradi tega se v zgodbah, ki sem jih napisal za vas, spet vračam v svoj rojstni kraj. Njihovi glavni junaki so preprosti ljudje, ki so jih zaznamovale najrazličnejše hibe, in to do te mere, da so jih starejši zasmehovali in odrinili na obrobje vaškega življenja.

Prav zaradi tega pa so se še bolj razprli nam, otrokom. Popeljali so nas v svoj čudežni svet. V teh mojih Taprisrčnih Johancah, Matevžih Rikvercih, ciganih Štefanih, beračih z levim in desnim žepom, Piskrcih in Pokrovkah … je bilo toliko starosvetnosti, dobrote, solza in smeha, da sem jih moral oteti pozabi.

Nič manj zanimivi pa niso bili tudi moji vrstniki, s katerimi smo marsikaj ušpičili in si tako olepšali naše skromno, a vseeno lepo vaško življenje.

Skupaj s Širokimi usti, z Leskovo mladostjo, z Bosopeto druščino in Kurjo vojsko pa Smeh in solze moje doline sklepajo strnejo celoto mojega otroštva in najstniškega dozorevanja. V njih je polno domišljije in prešernega smeha, je del mojega obraza …

Zadnja zgodba v pričujoči knjigi pa ima tudi simbolični pomen, saj še kar naprej lovim srebrnkasto mesečino zase, predvsem pa za vas, da bi končno le ujeli to pretkano porednico in se dodobra okopali v njenih vabljivih žarkih. Ni kaj, mora nam uspeti!