Smešnice

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Smešnice.
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (23. zvezek), 1870
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Lažnjivec nad lažnjivcem. — V neki kavarni sta sedela dva Amerikana, ki sta se pomenkovala in eden drugemu legala, kajti Amerikani so prav izverstni lažnivci. — „Ne verjamete“, pravi pervi, „kaj se je une dni pripetilo nekemu zdravniku! Imel je bolnika, ki se je bil prehladil. Da bi se bolnik dovelj izpotil, zapiše mu zdravila, ki pa so bila tako močna, da je bolnik po noči v lastnem potu utonil“. — „O tem sem tudi jaz čul“, pravi drugi, „pa s tem pridevkom, da so morali namreč čoln najeti, da bi prišli k merliču“.

Zasluženo plačilo. — Mladi človek, ki se je prav rad v verske zadeve mešal, pripoveduje v nekej druščini, da se duše po smerti res selijo iz človeka v živali, ker še sam dobro pomni, ko je bil on zlato tele. — Prebrisana gospá pa mladega modrijana prav dobro plača rekoč: „Gospod, ne bojte se, razun zlatovine niste še prav nič izgubili od takrat“.

Nehvaležnež. — „Andrejko! Le poglej, primojruha, kako sem se opeharil s to suknjo“, toži Grega svojemu sosedu, „komaj mesec jo imam, pa je že vsa ogorela“. — „To je res nerodno“, odverne Andrejko z glavo majaje, „koliko pa si dal za njo?“ — „E nič, moj boter mi jo je zastonj dal.“

Redka previdnost. — Neka vdova je prosila domačega duhovnika rekoč: „Oh, bodite tako dobri in nikar ne pokopljite tega otroka, ki je umerl za osepnicami (kosami), poleg mojega možá, kajti ta jih še ni imel“. —

Slabo rokodelstvo. — Mladi, še terdni človek prosi poletnega dne nekega gospoda miloščine. — „Kaj te ni sram? tako terden in velik človek, pa beračiš?“ pravi mu ta, „zakaj pa se ne lotiš dela?“ — „Ah, dragi gospod, v takovem vremenu ni nič z našim rokodelstvom“, odverne berač. — „To so le prazni izgovori! Kakovo rokodelstvo pa znaš?“ — „Sneg premetavati!“ bil je odgovor.

Hudobno obrekovanje. — Neki gizdalin, — to so namreč taki, ki ves božji dan Bogu čas kradejo in po ulicah zrak preganjajo, — pravi nekemu brilcu: „Meni se dozdeva, da gospodična B. ne nosi lastnih las.“ — „To so same laži in obrekovanja“, odverne ta, „jaz bom vsaj vedel, ker sem jih jej sam prodal“.

Prebrisana žena. — Neka žena je prosila domčega učitelja, naj bi jej napísal list do njenega možá, ki je služil v mestu. — „Prav rad“, pravi ta, „kaj pa naj pišem?“ — „Ko bi jaz to vedela“, odverne ta, „bi mu sama pisala“.

Zakonska ljubezen. — Dva zakonska sta se prav rada imela. Čez nekaj časa se preseli mož v dalnje mesto in pusti ženo samo domá. Ob kratkem mu pošlje ta zapečateno pismo brez koleka, v kterem so bile samo te-le besede: „Bodi potolažen in miren, jaz sem sedaj popolnoma zadovoljna“. — Kmalo na to jej pošlje mož 30 liber težak kamen, tudi neplačavši poštnine, s priloženim pismom: „Ko sem prebral tvoje pismo, se mi je ta-le kamen odvalil od serca.“ —

Usmiljeni tolovaj. — Tolovaj napade v gozdu popotnika ter ga oropa. Ko ravno hoče oditi svojo pot, začne popotnik javkati in tožiti, rekoč, da sedaj še toliko nima, da bi mogel v bližnjem mestu prenočiti. Tolovaju se popotnik smili, toraj se verne k njemu rekši, naj vzeme toliko iz svoje mošnje, kolikor vé, da mu bo treba za prenočišče. Popotnik pa ne pomišlja dolgo ter prav globoko seže, da je skoraj čisto mošnjo izpraznil. — „E hudirja!“ zarentači ropar, „ti tudi nimaš nobene vesti“.

Dolge noge — Nekdo stopi v kerčmo in se spotakne nad nogami velikanskega pivca, ki se je sedé pri stranski precej oddaljeni mizi kaj pripravno stegnil po sobi. „Prosim, gospodine“, pravi pivec vstajaje, „to so bile moje noge“. „Ne zamerite — odverne ta, ki je noter prišel, — tega nisem mogel vediti, ker so ležale tako daleč od vas“. —

Nevoljen gost. — V gostivnici najde gost v juhi več muh. Pokliče tedaj kuharico in pravi nevoljno: „Gospica, kedar bom zopet zahteval juho, prosim, da mi prinesete juho posebej, muhe posebej“. —

Odkritoserčno. — Nek dijak pride iz kavarne in nagovori memogredočega mestjana, da naj mu posodi pet gold. „Ne zamerite — odgovori mestjan — nimam časti vas poznati“. Ravno zarad tega — odverne dijak — se obernem na vas, kajti moji znanci mi nočejo nič posoditi“. —

Nezadovoljen deček. — Nekdo sreča jokajočega dečka in ga vpraša, kaj da je vzrok njegove žalosti. „Oh“, pravi deček, „mati so mi dali groš in jest sem ga zgubil“. — „Tukaj imaš druzega, ljubček, pa se ne jokaj več“, — Deček vzame groš, pa le še joka. — „Zakaj pa vendar ne nehaš plakati?“ vpraša ga zopet tujec. — „O predragi gospod“, odgovori deček, „zakaj bi se pač ne jokal? Ko bi ne bil zgubil pervega groša, bi sedaj imel dva.“ —

Drag dar. Šolarček prinese svojemu učeniku poliček vina rekoč: „Oče se vam priporočijo in želijo, da bi se vam to vince prav dobro prileglo“. Učenik vzame polič in naroči dečku: „Reci očetu, da se lepo zahvaljujem“. „Oj tega ni treba“, odverne prosti deček,“ saj so ga oče tudi dobili v dar, pa se jim je zdelo prekislo“. —