Slutnja (Rado Murnik)
| Slutnja Rado Murnik |
| |||||||||||||
Mladi lajtnant se je dvignil s postelje pod milim nebom, raz snopje na ječmenišču, si mel pospane oči in pomežikaval v krasno avgustovo jutro. Z vedrega neba je mlado solnce izza bagrenih in zlatih par obsevalo zbujajoči se tabor 17. pehotnega polka blizu bosenske vasice.
Vojaški sluga mu je prinesel sveže vode v menažni skledici in čistega perila. Poročnik se je preoblekel in povžil revni mrzli zajtrk, v trdo kuhano jajce, ustek komisa, ki ga je humoristično navdahnjen tovariš imenoval »mano ali nebeško hrano«, in naposled požirek vodenega ruma.
Prihajali so nekateri častniki njegovega bataljona; vsi so se mu zdeli dobre vólje.
»Danes bo kaj lepo,« je dejal prvi po kratkem pozdravu.
»Pa vroče!« je hitro dodal drugi. »Sedmi avgust si utegnemo dobro zapomniti! Strelci in ulanci so našli železna vrata trdnjave Jajce zaprta. Kraj mrgoli vstašev. In šest Kruppovih topov imajo ti vragi.«
»To bo pa spet semenj, kakor predvčeranjim pri Varcar Vakufu,« je pripomnil tretji, ki je rad prodajal božjastne dovtipe.
Lajtnant jih je zamišljen poslušal in rekel: »Danes pridem jaz na vrsto. Kar ne morem se iznebiti slutnje, da padem.« Izgovarjal je to z enakodušnim glasom žalostnega preverjenja kakor nekaj nepobitno gotovega, kar je človek večkrat preglabljal sam za-se in našel vedno enako, neizpremenljivo in neodvratno.
»A, beži no, beži!« je vzkliknil titularni humorist. »Nikar se tako ne jokaj, nepoboljšljivi črnovidec! Vstaši so ustači. In streljajo pa mnogo previsoko. Ne bodo ga dolgo markirali, ne! Sicer pa utegne zadeti krogla vsakega izmed nas. Kaj za to! Ne drži se tako žalostno kakor birmski boter pred kosilom!«
»Boste že videli,« je odgovoril, gledajoč v stran.
Iz bližine naokoli je slišal zamolkel ropot, žvenket orožja, ukaze. Naredniki, vodniki so hiteli semintja, vojaki so vzdigali težke telečnjake na rame. Mlad infanterist z nežnimi, skoro dekliškimi potezami se je držal neznansko kislo, pa klel kakor star Madžar; izgubil je svojo ljubljeno Linnemannovo lopato in stikal povsodi za njo.
»Kako bomo marširali?« je vprašal dovtipnež. »Ali ve kdo kaj o tem?«
»Jaz, gospoda,« se je oglasil prvi. »Strelci in ulanci so že odšli. Potem odkoraka genijska stotnija, za njo pionirski oddelek našega polka, za njim naš tretji bataljon, baterija 1/X, peta in šesta kompanija, naposled pa prvi bataljon.«
Tovariši so se poslovili. Naredniki so šteli in uvrščali moštvo, zastavonoši sta prevzela zastavi. Lajtnant je stopil k svojemu vodu in pregledal verndlovke. Zapori so zaropotali in zažvenketali, vojaki so nabili puške in jih zadeli na rame.
Čete so se jele pomikati. Na levi strani ceste so se dvigali strmi vrhovi, pokriti tu z grmičjem tam z njivami; na desni pod cesto pa se je ob gozdnatih gričih v idiličnem miru zrcalilo ozko in dolgo jezero s svojimi kristalnimi sinjimi vodami.
Na ovinku ceste je videl, da so krenili prvi oddelki daleč tam spredaj na levo navkreber, in slišal dobro znani prasket sovražnih pušk. Kar je zagledal konjika s svetlomodro čapko; stražmešter petega ulanskega polka je jahal nazaj. Desnico je tiščal na ranjeni bok; s smrtnobledim, pretvarjenim obrazom, toda še vedno trdno in pokoncu je sedel v sedlu. Izpod bele rokovice so kapljale rdeče kaplje in lile po sedlu in desnem škornju v cestni prah. Jezdec je vprašal, kje je pomočnišče, potem je zdirjal s svojim žoltkom. Pešci so se nehoté spogledavali; v vseh očeh je trepetal kalni svit neprijetnega pričakovanja.
Trume so se ustavile in čakale; to so bile plahe, neskončno dolge minute. Pešaki so tiho govorili po vrstah; lajtnant je razločil posamezne polglasne slovenske besede in kletve. Skozi daljnogled je ogledaval hišo daleč spredaj ostran Jezera, odkoder so vstaši neprenehoma streljavkali v sprednje stotnije. Strelci so se že razdelili v roje in raz skalnatega pomola na levi nad cesto odgovarjali sovražniku s puškami. Tudi gorska baterija je zavila na levo. Težko so se pomikali bičani konji v jarku na strmine.
Čete so korakale dalje, ali kmalu so zapustile cesto in se obrnile na levo med živo trnje in bodeče grmičje. Ves usapljen se je ril lajtnant skozi trnulje in robidje: uznojen je postal zgoraj, si otiral pot in pil mlačno vodo iz čutare z dolgimi, žejnimi požirki. Videl je, da sta major in pobočnik razjahala, in zaeno slišal brenčanje kakor od velikih muh; bile so zavratne izgubljena krogle. Naenkrat se je razlegnil oster pok. Žvižgaje in pošastno zavijaje v zraku je priletelo nekaj belkastega nad glavami in izginilo zadaj.
»Na tla!« so velela povelja.
Rezervni vodi so ležali na razsežnem polju za nizkim gričkom. Bolj gori spredaj se je ustavil štab za gorsko baterijo. Lajtnant je videl tovariša za tovarišem hiteti na gorenji kot polja v majhno jamo in je šel tudi sam tja ogledavat sovražnikove pozicije.
Onkraj kotlinaste doline, preko tisoč korakov široke in polagoma nižajoče se proti Jezeru, je videl skozi svoje gledalce za nasipi v treh vrstah pisane turbane in bele košulje vstašev, rdeče fese in raznobarvne uniforme nizamov, rednih turških vojakov, med gostimi oblaki smodnikovega dima. Natančno in fino so se odražale lične postavice od ozadja. Na sovražnikovem levem krilu in na sredi onkrajnje rebri pred trdnjavo je bruhalo šest topov granato za granato. Od skale na levo do avstrijske baterije so se vrstili roji 10. strelskega bataljona; za njimi so ležali oddelki reserve. Pravkar so nesli strelci ranjenega častnika z bojišča. Zadaj za strelskimi krdeli je sedel brigadir, generalmajor nadvojvoda Ivan Salvator na skalini; blizu njega je hodil divizionar vojvoda Viljem Württemberg z rokami na hrbtu zamišljen gorindol in nervozno odbijal sablo z levim škornjem.
V tem so se nakupičile na nebu težke svinčenosive kepe oblakov. Po razpaljenem zraku so doneli preleteči glasovi turških trobent, in temne trume so hitele podaljšati sovražnikovo desno krilo.
»Kje so Leopoldovci, Hrvati?« je vprašal nadporočnika.
»Na levi se mučijó po skalovju, da zajamejo sovražnikovo desno krilo in ga popadejo za njegovim hrbtom,« je odgovoril oni. »Premalo nas je; pametneje bi bilo, če bi bili počakali tretje brigade. Lej, tu dirja že drugi ulanec divizionarja prosit podkrepljenja. Če se Kuhnovci umaknejo preveliki sovražni sili, moramo vsi v Jezero ali pa pod handžar.«
Častniki so se vrnili k svojim vodom. Poslednje reserve so hitele v bojno vrsto. Po grmovju je jelo strahotno šumeti in vršati; mrke, preteče sence so legale na zemljo, in od Jezera sem je sunkoma pihala plašna, žalostna sapa. Lajtnantu je bilo, kakor da sliši bolestno zadušene krike umirajoče duše sredi pokanja pušk, sredi groma kanonade.
»Tretji vod v roj! Četrti v podporo!« je ukazal stotnik in pokazal smer s sabljo.
»Rojna vrsta! Vod za mano!« je kričal poročnik, skočil pred vojake in jim velel s sabljo narazen. Roji so se razdelili in hiteli naprej za bližnje zakrilje. Lajtnant je pokleknil dvajset korakov za njimi na tla in pogledal na uro; bilo je nekaj minut pred eno.
»Streljajte! Cilj sovražnik! Osemsto!« je vpil.
Od bližnje gorske baterije je donelo venomer: »Prvi top, streljaj! Drugi top, streljaj!« In streli so grmeli, in potresala se je zemlja, in podrhtavali so zrakovi. Po vsakem poku je sunilo topove nazaj; artiljeristi so jih porinili zopet naprej, jih nabili in popravili nastavek. Okrogli, gosti oblaki smodnikovega dima, sivo in belo lesketajočega, so se dvigali, viseli v vzduhu in se zlivali v meglen zastor. Tajnopolen mrak je osenčal bojišče. Od otemnelega neba so padale prve velike kaplje; švigali so bledosvetli bliski; zamolkel grom je bučal med pokanje topov in bomb in šrapnelov. Vojaki so komaj razločevali muho na puški; njih streljanje je ponehalo. Viharen dež se je usul iz hudournih oblakov, kakor bi jih bil presekal velikanski meč. V malo trenotkih so bili bojevniki do kože mokri. Sovražna granata je padla pred lajtnantove roje, toda ni se razpočila v premehčani zemlji.
Naposled je solnce posvetilo skozi razkosano oblačino; pogosteje se zopet pokale puške in grmeli kanoni. Nanovo so se vzdignili roji in polegli za nizkim zavetjem na premočena tla. Izza smodnikovih megla je videl lajtnant skozi daljnogled na vsej sovražnikovi vrsti rdeče ognjene toke in slišal zateglo tuljenje: »Allah il Allah! Alla il Allah!« Rdeči in zeleni prapori s polmeseci in konjskimi repi so vihrali v vetru. Tuintam je zamahnila oborožena roka nad nasipom, izginil turban za njim, in odnesli so ranjenca nazaj. Vedno gosteje so žvižgale krogle nad poročnikovo glavo ali se zarivale blizu njega v mehka tla.
Naenkrat se je zvalil vojnik pred njim na hrbet. Krogla ga je zadela v levo oko. Noge so se mu nekajkratov hitro skrčile, in potem je umrl z globokim vzdihljajem, ne da bi kriknil ali grgral. Lajtnant je spoznal onega mehkoličnega infanterista, ki je bil zjutraj izgubil lopato. Tu je ležal nepremično s pokojnim izrazom na obrazu, očrnelem od smodnika. Ledeno mrzlo je preletelo poročniku hrbet. Opazil je, kako se mu trese roka. Ali je bila to bojazen? Smrtni strah? Prevzel ga je čut sramote; hitro je obrnil pogled od ubitega in vzdignil glavo s kljubovalnim ponosom.
Mislil je na domovino, na mlada leta, na mater, ki se je bila ihteč poslovila od njega. Potem so se porajale v njegovi duši krvave slike predvčeranjega dneva, ko je stal prvikrat v ognju. Mislil je na to, kako je sovražnik, zakrit za jutranjo meglo, streljal na oddelke sedemnajstega polka; kako je pozneje solnce predrlo vlažno zaveso in pokazalo sovražne čete na visoki planoti; kako je nekaj sekund pozneje zagrmel prvi avstrijski top, in zaeno vojaška godba zasvirala Cesarsko; kako so veličastni akordi užgali plamen viharne navdušenosti ...
Nadvojvoda Ivan je sam razpostavil baterijo in godbo in dal znamenje obema naenkrat ... Mislil je na pogumnega sovražnega poveljnika, ki je zgledno mirno sedel na majhnem belcu in dvigal rdečo zastavo. Konja in jezdeca je zagnal šrapnel na tla, in vstaši so zbežali. In potem mrliči na planici! Tukaj je ležal med skalovjem belec, zadet sredi čela, poleg njega njegov junaški gospodar z raztrganimi prsi in razbitimi čeljustmi, s krvavo zmesjo zob in jezikovih kosov. Strašno so divjali šrapneli. Povsodi so ležala razmesarjena trupla, skrčena ali iztegnjena, s široko odprtimi črnimi ustmi, ki so navidezno kričala, z izbuljenimi, besno zaobrnjenimi očmi, v oblekah, obrizganih s krvjo in možgani. Mislil je na to, kako so sanitejci počasi nesli smrtno ranjenega nadporočnika, tovariša pri njegovem bataljonu. Med naskokom je bila priletela sekana svinčenica iz peščene jame samo dvajset korakov daleč ob njegov daljnogled, in stekleni kosi so mu razrezali drob. On sam, lajtnant, je imel srečo; le njegov plašč je prevrtalo dvoje krogel. Še zmerom je čutil zoperni duh po smodnikovem dimu in človeškem znoju ter človeški krvi in človeškem mesu. Nagubančil je čelo in se stresel od gnjusa ...
Izkušal je, da bi mislil na kaj drugega nego na kri in nevarnost, ali ni se mu dalo. Z vsiljivo živahnostjo se je vračala slutnja, da bo padel. Lotila se ga je strašna razburjenost in ga trpinčila in mučila. Zbudila se mu je neukročena, strastna želja, da bi zagrabil puško in streljal z infanteristi vred. Krogla se je zarila tik pred njim v zemljo in mu brizgnila blato v obraz. Precej potem je prižvižgalo nekaj svetlega po zraku, padlo komaj petnajst korakov pred rojem na tla in se vrtelo kakor vrtavka. Tenak bel dimček je preteče sikal in se kadil iz granate. Nehotoma je legel lajtnant na tla in zamežal. Zdaj je zablisnilo in počilo in zagrnilo vse v dim. Vojaki so se norčevali; nihče ni bil ranjen. Cevi njih pušk so se svetile v solncu; srditi obrazi so jim rdeli od razburjenosti, bojaželjnosti, razkačenosti, besnosti. Kakor prežeči levi so ležali tu in držali kazalec venomer ob puškinem jezičku, vsak čas pripravljeni na moritev.
Tedaj je prihitel bataljonski pobočnik in mu naznanil povelje, naj pritisne zopet dalje proti dolini.
»Hvala Bogu!« je vzdihnil poročnik. »Le stran od tukaj!« Ljudje so vzdigali glave in gledali nazaj. »Torej zdaj ... da ... gotovo!« si je mislil.
»Nehajte!« je zaupil z jasnim močnim glasom. Moštvo je ponovilo ukaz z divjimi, hripavimi klici.
»Naprej!« je kričal in skočil pred vod. Zdelo se mu je, da je komandiral drug, tujec. Srce mu je utripalo do vratu, ustni koti so mu drgetali, oči so mu plamtele. Piščalke so zapiskale; voditelji rojev so vstali in dirjali z upognjenimi životi naprej; dolge nožnice bajonetov so žvenketaje bile ob stegna; patroni so ropotali v patronjakih.
Slišal je hitro sopihanje vojakov za sabo. Kakor v sanjah, kakor omočen po opojni pijači je hitel dalje. Bobni so ropotali. Krogle so žvižgale. Topovi so grmeli. Povelja so se glasila. Prinesli so ranjencev mimo. Ni se menil več za njih stok, tožbe, kletve, škripanje z zobmi. Na desni, na levi so prodirali drugi vodi, druge stotnije. Mrliči so ležali na tleh z zdrobljenimi kostmi in krvavečim mesom, s srepimi, ugaslimi očmi. Zadaj je slišal vodnika kričati, ali ni ga razumel in pogumno vihtel svetlo sabljo visoko v zraku. Kakor toča so se usule krogle.
Kar začuti pod prsmi vroče bolečine. Onemogla roka mu pade ob stran in izpusti sablo; zdi se mu, da se mu umikajo tla pod nogami, opoteka se, kolena se mu šibe, truden se zgrudi na tla. Pred očmi mu plešejo škrlatastordeče luči, po ušesih mu šumi in bobni. Iz rane teče rdeča, kadeča se kri.
Bataljonski pobočnik prihiti k njemu, mu zaveže rano z vojnim pasom in ga nese nazaj. Sanitejska patrulja ga položi na nosilnico in ga odnese oprezno v ozadje. Velikansko breme čuti na malokrvnih možganih. Kaplja za kapijo curi izpod obveze, v naglici narejene za silo. Trudna zaspanost ga osvaja, oči meže. Hladan veter mu usmiljeno poljublja vroči senci. Nosilci se ustavijo in počivajo pod košato bukvo.
Ranjenec dvigne glavo, pogleda naokoli kakor v sanjah in poizkuša govoriti; težko sluša jezik.
»Kaj je bilo to?« vpraša jecljaje s strašnimi mukami.
»Naši kriče ‚Živio!‘, gospod lajtnant!« odgovori blesiran narednik, ki je dohitel sanitejce. »Vstaši beže.«
»Zmagali smo,« mrmra lajtnant, in rahel nasmeh mu olepša smrtnobledi obraz. Še enkrat se izkuša vzdigniti, ali takoj omahne nazaj in čuti v dobrodejni brezželjnosti in brezvoljnosti le, kako se globlje in vedno globlje potaplja v neizmerne škrlatne temine ...