Slučaj Kumberger

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slučaj Kumberger
Anton Tanc
Tone Maček
Izdano: Delavska politika let. 8, št. 68, 1933
Viri: dLib 68, 69,
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Članek v Wikipediji: Wikipedia logo silver.png  Anton Tanc
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 dno

1[uredi]

France Kumberger, mlad rudar, je ležal vznak na kupu nasutega laporja pred rudniško lopo, kjer so se izklicevali in odrejali na posel rudarji, prišedši na novo zmeno. Bilo je šele ob devetih zvečer in nočna zmena se začne izklicevati ob poldesetih ... Še pol ure časa. Pred poslopjem stojé ali čepé gruče zgodaj došlih rudarjev, večinoma takih, ki so prišli od daleč, kajti v naselbini stanujoči prihajajo šele zadnjo minuto. Polagoma jih je prihajalo vedno več, ki so postajali v krogu in se razgovarjali. Tu in tam je kdo neprespano zazehal:

»Nočna zmena je najbolj hudičeva. Saj se ne moreš odpočiti. Cel dan se prepirajo babe in vekajo otroci. Komaj zatisneš oči, hej, pa že zahrešči kje kaka harmonika, ali pa se spravi kdo drva cepit.« 

»Pa pojdi v hosto kakor jaz,« je priporočal možakar, ki mu je goreča cigareta osvetljevala konec brk.

Sključen starec, z rudarsko sekirico na rami, je tožil:

»Kaj pa naj jaz rečem? Jaz pa danes sploh nisem očesa zatisnil. Imam malo travnato brdo, ki sem ga včeraj pokosil. Danes sem pa ves dan sušil in znosil seno s košem na hrbtu na hlev. Še sedaj me križ boli.« 

»Zato si pa kmet,« je ugovarjal prvi. »Če bi jaz imel kaj, bi tudi rad nosil, za sebe.« 

»I seveda, kmet pa kmet,« se je branil starec. »Kaj bi mi očital beračijo. Edino, kar imam od nje je, da mi ni treba mleka kupovati in pa da imam v jeseni par meric svojega krompirja. Zato pa moram delati še doma, takrat, ko ti počivaš.« 

»No, no, nikar se ne razburjaj. Saj vemo, kako je. Kdor lahko drugače živi, gotovo ne bo lezel v rudnik.« 

France je bil še novinec, zato se ni vmešaval v pogovor starejših rudarjev. Parkrat se je premaknil na kupu kamenja, odstranil kamen, ki ga je tiščal v hrbet in obležal nepremično, s pogledom uprtim v temno neizmernost nebá, posejanega z milijardo mežikajočih zvezd. Kolikokrat je doma, tam v Rebri, takole ležal za hišo na trati in strmel v zvezde. Ali takrat so se mu zdele kakor vesele nagajivke, ki ga mežikajoče vabijo za seboj, da mu povedo nekaj izredno lepega, ali da mu razkrijejo veliko skrivnost. In v takih trenutkih ga je navdajalo nepopisno hrepenenje, da bi šel za njimi, šel in šel. Takrat so ga zvezde vabile v sanje. Danes mu napovedujejo trpljenje. Tako nekako tuje so mu. Nobenih skrivnosti nimajo več zanj. Življenje se mu je že razodelo. Težko je in neizprosno.

Njegov duh je bežal iz trde realnosti v nedavno, svetlo prošlost. Ni mu bilo na rožicah postlano, ali, bil je mlad. Tam v Rebri so imeli vinograd in njivico. Na obronkih je bilo dovolj paše za eno kravo. Živeli so skromno. Ob zelju in krompirjevi juhi. Oče je bil krovec in je prekrival kmetom slamnate strehe daleč po okolici. Starejši brat, Tone, je hodil na dnino, predlanskimi pa je odrinil na Westfalsko. Pred nekaj tedni je pa že pisal iz Amerike, da mu gre dobro. Ni še vedel, kaj se je med tem doma zgodilo: nekega meglenega jesenskega dne so očeta na lojtrnem vozu pripeljali domu. Padel je s strehe in obležal. Iz ušes in nosa mu je sikala kri. Mati mu je molče stregla. Kadar je bila sama v kuhinji, si je brisala oči. Čez štirinajst dni je umrl. Sosede so tolažile mater:

»Kaj češ? Ti je že tako sojeno. Da se je le še spovedal prej.« .

Zima je bila dolgočasna. Mati je vzela od kmetov prejo, da jo sprede. Močila si je prste s solzami. Sestra Julka je šivala. Najmlajši brat, štirinajstletni Mihec je pa oskrboval kravo in se igral na zapečku z mačko.

France se je vdinjal doli za Savo pri lesnem trgovcu. Posekavali so čez zimo gozd in tesali železniške pragove. Ob sobotah je prihajal domov in izročal materi prihranjeni denar.

Spomladi ni bilo več dela v gozdu. Ostal je doma in pomagal najprvo okopati domač vinograd, zatem pa je kopal tudi sosedne vinograde, za štirideset krajcarjev cel dan, poleg hrane.


2[uredi]

A tudi tega zaslužka je kmalu zmanjkalo. Ko so črešnje najlepše cvetele, je postalo Francetu dolg čas. Zdel si je odveč pri hiši. Njiva je bila zorana in posejana, ostalo pa lahko ženske in mlajši brat brez njega opravijo. In sram ga je bilo, da ob nedeljah v fantovski družbi ni imel niti za pol litra vina. Kako je zavidal svoje, malo starejše sovrstnike iz okoliških bajt, ki so prihajali za praznike na dopust iz Trbovelj, z zelenimi žametastimi telovniki, od katerih so jim visele težke srebrne verižice s tolarji, na gladko pričesanih laséh so pa zanosito nosili na uho pomaknjene nove klobuke s krivci.

»Mi smo knapje, in imamo denar! Kaj boste vi, ki se mater za krila držite!« 

Tako so zabavljali in žvenketali s kronami v žepu, se obrnili na peti, zavriskali in izginili v prvo gostilno. Domači fantje, ki so se morali za štirideset krajcarjev potiti po vinogradih, so se jim spoštljivo umikali in čakali na čast, kedaj bo kateri izmed srečnih enega ali drugega poklical pit. Na tihem so si vsi želeli iti tja, od koder so ti prišli, kjer se menda kar z lopato zajemajo srebrne krone. Ali mnoge so držale doma njih posebne gospodarske ali družinske razmere. Le redki so bili med njimi, ki so na trboveljske dopustnike gledali ravnodušno ali celo s prezirom. Na prstih ene roke bi bil lahko seštel tiste kmetske velikaše v župniji, ki jim ni bilo treba gledati za postranskim zaslužkom. To so bili gostje gostilniške posebne sobe. Če so knapje v prvi sobi naročili liter vina, so ga sinovi premožnih kmetov v posebni sobi naročili »štefan«. Če je knap vrgel srebrn goldinar na mizo, je kmet v posebni sobi vrgel bankovec, in če je v prvi sobi kdo ponudil natakarici kozarec, so jo takoj klicali v posebni sobi, naj pride pit. In morala je takoj iti, čeprav se je s tem zamerila svojemu fantu v prvi sobi. Če ne, bi jo ozmerjal gostilničar.

Ta tiha mržnja med sinovi bajtarjev in premožnih kmetov se je večkrat razvila v ljut pretep s krvavimi glavami.

Tretjo nedeljo po veliki noči se je France vrnil precej pozno od desete maše. Ostali so že odjužnali. Mati mu prinese iz kuhinje lonec kislega zelja in fižola.

»Jed bo že mrzla. Kje pa si bil tako dolgo?« 

»Papežev Janez je prišel domov iz Hrastnika, pa me je povabil na pol litra vina.« 

»Ali je bila zopet Zavškova Meta z njimi? Le glej, da še ti ne znoriš.« 

»Kaj pa je zato? Saj jo bo poročil in vzel k sebi v Hrastnik.« 

»Če bi imel kaj vreden zaslužek.« 

»Se hvali. Za poroko si je že sto kron dal na stran. In obleko si je že kupil.« 

Nekaj časa sta molčala. Mati je sedela na oglu zapečka in med prsti vrtela trak od predpasnika. France je postrgal ostanke iz lonca, obliznil žlico in jo položil na mizo:

»Mati, jutri grem.« 

»Kam? Ali te je kdo naprosil?« 

»Ne. V Hrastnik grem. Janez mi je pravil, da bodo pri rudniku spet nekaj novih delavcev sprejeli. Kaj pa čem vedno doma?« 

Mati je vstala in vzela izpraznjeni lonec z mize:

»Najraje bi videla, da bi nikomur ne bilo treba hoditi od doma. Pa srno reveži. No, odrasel si že dovolj. Da bi le dóma ne pozabil.« 

»Ne bojte se, mati. Vsaka ptica rada prileti tja, kjer se je izvalila.« 

Drugo jutro je vstal France s solnčnim vzhodom. Mati je že skuhala lonček mleka. Napravil se je, odrezal kos kruha in ga vtaknil v žep.

»Drugega sedaj ne vzamem s seboj. Če bom sprejet, pridem še mogoče do večera domov, če bom pa preveč utrujen, pa prenočim pri Janezu in pridem šele jutri. Med tem mi pa operite in zašite perilo in pripravite Tonetov vojaški kovčeg, saj on ga ne bo več rabil.« 

»Bom. Brez skrbi. Pa srečno hodi!« 

France se je napotil peš po okrajni cesti, tik ob šumeči Savi, v približno pet ur oddaljen premogovni revir. Papežev Janez se je že prejšnji večer vrnil tja z vlakom. France pa ni hotel tratiti svojega zadnjega drobiža za vožnjo.


3[uredi]

Nikdar prej se ni France podal na tako dolgo pot, razen takrat, ko je šel z očetom na božjo pot na sveti Kum. Ali takrat mu je bilo komaj enajst let in se več ne spominja, kod sta hodila. Lahkih korakov je meril belo cesto in štel kilometrske kamne ob nji. Ob bregu Save so močile vrbe svoje veje v vodi in pastirice so gracijozno skakale po kamenju, štrlečem iz valov. Megla v dolini se je začela trgati in je počasi lezla v hribe ter izginjala nekam v višave. Solnce je začelo pripekati. France je vlekel suknjič in ga vrgel preko rame. Žejalo ga je in vsedel bi se bil rad.

»Do Zidanega mosta moram vzdržati.« 

Ni pa vedel, kakšen je Zidani most in kje se nahaja. Samo slišal je, da se nahaja nekje ob tej cesti.

Končno je prispel do razrečja. Na desno je vodila iz savske doline druga dolina, obdana od obeh strani z visokimi skalnatimi gorami, po nji pa je tekla reka, malo manjša od Save. Preko nje je vodil kamenit most.

»Aha, Zidani most.« 

Da se uveri, je vprašal drobnega dečka, ki je nesel škrnicelj moke. Deček ga je plašno gledal in se ritenski odmikal. Odgovorila mu je deklica, ki je šla za fantkom:

»Da, da, to je Zidani most. Kam pa greste?« 

»V Hrastnik.« 

»O to je še daleč.« 

Obstal je sredi mostu in se naslonil na ograjo. Gori v stranski dolini je videl veliko, dolgo, zakajeno in zaprašeno zgradbo, z visokimi dimniki. Drobni ljudje so tekali tam sem in tja, kakor črne mravlje in prerivali neke vozičke.

Kar zazeblo ga je:

»Hu, tam pa ne bi bil rad. V Hrastniku gotovo ni tako pusto.« 

Obrnil je pozornost na nasprotno stran mostu. Malo nižje proti Savi se je bočil preko struge drug, mnogo večji most, po katerem so venomer sopihale sem in tja črne lokomotive ter bruhale iz sebe oblake gostega dima. Vmes so pa tekali oznojeni železničarji z rdečimi zastavicami v rokah in brlizgali s piščalkami.

»Kakšen dirindaj! Bog se usmili. Kam se jim neki tako mudi?« 

In pomislil je:

»Kako lahko se tu pripeti nesreča. Zamisliš se kam in — te povozi.« 

V duhu je že videl pred seboj na tračnicah ležati okrvavljeno truplo, z odrezanimi nogami. Zgrozil se je in pospešil korake. Na drugi strani mostu je stala kopica hiš, visokih, kakršnih France še ni nikdar videl. Iz neke hiše je prihajal gostilniški šum in duh po pivu. To ga je še bolj spomnilo na utrujenost in na prazen želodec. Oziral se je in odkril par korakov oddaljen vodnjak. Napil se je, izvlekel iz žepa svoj kos kruha in sedel ob plot. Utešil je glad in bi še rad počival, ali spomnil se je, da mora še predpoldnem dospeti v Hrastnik, če hoče kaj opraviti. Vstal je in šel naprej po cesti, ki se je vzpenjala nad postajo, po kateri je mrgolelo vsemogočih ljudi in je stalo več vlakov. Mimogrede je vprašal moža, ki je pometal pred kolodvorom, kako daleč je še do Hrastnika. Še dobri dve uri, je bil odgovor. To ni več tako hudo.

Vzel je suknjič preko leve roke, klobuk je vzel v desno in je krepko korakal po trdi cesti. Dolina je bila tu tako čudno ozka. Globoko doli pod cesto je šumela zelena Sava in preskakovala skalnate pragove, ob obeh straneh so se pa dvigale visoke strmine, deloma obraščene z zanikrnim gozdiščem, deloma so pa kazale gole, skalne rebri.


4[uredi]

France ni bil kdove kak hrust, tudi ne poseben krasavec, ali bil je, kakor se pravi, pripraven fant. Srednjevelik, bolj čokat, črnih las in malo širokega nosu. Zgornja ustnica se mu je za spoznanje začela senčiti z dlačicami. Od hitre hoje je imel usta napol odprta, tako da se je videlo dve vrsti krepkih, zdravih zob. In dasi še mlad, je že imel na rokah nabrekle žile in dlani ko hrastova skorja. Svoje mladosti ni prelenaril. Komaj je shodil, mu je že spletel oče mal košek, da je pomagal nositi gnoj v vinograd. Nalagal mu je spočetka pol vil, zatem cele vile gnoja, dokler se mu ni hrbet privadil in ni začel nositi pravih košev. In koliko jih je še znosil v svojem mladem življenju: gnoj v vinograd in na njivo, seno s senožeti, drva z gozda, vse se je moralo doma v Rebri na hrbtu znositi. Zato pa se je France kljub svojim enaindvajsetim letom držal nekako prihuljeno, pleča je imel v razmerju z ostalim životom malce preveč razvita. Letošnjo pomlad, pri prvem vojaškem naboru, mu je rekel nejasno besedilo oficir, v črni uniformi z rdečimi našivi in z zlatimi naočniki na zateklem nosu:

»Zaenkrat te še pustimo. Ampak glej, da si do druge pomladi hrbet poravnaš!« 

Sicer pa ni bilo tako hudo s tem njegovim hrbtom, to se je samo tako zdelo, bil je pač precej močnih pleč in če je oblekel svoj suknjič, je ležal na njemu kakor bi mu bil vlit.

Razvajen France ni bil. S čim pa bi se naj razvadil? Doma so jedli le kromipir, zelje in fižol. Kruha niso vedno imeli. Bel kruh so imeli samo za največje praznike. Vino, ki so ga pridelali, so morali prodati, da je bilo za davek, za sol in za drugo. Vinske tropine so navadno še enkrat zmočili, pustili vležati in so jih iztisnili. To pijačo so potem pili, kadar so kopali. In še s to so skoparili. Denar so preštevali samo po deseticah, in še te so se težko prislužile. Postavljati se France ni imel s čim: njegov klobuk je stal samo šestdeset krajcarjev. Na nogah je nosil v petek in svetek škornje, samo s to razliko, da so bili na delavnik blatni in je imel hlačnice zataknjene za golenice, ob nedeljah jih je pa očistil in črno namazal ter hlačnice spustil preko golenic.

V družbo je zahajal. Bil je skromen, ni se mogel meriti v postavljanju z drugimi fanti, ni znal tako gladko govoriti in stresati pred dekleti z dovtipi. Zato ga niso nikjer pogrešali. Samo pri delu so ga radi videli. Na dnini, pri kopanju vinogradov, je bil večkrat v družbi razposajenih fantov in muhastih deklet, a vedno je prišlo tako, da je bil odrinjen čisto na kraj vrste, kjer je moral najširši predel prekopati. Ob dnevih, ko so kopači pričakovali likofa, so bili še posebno židane volje, zlasti če gospodar ni skoparil s pijačo. In zvečer je bilo veselo pri zidanici: gospodinja je z deklo prinesla jerbase z vročimi štruklji, mlinci, prekajenim mesom in pogačo. Gospodar pa je gledal, da vrči niso bili prazni. Potem pa so igrali slepe miši, »rihtarje«, skrivali so prstan in druge take igre. Prav gotovo pa je kdo na skrivaj prinesel harmoniko s seboj in so zaplesali domači valček, polko, šotiš in štajeriš. Proti polnoči so začeli kopači odhajati, paroma, kakor da so se kdo ve kdaj domenili, in še precej časa je odmevalo preko goric zateglo petje in veselo vriskanje v zvezdno noč, ki so mu odgovarjali psi v dolinah.

Pri neki taki priliki se je tudi France opogumil in je, odhajajoč, rekel Čukarjevi Micki, ki je malo zaostala in se ozirala pred zidanico, kakor da nekoga pričakuje:

»Ali greva skupaj? Imava skoro isto pot.« 

Ves dan jo kopala tik poleg njega in dasiravno nista dosti govorila, le tuintaim kako besedo, vendar ni opazil, da bi se bila tudi kaj več z drugimi fanti pečala. Ko se ji je enkrat snela motika, je ravno njega prosila, da ji jo je zopet nasadil. In to se mu je zelo dobro zdelo. V zahvalo se mu je tako lepo nasmehljala. Zvečer na likofu mu je izginila v veseli gruči in ker ni znal plesati, je tudi ni iskal. In zdaj stoji tu in se ozira. kako je to lepo od nje. Bil je take volje, da bi še enkrat šel prekopat ves vinograd, če bi šla ona z njim.

»No, pa pojdiva. Sámo me je strah.«


5[uredi]

Šla sta vštric po kolovoznici. Zadevala sta se v temi ob kamenčke in porušene grude, ki so še trkljale izpod njunih nog. Francetu je bilo nekako prijetno in obenem nerodno pri srcu. Čutil je, da je sedaj tista ugodna prilika, ki odloča fantovsko srečo in da bi jo moral izrabiti. Zavedal se je, da bi moral govoriti, da bi moral spremljevalko zabavati, da bi jo moral spraviti v dobro voljo in vzbuditi v nji simpatijo do sebe. Slišal je že večkrat fante v pomenkih z dekleti. Kako jim je bil jezik namazan, kako so vzbujali pridušeno hihitanje. Kar zavidal jih je. A sedaj, ko je sam na tem, ne ve, kaj bi zinil. Nič primernega mu ne pride na pamet. In ona tudi molči. Samo enkrat se je razjezila in rekla:

»Presneto kamenje!« 

On pa se je opogumil: »Pa res, tako kamenje. Pa še mesec nič ne sveti.« 

Zopet molk. Od napenjanja svojih misli se je France začel kar potiti. Spet se je ohrabril:

»Pri vas ste vinograd že okopali?« 

»Že!« 

»Hm.« 

Za par korakov zopet:

»Vaša krava je bila breja. Je že vrgla?« 

»Še ne. Zakaj vprašaš? Bi rad teleta kupil?« 

»Ne. Kar tako.« 

Mislil je naprej. Kaj naj ji še reče, da bi se ne osmešil? Kako je to sitno. Šla sta ravno mimo črnega grmovja ob poti. Tedaj pa skoči črna postava iz grmovja pred njiju in neznansko zatuli: »Hrraaa!« 

Silno sta se prestrašila oba. Francetu so se kar kolena tresla. Micka se je pa kar hitro otresla strahu in smeje se hitela:

»A ti si, Jurka? Ti mrcina grda, ti, kako sem se te prestrašila. Kdaj si pa odšel? Jaz sem te pri zidanici čakala, pa te že ni bilo nikjer več.« 

»Pa si vseeno dobila spremljevalca, in se ti ni bilo treba dolgočasiti.« 

»Oh.« 

»Hotel sem te samo malo prestrašiti.« 

»Le čakaj, ti bom že vrnila.« 

»Lahko, ampak na drug način.« 

V tem tonu je šlo dalje in nič se jima ni pretrgala nit pogovora. Jurka je položil svojo desnico okrog Mickinega pasu, pazil je na kamenje in jo zadrževal, če se je spodtaknila. Začela sta hoditi počasneje.

France je spoznal, da je tu odveč. Pospešil je korake. Sicer ni čutil tiste trpkosti, ki bi jo kdo drugi na njegovem mestu, ali bilo mu je vendar nekam nerodno. Iskal je zaupnico, tovarišico, a izkazalo se je ... No, kaj neki? Tisto, kar je že dostikrat gledal ob nedeljskih popoldnevih ali ob žegnanju, ko so se pari razgreti vračali iz gostilne. Zavidal jih je, a obenem se je nekako sramoval zanje.

Toda, ali naj bo to vedno tako? Ali naj vedno ostane tako mevžast, kakor mu pravijo. Mogoče še nisem dorasel, kakor drugi. Bo že še prišlo. Da, mogoče sreča sama preži na ugoden trenutek, da se mi vrže v naročje. Oh, mogoče še postanem enkrat imeniten, dobim kje kako dobro službo, odidem mogoče za bratom v Ameriko in se vrnem s polnim kovčegom dolarjev. Mogoče bom potem povprašal, koliko stanejo vse tiste beračije na Rebri s takšnimi lahkomiselnimi puncami vred. Po kolenih bodo potem plazile za menoj.

Take misli so ga preganjale skozi do domačega senjaka, v katerega se je zaril in kmalu zaspal kakor izjokan otrok.

*

France se je bližal svojemu cilju. Papežev Janez ga je poučil: »Prva postaja od Zidanega mosta naprej. Greš po cesti pod viaduktom in naprej po dolini. Če kaj ne veš, pa vprašaj koga.« 


6[uredi]

Ob železnici na desni strani je stala vrsta polpodrtih koč. Iz vsakega okna je gledala kuštrava otroška glava. Ob cesti je stala velika, mrka hiša z zanemarjenim vrtom. Nad vrati je bil naslikan rdeč križ. Čudno znamenje. Nič dobrega ne pomeni.

Na levi strani je postajala Sava tako čudno umazana, črnosiva in polna raznih odpadkov. Ob njej je bila cesta zagrajena z zidom na visoki škarpi. Zavil je pod železniškim viaduktom. Nad njim se je stiskala k skali tesna postaja. Tu se je začenjala ozka, dolga in umazana dolina. Na postaji je čital — Hrastnik.

Videl je odkod prihaja nesnaga v Savo. Po dnu doline se je plazil in curljal preko kamenja zanikrn potok z gosto in umazano črno vodo. Kjer se je ustavljala v tolmunih, so plavali po nji široki, sivomodri, mastni madeži. Dišalo je po ilovici, katranu, žveplu in vsem mogočem. Preko potoka je vodil lesen mostiček in na nasprotnem bregu je opazil poleg divjih kostanjev hišo z napisom »Gostilna Drnovšek«.

Vročina se mu je zdela tukaj še neznosnejša, kakor tam zunaj v savski dolini. Znoj mu je zalival oči, noge so ga pekle v trdih škornjih, ko je šel po prašni cesti mimo velike, neprijazne zgradbe. Ob cesti je imela vrsto obokanih votlin z nekakimi ognjišči. Sajasti možje so odpirali železna vrata. Iz odprtin je puhtela neznosna vročina, a možje so z velikimi lopatami metali vanje vedno nove množine premoga. Slabotni fantički, še otroci, so donašali in jim podajali velike pletene vrče in možje so pili iz njih v dolgih požirkih. Bilo je pa, kakor da jim vsa ta voda, ki jo vlivajo váse, zopet pronica skozi kožo na dan in jim v debelih curkih zaliva obraz, roke, hrbet in jim polni čevlje. Zgoraj, nad pečmi, so se pa vrstila velika okna s stotinami malih šip, eno samo večje, kakor če bi vsa okna domače farne cerkve skupaj zložil, in bila so pri belem dnevu ognjeno ožarjena, kakor da divja v zgradbi silovit požar.

Francetu je postajalo tesno pri srcu. Joj, ali je to tukaj? Da se uveri, je vprašal fanta, ki je ravnokar tekel s pleteno steklenico preko ceste:

»Ali je tukaj rudnik?« 

Fant se ustavi in začuden odpre usta:

»Niks verstaan.« 

France ponovi vprašanje.

Oni ga gleda in se začne smejati. Takoj se je zbralo krog Franceta pol ducata umazanih, na pol golih frkolinov, ki so začeli vsevprek regljati in ga spraševati v čudnem jeziku.

Ali sem prišel med cigane? je nedoumeval France. K sreči je prišla mimo ženska z nazaj zavezano ruto in velikim trebuhom. V roki je nosila cajnico, v kateri sta ropotala dva pokrita lončka. Menda je nesla komu kosilo. Ustavila se je in vprašala po domače:

»Koga pa iščete?« 

»Ali je tukaj rudnik?« 

»O ne, iti morate še dobre pol ure. Ko pridete od visokega železniškega viadukta, zavijete pod njim na levo.« 

»Kaj pa je tole tukaj?« 

»To je steklarna.« 

»Ali tukaj živijo cigani?« 

»Kakšni cigani? To so delavci v steklarni. Švabi. Slovenski ne razumejo.« 

»Čuden svet,« je pomislil in šel naprej. Na levi, ob cesti, se je raztezala gladko obrezana živa meja. Za njo je opazil z belim peskom posute stezice in gredice pisanih cvetlic. Vmes so rastla čudnolepa drevesca, kakršnih še France ni nikdar videl. Pač, naslikana, v zgodbah svetega pisma. Malo višje gori, nad vrtom, sta se dvigala dva prekrasna gradiča, kakor prelep sén. S ceste so vodila na vrt velika vrata iz zeleno pobarvanih železnih palic. Pritisnil je na kljuko, a bila so zaprta. Od nekod je v velikih skokih pridivjal hud pes, ki se je zagnal proti vratom, se vzpenjal po njih navzgor, lajal vanj in mu kazal svoje močne koničaste zobe. France je prestrašen odskočil in se urno oddaljil. Nič več se mu ni zdel vrt tako krasen in bele grajske arkade so se mu naenkrat zazdele mrke in neprijazne.


7[uredi]

Od obeh strani so zajela cesto mračna poslopja. Na levi pod hribom delavske kasarne, z vrstami motnih oken, z zaprašenimi fasadami, s katerih je odpadel omet, da se je videlo nesolidno ogrodje. Na oknih so stale različne steklenice, lonci in škrniclji, raz razpetih vrvi so visele in se sušile raznobarvne cunje. V pritličju je prihajal šum in vonj po kislem in čebuli iz gostilne, poleg nje je iz mesnice neprijetno vonjalo po mesu, a malo dalje so pred konzumsko prodajalno stali ročni vozički in se prepirale ženske. Vsepovsod pa polno kričeče otročadi, na cesti, v lokalih in pri oknih.

Na desni ob potoku, in deloma nad njim, se je raztezalo neprijazno, sovražno in polno groze, več razsežnih zgradb. Kakor ogromna mrtvašnica, s stotino oživelimi okostnjaki se je zdelo vse skupaj. Iz streh je puhtelo v gostih oblakih, kakor iz zmajevih žrel, iz zidov je sikalo skozi ozke cevi, a v potok so padali rumenkasti, sluzasti slapovi. Nad strehami so se dvigali rdeči dimniki visoko v nebo in dihali vanj svoj smrtnonosni dih, od katerega je zamiralo vse rastlinsko življenje daleč tja gori po pobočjih hribov. Medtem ko je bil svet povsod drugod odet v bujno pomladno zelenje, je tukaj drevje stalo golo, rdečkasto, brez listja, jetično.

Po mostičkih, galerijah in rampah so tekali ljudje, čudna bitje, kakor z drugega planeta. Rokave srajc zavihane do laktov, obraščene prsi razgaljene, noge ovite v žakljevino, krog pasu privezane scefrane vreče kot predpasnike, in čez in čez pokriti z rdečim prahom. Rdeči hudiči v rdečem peklu. Cunje rdeče, lasje rdeči, koža rdeča, oči rdeče, in če so pljunili, so izpljunili rdeče. Prevažali so težke železne samokolnice, prenašali zaboje in polne vreče in zavijali velike steklene bombe s temno tekočino v velike pletene košare. Vmes pa ropot transmisiji in koles, sikanje pare, žvižganje siren in vpitje zaposlenih.

Sredi tovarne se je bočil preko potoka most z železniškim tirom. S ceste so vodila nanj široko odprta vrata, nad katerimi je bil napis v velikih obledelih črkah, ki ga pa France ni razumel. Bil je v tujem jeziku. Poleg vrat je visel na zidu nalepljen razglas: »Novi delavci se ne sprejemajo.« France bi bil rad zvedel kaka tovarna je to in kaj se tam proizvaja. Za vratmi so delavci izkladali iz vagona neke zaboje. Stopil je k najbližjemu in pokazal na napolnjene steklene bombe, stoječe v dveh vrstah ob strani:

»Kaj pa je tu notri?« 

»Kislina.« 

»Čemu se pa rabi?« 

»Preveč posla bi imel, če bi ti hotel to dopovedati.« 

Ostali so hoteli vedeti kaj želi ta fanté in so izpraševali svojega sodelavca, zopet v tistem čudnem jeziku. Nič kaj prijazno ga niso gledali. Nekdo zavpije nad njim:

»Druk dih!« 

Drugi ponovi: »Izgini, če ne, dobiš zaboj na glavo!« 

Oddaljil se je, nezadovoljen, žalosten. Kako neprijazen svet. Je to tisti Hrastnik, o katerem je sanjal, kjer hodijo ljudje siti, lepo oblečeni in žvenkljajo s srebrnimi kronami? Dosedaj je videl le umazane hiše, težko delo in izgarane ljudi. Ampak zakaj so ti ljudje tako obregljivi, mrki in zlobni, kakor da se jezé sami nase?

Ob cesti je videl veliko apnenico, v katero so delavci vozili kamenje v samokolnicah. To delo je poznal, ker so tudi v domačem kraju žgali apno, seveda ne v tolikšni količini. Delavci so se sporazumevali v domačem jeziku. Francetu so se takoj zdeli mnogo prijaznejši. Vprašal je mimogrede, če je še daleč do rudnika.

»Ne preveč. Še dvajset minut. Pod temle viaduktom zavij na levo.« 


8[uredi]

»Kaka tovarna pa je to tukaj doli, ki je vsa rdeča?« 

»To je kemična tovarna. Izdeluje razne kisline in kemikalije, takorekoč strup. Ali si hodil vprašat za delo? Ti ni treba biti žal, če ga nisi dobil. Sicer pa ne sprejemajo radi naših ljudi. Podjetnik je Nemec in delavci so po večini Nemci. Zasmradili in zastrupili so nam celo dolino.« 

Delavec je pljunil v dlani in prijel za lopato. Francé je šel pod visokim obokom viadukta, ki je spajal en breg z drugim. Ravnokar je z gromom, sopihanjem in škripanjem zavor, drsél preko njega vlak, do vrha napolnjen s premogom. Boječ se, da kaj nanj ne pade, je France podvizal korake. Tu se je dolina malce razširila in razcepila v desno in levo. Zavil je na levo mimo šolskega poslopja. Svet se mu je zdel tu prijaznejši. Ob cesti in po bregovih so bile raztresene hišice z vrtički. Pod cesto je šumel potok z gosto črno vodo, ki je gnala mlin. Srečavale so ga ženske, ki so nosile v koših droban premog in drva, otroci z nakupovalnimi cajnicami. Nič več ni slišal tistega tujega jezika kakor doli pri tovarnah.

Dospel je do lepe enonadstropne hiše ob cesti. Na nji je čital »Konzumno društvo«. S Papeževim sta se domenila, da ga bo tukaj čakal v gostilni. Vstopil je. Janez mu je že nestrpen prihitel nasproti:

»Na, spij kozarec. Potem pa morava takoj iti. Bo skoraj poldvanajstih, ob dvanajstih se pa zapró tovarne. Inženirja sem že prosil za tebe.« 

Šla sta čez brv in po stezi navzgor na obširen prostor, nakupičen s skladovnicami najrazličnejšega lesà, od drobnih obrezkov do debelih in dolgih drevesnih debel. Na tiru so stali vagoni, iz katerih so izkladali les, vmes pa so se žurili delavci in prenašali debla na ramenih. V ozadju je stalo dolgo, enonadstropno rumeno poslopje, na katerem je črnel napis »Betriebskanzlei«.

Janez ga je spremljal do vrat:

»Imaš delavsko knjižico seboj?« 

»Imam.« 

»No pa dobro opravi. Jaz te tukaj počakam.« 

Klobuk je snel že pred vrati in z utripajočim srcem vstopil. Troje molčečih gospodov je sedelo v srednjeveliki sobi, vsak sklonjen nad svojo pisalno mizo. Slišalo se je samo škrtanje peres in brenčanje muhe ob oknu. Stal je nekaj časa in se ni upal niti dihati. Nihče se ni zmenil zanj. Mogoče pa niso slišati, ko sem vstopil, je pomislil in strmel v sključene hrbte. Odločil se je, zakašljal in stopil bližje k prvi mizi. Uradnik je dvignil glavo:

»Kaj pa želite?« 

France mu je pomolil delavsko knjižico.

»A tako. S tem pa ne bo nič. Nič ne sprejemamo. Imamo sedaj dosti delavcev. Pridite v jeseni.« 

In zopet je sklonil glavo nad papirji. Francetu so se začela kolena šibiti. Prevzela ga je strašna utrujenost. Tako dolga pot. In njegovi upi. Zaman? Začel je nekaj jecljati, kar naj bi se slišalo kakor prošnja. Uradnik se je nevoljno okrenil:

»Saj sem vam povedal. Pridite v jeseni. Za zdaj ste že opravili.« 

V tem hipu pa vstopi iz sosednje sobe gospod v usnjatih gamašah in izroči uradniku šop papirjev z nekim pojasnilom, nakar je uradnik uslužno izjavljal:

»Ja, Herr Ingenieur!« 

Gospod inženir se je ustavil pred Francetom in se vprašajoče ozrl v uradnika. Ta mu je slučaj pojasnil.

»Ali ste vi od tam doma kakor Papež?« je vprašal gospod inženir.


9[uredi]

»Da,« je hitel z odgovorom France in zopet dvignil roko s knjižico. Inženir jo je vzel:

»Aha, Franc Kumberger. Pojdite z menoj.« 

Inženir je v svoji pisarni pregledal knjižico, premeril Franceta od nog do glave, vprašal, če je zdrav, če se ne boji nobenega dela, če še ni delal dozdaj v kaki tovarni ali v rudniku? Z odgovori je bil menda zadovoljen.

»Bomo poskusili z vami. Opominjam vas pa, da se izogibljete ljudi, ki sejejo med rudarji nezadovoljstvo in hujskajo proti gospodom.« 

Sedel je in napisal listek, ki ga je izročil Francetu, njegovo knjižico je pa spravil v predal.

»S tem listkom pojdite popoldne ob treh k rudniškemu zdravniku, da vas preišče, če ste zdravi, potemi pa prinesite listek nazaj v pisarno. Z Bogom.« 

France je šel lahkih korakov skozi prvo sobo. Rad bi videl, da bi uradnik, ki ga je odklonil, videl njegov uspeh, a ta se ni niti zmenil zanj. Zunaj pred vrati bi bil najraje zavriskal. S klobukom je mahal Janezu naproti.

»Torej se je dobro izteklo?« 

»Da, zahvaliti se pa imam tebi. Če bi ti ne bil prej prosil zame, bi ne bilo nič.« 

France je pripovedoval kako se mu je godilo v pisarni.

»O, vem kako je. Če bi ti tistemu uradniku pomolil s knjižico bankovec za deset kron, bi niti ne rabil inženirja. Kdor maže ta vozi. V skrajnem slučaju bi ti jaz posodil. Če pa je šlo brez tega, tembolje.« 

Ob štirih je šel France k zdravniški preiskavi v ambulatorij male rudniške bolnice. Zdravnik ga je malo potrkal po plečih, po prsih, pogledal mu je stopala, preizkusili oči in posluh, in je zapisal na listek, ki mu ga je France dal: »Tauglich«. Kajti, opazil je na listku komaj vidno kljukico, ki je pomenila željo ravnateljstva, da Franceta potrdi. Včasih so prihajali ljudje tudi z drugačnimi kljukicami k preiskavi, ki so pomenile, da zdravnik prinašalca pod nobenim pogojem ne sme potrditi sposobnim. V takih slučajih je moral zdravnik prevzeti náse zamero vplivnejših ali nezaželjenih prosilcev, kateri se je ravnateljstvo iz gotovih razlogov hotelo izogniti.

Izkaz o preiskavi je nesel France nazaj v pisarno. Uradnik mu je pokazal vrata v sosednjo sobo. Inženir je vzel listek:

»Sprejeti ste. Kedaj začnete delati? Jutri?« 

France pomisli:

»Gospod, če smem prositi, v sredo bi začel. Danes je pondeljek, in jutri bi šel rad še domov po svoje stvari.« 

»Dobro, bodite torej v sredo zvečer na mestu. Pridelili vas bomo Papeževi skupini. Podrobneje vas bo že on poučil.« 

Vesel in lahkega srca je France odšel z Janezom k »Birtiču«, da zalijeta ta uspeh z merico vina.

»Kakega pa bova? ,Štajerca’ si itak že pil v Rebri, ampak ,Dalm atinca’ še najbrž nisi. Njega poskusiva.« 

Pri »Birtiču« je bil vedno velik promet. Bila je tu trgovina, pekarna, mesarija in dve gostilni, vse pod eno streho. Kakor tvor, ki iz vsega telesa skupaj levkozyte vleče. V prvem nadstropju velike hiše se je nahajala velika gostilniška soba, s posebno gosposko sobo. V pritličju so se nahajale kleti. V enem delu te kleti so bile postavljene navadne mize, ob katerih so bile v tla zabite dolge lesene klopi. To je bila Birtičeva »Dalmatinska klet«. Prvi teden po plačilnem dnevu so bile klopi v tej kleti vedno gosto zasedene. Iz nje se je cel dan slišal hrup, smeh, žvenketanje kozarcev, prepir in hripavo petje. Če si vstopil s ceste, si moral nekaj časa obstati v popolni temi, dokler se ti niso oči privadile na mrak in si skozi gost tobakov dim zamogel razločevati posamezne obraze. Skromna svetloba je prihajala samo skozi odprta vrata, skozi katera je vodilo par stopnic v klet. Po mizah je teklo vino in je v debelih curkih curljalo na ilovnata tla, ki so bila od rdeče tekočine vsa razmočena in so noge pivcev mezgale po blatu, od katerega se je dvigala odvratno kislo dišeča para. Lepa Dolinškova Rozika je tekala po kleti sem in tja s polnimi rokami steklenic in kozarcev. Zdaj je švignila skozi hrastova vrata v poleg se nahajajočo vinsko klet, kjer so stali vinski sodi v dveh vrstah, zdaj je zopet hitela po lesenih stopnicah v temnem ozadju navzgor v gostilniške prostore, da prinese gostom kak pogret gulaž ali kos konjske klobase. Pri tem je venomer žvrgolela in se šalila s pivci, ki so ji delali dvomljive poklone.


10[uredi]

Francetu se ni tu notri pravi nič dopadlo. Ko je hotel Janez naročiti še pol litra tiste trpke, temnordeče tekočine, katere okus je Franceta kar stresel, je slednji vstal in silil k odhodu:

»Ga bova pa še drugič, saj zdaj bo večkrat prilika,« se je branil; bal se je tudi, da bi preveč ne zapila, da bi Janez, ki je hotel sam plačati, ne imel radi njega preveč stroškov.

»Veš Janez,« se je odločil France, »najbolje bo, da se še nocoj vrnem domov z večernim vlakom. Imam potem jutri cel dan čas svoje stvari doma urediti.« 

»Kakor misliš; sicer bi lahko nocoj na moji postelji spal, ker imam ta teden nočno delo.« 

»Ne, hvala. Če takoj grem, sem že lahko ob osmih doma.« 

»Kakor ti kaže. Ker sem ti že pokazal, kje stanujem, glej da prideš v sredo za gotovo in prinesi svoj kovček kar tja. Bom že jaz z gospodinjo govoril.« 

»Prosim. Hvala ti že v naprej.« 

»Že dobro. Jaz pa grem, da še do devetih malo ležem. Pozdravi mi vaše. Srečno!« 

»Z Bogom!« 

Od zavžitega vina je France postal malo bolj korajžen. Nič več se mu dolina ni zdela tako obupna, kemična tovarna in steklarna manj strašna, ljudje malo bolj prijazni. Zdelo se mu je, kakor da je danes z njimi vsemi pil bratovščino. Najraje bi bil delavca, zavitega v rdečo žakljevino, objel in mu skušal dopovedati, da sta si brata.

Po železnici se je ta večer drugič vozil. Prvič se je vozil, ko je moral k vojaškemu naboru. Takrat je bilo veselo, praznično razpoloženje med fanti; vsi so bili obvešeni s »pušelci«, peli so in vriskali, kajti vsi so veliko pili. Pa to je bil menda tak običaj, o katerem ne vedo, kdaj in kdor ga je začel. Tista vesela vožnja se mu je globoko vtisnila v spomin, tako da je tudi danes občutil neko slavnostno razpoloženje. Zdelo se mu je, da imajo vsi ti ljudje, ki so hiteli vstopati in izstopati na posameznih postajah in ki so se prerivali v tesnih vozovih, da si pribore boljši prostor, nek poseben, vzvišen cilj pred seboj, ki jim daje moč, da z lahkoto prenašajo težave dolgih potovanj. Tudi on ima sedaj tak cilj pred seboj: dosegel je trdna tla pod nogama, sedaj mora iti naprej, zaslužil bo denarja, veliko denarja, kupil si bo lepe obleke, dajal bo v domači gostilni domačim fantom lahko za pijačo, kjer stoji v Rebri njegova napol lesena domačija, bo zgradil gosposko vilo in mogoče se celo oženi. Katera bi v tem slučaju prišla v poštev, še sam ni vedel, a njegovo mater bi morala vpoštevati.

Take misli so kolovratile po njegovi, malce okajeni glavi, ko je izstopil na mali domači postaji in so mu trdovratno sledila še navkreber proti Rebri. Za daljnimi Kozjanskimi vrhovi je ravnokar zahajalo solnce pod rdeče obrobljenimi oblaki in je s svojim rožastim odsevom zadnjič poljubovalo bližnje vinske griče in se slepilno odražalo na gladini Save. Francetu se je zdela vsa okolica kakor spremenjena, veliko lepša kakor jo je gledal dosedaj. Bilo mu je, kakor da se je po dolgem potovanju zopet vrnil v svojo domovino, kjer ga vsaka streha, vsak grmič pozdravlja kot ljubega znanca iz davnih detinskih dni. In naenkrat se mu je storilo milo, ko je pomislil, da bo ta ljubljeni kraj, ki predstavlja takorekoč del njega samega, moral zapustiti, mogoče za vedno. Zakaj ga mora človek zapustiti? Zakaj ne more biti srečen na domači grudi, zakaj ne more biti zadovoljen s tem, kar mu ona nudi? Ni li boljši doma kos črnega kruha, kakor v tujini pečenka?

Da, a žal, da doma tudi ta kos črnega kruha ni zagotovljen! Francetu ni bilo čisto jasno, ali gre res radi pečenke z doma, prepričan pa je bil, da bi mu mnogokrat manjkalo kruha, če ostane.

Iz teh težkih misli ga je vzdramil brat Mihec, ki je od daleč oprezoval njegov prihod in ko ga je zagledal, začel kričati:

»Mama, France že gre!« 

Natančno je moral pri večerji pripovedovati vse kar je ta dan doživel, kar je videl in slišal. A kmalu mu je zamrl jezik, glava mu je postajala težka in mu je zlezla na prsi, roki sta mu zdrsnili v naročje. Mati je prva vstala:

»Gremo spat, truden si.« 

»Da, že dremljem. Jutri imamo še cel dan čas.«


11[uredi]

Naslednje jutro sta šla s sestro Julko okopavat domač vinograd. K praznim kolom sta sadila fižol. Mihec je pasel pri vrhu med grmovjem kravo. Franceta je spočetka bolela glava. Presneti »dalmatinec«, si je mislil, tega pa že ne bom več. Parkrat je potegnil z roko po bogati rosi, ki se je svetlikala po travi in je potegnil z njo preko čela. Od vzhoda je vela sveža sapa, ki mu je težko glavo kmalu popolnoma olajšala in ohladila, tako da je začel prisluškovati gostobesednemu pripovedovanju zgovorne Julke o tem, kako sta se Čukarjeva Micka in njen Jurka zadnjo nedeljo sprla doli na fari, ker je Micka v gostilni preveč rada z drugimi plesala, kako se Zavškova Meta ponaša s svojim Janezom, ki ji je za god kupil svileno ruto, kako je pri Jernejčevih večen prepir v hiši, ker se mlada in stara ne razumeta, in druge take vaške senzacije. Naenkrat se mu je vse to, kar je dosedaj tvorilo njegov svet, zazdelo tako majhno, malopomembno, vendar ljubo kakor so mu bile še ljube otroške pravljice, v katerih resničnost že davno ni več veroval, a jih je še vedno rad slišal.

V Julkinih očeh je njen starejši brat precej pridobil na ugledu, odkar si je upal tako daleč v svet. S tem v zvezi je skrivoma gojila tudi male sebične nade. Mogoče ji France kupi tu in tam za kak predpasnik, če bo dobro zaslužil. Mogoče jo vzame kedaj celo s seboj v Hrastnik in ji pokaže ta čudoviti svet.

Mati je medtem pripravlja Francetu vse potrebno za pot: očistila mu je obleko, zakrpala in zlikala tisto malo perila in mu vse lepo zložila v kovček. Potem je šla v shrambo in prinesla vrečico, v kateri je še bilo nekaj pšenične moke, ki je preostala od praznikov in ki jo je hranila za prežganje. Zamesila je iz nje testo za kolaček, da ne bo šel njen sin čisto brez popotnice od doma. Saj to je samo posojeno, gotovo ji bo vrnil, ko dobi prvi zaslužek, o tem je bila uverjena. Zdaj pa zdaj se ji je izvil iz prsi težak vzdih. Nihče ne ve, kako je materi težko, kadar jo zapuščajo njeni otroci. Ostaneta ji sicer še dva, a kdo ve za kako dolgo. A ona bi tako rada imela vse okrog sebe. Kaj čemo, če ni mogoče; naj se zgodi božja volja —.

Ko se je prihodnje jutro prebujala prva zarja, je bil zajtrk že na mizi; prijetno je dišala prežganka, v katero so pomakali koruzne žgance.

»Julka ti bo pomagala odnesti kovček do postaje,« je dejala mati.

»Tega že lahko sam nesem, saj ni težak.« 

»Ali te je sram z menoj iti?« se je užaljeno našobila Julka.

»Kaj pa obračaš besede. Seveda mi je ljubo, če greš z menoj. Hotel sem ti prihraniti trud.« 

»Jaz tudi grem,« se oglasi Mihec.

»Kaj pa še, vsi borno letali zdoma?« se zopet obregne Julka.

»Ti moraš kravo izpustiti na pašo,« je velela mati. Mihec se je začel kujati.

France je vstal in prijel za kovček. Tudi mati je vstala:

»Mašne bukvice je mati položila v kovček, tole pa deni v žep.« Stisnila mu je v roko rožnivenec obenem s srebrnim goldinarjem, ki ga je bogve odkod dobila.

»Ali mati, to bi vi sami rabili, jaz bom že kako, mi bo pa Janez posodil za prve dni.« 

»Le vzemi, nihče ne vé kaj še pride.« Naenkrat je težko izkušeno ženo posilil jok; obrnila se je proč, da skrije solzé.

»Kaj pa jočeta? Saj ne grem v Ameriko! Vsako drugo nedeljo pridem domov.« 

»Saj se ne jočem,« se opravičuje mati in obrne k sinu svoje blago, uvelo lice, ki ga je zopet ozarjal prisiljen smehljaj.

Julka je priganjala:

»Končajte že enkrat! Skrajni čas je že!« 

»Torej z Bogom mati, dobro gospodarita ta čas!« 

»Bomo. Ti pa na Boga ne pozabi!« 

Z obranka je kričal za njimi Mihec, ki je držal kravo na povodcu:

»Da ne pozabiš na orglice, ki si mi jih obljubil!« 

»Že dobro. Le priden bodi!« 

Na postajo sta prišla še ravno ob pravem času. Od daleč se je že slišalo sopihanje prihajajočega vlaka. Hitro je dvignil France svoj kovček na platformo in še sam skočil za njimi v voz. Julka pa je porinila za njim še vrečico, v katero mu je mati pripravila par krompirjev, nekaj fižola in suhega sadja.


12[uredi]

Ko se je vlak že pomikal, se je spomnila Julka:

»Ne pozabi mi poslati razglednice!« 

»Bom poslal, bom. Materi pomagaj!« 

»Z Bogom!« 

Vlak je odsopihal in oddrvel s Francetom novemu življenju naproti.

*

Papežev Janez je stanoval takrat pri vdovi Trpinovi, ki je imela malo podstrešno sobico v Roševi hiši nad cesto pri mostu. Sobica je imela samo eno okno, njen strop se je proti eni strani nagibal globoko k tlom, tako da je komaj imela postelja pod njimi prostora. Tri postelje so stale v treh kotih, v četrtem kotu se je nahajal pločevinast štedilnik. Na eni izmed postelj je spal osemnajstletni Trpinkin sin, ki je že tudi hodil v jamo, na drugi je spal Janez, ki je plačeval za oskrbo 12 goldinarjev mesečno, tretjo posteljo je zavzemala Trpinka s svojo štirinajstletno hčerko.

»Janez je rekel, da za vas jamči,« je rekla Trpinka Francetu. »Plačevali boste kakor on, v obliki živil, ki jih bom na vaš račun nabavljala v konzumu. Nabavno knjižico dobite, ko bodete že en teden delali.« 

»Hvala, gospa. Kam pa naj denem kovčeg?« je malodušno spraševal France.

»Kar pod posteljo. Kaj pa imate v tej vreči?« 

»Malo krompirja in fižola. Mati mi je to dala seboj, čeprav sem se branil. Menila je, da si bom sam moral kuhati.« 

»Nič ne dé, tudi meni prav pride. Zaračunala vam bom kakor da sem kupila v konzumu.« Odhitela je k sosedi poleg, da ji posodi merico. Zmerila je fižol.

»Štiri litre po 12 krajcarjev je 48 krajcarjev. Koliko bo pa krompirja? Približno 8 kilogramov? Po 2 krajcarja znese 16 krajcarjev. Torej imate že čez pol goldinarja vnaprej plačanega.« 

»Dobro, dobro; kje pa je Janez?« 

»Je šel na lesno skladišče nek les izbirati, ki ga bo zvečer rabil v jami. K obedu bo že prišel. Veste, vam moram takoj povedati; kadar bomo čez noč vsi doma, bodeta morala z Janezom skupaj spati v eni postelji. Nas je namreč 5 oseb, postelje pa imamo samo tri. Ampak to bo le redkokdaj, ker dela moj sin na drugi zmeni kakor pa vidva: kadar bo on ponoči, bodeta vidva popoldne na delu in kadar imata vidva nočno zmeno, dela on zjutraj. Tako se boste že zvrstili v dveh posteljah.« 

Obedovali so šele ob dveh popoldne, ko je prišel Trpinkin in Dolfe z dela. Francetu se je kosilo zdelo silno gosposko, kajti po juhi je dobil vsak kakor žganc velik košček mesa s krompirjem. Ampak France bi bil pojedel še dvakrat toliko.

Po kosilu si je Dolfe kar na nogah zbiksal čevlje, privezal si je rdečo kravato, djal je na glavo porujavel slamnik, vzel v roko tenko palčico in je šel na potepanje, na hrastniški korzo, proti kolodvoru, mimo umazanih tovarn. Janez pa se je pričel slačiti in je velel Francetu:

»Midva pa spat do večerje. Čaka naju trudapolna noč.« 

Dasi je bil France utrujen od poti, ni mogel zaspati. Po glavi so mu rojile različne misli, a malo veselih. Naenkrat ga je postalo strah pred bodočnostjo, strah pred sovražnim značajem te mrke doline. Najraje bi se bil vrnil, a sram ga je bilo. Ne, sedaj ne more več nazaj. Vsa okolica že ve, da je odšel v Hrastnik. Sicer pa, koliko stotin ljudi živi in dela v tej dolini, telesno mnogo slabejših od njega. Videl jih je. »Zdaj sem tu pa naj pride kar hoče.«


13[uredi]

Skušal je zaspati, a mučila ga je silna vročina, ki je kar žehtela v mali podstrešni sobici pod strešno opeko, ki je bila od solnca razbeljena. Trpinka je zagrnila okno z modrim predpasnikom, da bi ju solnce ne motilo, kar pa je soparico v sobi še povečalo, zato ga je France zopet snel. Skozi odprto okno je za hip zavel tok sveže sape, a z njo se je vsul v sobo tudi roj muh in mušic od sosedovega gnojišča, ki so počitka potrebna delavca mučile do besnosti. Nič ni pomagalo, če sta se pokrivala preko glave s predpasniki in rutami, skozi platno so pikale s svojimi krviželjnimi želi, da sta se brez prestanka otepavala in premetavala na trdih ležiščih. Šele zvečer, ko se je sobice nagnilo že globoko proti zatonu, sta zaspala z neglobokim, nemirnim spanjem.

Franceta je predramil nedoločen šum, ki se je že dalj časa spajal z njegovimi sanjami v čudno mešanico. S trudom je odprl težke veke in se začuden oziral. Le počasi je spoznaval kje se nahaja. Prebudila ga je gospodinja, ki se je medtem vrnila in je začela pripravljati večerjo. Prinesla je v škafu vode od studenca, prinesla je iz barake na dvorišče polno cajno premoga, ki ga je izsula v zaboj poleg štedilnika, nato je zaropotala s cilindri in z železnimi, kljukastim razgrebačem in je zanetila ogenj. Pristavila je vodo za kavo in pripravila kozico za žgance. Pri tem je polglasno oštevala hčer, ki se je celo popoldne nekod potepala. Soseda, ki je stanovala poleg v enaki sobi, je prišla, da si izposodi sladkorja za kavo in se je pritoževala čez moža, ki je skoraj ves zaslužek prošlega tedna pustil v Birtičevi kleti. Še preden je odšla, je vstopila druga soseda, stanujoča v sobici na nasprotni strani hodnika. Z nekim piškavim izgovorom je prišla, da vidi Trpinkinega novega »purša«, in da zve kaj več o njem. Videlja ga je samo za kratek hip dopoldne, ko je prinesel svoj kovček po stopnicah in od takrat jo je mučila želja, da ga pobližje spozna.

France se je delal kakor da spi: prisluškoval je, da bi razumel pogovor treh žen, ki so migale z bradami in mahale z rokami poleg štedilnika. Razločeval je samo posamezne besede, slišalo se je sarmo nepretrgano š-š-š-š-š.

Medtem se je popolnoma znočilo, gospodinja je prižgala petrolejko. Sosedi sta odšle in Francetu je uspelo še malo zadremati. A komaj so ga sanje zazibale v pozabljenje, že ga je spet prebudil rezek Trpinkin glas:

»Halo fanta! Ura je poldevetih!« 

France je skočil pokonci kakor bi ga iz topa izstrelil in je kakor pijan obsedel na robu postelje. Janez se je leno pretegnil kakor maček na solncu in je zamrčal kakor bi žago potegnil po hrastovi grči. Gospodinja ga je morala še enkrat buditi: precej trdo ga je stresla za ramo:

»No, ali bo, ali ne bo? Večerja je na mizi!« 

Medtem se je vrnil tudi Dolfe. Bil je videti precej čemeren. Janez ga je začel dražiti:

»Ali se ti je Pepca izneverila, da se tako kislo držiš?« 

»Brigajo me babe. Kadar se moraš ti brez krajcarja v žepu sprehajati po dolini, se tudi kislo držiš.« 

»Nič ne maraj. Še štiri dni imamo do plačilnega dne. Bo pa potem zato bolj luštno.« 

»Prav vam je,« se je vmešala Trpinka, ali morate res vse že prvi teden »zabiti«, da se potem ostale tri tedne »suhi« čemerite? Kdaj se boste enkrat naučili pametno gospodariti?« 

»Pametno gospodari lahko tisti, ki v enem dnevu zasluži več ko jaz cel teden,« se obregne Dolfe. »Solidnost veliko bolj pristoja ravnateljem, inženirjem, pisarjem in paznikom, kakor pa nam.« 

Janez in France sta pojedla vsak skledico zabeljenih koruznih žgancev in popila skodelo kave, zavila sta si vsak kos suhega kruha v papir in ga vtaknila v žep. Oblečena v najslabšo delovno obleko, izvzemši čevljev, ki so morali biti dobri, sta jo mahnila proti rudniku. Janez je dostojanstveno nosil svojo kopaško sekirico na ramenu kot znak, da on ni kak navaden tekač, ampak pravi »knap«, kopač, ki se je šele po daljšem času in preizkušnji povzpel iz tekača in vozača do tega položaja.


14[uredi]

Ko sta prišla pred izklicevalno dvorano, je bilo še precej zgodaj. Le malo jih je že stalo pred poslopjem in to navadno oni, ki so stanovali najdalje. Mnogi so hodili po dve uri daleč peš na šiht: iz Dola, iz Marna, iz Čreta, iz Prapretna, od Kala, celo od daljnega Turja in tam preko Save iz Kumljanske strani so prihajali, že popolnoma utrujeni, zlasti še, ker si vsi ti mali bajtarji tudi podnevi niso privoščili zadostnega počitka. Borili so se s svojo pedjo kamenite grude, da so ji iztrgali par mernikov krompirja, peščico fižola in solate. Sedaj so čepeli okrog izklicevalne dvorane opiraje se s hrbti ob zid in dremali, čakaje brlizga sirene.

Počasi so začeli prihajati tudi bližje stanujoči: iz hrastniške grape, iz Bobna, iz Studenca, od Logarjeve planote, kjer so stale velike rudarske kasarne in iz obližnje rudniške kolonije. Doli po klancu so prikorakali v gosjem maršu »purši« iz kasarne za samce. Skupina, ki je prihajala njim na čelu, je bila precej glasna in razposajena. Videti je bilo, da so ravnokar prišli iz neke gostilne. Eden izmed njih je neumorno vlekel »mehove«, da so se hreščeči glasovi harmonike razlegali po vsej naselbini. Muzikant in nekaj njegovih tovarišev je bilo v prazničnih oblekah. Ti so samo spremljali svoje tovariše z nočne zmene na šiht; pred izklicevalno dvorano so se s hrupom in kosmatimi dovtipi poslovili od njih, ter so nato med vriskanjem in neskladnim prepevanjem s harmoniko na čelu odkolovratili doli proti Birtiču. Obsedel jih je nekak visliški humor, ker so imeli pred seboj svobodno noč do petih zjutraj, ker so bili umiti in čisto oblečeni, medtem ko so njihovi tovariši pred izklicevalno dvorano čakali blatni in zamazani na novo trpljenje.

Rezek glas rudniške sirene je prekinil Francetovo razmišljevanje. Planil je pokonci in se oziral za Janezom. Gnetli so se v dvorano in posedli po dolgih klopeh. Nekateri so ostali kar na pragu ali pa celo zunaj pred vrati. Nabito polna dvorana je zadišala po trohnobi, ilovici in premogu. V kotu, pred veliko sliko svete Barbare, ki prevideva ponesrečenega rudarja, se je smodila mala oljnata svetilka. Pred njo je pokleknil stari rudar Kurent in je začel z monotonim, nalomljenimi glasom moliti »Oče naš«. Za trenutek je vse utihnilo, potem pa je več sto ust hkrati odgovarjalo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh ...« V tem trenutku se je zaslišal od nekod plač deteta in od Birtiča glas harmonike. Oni pri vratih stoječi so se nekaj razgovarjali in smejali. Ko so odmolili »Oče naš« in »Zdravo Marijo« je stari Kurent, ki je pri tej zmeni že več let opravljal službo »fajmoštra«, odmolil še tradicijonalno molitev k sveti Barbari: »O sveta Barbara, ti priprošnjica in zaščitnica rudarjev, varuj nas nagle smrti, če pa se zgodi tako po božji volji, ne daj da umrjemo brez tvoje tolažbe!« 

Tako so najbrže že pred dvatisoč leti klečali starorimski sužnji v apeninskih in trakijskih rudokopih pred oltarji Orka in Fortune. Ista vera v neko nadnaravno silo, ki so se je pravzaprav bali in so jo celo hoteli prijazno razpoložiti napram sebi, da jim prizanese in jih zaščiti. Isto češčenje kakor pred dva, tri in še več tisočletji, samo oblika je bila drugačna in božanstva so se drugače imenovala.


15[uredi]

Ko so odmolili je vstopil višji paznik te zmene, stari Štil, s štabom ostalih paznikov ali »štajnerjev«, kakor so jih imenovali; šel je z nekim zvezkom v roki v ospredje na podij, kjer je stala miza ter je začel z visokim glasom izklicevati imena navzočih. Odgovarjali so nekateri malomarno, drugi zadirčno, nekateri so pa komaj slišno nekaj zamrmrali, tako je izklicevalec moral ime ponoviti, da se je prepričal, če je dotičnik navzoč. Poznal jih je večinoma že po glasu. Nekaj časa se je slišal samo ponavljajoči se »tukaj«, mnogi so odgovarjali še po staremi s »hier«, nekateri z »ja«, nekateri pa s pristno trboveljskim »tle«. Kdor se je oglasil je dobil v imeniku črtico, kogar pa ni bilo, je dobil piko. Včasih so skušali tudi goljufati: če je bil član kake tovarišije odsoten, se je brž drugi oglasil zanj. Če je dotičnik potem še pravočasno dospel, da se je mogel še z drugimi spustiti v podzemlje, je bilo vse dobro, če ga pa sploh ni bilo, je pa paznik pri obhodu gotovo odkril odsotnost in tedaj je bila seveda tovarišija kaznovana z globo.

Najprej so bili izklicani kopači, ki so bili zaposleni na stalnih odkopih s svojimi stalno prideIjenimi vozači; zatem rezervni kopači, zaposleni po potrebi po različnih sektorjih. Vsakemu se je v kratkih formulah povedalo, kam naj gre. To vse je bilo že na predidočem sestanku paznikov določeno:

»Ti, Koprivc, boš šel na D-polje na odkop štev. 8 v tretji etaži, mesto Gorinška, ki je zbolel. Ti, Vnuk, greš z Drakslerjem na četrti sektor, kjer bosta odkopala rov, ki se je danes zjutraj zasul in ga bosta na novo podkrepila z močnejšimi debli. Les vama bo dostavila Kavčičeva tovarišija. Ti, Pirnat, pa radi vozača počakaj, da vidim, če bo kateri preostal.« 

Tako je odredil vsakemu svoje: eni so šli kopati nove rove in jih izgraditi in podkrepiti z oporami, drugi so šli kopati globoke, vodnjakom podobne jaške, iz katerih so z ročnimi motovili vlačili na vrveh pritrjena vedra, napolnjena z gruščem, tretji so bili poslani v podzemni kamnolom, da nakopljejo trdega laporja, s katerim so kopači zapolnjevali izpraznjene izkope, da se niso etaže druga na drugo sesedale, četrti so vrtali in gradili nov spuščalni rov do najnižjega horiconta, ki se je pred kratkim otvoril. Tesarji so šli po rovih pritrjevati široke lesene cevi za zračni tok, popravljati lesena vrata za regulacijo vetrov po rovih, ali obijati pokvarjene lesene opaže po jaških, kovači so šli pritrjevati zrahljane tračnice po starih in nove po novih tirih in popravljati pokvarjene prestavljače tirov, čistilci so z zajemalkami in lopatami šli čistiti jamske kanale in tako dalje. Nazadnje so ostali še rezervni vozači, »Herrenschichtlerji«, ki niso bili plačani po akordu, od storitve, temveč od režije, na šiht. Ti so bili potaknjeni povsod, kjer se je rabila še kaka delovna moč: porivanje voz iz stranskih rovov v glavne, sipanje premoga iz zbiralnih jaškov v vozičke, čiščenje zasipanih rovov, dostavljanje materijala posameznim delovnim tovarišijam in še polno drugih del. Bili so tudi nadomestilo za vse, ki so slučajno od dela izostali.

France Kumberger ni bil izklican. Ker je prišel prvič na delo, ga paznik še ni imel v imeniku zabeleženega. Počakala sta z Janezom, da so bili vsi izklicani, nakar sta se javila. Paznik Štih je vzel izkaznico, ki jo je Francetu dal inženir in ga je vpisal v svojo knjigo.

»No pa pojdi za nekaj dni z Bučarjem, da se privadiš, ampak za stalno te ne morem prideliti k njegovi tovarišiji. Je tu še več starih izkušenih vozačev, ki že komaj čakajo, da jih pridelimo na izkop k akordnemu delu. Bomo videli, kako se boš obnesel. Spočetka boš moral povsod poskusiti.«


16[uredi]

Šla sta nato v svetilničarno. To je bil večji prostor v strojnem poslopju, kjer so se zunaj pri oknu izdajale rudarjem, zaposlenim v jami, varnostne bencinske svetilke, ki so bile obešene v tem prostoru na dolgih železnih stojalih in osvetljevale s svojim slabotnim odsevom z apnom pobeljene stene, da se je zdelo, kakor da je tu velika mrtvašnica s tremi vrstami krst, okrog katerih goré na gosto razstavljene sveče. Iz okenca je udarjala zadušljiva toplota in težek vonj po bencinu. Tu se je urno sukal starejši moški s kozjo bradico in mrtvaško bledimi lici z dvema malima vajencema, ki so izdajali rudarjem svetilke. Vsak je oddal malo pločevinasto znamko z vtisnjeno številko in je dobil v zameno svetilko z enako številko, ki jo je bilo mogoče odpreti samo potom magneta v svetilničarni. Oddano znamko so obesili na isto mesto, kjer je visela prej svetilka in so imeli na ta način točno kontrolo, kdo je šel na delo v jamo in kdo je izostal.

Janez je javil, da je pripeljal novinca, ki bo rabil novo svetilko. Po kratkem iskanju mu je svetilničar izdal eno s številko 735, ki so jo že mnogi pred njim uporabljali.

»To je vaša številka in svetilka. Pazite nanjo. Če jo pokvarite, jo boste plačali.

Doli pred šahtom se je medtem razvijal svojevrstni promet. Dvoje železnih koles na visokem spuščalnem stolpu, preko katerih so tekle debele spuščalne vrvi iz žice, se je bliskovito naglo sukalo drugo proti drugemu in vsakokrat je rezko zacvililo, kadar sta se ustavili. Obenem je parni stroj v strojnici, ki je odvijal spuščalne vrvi in spuščal in dvigal kletke iz globočine podzemlja, spuščal iz sebe v kratkih, močnih sunkih vročo paro, kakor lokomotiva brzovlaka, ki drvi po tiru.

V prometu sta bili dve vzporedni kletki, ko se je gornja začela spuščati v globino, se je spodnja začela dvigati od tal kakor ogromna tehtnica. Sredi poti sta se v šahtu srečali. Vsaka je nosila devet mož. Eni so se vračali iz podzemlja, drugi so se spuščali doli na delo. Izstopajoči so bili blatni in mokri in črni ko krtje. Kjer bi se pod razveznjenimi blatnimi pokrivali moralo razločiti obraze, se je videlo samo dvoje belih očesnih jabolčic. Izmučeni in težkih korakov so izstopali iz kletke in se opotekali preko tračnic tirnega omrežja, ki je vodilo k šahtu. Odhajali so skozi špalir onih, ki so čakali v dveh zaporednih vrstah, da se spuste v podzemlje. Znanci so se pozdravljali med seboj. Oni, ki so delali na istih izkopnih številkah, so poročali novodošlim sodelavcem vse, kaj je bilo in kaj še zna biti »novega« na izkopu, ali kakor so se izražali, na »ortu«.

»Danes smo prišli do hudičevo trde plasti. Šest »špicajznov« sem skrhal. Pobral sem še prej skrhane in nesem sedaj vse vkup v kovačnico, da nam jih zopet naostré. Nakopali smo komaj z velikim trudom štiri vozičke.« 

»Sem že včeraj slutil, da bo nekaj takega prišlo, premog je postajal vedno bolj kamenit. Danes sem se zato dobro založil s sveže naostrenimi čekami. Da bi le ta plast ne bila predebela, sicer bo ta mesec slab zaslužek.« 

Drugi je zopet poročal svojemu nasledniku: »Naš rov je danes čisto stisnilo. Moral sem en par podpornikov, ki so bili nalomljeni, zamenjati z novimi. S tem sem se zamudil pol šihta. A še vedno voziček komaj potisneš skozi. Če tlak ne popusti, bomo morali žrtvovati par šihtov, cel rov obsekati in na novo podkrepiti.« 

»Da bi jih vrag. Vedno nam določijo tak izkop, da se moremo za dve kronvi ubijati. Ne prideš pa ne prideš do poštenega zaslužka. Zakaj pa Drakslerja pušča že celo leto na dvanajsti, kjer se mu premog kar siplje in so stropi trdni, da mu jih ni treba niti podpirati.« 

»To, dragi moj, je pa kaj drugega. Draksler je nadzornikov svak.« 


17[uredi]

»Svak gori, svak doli, vsi imamo enake želodce in vsak kopico otrok v bajti.«

Tretji je poročal, da so z izkopom dosegli že pred leti izpraznjeno jamo, kjer se je najbrž zasip vnel, kajti vročina je strašna in na »ortu« leži dim tako, da komaj vidiš roko pred seboj. Nasledniki naj pazijo, da se stari, tleči zasip nenadoma nanje ne vsuje. Zjutraj pa naj javijo inženirju, da bo dal napraviti vodne cevi za morebitno gašenje.

Četrti je zopet tožil, da njihov odkop vedno bolj zamaka voda. Naj pazijo, da nepripravljeni ne prederejo vodne žile, ki je gotovo kje v bližini.

Tako so se predajala poročila od zmene na zmeno o vsem, kar bi se zdelo postranskemu človeku brez pomena, tukaj je pa vsaka najmanjša sprememba igrala važno vlogo, ker so bila od nje odvisna življenja mnogih, ali na vsaj njih socijalna dobrobit. Neveščemu bi se zdelo nevažno, če je med celim gozdom podpornikov eden malo nalomljen, veščak pa, ki bi si ga dobro ogledal, bi takoj videl, da nad tem stebrom strop nevarno visi, da bo držal še komaj dve ali tri ure, če se podpornik takoj ne izmenja. Če bi se pustil v nemar, bi se utrgal ves strop in bi zasul rov, rudarji pa bi se znašli kakor miši v pasti in preden bi se tovarišem posrečilo, da jih osvobodé, bi se nemara že vsi zadušili, če jih ne bi že prej zmečkalo.

Večina se je zavedala vseh podobnih možnosti in je bila oprezna. Bili so pa med njimi tudi lahkomiselniki, ki so se pred vsem gnali za zaslužkom. Če je bil odkop ugoden, premog mehak, so ga grabili skupaj do onemoglosti in nasipali v enem šihtu po dvajset do trideset vozičkov in so zaslužili do osem, devet, tudi deset kron in se pri tem niso dosti brigali na osebno varnost, boječ se, da ne bi zgubili pri tem preveč časa, sedaj ko je položaj tako ugoden. Pazniki so jih morali marsikdaj s hudim prisiliti, da so si zavarovali strop nad glavo. Navadno to ni trajalo dolgo; kmalu so jih premestili na slabejšo številko, kjer so komaj služili za vsakdanji koruzni močnik. Edinole posebna kasta protežirancev, ki se je radi svojih rodbinskih ali drugačnih zvez solnčila v milosti gospodov, je stalno lahko grabila premog takorekoč z golimi rokami. Ostale tovarišije jih radi tega kajpada niso nič kaj prijazno gledale in morali so marsikako pikro molče vtakniti v žep.

Tu in tam so se pa nahajali tudi posamezni samogoltniki, ki so povsod, kamorkoli so jih porinili, hoteli izvleči maksimum dobička, dasiravno so se gnali pri delu za žive in mrtve. To so bili navadno bajtarji, ki so si kupili kje kak kos brda in si postavili nanj kočo, največkrat polovico na dolg. Sedaj so se gnali z delom do onemoglosti, pol dne v jami, ostalo pa še doma, kjer so si privoščili komaj par ur počitka. Privoščili si niso nikakega razvedrila, nikakega priboljška. Dati šest krajcarjev za četrt vina bi se jim zdela neodpustna potrata. Bila jih je navadno sama kost in koža, ki pa je vsebovala močno, nezlomljivo voljo. To so bili največji egoisti med vso knapovščino, ki niso imeli najmanjšega smisla za solidarnost in bi za par desetic izdali svojega brata. Bile so to izredno močne individualnosti, ki bi v drugih okoliščinah mogoče ustvarjale čudeže.

Tudi ti niso bili med svojimi tovariši priljubljeni; radi njihove uspešne produkcije, so jih imenovali »rajserje«, kar se je smatralo za priznanje sposobnosti pri delu in je marsikateremu laskalo, a obenem so jih radi njihove lakomnosti in štedIjivosti psovali z »lačenpergarji«, kar pa je bila huda žaljivka. Pri skupnih akcijah rudarjev so se ti »rajserji« in »lačenpergarji« vedno oddvojili in ob stavkah so bili prvi stavkokazi. Pri rudniški upravi so pa bili seve radi teh svojih lastnosti zelo priljubljeni.

V nasprotju s temi so bili pa dobričine, veseljaki, ki so znali zbijati šale, ki se v gostilni niso branili, če so jim ponujali kozarce in so tudi sami plačali kak liter v družbi, ki se pri delu niso pretegnili, z izgovorom, »saj je jutri še en dan« in »gospodu sem že zaslužil za pečenko, sebi pa za koruzne žgance, več pa ne potrebujem,« splošno priljubljeni in povsod poleg, kjer je bilo kaj »los«.


18[uredi]

Raznoliki so bili ljudje, ki so sedaj prihajali iz podzemlja in se spuščali vanj, telesno in duševno. Od šestnajstletnih fantičev do sedemdesetletnih starcev, zdravi in bolehni, močni in slabi, zastavni in pokveke, dobrodušni in zadirčni, veseljaki in melanholiki, družabni in prepirljivi, falirani študentje in analfabeti, dobričine in asocijalni tipi. Iz strojarne je puhala para v nepretrganih močnih sunkih, v spuščalnem stolpu so škripala kolesa in signalni zvonec je venomer brnel, ko je vstopalo po devet in devet mož v kletko, dokler ni vso to maso črnih postav pogoltnila globoka jama.

France je vstopil z Janezom. Srce mu je nemirno bilo in po hrbtu ga je spreletaval mraz, ko je stal na tanki železni plošči nad globokim prepadom. Roka, v kateri je držal okroglo varnostno svetilko, se mu je tresla, ko je iskal opore, za katero bi se prijel. Tedaj zabrni zvonec in isti hip je pognalo kletko kvišku, da se je Francetu zdelo kakor da ga je nevidna roka pograbila za pleča in potisnila k tlom. Drugi signal in Francetu so se izpodmaknila tla pod nogami in zdelo se mu je, da pada, pada s kletko vred v to brezdajno temo. Srce mu je zastalo in vsak hip je pričakoval nekaj strašnega. A že je čutil, da pada počasneje in naslednji hip se je znašel v svetlobi električne obločnice, ki je visela na zidanem oboku prostránega prostora, polnega ljudi in vozičkov. Vratica na nasprotni strani kletke so se odprla in poskakali so skozi kap umazane vode, ki je curljala po šahtu.

Francé se je začuden oziral. Saj tukaj ni tako strašno. Izgleda kakor na kakem malem kolodvoru. Nad njim se boči širok, trdno zidan obok in po tleh se vijejo železni tiri, na katerih stoje dolgi vlaki vozičkov, praznih ali napolnjenih s premogom, ki jih mladi fantje med krikom in vikom prerivajo gori in doli po podolgastem prostoru. Ravnokar je dečko v raztrganih cunjah, ki bi mu prisodil komaj petnajst let, v diru prignal iz črnega rova nov vlak, v katerega je bilo spredaj vpreženo mršavo kljuse, ki je komaj odmikalo svoja kopita pred pritiskajočimi vozički. Ko je konjič prišel v električno razsvetljeno podšahtno postajo, je naučeno stopil na medtirje, da ga niso vagončki od zadaj pritisnili ob spredaj na tiru stoječe. Fanté, ki je sedel na prvem vozičku in poganjal konja, je hipoma skočil na tla in z urno kretnjo odpel svojega konjiča in ga obrnil ter ga na drugem tiru zopet pripel k vlaku praznih vozičkov, da jih popelje nazaj, odkoder je prišel. S polnega vagona je snel železne kljuke, s katerimi so bili vozički med seboj zvezani in je z njimi spel prazni vlak. Naslednji trenutek je že zopet pognal konja, sponke so se napele, vagoni so zašklepetali in prazni vlak se je pognal v diru v črni rov proti dobre tričetrt ure oddaljenemu nalagališču. In tako brez prestanka, vsako uro, deset do dvanajstkrat na šiht. Če bi Zevs kedaj vedel o tem, bi gotovo Tantalu naložil to za pokoro.

Rudarji so jo mahnili za odhajajočim vlakom. Janez je predstavil Franceta svojemu starešini, prvemu kopaču, staremu Kurentu, ki je gori v izklicevalnici malo prej molil k sveti Barbari:

»Novega vozača sva dobila. Je iz mojega kraja doma. Močen je zadosti.«

»Tako, tako. Prav. Da ne bomo več fretarili vsak dan z drugim. Ko se eden malo privadi, pa nam ga vzamejo. Če se boš izkazal, bom zahteval, da te za stalno pridelé naši tovarišiji. Kako ti je ime?« »Franc Kumberger.«

»Kumberger? Čisto domače ime. Pa ja nisi s Kuma doma?«

»Jaz ne, a moj oče je pravil, da se je njegov ded preselil s Kuma na Reber.«

»Sicer pa to ni važno. Glavno je, da si delaven in da si daš kaj dopovedati. Na, nesi ta toporišča. Sem moral vzeti v lesostružnici nova, ker mi je prednik s popoldanske zmene javil, da so jih polomili.


19[uredi]

Rov, po katerem so šli v gosjem maršu, da se je videlo od daleč, kakor da se pomika naprej samo veriga bingljajočih lučk, je bil spočetka vsekan v živo skalo, ki se je solzila, da so plameni luči odsevali v drobnih kapljicah, ki so polzele po kamnu. Izpod šahta je bril za njimi močen tok ledenomrzlega zraka, da je Franceta v lahkem suknjiču kar zima stresala. Čez kakih deset minut hoje so prišli do težkih lesenih vrat, ki so neprodušno zapirala rov. Za temi vrati se je slišal šum, kakor da pada tam po skalah ogromen vodni slap. Prvi v vrsti se je uprl z nogo ob podboje in je z obema rokama odprl vrata proti silnemu zračnemu pritisku od zadaj. Šum je naenkrat utihnil. Mimoidoči so si redoma podajali vrata iz rok v roke in so jih tiščali k steni, da se niso zopet zaloputnila. Francé, ki je šel zadnji, jih je izpustil za seboj in že isti hip so se z glasnim pokom zaprla in pahnila Franceta, ki se ni dosti hitro umaknil, naprej, da se je zaletel v Janezov hrbet. Za vrati je sedaj zopet zašumel zračni slap, kakor so ga poprej slišali na tej strani, kjer je bilo sedaj vse mirno.

Janez mu je pojasnjeval: »Šli bomo še skozi več takih vrat. To so zračna vrata, ki regulirajo tok zraka, ki prihaja od zunaj skozi šaht. Da lahko kroži zrak po vseh rovih, se mora njegov tok na več mestih zapreti in ga naravnati v določeni smeri po stranskih rovih. Če bi tega ne bilo, bi imeli sicer zrak po glavnih rovih, kjer bi ležal negibno, bi se hitro kvaril in slabo izmenjaval, medtem ko bi ga v gotovih predelih in na izkopih sploh ne bilo. Regulacijske naprave pa poganjajo zrak v vse kote. Kljub temu ga na izkopih, kjer ni odvodnih možnosti in ne prehodov, po katerih bi se lahko zrak pretakal, še vedno primanjkuje. Radi tega imamo ponekod po glavnih rovih postavljene vetrenjače na električni ali ročni pogon, s katerim se potiska zrak po širokih lesenih ceveh na izkope.« 

France je le s težavo sledil Janezovemu pripovedovanju. Zdelo se mu je vse tako komplicirano in učeno. Mislil si je pa, ko bom že tako dolgo pri rudniku kakor je on, bom tudi imel vse to v malem prstu.

Med potjo so prihajali na križišča, odkoder so se cepili podzemski tiri na desno in levo:

»Vidiš, ta tir vodi pod star šaht, po katerem spravljajo les in drugi materijal v jamo, a skozi novi šaht, po katerem smo se mi spustili v jamo, se celi šiht vrši neprekinjeno dviganje vozičkov s premogom. Vsako minuto štiri vozičke, vsak z eno tono premoga.« 

Šli so dalje: »Tu vodi tir na staro »Marijino polje«, ki je že davno izkopano. Nahajajo se tam še samo zračni tuneli. Kakih dvesto korakov od tu naprej je »A-polje«, kjer se še zadnji izkopi izpraznjujejo. V daljših presledkih od A-polja sta B in C-polji, ki sta tudi že povečini izpraznjeni. Mi gremo na D-polje, kjer je poleg E-polja točasno največ izkopov v obdelavi. V dobrih petih letih je eno polje izpraznjeno, izkopi napolnjeni z nadomestilom, gruščem, laporjem in lignitom, in potem je treba iskati novih polj za eksploatacijo. Seveda, dokler ne bo vsa ta debela plast premoga pod vso hrastniško okolico izkopana. Potem bodo pač stale strojnice zapuščene, zunaj pa separacijsko rastel mah, tovarniški dimniki se bodo porušili in v rudarski naselbini bodo prazne hišice počasi razpadale. Ampak tega se nama še ni treba bati. Mogoče bo to šele čez sto let.« 

»Čudno, jaz sem pa mislil, da premoga sploh nikdar ne more zmanjkati, da se razteza pod vso zemeljsko površino,« je dejal France, ki je občudoval Janezovo vsevednost.

Tedaj pa se je oglasil še stari Kurent: »Ne fant, premog se ne nahaja povsod, sicer bi ga lahko kopali, kjer bi se komu zljubilo. Tudi ga ni povsod enako na debelo. Tule pri nas je plast precejšnje debeline, ponekod celo do dvajset metrov in leži v prelomljeni, zelo strmi poševnosti. Po drugih krajih, zlasti koder so velike ravnine, pa ležé plasti skoraj vodoravno le malo nagnjeno in so včasih komaj po pol metra debele. Tam se morajo kopači plaziti po trebuhu.«


20[uredi]

»Iz česa pa je premog, kako je nastal? Kaj je to pravzaprav?« je poizvedoval France dalje. »Zunaj pred šahtom sem namreč opazoval grude premoga, naloženega v vozičkih, pa izgleda kakor zôglenel les, kakor okamenelo lesno oglje. Ponekod se še dobro pozna lesna rast in celo grče, zlasti pri takih kosih, ki so še bolj rujavi, ki menda še niso čisto okameneli.« 

»Ne motiš se fant,« je pojasnjeval starec, »čital sem nekoč v neki knjigi, da je premog res nastal iz lesa. Pred stotisoč ali milijon leti, kdo bi to vedel, je bilo na zemlji veliko bolj toplo ozračje kakor je danes. Takrat je bila vsa zemlja gosto preraščena z bujnim rastlinstvom, z velikanskimi drevesi, neprodirno preraščenim z gostim srebotjem, debelim kakor moja noga nad kolenom, vmes pa se je gosto razrastla vsakovrstna zelenjad, praprot na primer je bila takrat večja kakor danes največja drevesa. Po teh goščavah so se pa podila fantastična čudovišča, gorostasi mamuti in sauriji, katerih redki okameneli ostanki vzbujajo danes največje občudovanje.

»Tedaj so pa tudi ljudje v tisti dobi morali biti pravi velikani?« 

»Če je človek takrat že eksistiral, nihče ne ve; dosedaj najdeni sledovi pračloveka so iz mnogo poznejše dobe.« 

Francetu se je zdelo pripovedovanje starega Kurenta kakor čudovita pravljica, ki je vse njegovo dosedanje pojmovanje o postanku in razvoju sveta grozila postaviti na glavo.

»Kako pa, da danes ni več sledu o vsem tem; kam je ta svet izginil?«

»Vidiš, nahaja se tu notri v podzemlju in mi gremo, da ga spravljamo zopet na dan. Pred stotisoči ali milijoni let so se izvršile na zemlji velike izpremembe. Zemlja je menjala svojo površino. Njena prvotna toplota se je začela zniževati, njena skorja se je začela ohlajati in s tem gubančiti. Iz poprej ravne površine so se začele dvigati gore, mehka in prožna površinska plast se je začela strjevati in okamenjevati. Kjer se je površina vzbočila v gorat greben, je pokopala pod seboj v globočino velik del prej bujno zarasle površinske ploskve, z drevjem, rastlinstvom in živalstvom vred. Ta mehka plast se je potem s pogreznjenim rastlinstvom vred začela v nedrijih zemlje počasi strjevati in spreminjati v črn ogelj. Čim dalje se je ta proces vršil in čim starejši je ta ogelj, tembolj je trd in kamenit. Na podlagi tega svojstva znajo učeni geologi tudi približno izračunati, koliko desettisočev let je rabila kaka zemeljska plast, da je dosegla današnjo obliko.« 

»Moj brat Tone, ki je sedaj v Ameriki, prej pa je delal v Nemčiji, je pa pisal od tam, da je tam rudnik pri rudniku, pa vse v ravnini. Kamor seže oko, se ne vidi nikjer nobenega hriba. Kako pa je potem tam premog nastal?« 

»Površina zemlje se počasi, človeku skoraj neopazno, vendar neprestano spreminja. Tam, kjer so danes razsežne celinske ravnine, se je razlivalo v pradavnini morje, a mnogo tisočev milj, ki jih zavzema danes morje, so bile nekoč stara zemlja. Nižine Porenja, južne Rusije, Amerike in drugod, so v predzgodovinski pradobi bile v toplem močvarnem ozračju preraščene z neprodirnim bujnim rastlinstvom. Ohlajevanje in preoblikovanje zemlje je pa povzročilo, da so z novonastalih gor zdrsnile vrhne zemeljske plasti, ki so se dvignile z njimi vred, in so na široko zasipale preostale nižine. Radi teh sprememb so se mnogokje tudi znižale pokrajine, tako da jih je zalilo morje, ki je ostavilo na njih grušč, blato in debele plasti poginulih morskih živali. Tekom naslednjih razvojnih dob so se pa te preplavljene nižine začele počasi zopet dvigati iz morja, ki je bilo potisnjeno nazaj v svoje današnje bregove. Nekdanje bujno rastlinstvo, morsko blato in kadavri morskih živali so sedaj obležali pod mnogo metrov debelo plastjo nanesenega in naplavljenega grušča, kjer so se v procesu gnitja in kemičnega pretvarjanja začeli spreminjati v posebno, čim starejšo tem tršo plast, ki je radi svojega organskega značaja gorljiva.« 


21[uredi]

»Sedaj približno razumem. Iz tega sledi, da čim je kakšna ruda ali kamen trši, tem starejši je.« 

»Točno!« 

»Sedaj tudi razumem, kar mi je pravil oče, da celo savsko in dravsko polje sestoji iz več metrov debele plasti okroglega rečnega kamenja, na katerem leži samo pol metra debela plast prsti. Ta polja so gotovo morala biti kedaj tudi preplavljena?« 

»Prav gotovo. Ves ta rečni grušč so vodne mase kedaj naplavile iz hribovitih pokrajin in so ga odložile v ravnini, kjer so se ustavile, dokler si niso izdolble izhoda.« 

»Pravijo, da kameno olje, petrolej, tudi črpajo iz zemlje. Kako pa je to nastalo?« 

»Na sličen način kakor premog. V morju živi milijarde rib in drugih morskih živali, ki jih človek še ni nikdar videl. Ko so se nekatere pokrajine dvignile iz morja in je voda odtekla, je ostalo na suhem in v kotanjah cele kupe teh živali, ki so poginile in jih je sčasoma pokrila zemeljska plast. A tudi v morju samem pogine teh morskih živali brez števila, zlasti kadar izbruhne kaka ribja kuga. Mornarji pripovedujejo, da so v gotovih morskih predelih zašli večkrat na mesta, kjer je bila morska površina na milje in milje daleč pokrita z več metrov debelo plastjo morskih rib, ki so poginile po kaki posebni bolezni, tako da si je parnik le s težavo rezal pot skozi tako goščo. Vse to se je potem pogreznilo na morsko dno, kjer je to ribje pokopališče sčasoma prekril morski pesek. Zlasti gotove morske globine in kotanje so znane kot skladišče mrtvih rib, kakor da bi te nalašč tja hodile umirat. Ti kadavri mrtvih morskih živali se potem pod zemljo spreminjajo potom razpadanja in kemičnega presnavljanja iz organskih v anorganske snovi, maščoba se spremeni v olje. Tega olja so ponekod velikanski rezervari, ki se zde neizčrpni. Vsaj zaenkrat.« 

France je kar zijal in se čudil toliko učenosti. Le odkod ta mož vse to ve. Ravno ga je hotel vprašati, ko so zavili iz glavnega rova v stranskega, mnogo nižjega, iz katerega je zadišalo po trohnelem lesu.

»Fant, zdaj pa le pazi, da si glave ne razbiješ. Sicer bi zanjo ne bilo toliko škoda, a nerodno bi bilo, če bi nam kako prečko izbil in povzročil zasip.« 

Šli so skozi vzdušna vrata, za katerimi je naenkrat prenehal občutek svežega prepiha. Bilo je kakor da so prišli v toplo zakurjeno vlažno kuhinjo. Ozek rov je bil ob tiru ves založen z različnim lesom, bruni, deskami in latami.

»Tale kup je naš,« je ugotovil Kurent. Popoldanska zmena ga je spravljala v jamo. Naložiti bomo »cizo« in vzeli s seboj kolikor bomo potrebovali.« 

Morali pa so čakati na »cizo« še dobre pol ure, ker jo je ravno uporabljala neka druga tovaršija za svoj les. Ko so končno dobili »cizo«, mal voziček, ki ima samo dno in štiri ročice, so naložili spodaj debela debla, podpornike, na nje droben les za vmesno zakrepitev, na vrh pa deskekrajce. Celo naložbo so povezali z vrvjo.

Porinili so cizo po tiru, a že po par korakih se je zadela v oviro, v kup lesa, naloženega ob strani in je klecnila s tračnic. Mučili so se in vzdihovali precej časa, da so jo postavili zopet na tračnice. Oprezno so rinili naprej, zadevajoč s tovorom zdaj v desno, zdaj v levo. Za kakih trideset metrov je bilo poti konec; tam je zijala iz globine črna luknja, razdeljena v dva dela. Večji predel je bil obit z gladkimi bruni in namenjen za spuščanje materijala navzdol. V manjšem predelu se je pa nahajala lesena lestva.

»Hajd fanta, vidva pojdita doli, da bosta odvzemala les, ki vama ga bom spuščal. Ti Kumberger pazi, da kaj ne dobiš na glavo.« 

Spodaj pri luknji sta čakala, kdaj bo zaklical stari »pozor« in ko je padlo bruno pred nju, sta ga hitro pograbila in odnesla stran ob stene, kjer sta zlagala kos na kos. Nato je Janez zakričal »gotovo« in naslednji trenutek je priletelo novo bruno po jašku.


22[uredi]

Ko je bilo vse zloženo v spodnji etaži, je šel Janez zopet iskat novo cizo, ki je bila na vsaki etaži samo po ena. Ravnokar jo je uporabljala neka druga tovaršija, ki je tudi spravljala les in Janez je moral čakati, dokler ni bila gotova.

Zopet so naložili, zopet peljali po ozkem in zamotanem rovu, po razklopotanem tiru s skrivljenimi tračnicami, zopet so morali cizo parkrat vzdigovati, ker se je iztirila, in zopet so obstali pred enakim malim spuščalnim jaškom, po katerem so spuščali svoj les navzdol na tretjo etažo. K sreči je tam stala prazna ciza, ki je trenutno ni nihče uporabljal, in France in Janez sta takoj začela nalagati, medtem ko se je Kurent pripravljal, da po lestvi skozi ozko luknjo prileze za njima. Tedaj je vprašal France Janeza:

»Odkod pa ve stari vse te učenosti, ki jih je poprej razkladal. Saj je govoril kakor kak profesor.« 

»Stari ve še marsikaj drugega. Ima dva študirana sina. Starejši je dokončal gimnazijo in namerava iti na visoko šolo. Mlajši je pa tudi bil v Ljubljani v samostanskem internatu, kjer pa je ušel, ker se mu ni dopadlo. Dosti je stari slišal od svojih fantov, še več pa se je naučil iz knjig, ki jih imajo pri njem doma polno omaro.« 

»Jaz grem takoj na odkop,« je dejal stari, »vidva pa čimprej pripeljita les.« 

Rinila sta cizo nekaj časa naravnost, nato pa je bilo treba v ostrem ovinku zaviti na levo in pozneje zopet na desno. Ovinki so bili tako ostri in tesni, da štiri do pet metrov dolgih podpornikov nista mogla podolž spraviti naprej. Morala sta jih pri vsakem ovinku razložiti in vsakega posameznega pokončno prenesti skozi ovinek. Nazadnje sta vendar dospela pred izkop. Tam sta razložila les tesno k steni in France je odpeljal prazno cizo nazaj, kjer so jo vzeli. Ko se je vrnil, sta Kurent in Janez že pridno mahala z ostrimi čekani po široki premogovni steni in odvaljevala cele kose bleščeče rude, ob svitu motnih leščerb, kakor dva, do pasu naga podzemska demona.

Janez mu je pokazal, kaj naj dela:

»Najprej si sleči srajco. Oblečen tu ne boš mogel delati.« 

France si ni dal dvakrat reči, saj je bil že do kože premožen in se mu je pôt zlival po bedrih v škornje.

»Porini ,gare’ tu sem do konca tira.« 

Gare so bile podobno vozilo kakor ciza, le s tem razločkom, da so imele štiri lesene stene pritrjene s kljukami na železne ogelne ročice tako, da je bilo vsak čas mogoče sneti poljubno izmed štirih strani.

»Tukajle imaš železne kadunje, tu pa motikogrebačo. Z grebačo napolni kadunje in jih izsiplji v gare, dokler ne bodo polne. Potem ti bom jaz pomagal jih odpeljati in ti bom pokazal, kako in kam jih moraš izprazniti.« 

France se je z vnemo lotil posla, čeprav je bil že precej utrujen. Ni hotel, da bi ga kdo imel za mevžo. Grabil je premog z motiko v kadunje, jih nosil polne k garam, dvigal visoko nad glavo in izsipaval premog vanje. Ko je ponovil to kakih štiridesetkrat, so bile gare polne.

Pristopil je Janez in skupno sta jih odrinila, opiraje se s hrbti v zadnjo steno, iz odkopa v rov. Ponekod so se zagnale, da sta jih morala zadrževati, drugod sta se morala zopet s hrbti upirati, da sta jih zrinila po strmem tiru.

»Glej, na temle mestu se moraš vedno cel obesiti na zadnjo stran, da se prednji konec gar nekoliko dvigne, ker so tračnice tu neenako spojene, sicer se ti gare »zakoljejo«, to se pravi, padejo s tira. Tukajle, na tem mestu, moraš pa zadnji konec gar močno tiščati na levo, ker ležé spojni konci tračnic navzkriž. Tamle, kjer je rov čisto stisnjen in nizek, pa ne smeš držati rok zgoraj na robu stranice, ker bi ti sicer nalomljene prečke lahko posnele kožo s prstov.« 

Med takimi navodili sta končno pririnila gare do zbiralnega šahta, v katerega so iz vseh etaž izsipavali premog.


23[uredi]

»Sedaj pa pazi.« 

Z grudo premoga je Janez izbil kljuko, s katero je bila stranica pričvrščena na ročico, z naglo kretnjo je stranico, ki jo je izsipajoči se premog odbil, potegnil na stran, da ni padla v odprtino, nato pa je nagnil gare nad šaht, se obesil nanje in jih dvakrat, trikrat premikastil, da so se popolnoma izpraznile. Stranico je nato zopet pričvrstil nazaj.

»Pri tem delu moraš biti dokaj spreten. Ko odbiješ kljuko, moraš paziti, da ti premog ne vrže stranice v šaht, sicer bi jo šele drugi dan dobil nazaj, tam doli, kjer se izpraznjuje. Pa tudi cele gare ti kaj rade zdrknejo v luknjo in tedaj je treba dosti truda, da se jih zvleče nazaj.« 

Še parkrat je pomagal Janez Francetu voziti gare, potem pa je rekel:

»Zdaj pa le sam poskusi. Če se ti kaj pripeti, pa pridi povedati.« 

Že prvič, ko je sam vozil, je »zaklal« gare tako, da so se kolesa zarila globoko v blato med tirnimi pragovi. Upiral se je z nogama, z rokama, potem s hrbtom, da je bil ves opraskan in lisast po koži, a gare so stale kakor pomrznjene. Ker se le predolgo ni vrnil na odkop, je šel Janez pogledat, kaj je z njim.

»Ali imaš koline? Ne gre? Poskusiva oba.« 

A tudi oba skupaj nista nič opravila. Kolesa so se bila pregloboko vdrla.

»Morava jih izprazniti.« 

Zmetala sta premog iz gar, ki sta jih potem prazne lahko postavila na tračnice in znova napolnila.

»Ampak sedaj pa pazi. Sicer ne bomo nocoj niti ene krone zaslužili. Že z lesom smo se zamudili dve uri.« 

Še enkrat je imel France smolo to noč; gare so mu pri izsipavanju zdrknile v šaht. Preveč jih je bil nagnil, pa so ga potegnile za seboj in so sedaj ležale kakor vzidane povprek v odprtini. Moral je iti po pomoč. Stari Kurent ga ni nič kaj prijazno sprejel:

»Sicer si še novinec, ali malo več spretnosti bi pa že lahko pokazal. Kam pa pridemo, če bomo vsak trenutek imeli take zadržke. Še za koruzni močnik ne bo.« 

Z združenimi močmi in pomočjo drogov in vrvi so izvlekli gare zopet na tir.

Polpetih je že, ampak dvoje gar še moramo dati. Prej ne gremo domu.« 

Francetu je bilo kakor, da se mora vsak hip od silne izmučenosti zgruditi na tla. Srce mu je delovalo kakor kladivo, žile v sencih so mu bile kakor da hočejo vsak hip počiti; v ušesih mu je šumelo kakor da stoji kje ob gorskem vodopadu, klobuk na glavi ga je težil in mu žgal čelo, kakor da mu je glava ovita z razbeljenim obročem. V oči ga je grizel znoj, ki mu jih je zalival, od vsakega lasu so polzele znojne kapljice in se zlivale po hrbtu in po prsih za pas, kjer so se jim pridružili novi znojni potoki in brzeli preko ledij in beder v škornje, v katerih so se mu mokre cunje zgubale in ga žulile in je pri vsakem koraku začofotale kakor da hodi po vodi. Pri delu mu ni bilo treba pljuvati v dlani kakor takrat, ko je v gozdu cepil drva ali okopaval vinograd, moral si jih je stalno brisati ob hlače, da mu ni iz mokrih dlani grebača spolzela. Dasi utrjene in vajene dela, so mu dlani hitro pordečile, mokra koža, ki se je stalno drgnila ob lesen ročaj, je začela odstopati in pojavili so se veliki, mehki, s krvjo podpluti mehurji. Od železnih kadunj, ki jih je neštetokrat nasipal, dvignil in zopet izpraznil, so se mu pod palci pojavile pekoče vgrebotine in odrge. Od neprestanega pripogibanja in s lanjanja ga je začelo v križu strahovito boleti in nazadnje se sploh že ni več mogel vzravnati. Klobuk je že davno odložil, najraje bi bil še hlače slekel in sezul škornje, če bi mogel po teh ostrih premogovih drobcih hoditi bos. Vročina je bila na odkopu neznosna; če je s stropa kanila voda na njegov razgaljen hrbet, se mu je zdelo kakor da je brizgnil krop po njem.


24[uredi]

Nobenega prepiha, nobene sveže sapice ni bilo v tem prostoru. Zrak je ležal negiben kakor svinec in pljuča so le s težavo delovala. Žejalo ga je neprestano, da bi izpil cel potok. Steklenico črne kave, ki jo je prinesel s seboj, je izpil še med spravljanjem lesa, še preden je prišel na odkop. Zunaj v rovu je stala lesena čutara z vodo, ki je bila že čisto topla, a France je vsakokrat, kadar je pripeljal mimo gare, pil iz nje v dolgih požirkih, dasi ga je Janez svaril, češ, ta voda ni kaj prida. Od preobilice vode se mu je napihnil želodec in slabo mu je postajalo, a žeje si ni mogel ugasiti. Izgledalo je, da je vsa zaužita voda že v nekaj trenutkih zopet izstopila skozi njegovo kožo in se mu zlivala v škornje. Čim bolj je pil, tembolj ga je žejalo in tembolj se je potil.

V peklu na noben način ne more biti hujše kakor tu notri. Čudil se je svojima tovarišema, da se nič ne pritožujeta in delata kar naprej.

Nazadnje je tudi to minilo; France je zapeljal zadnje gare. Ko se je vrnil, sta bila tovariša že oblečena in sta pospravljala orodje.

»Zdaj pa le brž, smo menda že zadnji. Z drugih odkopov so že odšli.

France je s srajco najprej odrgnil z života prilepljen premogov prah in jo je mokro oblekel.

»Tele skrhane špicajzne boš nesel.« 

Šli so. France je komaj še vlačil noge za seboj. V križu ga je držalo, da se kar ni mogel zravnati. Pri najtežjem delu tam zunaj ni bil nikdar tako zbit.

»Kaj pa se držiš kakor polita kokoš,« ga je dražil Janez. »Ali te križ boli? Tudi mene je, preden sem se privadil. Sedaj mi pa ne napravi več dosti. Tudi ti se boš privadil in utrdil. Veš kronic ne dajejo zastonj.« 

Vrag naj vzame kronice in knapovščino, si je mislil France. Pobral bmi svoje češplje in šel, odkoder sem prišel. Tam so sicer krone bolj redke, a človeku vendar ni treba pri delu duše loviti.

Lezli so po lestvah navzgor, šli med kupi zloženega lesa in ko so zaprli prva zračna vrata za seboj, jih je objela hladna struja svežega zraka. Izmučena pljuča so ga željno srkala vase. Ko so prišli v glavni rov, je bilo že povsod vse mirno, samo tam daleč pred njimi je bingljal niz drobnih lučk, ki so hitele proti šahtu.

»Pa smo res menda že zadnji. Podvizajmo se, sicer bo izvažanje moštva prej končano, preden pridemo.« 

Bližje šahtu so jih še začeli srečavati prvi iz jutranje zmene. Vsakokrat se je bilo treba stisniti ob steno, da so oni lahko prešli mimo.

Pod šahtom so morali še vendar malce čakati; izmenjava moštev še ni bila končana. Postavili so se v vrsto za drugimi in se korak za korakom pomikali h kletki. Tu je vlekel tenak, hladen prepih. Razgretega in premočenega Franceta je začelo tresti.

»No, kaj pa ti je? Ali imaš mrzlico?« se je pošalil Janez, ki je stal tik za njim. »Kaj bo šele pozimi, ko boš stal tukaj na zmrznjenem blatu in bodo po šahtu doli visele debele ledene sveče. Vsemu se bo treba privaditi.

Končno so se vendar dvignili. Zunaj je solnce stalo že visoko. Franceta je nenadna solnčna svetloba skoraj oslepila. Oprijemal se je pred šahtom stoječe vrste vozičkov in je z napol zaprtimi očmi taval naprej. Le polagoma je mogel z očmi objeti vse to svetlobno razkošje. Zdelo se mu je, kakor da se je nanovo rodil in da prvič vidi ta svet v čisto drugačni luči. Odnesla sta z Janezom kopače v kovačnico, potem pa sta jo mahnila domov.


25[uredi]

Francetu je bilo kakor da je pijan. Šele škaf mlačne vode, ki ga je gospodinja postavila predenj, da se umije, ga je nekoliko osvežil. Moral se je sleči skoraj do nagega, da se je mogel očistiti po vsem telesu in bilo mu je nekam nerodno, v prisotnosti Trpinke in njene hčere, ki pa se za svojega »purša« menda nista dosti zmenili. Izmenoma sta se z Janezom drug drugega odrgnila po hrbtu in ko sta enkrat sprala največjo nesnago s teles, sta dobila še sveže mrzle vode, da se oplakneta, nato pa sta oblekla sveže perilo.

Po tej proceduri je France začutil veliko zaspanost. Najraje bi se bil kar vlegel, a Trpinka je opominjala:

»Zajtrk je na mizi. Pojdita jest, da se ne ohladi. Počešeta se lahko pozneje.« 

Janez je bil z zajtrkom hitro gotov. France je pa samo željno popil kavo, žganci so se mu upirali. Ni mu dišalo, samo pil bi bil. Komaj se je zatem zleknil po postelji, je že spal kot bi ga ubil. Nič ga niso motile muhe, niti vpitje otrok na dvorišču. Opoldne ga je morala gospodinja dvakrat klicati h kosilu. Janez je šel popoldne na potepanje, France pa zopet spat do večera.

Zvečer je premišljeval, ali bi šel še enkrat v jamo ali nič več. Saj se skoraj ni mogel več na nobeno stran ganiti, ne da bi ga zabolelo v križu ali v ramenih. Roke je imel zatekle in prsti so bili debeli in okorni, da pri večerji skoraj ni mogel žlice držati. Odrgnine na koži so se solzile in ga strahovito pekle.

A dolgo ni imel časa premišljevati; Janez je priganjal:

»Le hitro! Devet je že ura. Menda si se naspal ves dan. Verjamem, da te vse boli, a to bo čez nekaj dni že prešlo. Svoje odrgnjene roke si pa dobro natri s temle vazelinom. To ti bo omehčalo otekline in preprečilo, da se ti odrgnine ne vnamejo. Le korajžo, kaj bi se cmeril. V nedeljo pa greš z menoj k Logarju na ples.«

France je stisnil zobe in se skušal delati vedrega. Ko sta šla proti rudniku, mu je bilo, kot da ima zvezane noge, tako ga je bolelo v bokih in mečih. Ko pa sta se zopet spustila v podzemlje, mu je mrzel prepih glavnega rova vso svinčeno utrujenost in okornost nekam odpihal, da si je skoraj želel biti čim prej na toplem odkopu.

Tudi ta večer je bilo še hudo , vendar ne več tako ko prvikrat. Znana mu je že bila zapored ¬nost njegovega dela, vedel je že, kje je ta ali ona reč spravljena, kje mora svoje gare potisniti in kje zadržati, kje jih mora zasukati na desno in kje na levo, poznal je že svoj rov kakor domačo hišo, mimogrede je štel podpornike in je natančno vedel, kdaj pride do prelomljene prečke, kjer bo treba roke umakniti. Pri izsipavanju si je že prisvojil potrebno spretnost in mu gare niso več padle v jašek. Tudi na medlo svetlobo svoje bencinske leščerbe so se mu oči pomalem privadile. Stari Kurent ta večer ni imel več prilike ga grajati, a tudi hvaliti ni imel navade.

Tako so minili prvi, najhujši dnevi Francetovega »knapovanja« in sedaj ni več mislil na pobeg. Kosti na niso več bolele, mišice so se mu nekako utrdile, odrgnine na rokah so se mu zacelile in na njih mesto je stopila trda koža, kakor hrastova skorja, ki se ni dala zlahka raniti. Na dlanih je dobil močne, vzbokle in trde blazine.

Ko sta se prvo nedeljo zjutraj vrnila s šihta, sta se posebno skrbno umila v treh posodah vode in oblekla sveže perilo. Janez je bil izredno Židane volje: ves čas je prepeval in požvizgaval.

»Danes bodo kronce, fant, 15. je. Plačilni dan. Hitro v posteljo za dve uri. Ob devetih pa greva potem na rudnik. Tedaj se začne izplačevanje. Greš lahko z menoj, da vidiš, kako je ta reč.«


26[uredi]

Tudi Dolfe se pripravljal na ta važni praznik, ko bo prejel plačilo za celomesečni trud: kakor besen si je krtačil čevlje, da bi se čim bolj svetili, mati mu je morala zlikati hlače, sam pa je sedel celo uro pred ogledalom in je z britvo lovil redke dlačice, ki so se mu že tu in tam začele pojavljati po bradi. Ko si je še z veliko skrbnostjo razčesal lase in jih s pomočjo neprijetno dišeče pomade srpasto prilepil na čelo, si je privezal nazadnje še svojo neizogibno rdečo kravato in jo je mahnil sam naprej proti rudniku medtem ko sta »purša« še spala.

Mati je še zaklicala za njim:

»Ali prideš h kosilu?« 

Zame ni treba kuhati. Če hočete, pridite popoldne k Logarju.

Ob devetih sta se odpravila tudi Janez in France.

»Ali je Dolfe že odšel?« 

»I, seveda. Gotovo ga spet tista Pepca čaka kje tam gori. Gotovo bo spet vse njej zmašil, meni pa včasih še hrane ne more plačati. To leto mi še ni prav ničesar kupil.«

»Kaj hočete. Zaljubljenci so menda vsi taki.«

»Bi nič ne rekla, če bi si bil izbral kako pošteno dekle, pa ne tako candro, ki je že vsem drugim preostala.«

»Včasih se pa taka dekleta pozneje v zakonce popravijo in postanejo še dobre gospodinje.«

»Ta se ne bo nikoli. Je že tako vzgojena. Tudi njena mati ni bila nič boljša.«

»Preveč črno vidite.«

»Jaz že vem svoje. Sicer pa kakor si kdo postelje, tako potem leži. Kaj pa vidva? Prideta h kosilu? Dolfe je rekel, da ga ne bo.«

»Najbrž tudi midva ne. Do opoldne itak traja tista ceremonija, potem pa človek pride s kakimi znanci vkup, potem pa veste, kako je. Najbrž greva k Birtiču ali pa k Logarju. Pa še vi pridite s punco.«

»Saj bom morala. Že zaradi Dolfa, sicer mi vse »zabije« in potem še za hrano ne dobim od njega.«

Šla sta. Trpinka je pa začela prestiljati in pospravljati sobo, namočila je velik škaf delovnih oblek svojih fantov, da jo še do večera izpere in da bo drugega jutra zopet suha. Marsikaj bo treba še zašiti.

Na rudniku pred izklicevalno dvorano je že vse mrgolelo praznično oblečenih ljudi. Izklicevali so se po abecednem redu. Oni, katerih imena so po začetnih črkah bila na redu, so stali pripravljeni v dvorani in so pazili, da ne preslišijo svojih imen, kajti, kdor se ni oglasil, ko je bil klican, je moral čakati čisto nazadnje, potem ko so bili že vsi izplačani. Komu drugemu se ni dalo, izvzemši če je prišla žena za svojega moža po denar, ali pa kaka druga splošno znana oseba. Oni, katerih začetne črke so bile med zadnjimi v abecedi, so medtem čakali zunaj in v gručah živahno ugibali, koliko bodo prejeli.

Ta mesec bo ušivo. Imeli smo tako slab izkop. Ni šlo in ni šlo. Včasih smo uspeli komaj za šest gar na šiht. Samo »cimpranje«. Vsepovsod se nam je sipalo od stropov. Podpornike nam je lomilo kot šibice.

»Če bi vsaj spravil na tri krone,« je tožil drugi. »Pa po mojem računu bi moralo biti, ali kaj, ko pa naši računi nikoli ne obveljajo. Če merim jaz, za menoj pa paznik ali inženir, pa bo gotovo oni vedno manj nameril. Pogodili smo se za 45 krajcarjev od metra, potem pa se mu je nekega dne zazdelo, da je plast premehka in da bomo preveč zaslužili, pa nam je pri vsakem metru črtal 5 krajcarjev. Pri teh hudičih nobena pogodba ne drži, vse obračajo v svoj prid. Ti knap pa garaj vedno za eno in isto. Lažje delo in večja storitev gre vsa v njihove žepe.«


27[uredi]

»Ubijaj se kakor se hočeš, več kakor za najpotrebnejše življenje ne boš nikoli imel. Jaz mislim, da sem ta mesec pritiral do 4 kron. Pa kaj mi to pomaga. Vzel sem v rudniškem konzumu blaga za obleke svojim trem otrokom in čevlje sem jim kupil, da bodo mogli pozimi v šolo. Poleg tega sem se še nekaj zadolžil, ker je bila žena bolana, vzel sem predujem, in tako mi bodo dali najbrž prazen listek. Vse bo šlo na odtegljaje. Potem bomo pa zopet cel mesec živeli na kredit in pri prihodnjem izplačilu bo isto.« 

»Misliš, da je meni kaj bolje? Zadnjič sem dobil samo pet kron na roko. Res, da dobimo vse potrebščine v konzumu, ali če je človek vedno brez beliča v žepu, je pa tudi dolgočasno. Včasih bi si pa tudi rad privoščil malo razvedrila. Kako srečni ste samci,« se je obrnil do poleg stoječega mlajšega tovariša, »ki nimate skrbeti za nikogar. Lahko nosite denar v hranilnico.« 

»V hranilnice pa v hranilnico,« se je otepaval nagovorjeni, »če bi imel kaj v hranilnici, bi se oženil kakor ti, tako se pa niti ženiti nimam s čim. Za svojega nezakonskega otroka plačujem mesečno osem goldinarjev, dvanajst jih dam za hrano, dva za stanovanje in še mi gospodinja vsak dan trobi na uho, kaka draginja je, da s tem ne more več izhajati, kljub temu, da še iz svojega kupujem kavo in sladkor. Če se pritožim, da so žganci nezabeljeni, mi zabrusi, da naj si sam kupim masti, če hočem imeti bolje zabeljene. Kje pa je potem še obleka in perilo? Čisto tako samsvoj, da ne bi nikamor šel s fanti, pa tudi ne morem biti, včasih moram tudi jaz radi družbe iztisniti kako kronico, ker ne bi rad prišel v sloves »stradlna«. Saj veš, kako je.« 

»Vseeno se mi zdi, da bi jaz na tvojem mestu lahko dobro izhajal.« 

»Seveda, jaz tudi, če bi zaslužil po štiri krone kakor ti. Pa že eno leto nisem delal v akordu: porivajo me vedno sem in tja po »herrenschichtih«, za en goldinar in 15 krajcarjev. Napravim pa v najboljšem slučaju 26 šihtov mesečno. Zdaj pa izračunaj, koliko zaslužim.«

»Kaj bi se prerekali,« je pomirjeval star rudar. »gospoda že ve, koliko nam sme dati. Če bi dobili preveč, bi še znoreli in se pobili med seboj. Tako pa ostanemo lepo skromni in pametni.« 

»Zate je že prav, da ti malo dajo, sicer bi znosil vse farjem,« ga je nekdo pikro zavrnil.

»Kaj bi tisto,« se je odsekaval napadeni, »vsak veren kristjan se more pripravljati za ono, kar bo po smrti, skrbeti mora za svojo dušo. Zato ni zavržen denar, ki ga daš za svete in za druge pobožne namene. Komur pa duše ni mar in ne boga, se bo pa stegnil kot dognan pes ob cesti in zagrebli ga bodo kot crknjeno svinjo, brez zvonenja in brez duhovnika.« 

»Ka-aj? Se hočeš še šopiriti s svojo svetostjo, stradl smrdljivi, in nam očitati svinjsko življenje? Je mogoče tudi bogu dopadljivo delo, da si svojega nezakonskega otroka oddal gori na Kalovce past, kjer ga bodo uši ujedle in bo od vsega hudega konec vzel, mesto da bi tukaj pošteno zanj skrbel in ga pošiljal v šolo? In to ti še ni dosti, še tistih par kron na leto, ki jih plača kmet otroku za pašo, s čemur bi se mu morale kupiti najpotrebnejše cape, še to pobašeš ti v svoj nenasitni tercijalarski žep. Zanje ti bo fajmošter po tvoji smrti maše bral, a tvoj lastni otrok te bo preklinjal.«


28[uredi]

»Ti si upaš to meni očitati? Veš, da te grem lahko tožit.« 

»Kar pojdi. Tudi jaz sem s Kala doma in vem marsikaj, tudi to, zakaj je morala mati tvojega otroka konec vzeti.« 

Staremu, ki ga niso nikjer prav marali, vendar se je povsod vtikal v pogovor in je skušal obešati svojimi sobesednikom svoje nauke o verski morali, je pri teh očitkih kar sapo zapiralo, vendar je skušal izvesti vsaj navidezno časten umik.

»Ali slišite? Takile so ti brezverski opravljivci. Čast kradejo, komur le morejo. Sama zelena nevoščljivost jih je. Še boš klical boga, pa te ne bo maral slišati. Ti brezbožnik! Socijalist!« 

Pri zadnjih besedah se je pa tudi ostalih, ki so doslej brezbrižno poslušali prepir, polastila nejevolja. Več pesti se je grozeče skrčilo in stopili so bližje k staremu fanatiku, ki se je začel plašno odmikati, kar je več glasov zaklicalo doli od vrat:

»Halo! Kreže, Kumše, Lačen! Na red!« 

»Saj res. Mi se tu bavimo s to staro klepetuljo, gori bi pa kmalu izplačevanje zamudili.« 

Bilo je že blizu poldneva, ko je končno bilo tudi to končano. Tisti izmed lahkomiselnejših, ki so bili med prvimi izplačani, so ga imeli že pošteno pod klobukom, ko so zadnji zapuščali izplačilnico. Mladi svet se je že ves razšel, samo nekaj starejših je še postajalo po ulici, večinoma takih, ki so prišli iz daljne okolice in so vsaj vsak mesec enkrat lahko prišli tukaj vkup z znanci iz drugih vasi.

Gori nad naselbino, v domu za samce se je zaslišala harmonika, z Ojstrega se je razlegalo petje in gori v Studencih se je slišalo prešerno ukanje. Bilo je polindustrijsko, polkmečko nedeljsko opoldne, ki ga pa ni motilo običajno zvonenje iz cerkvenih zvonikov. Cerkve ni bilo v vsej dolgi dolini. Le kadar so zaveli jugozapadni vetrovi, se je tu in tam slišalo zvonenje od svetega Marka ali od svete Katarine. Včasih celo iz Trbovelj. A takrat se je vedno reklo: Vreme se bo spremnilo. Nevihta bo.

France je bil čakal pred izklicevalnico in opazoval to zanimivo in novo življenje, dokler ni Janez prišel na red.

»Ga vidiš, kaj, ali ni lepo pisan?« 

je podražil Franceta in mu pomolil bankovec za 25 kron pod nos. »No nič ne maraj, prihodnji mesec ga boš tudi ti lahko imel, če boš zdrav. Verjamem, da ni kaj prijetno, takole postopati, gledati in poslušati kako drugimi žvenkljajo kronce v žepu, medtem ko moraš sam v žepu kačo stiskati. A glavno je, da si dobil že nakupovalno knjižico. Z najpotrebnejšim si preskrbljen. Za danes si pa moj gost.« 

Mahnila sta jo po dolini proti kolodvoru.

»Veš, Zavškova Meta mi je obljubila, da me danes obišče. Pojdiva ji naproti.« 

Tudi ta dolga, sajasta in ožgana globel je bila danes kakor sveže umita in prerojena. Iz visokih tovarniških dimnikov danes ni puhtel v gostih oblakih težak sajast dim, le tu in tam je iz tenkih cevi sikala sivkasta para. Po cesti se ni bilo treba izogibati težko natovorjenim parizarjem, ki so s svojimi širokimi platišči drobili cestni gramoz v siv prah. Tudi ni danes glušeče škripal s premogom natovorjen vlak preko visokega viadukta in po strmem železniškem tiru proti kolodvoru. Človeka v umazani delovni obleki se je le redkokdaj srečalo. Vse je bilo vedrejših lic in pražnje oblečeno. Srečavala sta ravno množice ljudi, ki so se vračali odi poznega cerkvenega opravila pri tričetrt ure oddaljeni fari na Dolu. Večina je bila oblečena s posebno knapovsko eleganco: polkmečko, polmeščansko. Pri moških je prevladovala črna barva: kakor da so bili na kakem pogrebu. Ampak k elegantnemu črnemu smokingu, ki bi se lahko pokazal v vsaki mestni plesni dvorani, je knap gotovo nosil svoj neizbežen »žametast lajblc«, črn z rožicami, ali zelen ali rdeč, z malimi morskimi polžki mesto gumbov, in s težko srebrno verižico s šmarnimi tolarji, pripeto od enega telovnikovega žepa do drugega. Vratovi so jim tičali v visokih trdo naškrobljenih ovratnikih, ki so se zdeli kakor komat pri konju in je bilo v takem ovratniku nemogoče glavo obračati na levo in desno: če se je hotel ozreti, se je moral okreniti z vsem telesom.


29[uredi]

Pod temi ovratniki so se bleščale izgotovljene svilene kravate na zaponko, v najbolj živih barvah. Glave so si pokrivali z žametastimi črnimi rujavimi ali zelenimi kastorci, s peresi ruševca, rajčice ali s šopom dlak iz kozorogove brade. Na nogah so jim škripali štifletni na gumi-elastiko z visokimi petami. Nekateri so tudi poleti nosili visoke škornje — meksikanarje z bleščeče zbiksanimi obodi. Že na prvi pogled so se pa razlikovali tisti, ki so bili že kot knapje tu v dolini rojeni, od onih, ki so se šele pred nedavnim preselili sem s kmetov. Domačini so izgledali bolj izlikano, imeli so sigurnejši nastop in oblačili so se bolj mestno, medtem ko so se kmečki fantje iz okolice še postavljali s svojimi zeleno obrobljenimi štajerskimi suknjiči, žametastimi telovniki in ozkokrajnimi klobučki z zelenim trakom in »kurašfedro«. Dolgo je trajalo, predno so se tudi ti kmečki priseljenci polagoma »asimilirali«, odložili svoje kričeče telovnike in klobuke s krivci, in se tudi na zunaj izenačili z ostalim rudniškim prebivalstvom. Vzporedno s tem se je spreminjala tudi konservativna kmečka duševnost in se je umikala spoznavanju in miselnosti modernega proletarijata. Čim daljše je bilo razdobje, ko so se odtrgali od svoje hribovske domačije in čim rahlejše so postajale vezi, ki so jih vezale nanjo, tembolj so se čutili člane velike delavske skupnosti, ki jim je postala druga domovina.

Ženski svet je bil takrat še mnogo skromnejši od današnjega. Ženske klobuke bi bil takrat v Hrastniku lahko seštel na prste. Vse so nosile še rute, kratko privezane na visokih frizurah, in te rute niti niso bile svilene, ampak volnene, kakor njihova krila na pas, s svetlimi, tesno se prilegajočimi bluzami, ki so podčrtavale bujnost grudi. Vsaka je poleg belega robčka nosila v roki mašno knjižico in je sramežljivo povešala oči, pri tem pa je komaj čakala, da jo kak fant povabi, naj gre z njim v gostilno. In katera je enkrat med potjo iz cerkve napravila prvo postajo, se gotovo ni pred nočjo vrnila domov. Nezakonskih otrok je bilo potem v dolski fari več kot zakonskih. Kaj pa naj bi ob praznikih tudi počeli vsi ti mladi ljudje, ki drugega razvedrila niso poznali in ne imeli.

Zavškova Meta je res prišla s polnim cekrom. Vzela je iz njega mal zavitek in ga dala Janezu.

»Tole je tvoje.« 

»O, kaj pa takega. Sem res radoveden.«

Odvil je dva para novih volnenih nogavic in dva bela žepna robca, s čipkama obrobljena in z všitim monogramom.

»Ali je res vse tole moje?« 

»Zato sem ti dala.« 

»Pa si sama napravila?« 

»Kdo pa? Seveda. Ob nedeljskih popoldnevih, ko sem nate mislila.« 

Objel jo je sarmo čez pas. Poljubiti jo, ga je bilo sram na cesti.

»Tole je pa tvoja mati tebi poslala;« vzela je iz cekra vrečico pusušenih breskev in jo pomolila Francetu.

»In tu je še za vsakega ena slatinska steklenica domačega vina. Vem da imate vina tudi tukaj, ali to je tako kakor ga je bog dal, ni nič popravljeno — .« 

»Preveč si si naložila. Kako naj ti povrneva?« 

»Nič ne posojam. Kar denita nazaj v ceker, bom jaz nesla.« 

Šli so. Med potjo so si imeli dosti povedati: Meta je poročala, kako je izpadlo »žegnanje« na Griču, kjer sta se Jurka in onegav Mihač spopadla radi Čukarjeve Micke, kako so Zavškovi prodali par voltov mesarju v Radečah in da po prisojnih njivah že ječmen žanjejo.

»Skoraj bi pozabila. Vaš Tone je pisal iz Amerike domov in mati mi je dala pismo seboj, da ga prečitaš. Tule je. Se hvali, da mu gre dobro.« 

France je čital med potjo na glas, da je tudi Janez slišal.


30[uredi]

Janez je potem pokazal Meti svojo hranilno knjižico.

»Jutri bom zopet vložil deset goldinarjev. Pred pustom pa mislim napraviti. Pozvedujem že na tihem za stanovanjem.

»Jaz bi raje že danes ko jutri. Pomisli, sedem nas je, da smo že drug drugemu na poti. Najtežje delo mi odrivajo, nimam pa nič od tega. Če bi si sama ne prislužila tu in tam z dninami, bi si celo leto ne mogla kupiti niti predpasnika.

»Še malo potrpi. Vse se bo uredilo.« 

»Perila ti ne bo treba kupovati, to bom že jaz oskrbela.« 

»Kaj pa, ali te še silijo s tistim vdovcem v Pušči?« 

»O, še, še, pa ga ne maram, če se vsi na glavo postavijo. Sem že polnoletna.« 

»Prav imaš. Tudi pri meni ne boš stradala, dokler bom mogel delati.« 

»Raje jem pri tebi krompir v oblicah enkrat na dan, kakor na Pušči pečene piške.« 

Med potjo so stopili k Trpinki, kjer je Meta izpraznila svoj cekar.

»Prazen cekar vzamemo s seboj,« je dejal Janez. »Danes je v konzumu radi plačilnega dne do dveh odprto. Naložili bomo nekaj stvari, da jih neseš s seboj domov. Naj gre vaše dekle, Trpinka, z nami, da bo potem odnesla cekar sem doli, ker gremo mi potem še malo naprej po dolini.« 

Konzum so že zapirali, vendar so še dali Janezu, ki so ga poznali, da je napolnil cekar s kavo in sladkorjem, da ponese Meta njegovi materi.

»Tudi za tvojo mater, France, je poleg, saj vem, da rada kavo pije, če jo ima. Mi boš že drugi mesec vrnil.« 

»Hvala ti, Janez, sem že sam na to mislil, a si nisem upal reči.« 

Meti je Janez kupil lepo svetlo ruto in par nogavic.

»To je zate. Da se malo oddolžim.« 

»O, ampak to veliko več stane, kakor ono, te bom preveč oškodovala.« 

»Saj je vseeno, kar ti zdaj kupim, ti pozneje ne bo treba.« 

Pomenljivo ji je pomežiknil, da je zardela sreče.

Trpinkino dekle je odneslo nabasan cekar na stanovanje.

»Kam pa mi sedaj?« je vprašal Janez. »Ali gremo kam na okrepčilo?« 

»Jaz nisem še prav nič potrebna. Imamo še čas. Rada bi se malo razgledala po vašem rudniku.« 

Šli so navzgor preko lesnega skladišča:

»Oj, koliko lesa in kako debela debla. S tem bi lahko zgradili celo mesto!« 

»Draga moja, v treh mesecih bo to vse porabljeno in spravljeno v jamo. Vsak dan prihajajo novi vagoni z lesom, da ga je vedno dosti na skladišču.« 

»Kaj pa je tistale palača tam?« 

»To je rudniška uprava. Spodaj so pisarne, v prvem nadstropju pa stanuje ravnatelj.« 

»V celem prvem, nadstropju?! O to pa mora imeti gotovo krasno stanovanje. Si že bil kdaj pri njem?« 

»Ne še, in mislim, da tudi od ostalih rudarjev še nihče ni bil v njegovem stanovanju. Niti od paznikov. K njemu imajo dostop samo inženirji in višji uradniki. Če on na svojih nadzornih obhodih kedaj ogovori kakega navadnega rudarja, je to izredno velik dogodek, o katerem se potem več dni govori. Sicer je pa itak trd Nemec, ki ne razume ljudi in oni ne njega. Samo zmerjati zna po slovensko in tega se v stiku z ljudmi pridno poslužuje. Kudič, kudič začne kričati, kadar mu kaj ni prav. To pa je navadno vedno, nihče mu ni dovolj marljiv.« 

»Pa kako, da Nemci povsod komadirajo? V Rajhenburgu je tudi Nemec ravnatelj in na parni žagi v Sevnici je delovodja tudi Nemec.« 

»Kaj češ, oni vladajo.«


31[uredi]

Po širokih stopnicah, sestavljenih iz lesenih brun, so dospeli pred stari šaht, vsekan v živo skalo, nad katerim se je dvigalo staro strojno poslopje.

Meta se je oddahnila:

»Presnete stopnice, kako so strme.« 

»Tebi že sapa pohaja, ko si šla prazna po njih, mi pa nosimo sem gori s skladišča vsak dan na ramenih težka debla po teh stopnicah. Težje hlode si zadene po troje ali petero rudarjev na rame. Sedaj poleti še gre, ali kadar je deževno in opolzko in pozimi, ko so stopnice prevlečene z ledom, je to skrajno mučen in nevaren posel. Marsikdo si je pri tem že polomil noge ali rebra, če mu je spodrsnilo.« 

»Moraš ti tudi nositi?« 

»Pri jutranji zmeni vsak dan, včasi pa tudi popoldne. Tamle naložimo potem les v kletko in se spuščamo z njim v jamo.« 

»Jaz ne bi šla tja doli za vse na svetu.« 

»Če bi morala, bi tudi. Nek znanec mi je pravil, da v Rusiji tudi ženske delajo pod zemljo. Sicer je pa prav, da pri nas to ni v navadi, saj še mošk težko dobi delo.« 

Od starega šahta je vodil rudniški tir preko visokega in dolgega lesenega mostu, ki je vezal to stran z nasprotnimi bregom, kjer se je nahajal glavni šaht, strojna in separacija, navzgor po bregu pa je bila zmetana rudarska naselbina. Most se je vzpenjal preko globoke doline, po kateri je vodila cesta in je curljal potok Boben. Globoko doli so stale ob cesti hiše in so mrgoleli ljudje. Nekoliko ob strani, vendar mnogo nižje, se je bočil preko ceste še en most, mnogo širji in solidnejši, z železniškim tirom, po katerem so porivali pod separacijo železniške vagone, da so se napolnjevali s prebranim in opranim premogom. Tu je stalno cvilila mala lokomotiva in so brlizgale piščali sprevodnikov. Ampak danes je delo počivalo: v spuščalnem stolpu nad šahtom niso vsako minuto zabrnela kolesa, po široko razpredenem omrežju tirov, med šahtom in separacijo, se niso podili drug za drugim vlaki s tiktakajočimi vozički-hunti, pred katere bi bili vpreženi izmozgani konjički, ki so pri vsakem koraku resignirano kimali z glavami in strigli z oguljenimi uhlji, nad njimi se niso drli poganjači in jih švrkali z biči, za vlaki se niso podili polodrasli fantički z zavirajočimi krepelci. Tudi iz separacije danes ni bilo slišati glušečega ropota strojev, izsipavanja premoga na tekočo platformo in njegovega padanja v podstavljene vagone. Tudi po bremsbergu, po katerem so se na železni vrvi vlačili vagoni z gruščem in kamenjem v goro, na odsip, danes niso lazili vagončki kakor veliki črni hrošči. Povsod je vladal svečan mir, toliko bolj svečan in nenavaden, ker je le malokedaj prekinil za nekaj ur ves ta peklenski ropot, ki je tu okrog odmeval dan in noč. Danes pa je bila nedelja. In to ne kaka navadna nedelja, temveč plačilna nedelja, prva po vsakem petnajstem v mesecu.

Na nasprotnem bregu so šli mimo izklicevalnice proti šahtu.

Meta je pogledala skozi žično ograjo, ki ga je obdajala pri vrhu, v globočino. A takoj je zopet odskočila in se stresla:

»Kar strah me je.« 

Zatem se je čudila stolpu:

»Ta pa je mnogo višji kakor naš cerkveni zvonik. Kaj pa pomeni tistih dvoje koles tam gori na vrhu?«

»Vidiš te debele vrvi, iz žice spletene, ki vise v šaht? Te vrvi so napeljane preko teh koles na vrhu stolpa, odkoder vodijo v strojno, kjer jih stroj med obratom odvija oziroma navija na velikanske špule in se na ta način spuščajo ali dvigajo kletke iz šahta.«


32[uredi]

Kako globoko pa je tu notri?« 

»Nekaj nad tristo metrov.« 

»Hu-u! To mora biti pa že čisto blizu pekla.« 

»Saj je res že skoraj pekel.« 

Šli so mimo rudniške kovačnice in mizarnice ter zavili navkreber po široki zanemarjeni ulici, polni sivočrnega prahu. Ob straneh so se vrstile pritlične hišice, deloma opažene od zunaj z deskami, deloma ometane s tenko malto, ki je mestoma že odpadla in odkrivala nesolidni materijal, s katerim so bile sezidane. Med opeko so se videli veliki kosi žlindre, kamenje in kosi lesa. Strehe so bile pokrite s pločevino ali katranizirano lepenko. Vsaka hišica je vsebovala četvero malih stanovanj s sobo in kuhinjo. Stala je vsaka zase, ob vseh štirih straneh je bila ulica, tako da je vsa naselbina izgledala od zgoraj kakor velika šahovnica. Prvi prostor v vsakem stanovanju je bila kuhinja, v katero se je stopilo naravnost s ceste. Vsakdo je lahko videl iz svoje kuhinje, kaj dela njegov sosed tam preko ulice v svoji, in ženske so se skozi okna svojih kuhinj pogovarjale ali zmerjale preko ceste, ne da bi jim bilo treba prestopiti prag svojih stanovanj.

Meti se vse to ni nič kaj dopadlo.

»Preveč so vsi na kupu,« je rekla. »Drug drugemu v lonce gledajo.« 

»To bi ne bilo nič hudega, če bi imeli vsi enako dosti dobrot za svoje lonce, če pa eden kuha meso, drugi pa koruzni močnik, je pa to seveda malce nerodno.« 

»Pa toliko otrok! Za božji svet, nikjer jih še nisem toliko videla. Saj so jih vse ulice polne in še iz vsakega okna gleda kuštrava glavica.« 

»Ali bi jih ti ne hotela imeti?« je vprašal Janez kar tjavendan.

Meta je zardela: »Že, že, ampak, no, do neke meje.« Zmedla se je in umolknila.

»Vidiš, to je vedno tako. Čim večja je revščina, tem več je otrok. Vsak človek si želi nekoliko razvedrila, malo sreče. Kje pa naj jo revež išče? Edino to še ima.« 

Koncem strme ulice so dospeli na malo, vzvišeno planoto, odkoder je bil lep razgled po vsej okolici: preko črne naselbine tik pod njimi in rudniških obratnih poslopij, peščice obrtniških in zasebnih hiš doli ob cesti, nad katerimi se je vzpenjal visoki most, ki je vezal oba bregova, tja na Logarjevo planoto, z mrko zgradbo nad starim šahtom, Logarjevo hišo z gospodarskimi poslopji, Kašnerjevo posestvo, tam zadaj pa sivo maso rudniških dvonadstropnih stanovanjskih hiš. Daleč tam zadaj so kukale iz zelenja strehe vasi Prapretna in se je odpiral svet proti gorovju okrog Trbovelj. Na desni se je dvigal Ojstri vrh, ki je odkrival v spodnjem delu globoko rano v obliki črne luknje. To je bil rov v rudnik na Ojstrem. Od njega se je spuščal v dolino dvotirni bremsberg, po katerem so spuščali vozičke s premogom, jih sklopili spodaj v vlak, ki so ga s konjem potegnili preko lesenega mosta sem doli na hrastniško separacijo. Po ostalem pobočju Ojstrega vrha so se širile skrbno obdelane njive, nad katerimi je, tik gori pod gozdom, samevala vasica Studenec in ravnodušno zrla v dolino.

Na skrajni desnici, proti severozapadu se je hrastniška dolina končavala v ozko sotesko med dvema strmima skalnatima hriboma, kjer je bila cesta mestoma vsekana v skalo, na drugi strani pa trdno podzidana. Tik ob cesti, globoko pod njo, je šumel in se penil, preskakuje preko velikih skal, ki so se nekoč skotalile s hriba v strugo, bistri potok Boben, ki izvira pod Mrzlico. Poleti pohleven, je potok ob jesenskem in pomladnem deževju pravi strah vse doline. Skozi to sotesko pa tudi poleti srdito bobni in brizga svojo peno do cestnega roba, in razširja po soteski osvežujočo hladovitost.


33[uredi]

Ob levem bregu potoka so se dvigale strme čeri predgorja Kala. Za hrbti zamaknjenih opazovalcev se je dvigala položna reber, odkraja vsa razkopana in razrita, z globokimi vdrtinarmi in špranjami, iz katerih so puhteli neprijetni plini iz rudnikove notranjščine. Vmes so bile tu in tam male, skrbno obdelane gredice s krompirjem in fižolom na palicah, ki pa je izgledal že ves uvel, kajti že par dni ni bilo dežja in tod zemlja ne drži vlage, ker je vsa preluknjana in razrita, pa se deževnica hitro izcedi v notranjost.

Meti je bilo vse to novo, zato se je radovedno ozirala in venomer izpraševala Janeza, kaj je tisto, kaj je ono, kam se pride po tej, kam po oni cesti. Komaj za lučaj od njih se je dvigalo dvoje velikih, mrkih, v nadstropja zidanih poslopij, kakor kasarna ali kaznilnica.

»Kaj pa je tule notri?« 

»To so naši ,puršenhavzi’, hiše za samske rudarje, ki iz kakršnegakoli razloga nočejo stanovati pri zasebnikih.« 

»Jih je dosti tu notri?« 

»Približno sto. Pozimi jih je še enkrat toliko.« 

»Kdo pa jim streže, kuha, pospravlja?« 

Kuhajo si sami, na velikih štedilnikih v skupnih kuhinjah, ki je v vsakem nadstropju po ena. Za donašanje vode in pospravljanje pa imajo v vsakem nadstropju po eno strežnico, ki jo plača rudnik. Uprava jim pa vsak mesec odtegne od plače gotov znesek za stanovanje.« 

»To mora lepo izgledati tam notri. Jaz bi si že ne upala v te hiše. Pomisli, sto mladih moških in dve stari strežnici — .« 

»Da, kdor je mehkejše narave, res težko vzdrži med njimi. Sem sam poskusil dva meseca, pa sem komaj čakal, da sem dobil drugod.« 

»Pa vsakogar sprejmejo v ta dom?« je končno vprašal tudi France, ki je ves čas molčal in poslušal Janezova pripovedovanja.

»Kajpak. Samo da si sprejet v delo, pa lahko dobiš nakaznico za ,puršenhavz', seveda, če je prostor. Za tujce, ki so brez sredstev in brez znancev, je to gotovo precejšnjega pomena. Vsaj dokler si kaj drugega ne poišče. So pa tudi nekateri, ki stanujejo že leta in leta tu notri. Najbrž jim tu najbolj ugaja. So to gotove nature večnega fantovanja, ki nimajo nikakega smisla za družinsko življenje. Take stare firme uživajo med svojimi tovariši-sostanovalci gotov ugled.« 

»Včasih pa le mora biti kratkočasno med njimi.« 

»In še kako. Lahko boš še poskusil, če boš kaj dolgo v Hrastniku.« 

»Vsekakor ne bi ostal rad sam pri Trpinki, če se ti oženiš.« 

»Prideš pa k nama stanovat,« se je odrezala Meta.

»Mislim, da smo se že dovolj sprehodili in nagledali,« je ugotovil Janez, kakor da je preslišal zadnjo Metino opombo. »Sem že pošteno lačen. Mi že hlače lezejo izpod pasu.« 

Mahnili so jo navzdol proti separaciji, preko visokega mostu, in zavili navkreber proti Logarju. Že oddaleč je bilo slišati vik, smeh in petje, pomešano z glasovi harmonike. Na Logarjevi planoti je bilo veselo kakor vedno, kadar imajo rudarji denar. V enonadstropni hiši, kjer je bila v pritličju gostilna, je šumelo kakor v panju: vkljub vročemu popoldnevu sta bili obe sobi levo od vhoda polni ljudi, ki so sedeli okrog miz tesno drug poleg drugega, ali nesmiselno kolovratili od mize do mize. Mlajši so slekli suknjiče in jih vrgli preko stolov, vsi razgreti od pijače in plesa. Domača hči Julka, natakarica Rezika in dve pomožni natakarici so komaj uspevale zamenjavati vedno prazne vrčke in steklenice s polnimi. Ljudje si nikakor niso mogli pogasiti žeje. V sobah je bila strašna zaduhlost in vročina; skozi gost tobakov dim se je komaj razločevalo obraze. Vstajali so in se hodili ven hladit, ali pa še bolj razgreti zunaj pod kostanj na plesišču. Čez prag se je venomer prelivala množica ven in notri.


34[uredi]

V posebni sobi, desno od vhoda, je pri odprtih oknih sedelo par višjih uradnikov z našopirjenimi ženami, med njimi tudi rdečebradi nadzornik Kmetetz, ki ga je imel že precej pod frizuro in elegantni geometer Schulze, ki je damam pripovedoval dvoumne vice, da so bile vse solzne od smeha. Tvorili so višjo kasto, družbo zase, kakor da vse to vrvenje množic v sosednih prostorih in na dvorišču zanje sploh ne obstoji. No, pa se tudi rudarji danes zanje niso dosti zmenili; tu so se čutili z njimi enakopravne, saj plačujejo z enakim denarjem kakor oni. Le včasih je kdo poškilil proti odprtemu oknu in ugotovil:

»Rdečebrademu hudiču že leze buča na mizo. Ga ima že čisto pod stropom.« 

»Ga bo spet moral Logarjev hlapec domu voziti.« 

»Njegovi babi je to gotovo všeč. Ali vidiš, kako leze v Schulzeja?« 

»Nič več ko druge. Saj so vse nore vanj.« 

»Zato pa je gospod Schulze tudi vplivna oseba. Možje molče, ker se jim zna oddolžiti.« 

»Vrag naj jih vzame. Pa pravijo, da se samo mi kurbamo.« 

Pod kostanjem poleg hiše je bilo prirejeno leseno plesišče. Tu se je zmestilo troje godcev: harmonika, gosli in klarinet. Harmonika je venomer hreščala, slišati pa je bilo samo base, ki so dajali takt; gosli so žalobno cvilile, brez prehodov preskakujoč iz durov v mole, a klarinet je lajal kakor mlad pes, ki je dobil krepelec v nogo. A bili so vendar izvrstni godci, kajti igrali so neutrudno, komad za komadom razne poskočnice, ki pa so bile druga drugi enake. Mlada dekleta so bila vsa vzhičena, ko so se vračala s plesišča ob rokah razgretih fantov.

»Kako fajn igrajo!« 

To je vzpodbujalo fante, da so se vračali k godcem in dajali desetice ter prosili:

»Zaigrajte krajcpolko.« 

In zopet so brusili podplate in deske.

Janez se je oziral, kje bi še našel prostorček v senci za tri sedeže.

»Notri ne gremo, je preveč soparno.« 

Tedaj je nekdo poklical iz kota med hišnim zidom in ograjo, s katero je bilo zavarovano dvorišče nad strmino in odkoder je bilo lep razgled preko naselbine na nasprotnem bregu:

»Hej, Janez, kaj pa se sučeš ko petelin na strehi! Pridi pit!« 

Bil je Dolfe, ki je sedel tam s svojo Pepco. Tudi mati Trpinka s hčerjo je bila poleg. Prerili so se med stoli in mizami do njih. Stisnili so se drug k drugemu, da so dobili prostora koncem dolge mize iz surovih desk za trojico novih gostov. Dolfe je predstavil svojo Pepco prišlecem, Janez pa družbi svojo Meto. Segli so si v roke malce v zadregi. Pritekla je mala, okrogla natakarica Rezika z rdeče žarečimi lici, ki so se ji vranje črni lasje lepili na potno čelo.

»S čim smem postreči?« 

»Kaj boš pila, Meta?« je vprašal Janez.

»Vseeno, da le pogasim žejo.« 

»Pa prinesite piva. Tri vrčke.« 

Sčasoma so se jim razvezali jeziki. Postajali so zgovornejši in zaupljivejši. Le Trpinka je tu pa tam strupeno ošinila sinovo prijateljico. Ta tega ni opazila, ali ni hotela opaziti, venomer je gostolela in dražila Dolfeta: pocukala ga je za lase, tlesknila po roki ali sunila v rebra, če je izustil kako preveč robato. Venomer je govorila o vsemogočem, a vedno v mejah dostojnosti, tako da si Janez ni mogel raztolmačiti, zakaj jo Trpinka sovraži. Saj je čedno dekle; kaj pa še hoče. Boljše Dolfe ne bo dobil. Najbrž je to samo tista ljubosumnost, ki je večina mater čuti do svojih sinah, ki jim prevzemajo sinove. Meta in Pepca, ki sta si sedeli nasproti, sta takoj postali prijateljici, čeprav na zunaj ni bilo nobene podobnosti med njima. Meta je bila čedno, vendar kmetiško oblečena, v ceneno cvilhasto krilo in jopico, le predpasnik je imela iz črne kašmirske volne in na glavi polsvileno svetlosivo ruto. Pepca pa je bila skoraj mestno oblečena, s krilom na pas in z batistasto bluzo, na glavi ni imela ničesar, razen visoke pričeske bujnih kostanjevih las. Imela je lepe bele roke s tenkimi prsti, medtem ko je Meta imela roke vdelane, z utrjeno kožo na dlaneh, z debelimi prsti, z mrežo temnih brazd in razpok po njih. Družila pa ju je ista miselnost, isti načrti za bodočnost in takorekoč enaka usoda.


35[uredi]

Meta se je razgovorila o razmerah pri njih doma, kako sta se seznanila z Janezom, kako dolgo se že imata in kdaj se menita poročiti. Pepca pa ji je zaupala, da se nji godi skoro enako, je najstarejša hči rudarja, ki ima razen nje še pet otrok, da se je izučila šiviljstva in dela sedaj pri neki šivilji in da namerava, če se poroči, sama zaprositi za obrtni list.

»Jaz si tudi mislim potem kupiti šivalni stroj,« je hitela Meta, »bom pa prišla k vam, da mi pokažete to in ono. Vsaj za domačo potrebo bi rada malo znala šivati.« 

»Seveda, prav rada vam bom ustregla.« 

Medtem so škripali godci, so drseli podplati in bil je vrišč, smeh in preklikavanje od enega konca dvorišča do drugega. Pri sosedni mizi so začeli zateglo peti:

»Pojd’mo na Štajersko ...« 

Janez je dregnil Meto:

»Se greva malo zavrteti?« 

Meta je odložila ruto in je šla z njim. Dvignila sta se tudi Dolfe in Pepca in šla na plesišče. Trpinkina štirinajstletna Lojzka je zavistno zrla za njimi in zaprosila mater:

»Grem malo pogledati, kako plešejo.« 

»Le, toda ne potepaj se mi dolgo okrog.« 

France ni nič slišal, kako se mu je Trpinka pritoževala čez ta norčavi in lahkomiselni mladi svet, ki nič ne misli, kaj bo jutri, samo da se danes lahko zabava in denar zapravlja, stari pa naj potem skrbé, kako se bodo pretolkli skozi ves mesec. France je opazoval samo to nenavadno in razgibano okolje, ki je vrvelo okrog njega in v katerega je tako nenadno zašel. Nikdar še ni bil na taki veselici, vse mu je bilo novo, in zavest, da bo sedaj večkrat lahko tega deležen, ga je navdajala z nekim zadovoljstvom. Da bi le vzdržal, moram vzdržati, si je prisegal. Danes sa zabavam še na prijateljeve stroške, prihodnjič se bom lahko že ob svojem. Čevlje si moram omisliti; lahke podvezanke. Tudi jaz bi se rad zasukal takole po deskah. Ali v teh škornjih ne gre, v njih bi bil preneroden; katera bi pa hotela plesati z menoj. Saj bi ji vse nohte potegnil z nog. Saj France je znal plesati. Da. Doma na raznih likofih, ko je bil v soseščini na dnini, se je naučil valček in polko. Še »štajeriš« bi si upal. Včasih ga je ob nedeljskih popoldnevih tudi sestra doma mikastila in vrtela, Mihec je pa pihal v svoje oglušele orglice, da si je mati kar ušesa zatiskala in jih podila ven. In spomnil se je tudi, da je Mihcu pri odhodu obljubil nove orglice. Pa ga je zaskrbelo: če bo le za vse denarja dovolj: Sebi čevlje in srajco. Mihcu orglice, in če se peljem domov, tudi ne bom rmogel iti praznili rok. In hrano bo treba plačati, in stanovanje, in Janezu bo treba povrniti izdatke, ki jih ima zame. Presneta reč.

Že se je njegovo navdušenje ohlajevalo in v njegovo srce se je natihoma prikradla najzvestejša spremljevalka rudarja, skrb.

Dolfe in Janez sta se s svojima spremljevalkama vrnila s plesišča. Meti je zlezla ruta na zatilek. Hitela si jo je popravljati in urejevati razmršene lase. Pepca je bila pod pazduhama vsa mokra in na njenem hrbtu so se na beli bluzi poznali odtiski Dolfovih prstov.

Meta je bila vse židane volje in je kar sama predložila Francetu:

»Prihodnji valček, pa greva midva. Kajne, Janez, da smem?« 

»I seveda, saj smo domači.« 

»Ne bo nič, Meta, glej, imam škornje. Bi te steptal.« 

»Nič ne de. Pri nas doma tudi v škornjih plešejo.«

Potem se je obrnila k Janezu: »Poglej, koliko je že na uri?« 

»Polpetih.«

»Bom morala kmalu odriniti. Ob šestih vozi vlak.«

»Saj lahko tu ostaneš. Boš pa pri meni spala,« ji je hudomušno predložil Janez.

»Kaj pa še. Še tega bi bilo treba,« se je odrezala Meta. »Tega bo še pozneje več ko dovolj. Če me nocoj ne bo, so mi rekli doma, mi sploh ni treba več priti.«

»No, pa kaj zato.«

»Ne, ne, naj se zgodi, ali pošteno, kakor je navada pri spodobnih ljudeh.«

Trpinka, ki je prisluškovala njunemu pogovoru, je pri tem strupeno ošinila svojo bodočo sinaho, češ, kako pa vidva? in je že odpirala usta, da ji to tudi pove, vendar se je premislila in je začela oštevati hčer, ki je ravno zopet prišla k mizi, kod se vedno potepa.

»Ti bom že pomagala, tak froc, pa bi že rada hodila plesat? Tu sem sedi in se mi ne premakni.«


36[uredi]

Nadaljnje pogovore je prekinil velik hrup in vrišč, ki se je nenadoma začel tam v bližini plesišča. Gostje so začeli dvigati glave, mnogi so sunkoma vstali, prevrnili stole in tekli tja, kjer se je mahoma zbrala radovedna in razburjena množica okrog dveh fantov, ki sta si bila v laseh.

»Ti, ti boš meni nogo podstavljal, smrkavec!« 

In že se je zagnal mali 25 letni Zgonc, ki je dvoril Matkovi Faniki v komaj 18 letnega Volkerjevega Frida, ki mu je baje podstavil nogo, ko je plesal s Faniko, da se je z njo vred grdo opotekel in bi bil gotovo padel, da se ni slučajno zaletel v drug par.

Volkerjev, ki je bil velik, močan fant in znan aufbiksar, je malomarno odrinil Zgonca.

»Kaj si rekel? Kdo je smrkavec?« 

»Nihče drugi.« 

Fric se je počasi in grozeče začel bližati svojemu nasprotniku, da se je ta nehote začel odmikati.

»Reci še enkrat!« 

Zgončev je smatral za pametnejše, da se je izgubil med množico in je pustil Faniko samo, ki je zdaj stala pred Fricem kakor pes pred svojim gospodarjem. Nič ni rekel, samo zamahnil je z roko, enkrat z levo in enkrat z desno, pa ji je prisolil dve, da se je kar zagugala, čeprav ni z močjo udaril. Okoli stoječi so se začeli zgražati:

»Sram te bodi, žensko pretepaš. Zakaj pa onega nisi.«

»Ta bo že še dobil svoj del,« je zamrmral in se obrnil proti izhodu. Tedaj je pa Fanika spet prišla k sebi in se je zavzela za Frica:

»Kaj pa komu mar, kaj imava midva skupaj. Brigajte se za svoje zadeve.« 

Stekla je za Fricem in se mu je obesila na ramo. Ta jo je otresel kakor nevšečno misel.

»Fric, moj Fric, ljubček, ne bodi hud. Saj še nisem imela nič z njim. Samo enkrat sem z njim plesala. Samo zato, da te malo podražim, ker si bil danes tako oduren.« 

»Prokleta kurba,« ji je samo rekel, a Fanika je bila vesela, da je bila vsaj to, ker je vedela, da se bo vihar v njem sedaj začel polegati. Dasi se ni niti najmanjše zmenil zanjo, se ni niti za hip umaknila od njegove strani in je sedla k njemu k njegovi mizi.

Radovedneži so se razočarani razšli. Ogoljufani so bili za zanimiv in dražeč prizor. Zlasti mladi vročekrvni fantje bi bili radi videli, če bi se bila Zgonc in Volker resno spoprijela, da bi imeli priliko posredovati in se sami vmešati v bojni metež. Kar ni bilo, je pa nocoj še lahko, so si mislili, saj še niti solnce ni zašlo. In že so se podali na delo: Par najbolj znanih pretepačev je začelo siliti v Frica:

»Pa si ja ne boš pustil to dopasti. Tak stradl, da bi komu nogo podstavil. Meni bi je že ne. Posvetil bi mu, da bi me pomnil.

A Fani, ki ji je bilo žal, da je radi nje prišlo do prepira in ki je slutila nevarnost, ki v tem tiči, jih je odganjala:

»Kaj silite vanj? Pustite ga, da se pomiri. On bo že vedel, kaj mu je storiti.«

Prižela se je k njemu in ga začela nagovarjati: »Pojdiva raje kam drugam, k Birtiču ali pa k Logarčku, saj tu ne bo nič več luštno. Najpametneje bi bilo pa, da greš domov. Grem s teboj. Ali pa k nam, saj danes ni nikogar doma —« 

Ošinil jo je s strupenim pogledom:

»Ali se bojiš zanj?«

»Kaj ti pade na um?! Saj še nikogar nisem imela razen tebe in tudi ne bom.«

Fric se je zaničljivo namrdnil.

Fanika je začela jokati in je udano obsedela poleg njega.

Pa tudi Zgončevi prijatelji niso mirovali. Zbrali so se okrog njega vsi, ki jim oblastno ponašanje Volkerjevega ni bilo po godu.

»Smrkavcu mu pa ne smeš odpustiti. Vsi so slišali. Kaj si bodo pa mislili o tebi, če se ne postaviš. Saj ti si vendar kopač, on pa samo zelenaški vozač. Faniko pa suni v zadnjico, če se ti bo še kedaj smilila. Najbrž sta bila zmenjena, da je našel povsod za napad. Nič se ne boj, saj je tudi nas nekaj. Pokazali jim bomo smrkavca.«


37[uredi]

In Zgončev je pridno dajal za pijačo.

Tudi Dolfe in Janez sta tekla, da vidita, kaj se godi na plesišču. Vzdignil se je tudi France, a je le od daleč opazoval. Trpinka je trdo prijela svojo hčer za roko, ko ji je hotela zopet uiti.

»Kaj pa še. Misliš, da brez tebe ne bodo opravili?« 

Meti je postalo že neprijetno in nestrpno je pričakovala Janeza, da se vrne.

»Slišiš,« mu je rekla, ko je kmalu nato smejé se zopet prisedel, »zdaj je pa že zadnji čas, da grem, sicer zamudim vlak.« 

»Če že ni drugače, pa naj bo. Tole še izpijemo.« 

Pepca je izpraševala Dolfa, kaj je bilo.

»Volker je menda Zgoncu podstavil nogo, ko je plesal z njegovo Faniko. Pa sta si skočila v lase.« 

»Pa sta se zares?« 

»Dozdaj še ni bilo nič hudega, a ne vem kako še bo, preden bo konec te storije.« 

Medtem se je polagoma večerilo. Janez je spremil svojo Meto in tudi France je šel z njima. Trpinka je morala s hudim pozvati svojo hčer, da je šla z njo domov, ker ona je morala iti, da je odprla stanovanje in da je Janez lahko vzel naložen Metin cekar. Pa se ji tudi ni ljubilo več ostati v tistem razburkanem dirndaju pri Logarju. Mimogrede je kar tako rekla sinu Dolfu:

»Greš še ti?« 

Ozrl se je na svojo Pepco in ker ta ni prikimala, niti odkimala, je odvrnil:

»Pridem kmalu. Večerje mi pa ni treba pripravljati. Nisem lačen.« 

»Ne bodi predolgo. Jutri moraš zgodaj vstati.« 

Odkar se je Trpinka poročila, ni bila nikdar več brez skrbi, ki so jo mučile še v sanjah. Skrb za svoje novoustanovljeno gospodinjstvo, v katerem je še toliko najpotrebnejšega manjkalo in kako bo v njem staknila konec s koncem, skrb za moža, za katerega se je vedno tresla, ko se je moral spuščati v jamo, še večja skrb potem, ko so prišli otroci, ko ni vedela, kje bi še priškrnila, da jih dostojno obleče in vzgoji. Odkar pa so ji odnesli moža, težko ponesrečenega, iz jame v rudniško bolnico, kjer je kmalu nato umrl, se ni skrb več umaknila od nje niti za trenutek. Morala je sama prijeti za trdo delo, da je vzdržala vse štiri ogle svojega gospodinjstva pokoncu. Vdinjala se je za dopoldneve kot strežnica pri inženirjevih, popoldne je hodila ribati rudniške pisarne, vmes pa je še skrbela za nadzornikov vrt. Sama se čudi, kako je še mogla streči in prati svojima dvema puršema, ki ju je bila prisiljena vzeti na stanovanje, da zasluži pri tem vsaj za zajtrk. Odkar je Dolfe začel hoditi v jamo, se ona ni več vdinjala v soseščino, imela je dosti dela s svojimi fanti doma. Tudi hči ji je pri tem že izdatno pomagala. Skrbi je pa še vedno imela: najbolj jo je sedaj skrbelo, kako bo, če se Dolfe res poroči. Kakor je bil vihrav, lahkomiseln in nestalen, v gotovo pomoč ji je pa le bil. Sicer ni mogla iztisniti iz njega nikoli denarja v gotovini, imela pa je njegovo konzumsko knjižico, na katero je vsak mesec nakupila za svojih dvanajst do štirinajst goldinarjev in še nikoli ni rekel, da je preveč. Gotovino, ki jo je rabila, je dobivala od ostalih dveh puršev. Že dolgo je premišljevala, kako bi se potem uredila. Morala bo vzeti več puršev, vsaj dva še. To bo dalo veliko več dela, ali drugače ne bo šlo. Saj ima hčer, ji bo že pomagala, če se prehitro s kom ne speča. Bom morala strogo paziti nanjo. Toda v tem stanovanju to ne bo mogoče, saj že sedaj ni kam stopiti, kadar smo vsi doma. Morala bi imeti stanovanje z dvema prostoroma; enega za purše, kjer bi se lahko zmestile štiri postelje, enega za naju. Ne gre več, da bi s punco spale v isti sobi s fanti. Dosedaj je bila še otrok, sedaj pa je že začela vsepovsod vohati. Sicer pa to še menda ne bo jutri, bom že še videla, kaj in kako.


38[uredi]

Vse te skrbi so zaorale v Trpinkin obraz globoke brazde, da je bila videti deset let starejša kakor je bila res. Njen obraz je dobil sčasoma trd in trpek izraz in njen pogled je bil strog. To pa samo navidez, v resnici se je skrivalo za to zunanjostjo mehko in blago srce, ki je poznalo ljudsko gorje in je rado prizanašalo.

Ko so ostali odšli, sta se Dolfe in Pepca tesneje stisnila drug k drugemu. Položil ji je roko okrog pasu in ji je šepetal zaljubljene besede, ves mehak pod vplivom zavžite pijače. Vse okrog njega zanj ni več obstojalo, videl je samo še svojo Pepco. Zato pa je Pepca ostala toliko bolj prisebna in medtem ko je stiskala Dolfove prste, je z zanimanjem sledila življenju po gostilniškem dvorišču.

Mračilo se je že in v gostilniških sobah so že prižgali luči. Starejši gostje so polagoma odhajali, ostala je večinoma mladina. Mesto odišlih so pa še vedno prihajali novi, že precej razigrani iz drugih gostiln, da vidijo, če je pri Logarju kaj več »los«. Iz vseh kotov je prihajalo hihitanje ženskih glasov in hripavo petje moških grl. Prižgali so luč tudi zunaj na plesišču, ne toliko za plesalce, ki se lahko tudi v temi vrte, kolikor za godce.

Volkerjev Fric je še vedno sedel na dvorišču, na koncu svoje dolge mize, poleg njega pa Fanika, ki mu je venomer prigovarjala, da bi šla. On pa je razžaljeno buljil predse in se ni zmenil zanjo. Tedaj pa je prikolovratil po stezi gori od Birtiča, pijan ko muha, Pektarjev Lojz, v družbi dveh tovarišev.

»Auif biks! Punce vkup! Fant ima d’nar, je klobuk prodal!« je pozdravil in se zagugal za prvim ženskim krilom, ki ga je s svojimi kalnimi očmi v mraku opazil. Ljudje, ki so ga poznali kot nepoboljšljivega pijanca in prepirljivca, so se mu ogibali, on pa je lezel s svojim nesmiselnim blebetanjem zdaj v tega zdaj v onega in je kolovratil od mize do mize. Povsod bi bil rad pil, a mu ni nihče ponudil. Prijemal je kar sam za kozarce, ne vprašaje, čegavi so, a malokdo mu je to molče pustil.

»Plačaj, če hočeš piti!« so dejali in mu pulili kozarce iz rok.

»No, no, ko si pa pri meni žrl, pa nisi nič rekel, da boš kaj plačal.«

»Oj, revež, komu si neki že ti kdaj plačal? Teslo pijano! Pri meni ne boš šmarocal!« 

Užaljen je spet odkolovratil k drugi mizi, kjer se je isto ponovilo. Razposajena dekleta so hodila za njim in ga cukala za suknjič, a preden se je on obrnil, že ni bilo nikjer več nobene. Z njegovim prihodom se je vrišč in razposajenost še povečala. Še iz hiše so prišli gledat, kaj se godi na dvorišču. Lojzeva tovariša sta hodila zvesto za njim in mu sekundirala, a se je težko razločilo, da li je njuno pajdaštvo resno mišljeno, ali se iz Lojza norčujeta. Eno pa je bilo gotovo: tudi onadva sta ga imela precej pod kapo.

Končno je Peklarjev odkril tudi Volkerjevega, ki je čemerno sedel ob oglu svoje mize.

»O servus, Fric! Kaj pa se ti držiš kakor bi bil sveti Barbari olje izpil?!«

Prijel je Fricov klobuk in ga je poveznil Faniki na glavo. Pri tem ga je pijanost zanesla, da se je spotaknil in se zavalil na sedečega Frica. Ta je skočil pokoncu kakor bi ga bilo kaj pičilo:

»Prokleta baraba, kaj pa se plaziš po meni!«

In ves razljučen ga je pograbil za prsa in ga je z vso močjo zalučal proti sosednji mizi. Lojz je prifrčal med tam sedeče pivce in odrinil njihovo mizo za pol metra vstran. Od nenadnega sunka so se prevrnile steklenice in kozarci in pijača je pljusknila ljudem v naročje. Ženske so vrisknile in odskočile, moški so začeli kleti in preteče vstajati.

»Kaj pa ti je naša miza napoti? Plačaj vino, ki si ga razlil!« 

A že sta bila Lojzeva pajdaša na mestu:

»Saj ni on kriv. Volker ga je sunil.« 


39[uredi]

Tedaj so se pa pojavili, kakor da so zrasli s tal, Zgonc in njegovi tovariši. Nikjer jih prej ni bilo videti, sedaj pa so bili tu.

»Kaj pa je? Kaj pa je? Kdo ga je, Volker?« 

»Volker, Volker je začel,« je šlo od ust do ust.

»Kaj si ta poba, ki je še moker za ušesi, sploh domišljuje.« 

»Vse bi nas rad ustrahoval.« 

»Ne boš, brate!« 

Fani se je kar tresla strahu in je vlekla Frica domov, ta jo je pa zelo nenežno sunil, da je odetela do drugega konca mize. Vstal je in stal poleg mize vzbučenih prsi in nasršenih oči in je težko dihaje krčevito stiskal pesti. Bil je kakor mrjasec, ko ga izsledi in obkoli tolpa lovskih psov. Pogled mu je tekel od enega do drugega, kakor da išče, kje naj najprej zagrabi.

»Kaj bi pa radi? Kdor ima kaj z menoj opraviti, naj pride bližje!« 

Tedaj pa je priletel odnekod pivski vrček Volkerjevemu naravnost v glavo. Na njegovi trdi lobanji se je kozarec razbil in čepinje so žvenketaje popadale na tla. Med tekočino, ki je bila v kozarcu in ki se je razlila po njegovem licu in mu tekla za vrat, se je mahoma pomešala tenka struja temne krvi iz presekane kože. Potegnil je z roko preko lica in je razmazal kri, da je bil mahoma ves okrvavljen in strašen videti.

To je bil signal. Od vseh strani so začeli proti njemu frčati kozarci. Fanika je vpila kakor da jo iz kože devljejo, druge ženske so kričale in skušale miriti, natakarice so prihitele in skušale posredovati. Fric se je pa pripognil, da ga ni moglo več zadeti, s sunkom noge je odbrcnil klop, da je odletela daleč nazaj, z rokama je pa prekopicnil težko dolgo mizo proti svojim nasprotnikom , da je vse, kar je bilo na njej, z ropotom in žvenketom zletelo na tla in so se ljudje, ki so še pri njej sedeli, naenkrat morali pobirati s tal in vlačiti priškrnjene noge izpod mize. Nastal je nepopisen vrišč in zmeda, trajajoča par sekund, ki jih je Fric dobro preračunano izrabil. Napravil je bil toliko prostora okrog sebe, da se je mogel umakniti iz tesno ga obkrožajočega kroga sovražnikov. V treh velikih skokih je že bil pri hlevu, ki je stal koncem dvorišča; tam je bila zložena skladovnica drv. Postavil se je pred njo.

»Zdaj pa le bližje, kdor ima kuraž!« 

Par preganjalcev jo je ucvrlo za njim, misleč, da jim hoče uteči, ko pa so videli, da se je ustavil pri skladovnici in je priletelo med nje prvo poleno, so se jadrno umaknili.

Medtem je nekdo lopnil po svetilki nad plesiščem, da je bilo mahoma vse dvorišče v temi in se je moglo razločevati le posamezne sence, ki so tekale sem in tja. Začela se je pravcata gverilska vojna, tem strahotnejša, ker se je vršila v temi in ni nihče videl, koga mlati. Proti skladovnici so še nadalje frčali kozarci, steklenice in stoli, a Fric se je spretno umikal in s svoje strani nenehoma lučal polena v vsako senco, ki mu je prišla dovolj blizu. Bilo je vpitja, javkanja in pridušanja kakor da se rudnik pogreza. Pretep se je razvil po vsem dvorišču.

Nekdo je hitel, da poišče kje v dolini edinega občinskega stražnika, ki ga je premogel Hrastnik. Bil je nek upokojen financar, ki je ponosno nosil svojo visoko črno kapo z rumenim cesarskim orlom, kot simbolom svoje oblasti in dostojanstva. Na ovratniku črne bluze je imel rdeče našive in s svojo dolgo zarjavelo sabljo je majestetično rožljal gori in doli, da so se mu otroci in psi plašno umikali, ko pa je odjadral mimo, so s tem večjo vnemo za njim lajali. Dekleta so ga dražila, a fantje so ga, kjerkoli se je pokazal, mrko gledali izpod čela. A ni mogel, da ne bi zopet in zopet hotel pokazati svoje oblastnosti. Če je videl na cesti, da stoji skupaj gruča fantov, je takoj šel in jih pozval, da gredo narazen, ali jih je pa po večerih gonil spat. Poznal je vsakogar in je imel nekatere posebno na piki. Fantov iz »Puršenhavza« se je pa bal. Tudi nje je hotel spočetka komandirati, pa so ga kmalu naučili kozjih molitvic. Šli so na cesto, kadar so vedeli, da ga bodo srečali, se razvrstili v gosto vrsto in izzivalno vriskali in prepevali po dolini. Ko se je pojavil, si občinski policaj ni mogel kaj, da jih ne bi pozval, da bodo tiho in gredo lepo drug za drugim.


40[uredi]

»Kaj, ti lačenperger nas boš učil, kaj naj počnemo in kako naj hodimo?!« 

In že ga je nekdo sunil od zadaj, od strani je dobil krepko zaušnico, z enim sunkom mu je nekdo odtrgal sabljo, ki je ni utegnil niti prijeti, deset rok ga je pograbilo, dvignilo preko cestne ograje in vrglo v umazano vodo Bobna. Za njim je priletela še na polovico prelomljena sablja. Preden se je prav zavedel, se izkopal iz blata in se ves premočen otresel in si izbrisal oči, že fantov ni bilo nikjer več. Sledile so preiskave in zasliševanja z orožniki, a le malokdaj se je moglo dokazati, kdo ga je. Če pa je kedaj radi njega moral iti kdo na ričet, si je bil lahko gotov, da mu bo pri prvi priliki, ko pride zopet na svobodo, temeljito povrnil, in nerazpoloženje proti osovraženi oblasti, poosebljeni v tem občinskem stražniku, se je še povečalo. Bil je to nepretrgan boj svobodoljubnosti z oblastjo.

Ko je prišel stražnik, je bilo dvorišče že precej izpraznjeno, a krepelca so še vedno frčala po zraku. Že med potjo je bil srečal trojico, od katerih je eden šepal in obupno javkal, zato je pospešil korake. Na dvorišču je bila tema, zato ni vedel, kaj in kje naj začne. Samo iz okna posebne sobe je svetil pred hišo širok žarek luči, skozi katerega so švigale sopihajoče in preklinjajoče postave in izginjale v temo.

Zavpil je z grmečim glasom:

»Mir! Kaj se godi tukaj! V imenu postave, takoj vsi domov!« 

Za hip je hrup in vrvenje po dvorišču prenehalo. A že se je oglasil hripav glas:

»Še tega hudiča je manjkalo!« 

»Auf biks! « 

»K vragu z njim!« 

Tedaj je priletel v stražnika nek trd predmet, da je kar zastokal. Nekdo ga je iz teme močno sunil v hrbet, da se je zaletel v bližnjo mizo. Izdrl je svojo sabljo in zamahnil z njo v temo, a udarec s kolom po roki mu je povesil roko in je sabljo izpustil. Isti trenutek mu je nekdo vrgel preko glave velik namizni prt, ki se ga je z obupnim mahanjem otepaval in ni ničesar več videl. V istem hipu se mu je začela ovijati okrog života vrv, da ni mogel več ganiti svojih rok, močne roke so mu izpodnesle noge, druge so ga prijele pri glavi in znašel se je v hipu med nebom tn zemljo.

»V svinjaki ga zaprimo!« 

nejasno besedilo

Čez par trenutkov je že priletel na trde podnice svinjaka. V nos mu je udaril ogaben duh po gnoju in dvoje preplašenih prašičev mu je skakalo po nogah in glavi. Slišal je, kako so zunaj med smehom zabijali svinjakova vrata z močnimi žeblji. Vrvi se je kmalu osvobodil. Z rokama je grabil po tleh in skušal vstati, a kamor je segel, povsod je prijel nekaj mehkega. Skozi hlače na sedalu je začela pronicati gnojnica. Z muko se je postavil na noge; v boku ga je strahovito bolelo. Obrisal si je onesnažene dlani ob steno. Prešiča sta obupno krulila in tekala drug za drugim v krogu ob steni.

Začel je bobnati po vratih in kričati. Nekdo v bližini se je smejal. Po dvorišču se je slišalo še vedno tekanje, javkanje in preklinjanje. Nato je nekdo tam nekje pri drvarnici pridušeno vzkliknil »Au!« Slišal se je zamolkel padec potem pa je vse utihnilo. Čez čas je bilo zopet slišati več korakov, ki so se približevali. Mislil je že, da gredo, da ga osvobode. A koraki so se ustavili nedaleč proč. Tedaj je nek ženski glas obupno zakričal:

»Jezus Marija! Ubili so ga!«


41[uredi]

»Koga?« 

»Volkerjevega! Glej, tu leži ves krvav!« 

Stražnik je zopet začel razbijati po svinjakovih vratih. Oglasila se je natakarica:

»Kdo pa razbija tu notri?« 

»Jaz sem. Zaprli so me.« 

»A-a, vi ste. Smo že mislili, da so tudi vas ubili.« 

Skušala je odpreti, pa ni mogla.

»Vrata so zabita z žeblji. Čakajte, bom poklicala hlapce.« 

Medtem ko so policaja zapirali v svinjak, je eden Zgončevih pajdašev skočil na zadnji strani hiše skozi kuhinjsko okno, preplezal je nizek zid, ki je ločil ta prostor od hlevskega dvorišča in se je tiho približal od zadaj skladovnici, poleg katere je stal Fric. Oprezno je vzel gnojni krevelj, ki je stal tam pred hlevom, prislonjen ob zid, počakal je, da je Fricova senca stala zopet mirno, in je z vso močjo zamahnil proti njegovi glavi. Udarjeni je samo gluho zajeknil in se je počasi, oprijemajoč se za drva, zgrudil poleg skladovnice na tla. Napadalec se je neopažen zmuzal ob zidu vzdolž hleva in je zginil v temno noč.

Tudi med ostalimi pretepači je bilo več ranjenih, vendar nihče nevarno. Mnogo jih je odneslo rogove in bunke na glavah, ali podplutbe od udarcev po raznih delih telesa. Zgončev je dobil celo vbod z nožem v pleče, ki pa ni bil nevaren, segel je samo do lopatice. Na bojišču je obležal samo Volkerjev, ki pa je še dihal. Šli so v bližnjo rudniško bolnico po nosila in so ga odnesli tja. Fanika je tulila za njimi, tam pa jo je bolničar nagnal.

Še gostje iz posebne sobe niso odšli brez spomina. Ko se je na dvorišču začel dirindaj, so mahoma prenehali s svojimi žaltavimi vici. Dame so začele siliti domov. Gospod Schulze je šel ven na prag, da prouči položaj, a se je takoj zopet vrnil.

»Ne moremo nikamor. Je zelo tvegano iti sedaj ven. Po dvorišču padajo polena in vsemogoče, kakor toča. Počakajmo, da se zadeva poleže. Po stražnika so že poslali.« 

Dame so predlagale:

»Pojdimo raje v kuhinjo. Tam bomo bolj na varnem.« 

»Kaj pa še. Ne uvidim potrebe. Ta sodrga se nas gotovo ne bo upala nadleg ...« 

Ni še izgovoril zadnje besede, ko je priletel skozi okno prazen trinajstliterski sodček za pivo in je z velikim ropotom telebnil na sredo mize. Kozarci so se z žvenketom kotrljali po tleh, dame so vreščale kakor obsedene in gospodje so se tresoč se stisnili v kotu ob zid.

Zunaj se je slišal smeh in robata kletvica:

»Proklete kurbe, vampaste! Žrete tukaj za denar, ki nam ga odtrgujete!«

»Daj sem poleno! Bom že pokazal tem stenicam!«

Tedaj je nekdo v sobi v strahu upihnil luč. Priletelo je še par trdih predmetov v sobo: eden je pogodil stropno svetilko, drugi je priletel v veliko stensko zrcalo, ki se je zdrobilo v tisoč črepinj in zažvenketalo po tleh. Oseba ni bila nobena zadeta, razen nadzornika Kmetetza, ki je pijan spal na oglu mize in smrčal kakor slabo spiljena žaga. Zdramil se je napol, ko mu je padla na glavo razbita svetilka in se mu je petrolej polil po rdeči glavi in za vrat. Oblizoval si je omočene brke, potem pa je nevoljen pljunil:

»Kaj za vraga me mažete s petrolejem, saj nimam uši.«

»Pst, pst,« ga je mirila žena. »Molči!« In potegnila ga je s stolom vred v kot sobe.

Ko je gostilničar slišal žvenketanje v posebni sobi in se je prepričal, da so mu razbili drago zrcalo, je ves togoten stopil na prag in začel rohneti proti dvorišču:

»Kaj pa počenjate, barabe podivjane?! Ali mi hočete vse razbiti?! Mirujte takoj, če ne, pošljem po orožnike!«


42[uredi]

»To je naša stvar! Zgini v svojo luknjo, če ne jih še ti dobiš,« mu je bil odgovor; in že je priletelo poleno v podboje in padlo pred njegove noge. Smatral je za pametneje, da se jadrno umakne.

Gostilniška soba je bila polna ljudi, ki so plašno gledali drug drugega in se stiskali po kotih. Ven si nihče ni upal. Gostilničar ni nikomur več dal pijače, a se tudi nikomur ni več ljubilo piti. Mahoma so bili vsi iztreznjeni. Ko so zaslišali zunaj stražnika, so si oddahnili: aha, sedaj bo konec! Pa ga le ni bilo. O stražniku kar naenkrat ni bilo ne duha ne sluha več in divji ples se je nadaljeval še dobre četrt ure. Potemi pa je kar naenkrat nastal mir, kakor bi bil odrezal. Gostje si še dobrih pet ali deset minut niso upali na prosto, dokler se niso najsrčnejši opogumili in šli pred prag. Oprezno so se ozirali. Vse je bilo tiho. Šli so sem in tja po dvorišču in videli vsepovsod samo razdejanje: prevrnjene mize, polomljene stole in tla posejana s črepinjami. Od hleva je ves preplašen prilezel mlajši Logarjev hlapec:

»Dobro so opravili, kaj? Prokleto so se potrudili. Volkerjevega so odnesli v bolnico. Komaj še diha.« 

Tedaj so šli in oznanili onim v sobah:

»Zrak je čist. Pojdimo!« 

Dolfe in Pepca sta bila že odšla prej, takoj ko je začelo na dvorišču postajati nevarno. Dolfu se sicer ni posebno ljubilo, najraje bi bil tudi sam posegel v boj, vendar se je Pepci posrečilo, da ga je spravila.

Končno so se odpravili tudi gostje iz posebne sobe. Nadzornika Kmetetza so z velikim trudom dvignili od mize. Prav nič ga niso hotele nositi noge. Gospod geometer Schulze ga je prijel pod eno, paznik Babič pod drugo pazduho in sta ga vlekla pred hišo, kjer je že čakal Logarjev koleselj, da ga odpelje domov. Ogabno je smrdel po petroleju. Njegova žena je odločno izjavila:

»Jaz se ne peljem z njim. Grem raje peš. Bi se še rada malo sprehodila. Je tako prijetno hladovit večer. Gospod geometer, prosim, dajte mi roko.« 

Gospod geometer je napravil malce kisel obraz, kar pa se v temi ni opazilo. Raje bi bil šel z mlado gospo Smoletovo.

Ker ni kazalo gospoda nadzornika samega prepustiti koleslju, je prisedel k njemu paznik Smole. Koleselj je oddrdral po ovinku doli proti cesti. Tam, kjer bi imel zaviti s kolovoza na cesto, sta izza Birtičeve mesnice hušknili pred konja dve temni senci. Konj se je splašil, zavil vstran in zadel s kolesljem ob vogal barake, da se je prevrnil in sta se Smole in Kmetetz zvalilla na zemljo. Prav od blizu se je slišal iz teme smeh:

»Ha, ha! Vidiš oberštajgerja, kako rije z nosom po kolovozu!?« 

»Saj rivec ima za to pripraven.« 

Preden sta se onadva pobrala, že ni bilo nikjer več nikogar videti. Hlapec je pomiril konja, postavil je koleselj, ki se k sreči ni nič poškodoval, zopet na kolesa in potem je pomagal pazniku Smoletu, da sta posadila nadzornika, ki si je pri tem opraskal nos, zopet vanj. Srečno so se potem pripeljali po dolini doli do uradniških stanovanj, poleg železnice nad šolo. Ker ostalih še ni bilo, je Smole nadzornika položil na klop pred hišo, kjer je kmalu začel smrčati.

Gospa nadzornica se je težko obesila gospodu Schulzu za laket, ko so šli po tiru rudniške železnice, po katerem je bilo dovoljeno hoditi samo uradništvu, da se mu ni bilo na cesti treba srečavati z delavci. Pred njima sta šla paznik Babič in gospa Babičeva. Zadaj pa gospa Smoletova z dvema prijateljicama. Pred odhodom se je še posrečilo gospodu Schulzu, da je gospe Smoletovi nekaj tiho pošepetal na uho. Ta je pokimala.


43[uredi]

»Tako sem utrujena,« je vzdihnila gospa Kmetetzeva. »Najraje bi kam kar sedla.« 

»Ne bi bilo varno gospa. Razgreti ste in bi se prehladili.« 

»Pa bi me ne hoteli vi malo ogreti?« 

»S čim, ko sem pa sam tako lahko oblečen.« 

»Oh, vi me ne razumete.« 

Še bolj nežno se je privila k njemu, tako da jo je moral skoraj nositi. Njeno telo je mrzlično podrhtavalo.

»Ko bi vedeli ... Kako sem nesrečna ... Pomislite moj mož ... Ta klada pijana. Ali se morem sploh kje pokazati z njim v boljši družbi. Nobenega smisla nima, za harmonijo, za lepoto, za ljubezen ...« 

»Res je to težko za tako nežno čutečo dušo, kakor je vaša.« 

»Kaj ne, da jaz prav nič ne spadam k njemu?« 

»Mogoče res ne.« 

»Da, usoda se je z menoj grdo poigrala. Kako bi bila lahko srečna ob strani tako finega, olikanega, dojemljivega in ljubečega moža kakor ste ... kakor ste na primer vi ... gospod geometer ...«

»O, hvala lepa gospa. To je prelaskav poklon zame.« 

Stisnila mu je prste in še tesneje prižela njegovo roko v svojo. Počasi so se približali do Turkovega mlina. Do uradniških stanovanj je bilo še komaj streljaj daleč. Tedaj je zadaj lahno vzkriknil ženski glas. Gospa Smoletova je rekla:

»Pesek sem dobila v čevlje. Neznansko me zbada pri vsakem koraku. Moram sezuti čevlje. Kar pojdite naprej. Pridem takoj za vami.« 

Sedla je v travo in se začela sezuvati, medtem ko so drugi počasi korakali dalje.

Prisedši do hiše se je gospa nadzornica nežno poslavljala od gospoda geometra. Vabila ga je v hišo, češ, da ji bo dolgčas poleg moža, ki bo pijan smrčal ko klada. Izgovoril se je z nujnimi posli, ki jih mora še nocoj opraviti.

»Pa me vsaj obiščite kako popoldne. Ta teden ima moj mož popoldansko službo.« 

»Radevolje gospa. Najlepša hvala za prijetno družbo. Lahko noč!« 

Ostali so spravljali pijanega nadzornika v hišo, geometer pa je brzih korakov odšel doli na cesto in se po nji vračal proti rudniku. Ko pa je prišel do Turkovega mlina, je hušknil preko brvi in po nasipu na železnico. Trenutek je obstal in polglasno zažvižgal. Za bližnjim grmom je nekdo zakašljal. Priskočil je in zašepetal:

»Sem hitro prišel?« 

»Še dosti hitro, postajalo mi je pa vendar že dolg čas.« 

»Se pa sedaj ne boš dolgočasila.« 

»Upam ...« 

Nadaljne besede ji je zadušil s poljubi.

»... Ampak dolgo ne smem izostati. Bi me iskali ...« 

»Zato morava tembolj izkoristiti te trenutke.« 

»Te ni nadzornica zvlekla v svoje stanovanje?« 

»Je hotela, a mislil sem nate ...«

»Ali res ...? Ljubček ...« 

»Dušica ...« 

Slišalo se je samo globoko in neenakomerno dihanje, ki ga je prekinilo zdaj pa zdaj zamolklo cmokanje. Za dobrih deset minut je že hušknila izza grma ženska postava in je zbežala po železniškem tiru proti uradniškim hišam, popravljaje si medpotoma razmršeno frizuro. Malo pozneje se je dvignil tudi moški in je leno odkorakal po železnici proti rudniku.

Medtem je gostilničar v svoji sobi v prvem nadstropju sedel pri mizi s svinčnikom v roki in je računal:

»Preklete barabe, da so mi morale ves večer pokvariti ...«


44[uredi]

Zračunal je, koliko so prodali piva, koliko vina, koliko sifonov in pokalic, koliko pečenk, gulažev, juh z mesom, žemelj in črnih kav. Lepa vsota. Sedaj pa izdatki; teh ni bilo dosti: vino je kupil po zmerni ceni, mesnico je imel svojo in kuhinjo je upravljala mati. Samo dvema pomožnima natakaricama bo treba kako malenkost vreči, ostalo je vse opravila domača služinčad. Ko bi ne bilo še onega, kar so pretepači razbili. Odšteti bo treba trideset razbitih steklenic in kozarcev, osem polomljenih stolov, dve razbiti svetilki. To še vse ni tako hudo ali, in pri tem se je popraskal za ušesi, razbili so tudi veliko ogledalo v posebni sobi, najlepši okras cele hiše. Stalo je najmanj 20 goldinarjev. Vse drugo pa ne bo stalo več ko 10 goldinarjev. Če torej odračunam škodo, ki so mi jo napravili, okroglo 30 goldinarjev, mi še vseeno ostane čistega 64 goldinarjev in 90 krajcerjev. Za ta denar že lahko kupim lepo kravo.

»Da bi le nikdar ne bilo slabše.« 

S to ugotovitvijo si je pomel roke, upihnil luč in legel spat.

Drugo jutro, ko se je odpravljal na šiht, je Franceta glava bolela. Tudi jesti mu ni dišalo, samo kavo je popil.

»Presneta reč, saj vendar nisem toliko pil.« 

Janezu ni bilo nič, veselo si je požvižgaval. Jezilo ga je le, da Meta ni hotela ostati čez noč. Nič ne dé, si je mislil, bom se pa v soboto zvečer peljal doli.

Dolfe je še smrčal. Prišel je domov šele proti jutru. K sreči je imel popoldanski šiht. Trpinka mu je ponujala kavo, on se je pa samo obrnil na drugo strani in spal dalje.

»Vidiš ga, mrho leno,« ga je začela oštevati, mar bi bil sinoči z nami šel domov.« 

Ko sta purša odšla, se je tudi ona odpravljala in je naročala hčeri:

»Jaz grem na Ojstro k Ačkunu radi krompirja, nazaj grede pa bom vzela pri Birtiču meso. Ti pa medtem zberi in namoči perilo.« 

Na rudniku se je to jutro vsevprek govorilo samo o sinočnjem pretepu. V izklicevalnico so šli samo starejši rudarji, da so molili za Kurentom. Zunaj so stali mlajši v gručah in prerešetavali dogodke minule nedelje. Predvsem se je ugibalo, kdo neki je Volkerjevega pobil na tla. Nekateri so že z gotovostjo vedeli povedati, da je ponoči v bolnici umrl. Ta vest se je hitro raznesla po vsej naselbini, izkazala pa se je zaenkrat še preuranjena.

Eni so imeli pri vsem dogodku velik špas: kar naj si razbijajo glave, kogar veseli. Kaj pa jim je treba hoditi na veselice. Če ga hočeš kozarec popiti, ti ga lahko žena prinese domov. Tudi muzike doma ne manjka. Ne samo otroške: skoro vsaka hiša v naselbini premore harmoniko. Ponekod, kjer so bolj »nobel«, imajo celo gramofon. Pa se zbere mladina, pozimi v kakem stanovanju, poleti pa na dvorišču, in zapleše, zapoje in se po svoje zabava. Kaj treba hoditi v gostilne in na veselicah denar zapravljati.

Kolonija se je potuhnila. Obiskali so jo orožniki. Poizvedovali so za glavnimi akterji nedeljskega pretepa. Človek bi mislil da bi jih bilo lahko najti, vendar zadeva ni bila tako enostavna. Samo dva so ugotovili: onega, ki je prvi vrgel kozarec Volkerju v glavo in tistega, ki je razbil svetilko nad plesiščem. Slednji pa ni bil rudar, ampak neki kmečki hlapec s Prosečna. Šlo se je največ za tem, da se dožene glavnega krivca, onega, ki je Volkerjevega s kolom pobil na tla. Ravno tu je pa vsa orožniška vnema odpovedala. Logarjeva dekla je sicer videla nekoga, ki je zlezel skozi kuhinjsko okno na zadnjo stran hiše, ni ga pa spoznala in ga tudi dobro opisati ni mogla, ker ga je videla samo še v zadnji del telesa, ko je plezal ven. Aretirali so Zgonca in par njegovih tovarišev, a so jih čez nekaj dni zopet izpustili, ker jim niso mogli dokazati kakega zločinskega dejanja. Priče so videle tega ali onega s kolom v roki, a se je vsak izgovoril, da vzel samo za samoobrambo. Nekatere so videli, da so lučali kozarce, ni se pa moglo ugotoviti, da so z njimi koga zadeli. Plačati so morali samo razbite kozarce. Le dve ženski sta lahko prisegli, da sta videli Papeževega, ko je razlomil gostilničarjev stol in je z njegovimi deli mahal okrog sebe. Obsojen je bil na povračilo škode. Vsi prizadeti pa poleg tega še vsak na pet goldinarjev kazni, radi rušenja javnega miru in reda. Iz lastnega nagiba ni nihče plačal. Rudniška uprava je dobila nalog, da jim odtegne od zaslužka.

Tudi pri Trpinovih so bili orožniki. Nekateri so ga videli tisti večer pri Logarju. Zaslišan je bil, kaj je tam počel, kedaj je šel domov in če ve kaj natančnejšega o razgrajačih. Lahke mu je bilo dokazati, s Pepco kot pričo, da se ni pretepa prav nič udeležil, da sta takoj, ko se je začelo, odšla in da zato ne ve, kaj in kako se je godilo.


45[uredi]

Trpinka je bila pa vseeno nevoljna:

»Še nikdar ni bil orožnik v mojem stanovanju. Ali je tega treba? Mar bi bil šel z menoj domov.« 

»Čemu se jezite? Ne vidim v tem nič sramotnega. Saj je menda ni hiše v Hrastniku, da bi je ne bili že obiskali.« 

Nekateri starejši moralisti so se zgražali nad podivjanim svetom in nad škandalom. Prizanesljivejši so jih tolažili in jim skušali dopovedati, da ni tako hudo.

»Napram prejšnjim časom so naši rudarji še prave ovce. Naša prva generacija, ki se je sestavljala iz raznih deklasiranih eksistenc, nanešenih sem v to dolino iz vseh strani sveta, je bila res nekako podobna kaliforniškim zlatoiskalcem v sredini prejšnjega stoletja. Nič čudnega ni bilo tedaj, če so vsak mesec enega ubili. A danes? Kako dolgo je že temu, kar se je pripetil zadnji tak slučaj? Tu in tam še kak pretep, ki pa ga navadno ne povzročé domačini, ampak največkrat ljudje ki prihajajo sem za priložnostnimi zaslužki z dežele. A še teh prask bo vedno manj, čimbolj se bo rudnik osamosvojevai od pritoka z dežele in bo prevladalo v njem delavstvo, ki je tu rojeno in tu vzgojeno. Zato ni prav nobenega povoda za črnogledost o moralnih kvalitetah tukajšnjih rudarjev. Naš mladi naraščaj je že čisto drugačen, samozavestnejši, treznejši, s svojo posebno moralnostjo, ki mu jo daje zavest skupnosti.« 

Strogi moralisti so še nadalje godrnjali, a bilo jih je vedno manj in imeli so za to tudi vedno manj povoda.

France se je medtem že nekako uživel v svoj novi stan. Ni čutil več tako velikega notranjega odpora vselej, kadar je moral vlačiti nase blatne in sajaste cunje, ko se je odpravljal na delo. Tekom meseca se je že marsičemu privadil. Določal so za razna dela in le, kadar niso drugod kje nujneje rabili, je smel iti s Kurentovo tovarišijo. Spoznal je delo tudi na drugih odkopih, vozil je samo težke vozičke po osamljenih rovih, pomagal je pri kopanju produšnikov, pri izpraznjevanju zbiralnih šahtov, pri zapolnjevanju izpraznjenih odkopov, pri zniževanju vzboklih tirov in pri polaganju tračnic, čistil je kanale in se pri tem polil z blatom od temena do pet, pomagal je pri spravljanju različnega materijala v jamo, nadomestoval je obolelega fanta-vlakovodjo, ki je spremljal s premogom naložene vlake pod glavni šaht, na nekem podzemeljskem bremsbergu je odklopljal polne vozičke, ki so mu jih spuščali od zgoraj in priklopljal prazne, ki so jih vlačili navzgor, na enem nočnem šihtu je moral celo pomagati nalagalcu pod glavnim prometnim šahtom s tem, da mu je porival h kletki polne vozičke, ki jih je ta suval v kletko, jo zapiral in dajal signal. Pri tem ga je kljub vroči julijski noči, ki je zarjevala zunaj, tu doli strahovito mrazilo, če je le minuto obstal, kajti po šahtu je kar tulil mrzli zračni prepih in oblečen je bil samo v tenko premočeno srajco, ki bi sicer zadoščala pri delu v notranjih rovih, ni se pa nadejal, da ga bodo tu sem porinili.

Vse je videl, vse poskusil, z vsakim delom se je seznanil, povsod je našel kaj zanimivega, novega, a spoznal je tudi, da je povsod urejeno tako, da delavec do skrajnosti izrabi svoje moči in da nikjer ne zasluži »preveč«, to se pravi, da bi mu kaj ostalo preko najnujnejših potreb, da si ohrani življenje.

Po pretoku enega meseca je tudi on šel po svoje plačilo. Že par dni poprej je nestrpno pričakoval prve nedelje po petnajstem. To jutri ga ni bilo treba buditi. Vstal je brž, ko je solnce posijalo. Janez je bil že tudi zbujen, a še ni maral vstati, ker je prišel pozno z dela, Dolfe je pa še trdno smrčal.


46[uredi]

France si je nalil iz kotlička v umivalno skledico vode, ki je bila še od prejšnjega večera topla in se je spravil k britju. Kar nekam ponosen je bil, da je mogel opravljati ta posel. Doma na Rebri se za gladkost svoje brade ni dosti brigal in tudi ni bilo potreba. Le tu in tam so mu silile skozi kožo posamezne mehke dlačice, ki se jih je komaj opazilo. Tu na rudniku je pa v nekaj tednih duševno dozorel bolj, kakor bi mogel doma v par letih in s tem v zvezi je tudi njegov obraz dobival možati izraz, zagorelost je počasi izginjala, črte obraza so postajale ostrejše in brada mu je začela bujnejše poganjati. Pod nosom se mu je zarisala tanka črta temnih brčic, ki jih je često s konci dveh prstov nežno nategoval, da bi se čim prej podaljšale in bi si jih mogel zviti v svedrčke. Ko ga je Janez nekoč zalotil pri tem poslu, mu je čisto resno predlagal:

»Jaz pa vem za imenitno mazilo, ki pospešuje rast brk. Če se boš z njim mazal, boš v enem mesecu lahko ovil brke okrog prsta.« 

»Ali res? Povej no, bom kupil.« 

»Je čisto poceni. Na zunaj si moraš mazati gornjo ustnico z belo ajdovo strdjo, na znotraj pa s kurjim odpadkom, ki mora biti črn.« 

France ga je debelo gledal in bi mu bil gotovo verjel, da ni Janez bušil v krohot. Užaljeno ga je zavrnil:

»S tem se le ti sam maži.« 

Ko se je Trpinka s hčerjo vrnila od prve maše in ko sta se tudi Janez in Dolfe opravila, so pozajtrkovali in nato odšli proti rudniku. Dasi je bilo še zgodaj, je pred upravnim poslopjem čakalo že mnogo ljudi na pričetek izplačevanja. Tudi otroci in ženske so bile med njimi, ki so čakale s cekarji in košarami, da naložijo vanje v trgovinah različnih potrebščin, ko prejmejo možje denar.

Danes ni bilo na rudniku nič kaj posebnega »los«. Samo gori ob cesti na Logarčkovem travniku se je namestil nek primitiven vrtiljak, s starim razglašenim orkestrionom, ki je ves dan cvilil in bevskal in vabil senzacij željno mladino, da se za pet krajcarjev petkrat zavrti okrog lesene osi, na oguljenem lesenem konjičku. Poleg vrtiljaka je menda isti lastnik postavil še dva vegasta šotora iz zakrpanih ponjav. V enem si lahko za dva krajcarja streljal iz male puške v lončeno pipo, ali pa v pločevinastega možica, ki se je zibal sem in tja. Če si zadel, ti je starikava devica z ljubeznjivim nasmehom pripela na suknjo papirnat kotiljonček. V drugem šotoru si je pa neka mesnata ženska v rdeči obleki in z golimi rameni ovijala okrog vratu ogromno kačo-pitona in si je vtikala njeno glavo v usta. Kača je v poletni vročini neznansko smrdela. Tudi za ta špas si moral plačati pet krajcarjev. A ni manjkalo mladih ljudi, ki so se drenjali okrog teh šotorov, brž ko so dobili tistih par kronic. Šotor s kačo bi bili skoraj podrli, ker so vsi hkrati hoteli noter. Treznejši so se zadovoljevali samo s sliko kače, ki je visela nad vhodom. Škoda jim je bilo petih krajcarjev. Zanje se dobi že dva kilograma moke. Fantje so oblegali predvsem streljarno, kjer so skušali pokazati drug drugemu vsak svojo spretnost. Nekateri so zastreljali kar cel goldinar ali še več, ne da bi si bili zaslužili papirnato zvezdo. Od jeze so potem vrgli puško proč in šli pit. Vrtiljak je bil ves dan polno zaseden po otrocih, ki so moledovali pri vsakem, ki so ga med gnječo spoznali, da jim plača »samo za enkrat«. Drugi so se zopet ravsali med seboj, kdo bo »ringlšpil« gonil, da so se potem smeli parkrat zastonj vrteti. Pa tudi zaljubljenih parčkov je bilo videti, sedeče na konjičkih. Mlada dekleta so stala v gruči ob strani in željno čakala, da jo bo ta ali oni fant povabil, da se sme z njim zavrteti. In fantje, ki se sicer iz tega ali onega razloga niso upali, ali mogli približati svoji simpatiji, so izrabili to priliko za »navezanje stikov«. Nekateri potem v svojem navdušenju sploh niso več stopili z vrtiljaka, dokler niso zavrteli zadnji krajcar.

France se danes ni dosti zmenil za življenje v naselbini. Prejel je za prvi mesec nekaj čez trideset goldinarjev. Z Janezom sta se domenila, da se popeljeta domov. Čaša imate za to dovolj, gresta šele v pondeljek zvečer na šiht. Praznih rok ni kazalo iti. Nekaj bo treba kupiti, da ponese domov. In France je računal: dvanajst goldinarjev Trpinki za hrano in stanovanje pol goldinarja za pranje, za nakup v konzumu mi je bilo odtegnjeno: pet goldinarjev za nove škornje, poldrug goldinar za hlače, poldrug goldinar za srajco in spodnje hlače, ki sem jih rabil za delo, vzel sem še mast in voščilo za čevlje, eno krtačo in milo, kar tudi znese en goldinar. Janezu moram vrniti dva goldinarja in pol, za kolikor sem se pri njem zadolžil preko meseca.


47[uredi]

Hudimanska reč! To znese skupaj že štiriindvajset goldinarjev. Ne bo dosti muzike. Ostane mi komaj še približno sedem goldinarjev. In mesec je dolg. Tudi če grem domov, se ne bom mogel preveč postavljati.

Prvotno je mislil kupiti sestri svileno naglavno ruto, materi pa blaga za jopico. To namero je moral sedaj spremeniti: za sestro je kupil samo čisto navadno prkalasto ruto, materi pa priprost predpasnik iz potiskanega platna. Za Mihca je pa vseeno vzel orglice. Ampak samo za deset krajcarjev.

Janez ga je priganjal.

»Da ne zamudiva vlaka!«

Obedovati nista imela več časa. Šla sta kar brez kosila.

Ko sta v poznem nedeljskem popoldnevu izstopila na domači postaji, je bilo Francetu kakor da se mu je razodel nov pravljičen svet. Globoko je potegnil vase čist domači zrak, ves prepojen opojnih vonjav pokošenih senožeti in je spočit in lahkotnih korakov odhitel mimo skromnega postajnega poslopja po stezi navkreber. Janez je šel svojo pot. Mislil je na Meto.

Nista še pretekla dva meseca, odkar je France zapustil domači kraj, vendar se mu je zdelo, da je temu že zelo dolgo, vse se mu je zdelo tako izpremenjeno. Ko je odhajal, so ponekod še jablane cvetele, senožeti so komaj pričele zeleneti, grmovje je jedva uspelo odpreti svoje popje in pokazati svoje prve nežne, svetlozelene liste. Trsje po sveže okopanih vinogradih je bilo večinoma še golo, žitna polja so bila še kakor temnozelene baržunaste preproge. Sedaj pa je to živozeleno pomladno pregrinjalo naravo s svojimi pestrimi rjavkastimi progami in živobarvnimi rdečimi in belimi točkami cvetočih grmičev, bilo zamenjano s slepilno svetlobo, ki je zlatila vso okolico. Samo temni obrisi gozdov in posameznih dreves so se ostro odražali od zlatorumene okolice. Po njivah je zorelo žito in se prelivalo v vetru ko čisto zlato, poškropljeno s krvjo makovih cvetov. Še par dni in vsa ta zlata prelest bo padla pod ostrimi srpi. Ječmen je bil že povsod požet, iz njegovega bledega strnišča so probadale nežne klice posejanega korenja. Sveže osipan krompir je črnél po gredah in odpiral svoje belo cvetje, turščica je s svojimi temnozelenimi sabljastimi peresi v vetru šelestela med vrstami fižolovih palic. Črešnje so bile že povsod obrane, le tu in tam so se še kje vrane kavsale za ostanke drobnic. Na jablanah so se zaznavali ko oreh debeli zeleni sadovi. France je pogledal v vrh in štel: pet, sedem, devet, trinajst. Dobra sadna letina bo: pravijo, če na dan svete Marjete našteješ na drevesu devet sadov, bo v jeseni drevo polno sadja. Iz gozda je zaslišal otročji krik. Najbrže obirajo borovnice, si je mislil. Tedaj je zapazil, da teče med njivami deček in ga kliče po imenu. Bil je brat Mihec, ki se mu je ves zasopljen in razgret obesil za roko.

»Sem te že oddaleč spoznal.«

»So mama doma?« 

»So. Julka je šla pa k sosedovim v vas.« 

»Ste vsi zdravi?« 

»Smo. Sivka je povrgla junčka. Mama pravi, da bo moj, če bom priden.« 

»Pa si?« 

»Ne vem.« 

»Ste reber pokosili?« 

»Smo. Jaz sem šestnajst košev sena znosil na skedenj. Več ko Julka.« 

»No, zato sem ti pa tole prinesel«; in France je vzel iz žepa orglice za deset krajcarjev in jih dal Mihcu, ki so mu oči pri pogledu nanje kar zažarele.

»Pa ne smeš z vso močjo pihati vanje, da jih prehitro ne oglušiš.« 

Mihec je bil v malih nebesih. Takoj je zaostal par korakov in polglasno preizkušal svoj zaklad. Ni bilo dolgo in že je znal zakrožiti tisto:

Na planincah solnčice sije ...

Mati je sedela pred kočo v senci oreha in krpala Mihčeve hlače. Že od daleč je Mihec kričal:

»Mama, mama, glejte, kaj imam!« in hitel je krožiti svoje improvizirane melodije.


48[uredi]

Mati se je ozrla, a skozi očala je le nerazločno videla bližajočo se moško postavo. Šele ko jo je France ogovoril, ga je spoznala.

»A ti si! Nekoliko smo se te nadejali.« 

»No, kako izhajate sami?« 

»Tako, tako. Težko, a že gre. Največji del nosi Julka. A tudi Mihec že dosti pomaga. Če ne bo bolezni, bo že šlo.« 

Peljala ga je v hlev in mu pokazala nov prirastek. Ponosna je bila na krepkega junčka.

»Ravno pravi čas je vrgla. Sedaj je dosti sveže krme. Tudi sena bo dovolj, če se še otava obnese. Ima precej mleka. Večji del ga sedaj še junček popije. A prihodnji teden ga bomo začeli nositi doli na postajo, vsak dan dva litra. Bo vsaj za sol.« 

France je pogladil sivko po vratu, ki ga je takoj spoznala in mu začela lizati roko.

»Julka je bila ves ta teden v dnini,« je nadaljevala mati. Tudi za prihodnje dni, ko se začne žetev, je že na tri kraje prošena. Jaz ji ne branim, naj gre, da si kaj zasluži. Vinograd bom že jaz počasi okopala. Za kravo mi pa Mihec nakosi, ko pride iz šole. Še eno leto bo moral hoditi.«

Mihec je poskočil. »Jaz pa grem poklicat Julko.« Že je zginil za oglom.

»No, kako pa ti. Si zadovoljen? Če se le živeti da.« 

»Bo šlo. Spočetka je bilo res precej kislo, a zdaj sem se že privadil.« 

»Pojdiva v hišo. Gotovo si žejen. Mrzlega mleka imam.« 

Medtem se je vrnila tudi Julka z Mihcem.

»Hvala za razglednico,« ga je pozdravila. »O, pa nove hlače imaš? Glej, glej, kako postajaš ,nobel’.

»No, no, te hlače me še ne bodo napravile ,nobel’. Da mi pa ne boš preveč zavidala, evo ti. Tole je za vaju.« 

Mati je bila darilca res vesela in tudi Julka se je delala kakor da je, a v resnici je pa bila le malce razočarana. Samo prkalasto ruto, ko pa je pričakovala svileno —. France je skopuh.

A bolj ko s predpasnikom, je materi ustregel s sladkorjem in kavo, ki je tudi ni pozabil. Takoj jo je šla kuhati.

»Edino s kavo se še stare ženske pokonci drže,« je zagotavljala. »Mleka nam sedaj res ne bo treba kupovati, a samega mleka se človek tudi naveliča. Kava se mi pa še nikdar ni ustavila.« 

»Le nič ne tožite, za kavo vam bom že jaz skrbel,« se je velikodušno odrezal France.

Po južini se je šel razgledati po vinogradu. Julka, ki ga je spremljala, mu je gostobesedno pripovedovala novice iz okolice: Čukarjeva Micka se je s svojim Jurkom zopet sprla. Baje je bil pisal Jernejčevi zaljubljeno pismo, ta pa ga je pokazala Čukarjevi. Radi tega so si sedaj vse tri hiše v jezi.

»Skoraj bi bila pozabila. Jernejčevi so naročili, da se gotovo oglasiš pri njih, kadar prideš.«

»Nocoj je že prepozno. Mogoče jutri, če se spomnim. Sicer pa, saj jim nisem nič dolžan.«

»Najbrž radi Urške. Bi jo že radi kam spravili.«

»Pa ravno meni? Zato jim pač še nisem dal povoda.«

»Kedaj pa bosta Janez in Meta napravila gostijo?« je poizvedovala Meta.

»Prihodnji predpust menda.« 

»Veš, na njenem mestu ne bi bila rada. Zadnjič, ko je šla v Hrastnik, so jo doma strašno skregali, ker ni nič povedala, kam gre. Že cel mesec doma nič ne govore ž njo. Mačeha kar piha. Čimprej bo šla od doma, tem bolje zanjo.« 

»Verjamem, oni bi radi imeli poceni deklo. Da bi jim vse žive dni zastonj delala. Človek pa mora zase tudi skrbeti.«


49[uredi]

Hodil je med razori in se veselil krepke rasti posajenega fižola, ki je že pripravljal cvetje, zgodnji krompir je že dozoreval, po lazah v vinogradu, katerega trsje je bilo že vse s slamo privezano k kolju, je bilo tu in tam posajeno zelje in korenje, da je bil izrabljen vsak prostorček, Julka mu je tudi s ponosom pokazala svoj cvetlični vrtič, posajen z mačehami, astrami, sabeljcami in klinčki. Vanj je zagrebla tudi svoje cvetlične lončke s pelagonijami, fuksijami, rožmarinom in majaronom. Par rožnih grmičev je ravnokar otresalo svoje zadnje cvetove in pripravljalo popje za nove. Marelice poleg hleva so se že vidno rdečile.

Francetu se je pri pogledu na vse to storilo milo. Šele sedaj je znal ceniti vso to preprosto podeželsko milino. Kako lepo bi bilo, če bi mogel vedno ostati tu brez vseh skrbi. Da, če bi se dalo samo od te lepote, od teh cvetlic, vonjavega zraka in krasnega razgleda živeti. A vsako leto sredi zime so izčrpana že vsa živila in tedaj se pojavijo skrbi za obstanek. Premalo je tega, da bi se mogla družina vse leto preživeti, prisiljeni smo iskati zaslužka drugod.

Solnce je ravnokar zahajalo za kozjanskimi vrhovi. Sava je v dolini slepilno odsevala v večerni zarji, kakor da teče v globoki strugi samo čisto zlato. Visoke gore so metale v dolino svoje dolge sive sence in široko dolenjsko ravan je zagrinjal lahek vijoličast pajčolan, ki so ga tam daleč obrobljali pozlačeni vrhovi Gorjancev. Na vrhu Kuma se je ostro odražal od jeklenomodrega neba masivni stolp svete Neže. V grmovju je kos začel drobiti svojo nežno večerno pesem. France je legel v mehko travo, prekrižal roki pod glavo in strmel v nebo, kjer so se druga za drugo začele prižigati zvezde. Ko se je znočilo, sta pa z Mihcem zlezla na skedenj in se zarila v sveže seno, ki je tako prijetno dišalo in šumelo, da sta se kmalu zazibala v prijeten sen.

V pondeljek opoldne je France spočit in okrepčan zopet odšel na postajo. S seboj mu je dala mati culo posušenih črešenj. Kuhane in ohlajene so z vodo vred dobro hladilno okrepčilo. Obljubiti je moral, da čimprej zopet pride; in naj si ne dela preveč stroškov radi nje, mu je zabičevala.

Na postaji ga je Janez že čakal. Bil je videti neprespan, vendar dobre volje.

»Zavškove sem že potolažil. Rekel sem mu, da pridem v jeseni gotovo po Meto. Če pa jim je to predolgo, pa se lahko še danes preseli k meni. No, pa so bili vsi zadovoljni in sedaj je spet mir v hiši.« 

Zvečer sta bila zopet precej čemerna, ko sta morala tiste šihtne cape vlačiti nase. Gibanje na svežem zraku, tam zunaj po deželi, ju je prevzelo s prijetno utrujenostjo. V železniškem vozu je bilo vroče ko v peči in sta izstopila vsa oznojena, vrhu tega sta pa še nazaj grede stopila na par požirkov v Drnovškovo gostilno doli na hrastniški postaji. Tam je ravno družba mladih steklarjev s harmonikarjem praznovala običajni plavi ponedeljek po plačilni nedelji. Bilo je tudi par deklet z njimi. In ne samo Janez, tudi France se je enkrat z neko zavrtel. Vendar nista ostala dolgo, zavedala sta se, da čaka na nju zvečer naporno delo. Odšla sta precej dobre volje.

»Pa niso napačni fantje, tile steklarji,« je ugotovil France, »čeprav jih na rudniku tako slabo cenijo.« 

»Tega mnenja sem tudi jaz, tembolj, ker se z njimi še prilično dobro sporazumevam, s tisto malo nemščine, ki sem se je navadil pri vojakih. Ljudi je treba razumeti in z njimi sočustvovati, pa boš lahko v njih mnogo dobrega odkril.« 

Doma sta še par ur legla in zaspala. Ravno toliko, da sta vstala potem vsa zmedena in okorna. Franceta je bolela glava, čeprav je popil jedva dva kozarca.


50[uredi]

»Predno prideš v jamo, se bo že skadilo,« ga je bodril Janez. »Saj še meni ni dosti, čeprav nisem sinoči skoraj nič spal.« 

K sreči je imel France ta večer lep »švindel«, lahko delo, da se mu ni bilo treba pretegniti. Dodeljen je bil zopet svoji stari, Kurentovi tovarišiji in naneslo je, da ta večer niti treh gar niso naložili. France se je bil že med potjo čisto streznil in dodobra razgibal. Hladna zračna struja pod šahtom mu je kaj dobro déla. Lesá jim ta večer ni bilo treba spravljati. Med potjo so v rovu došli starega rudniškega minerja Krašeka, ki je nesel na hrbtu svojo krošnjo z dinamitom.

»Srečno! Krašek. Kam pa?« ga je pozdravil Kurent.

»A, ti si! Dobro srečo! Na tvojo etažo grem. Na več odkopih se je pojavilo trdo ostenje in so na popoldanskem šihtu morali vrtati. Sedaj grem, da zabašem.« 

»Da bi le predolgo ne trajalo.« 

»No, jaz se ne bom tako dolgo mudil. Samo, če bo ventilacija kaj prida.« 

»Zadržek je pač. Da bi le kaj prida vrglo.« 

Prišedši na mesto, so se slekli in obesili svoje cunje blizu lestve, ki je vodila v zgornjo etažo. Šli so na odkop, da si ogledajo položaj. Ostenje je bilo res kakor iz cementa. Ostri kopač je kar odskakoval. Pri tleh so bile izvrtane v gotovih presledkih, skoraj meter globoke luknje.

Krašek je snel svojo leseno krošnjo, slekel suknjo in pokleknil na tla k prvi luknji. Z dolgo žličico je še enkrat dodobra luknjo izčistil, nato pa je vzel iz svoje krošnje par cilindrastih svalkov rdečega dinamita, pritrdil je nanj električno zažigalno žico in ga je oprezno vtaknil v luknjo. Zatem je porinil v luknjo nekaj volne, malo ilovice, ostali del luknje je pa zaphal s premogovimi drobci. Ko je bila luknja nabasana, je molela iz nje več metrov dolga zažigalna žica. Pri drugi in tretji luknji je opravil isto.

»Alo fantje, zdaj pa gremo!« je zaklical, ko je bil gotov. Kurent in Janez sta pobrala orodje in odšla. France, ki je medtem napolnil gare s premogom, ki je preostal na odkopu še od prejšnjega šihta, je iste pognal ven in jih je rinil proti zbiralnemu šahtu.

Krašek je vzel vse tri konce zažigalne žice in jih je potegnil za seboj v rov do ovinka. Tu jih je zvezal in pristavil k žici električni aparat, ki ga je sprožil in jadrno zbežal po rovu. Za pol minute se je slišal zamolkli vzriv, zemlja se je stresla, ostenja so gluho zabobnela, v tramovju je zaškripalo in s stropov se je tu in tam vsipalo. Krašek je še počakal nekaj minut, potem pa je oprezno šel gledati, kak učinek je napravilo razstrelivo. Aparat je stal na svojem mestu v redu. Na odkopu je ležala v ozadju cela gora odvaljenega premoga. Tudi ostenje je bilo močno zrahljano in so tu in tam še vedno odpadale in se luščile manjše plasti. Vse tri mine so eksplodirale. Krašek je svoje delo opravil. Potegnil je svoje žice izpod ruševin in jih zvil v kolobar, zadel je zopet svojo krošnjo z dinamitom na rame, vzel električni aparat in je šel na ostale odkope, da tudi na njih opravi isto delo.

Na odkopu je eksplozija povzročila gost dim, da se je zdelo, da bi ga bil lahko rezal. Počasi se je širil po rovu in silil h kašlju. Zdelo se je, da hoče za vedno obležati v tem predelu, ker ni bilo sile, ki bi ga pognala naprej. Ležal je nepremično še celo uro po izvršenem razstreljevanju, tako, da je bilo popolnoma onemogočeno, podati se na odkop.

»Nič ne pomaga,« je dejal Kurent, »moramo pač potrpeti, da se razkadi. Kdo bi pa lazil v to dimnico.« 

»Kaj pa, ko bi šli kam po ročni ventilator?« je menil Janez.


51[uredi]

»Se ne izplača. Bi stalo tudi preveč truda. Eden se nahaja na D-polju, eden pa na osmi etaži, a preden bi ga privlekli tu sem, se bo že samo razkadilo. Tisti vrag je pa tudi težak in neroden, ga dva moža komaj neseta, pa še skozi takele luknje.« 

»Pa da ne skrbé za boljši prepih?« 

»Kaj hočeš, to bi stalo. Ko bi vsaj spuščalni šaht bil prazen. Skozi njega bi hitro ta smrad potegnilo. Pa se mi zdi, da je do vrha poln. Tudi pri tem ni nekaj v redu.« 

»Kaj pa naj delamo dotlej?« 

»Kar hočete. Jaz grem gori na prvo etažo, pa se bom zleknil po deskah. Tudi za vaju bo to najbolje. Les imamo ves pripravljen, drugega pa nimamo kaj početi. To se pravi, bi že bilo: tale rov je itak že ves stisnjen in polomljen in bi ga bilo treba nanovo podkrepiti in ta zverižen tir preložiti, če bi nam uprava hotela za to kaj plačati. Zastonj pa ne bomo garali.« 

Stari Kurent je jezno pljunil, se oprijel lestve in zginil skozi luknjo navzgor v prvo etažo, kjer danes niso streljali in je bil zrak znosnejši. Tudi Janez in France sta mu sledila.

Kurent se je oddahnil in se usedel na kup okrajkov, ki so bili zloženi ob steni. Iz suknjiča, ki ga je vzel s seboj, je potegnil steklenico črne kave in kos rženega kruha in je pričel jesti.

»Bolje, da pospravim sam, kakor pa da bi mi podgane snedle.« 

»Ali so podgane tukaj?« se je začudil France.

»In ti še tega ne veš? Fant, potem pa malo paziš na svojo okolico, če jih še nisi videl.« 

»Zadnjič sem imel s seboj košček sira,« je pripovedoval Janez. »S kruhom vred sem imel zavezanega v rdečem robcu in sem to malo culico obesil v rovu na žebelj. Ko pa sem šel, da ga pojem, sem našel na žeblju samo še ostanke skleščene rute, ki so mi jo podgane zgrizle. Na tleh je bilo še košček oglodane kruhove skorje, o siru pa nikjer več sledu.« 

»Da,« je pripomnil Kurent, »ko smo nekoč doli na A polju obnavljali opaž v izsipalnem šahtu, smo se morali resno braniti pred to golaznijo, ki je imela svoja gnezda za starimi ostanki opaža, ki smo ga morali odstraniti. Stare podgane, velike ko mlade mačke, so kar pihale in se zaganjale v nas, če smo jim porušili gnezda, da smo se jih morali vedno otepati.« 

»Pa bi ugriznila?« 

»Še vprašaš? Tu poglej na moji roki tole malo brazgotino. Tu se mi je nekoč podgana zagrizla v meso, ko sem jo spodil v neki kot in jo hotel prijeti za vrat. Ni prej izpustila, da sem jo zadavil.« 

»Pa vas je dolgo bolelo?« 

»Ranica se mi je tedaj hitro zacelila. Rado se pa zgodi, da nastopi zastrupljenje krvi in to postane lahko nevarno.« 

»Pa jih ni mogoče pokončati?«

»Šlo bi že, na primer, če bi ves rudnik naenkrat deratizirali, napolnili s kakim strupenim plinom, ki bi jih pokončal. Ali to bi stalo denar in v tem slučaju bi morali rudnik tudi za več dni zapreti, dokler bi se plin iz njega ne izkadil. To pa bi za upravo pomenilo seveda veliko izgubo in zato se ona za to ne bo nikdar odločila. Na drug način bi se jih dalo pokončati, če bi se jim na več krajih naenkrat nastavilo kakih zastrupljenih jedi. Ampak proti temu pa nastajajo pomisleki radi higijene in nevarnosti za človeška življenja.


52[uredi]

V obeh slučajih bi nešteto mrtvih podgan gnilo in se razkrajalo po raznih luknjah, za opaži in na drugih nepristopnih mestih, kjer bi razširjale strašen smrad in človeškemu zdravju nevarne klice. Iz teh razlogov je tudi prepovedano v jami ubijati podgane in jih puščati ležati. Če kdo katero ubije, jo mora položiti v glavnem rovu na zvrhano naložen voziček, da se takoj odpelje ven, kjer se vržejo v jamo za smeti.« 

»Zadnjič je pravila Zalokarjeva Minka,« je povzel Janez, »da so na nočni zmeni prebirale na separaciji ob tekočem traku premog, pa je ob slabi razsvetljavi, misleč, da je kos lignita, prijela za zmečkano podgano. Kar želodec se ji je vzdignil, da je morala pustiti delo in iti bljuvat. Druga njena tovarišica je pa prijela podgano za rep in jo vrgla v obraz nasproti stoječi. Ta, ne bodi lena, jo je zopet pograbila in vrgla nazaj. ln tako so lučale podgano sem in tja. Nastal je silen vrišč in vse so zbežale. Separacija je za deset minut morala obstati. Prišel je nadzornik in je naložil tisti, ki jo je prva dobila v roke, dve kroni kazni, kljub njenim želodčnim krčem.« 

»Vidiš, to je zato, ker so hudomušneži v jami zakopali podgano v premog, mesto da bi jo položili vrhu premoga in postavili poleg nje vidno znamenje.« 

»Pa so te mrcine včasih res predrzne, zbeži šele, če ji pod rep posvetiš. Kadar jih nihče ne moti, prirede za kakimi starimi opaži ali lesnimi skladovnicami pravcata zborovanja z godbo in plesom. Samci so posebno predrzni, kadar letajo za samicami. Takrat se ničesar ne bojé.« 

»Ha, ha!« se je zasmejal Kurent. »Spomnil sem se, kako smo nekoč obnavljali rov v osmi etaži na A polju. Ker smo vedeli, da tam ne manjka podgan, smo obesili naše suknje in kruh na tanko žico, ki smo jo pritrdili na strop. Moj tovariš je med šihtom šel s cizo na bližnje izogibališče po podpirače. Jaz sem medtem sédel, da se oddahnem. Pa vam zaslišim za opaži ljuto cvilenje in beganje. Tedaj se je zasvetilo izza lat dvoje svetlih črnih očesc in šiljast gobček je željno migal in se stezal proti culi, viseči na žici. Ker je ni mogla doseči, je podgana splezala pod strop in po prečki do mesta, kjer je bila pritrjena žica. Tu se je skušala spustiti po žici navzdol. Žica pa je bila tako tenka in gladka, da si ni upala spustiti se po nji. Toda obupala ni; šla je nazaj v steno in se pokazala na koncu late, ki je zlomljen molel iz stene: Tu se je zgrbila in se pognala kakor mačka proti culi. Pognala se je pa menda preslabo, telebnila je na tla. Hitro se je pobrala in zopet splezala navzgor, zopet je skočila in zopet padla. Jaz sem medtem sedel nepremično in z zanimanjem opazoval ta prizor. Sedaj je podgana še enkrat poskusila od zgoraj po žici, kar ji pa tudi sedaj ni uspelo, ker ji gladka žica ni nudila nikake opore za prijeme. Šla je še enkrat na prejšnje mesto in se sedaj z vso močjo pognala z late proti culi in sedaj je res uspela doseči s krempeljci prednjih nog rokav, ki je visel od cule. Hitro je poiskala mesto, kjer ji je dišal iz cunj košček klobase in je začela tkanino trgati z zobmi. Tedaj sem pa le vstal in sem neusmiljeno mahnil s krepelcem po nji. Ušla mi je za opaže. Da pa se ne bi to ponovilo, sem žico odvezal in culo pritrdil nad bližnjo kretnico, kjer je bil rov mnogo širji.« 

»Ampak drugače so pa te živali zelo plašne. Samo, če so hudo lačne, ali kadar se parijo, so bolj predrzne.« 

»Da, včasih se pa človeka tudi privadijo in znajo biti prav všečne. Pokojni Kaluder, bog mu daj dobro, je imel svojčas, ko smo delali še doli na Marijinem polju, neko podgano tako udomačeno, da mu je z roke jedla. Natančno je vedela, kedaj pride na šiht in ga je že čakala. Ko je prišel na svojo etažo, je na poseben način zažvižgal skozi zobe in že je zagomazelo in zacvililo za opaži. Na določenem prostoru se je med latami pokazala siva, koničasta glava, s parom črnih radovednih očesc. Dal ji je povohati ocvirk špeha in podgana je šla za njim čez odkop kakor pes. Počenil je in ji molel ocvirk, in podgana se je postavila na zadnji nogi in »prosila« tako dolgo, da ga ji je dal.« 

»Res, žival zna biti pametna kot človek.« 

»Bolj kot človek. Podgane si ne trgajo grižljajev izpred ust in se ne koljejo med seboj kot ljudje.«


53[uredi]

»O kom govorite?« se je oglasil Čepinov Jaka, ki je ravnokar prilezel po lestvi skozi luknjo, za njim pa njegov tovariš. »Kdo se kolje?« 

»A, o podganah se menimo, pa smo ugotovili, da so bolj pametne ko ljudje.« 

Čepinov se je vseknil z dvema prstoma in zagodrnjal: »Prokleti dim. Skoraj bi se bil zadušil. Leži ko svinec. Nikamor ga ne nese. Pri nas je tudi streljal. Zdaj pa lahko čakamo do jutra ...« 

Jezno se je odkašljal in pljunil, nato pa je vzel iz mehurja nov zalogaj tobaka. Ponudil je tudi Francetu:

»Fant, založi, če hočeš knap postati.« 

France se je zahvalil.

»Če boš kaj dolgo med nami, se boš že privadil,« je menil Čepinov in zataknil mehur za pas.

»Torej o podganah je bila beseda? Da, zelo nadležna žival, a meni bi se zdelo dolgočasno, če bi jih ne bilo. Veste, včasih so pa le velikega pomena, na primer, kot znanilke kake nevarnosti. Ko se je lansko leto doli na sedmi pripetil tisti veliki zasip, so se imeli fantje samo podganam zahvaliti, da jih ni podavilo. Še predno je začelo sumljivo pokati v tramovju, so iz vseh lukenj začele laziti podgane in so jo kar v procesiji mahnile po rovu in se potem razbežale na vse strani: ene gori na šesto, druge po šahtu doli na osmo. Petrinov Miha, ki je to opazil, je opozoril svoja fanta.« 

»Alo, hitro poberita svoja toporišča, gremo!« 

»Kam pa?« se je čudil vozač.

»Nič ne vprašuj. Poberi in gremo!« ga je moral Miha s hudim nagnati.

Komaj so odnesli pete, je napravilo »resk« in močni prečniki, ki pa so že bili nekoliko nalomljeni, so se drug za drugim začeli lomiti in sesedati tik pri vhodu na odkop in od stropa so se odvalile ogromne mase lignita, premoga in starega polnilnega materijala iz zgornje etaže. Bilo je ko takrat ob potresu v San Fancisku; popolno razdejanje. Tistega odkopa potem tudi niso več odpirali, ker bi se ne izplačalo.« 

»Pa kako da so podgane tako dobro vohale, da se pripravlja zasip?« 

»Živali imajo navadno finejša čutila kot človek.« 

»Da res, na primer lastovke. Vsako jesen gredo na dolgo pot v daljno Afriko in vendar najdejo vedno zopet svoj domači krov z lastnim gnezdecem .« 

Vsi so se vpletli v pogovor in vsak je znal povedati o podobnih slučajih. Janez je povedal, kako mu je pri vojakih pravil nek mornar o čudni darovitosti ladijskih podgan.

»Če je enkrat ladja na tem, da se potopi, jo začnejo podgane zapuščati in skakati v morje.« 

»O tem sem že tudi jaz slišal,« je povzel besedo Kurent. »Vem pa iz lastne izkušnje nekaj sličnega o ušeh. Ko sem bil še doma, pri Sveti Katarini, se je neke zime zatekel k nam znan berač. Resno je zbolel in ni mogel nikamor več. Mati mu je postlala za pečjo. Tretji dan so pa nenadoma začele lezti uši od njega kar v procesijah ko mravlje. Ko je mati to videla, je naročila dekli, da je pripravila škaf luga, s katerim je umila krog in krog ves zapeček, tudi po tleh, da je ugonobila uši. Sama pa je šla v kamro po blagoslovljeno svečo, ki jo je prižgala in stisnila beraču v roko in molila nad njim rožni venec. In čez dobre pol ure je berač izdihnil.« 

Trenutek so vsi molčali. Janez je vstal in rekel, da gre pogledat, če se je že skadilo. Zlezel je po lestvi navzdol. Čepin je preložil svoj čik od levega proti desnemu licu in je izpljunil dolg brizg rujave sline. France je vprašal:

»Pa so jamske podgane ravno take kakor one na površju, po kleteh in kanalih?« 


54[uredi]

»Malo so večje,« je pojasnjeval Kurent, »in bolj svetle barve. Nekatere so svetlorjave, kakor postane pač vsaka živa stvar, bodisi žival ali rastlina, ki je dolgo pod zemljo, bolj bledikasta.« 

»Kako pa so prišle podgane v jamo?« 

»Vrag vedi. Pač zlezejo v vsako luknjo, kakor daleč sega, v nadi, da najdejo kaj za glodanje. Saj tudi človek leze povsod, kjer bi ga ne bilo treba, v lovu za dobičkom. Tudi mi jamski ljudje se razlikujemo od onih, ki se gibljejo vedno le na solncu. Le poglej knape, kako je vsak bledikav in modrikast. Če pa se preselimo v Afriko, bomo pa tudi mi črni ko Arabci.« 

»Če bi rudnik nenadoma zalila voda,« je začel fantazirati France, »tedaj bi tudi vse jamske podgane morale poginiti.« 

»Če bi vse izhode zazidali, že, drugače pa ne,« ga je zavrnil Čepin. »Žafranov brat, ki je delal v westfalskih rudnikih, je pravil, da so tam na neki cehi dokopali do močne vodne žile in je ves rudnik zalila voda. Rudarji so se komaj rešili. Ko so podgane začutile nevarnost, so se jadrno začele izseljevati: skozi šahte in skozi produšnike so lezle na dan in ljudje so čakali pri luknjah s palicami in jih sproti pobijali, čim je kakšna glavo pokazala, sicer bi se bile razgubile po domovih in krompirjevih gredah in delale veliko škodo.« 

»Pa pravijo, da se ne sme podgan ubijati.« 

»Takole posamezne, ki jo kje zalotiš in beži pred teboj, res nima smisla ubijati, če pa postanejo splošna nadloga in nevarnost, bi pa bilo nespametno, jim prizanašati. Mislim, da bi ti tudi ne držal mirno, če bi ti začele grizti nohte ali ščipati ušesa in nos.

»Če so zelo lačne, se lotijo tudi spečega človeka. To sem že sam skusil. Eno pa je gotovo, da mrtvecu ne prizanesejo. Pred nekaj leti je gori v »mlinu«, kjer lomijo lapor za zapolnjevanje izpraznjenih izkopov, ubilo starega Požgana. Bilo je v nedeljo zjutraj, proti koncu nočne zmene. Požgan je šel sam, da naloži še zadnji voziček, predno gre domov. Ko je nalagal, se je pa odtrgal od stopa več centov težak kos laporja in padel nanj. Najbrž je bil pri priči mrtev. Pol telesa mu je čisto zmečkalo. Njegovi tovariši so bili mnenja, da je že šel ven in ga niso iskali. Tudi domači se niso vznemirjali; ker je že večkrat, kadar je imel nočno zmeno, šel v nedeljo zjutraj kar šihten pit in je šele proti večeru prikolovratil pijan domov. In tako ga je našla šele naslednja jutranja zmena v pondeljek zjutraj. Pa v kakšnem stanju? Na njem je ležala težka gmota laporja, pod njim pa mlaka krvi, ki jo je lokalo krdelo podgan. Roké in obraz so mu že do kosti oglodale. Ko so prišli ljudje z leščerbami, so hušknile od svoje gostije na vse strani in se poskrile v luknjah. Odvraten prizor.

Čepin je zopet krepko pljunil, pa tudi drugim se je nabirala voda v ustih. France si je ravno odlomil grižljaj kruha, da ga pojé, sedaj pa je vse vkup odložil in vtaknil nazaj v žep suknjiča. Malo je manjkalo, da ni zaprosil Čepina za čik, tako ogabno mu je postalo v ustih.

Janez se je vrnil od spodaj:

»Radi dima bi sedaj že šlo, čeprav se še ni kaj prida prezračilo in še grdo smrdi, vendar je vsaj toliko, da lahko razločiš stvari pred seboj. Je pa zopet neka druga zapreka, da ne moremo nikamor: izsipališče je do vrha polno. Niti za en voziček še nocoj niso iz njega izpustili, in se ne ve, kedaj bodo začeli. Na vseh etažah posedajo in preklinjajo.«


55[uredi]

»Kaj pa je temu vzrok? Si kaj pozvedel?« 

»Da sem šel čisto doli na spodnji horicont. Ves promet stoji. Nalagači, konjarji in sprevodniki se doli zabavajo po svoje, ali pa ležé in smrčé na deskah. Na vseh izogibališčih stoje vlaki. Pod glavnim šahtorn stojé tri polne garniture, pražnjaka pa nikjer nobenega. Pravijo, da se je na separaciji zunaj nekaj polomilo in ne morejo izsipati.« 

»Prokleta separacija!« se je hudoval Čepin, »že zdavnaj spada med staro železje. Pa kolikokrat se jim polomi: vsak teden dvakrat, trikrat. Mi pa naj hodimo v luknjo sedet. Po pravem bi nam morali tudi te šihte plačati. Mar naj za nič in zopet nič vlačim te sajaste cape nase?« 

»Da res,« je pritrjeval Kurent, »radi njihove pretirane in napačne štednje trpimo škodo mi in uprava. Mesto da bi enkrat žrtvovali par tisočakov in izmenjali tiste dele v separaciji, ki se jim radi zarjavelosti in obrabljenosti vedno kvarijo, z novimi, pa vedno le samo krpajo in fretarijo naprej, tu pa gredo ogromne vsote v izgubo radi neizvršene storitve. Pametno gospodarstvo to res ni. Pa kaj češ. Kapitalistični birokraciji se zdi menda par stotakov, ki bi jih morala plačati, mnogo več vredno, kakor par tisočakov, ki bi jih mogla prejeti. Če bi oni morali računati s krajcarji kakor mi, bi že drugače gospodarili. Škodo nosimo nazadnje edino le mi.« 

»In ravno takrat, ko bi se dalo kaj zaslužiti,« je tožil Janez. »Mine so nam vrgle izvrstno, cel izkop je poln in še pročelno ostenje je zrahljano skoro tri metre v globino. Krampa ne bomo nič rabili, kar z lopatami ga bomo lahko sipali. Le nekaj večjih gmot bo treba razbiti. Izposodili bi si pri sosedovih rezervne gare in midva bi nalagala, France pa samo vozil. Dali bi jih lahko trideset. Sedaj pa tole.« 

Jezen se je zleknil Janez po tleh in si dal suknjič pod glavo. »Cel svet naj me v uho piše! Doli sem naročil, da nas obveste, kadar bo promet zopet v teku. Medtem pa polenarimo.« 

»Ko bi še vsaj »bergmandelc« hodil po jami,« je menil Kurent. »Mogoče bi nam pomagal.« 

»Ali pa še bolj nagajal,« ga je zavrnil Čepin.

»Vi in vaš »bergmandelc«, se je pikro obregnil Janez in prekrižal roki pod glavo. »Kako le morete take neumnosti verjeti. Jaz ga še nikdar nisem ne videl ne slišal. In še tisti, ki trdé, da so ga videli, temu sami prav ne varjamejo.« 

»Saj tudi jaz prav ne verjamem,« ga je miril Kurent. »A po vseh znakih, ki si jih v jami včasih videl in ki jih ne moremo prav raztolmačiti, pa le smatram, da mora biti neka višja sila, ki tu vlada in se večkrat na čudne načine razodeva.«

»Pojdite, pojdite! Prazni marnji!«

»Kdo pa je to »bergmandelc?« je radovedno vprašal France.

Vsi so se nehote zasmejali temu naivnemu vprašanju:

»Se vidi, da si še včerajšen.«

»,Bergmandelc' je posredi votel, okrog ga pa nič ni.«

»Potem pa vi sami niste nič bolj pametni ko jaz, če govorite o nečem, kar ni,« se je moško odrezal France.

»Imaš prav fant,« mu je pritrdil Kurent. ,Bergmandelc' je nekaj, kar je ostalo iz davnih dni še danes v naši domišljiji. Današnji svet, ki hoče vse bolje vedeti, vanj več ne veruje, zato se tudi nikomur več ne razodene. Naši davni predniki so pa vanj verovali, ravnotako kakor mi danes verujemo v nevarne jamske pline, ki jih tudi ne vidimo, a večkrat tembolj učinkovito občutimo.


56[uredi]

,Bergmandelc’ je z drugimi besedami gorski duh, ali gorski škrat, ki ljubosumno varuje zaklade podzemlja pred človekovo grabežljivostjo in se mu dostikrat postavi po robu, zlasti kadar je na predrzen način izzvan.« 

»Ali veš zakaj te je zadnjič stari Podmenik oštel, ko si se vračal pod šaht in si med potjo žvižgal?« ga je vprašal Janez.

»Kako naj vem? Rekel je, da je žvižganje v jami prepovedano.« 

»Pa veš zakaj? Ker starejši knapje verujejo, da se z žvižganjem prikliče ,bergmandelca', ki se nad izzivačem maščuje: spusti na njega kamenje ali kaj podobnega.« 

Čepin je izpljunil prežvečeni in izmozgani čik, krepko je potegnil iz steklenice črne, neoslajene kave ni si je odrezal od konca tobačne klobase nov zalogaj.

»Od več tovarišev sem že slišal, da so ga videli v kakem zapuščenem rovu v podobi plave ali zelene lučke, pred katero so v strahu zbežali. Tudi jaz sem nekoč doli na Marijinem polju iskal cizo za les, ki jo je prejšnja zmena nekam skrila. Šel sem po zapuščenem rovu devete etaže, kjer se že davno več ne dela, ko naenkrat opazim pred seboj v temi nek modrikast sijaj. Obstal sem in kar nekam neprijetno mi je postalo. Pa sem se krepko pridušil in šel korajžno proti tisti stvari. In veste kaj je bilo? Star, polgnil in prhel, z gobami poraščen štor. Vsi veste, da se prhel les, ki je pokrit s plesnijo, v temi sveti. No vidite. Takšen je vaš ,bergmandelc’«.

»Ne vem, če bi bil ti tudi tako korajžen, če bi videl to, kar sem jaz videl pred leti doli na tretjem horicontu,« je pripovedoval Kurent. »Neko nedeljo smo bili določeni, da gori na skrajnem koncu glavnega rova položimo nov tir do konca tistega odseka in da zamenjamo preperele podpornike z novimi. Od tam gori so hoteli na drugi horicont graditi nov produšnik, ker je v tistih skrajnih sektorjih primanjkovalo zraka. Kraj je bil tam zapuščen, ker se tam še sploh ni kopalo za premogom. S stropov je kapljala voda, ki se je zbirala po rovu v velike mlake, preko katerih smo mogli skakati, če smo polagali pred seboj deske po tleh. Kar si prijel, je bilo vse blatno, prhli opaži so ležali vsenavzkriž po blatu. Šel sem sam naprej, ostala dva tovariša sta porivala za menoj cizo z orodjem in tračnicami. Ko se bližam mestu, vidim pred seboj neko višnjevkasto luč. Osupnil sem malo, ker sem vedel, da ni nikogar pred menoj. Ko sem stal, se mi je zdelo, da tudi tista luč stoji, ko pa sem šel dalje, se je tudi luč v enaki meri oddaljevala. Enkrat sem že mislil počakati onadva, a sem se bal, da bi se osmešil, če bi bil to samo moj privid, zato sem šel naprej, naj bo kar hoče. S trudom sem skakal preko luž po gnilih štorih, ki so ležali vsevprek in nisem odvrnil pogleda od prikazni. Ko sem se bližal koncu rova, se ml je zdelo, da tista luč, ki je migotala in trepetala kakor metuljček, vedno bolj bledi in ugaša. Ko pa sem prišel čisto na konec rova, je ni bilo nikjer več. Kaj mislite, kaj je bilo to?« 

»Najbrže si tisto jutro vzel dober četrt slivovke za zajtrk, pa so se ti malo oči skalile,« ga je podražil Čepin.

»Ne, ne, bil sem čisto trezen in tudi oči imam hvala bogu precej dobre. Žganja pa, veš, da ne pijem. Tisto luč sem res videl in je tudi res bila tam.« 

Vsi so ugibali, kaj bi to moglo biti in tudi Čepinov sodelavec, ki je dosedaj ves čas molčal, se je odkašljal in povedal:

»Tudi jaz sem neke noči videl tako luč v gornjegrajskih gozdovih, kjer sem delal med drvarji. Nekoč smo do trde teme žagali krclje za cepanice in smo se ponoči vračali precej daleč k našim barakam. Šli smo mimo neke globeli, v kateri je še ob najhujši suši stala mlaka. Drevesa, ki so se od starosti sama podrla, so ležala sem in tja po luži in gnila. Ko pridemo do tega kraja, naenkrat opazimo plamenkastovišnjev jeziček, ki je migotal sem in tja nad močvaro. Skoraj bi si ne bili upali naprej. Pa smo le krepkeje oprijeli naše gorjače in sekire in smo jo korajžno mahnili mimo. Kratek čas je luč hitela vštric nas, ko pa smo že zapustili močvirje, smo jo še nekaj časa videli plavati za nami, dokler ni zginila. Nam so se menda vsem lasje ježili in spustili smo se v tek in vsi zasopihani pridrveli v barake, kjer smo tovarišem komaj dopovedali, kaj smo doživeli. To smo vsi videli in vsi to lahko potrdijo.« 


57[uredi]

»Jaz ti že verjamem,« je prikimal Kurent. »Jaz sem takrat, po tistem doživljaju, vprašal ob prvi priliki našega inženirja, kaj bi to moglo biti. — Nič posebnega, — je odgovoril. V vlažnih rovih se od gnitja in razkrajanja lesa in drugih tvarin vstvarja nek gotov plin, ki se pri zračnem trenju včasih vname in povzroči tisto svetlobo. O tem sem pravil potem tudi svojemu sinu, ko je prišel domov na počitnice in tudi on je temu pritrdil. Dal mi je neko knjigo, da se lahko sam natančneje poučim. V njej je bilo to vse podrobno opisano: pri razkrajanju organskih snovi (živalskih in rastlinskih), se tvorijo dušljivi plini, ki se pod gotovimi okoliščinami pri zračnem trenju vnamejo in gore z zelenkastimi ali višnjevkastimi plameni. Niso pa nevarni ali eksplozivni, ker nastopajo le v zelo razredčeni obliki. Pojavljajo se pa ne samo v jami, ampak tudi na površju, najraje nad kakim močvirjem, v katerem gnije različno rastlinstvo. Na ta način si lahko raztolmačite razne vešče in coprnice, ki jih včasih ljudje vidijo.« 

»Si poznal starega krojača Jereba, doli za Savo?« je vprašal Janez Franceta.

»Tistega, ki so ga coprnice gonile?« 

»Da, tistega. Hodil je na »štiro« daleč okoli, po Štajerskem in Kranjskem. Neke sobote se je ponoči vračal domov s štire, doli nekje od Krškega. Ravno opolnoči je šel mimo tistega »vkletega mlina«, ko so se baje od vseh strani zagnale proti njemu coprnice. Videl ni drugega ko njihove goreče jezike, s katerimi so hlastale za njim. Mož je ves brezumen začel teči, coprnice pa za njim. Šele ko je prišel do prve vasi, so izginile. Ves upehan in bolan od strahu se je proti jutru komaj privlekel do doma in legel v posteljo, s katere ni več vstal. Še štirinajst dni je fantaziral o coprnicah, potem pa je umrl. Ljudje so trdili, da se mu je zmešalo, vendar od takrat nihče več ne mara iti ponoči mimo »vkletega mlina«.

»To je bil gotovo tudi tak slučaj,« je pojasnjeval Kurent. »Krojačev strah je bil prazen in bi radi tistih »coprnic« lahko še dolgo živel. Mož je šel preko kraja, kjer so se nahajali razkrajalni plini. S hitro hojo je rezal zrak, ki je za njim valoval kakor voda za bežečim čolnom. Od tega zračnega trenja so se vneli plini in se zasvetlikali v svetlih plamenčkih, ki so ga potem s strujo vzvalovanega zraka spremljali, dokler se niso čisto razredčili.« 

»Mhm. Vse je mogoče. O podobnem sem že večkrat slišal,« je menil Čepin.

»In ker si ljudje takih naravnih pojavov niso znali raztolmačiti, so jih pripisovali nadnaravnim bitjem. Iz tega je nastala tudi pravljica o bergmandelcu.« 

»Torej ga sploh ni?« se je začudil France.

»Vsaj jaz ga še nisem videl,« je menil Kurent, »čeprav že skoro trideset let v jami delam.« 

»Jaz tudi ne,« je pritrdil Čepin in ostali.

»Pripovedujejo pa o njem vsepolno čudovitih zgodb,« je začel Kurent, »tako na prirner tisto, kako se je bergmandelc nekoč napil. Nekemu rudarju je neznan požerun vsak šiht izpil iz steklenice kavo, ki si jo je prinašal s seboj, ne da bi mogel dognati, kdo bi to bil. Nekega dne je pa rudar napolnil steklenico mesto s kavo, z dobrim, močnim žganjem. Ko je potem med šihtom peljal poln voziček k izsipu, in je moral tam dalj časa čakati, da je prišel na red, se je, ko je prišel nazaj na odkop, hotel malo okrepčati iz steklenice, ki pa je bila na njegovo veliko jezo zopet prazna. Začel je robantiti, ko naenkrat zagleda v nekem kotu ležati malega možica, ki je glasno smrčal. ,Ha, sedaj te imam, mrcina tatinska', je zaklical in je začel možica neusmiljeno pretepati.


58[uredi]

Bil je bergmandelc, ki je začel rudarja milo prositi, naj ga pusti, da mu bo zato pokazal svoje zaklade. Rudar mu je prizanesel in bergmandelc je trikrat udaril ob steno, ki se je odprla in stopila sta v dolg hodnik, po katerem sta prišla v veliko dvorano, kjer so stale kadi polne zlata in dijamantov. Bergmandelc je velel rudarju, da si sme vzeti, kolikor rabi za svoje življenje. Rudarja je pa tolikšno bogastvo omamilo in začel je lakomno grabiti in si je napolnil vse žepe, torbo in še kapo z dragim kamenjem. Tedaj je strahovito zagrmelo in med gromom mu je bergmandelc zaklical: ,Tvoja lakomnost te je pogubila.’ In namah se je rudar zopet znašel na svojem starem odkopu, v žepih, v torbi in v kapi je imel pa premogove drobce.« 

»Škoda, da danes ne razkazuje več svojih zakladov. Jaz bi ga že ukanil,« je menil Čepin. »Oskrbel bi si še eno ali dve rezervni steklenici najbolj hudičevega šnopsa. Pustil bi ga najprej, da bi mi goro odprl, potem pa bi mu dal še ostalo popiti, naj bi mu ves želodec zgorel in bi pozabil goro spet zapreti.« 

»S škratom se ni dobro preizkušati,« je svaril Čepina njegov tovariš. »Stari Žafran, pri katerem sem predlanskem delal, mi je pravil, da je nekoč nek njegov vozač gori po prvem horicontu gonil polne vozičke naravnost pod šaht, ker radi edinih dveh izkopov ni kazalo pošiljati konja gori. Tir je bil malo položen, tako da vozičkov ni bilo treba porivati, ampak je vozač samo stopil na podnožek in se je veselo vozil. V svoji razigrani prevzetnosti je začel pri tem na ves glas žvižgati, pa komaj se je zaslišal njegov žvižg, ko mu je že na vsem lepem neka nevidna moč vrgla voziček s tračnic in ga prekucnila v obtirni jarek. Fant se je nad to nezgodo silno raztogotil, ker mu je povzročilo obilo nepotrebnega truda; voziček je ležal globoko in čisto prislonjen k steni, tako da bi ga moral najprej čisto izprazniti in še bi praznega komaj nazaj postavil. V svoji jezi je začel hudo preklinjati in metati kapo ob tla in klicati ,bergmandelca' naj se prikaže, če ima ,kuraž'. Komaj je to izustil, že se je dvignil po rovu silen piš, tako močan, da je izpodnesel zaporedoma več podpornih stebrov, ki so se podrli in so se stropi vsuli v rov. Vozač se je komaj rešil na ta način, da se je jadrno vrgel v jarek in zlezel pod prekucnjen vagonček, čeprav mu mrzla kopelj v umazani, sluzasti vodi ni ravno prijala. Tedaj se mu je zazdelo, da sliši nekoga, ki se prav v bližini glasno krohoče, potem pa je vse utihnilo. Šele ko se je prepričal, da je vsaka nevarnost minila, je zlezel iz jarka in je v temi taval nazaj na izkop po tovariša, ki naj bi mu šel pomagat. Tako se je tresel strahu, da je komaj dopovedal tovarišu, kaj se mu je pripetilo. Odsihmal pa ni nikdar več klical ,bergmandelca’ in tudi žvižgal ni več v jami. Če je slišal koga drugega žvižgati, se je koj začel plašen ozirati in ga v strahu opomnjati, naj bo tiho.« 

»Da, nemarnežem in preklinjevalcem jo gorski škrat baje rad pošteno zasoli in marsikomu tudi pošteno kosti premelje. V splošnem pa ni hudoben. Pridnim in pravičnim rad pomaga,« je zatrjeval Kurent in začel pripovedovati novo zgodbo, o kateri sicer nihče ni vedel kdaj in kje se je dogodila, ki pa je živela med rudarji iz rodu v rod.


59[uredi]

»Bil je nekoč priden in pošten rudar s številno družino, ki se je ubijal in trudil dan za dnem, da bi jo pošteno preživel, a se mu nikakor ni hotelo posrečiti. Dostikrat ni imel za lačne otroke niti skorjice kruha in bil je radi tega zelo žalosten. Nekoč si je pri delu obrisal oznojeno čelo in je zavzdihnil: ,ko bi mi dobri gorski duh hotel podariti iz svoje zakladnice vsaj en demant.’ Komaj je izgovoril, že je zapraskalo nekaj v steni in pred njim je stal možiček, ki mu je bil komaj do pasu, v plavih hlačkah, zelenem jopiču in z rdečo kapico na glavi. ,Kaj želiš? Klical si me.’ Rudar ga je nekaj trenutkov zaprepaščen gledal, potem pa se mu je posvetilo v glavi: — Aha, bergmandelc —. In odkritosrčno mu je potožil svoje gorje: da ne zasluži toliko, da bi mogel pošteno preživeti svojo družino, čeprav gara noč in dan. Škrat mu je obljubil pomagati, da bo več zaslužil in je takoj prijel za lopato in začel polniti gare. Rudar je bil s tem zadovoljen, a kot pošten delavec ni maral ničesar zastonj in se je pogodil s svojim novim tovarišem, da bosta zaslužek pošteno delila.

In delo jima je šlo sijajno izpod rok: ostenje, poprej trdo kot granit, je namah postalo mehko in voljno in so se pod vsakim zamahom rudarjevega krampa odkrušili celi skladi najlepšega svetlečečrnega premoga. Možiček v rdeči kapici je pa s tolikšno brzino nakladal, da se lopate v njegovih rokah skoraj ni videlo. Vsakih pet minut so bile gare polne, pa komaj jih je pognal z odkopa, že je bil s praznimi nazaj; nikamor se mu niso zacepile, nikoli mu niso padle s tira in nikdar mu ni bilo nikjer treba čakati.

Ob prvem izplačilu so gospodje nekoliko debelo gledali, ko je ta rudar dobil na zaslužku več izplačanega, kakor vsi ostali izkopi na dotični etaži skupaj. Ali računi so se vjemali, inženijer je potrdil, da je res bilo toliko kubičnih metrov izkopanega in so mu izplačali.

Rudar je prinesel ves svoj zaslužek na prihodnji šiht seboj. Ko je prišel bergmandelc, je položil rudar polovico denarja pred njega. Škrat se je branil, češ da se zadovolji samo z eno tretjino pa določi svoji družini. Rudar pa je vztrajal pri svojem, da sta oba enako pridno delala, da pripada torej vsakemu polovica. Škrat se je slednjič udal. Ko pa sta si razdelila ves denar, jima je ostal še en krajcar. Rudar ga je porinil škratu, češ, ti si ga zaslužil bolj ko jaz, tvoj naj bo. Škrat ga je pa zopet odrinil nazaj, češ, tudi ti si delal z vsemi močmi, poleg tega imaš pa še družino, tebi naj pripada. Ker se nista mogla zediniti, je rudar položil krajcar na tračnico, vzel je sekiro in ga je presekal na dve polovici. Bergmandelcu se je to silno dopadlo; rekel je rudarju: ,Ker si tako pravičen, boš za svojo pravičnost poplačan. Ko prideš domov, preštej še enkrat svoj denar.’

Ko je rudar doma še enkrat preštel denar, je z začudenjem opazil, da so se mu vsi krajcarji spremenili v svetle zlatnike.

Pri drugem izplačilu so pa bili gospodje že drugih misli. To vendar ni mogoče, da bi navaden rudar zaslužil več kakor nadzornik. Tu nekaj ni v redu. Bržčas je to kaka goljufija. In kljub temu, da so seštevki storitve kazali čisto druge rezultate, so izplačali rudarju le povprečen zaslužek, ostalih njegovih sodelavcev. Rudar je žalosten potožil prihodnji dan o tem bergmandelcu. Ta se je pa razjezil in zarotil; Če je temu tako, pa naj bo — in je izginil. In še tisti trenutek se je ves premog na dotični etaži spremenil v navadno kamenje. Uprava je morala delo na celem sektorju opustiti.


60[uredi]

»Podobno pravljico sem tudi jaz že slišal,« se je spomnil Čepin. »Je pa vendar precej drugačna. Tudi v tej je bergmandelc pomagal nekemu rudarju pri delu, da bi mu omogočil večji zaslužek, zahteval pa je, da ne sme živi duši povedati, zakaj on več zasluži. Rudar se je tega tudi dolgo zvesto držal in se ni dal premotiti od svojih tovarišev, ki so mu na vse načine prigovarjali, naj jim pove svojo skrivnost. Nekega dne so ga pa tovariši upijanili in v svoji pijani blebetavosti jim je zaupal, da mu pomaga bergmandelc. Prihodnji šiht so pa našli nesrečnega rudarja na njegovem izkopu raztrganega na drobne kose.« 

»Misliš, da ga je bergmandelc raztrgal?« je porogljivo vprašal Janez.

»Menda že. Sicer pa nisem bil zraven.« 

»Najbrž se je neroda igral z dinamitom, ki mu je v rokah eksplodiral in ga raztrgal.« 

»Lahko je tudi to, a včasih pa človek res ne ve, pri čem da je,« je dvoumno pristavil Kurent.

»Ali veste tudi to, da je bil bergmandelc prvi socijalist?« je vprašal Janez in se dvignil s svojega ležišča, mrmraje: »Prokleti okrajki, kako so trdi.« 

»Socijalist? Bergmandelc pa socijalist? Kaj pa kvasiš?« je vzkliknil Čepin in pokazal s kazalcem na svoje čelo, češ, pri tebi tu v glavi ne more biti nekaj v redu.

»Socijalist, da! Sicer je to tudi pravljica, a je vsaj toliko vredna, kakor so vaše. Slišal sem jo lansko leto od starega Sitarja, ki jo je pripovedoval na prvomajski veselici gori v Bobnu.« 

»Ja, Sitar, seveda Sitar! Ker je sam tak socijalist, ni nič čudnega, če je še bergmandelca hotel napraviti socijalistom. On vidi vse samo skozi rdeča očala. On bi menda še nejasno besedilo najraje prišteval k socijalistom,« se je užaljeno hudoval Kurent.

»Bo že imel vzroke zato. Sicer pa, po mojem mnenju nejasno besedilo z isto pravico lahko prišteva k »rdečkarjem« kakor k »ajmohtarjem«. Mislim pa, da danes nimamo namena se o tem prepirati,« je menit Janez in se je odkašljal.

»Torej poslušajte, kaj je pripovedoval Sitar. Pred mnogimi leti so rudarji še veliko bolj trpeli kakor dandanes; delali so samo na dve zmeni, po dvanajst ur vsaki šiht. Poznali še niso ne vrtalnih strojev, ne dinamita, ne spuščalnih naprav, ne varnostnih svetilk, še manj pa elektrike. Svoje lesene vozičke so porivali še po lesenih tračnicah. Delo je bilo sila naporno, pomagati so si morali edinole s krampi. Rudo so vlačili iz šahtov z ročnimi motovili, na katerih so bile pritrjene dolge vrvi z déžami. Priganjali so jih še bolj kot danes, na vsakem izkopu je prežal po en paznik s palico. Rudar se ni mogel nikamor pritožiti, ker je rudniški gospod bil obenem tudi sodnik v vseh zadevah nad svojimi podložnimi. In čeprav je bilo meso takrat po dva krajcarja funt, polič vina si dobil pa za en krajcar, so vendar dajali rudarjem tako majhno mezdo, da niso mogli ne prav živeti, ne umreti. Rudarji so na tihem vzdihovali in preklinjali svojo usodo in svoje tlačitelje, vendar le, kadar so se čutili varne, sami med seboj: ob nedeljah kje v bližnjem gozdu ali v jami ob kratkem poldnevnem odmoru, če ni bilo kakega paznika v bližini. Tako so tudi nekega dne posedli skupaj v rovu, da povžijejo skromno kosilce: ta je imel s seboj košček suhega črnega kruha, drugi nekaj krompirjev v oblicah, oni si je prinesel piskerček suhega fižola.

— Ko bi si mogli privoščiti vsaj košček špeha, so vzdihovali.

— Ko bi nam hoteli plačevati od čevlja, da bi vedeli, koliko lahko zaslužimo. Tako pa, če napravimo še toliko, nam dajo vedno iste krajcarje.

— Ko bi nas pustili delati vsaj deset ur, da bi se mogli malo bolj odpočiti in pošteno obdelati naše krompirjeve grede.


61[uredi]

— Ko bi nas rešili vsaj polovice teh paznikov in biričev, ki jih moramo vzdrževati z našimi žulji. Delali bi tudi brez njih in bi vedeli, kako in kaj.

— Ko bi imeli med seboj vsaj nekoga, ki bi znal to gospodom razložiti. Gospod zna samo nemški, mi pa samo slovenski. Če bi pa prosili paznike za posredovanje, bi bilo pa že vnaprej vse izgubljeno.

Ko so tako tarnali in ugibali, se naenkrat oglasi za njimi visok, skoraj ženski glas z običajnim rudarskim pozdravom »Glűck auf — Srečno bilo!« in med nje je stopil nov tovariš, ki ga nihče ni poznal. Njegova svetilka je gorela s čistim zelenim plamenčkom in od nje se ni prav nič kadilo. Rudarje je malo osupnil ta pojav neznanca, s čudno rdečo kapico na glavi, vendar so drug za drugim odzdravili: »Srečno!« 

— Kaj ste tako pobiti? — je vprašal neznanec. Ali imate težko delo? Ali premalo zaslužite? Ali z vami grdo ravnajo?

Rudarje je opogumil neznancev prijazni nastop in sočutne besede. Najstarejši med njimi je v imenu tovarišev spregovoril in opisal vso bedo rudarjev in krivico, ki se jim godi. Neznanca je poročilo vidno presenetilo in vznejevoljilo. Zaklical je: — Torej tako! Podzemeljska bogastva, ki so bila dana v koristno uporabo vsem ljudem, da bi si z njimi zboljšali in olajšali svoj obstanek, so vam postala prekletstvo? Polastila se jih je peščica izkoriščevalcev, ki se od njih redi in polni svoje malhe, vi pa, ki jih morate v potu svojega obraza s krvavimi žulji in v večni življenski nevarnosti spravljati na dan, pa ginete od gladu in vaši otroci rijejo po blatu goli in bosi!?

— Kaj bi se naj po vašem mnenju storilo, da bi se vam pomagalo?

In rudar je odgovoril: — Sicer ne vemo, kdo ste in od kod ste, mislimo pa, da ste od samega cesarja, ki dosedaj gotovo ni vedel, kako se nam godi in kako nas naši ravnatelji in pazniki izžemajo, pa je poslal vas, svojega zaupnika, da to prouči in mu poroča, ker smo vedno slišali, da je cesar dober, samo njegovi svetovalci so za nič. Mislimo, da bi se dalo marsikaj izboljšati, če bi mogli mi rudarji sami priti do rudniškega gospoda in mu vse razložiti, brez posredovalcev. Ali križ je v tem, da on ne razume slovenski, mi pa ne znamo po nemški. Vi, gospod, bi pa gotovo znali z njim govoriti, bodite naš zastopnik, mi vam zaupamo.

Neznanec je zmajal z glavo: — Nisem cesarjev zaupnik in bi tudi ne hotel biti. Če bi cesarju bilo kaj do vas, bi že sam prišel k vam. Tudi z rudniškim gospodom ne bom govoril sam, med štirimi očmi. Grem pa k njemu, če greste vi z menoj, ker le tedaj bo moja beseda kaj zalegla, če jo bo spremljala vaša strnjena moč in odločna volja.

— Kaj naj tedaj storimo?

— Kak dan je jutri?

— Prvi maj je.

— Dobro. Zapomnite si. Prvi maj naj bo Vaš dan. Naj ne gre jutri nihče na delo. Ob devetih zjutraj se zberite vsi pred vhodom v jamo. Vsi pravim, naj nihče ne manjka. Tudi Vaše žene in otroci. In počakajte name.

Še so ga hoteli vprašati to in ono, a neznanca že ni bilo nikjer. Rudarjem se je pa zazdelo, da so na novo oživeli. Objelo jih je novo upanje, polastil se jih je nemir in nestrpnost. Začeli so ogledovati svoje žuljave dlani, začeli so verovati váse. Kako je že rekel neznanec? — Le tedaj bo moja beseda kaj zalegla, če jo bo spremljala vaša strnjena moč in odločna volja. — Da, združiti se moramo


62[uredi]

Da, združiti se moramo, hoteti moramo!

Kri je hitreje zavalovala v njihovih žilah, obrazi so se jim zjasnili in oči zaiskrile. Nestrpno so čakali konca šihta. Še tisti večer so se razpršili po vsej naselbini in po okolici, koder so stale razmetane posamezne rudarske koče. Od barake do barake, od koče do koče, od ust do ust je šlo:

— Jutri, prvega maja, nihče na delo! Vsi ob devetih pred jamo! Gremo pred gospoda! Končno je prišel naš Zagovornik!

Drugo jutro so bili pazniki nemalo začudeni, ko ob šestih še nobenega rudarja ni bilo od nikoder. Ali je svet padel s tira? Šli so v bližnje barake in koče, da vidijo kaj je temu vzrok. Povsod je še vladal mir; žene so si dale opraviti pri ognjiščih, otroci so že moledovali za zajtrk, možje so pa še spali. Kaj takega se na rudniku še ni zgodilo. Ali se je to noč cela naselbina opila? Pa kako neki, saj še za kruh nimajo. In pazniki so se razjezili. Začeli so vlačiti odeje s postelj in mahati s svojimi palicami po ležečih. Ali čudo prečudno; nihče ni v strahu poskočil, da bi začel oblačiti svoje sajaste cunje. Možje so renčali: — Kaj pa hočete?

— No kaj. Ste pozabili na svoje dolžnosti? Že davno je šest tulilo.

— Danes ne gremo na delo! Zato, ker je prvi maj!

— Kaj? Kaka predrznost! Kdaj se je že kaj takega slišalo? — Ne gremo. — Alo! Marš!

In pazniki in biriči so začeli suvati rudarje in vihteti nad njimi svoje palice. Rudarji pa, nezaslišano, so pograbili svoje krampe in sekire in so jih pognali iz svojih domov.

Na velikem prostoru pred vhodom v jamo se je zbrala ob devetih tisočglava množica, ki je živahno valovala in šumela. Zbralo se je vse, kar je moglo hoditi v naselbini in okolici, možje, žene in otroci, nihče ni ostal doma. Polni upanja in vere v boljšo bodočnost. Le malo jih je bilo, ki so se bali, da bi jih neznanec ne pustil na cedilu. A že so se začele mase razgrinjati v dve polovici, tvoreč gost špalir, skozi katerega je sem od rova prihajal navdušeno pozdravljen njihov skrivnostni voditelj, kakor da se je ravno ta hip izluščil iz teme podzemeljskega rova. Oblečen je bil kakor večina mož, v običajni rudarski kroj, le na glavi je imel mesto črne čepice rdečo, ki je prečudno sijala, privlačila poglede vse množice, budila nove nade in utrjevala novo vero. In glej, že so se med množico pojavljali rdeči refleksi: kar je kdo premogel rdečega, si je pripel na vidno mesto. Možje so si nadeli rdeče ovratnice, žene so si privezale rdeče rute in nek fanté je jadrno stekel domov, kjer je snel z okna veliko rdeče zagrinjalo in ga je pritrdil na dolgo palico. Tako je zaplapolala pred množico prva rdeča zastava.

Neznanec je vzkliknil z visokim glasom: — Vsi za enega, eden za vse! Za menoj!

In množica se je zganila. Kar sama od sebe se je razvrstila v strumne vrste. Mladi in stari, možje in žene, so se čvrsto prijeli za roke in trdo stopali za rdečim znamenjem, ki je sijalo pred njimi. Neznanec je z roko, v kateri je držal zvitek papirjev, pokazal v smer proti oddaljenemu gričku, kjer se je med bujnimi nasadi belil prelep gradič rudniškega gospoda, ki se je dvigal tam gori kot čaroben sén, ki je z vsakim korakom postajal bližji in stvarnejši, kot končno uresničenje že davno na skrivnem negovanih upov in željá. Množica je veselo in pogumno korakala za možem, katerega rdeče pokrivalo je izžarevalo nanjo čudovito zavest moči; koraki so postajali krepkejši in umerjenejši, dotik bokov in ramen je prešinjal vrste z zavestjo medsebojne povezanosti in nepremagljivosti. Pot do gradu, ki jim je drugače vlivala strah in trepet, se jim je zdela sedaj lahka in samoumevna, kakor da gredo na nedeljski sprehod.


63[uredi]

Pred gradom so se ustavili; prostrano dvorišče je ločila od ceste visoka železna ograja, skozi katero so vodila široka vrata iz železnih palic, ki pa so bila zaprta. Od nekod sta pridrvela v divjih skokih dva velika psa z razprtima gobcema, ki sta se z Ijutirn renčanjem zagnala proti vratom. Na dvorišču se je pojavilo par hlapcev s palicami v rokah.

Množica je obstala: Kaj sedaj? Vsi pogledi so se uprli tja, kjer je na čelu sprevoda blestela rdeča kapica. Neznanec je stopil k vratom in jih potresel. In glej, že so bila odprta. Psa sta takoj umolknila, in se z mahanjem repov prilizovala neznancu.

— Vsi za menoj! je zaklical neznanec in množica je kakor temen val s ceste zalila prostrano dvorišče. Hlapci so ji hoteli zastaviti pot, a neznanec je samo zamahnil z roko in odstopili so molče in se poskrili za vogali.

Šum je zbudil rudniškega gospoda, da se je nevoljen dvignil iz pernic in je v jutranjem plašču stopil ven na balkon. Nudil se mu je nepričakovan prizor; pred seboj je videl morje človeških glav, ki so do zadnjega kotička napolnile široko dvorišče. In pograbila ga je velika jeza: Nezaslišano! Kaka predrznost! Kako more ta sodrga?! Hlapci! Kje so hlapci!?

Nihče ni priskočil na njegovo povelje. Množica se je pasla na njegovi nemoči. Množica se je smejala in mu kazala krepke zobe mladih rudarjev in brezzobe čeljusti starcev. Gospod se je brezmočno oziral krog sebe, ne prispe li odkod pomoč. Bil je sam, nasproti tej režoči se masi. Prijemal se je za glavo in si tri oči, ne sanja li.

Tedaj je zaorilo iz stoterih grl:

— Pravice hočemo!

Gospod je vztrepetal:

— Povejte, kaj želite.

In iz stoterih grl se je razleglo stotero želja in protestov, ki so se zlili v nepojmljiv golč in vihar, ki se je odbijal od bližnjih gospodarskih poslopij in se zaganjal preko ceste ob bližnje griče. Tedaj pa je stopil neznanec na grajske stopnice in je zamahnil z roko. Takoj je vse utihnilo.

— Na ta način vas nihče ne bo razumel. Dovolite, da v vašem imenu stopim h gospodu in mu predložim vaše želje. Izberite tri zastopnike, ki naj gredo z menoj.

Po kratkem posvetovanju se je izluščilo iz prvih vrst troje rudarjev, ki so z neznancem izginili v veži.

Boj je bil trd a kratek. Neznanec je predložil gospodu že izgotovljeno skupnostno pogodbo v podpis. Gospod je nekajkrat razburjen premeril svoj kabinet iz kota v kot. To da bi naj podpisal? Kaj si vse drznejo zahtevati: Osemurni delavnik, pogodbeno mezdo od metra na izkopu, minimalno plačo pri režijskih delih, da se jim prizna organizacija in izvoljeni zaupniki, da si smejo ustanoviti lastno konzumno prodajalno in še marsikaj takega.

— Ne podpišem, je dejal. — Tega bi mi še cesar ne oprostil.

— Ne zahtevamo cesarjeve, ampak božje pravice! je zaklical neznanec, ki je prijel gospoda za roko in ga odvedel k odprtemu oknu, kjer mu je pokazal morje temnih, mrkih glav na dvorišču.

— Tu, glej, je pravica. Če ne podpišeš, zadostuje en sam znak moje roke in vse tvoje razkošje se bo razsulo v prah in pepel, rude v tvojem rudniku se bodo spremenile v navaden kamen in ti sam boš moral po deželi od hiše do hiše prositi kruha, ki ti ga bodo grenili s prekletstvom!


64[uredi]

Neznanec je v črnilniku omočil pero in ga je potisnil gospodu v roko. Ta je molče in s tresočimi se prsti podpisal. Nato so zapustili gospoda, ki se je ves upadel in ponižan sesedel v naslonjač. Na pragu je neznanec visoko dvignil podpisano pogodbo, da so jo mogli vsi videti.

— Tukaj, glejte, je vaša priznana in podpisana pravica, ki ste si jo s svojim složnim nastopom in disciplino priborili. Glejte, da jo boste tudi istotako složno vedno branili, kadar bi vam jo hotel kdo kratiti. Izročam jo v varstvo vašim sodrugom, ki so bili z menoj priča njenega nastanka. To naj bodo vaši prvi voditelji. Poslušajte vedno njih nasvet in se ravnajte po njihovih navodilih! Srečno bilo!

Zaupniki, ki so bili z njim, so pa rekli: — Da vredno proslavimo današnji veliki dan, se zberemo popoldne vsi na občinski livadi k prvemu veselemu majskemu rajanju. Sedaj pa se zopet vrnimo v naselbino, v redu, kakor smo prišli.

Množica, kakor da se je šele sedaj zavedla vse dalekosežnosti tega, kar se je zgodilo, se je zganila in iz stoterih grl so se oglasili navdušeni »živijo« in »hura« klici; črno morje na dvorišču se je spet zazibalo in se je v širokem toku začelo izlivati na cesto, kjer se je zopet poredilo v vrste, korakajoče nazaj, odkoder so prišle.

Ali kje je ostal neznanec? Nihče ga ni več videl, a vsakdo je bil trdno prepričan, da se nahaja med njimi. Tisti iz prednjih vrst so bili mnenja, da je najbrž kje zadaj, zadnje vrste so pa menile, da mora gotovo biti spredaj, tam, kjer je v vetru plapolal kos rdeče tkanine na dolgem drogu, ki jih je spominjala neznančeve rdeče kape in je delovala nanje z isto magično močjo. Vendar ga od tistega časa ni nihče več videl in nihče ni vedel, kdo in odkod je bil. Eni so sveto trdili, da je bil to, če ne že sam Kristus, pa vsaj eden njegovih prvih angeljev, ki jim ga je poslal v rešitev. Pozneje so prišli drugi, ki so dopovedovali, da je bil delavski prerok Karl Marx, ki je posvetil vse svoje življenje izkoriščanim delovnim slojem in jim je v pismu in besedi kazal pot k odrešitvi. Nazadnje so se pojavili še neki vročekrvneži, ki so strastno zagovarjali svojo trditev, da je bil to sam kralj Matjaž, ki spi s svojo vojsko nekje sredi gore in čaka ugodnega trenutka, da udari z njo po nemških ravnateljih in biričih in postavi na njih mesto slovenske, kajti naš rudar bo veliko bolj srečen, če se ga bo nahrulilo v slovenskem jeziku, če ga bo oplazil bič v Slovenčevih rokah in če bo plačilni listek, ki bo ves njegov zaslužek razdelil v odtegljaje, sestavljen v slovenščini.

— Naj bo že kdorkoli, — je dejal Sitar —, dejstvo je, da od takrat dalje, ko so se rudarji zavedli svoje skupne moči, niso več delali po dvanajst in štirinajst ur, niso več njihovi pazniki nosili korobačev, niso jih več plačevali s poljubno miloščino, ampak od storitve in nihče jim ni več branil, da zapuste rudnik, če jih je bila volja. In od tedaj praznujejo rudarji vsako leto prvi maj kot svoj praznik, kot obletnico vstajenja svoje zavesti. In kakor je takrat prvič šel njihov rešitelj pred njimi z rdečo kapico in so si oni sami prvič napravili rdečo zastavo, tako še danes na praznik Prvega maja napravijo obhod po dolini z rdečo zastavo na čelu, možje si privežejo rdeče kravate, ženske pa oblečejo rdeče bluze in rdeče rute. Vsi gredo v sprevodu, čeprav se spominjajo pri tem svojega prvega buditelja in ga časté eni kot nazarenskega Tesarja, drugi kot Karla Marxa, tretji kot kralja Matjaža. Prvi maj hočejo vsi praznovati, čeprav vsak po svoje.

— Tako je pripovedoval stari Sitar lani na prvomajski veselici in sam je trdil, da se mu ta pravljica, ki jo je prvič slišal nekje na Westfalskem, kjer je v mladih letih delal, izredno dopade in da jo bo vedno pripovedoval vsakomur, ki jo bo hotel slišati, naj se ohrani med rudarji v pouk in zgled, od rodu do rodu.« 

»Lepa je res,« je povzel Kurent, »ali vsekakor samo pravljica. Tisto o postanku praznovanja Prvega Maja je bilo v resnici čisto drugače. Sam sem bral o tem v knjigi »Zgodovina delavskega gibanja«.


65[uredi]

Prvič so ga praznovali delavci po vsem svetu in tudi v naših krajih leta 1890. Delavci Severne Amerike so ga praznovali prvič kot svoj delavski praznik že leta 1886. Takrat je dobil Prvi Maj tudi svoj krvavi krst v Chicagu. Javno zborovanje delavcev so napadli pinkertonovci (policija), hlapci ameriških kapitalistov in bankirjev, ki so mnogo delavcev težko ranili. Razburjeni delavci so sklicali 4. maja velik protestni shod proti temu krvoprelitju na Seneni trg (Heymarket) v Chicagu. Baš ko so hoteli zaključiti zborovanje, je navalilo nanje več sto policajev v strnjenih vrstah. Tedaj pa je nenadoma, nihče ne ve, kako in odkod, padla pred policijske vrste bomba, ki je par policajev ubila, več pa težje ranila. Posledice so bile strašne. Policaji so divje navalili z golimi sabljami na bežeče zborovalce. Veliko število jih je bilo aretiranih.

Proti skupini najbolj znanih čikaških delavskih voditeljev je bil vprizorjen velik proces, z običajnimi ameriškimi metodami. Krogi, ki so imeli korist od tega, so kmalu našli par kupljenih prič, ki so vedele natančno povedati, kdo in odkod je zagnal bombo, čeprav je nasprotna stran s precejšnjo upravičenostjo trdila, da je usodni bombomet uprizorila po svojih plačancih čikaška plutokracija sama. Prič, ki bi mogle za obtožence ugodno izpovedati, se sploh niso pripustile. Plutokracija je na vsak način hotela spraviti obtožene voditelje s sveta in s tem zadati čikaškemu delavskemu gibanju smrtni sunek. To se ji je tudi posrečilo; štirje glavni obtoženci so bili obsojeni na smrt na vešalih, med njimi urednik delavskega lista, ki na dotičnem zborovanju sploh ni bil navzoč.

Obešeni so bili v Chicagu 11. novembra 1887.

Praznovanje Prvega Maja pa je bilo v Ameriki uvedeno in posvečeno, čeprav se je delavstvo moralo vsako leto znova boriti zanj.« 

»Ali smo ga v Evropi povzeli po Amerikancih?« 

»Samo deloma. Mogoče je komu izmed vas znano, da so socijalisti vseh dežel združeni v svojo Internacijonalo. Današnja Internacijonala se imenuje druga Internacijonala. Prvo Internacijonalo je ustanovil leta 1864 Karl Marx, a se je že leta 1872. razšla radi nesoglasja med Marxovimi pristaši in anarhisti, ki ga je poraz pariške komune še poglobil. Vendar je ta prva Internacijonala zanesla zavest mednarodne skupnosti delavstva v vse dežele. Ko so končno tudi nemški socijalisti, ki so osem let vzdihovali pod pezo izjemnih zakonov, svobodneje zadihali, se je začelo misliti na obnovitev Internacijonale. V to svrho so se leta 1889. zbrali v Parizu zastopniki proletariata iz raznih evropskih držav. Ti so ustvarili novo Internacijonalo, ki še sedaj obstoji pod imenom II. Internacijonala.

Kot prvo akcijo druge Internacijonale so sklenili prirediti veliko mednarodno manifestacijo za osemurni delavnik, za svobodo združevanja in zborovanja in za splošno, enako in tajno volilno pravico. Ta manifestacija bi imela potreben učinek le, če bi se v vseh deželah in vseh krajih izvršila istočasno s tem, da bi delavstvo zapustilo delo in šlo na ulice manifestirat za svoje zahteve. Treba je bilo za to določiti poseben dan.

Ker so ameriški delavci že sprejeli Prvi Maj za svoj praznik, je ustanovni kongres druge Internacijonale v Parizu leta 1889. sklenil proglasiti Prvi Maj za delavski praznik po vsem svetu. S tem bi ta praznik in delavske manifestacije imele res mednarodni in svetovni značaj.

No, in prihodnje leto 1890. se je praznoval Prvi Maj res povsod tudi pri nas v Hrastniku, česar se še dobro spominjam.«

»Pa vam ni nihče branil ostati ta dan doma?« je poizvedoval Janez. »Vsaj kazen za ,plavega' ste morali plačati?«

»Da, bilo je dosti plahtanja, strašenja in groženj, vendar se nismo dali oplašiti. Pri izklicevanju se nam je razglasilo, da bo vsak odpuščen, ki bo ostal doma. Gospod župnik na Dolu je posvetil zadnjo nedeljo v aprilu celo nedeljsko pridigo temu prazniku. Govoril je o rjovečih levih, ki hodijo po deželi in iščejo, koga bi požrli. Svaril je pred brezvestnimi agitatorji, ki hočejo sejati med delavce nezadovoljstvo. Ti novodobni »rdečkarji« so pravo satanovo seme, ki ga Bog dopušča, da preizkusi svoje predpostavljene in brez godrnjanja izpolnjevati njihove ukaze. Oni že vedo, kaj je koristno njihovim delavcem.


66[uredi]

67[uredi]

68[uredi]

69[uredi]

70[uredi]