Slučaj Kumberger

Slučaj Kumberger. Anton Tanc

Tone Maček

Izdano:	Delavska politika letnik 8, št. 68–103, 1933; letnik 9, št. 1–103, 1934; letnik 10, št. 1–55, 1935
Viri:	1933 dLib 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 76, 77, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 92, 93, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103 1934 dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 12, 13, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 56, 57, 58, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 94, 95, 96, 97, 98, 99, 100, 101, 102, 103 1935 dLib 1, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 54, 55
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1

France Kumberger, mlad rudar, je ležal vznak na kupu nasutega laporja pred rudniško lopo, kjer so se izklicevali in odrejali na posel rudarji, prišedši na novo zmeno. Bilo je šele ob devetih zvečer in nočna zmena se začne izklicevati ob poldesetih ... Še pol ure časa. Pred poslopjem stojé ali čepé gruče zgodaj došlih rudarjev, večinoma takih, ki so prišli od daleč, kajti v naselbini stanujoči prihajajo šele zadnjo minuto. Polagoma jih je prihajalo vedno več, ki so postajali v krogu in se razgovarjali. Tu in tam je kdo neprespano zazehal:

»Nočna zmena je najbolj hudičeva. Saj se ne moreš odpočiti. Cel dan se prepirajo babe in vekajo otroci. Komaj zatisneš oči, hej, pa že zahrešči kje kaka harmonika, ali pa se spravi kdo drva cepit.«

»Pa pojdi v hosto kakor jaz,« je priporočal možakar, ki mu je goreča cigareta osvetljevala konec brk.

Sključen starec, z rudarsko sekirico na rami, je tožil:

»Kaj pa naj jaz rečem? Jaz pa danes sploh nisem očesa zatisnil. Imam malo travnato brdo, ki sem ga včeraj pokosil. Danes sem pa ves dan sušil in znosil seno s košem na hrbtu na hlev. Še sedaj me križ boli.«

»Zato si pa kmet,« je ugovarjal prvi. »Če bi jaz imel kaj, bi tudi rad nosil, za sebe.«

»I seveda, kmet pa kmet,« se je branil starec. »Kaj bi mi očital beračijo. Edino, kar imam od nje je, da mi ni treba mleka kupovati in pa da imam v jeseni par meric svojega krompirja. Zato pa moram delati še doma, takrat, ko ti počivaš.«

»No, no, nikar se ne razburjaj. Saj vemo, kako je. Kdor lahko drugače živi, gotovo ne bo lezel v rudnik.«

France je bil še novinec, zato se ni vmešaval v pogovor starejših rudarjev. Parkrat se je premaknil na kupu kamenja, odstranil kamen, ki ga je tiščal v hrbet in obležal nepremično, s pogledom uprtim v temno neizmernost nebá, posejanega z milijardo mežikajočih zvezd. Kolikokrat je doma, tam v Rebri, takole ležal za hišo na trati in strmel v zvezde. Ali takrat so se mu zdele kakor vesele nagajivke, ki ga mežikajoče vabijo za seboj, da mu povedo nekaj izredno lepega, ali da mu razkrijejo veliko skrivnost. In v takih trenutkih ga je navdajalo nepopisno hrepenenje, da bi šel za njimi, šel in šel. Takrat so ga zvezde vabile v sanje. Danes mu napovedujejo trpljenje. Tako nekako tuje so mu. Nobenih skrivnosti nimajo več zanj. Življenje se mu je že razodelo. Težko je in neizprosno.

Njegov duh je bežal iz trde realnosti v nedavno, svetlo prošlost. Ni mu bilo na rožicah postlano, ali, bil je mlad. Tam v Rebri so imeli vinograd in njivico. Na obronkih je bilo dovolj paše za eno kravo. Živeli so skromno. Ob zelju in krompirjevi juhi. Oče je bil krovec in je prekrival kmetom slamnate strehe daleč po okolici. Starejši brat, Tone, je hodil na dnino, predlanskimi pa je odrinil na Westfalsko. Pred nekaj tedni je pa že pisal iz Amerike, da mu gre dobro. Ni še vedel, kaj se je med tem doma zgodilo: nekega meglenega jesenskega dne so očeta na lojtrnem vozu pripeljali domu. Padel je s strehe in obležal. Iz ušes in nosa mu je sikala kri. Mati mu je molče stregla. Kadar je bila sama v kuhinji, si je brisala oči. Čez štirinajst dni je umrl. Sosede so tolažile mater:

»Kaj češ? Ti je že tako sojeno. Da se je le še spovedal prej.«

Zima je bila dolgočasna. Mati je vzela od kmetov prejo, da jo sprede. Močila si je prste s solzami. Sestra Julka je šivala. Najmlajši brat, štirinajstletni Mihec je pa oskrboval kravo in se igral na zapečku z mačko.

France se je vdinjal doli za Savo pri lesnem trgovcu. Posekavali so čez zimo gozd in tesali železniške pragove. Ob sobotah je prihajal domov in izročal materi prihranjeni denar.

Spomladi ni bilo več dela v gozdu. Ostal je doma in pomagal najprvo okopati domač vinograd, zatem pa je kopal tudi sosedne vinograde, za štirideset krajcarjev cel dan, poleg hrane.

2

A tudi tega zaslužka je kmalu zmanjkalo. Ko so črešnje najlepše cvetele, je postalo Francetu dolg čas. Zdel si je odveč pri hiši. Njiva je bila zorana in posejana, ostalo pa lahko ženske in mlajši brat brez njega opravijo. In sram ga je bilo, da ob nedeljah v fantovski družbi ni imel niti za pol litra vina. Kako je zavidal svoje, malo starejše sovrstnike iz okoliških bajt, ki so prihajali za praznike na dopust iz Trbovelj, z zelenimi žametastimi telovniki, od katerih so jim visele težke srebrne verižice s tolarji, na gladko pričesanih laséh so pa zanosito nosili na uho pomaknjene nove klobuke s krivci.

»Mi smo knapje, in imamo denar! Kaj boste vi, ki se mater za krila držite!«

Tako so zabavljali in žvenketali s kronami v žepu, se obrnili na peti, zavriskali in izginili v prvo gostilno. Domači fantje, ki so se morali za štirideset krajcarjev potiti po vinogradih, so se jim spoštljivo umikali in čakali na čast, kedaj bo kateri izmed srečnih enega ali drugega poklical pit. Na tihem so si vsi želeli iti tja, od koder so ti prišli, kjer se menda kar z lopato zajemajo srebrne krone. Ali mnoge so držale doma njih posebne gospodarske ali družinske razmere. Le redki so bili med njimi, ki so na trboveljske dopustnike gledali ravnodušno ali celo s prezirom. Na prstih ene roke bi bil lahko seštel tiste kmetske velikaše v župniji, ki jim ni bilo treba gledati za postranskim zaslužkom. To so bili gostje gostilniške posebne sobe. Če so knapje v prvi sobi naročili liter vina, so ga sinovi premožnih kmetov v posebni sobi naročili »štefan«. Če je knap vrgel srebrn goldinar na mizo, je kmet v posebni sobi vrgel bankovec, in če je v prvi sobi kdo ponudil natakarici kozarec, so jo takoj klicali v posebni sobi, naj pride pit. In morala je takoj iti, čeprav se je s tem zamerila svojemu fantu v prvi sobi. Če ne, bi jo ozmerjal gostilničar.

Ta tiha mržnja med sinovi bajtarjev in premožnih kmetov se je večkrat razvila v ljut pretep s krvavimi glavami.

Tretjo nedeljo po veliki noči se je France vrnil precej pozno od desete maše. Ostali so že odjužnali. Mati mu prinese iz kuhinje lonec kislega zelja in fižola.

»Jed bo že mrzla. Kje pa si bil tako dolgo?«

»Papežev Janez je prišel domov iz Hrastnika, pa me je povabil na pol litra vina.«

»Ali je bila zopet Zavškova Meta z njimi? Le glej, da še ti ne znoriš.«

»Kaj pa je zato? Saj jo bo poročil in vzel k sebi v Hrastnik.«

»Če bi imel kaj vreden zaslužek.«

»Se hvali. Za poroko si je že sto kron dal na stran. In obleko si je že kupil.«

Nekaj časa sta molčala. Mati je sedela na oglu zapečka in med prsti vrtela trak od predpasnika. France je postrgal ostanke iz lonca, obliznil žlico in jo položil na mizo:

»Mati, jutri grem.«

»Kam? Ali te je kdo naprosil?«

»Ne. V Hrastnik grem. Janez mi je pravil, da bodo pri rudniku spet nekaj novih delavcev sprejeli. Kaj pa čem vedno doma?«

Mati je vstala in vzela izpraznjeni lonec z mize:

»Najraje bi videla, da bi nikomur ne bilo treba hoditi od doma. Pa srno reveži. No, odrasel si že dovolj. Da bi le dóma ne pozabil.«

»Ne bojte se, mati. Vsaka ptica rada prileti tja, kjer se je izvalila.«

Drugo jutro je vstal France s solnčnim vzhodom. Mati je že skuhala lonček mleka. Napravil se je, odrezal kos kruha in ga vtaknil v žep.

»Drugega sedaj ne vzamem s seboj. Če bom sprejet, pridem še mogoče do večera domov, če bom pa preveč utrujen, pa prenočim pri Janezu in pridem šele jutri. Med tem mi pa operite in zašite perilo in pripravite Tonetov vojaški kovčeg, saj on ga ne bo več rabil.«

»Bom. Brez skrbi. Pa srečno hodi!«

France se je napotil peš po okrajni cesti, tik ob šumeči Savi, v približno pet ur oddaljen premogovni revir. Papežev Janez se je že prejšnji večer vrnil tja z vlakom. France pa ni hotel tratiti svojega zadnjega drobiža za vožnjo.

3

Nikdar prej se ni France podal na tako dolgo pot, razen takrat, ko je šel z očetom na božjo pot na sveti Kum. Ali takrat mu je bilo komaj enajst let in se več ne spominja, kod sta hodila. Lahkih korakov je meril belo cesto in štel kilometrske kamne ob nji. Ob bregu Save so močile vrbe svoje veje v vodi in pastirice so gracijozno skakale po kamenju, štrlečem iz valov. Megla v dolini se je začela trgati in je počasi lezla v hribe ter izginjala nekam v višave. Solnce je začelo pripekati. France je vlekel suknjič in ga vrgel preko rame. Žejalo ga je in vsedel bi se bil rad.

»Do Zidanega mosta moram vzdržati.«

Ni pa vedel, kakšen je Zidani most in kje se nahaja. Samo slišal je, da se nahaja nekje ob tej cesti.

Končno je prispel do razrečja. Na desno je vodila iz savske doline druga dolina, obdana od obeh strani z visokimi skalnatimi gorami, po nji pa je tekla reka, malo manjša od Save. Preko nje je vodil kamenit most.

»Aha, Zidani most.«

Da se uveri, je vprašal drobnega dečka, ki je nesel škrnicelj moke. Deček ga je plašno gledal in se ritenski odmikal. Odgovorila mu je deklica, ki je šla za fantkom:

»Da, da, to je Zidani most. Kam pa greste?«

»V Hrastnik.«

»O to je še daleč.«

Obstal je sredi mostu in se naslonil na ograjo. Gori v stranski dolini je videl veliko, dolgo, zakajeno in zaprašeno zgradbo, z visokimi dimniki. Drobni ljudje so tekali tam sem in tja, kakor črne mravlje in prerivali neke vozičke.

Kar zazeblo ga je:

»Hu, tam pa ne bi bil rad. V Hrastniku gotovo ni tako pusto.«

Obrnil je pozornost na nasprotno stran mostu. Malo nižje proti Savi se je bočil preko struge drug, mnogo večji most, po katerem so venomer sopihale sem in tja črne lokomotive ter bruhale iz sebe oblake gostega dima. Vmes so pa tekali oznojeni železničarji z rdečimi zastavicami v rokah in brlizgali s piščalkami.

»Kakšen dirindaj! Bog se usmili. Kam se jim neki tako mudi?«

In pomislil je:

»Kako lahko se tu pripeti nesreča. Zamisliš se kam in – te povozi.«

V duhu je že videl pred seboj na tračnicah ležati okrvavljeno truplo, z odrezanimi nogami. Zgrozil se je in pospešil korake. Na drugi strani mostu je stala kopica hiš, visokih, kakršnih France še ni nikdar videl. Iz neke hiše je prihajal gostilniški šum in duh po pivu. To ga je še bolj spomnilo na utrujenost in na prazen želodec. Oziral se je in odkril par korakov oddaljen vodnjak. Napil se je, izvlekel iz žepa svoj kos kruha in sedel ob plot. Utešil je glad in bi še rad počival, ali spomnil se je, da mora še predpoldnem dospeti v Hrastnik, če hoče kaj opraviti. Vstal je in šel naprej po cesti, ki se je vzpenjala nad postajo, po kateri je mrgolelo vsemogočih ljudi in je stalo več vlakov. Mimogrede je vprašal moža, ki je pometal pred kolodvorom, kako daleč je še do Hrastnika. Še dobri dve uri, je bil odgovor. To ni več tako hudo.

Vzel je suknjič preko leve roke, klobuk je vzel v desno in je krepko korakal po trdi cesti. Dolina je bila tu tako čudno ozka. Globoko doli pod cesto je šumela zelena Sava in preskakovala skalnate pragove, ob obeh straneh so se pa dvigale visoke strmine, deloma obraščene z zanikrnim gozdiščem, deloma so pa kazale gole, skalne rebri.

4

France ni bil kdove kak hrust, tudi ne poseben krasavec, ali bil je, kakor se pravi, pripraven fant. Srednjevelik, bolj čokat, črnih las in malo širokega nosu. Zgornja ustnica se mu je za spoznanje začela senčiti z dlačicami. Od hitre hoje je imel usta napol odprta, tako da se je videlo dve vrsti krepkih, zdravih zob. In dasi še mlad, je že imel na rokah nabrekle žile in dlani ko hrastova skorja. Svoje mladosti ni prelenaril. Komaj je shodil, mu je že spletel oče mal košek, da je pomagal nositi gnoj v vinograd. Nalagal mu je spočetka pol vil, zatem cele vile gnoja, dokler se mu ni hrbet privadil in ni začel nositi pravih košev. In koliko jih je še znosil v svojem mladem življenju: gnoj v vinograd in na njivo, seno s senožeti, drva z gozda, vse se je moralo doma v Rebri na hrbtu znositi. Zato pa se je France kljub svojim enaindvajsetim letom držal nekako prihuljeno, pleča je imel v razmerju z ostalim životom malce preveč razvita. Letošnjo pomlad, pri prvem vojaškem naboru, mu je rekel [nejasno] oficir, v črni uniformi z rdečimi našivi in z zlatimi naočniki na zateklem nosu:

»Zaenkrat te še pustimo. Ampak glej, da si do druge pomladi hrbet poravnaš!«

Sicer pa ni bilo tako hudo s tem njegovim hrbtom, to se je samo tako zdelo, bil je pač precej močnih pleč in če je oblekel svoj suknjič, je ležal na njemu kakor bi mu bil vlit.

Razvajen France ni bil. S čim pa bi se naj razvadil? Doma so jedli le kromipir, zelje in fižol. Kruha niso vedno imeli. Bel kruh so imeli samo za največje praznike. Vino, ki so ga pridelali, so morali prodati, da je bilo za davek, za sol in za drugo. Vinske tropine so navadno še enkrat zmočili, pustili vležati in so jih iztisnili. To pijačo so potem pili, kadar so kopali. In še s to so skoparili. Denar so preštevali samo po deseticah, in še te so se težko prislužile. Postavljati se France ni imel s čim: njegov klobuk je stal samo šestdeset krajcarjev. Na nogah je nosil v petek in svetek škornje, samo s to razliko, da so bili na delavnik blatni in je imel hlačnice zataknjene za golenice, ob nedeljah jih je pa očistil in črno namazal ter hlačnice spustil preko golenic.

V družbo je zahajal. Bil je skromen, ni se mogel meriti v postavljanju z drugimi fanti, ni znal tako gladko govoriti in stresati pred dekleti z dovtipi. Zato ga niso nikjer pogrešali. Samo pri delu so ga radi videli. Na dnini, pri kopanju vinogradov, je bil večkrat v družbi razposajenih fantov in muhastih deklet, a vedno je prišlo tako, da je bil odrinjen čisto na kraj vrste, kjer je moral najširši predel prekopati. Ob dnevih, ko so kopači pričakovali likofa, so bili še posebno židane volje, zlasti če gospodar ni skoparil s pijačo. In zvečer je bilo veselo pri zidanici: gospodinja je z deklo prinesla jerbase z vročimi štruklji, mlinci, prekajenim mesom in pogačo. Gospodar pa je gledal, da vrči niso bili prazni. Potem pa so igrali slepe miši, »rihtarje«, skrivali so prstan in druge take igre. Prav gotovo pa je kdo na skrivaj prinesel harmoniko s seboj in so zaplesali domači valček, polko, šotiš in štajeriš. Proti polnoči so začeli kopači odhajati, paroma, kakor da so se kdo ve kdaj domenili, in še precej časa je odmevalo preko goric zateglo petje in veselo vriskanje v zvezdno noč, ki so mu odgovarjali psi v dolinah.

Pri neki taki priliki se je tudi France opogumil in je, odhajajoč, rekel Čukarjevi Micki, ki je malo zaostala in se ozirala pred zidanico, kakor da nekoga pričakuje:

»Ali greva skupaj? Imava skoro isto pot.«

Ves dan jo kopala tik poleg njega in dasiravno nista dosti govorila, le tuintaim kako besedo, vendar ni opazil, da bi se bila tudi kaj več z drugimi fanti pečala. Ko se ji je enkrat snela motika, je ravno njega prosila, da ji jo je zopet nasadil. In to se mu je zelo dobro zdelo. V zahvalo se mu je tako lepo nasmehljala. Zvečer na likofu mu je izginila v veseli gruči in ker ni znal plesati, je tudi ni iskal. In zdaj stoji tu in se ozira. kako je to lepo od nje. Bil je take volje, da bi še enkrat šel prekopat ves vinograd, če bi šla ona z njim.

»No, pa pojdiva. Sámo me je strah.«

5

Šla sta vštric po kolovoznici. Zadevala sta se v temi ob kamenčke in porušene grude, ki so še trkljale izpod njunih nog. Francetu je bilo nekako prijetno in obenem nerodno pri srcu. Čutil je, da je sedaj tista ugodna prilika, ki odloča fantovsko srečo in da bi jo moral izrabiti. Zavedal se je, da bi moral govoriti, da bi moral spremljevalko zabavati, da bi jo moral spraviti v dobro voljo in vzbuditi v nji simpatijo do sebe. Slišal je že večkrat fante v pomenkih z dekleti. Kako jim je bil jezik namazan, kako so vzbujali pridušeno hihitanje. Kar zavidal jih je. A sedaj, ko je sam na tem, ne ve, kaj bi zinil. Nič primernega mu ne pride na pamet. In ona tudi molči. Samo enkrat se je razjezila in rekla:

»Presneto kamenje!«

On pa se je opogumil: »Pa res, tako kamenje. Pa še mesec nič ne sveti.«

Zopet molk. Od napenjanja svojih misli se je France začel kar potiti. Spet se je ohrabril:

»Pri vas ste vinograd že okopali?«

»Že!«

»Hm.«

Za par korakov zopet:

»Vaša krava je bila breja. Je že vrgla?«

»Še ne. Zakaj vprašaš? Bi rad teleta kupil?«

»Ne. Kar tako.«

Mislil je naprej. Kaj naj ji še reče, da bi se ne osmešil? Kako je to sitno. Šla sta ravno mimo črnega grmovja ob poti. Tedaj pa skoči črna postava iz grmovja pred njiju in neznansko zatuli: »Hrraaa!«

Silno sta se prestrašila oba. Francetu so se kar kolena tresla. Micka se je pa kar hitro otresla strahu in smeje se hitela:

»A ti si, Jurka? Ti mrcina grda, ti, kako sem se te prestrašila. Kdaj si pa odšel? Jaz sem te pri zidanici čakala, pa te že ni bilo nikjer več.«

»Pa si vseeno dobila spremljevalca, in se ti ni bilo treba dolgočasiti.«

»Oh.«

»Hotel sem te samo malo prestrašiti.«

»Le čakaj, ti bom že vrnila.«

»Lahko, ampak na drug način.«

V tem tonu je šlo dalje in nič se jima ni pretrgala nit pogovora. Jurka je položil svojo desnico okrog Mickinega pasu, pazil je na kamenje in jo zadrževal, če se je spodtaknila. Začela sta hoditi počasneje.

France je spoznal, da je tu odveč. Pospešil je korake. Sicer ni čutil tiste trpkosti, ki bi jo kdo drugi na njegovem mestu, ali bilo mu je vendar nekam nerodno. Iskal je zaupnico, tovarišico, a izkazalo se je ... No, kaj neki? Tisto, kar je že dostikrat gledal ob nedeljskih popoldnevih ali ob žegnanju, ko so se pari razgreti vračali iz gostilne. Zavidal jih je, a obenem se je nekako sramoval zanje.

Toda, ali naj bo to vedno tako? Ali naj vedno ostane tako mevžast, kakor mu pravijo. Mogoče še nisem dorasel, kakor drugi. Bo že še prišlo. Da, mogoče sreča sama preži na ugoden trenutek, da se mi vrže v naročje. Oh, mogoče še postanem enkrat imeniten, dobim kje kako dobro službo, odidem mogoče za bratom v Ameriko in se vrnem s polnim kovčegom dolarjev. Mogoče bom potem povprašal, koliko stanejo vse tiste beračije na Rebri s takšnimi lahkomiselnimi puncami vred. Po kolenih bodo potem plazile za menoj.

Take misli so ga preganjale skozi do domačega senjaka, v katerega se je zaril in kmalu zaspal kakor izjokan otrok.

*

France se je bližal svojemu cilju. Papežev Janez ga je poučil: »Prva postaja od Zidanega mosta naprej. Greš po cesti pod viaduktom in naprej po dolini. Če kaj ne veš, pa vprašaj koga.«

6

Ob železnici na desni strani je stala vrsta polpodrtih koč. Iz vsakega okna je gledala kuštrava otroška glava. Ob cesti je stala velika, mrka hiša z zanemarjenim vrtom. Nad vrati je bil naslikan rdeč križ. Čudno znamenje. Nič dobrega ne pomeni.

Na levi strani je postajala Sava tako čudno umazana, črnosiva in polna raznih odpadkov. Ob njej je bila cesta zagrajena z zidom na visoki škarpi. Zavil je pod železniškim viaduktom. Nad njim se je stiskala k skali tesna postaja. Tu se je začenjala ozka, dolga in umazana dolina. Na postaji je čital – Hrastnik.

Videl je odkod prihaja nesnaga v Savo. Po dnu doline se je plazil in curljal preko kamenja zanikrn potok z gosto in umazano črno vodo. Kjer se je ustavljala v tolmunih, so plavali po nji široki, sivomodri, mastni madeži. Dišalo je po ilovici, katranu, žveplu in vsem mogočem. Preko potoka je vodil lesen mostiček in na nasprotnem bregu je opazil poleg divjih kostanjev hišo z napisom »Gostilna Drnovšek«.

Vročina se mu je zdela tukaj še neznosnejša, kakor tam zunaj v savski dolini. Znoj mu je zalival oči, noge so ga pekle v trdih škornjih, ko je šel po prašni cesti mimo velike, neprijazne zgradbe. Ob cesti je imela vrsto obokanih votlin z nekakimi ognjišči. Sajasti možje so odpirali železna vrata. Iz odprtin je puhtela neznosna vročina, a možje so z velikimi lopatami metali vanje vedno nove množine premoga. Slabotni fantički, še otroci, so donašali in jim podajali velike pletene vrče in možje so pili iz njih v dolgih požirkih. Bilo je pa, kakor da jim vsa ta voda, ki jo vlivajo váse, zopet pronica skozi kožo na dan in jim v debelih curkih zaliva obraz, roke, hrbet in jim polni čevlje. Zgoraj, nad pečmi, so se pa vrstila velika okna s stotinami malih šip, eno samo večje, kakor če bi vsa okna domače farne cerkve skupaj zložil, in bila so pri belem dnevu ognjeno ožarjena, kakor da divja v zgradbi silovit požar.

Francetu je postajalo tesno pri srcu. Joj, ali je to tukaj? Da se uveri, je vprašal fanta, ki je ravnokar tekel s pleteno steklenico preko ceste:

»Ali je tukaj rudnik?«

Fant se ustavi in začuden odpre usta:

»Niks verstaan.«

France ponovi vprašanje.

Oni ga gleda in se začne smejati. Takoj se je zbralo krog Franceta pol ducata umazanih, na pol golih frkolinov, ki so začeli vsevprek regljati in ga spraševati v čudnem jeziku.

Ali sem prišel med cigane? je nedoumeval France. K sreči je prišla mimo ženska z nazaj zavezano ruto in velikim trebuhom. V roki je nosila cajnico, v kateri sta ropotala dva pokrita lončka. Menda je nesla komu kosilo. Ustavila se je in vprašala po domače:

»Koga pa iščete?«

»Ali je tukaj rudnik?«

»O ne, iti morate še dobre pol ure. Ko pridete od visokega železniškega viadukta, zavijete pod njim na levo.«

»Kaj pa je tole tukaj?«

»To je steklarna.«

»Ali tukaj živijo cigani?«

»Kakšni cigani? To so delavci v steklarni. Švabi. Slovenski ne razumejo.«

»Čuden svet,« je pomislil in šel naprej. Na levi, ob cesti, se je raztezala gladko obrezana živa meja. Za njo je opazil z belim peskom posute stezice in gredice pisanih cvetlic. Vmes so rastla čudnolepa drevesca, kakršnih še France ni nikdar videl. Pač, naslikana, v zgodbah svetega pisma. Malo višje gori, nad vrtom, sta se dvigala dva prekrasna gradiča, kakor prelep sén. S ceste so vodila na vrt velika vrata iz zeleno pobarvanih železnih palic. Pritisnil je na kljuko, a bila so zaprta. Od nekod je v velikih skokih pridivjal hud pes, ki se je zagnal proti vratom, se vzpenjal po njih navzgor, lajal vanj in mu kazal svoje močne koničaste zobe. France je prestrašen odskočil in se urno oddaljil. Nič več se mu ni zdel vrt tako krasen in bele grajske arkade so se mu naenkrat zazdele mrke in neprijazne.

7

Od obeh strani so zajela cesto mračna poslopja. Na levi pod hribom delavske kasarne, z vrstami motnih oken, z zaprašenimi fasadami, s katerih je odpadel omet, da se je videlo nesolidno ogrodje. Na oknih so stale različne steklenice, lonci in škrniclji, raz razpetih vrvi so visele in se sušile raznobarvne cunje. V pritličju je prihajal šum in vonj po kislem in čebuli iz gostilne, poleg nje je iz mesnice neprijetno vonjalo po mesu, a malo dalje so pred konzumsko prodajalno stali ročni vozički in se prepirale ženske. Vsepovsod pa polno kričeče otročadi, na cesti, v lokalih in pri oknih.

Na desni ob potoku, in deloma nad njim, se je raztezalo neprijazno, sovražno in polno groze, več razsežnih zgradb. Kakor ogromna mrtvašnica, s stotino oživelimi okostnjaki se je zdelo vse skupaj. Iz streh je puhtelo v gostih oblakih, kakor iz zmajevih žrel, iz zidov je sikalo skozi ozke cevi, a v potok so padali rumenkasti, sluzasti slapovi. Nad strehami so se dvigali rdeči dimniki visoko v nebo in dihali vanj svoj smrtnonosni dih, od katerega je zamiralo vse rastlinsko življenje daleč tja gori po pobočjih hribov. Medtem ko je bil svet povsod drugod odet v bujno pomladno zelenje, je tukaj drevje stalo golo, rdečkasto, brez listja, jetično.

Po mostičkih, galerijah in rampah so tekali ljudje, čudna bitje, kakor z drugega planeta. Rokave srajc zavihane do laktov, obraščene prsi razgaljene, noge ovite v žakljevino, krog pasu privezane scefrane vreče kot predpasnike, in čez in čez pokriti z rdečim prahom. Rdeči hudiči v rdečem peklu. Cunje rdeče, lasje rdeči, koža rdeča, oči rdeče, in če so pljunili, so izpljunili rdeče. Prevažali so težke železne samokolnice, prenašali zaboje in polne vreče in zavijali velike steklene bombe s temno tekočino v velike pletene košare. Vmes pa ropot transmisiji in koles, sikanje pare, žvižganje siren in vpitje zaposlenih.

Sredi tovarne se je bočil preko potoka most z železniškim tirom. S ceste so vodila nanj široko odprta vrata, nad katerimi je bil napis v velikih obledelih črkah, ki ga pa France ni razumel. Bil je v tujem jeziku. Poleg vrat je visel na zidu nalepljen razglas: »Novi delavci se ne sprejemajo.« France bi bil rad zvedel kaka tovarna je to in kaj se tam proizvaja. Za vratmi so delavci izkladali iz vagona neke zaboje. Stopil je k najbližjemu in pokazal na napolnjene steklene bombe, stoječe v dveh vrstah ob strani:

»Kaj pa je tu notri?«

»Kislina.«

»Čemu se pa rabi?«

»Preveč posla bi imel, če bi ti hotel to dopovedati.«

Ostali so hoteli vedeti kaj želi ta fanté in so izpraševali svojega sodelavca, zopet v tistem čudnem jeziku. Nič kaj prijazno ga niso gledali. Nekdo zavpije nad njim:

»Druk dih!«

Drugi ponovi: »Izgini, če ne, dobiš zaboj na glavo!«

Oddaljil se je, nezadovoljen, žalosten. Kako neprijazen svet. Je to tisti Hrastnik, o katerem je sanjal, kjer hodijo ljudje siti, lepo oblečeni in žvenkljajo s srebrnimi kronami? Dosedaj je videl le umazane hiše, težko delo in izgarane ljudi. Ampak zakaj so ti ljudje tako obregljivi, mrki in zlobni, kakor da se jezé sami nase?

Ob cesti je videl veliko apnenico, v katero so delavci vozili kamenje v samokolnicah. To delo je poznal, ker so tudi v domačem kraju žgali apno, seveda ne v tolikšni količini. Delavci so se sporazumevali v domačem jeziku. Francetu so se takoj zdeli mnogo prijaznejši. Vprašal je mimogrede, če je še daleč do rudnika.

»Ne preveč. Še dvajset minut. Pod temle viaduktom zavij na levo.«

8

»Kaka tovarna pa je to tukaj doli, ki je vsa rdeča?«

»To je kemična tovarna. Izdeluje razne kisline in kemikalije, takorekoč strup. Ali si hodil vprašat za delo? Ti ni treba biti žal, če ga nisi dobil. Sicer pa ne sprejemajo radi naših ljudi. Podjetnik je Nemec in delavci so po večini Nemci. Zasmradili in zastrupili so nam celo dolino.«

Delavec je pljunil v dlani in prijel za lopato. Francé je šel pod visokim obokom viadukta, ki je spajal en breg z drugim. Ravnokar je z gromom, sopihanjem in škripanjem zavor, drsél preko njega vlak, do vrha napolnjen s premogom. Boječ se, da kaj nanj ne pade, je France podvizal korake. Tu se je dolina malce razširila in razcepila v desno in levo. Zavil je na levo mimo šolskega poslopja. Svet se mu je zdel tu prijaznejši. Ob cesti in po bregovih so bile raztresene hišice z vrtički. Pod cesto je šumel potok z gosto črno vodo, ki je gnala mlin. Srečavale so ga ženske, ki so nosile v koših droban premog in drva, otroci z nakupovalnimi cajnicami. Nič več ni slišal tistega tujega jezika kakor doli pri tovarnah.

Dospel je do lepe enonadstropne hiše ob cesti. Na nji je čital »Konzumno društvo«. S Papeževim sta se domenila, da ga bo tukaj čakal v gostilni. Vstopil je. Janez mu je že nestrpen prihitel nasproti:

»Na, spij kozarec. Potem pa morava takoj iti. Bo skoraj poldvanajstih, ob dvanajstih se pa zapró tovarne. Inženirja sem že prosil za tebe.«

Šla sta čez brv in po stezi navzgor na obširen prostor, nakupičen s skladovnicami najrazličnejšega lesà, od drobnih obrezkov do debelih in dolgih drevesnih debel. Na tiru so stali vagoni, iz katerih so izkladali les, vmes pa so se žurili delavci in prenašali debla na ramenih. V ozadju je stalo dolgo, enonadstropno rumeno poslopje, na katerem je črnel napis »Betriebskanzlei«.

Janez ga je spremljal do vrat:

»Imaš delavsko knjižico seboj?«

»Imam.«

»No pa dobro opravi. Jaz te tukaj počakam.«

Klobuk je snel že pred vrati in z utripajočim srcem vstopil. Troje molčečih gospodov je sedelo v srednjeveliki sobi, vsak sklonjen nad svojo pisalno mizo. Slišalo se je samo škrtanje peres in brenčanje muhe ob oknu. Stal je nekaj časa in se ni upal niti dihati. Nihče se ni zmenil zanj. Mogoče pa niso slišati, ko sem vstopil, je pomislil in strmel v sključene hrbte. Odločil se je, zakašljal in stopil bližje k prvi mizi. Uradnik je dvignil glavo:

»Kaj pa želite?«

France mu je pomolil delavsko knjižico.

»A tako. S tem pa ne bo nič. Nič ne sprejemamo. Imamo sedaj dosti delavcev. Pridite v jeseni.«

In zopet je sklonil glavo nad papirji. Francetu so se začela kolena šibiti. Prevzela ga je strašna utrujenost. Tako dolga pot. In njegovi upi. Zaman? Začel je nekaj jecljati, kar naj bi se slišalo kakor prošnja. Uradnik se je nevoljno okrenil:

»Saj sem vam povedal. Pridite v jeseni. Za zdaj ste že opravili.«

V tem hipu pa vstopi iz sosednje sobe gospod v usnjatih gamašah in izroči uradniku šop papirjev z nekim pojasnilom, nakar je uradnik uslužno izjavljal:

»Ja, Herr Ingenieur!«

Gospod inženir se je ustavil pred Francetom in se vprašajoče ozrl v uradnika. Ta mu je slučaj pojasnil.

»Ali ste vi od tam doma kakor Papež?« je vprašal gospod inženir.

9

»Da,« je hitel z odgovorom France in zopet dvignil roko s knjižico. Inženir jo je vzel:

»Aha, Franc Kumberger. Pojdite z menoj.«

Inženir je v svoji pisarni pregledal knjižico, premeril Franceta od nog do glave, vprašal, če je zdrav, če se ne boji nobenega dela, če še ni delal dozdaj v kaki tovarni ali v rudniku? Z odgovori je bil menda zadovoljen.

»Bomo poskusili z vami. Opominjam vas pa, da se izogibljete ljudi, ki sejejo med rudarji nezadovoljstvo in hujskajo proti gospodom.«

Sedel je in napisal listek, ki ga je izročil Francetu, njegovo knjižico je pa spravil v predal.

»S tem listkom pojdite popoldne ob treh k rudniškemu zdravniku, da vas preišče, če ste zdravi, potemi pa prinesite listek nazaj v pisarno. Z Bogom.«

France je šel lahkih korakov skozi prvo sobo. Rad bi videl, da bi uradnik, ki ga je odklonil, videl njegov uspeh, a ta se ni niti zmenil zanj. Zunaj pred vrati bi bil najraje zavriskal. S klobukom je mahal Janezu naproti.

»Torej se je dobro izteklo?«

»Da, zahvaliti se pa imam tebi. Če bi ti ne bil prej prosil zame, bi ne bilo nič.«

France je pripovedoval kako se mu je godilo v pisarni.

»O, vem kako je. Če bi ti tistemu uradniku pomolil s knjižico bankovec za deset kron, bi niti ne rabil inženirja. Kdor maže ta vozi. V skrajnem slučaju bi ti jaz posodil. Če pa je šlo brez tega, tembolje.«

Ob štirih je šel France k zdravniški preiskavi v ambulatorij male rudniške bolnice. Zdravnik ga je malo potrkal po plečih, po prsih, pogledal mu je stopala, preizkusili oči in posluh, in je zapisal na listek, ki mu ga je France dal: »Tauglich«. Kajti, opazil je na listku komaj vidno kljukico, ki je pomenila željo ravnateljstva, da Franceta potrdi. Včasih so prihajali ljudje tudi z drugačnimi kljukicami k preiskavi, ki so pomenile, da zdravnik prinašalca pod nobenim pogojem ne sme potrditi sposobnim. V takih slučajih je moral zdravnik prevzeti náse zamero vplivnejših ali nezaželjenih prosilcev, kateri se je ravnateljstvo iz gotovih razlogov hotelo izogniti.

Izkaz o preiskavi je nesel France nazaj v pisarno. Uradnik mu je pokazal vrata v sosednjo sobo. Inženir je vzel listek:

»Sprejeti ste. Kedaj začnete delati? Jutri?«

France pomisli:

»Gospod, če smem prositi, v sredo bi začel. Danes je pondeljek, in jutri bi šel rad še domov po svoje stvari.«

»Dobro, bodite torej v sredo zvečer na mestu. Pridelili vas bomo Papeževi skupini. Podrobneje vas bo že on poučil.«

Vesel in lahkega srca je France odšel z Janezom k »Birtiču«, da zalijeta ta uspeh z merico vina.

»Kakega pa bova? ‚Štajerca‘ si itak že pil v Rebri, ampak ‚Dalmatinca‘ še najbrž nisi. Njega poskusiva.«

Pri »Birtiču« je bil vedno velik promet. Bila je tu trgovina, pekarna, mesarija in dve gostilni, vse pod eno streho. Kakor tvor, ki iz vsega telesa skupaj levkozyte vleče. V prvem nadstropju velike hiše se je nahajala velika gostilniška soba, s posebno gosposko sobo. V pritličju so se nahajale kleti. V enem delu te kleti so bile postavljene navadne mize, ob katerih so bile v tla zabite dolge lesene klopi. To je bila Birtičeva »Dalmatinska klet«. Prvi teden po plačilnem dnevu so bile klopi v tej kleti vedno gosto zasedene. Iz nje se je cel dan slišal hrup, smeh, žvenketanje kozarcev, prepir in hripavo petje. Če si vstopil s ceste, si moral nekaj časa obstati v popolni temi, dokler se ti niso oči privadile na mrak in si skozi gost tobakov dim zamogel razločevati posamezne obraze. Skromna svetloba je prihajala samo skozi odprta vrata, skozi katera je vodilo par stopnic v klet. Po mizah je teklo vino in je v debelih curkih curljalo na ilovnata tla, ki so bila od rdeče tekočine vsa razmočena in so noge pivcev mezgale po blatu, od katerega se je dvigala odvratno kislo dišeča para. Lepa Dolinškova Rozika je tekala po kleti sem in tja s polnimi rokami steklenic in kozarcev. Zdaj je švignila skozi hrastova vrata v poleg se nahajajočo vinsko klet, kjer so stali vinski sodi v dveh vrstah, zdaj je zopet hitela po lesenih stopnicah v temnem ozadju navzgor v gostilniške prostore, da prinese gostom kak pogret gulaž ali kos konjske klobase. Pri tem je venomer žvrgolela in se šalila s pivci, ki so ji delali dvomljive poklone.

10

Francetu se ni tu notri pravi nič dopadlo. Ko je hotel Janez naročiti še pol litra tiste trpke, temnordeče tekočine, katere okus je Franceta kar stresel, je slednji vstal in silil k odhodu:

»Ga bova pa še drugič, saj zdaj bo večkrat prilika,« se je branil; bal se je tudi, da bi preveč ne zapila, da bi Janez, ki je hotel sam plačati, ne imel radi njega preveč stroškov.

»Veš Janez,« se je odločil France, »najbolje bo, da se še nocoj vrnem domov z večernim vlakom. Imam potem jutri cel dan čas svoje stvari doma urediti.«

»Kakor misliš; sicer bi lahko nocoj na moji postelji spal, ker imam ta teden nočno delo.«

»Ne, hvala. Če takoj grem, sem že lahko ob osmih doma.«

»Kakor ti kaže. Ker sem ti že pokazal, kje stanujem, glej da prideš v sredo za gotovo in prinesi svoj kovček kar tja. Bom že jaz z gospodinjo govoril.«

»Prosim. Hvala ti že v naprej.«

»Že dobro. Jaz pa grem, da še do devetih malo ležem. Pozdravi mi vaše. Srečno!«

»Z Bogom!«

Od zavžitega vina je France postal malo bolj korajžen. Nič več se mu dolina ni zdela tako obupna, kemična tovarna in steklarna manj strašna, ljudje malo bolj prijazni. Zdelo se mu je, kakor da je danes z njimi vsemi pil bratovščino. Najraje bi bil delavca, zavitega v rdečo žakljevino, objel in mu skušal dopovedati, da sta si brata.

Po železnici se je ta večer drugič vozil. Prvič se je vozil, ko je moral k vojaškemu naboru. Takrat je bilo veselo, praznično razpoloženje med fanti; vsi so bili obvešeni s »pušelci«, peli so in vriskali, kajti vsi so veliko pili. Pa to je bil menda tak običaj, o katerem ne vedo, kdaj in kdor ga je začel. Tista vesela vožnja se mu je globoko vtisnila v spomin, tako da je tudi danes občutil neko slavnostno razpoloženje. Zdelo se mu je, da imajo vsi ti ljudje, ki so hiteli vstopati in izstopati na posameznih postajah in ki so se prerivali v tesnih vozovih, da si pribore boljši prostor, nek poseben, vzvišen cilj pred seboj, ki jim daje moč, da z lahkoto prenašajo težave dolgih potovanj. Tudi on ima sedaj tak cilj pred seboj: dosegel je trdna tla pod nogama, sedaj mora iti naprej, zaslužil bo denarja, veliko denarja, kupil si bo lepe obleke, dajal bo v domači gostilni domačim fantom lahko za pijačo, kjer stoji v Rebri njegova napol lesena domačija, bo zgradil gosposko vilo in mogoče se celo oženi. Katera bi v tem slučaju prišla v poštev, še sam ni vedel, a njegovo mater bi morala vpoštevati.

Take misli so kolovratile po njegovi, malce okajeni glavi, ko je izstopil na mali domači postaji in so mu trdovratno sledila še navkreber proti Rebri. Za daljnimi Kozjanskimi vrhovi je ravnokar zahajalo solnce pod rdeče obrobljenimi oblaki in je s svojim rožastim odsevom zadnjič poljubovalo bližnje vinske griče in se slepilno odražalo na gladini Save. Francetu se je zdela vsa okolica kakor spremenjena, veliko lepša kakor jo je gledal dosedaj. Bilo mu je, kakor da se je po dolgem potovanju zopet vrnil v svojo domovino, kjer ga vsaka streha, vsak grmič pozdravlja kot ljubega znanca iz davnih detinskih dni. In naenkrat se mu je storilo milo, ko je pomislil, da bo ta ljubljeni kraj, ki predstavlja takorekoč del njega samega, moral zapustiti, mogoče za vedno. Zakaj ga mora človek zapustiti? Zakaj ne more biti srečen na domači grudi, zakaj ne more biti zadovoljen s tem, kar mu ona nudi? Ni li boljši doma kos črnega kruha, kakor v tujini pečenka?

Da, a žal, da doma tudi ta kos črnega kruha ni zagotovljen! Francetu ni bilo čisto jasno, ali gre res radi pečenke z doma, prepričan pa je bil, da bi mu mnogokrat manjkalo kruha, če ostane.

Iz teh težkih misli ga je vzdramil brat Mihec, ki je od daleč oprezoval njegov prihod in ko ga je zagledal, začel kričati:

»Mama, France že gre!«

Natančno je moral pri večerji pripovedovati vse kar je ta dan doživel, kar je videl in slišal. A kmalu mu je zamrl jezik, glava mu je postajala težka in mu je zlezla na prsi, roki sta mu zdrsnili v naročje. Mati je prva vstala:

»Gremo spat, truden si.«

»Da, že dremljem. Jutri imamo še cel dan čas.«

11

Naslednje jutro sta šla s sestro Julko okopavat domač vinograd. K praznim kolom sta sadila fižol. Mihec je pasel pri vrhu med grmovjem kravo. Franceta je spočetka bolela glava. Presneti »dalmatinec«, si je mislil, tega pa že ne bom več. Parkrat je potegnil z roko po bogati rosi, ki se je svetlikala po travi in je potegnil z njo preko čela. Od vzhoda je vela sveža sapa, ki mu je težko glavo kmalu popolnoma olajšala in ohladila, tako da je začel prisluškovati gostobesednemu pripovedovanju zgovorne Julke o tem, kako sta se Čukarjeva Micka in njen Jurka zadnjo nedeljo sprla doli na fari, ker je Micka v gostilni preveč rada z drugimi plesala, kako se Zavškova Meta ponaša s svojim Janezom, ki ji je za god kupil svileno ruto, kako je pri Jernejčevih večen prepir v hiši, ker se mlada in stara ne razumeta, in druge take vaške senzacije. Naenkrat se mu je vse to, kar je dosedaj tvorilo njegov svet, zazdelo tako majhno, malopomembno, vendar ljubo kakor so mu bile še ljube otroške pravljice, v katerih resničnost že davno ni več veroval, a jih je še vedno rad slišal.

V Julkinih očeh je njen starejši brat precej pridobil na ugledu, odkar si je upal tako daleč v svet. S tem v zvezi je skrivoma gojila tudi male sebične nade. Mogoče ji France kupi tu in tam za kak predpasnik, če bo dobro zaslužil. Mogoče jo vzame kedaj celo s seboj v Hrastnik in ji pokaže ta čudoviti svet.

Mati je medtem pripravlja Francetu vse potrebno za pot: očistila mu je obleko, zakrpala in zlikala tisto malo perila in mu vse lepo zložila v kovček. Potem je šla v shrambo in prinesla vrečico, v kateri je še bilo nekaj pšenične moke, ki je preostala od praznikov in ki jo je hranila za prežganje. Zamesila je iz nje testo za kolaček, da ne bo šel njen sin čisto brez popotnice od doma. Saj to je samo posojeno, gotovo ji bo vrnil, ko dobi prvi zaslužek, o tem je bila uverjena. Zdaj pa zdaj se ji je izvil iz prsi težak vzdih. Nihče ne ve, kako je materi težko, kadar jo zapuščajo njeni otroci. Ostaneta ji sicer še dva, a kdo ve za kako dolgo. A ona bi tako rada imela vse okrog sebe. Kaj čemo, če ni mogoče; naj se zgodi božja volja.

Ko se je prihodnje jutro prebujala prva zarja, je bil zajtrk že na mizi; prijetno je dišala prežganka, v katero so pomakali koruzne žgance.

»Julka ti bo pomagala odnesti kovček do postaje,« je dejala mati.

»Tega že lahko sam nesem, saj ni težak.«

»Ali te je sram z menoj iti?« se je užaljeno našobila Julka.

»Kaj pa obračaš besede. Seveda mi je ljubo, če greš z menoj. Hotel sem ti prihraniti trud.«

»Jaz tudi grem,« se oglasi Mihec.

»Kaj pa še, vsi borno letali zdoma?« se zopet obregne Julka.

»Ti moraš kravo izpustiti na pašo,« je velela mati. Mihec se je začel kujati.

France je vstal in prijel za kovček. Tudi mati je vstala:

»Mašne bukvice je mati položila v kovček, tole pa deni v žep.« Stisnila mu je v roko rožnivenec obenem s srebrnim goldinarjem, ki ga je bogve odkod dobila.

»Ali mati, to bi vi sami rabili, jaz bom že kako, mi bo pa Janez posodil za prve dni.«

»Le vzemi, nihče ne vé kaj še pride.« Naenkrat je težko izkušeno ženo posilil jok; obrnila se je proč, da skrije solzé.

»Kaj pa jočeta? Saj ne grem v Ameriko! Vsako drugo nedeljo pridem domov.«

»Saj se ne jočem,« se opravičuje mati in obrne k sinu svoje blago, uvelo lice, ki ga je zopet ozarjal prisiljen smehljaj.

Julka je priganjala:

»Končajte že enkrat! Skrajni čas je že!«

»Torej z Bogom mati, dobro gospodarita ta čas!«

»Bomo. Ti pa na Boga ne pozabi!«

Z obranka je kričal za njimi Mihec, ki je držal kravo na povodcu:

»Da ne pozabiš na orglice, ki si mi jih obljubil!«

»Že dobro. Le priden bodi!«

Na postajo sta prišla še ravno ob pravem času. Od daleč se je že slišalo sopihanje prihajajočega vlaka. Hitro je dvignil France svoj kovček na platformo in še sam skočil za njimi v voz. Julka pa je porinila za njim še vrečico, v katero mu je mati pripravila par krompirjev, nekaj fižola in suhega sadja.

12

Ko se je vlak že pomikal, se je spomnila Julka:

»Ne pozabi mi poslati razglednice!«

»Bom poslal, bom. Materi pomagaj!«

»Z Bogom!«

Vlak je odsopihal in oddrvel s Francetom novemu življenju naproti.

*

Papežev Janez je stanoval takrat pri vdovi Trpinovi, ki je imela malo podstrešno sobico v Roševi hiši nad cesto pri mostu. Sobica je imela samo eno okno, njen strop se je proti eni strani nagibal globoko k tlom, tako da je komaj imela postelja pod njimi prostora. Tri postelje so stale v treh kotih, v četrtem kotu se je nahajal pločevinast štedilnik. Na eni izmed postelj je spal osemnajstletni Trpinkin sin, ki je že tudi hodil v jamo, na drugi je spal Janez, ki je plačeval za oskrbo 12 goldinarjev mesečno, tretjo posteljo je zavzemala Trpinka s svojo štirinajstletno hčerko.

»Janez je rekel, da za vas jamči,« je rekla Trpinka Francetu. »Plačevali boste kakor on, v obliki živil, ki jih bom na vaš račun nabavljala v konzumu. Nabavno knjižico dobite, ko bodete že en teden delali.«

»Hvala, gospa. Kam pa naj denem kovčeg?« je malodušno spraševal France.

»Kar pod posteljo. Kaj pa imate v tej vreči?«

»Malo krompirja in fižola. Mati mi je to dala seboj, čeprav sem se branil. Menila je, da si bom sam moral kuhati.«

»Nič ne dé, tudi meni prav pride. Zaračunala vam bom kakor da sem kupila v konzumu.« Odhitela je k sosedi poleg, da ji posodi merico. Zmerila je fižol.

»Štiri litre po 12 krajcarjev je 48 krajcarjev. Koliko bo pa krompirja? Približno 8 kilogramov? Po 2 krajcarja znese 16 krajcarjev. Torej imate že čez pol goldinarja vnaprej plačanega.«

»Dobro, dobro; kje pa je Janez?«

»Je šel na lesno skladišče nek les izbirati, ki ga bo zvečer rabil v jami. K obedu bo že prišel. Veste, vam moram takoj povedati; kadar bomo čez noč vsi doma, bodeta morala z Janezom skupaj spati v eni postelji. Nas je namreč 5 oseb, postelje pa imamo samo tri. Ampak to bo le redkokdaj, ker dela moj sin na drugi zmeni kakor pa vidva: kadar bo on ponoči, bodeta vidva popoldne na delu in kadar imata vidva nočno zmeno, dela on zjutraj. Tako se boste že zvrstili v dveh posteljah.«

Obedovali so šele ob dveh popoldne, ko je prišel Trpinkin in Dolfe z dela. Francetu se je kosilo zdelo silno gosposko, kajti po juhi je dobil vsak kakor žganc velik košček mesa s krompirjem. Ampak France bi bil pojedel še dvakrat toliko.

Po kosilu si je Dolfe kar na nogah zbiksal čevlje, privezal si je rdečo kravato, djal je na glavo porujavel slamnik, vzel v roko tenko palčico in je šel na potepanje, na hrastniški korzo, proti kolodvoru, mimo umazanih tovarn. Janez pa se je pričel slačiti in je velel Francetu:

»Midva pa spat do večerje. Čaka naju trudapolna noč.«

Dasi je bil France utrujen od poti, ni mogel zaspati. Po glavi so mu rojile različne misli, a malo veselih. Naenkrat ga je postalo strah pred bodočnostjo, strah pred sovražnim značajem te mrke doline. Najraje bi se bil vrnil, a sram ga je bilo. Ne, sedaj ne more več nazaj. Vsa okolica že ve, da je odšel v Hrastnik. Sicer pa, koliko stotin ljudi živi in dela v tej dolini, telesno mnogo slabejših od njega. Videl jih je. »Zdaj sem tu pa naj pride kar hoče.«

13

Skušal je zaspati, a mučila ga je silna vročina, ki je kar žehtela v mali podstrešni sobici pod strešno opeko, ki je bila od solnca razbeljena. Trpinka je zagrnila okno z modrim predpasnikom, da bi ju solnce ne motilo, kar pa je soparico v sobi še povečalo, zato ga je France zopet snel. Skozi odprto okno je za hip zavel tok sveže sape, a z njo se je vsul v sobo tudi roj muh in mušic od sosedovega gnojišča, ki so počitka potrebna delavca mučile do besnosti. Nič ni pomagalo, če sta se pokrivala preko glave s predpasniki in rutami, skozi platno so pikale s svojimi krviželjnimi želi, da sta se brez prestanka otepavala in premetavala na trdih ležiščih. Šele zvečer, ko se je sobice nagnilo že globoko proti zatonu, sta zaspala z neglobokim, nemirnim spanjem.

Franceta je predramil nedoločen šum, ki se je že dalj časa spajal z njegovimi sanjami v čudno mešanico. S trudom je odprl težke veke in se začuden oziral. Le počasi je spoznaval kje se nahaja. Prebudila ga je gospodinja, ki se je medtem vrnila in je začela pripravljati večerjo. Prinesla je v škafu vode od studenca, prinesla je iz barake na dvorišče polno cajno premoga, ki ga je izsula v zaboj poleg štedilnika, nato je zaropotala s cilindri in z železnimi, kljukastim razgrebačem in je zanetila ogenj. Pristavila je vodo za kavo in pripravila kozico za žgance. Pri tem je polglasno oštevala hčer, ki se je celo popoldne nekod potepala. Soseda, ki je stanovala poleg v enaki sobi, je prišla, da si izposodi sladkorja za kavo in se je pritoževala čez moža, ki je skoraj ves zaslužek prošlega tedna pustil v Birtičevi kleti. Še preden je odšla, je vstopila druga soseda, stanujoča v sobici na nasprotni strani hodnika. Z nekim piškavim izgovorom je prišla, da vidi Trpinkinega novega »purša«, in da zve kaj več o njem. Videlja ga je samo za kratek hip dopoldne, ko je prinesel svoj kovček po stopnicah in od takrat jo je mučila želja, da ga pobližje spozna.

France se je delal kakor da spi: prisluškoval je, da bi razumel pogovor treh žen, ki so migale z bradami in mahale z rokami poleg štedilnika. Razločeval je samo posamezne besede, slišalo se je sarmo nepretrgano š-š-š-š-š.

Medtem se je popolnoma znočilo, gospodinja je prižgala petrolejko. Sosedi sta odšle in Francetu je uspelo še malo zadremati. A komaj so ga sanje zazibale v pozabljenje, že ga je spet prebudil rezek Trpinkin glas:

»Halo fanta! Ura je poldevetih!«

France je skočil pokonci kakor bi ga iz topa izstrelil in je kakor pijan obsedel na robu postelje. Janez se je leno pretegnil kakor maček na solncu in je zamrčal kakor bi žago potegnil po hrastovi grči. Gospodinja ga je morala še enkrat buditi: precej trdo ga je stresla za ramo:

»No, ali bo, ali ne bo? Večerja je na mizi!«

Medtem se je vrnil tudi Dolfe. Bil je videti precej čemeren. Janez ga je začel dražiti:

»Ali se ti je Pepca izneverila, da se tako kislo držiš?«

»Brigajo me babe. Kadar se moraš ti brez krajcarja v žepu sprehajati po dolini, se tudi kislo držiš.«

»Nič ne maraj. Še štiri dni imamo do plačilnega dne. Bo pa potem zato bolj luštno.«

»Prav vam je,« se je vmešala Trpinka, ali morate res vse že prvi teden »zabiti«, da se potem ostale tri tedne »suhi« čemerite? Kdaj se boste enkrat naučili pametno gospodariti?«

»Pametno gospodari lahko tisti, ki v enem dnevu zasluži več ko jaz cel teden,« se obregne Dolfe. »Solidnost veliko bolj pristoja ravnateljem, inženirjem, pisarjem in paznikom, kakor pa nam.«

Janez in France sta pojedla vsak skledico zabeljenih koruznih žgancev in popila skodelo kave, zavila sta si vsak kos suhega kruha v papir in ga vtaknila v žep. Oblečena v najslabšo delovno obleko, izvzemši čevljev, ki so morali biti dobri, sta jo mahnila proti rudniku. Janez je dostojanstveno nosil svojo kopaško sekirico na ramenu kot znak, da on ni kak navaden tekač, ampak pravi »knap«, kopač, ki se je šele po daljšem času in preizkušnji povzpel iz tekača in vozača do tega položaja.

14

Ko sta prišla pred izklicevalno dvorano, je bilo še precej zgodaj. Le malo jih je že stalo pred poslopjem in to navadno oni, ki so stanovali najdalje. Mnogi so hodili po dve uri daleč peš na šiht: iz Dola, iz Marna, iz Čreta, iz Prapretna, od Kala, celo od daljnega Turja in tam preko Save iz Kumljanske strani so prihajali, že popolnoma utrujeni, zlasti še, ker si vsi ti mali bajtarji tudi podnevi niso privoščili zadostnega počitka. Borili so se s svojo pedjo kamenite grude, da so ji iztrgali par mernikov krompirja, peščico fižola in solate. Sedaj so čepeli okrog izklicevalne dvorane opiraje se s hrbti ob zid in dremali, čakaje brlizga sirene.

Počasi so začeli prihajati tudi bližje stanujoči: iz hrastniške grape, iz Bobna, iz Studenca, od Logarjeve planote, kjer so stale velike rudarske kasarne in iz obližnje rudniške kolonije. Doli po klancu so prikorakali v gosjem maršu »purši« iz kasarne za samce. Skupina, ki je prihajala njim na čelu, je bila precej glasna in razposajena. Videti je bilo, da so ravnokar prišli iz neke gostilne. Eden izmed njih je neumorno vlekel »mehove«, da so se hreščeči glasovi harmonike razlegali po vsej naselbini. Muzikant in nekaj njegovih tovarišev je bilo v prazničnih oblekah. Ti so samo spremljali svoje tovariše z nočne zmene na šiht; pred izklicevalno dvorano so se s hrupom in kosmatimi dovtipi poslovili od njih, ter so nato med vriskanjem in neskladnim prepevanjem s harmoniko na čelu odkolovratili doli proti Birtiču. Obsedel jih je nekak visliški humor, ker so imeli pred seboj svobodno noč do petih zjutraj, ker so bili umiti in čisto oblečeni, medtem ko so njihovi tovariši pred izklicevalno dvorano čakali blatni in zamazani na novo trpljenje.

Rezek glas rudniške sirene je prekinil Francetovo razmišljevanje. Planil je pokonci in se oziral za Janezom. Gnetli so se v dvorano in posedli po dolgih klopeh. Nekateri so ostali kar na pragu ali pa celo zunaj pred vrati. Nabito polna dvorana je zadišala po trohnobi, ilovici in premogu. V kotu, pred veliko sliko svete Barbare, ki prevideva ponesrečenega rudarja, se je smodila mala oljnata svetilka. Pred njo je pokleknil stari rudar Kurent in je začel z monotonim, nalomljenimi glasom moliti »Oče naš«. Za trenutek je vse utihnilo, potem pa je več sto ust hkrati odgovarjalo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh ...« V tem trenutku se je zaslišal od nekod plač deteta in od Birtiča glas harmonike. Oni pri vratih stoječi so se nekaj razgovarjali in smejali. Ko so odmolili »Oče naš« in »Zdravo Marijo« je stari Kurent, ki je pri tej zmeni že več let opravljal službo »fajmoštra«, odmolil še tradicijonalno molitev k sveti Barbari: »O sveta Barbara, ti priprošnjica in zaščitnica rudarjev, varuj nas nagle smrti, če pa se zgodi tako po božji volji, ne daj da umrjemo brez tvoje tolažbe!«

Tako so najbrže že pred dvatisoč leti klečali starorimski sužnji v apeninskih in trakijskih rudokopih pred oltarji Orka in Fortune. Ista vera v neko nadnaravno silo, ki so se je pravzaprav bali in so jo celo hoteli prijazno razpoložiti napram sebi, da jim prizanese in jih zaščiti. Isto češčenje kakor pred dva, tri in še več tisočletji, samo oblika je bila drugačna in božanstva so se drugače imenovala.

15

Ko so odmolili je vstopil višji paznik te zmene, stari Štil, s štabom ostalih paznikov ali »štajnerjev«, kakor so jih imenovali; šel je z nekim zvezkom v roki v ospredje na podij, kjer je stala miza ter je začel z visokim glasom izklicevati imena navzočih. Odgovarjali so nekateri malomarno, drugi zadirčno, nekateri so pa komaj slišno nekaj zamrmrali, tako je izklicevalec moral ime ponoviti, da se je prepričal, če je dotičnik navzoč. Poznal jih je večinoma že po glasu. Nekaj časa se je slišal samo ponavljajoči se »tukaj«, mnogi so odgovarjali še po staremi s »hier«, nekateri z »ja«, nekateri pa s pristno trboveljskim »tle«. Kdor se je oglasil je dobil v imeniku črtico, kogar pa ni bilo, je dobil piko. Včasih so skušali tudi goljufati: če je bil član kake tovarišije odsoten, se je brž drugi oglasil zanj. Če je dotičnik potem še pravočasno dospel, da se je mogel še z drugimi spustiti v podzemlje, je bilo vse dobro, če ga pa sploh ni bilo, je pa paznik pri obhodu gotovo odkril odsotnost in tedaj je bila seveda tovarišija kaznovana z globo.

Najprej so bili izklicani kopači, ki so bili zaposleni na stalnih odkopih s svojimi stalno prideljenimi vozači; zatem rezervni kopači, zaposleni po potrebi po različnih sektorjih. Vsakemu se je v kratkih formulah povedalo, kam naj gre. To vse je bilo že na predidočem sestanku paznikov določeno:

»Ti, Koprivc, boš šel na D-polje na odkop štev. 8 v tretji etaži, mesto Gorinška, ki je zbolel. Ti, Vnuk, greš z Drakslerjem na četrti sektor, kjer bosta odkopala rov, ki se je danes zjutraj zasul in ga bosta na novo podkrepila z močnejšimi debli. Les vama bo dostavila Kavčičeva tovarišija. Ti, Pirnat, pa radi vozača počakaj, da vidim, če bo kateri preostal.«

Tako je odredil vsakemu svoje: eni so šli kopati nove rove in jih izgraditi in podkrepiti z oporami, drugi so šli kopati globoke, vodnjakom podobne jaške, iz katerih so z ročnimi motovili vlačili na vrveh pritrjena vedra, napolnjena z gruščem, tretji so bili poslani v podzemni kamnolom, da nakopljejo trdega laporja, s katerim so kopači zapolnjevali izpraznjene izkope, da se niso etaže druga na drugo sesedale, četrti so vrtali in gradili nov spuščalni rov do najnižjega horiconta, ki se je pred kratkim otvoril. Tesarji so šli po rovih pritrjevati široke lesene cevi za zračni tok, popravljati lesena vrata za regulacijo vetrov po rovih, ali obijati pokvarjene lesene opaže po jaških, kovači so šli pritrjevati zrahljane tračnice po starih in nove po novih tirih in popravljati pokvarjene prestavljače tirov, čistilci so z zajemalkami in lopatami šli čistiti jamske kanale in tako dalje. Nazadnje so ostali še rezervni vozači, »Herrenschichtlerji«, ki niso bili plačani po akordu, od storitve, temveč od režije, na šiht. Ti so bili potaknjeni povsod, kjer se je rabila še kaka delovna moč: porivanje voz iz stranskih rovov v glavne, sipanje premoga iz zbiralnih jaškov v vozičke, čiščenje zasipanih rovov, dostavljanje materijala posameznim delovnim tovarišijam in še polno drugih del. Bili so tudi nadomestilo za vse, ki so slučajno od dela izostali.

France Kumberger ni bil izklican. Ker je prišel prvič na delo, ga paznik še ni imel v imeniku zabeleženega. Počakala sta z Janezom, da so bili vsi izklicani, nakar sta se javila. Paznik Štih je vzel izkaznico, ki jo je Francetu dal inženir in ga je vpisal v svojo knjigo.

»No pa pojdi za nekaj dni z Bučarjem, da se privadiš, ampak za stalno te ne morem prideliti k njegovi tovarišiji. Je tu še več starih izkušenih vozačev, ki že komaj čakajo, da jih pridelimo na izkop k akordnemu delu. Bomo videli, kako se boš obnesel. Spočetka boš moral povsod poskusiti.«

16

Šla sta nato v svetilničarno. To je bil večji prostor v strojnem poslopju, kjer so se zunaj pri oknu izdajale rudarjem, zaposlenim v jami, varnostne bencinske svetilke, ki so bile obešene v tem prostoru na dolgih železnih stojalih in osvetljevale s svojim slabotnim odsevom z apnom pobeljene stene, da se je zdelo, kakor da je tu velika mrtvašnica s tremi vrstami krst, okrog katerih goré na gosto razstavljene sveče. Iz okenca je udarjala zadušljiva toplota in težek vonj po bencinu. Tu se je urno sukal starejši moški s kozjo bradico in mrtvaško bledimi lici z dvema malima vajencema, ki so izdajali rudarjem svetilke. Vsak je oddal malo pločevinasto znamko z vtisnjeno številko in je dobil v zameno svetilko z enako številko, ki jo je bilo mogoče odpreti samo potom magneta v svetilničarni. Oddano znamko so obesili na isto mesto, kjer je visela prej svetilka in so imeli na ta način točno kontrolo, kdo je šel na delo v jamo in kdo je izostal.

Janez je javil, da je pripeljal novinca, ki bo rabil novo svetilko. Po kratkem iskanju mu je svetilničar izdal eno s številko 735, ki so jo že mnogi pred njim uporabljali.

»To je vaša številka in svetilka. Pazite nanjo. Če jo pokvarite, jo boste plačali.

Doli pred šahtom se je medtem razvijal svojevrstni promet. Dvoje železnih koles na visokem spuščalnem stolpu, preko katerih so tekle debele spuščalne vrvi iz žice, se je bliskovito naglo sukalo drugo proti drugemu in vsakokrat je rezko zacvililo, kadar sta se ustavili. Obenem je parni stroj v strojnici, ki je odvijal spuščalne vrvi in spuščal in dvigal kletke iz globočine podzemlja, spuščal iz sebe v kratkih, močnih sunkih vročo paro, kakor lokomotiva brzovlaka, ki drvi po tiru.

V prometu sta bili dve vzporedni kletki, ko se je gornja začela spuščati v globino, se je spodnja začela dvigati od tal kakor ogromna tehtnica. Sredi poti sta se v šahtu srečali. Vsaka je nosila devet mož. Eni so se vračali iz podzemlja, drugi so se spuščali doli na delo. Izstopajoči so bili blatni in mokri in črni ko krtje. Kjer bi se pod razveznjenimi blatnimi pokrivali moralo razločiti obraze, se je videlo samo dvoje belih očesnih jabolčic. Izmučeni in težkih korakov so izstopali iz kletke in se opotekali preko tračnic tirnega omrežja, ki je vodilo k šahtu. Odhajali so skozi špalir onih, ki so čakali v dveh zaporednih vrstah, da se spuste v podzemlje. Znanci so se pozdravljali med seboj. Oni, ki so delali na istih izkopnih številkah, so poročali novodošlim sodelavcem vse, kaj je bilo in kaj še zna biti »novega« na izkopu, ali kakor so se izražali, na »ortu«.

»Danes smo prišli do hudičevo trde plasti. Šest »špicajznov« sem skrhal. Pobral sem še prej skrhane in nesem sedaj vse vkup v kovačnico, da nam jih zopet naostré. Nakopali smo komaj z velikim trudom štiri vozičke.«

»Sem že včeraj slutil, da bo nekaj takega prišlo, premog je postajal vedno bolj kamenit. Danes sem se zato dobro založil s sveže naostrenimi čekami. Da bi le ta plast ne bila predebela, sicer bo ta mesec slab zaslužek.«

Drugi je zopet poročal svojemu nasledniku: »Naš rov je danes čisto stisnilo. Moral sem en par podpornikov, ki so bili nalomljeni, zamenjati z novimi. S tem sem se zamudil pol šihta. A še vedno voziček komaj potisneš skozi. Če tlak ne popusti, bomo morali žrtvovati par šihtov, cel rov obsekati in na novo podkrepiti.«

»Da bi jih vrag. Vedno nam določijo tak izkop, da se moremo za dve kronvi ubijati. Ne prideš pa ne prideš do poštenega zaslužka. Zakaj pa Drakslerja pušča že celo leto na dvanajsti, kjer se mu premog kar siplje in so stropi trdni, da mu jih ni treba niti podpirati.«

»To, dragi moj, je pa kaj drugega. Draksler je nadzornikov svak.«

17

»Svak gori, svak doli, vsi imamo enake želodce in vsak kopico otrok v bajti.«

Tretji je poročal, da so z izkopom dosegli že pred leti izpraznjeno jamo, kjer se je najbrž zasip vnel, kajti vročina je strašna in na »ortu« leži dim tako, da komaj vidiš roko pred seboj. Nasledniki naj pazijo, da se stari, tleči zasip nenadoma nanje ne vsuje. Zjutraj pa naj javijo inženirju, da bo dal napraviti vodne cevi za morebitno gašenje.

Četrti je zopet tožil, da njihov odkop vedno bolj zamaka voda. Naj pazijo, da nepripravljeni ne prederejo vodne žile, ki je gotovo kje v bližini.

Tako so se predajala poročila od zmene na zmeno o vsem, kar bi se zdelo postranskemu človeku brez pomena, tukaj je pa vsaka najmanjša sprememba igrala važno vlogo, ker so bila od nje odvisna življenja mnogih, ali na vsaj njih socijalna dobrobit. Neveščemu bi se zdelo nevažno, če je med celim gozdom podpornikov eden malo nalomljen, veščak pa, ki bi si ga dobro ogledal, bi takoj videl, da nad tem stebrom strop nevarno visi, da bo držal še komaj dve ali tri ure, če se podpornik takoj ne izmenja. Če bi se pustil v nemar, bi se utrgal ves strop in bi zasul rov, rudarji pa bi se znašli kakor miši v pasti in preden bi se tovarišem posrečilo, da jih osvobodé, bi se nemara že vsi zadušili, če jih ne bi že prej zmečkalo.

Večina se je zavedala vseh podobnih možnosti in je bila oprezna. Bili so pa med njimi tudi lahkomiselniki, ki so se pred vsem gnali za zaslužkom. Če je bil odkop ugoden, premog mehak, so ga grabili skupaj do onemoglosti in nasipali v enem šihtu po dvajset do trideset vozičkov in so zaslužili do osem, devet, tudi deset kron in se pri tem niso dosti brigali na osebno varnost, boječ se, da ne bi zgubili pri tem preveč časa, sedaj ko je položaj tako ugoden. Pazniki so jih morali marsikdaj s hudim prisiliti, da so si zavarovali strop nad glavo. Navadno to ni trajalo dolgo; kmalu so jih premestili na slabejšo številko, kjer so komaj služili za vsakdanji koruzni močnik. Edinole posebna kasta protežirancev, ki se je radi svojih rodbinskih ali drugačnih zvez solnčila v milosti gospodov, je stalno lahko grabila premog takorekoč z golimi rokami. Ostale tovarišije jih radi tega kajpada niso nič kaj prijazno gledale in morali so marsikako pikro molče vtakniti v žep.

Tu in tam so se pa nahajali tudi posamezni samogoltniki, ki so povsod, kamorkoli so jih porinili, hoteli izvleči maksimum dobička, dasiravno so se gnali pri delu za žive in mrtve. To so bili navadno bajtarji, ki so si kupili kje kak kos brda in si postavili nanj kočo, največkrat polovico na dolg. Sedaj so se gnali z delom do onemoglosti, pol dne v jami, ostalo pa še doma, kjer so si privoščili komaj par ur počitka. Privoščili si niso nikakega razvedrila, nikakega priboljška. Dati šest krajcarjev za četrt vina bi se jim zdela neodpustna potrata. Bila jih je navadno sama kost in koža, ki pa je vsebovala močno, nezlomljivo voljo. To so bili največji egoisti med vso knapovščino, ki niso imeli najmanjšega smisla za solidarnost in bi za par desetic izdali svojega brata. Bile so to izredno močne individualnosti, ki bi v drugih okoliščinah mogoče ustvarjale čudeže.

Tudi ti niso bili med svojimi tovariši priljubljeni; radi njihove uspešne produkcije, so jih imenovali »rajserje«, kar se je smatralo za priznanje sposobnosti pri delu in je marsikateremu laskalo, a obenem so jih radi njihove lakomnosti in štedljivosti psovali z »lačenpergarji«, kar pa je bila huda žaljivka. Pri skupnih akcijah rudarjev so se ti »rajserji« in »lačenpergarji« vedno oddvojili in ob stavkah so bili prvi stavkokazi. Pri rudniški upravi so pa bili seve radi teh svojih lastnosti zelo priljubljeni.

V nasprotju s temi so bili pa dobričine, veseljaki, ki so znali zbijati šale, ki se v gostilni niso branili, če so jim ponujali kozarce in so tudi sami plačali kak liter v družbi, ki se pri delu niso pretegnili, z izgovorom, »saj je jutri še en dan« in »gospodu sem že zaslužil za pečenko, sebi pa za koruzne žgance, več pa ne potrebujem,« splošno priljubljeni in povsod poleg, kjer je bilo kaj »los«.

18

Raznoliki so bili ljudje, ki so sedaj prihajali iz podzemlja in se spuščali vanj, telesno in duševno. Od šestnajstletnih fantičev do sedemdesetletnih starcev, zdravi in bolehni, močni in slabi, zastavni in pokveke, dobrodušni in zadirčni, veseljaki in melanholiki, družabni in prepirljivi, falirani študentje in analfabeti, dobričine in asocijalni tipi. Iz strojarne je puhala para v nepretrganih močnih sunkih, v spuščalnem stolpu so škripala kolesa in signalni zvonec je venomer brnel, ko je vstopalo po devet in devet mož v kletko, dokler ni vso to maso črnih postav pogoltnila globoka jama.

France je vstopil z Janezom. Srce mu je nemirno bilo in po hrbtu ga je spreletaval mraz, ko je stal na tanki železni plošči nad globokim prepadom. Roka, v kateri je držal okroglo varnostno svetilko, se mu je tresla, ko je iskal opore, za katero bi se prijel. Tedaj zabrni zvonec in isti hip je pognalo kletko kvišku, da se je Francetu zdelo kakor da ga je nevidna roka pograbila za pleča in potisnila k tlom. Drugi signal in Francetu so se izpodmaknila tla pod nogami in zdelo se mu je, da pada, pada s kletko vred v to brezdajno temo. Srce mu je zastalo in vsak hip je pričakoval nekaj strašnega. A že je čutil, da pada počasneje in naslednji hip se je znašel v svetlobi električne obločnice, ki je visela na zidanem oboku prostránega prostora, polnega ljudi in vozičkov. Vratica na nasprotni strani kletke so se odprla in poskakali so skozi kap umazane vode, ki je curljala po šahtu.

Francé se je začuden oziral. Saj tukaj ni tako strašno. Izgleda kakor na kakem malem kolodvoru. Nad njim se boči širok, trdno zidan obok in po tleh se vijejo železni tiri, na katerih stoje dolgi vlaki vozičkov, praznih ali napolnjenih s premogom, ki jih mladi fantje med krikom in vikom prerivajo gori in doli po podolgastem prostoru. Ravnokar je dečko v raztrganih cunjah, ki bi mu prisodil komaj petnajst let, v diru prignal iz črnega rova nov vlak, v katerega je bilo spredaj vpreženo mršavo kljuse, ki je komaj odmikalo svoja kopita pred pritiskajočimi vozički. Ko je konjič prišel v električno razsvetljeno podšahtno postajo, je naučeno stopil na medtirje, da ga niso vagončki od zadaj pritisnili ob spredaj na tiru stoječe. Fanté, ki je sedel na prvem vozičku in poganjal konja, je hipoma skočil na tla in z urno kretnjo odpel svojega konjiča in ga obrnil ter ga na drugem tiru zopet pripel k vlaku praznih vozičkov, da jih popelje nazaj, odkoder je prišel. S polnega vagona je snel železne kljuke, s katerimi so bili vozički med seboj zvezani in je z njimi spel prazni vlak. Naslednji trenutek je že zopet pognal konja, sponke so se napele, vagoni so zašklepetali in prazni vlak se je pognal v diru v črni rov proti dobre tričetrt ure oddaljenemu nalagališču. In tako brez prestanka, vsako uro, deset do dvanajstkrat na šiht. Če bi Zevs kedaj vedel o tem, bi gotovo Tantalu naložil to za pokoro.

Rudarji so jo mahnili za odhajajočim vlakom. Janez je predstavil Franceta svojemu starešini, prvemu kopaču, staremu Kurentu, ki je gori v izklicevalnici malo prej molil k sveti Barbari:

»Novega vozača sva dobila. Je iz mojega kraja doma. Močen je zadosti.«

»Tako, tako. Prav. Da ne bomo več fretarili vsak dan z drugim. Ko se eden malo privadi, pa nam ga vzamejo. Če se boš izkazal, bom zahteval, da te za stalno pridelé naši tovarišiji. Kako ti je ime?« »Franc Kumberger.«

»Kumberger? Čisto domače ime. Pa ja nisi s Kuma doma?«

»Jaz ne, a moj oče je pravil, da se je njegov ded preselil s Kuma na Reber.«

»Sicer pa to ni važno. Glavno je, da si delaven in da si daš kaj dopovedati. Na, nesi ta toporišča. Sem moral vzeti v lesostružnici nova, ker mi je prednik s popoldanske zmene javil, da so jih polomili.

19

Rov, po katerem so šli v gosjem maršu, da se je videlo od daleč, kakor da se pomika naprej samo veriga bingljajočih lučk, je bil spočetka vsekan v živo skalo, ki se je solzila, da so plameni luči odsevali v drobnih kapljicah, ki so polzele po kamnu. Izpod šahta je bril za njimi močen tok ledenomrzlega zraka, da je Franceta v lahkem suknjiču kar zima stresala. Čez kakih deset minut hoje so prišli do težkih lesenih vrat, ki so neprodušno zapirala rov. Za temi vrati se je slišal šum, kakor da pada tam po skalah ogromen vodni slap. Prvi v vrsti se je uprl z nogo ob podboje in je z obema rokama odprl vrata proti silnemu zračnemu pritisku od zadaj. Šum je naenkrat utihnil. Mimoidoči so si redoma podajali vrata iz rok v roke in so jih tiščali k steni, da se niso zopet zaloputnila. Francé, ki je šel zadnji, jih je izpustil za seboj in že isti hip so se z glasnim pokom zaprla in pahnila Franceta, ki se ni dosti hitro umaknil, naprej, da se je zaletel v Janezov hrbet. Za vrati je sedaj zopet zašumel zračni slap, kakor so ga poprej slišali na tej strani, kjer je bilo sedaj vse mirno.

Janez mu je pojasnjeval: »Šli bomo še skozi več takih vrat. To so zračna vrata, ki regulirajo tok zraka, ki prihaja od zunaj skozi šaht. Da lahko kroži zrak po vseh rovih, se mora njegov tok na več mestih zapreti in ga naravnati v določeni smeri po stranskih rovih. Če bi tega ne bilo, bi imeli sicer zrak po glavnih rovih, kjer bi ležal negibno, bi se hitro kvaril in slabo izmenjaval, medtem ko bi ga v gotovih predelih in na izkopih sploh ne bilo. Regulacijske naprave pa poganjajo zrak v vse kote. Kljub temu ga na izkopih, kjer ni odvodnih možnosti in ne prehodov, po katerih bi se lahko zrak pretakal, še vedno primanjkuje. Radi tega imamo ponekod po glavnih rovih postavljene vetrenjače na električni ali ročni pogon, s katerim se potiska zrak po širokih lesenih ceveh na izkope.«

France je le s težavo sledil Janezovemu pripovedovanju. Zdelo se mu je vse tako komplicirano in učeno. Mislil si je pa, ko bom že tako dolgo pri rudniku kakor je on, bom tudi imel vse to v malem prstu.

Med potjo so prihajali na križišča, odkoder so se cepili podzemski tiri na desno in levo:

»Vidiš, ta tir vodi pod star šaht, po katerem spravljajo les in drugi materijal v jamo, a skozi novi šaht, po katerem smo se mi spustili v jamo, se celi šiht vrši neprekinjeno dviganje vozičkov s premogom. Vsako minuto štiri vozičke, vsak z eno tono premoga.«

Šli so dalje: »Tu vodi tir na staro »Marijino polje«, ki je že davno izkopano. Nahajajo se tam še samo zračni tuneli. Kakih dvesto korakov od tu naprej je »A-polje«, kjer se še zadnji izkopi izpraznjujejo. V daljših presledkih od A-polja sta B in C-polji, ki sta tudi že povečini izpraznjeni. Mi gremo na D-polje, kjer je poleg E-polja točasno največ izkopov v obdelavi. V dobrih petih letih je eno polje izpraznjeno, izkopi napolnjeni z nadomestilom, gruščem, laporjem in lignitom, in potem je treba iskati novih polj za eksploatacijo. Seveda, dokler ne bo vsa ta debela plast premoga pod vso hrastniško okolico izkopana. Potem bodo pač stale strojnice zapuščene, zunaj pa separacijsko rastel mah, tovarniški dimniki se bodo porušili in v rudarski naselbini bodo prazne hišice počasi razpadale. Ampak tega se nama še ni treba bati. Mogoče bo to šele čez sto let.«

»Čudno, jaz sem pa mislil, da premoga sploh nikdar ne more zmanjkati, da se razteza pod vso zemeljsko površino,« je dejal France, ki je občudoval Janezovo vsevednost.

Tedaj pa se je oglasil še stari Kurent: »Ne fant, premog se ne nahaja povsod, sicer bi ga lahko kopali, kjer bi se komu zljubilo. Tudi ga ni povsod enako na debelo. Tule pri nas je plast precejšnje debeline, ponekod celo do dvajset metrov in leži v prelomljeni, zelo strmi poševnosti. Po drugih krajih, zlasti koder so velike ravnine, pa ležé plasti skoraj vodoravno le malo nagnjeno in so včasih komaj po pol metra debele. Tam se morajo kopači plaziti po trebuhu.«

20

»Iz česa pa je premog, kako je nastal? Kaj je to pravzaprav?« je poizvedoval France dalje. »Zunaj pred šahtom sem namreč opazoval grude premoga, naloženega v vozičkih, pa izgleda kakor zôglenel les, kakor okamenelo lesno oglje. Ponekod se še dobro pozna lesna rast in celo grče, zlasti pri takih kosih, ki so še bolj rujavi, ki menda še niso čisto okameneli.«

»Ne motiš se fant,« je pojasnjeval starec, »čital sem nekoč v neki knjigi, da je premog res nastal iz lesa. Pred stotisoč ali milijon leti, kdo bi to vedel, je bilo na zemlji veliko bolj toplo ozračje kakor je danes. Takrat je bila vsa zemlja gosto preraščena z bujnim rastlinstvom, z velikanskimi drevesi, neprodirno preraščenim z gostim srebotjem, debelim kakor moja noga nad kolenom, vmes pa se je gosto razrastla vsakovrstna zelenjad, praprot na primer je bila takrat večja kakor danes največja drevesa. Po teh goščavah so se pa podila fantastična čudovišča, gorostasi mamuti in sauriji, katerih redki okameneli ostanki vzbujajo danes največje občudovanje.

»Tedaj so pa tudi ljudje v tisti dobi morali biti pravi velikani?«

»Če je človek takrat že eksistiral, nihče ne ve; dosedaj najdeni sledovi pračloveka so iz mnogo poznejše dobe.«

Francetu se je zdelo pripovedovanje starega Kurenta kakor čudovita pravljica, ki je vse njegovo dosedanje pojmovanje o postanku in razvoju sveta grozila postaviti na glavo.

»Kako pa, da danes ni več sledu o vsem tem; kam je ta svet izginil?«

»Vidiš, nahaja se tu notri v podzemlju in mi gremo, da ga spravljamo zopet na dan. Pred stotisoči ali milijoni let so se izvršile na zemlji velike izpremembe. Zemlja je menjala svojo površino. Njena prvotna toplota se je začela zniževati, njena skorja se je začela ohlajati in s tem gubančiti. Iz poprej ravne površine so se začele dvigati gore, mehka in prožna površinska plast se je začela strjevati in okamenjevati. Kjer se je površina vzbočila v gorat greben, je pokopala pod seboj v globočino velik del prej bujno zarasle površinske ploskve, z drevjem, rastlinstvom in živalstvom vred. Ta mehka plast se je potem s pogreznjenim rastlinstvom vred začela v nedrijih zemlje počasi strjevati in spreminjati v črn ogelj. Čim dalje se je ta proces vršil in čim starejši je ta ogelj, tembolj je trd in kamenit. Na podlagi tega svojstva znajo učeni geologi tudi približno izračunati, koliko desettisočev let je rabila kaka zemeljska plast, da je dosegla današnjo obliko.«

»Moj brat Tone, ki je sedaj v Ameriki, prej pa je delal v Nemčiji, je pa pisal od tam, da je tam rudnik pri rudniku, pa vse v ravnini. Kamor seže oko, se ne vidi nikjer nobenega hriba. Kako pa je potem tam premog nastal?«

»Površina zemlje se počasi, človeku skoraj neopazno, vendar neprestano spreminja. Tam, kjer so danes razsežne celinske ravnine, se je razlivalo v pradavnini morje, a mnogo tisočev milj, ki jih zavzema danes morje, so bile nekoč stara zemlja. Nižine Porenja, južne Rusije, Amerike in drugod, so v predzgodovinski pradobi bile v toplem močvarnem ozračju preraščene z neprodirnim bujnim rastlinstvom. Ohlajevanje in preoblikovanje zemlje je pa povzročilo, da so z novonastalih gor zdrsnile vrhne zemeljske plasti, ki so se dvignile z njimi vred, in so na široko zasipale preostale nižine. Radi teh sprememb so se mnogokje tudi znižale pokrajine, tako da jih je zalilo morje, ki je ostavilo na njih grušč, blato in debele plasti poginulih morskih živali. Tekom naslednjih razvojnih dob so se pa te preplavljene nižine začele počasi zopet dvigati iz morja, ki je bilo potisnjeno nazaj v svoje današnje bregove. Nekdanje bujno rastlinstvo, morsko blato in kadavri morskih živali so sedaj obležali pod mnogo metrov debelo plastjo nanesenega in naplavljenega grušča, kjer so se v procesu gnitja in kemičnega pretvarjanja začeli spreminjati v posebno, čim starejšo tem tršo plast, ki je radi svojega organskega značaja gorljiva.«

21

»Sedaj približno razumem. Iz tega sledi, da čim je kakšna ruda ali kamen trši, tem starejši je.«

»Točno!«

»Sedaj tudi razumem, kar mi je pravil oče, da celo savsko in dravsko polje sestoji iz več metrov debele plasti okroglega rečnega kamenja, na katerem leži samo pol metra debela plast prsti. Ta polja so gotovo morala biti kedaj tudi preplavljena?«

»Prav gotovo. Ves ta rečni grušč so vodne mase kedaj naplavile iz hribovitih pokrajin in so ga odložile v ravnini, kjer so se ustavile, dokler si niso izdolble izhoda.«

»Pravijo, da kameno olje, petrolej, tudi črpajo iz zemlje. Kako pa je to nastalo?«

»Na sličen način kakor premog. V morju živi milijarde rib in drugih morskih živali, ki jih človek še ni nikdar videl. Ko so se nekatere pokrajine dvignile iz morja in je voda odtekla, je ostalo na suhem in v kotanjah cele kupe teh živali, ki so poginile in jih je sčasoma pokrila zemeljska plast. A tudi v morju samem pogine teh morskih živali brez števila, zlasti kadar izbruhne kaka ribja kuga. Mornarji pripovedujejo, da so v gotovih morskih predelih zašli večkrat na mesta, kjer je bila morska površina na milje in milje daleč pokrita z več metrov debelo plastjo morskih rib, ki so poginile po kaki posebni bolezni, tako da si je parnik le s težavo rezal pot skozi tako goščo. Vse to se je potem pogreznilo na morsko dno, kjer je to ribje pokopališče sčasoma prekril morski pesek. Zlasti gotove morske globine in kotanje so znane kot skladišče mrtvih rib, kakor da bi te nalašč tja hodile umirat. Ti kadavri mrtvih morskih živali se potem pod zemljo spreminjajo potom razpadanja in kemičnega presnavljanja iz organskih v anorganske snovi, maščoba se spremeni v olje. Tega olja so ponekod velikanski rezervari, ki se zde neizčrpni. Vsaj zaenkrat.«

France je kar zijal in se čudil toliko učenosti. Le odkod ta mož vse to ve. Ravno ga je hotel vprašati, ko so zavili iz glavnega rova v stranskega, mnogo nižjega, iz katerega je zadišalo po trohnelem lesu.

»Fant, zdaj pa le pazi, da si glave ne razbiješ. Sicer bi zanjo ne bilo toliko škoda, a nerodno bi bilo, če bi nam kako prečko izbil in povzročil zasip.«

Šli so skozi vzdušna vrata, za katerimi je naenkrat prenehal občutek svežega prepiha. Bilo je kakor da so prišli v toplo zakurjeno vlažno kuhinjo. Ozek rov je bil ob tiru ves založen z različnim lesom, bruni, deskami in latami.

»Tale kup je naš,« je ugotovil Kurent. Popoldanska zmena ga je spravljala v jamo. Naložiti bomo »cizo« in vzeli s seboj kolikor bomo potrebovali.«

Morali pa so čakati na »cizo« še dobre pol ure, ker jo je ravno uporabljala neka druga tovaršija za svoj les. Ko so končno dobili »cizo«, mal voziček, ki ima samo dno in štiri ročice, so naložili spodaj debela debla, podpornike, na nje droben les za vmesno zakrepitev, na vrh pa deskekrajce. Celo naložbo so povezali z vrvjo.

Porinili so cizo po tiru, a že po par korakih se je zadela v oviro, v kup lesa, naloženega ob strani in je klecnila s tračnic. Mučili so se in vzdihovali precej časa, da so jo postavili zopet na tračnice. Oprezno so rinili naprej, zadevajoč s tovorom zdaj v desno, zdaj v levo. Za kakih trideset metrov je bilo poti konec; tam je zijala iz globine črna luknja, razdeljena v dva dela. Večji predel je bil obit z gladkimi bruni in namenjen za spuščanje materijala navzdol. V manjšem predelu se je pa nahajala lesena lestva.

»Hajd fanta, vidva pojdita doli, da bosta odvzemala les, ki vama ga bom spuščal. Ti Kumberger pazi, da kaj ne dobiš na glavo.«

Spodaj pri luknji sta čakala, kdaj bo zaklical stari »pozor« in ko je padlo bruno pred nju, sta ga hitro pograbila in odnesla stran ob stene, kjer sta zlagala kos na kos. Nato je Janez zakričal »gotovo« in naslednji trenutek je priletelo novo bruno po jašku.

22

Ko je bilo vse zloženo v spodnji etaži, je šel Janez zopet iskat novo cizo, ki je bila na vsaki etaži samo po ena. Ravnokar jo je uporabljala neka druga tovaršija, ki je tudi spravljala les in Janez je moral čakati, dokler ni bila gotova.

Zopet so naložili, zopet peljali po ozkem in zamotanem rovu, po razklopotanem tiru s skrivljenimi tračnicami, zopet so morali cizo parkrat vzdigovati, ker se je iztirila, in zopet so obstali pred enakim malim spuščalnim jaškom, po katerem so spuščali svoj les navzdol na tretjo etažo. K sreči je tam stala prazna ciza, ki je trenutno ni nihče uporabljal, in France in Janez sta takoj začela nalagati, medtem ko se je Kurent pripravljal, da po lestvi skozi ozko luknjo prileze za njima. Tedaj je vprašal France Janeza:

»Odkod pa ve stari vse te učenosti, ki jih je poprej razkladal. Saj je govoril kakor kak profesor.«

»Stari ve še marsikaj drugega. Ima dva študirana sina. Starejši je dokončal gimnazijo in namerava iti na visoko šolo. Mlajši je pa tudi bil v Ljubljani v samostanskem internatu, kjer pa je ušel, ker se mu ni dopadlo. Dosti je stari slišal od svojih fantov, še več pa se je naučil iz knjig, ki jih imajo pri njem doma polno omaro.«

»Jaz grem takoj na odkop,« je dejal stari, »vidva pa čimprej pripeljita les.«

Rinila sta cizo nekaj časa naravnost, nato pa je bilo treba v ostrem ovinku zaviti na levo in pozneje zopet na desno. Ovinki so bili tako ostri in tesni, da štiri do pet metrov dolgih podpornikov nista mogla podolž spraviti naprej. Morala sta jih pri vsakem ovinku razložiti in vsakega posameznega pokončno prenesti skozi ovinek. Nazadnje sta vendar dospela pred izkop. Tam sta razložila les tesno k steni in France je odpeljal prazno cizo nazaj, kjer so jo vzeli. Ko se je vrnil, sta Kurent in Janez že pridno mahala z ostrimi čekani po široki premogovni steni in odvaljevala cele kose bleščeče rude, ob svitu motnih leščerb, kakor dva, do pasu naga podzemska demona.

Janez mu je pokazal, kaj naj dela:

»Najprej si sleči srajco. Oblečen tu ne boš mogel delati.«

France si ni dal dvakrat reči, saj je bil že do kože premožen in se mu je pôt zlival po bedrih v škornje.

»Porini ‚gare‘ tu sem do konca tira.«

Gare so bile podobno vozilo kakor ciza, le s tem razločkom, da so imele štiri lesene stene pritrjene s kljukami na železne ogelne ročice tako, da je bilo vsak čas mogoče sneti poljubno izmed štirih strani.

»Tukajle imaš železne kadunje, tu pa motikogrebačo. Z grebačo napolni kadunje in jih izsiplji v gare, dokler ne bodo polne. Potem ti bom jaz pomagal jih odpeljati in ti bom pokazal, kako in kam jih moraš izprazniti.«

France se je z vnemo lotil posla, čeprav je bil že precej utrujen. Ni hotel, da bi ga kdo imel za mevžo. Grabil je premog z motiko v kadunje, jih nosil polne k garam, dvigal visoko nad glavo in izsipaval premog vanje. Ko je ponovil to kakih štiridesetkrat, so bile gare polne.

Pristopil je Janez in skupno sta jih odrinila, opiraje se s hrbti v zadnjo steno, iz odkopa v rov. Ponekod so se zagnale, da sta jih morala zadrževati, drugod sta se morala zopet s hrbti upirati, da sta jih zrinila po strmem tiru.

»Glej, na temle mestu se moraš vedno cel obesiti na zadnjo stran, da se prednji konec gar nekoliko dvigne, ker so tračnice tu neenako spojene, sicer se ti gare »zakoljejo«, to se pravi, padejo s tira. Tukajle, na tem mestu, moraš pa zadnji konec gar močno tiščati na levo, ker ležé spojni konci tračnic navzkriž. Tamle, kjer je rov čisto stisnjen in nizek, pa ne smeš držati rok zgoraj na robu stranice, ker bi ti sicer nalomljene prečke lahko posnele kožo s prstov.«

Med takimi navodili sta končno pririnila gare do zbiralnega šahta, v katerega so iz vseh etaž izsipavali premog.

23

»Sedaj pa pazi.«

Z grudo premoga je Janez izbil kljuko, s katero je bila stranica pričvrščena na ročico, z naglo kretnjo je stranico, ki jo je izsipajoči se premog odbil, potegnil na stran, da ni padla v odprtino, nato pa je nagnil gare nad šaht, se obesil nanje in jih dvakrat, trikrat premikastil, da so se popolnoma izpraznile. Stranico je nato zopet pričvrstil nazaj.

»Pri tem delu moraš biti dokaj spreten. Ko odbiješ kljuko, moraš paziti, da ti premog ne vrže stranice v šaht, sicer bi jo šele drugi dan dobil nazaj, tam doli, kjer se izpraznjuje. Pa tudi cele gare ti kaj rade zdrknejo v luknjo in tedaj je treba dosti truda, da se jih zvleče nazaj.«

Še parkrat je pomagal Janez Francetu voziti gare, potem pa je rekel:

»Zdaj pa le sam poskusi. Če se ti kaj pripeti, pa pridi povedati.«

Že prvič, ko je sam vozil, je »zaklal« gare tako, da so se kolesa zarila globoko v blato med tirnimi pragovi. Upiral se je z nogama, z rokama, potem s hrbtom, da je bil ves opraskan in lisast po koži, a gare so stale kakor pomrznjene. Ker se le predolgo ni vrnil na odkop, je šel Janez pogledat, kaj je z njim.

»Ali imaš koline? Ne gre? Poskusiva oba.«

A tudi oba skupaj nista nič opravila. Kolesa so se bila pregloboko vdrla.

»Morava jih izprazniti.«

Zmetala sta premog iz gar, ki sta jih potem prazne lahko postavila na tračnice in znova napolnila.

»Ampak sedaj pa pazi. Sicer ne bomo nocoj niti ene krone zaslužili. Že z lesom smo se zamudili dve uri.«

Še enkrat je imel France smolo to noč; gare so mu pri izsipavanju zdrknile v šaht. Preveč jih je bil nagnil, pa so ga potegnile za seboj in so sedaj ležale kakor vzidane povprek v odprtini. Moral je iti po pomoč. Stari Kurent ga ni nič kaj prijazno sprejel:

»Sicer si še novinec, ali malo več spretnosti bi pa že lahko pokazal. Kam pa pridemo, če bomo vsak trenutek imeli take zadržke. Še za koruzni močnik ne bo.«

Z združenimi močmi in pomočjo drogov in vrvi so izvlekli gare zopet na tir.

Polpetih je že, ampak dvoje gar še moramo dati. Prej ne gremo domu.«

Francetu je bilo kakor, da se mora vsak hip od silne izmučenosti zgruditi na tla. Srce mu je delovalo kakor kladivo, žile v sencih so mu bile kakor da hočejo vsak hip počiti; v ušesih mu je šumelo kakor da stoji kje ob gorskem vodopadu, klobuk na glavi ga je težil in mu žgal čelo, kakor da mu je glava ovita z razbeljenim obročem. V oči ga je grizel znoj, ki mu jih je zalival, od vsakega lasu so polzele znojne kapljice in se zlivale po hrbtu in po prsih za pas, kjer so se jim pridružili novi znojni potoki in brzeli preko ledij in beder v škornje, v katerih so se mu mokre cunje zgubale in ga žulile in je pri vsakem koraku začofotale kakor da hodi po vodi. Pri delu mu ni bilo treba pljuvati v dlani kakor takrat, ko je v gozdu cepil drva ali okopaval vinograd, moral si jih je stalno brisati ob hlače, da mu ni iz mokrih dlani grebača spolzela. Dasi utrjene in vajene dela, so mu dlani hitro pordečile, mokra koža, ki se je stalno drgnila ob lesen ročaj, je začela odstopati in pojavili so se veliki, mehki, s krvjo podpluti mehurji. Od železnih kadunj, ki jih je neštetokrat nasipal, dvignil in zopet izpraznil, so se mu pod palci pojavile pekoče vgrebotine in odrge. Od neprestanega pripogibanja in s lanjanja ga je začelo v križu strahovito boleti in nazadnje se sploh že ni več mogel vzravnati. Klobuk je že davno odložil, najraje bi bil še hlače slekel in sezul škornje, če bi mogel po teh ostrih premogovih drobcih hoditi bos. Vročina je bila na odkopu neznosna; če je s stropa kanila voda na njegov razgaljen hrbet, se mu je zdelo kakor da je brizgnil krop po njem.

24

Nobenega prepiha, nobene sveže sapice ni bilo v tem prostoru. Zrak je ležal negiben kakor svinec in pljuča so le s težavo delovala. Žejalo ga je neprestano, da bi izpil cel potok. Steklenico črne kave, ki jo je prinesel s seboj, je izpil še med spravljanjem lesa, še preden je prišel na odkop. Zunaj v rovu je stala lesena čutara z vodo, ki je bila že čisto topla, a France je vsakokrat, kadar je pripeljal mimo gare, pil iz nje v dolgih požirkih, dasi ga je Janez svaril, češ, ta voda ni kaj prida. Od preobilice vode se mu je napihnil želodec in slabo mu je postajalo, a žeje si ni mogel ugasiti. Izgledalo je, da je vsa zaužita voda že v nekaj trenutkih zopet izstopila skozi njegovo kožo in se mu zlivala v škornje. Čim bolj je pil, tembolj ga je žejalo in tembolj se je potil.

V peklu na noben način ne more biti hujše kakor tu notri. Čudil se je svojima tovarišema, da se nič ne pritožujeta in delata kar naprej.

Nazadnje je tudi to minilo; France je zapeljal zadnje gare. Ko se je vrnil, sta bila tovariša že oblečena in sta pospravljala orodje.

»Zdaj pa le brž, smo menda že zadnji. Z drugih odkopov so že odšli.

France je s srajco najprej odrgnil z života prilepljen premogov prah in jo je mokro oblekel.

»Tele skrhane špicajzne boš nesel.«

Šli so. France je komaj še vlačil noge za seboj. V križu ga je držalo, da se kar ni mogel zravnati. Pri najtežjem delu tam zunaj ni bil nikdar tako zbit.

»Kaj pa se držiš kakor polita kokoš,« ga je dražil Janez. »Ali te križ boli? Tudi mene je, preden sem se privadil. Sedaj mi pa ne napravi več dosti. Tudi ti se boš privadil in utrdil. Veš kronic ne dajejo zastonj.«

Vrag naj vzame kronice in knapovščino, si je mislil France. Pobral bmi svoje češplje in šel, odkoder sem prišel. Tam so sicer krone bolj redke, a človeku vendar ni treba pri delu duše loviti.

Lezli so po lestvah navzgor, šli med kupi zloženega lesa in ko so zaprli prva zračna vrata za seboj, jih je objela hladna struja svežega zraka. Izmučena pljuča so ga željno srkala vase. Ko so prišli v glavni rov, je bilo že povsod vse mirno, samo tam daleč pred njimi je bingljal niz drobnih lučk, ki so hitele proti šahtu.

»Pa smo res menda že zadnji. Podvizajmo se, sicer bo izvažanje moštva prej končano, preden pridemo.«

Bližje šahtu so jih še začeli srečavati prvi iz jutranje zmene. Vsakokrat se je bilo treba stisniti ob steno, da so oni lahko prešli mimo.

Pod šahtom so morali še vendar malce čakati; izmenjava moštev še ni bila končana. Postavili so se v vrsto za drugimi in se korak za korakom pomikali h kletki. Tu je vlekel tenak, hladen prepih. Razgretega in premočenega Franceta je začelo tresti.

»No, kaj pa ti je? Ali imaš mrzlico?« se je pošalil Janez, ki je stal tik za njim. »Kaj bo šele pozimi, ko boš stal tukaj na zmrznjenem blatu in bodo po šahtu doli visele debele ledene sveče. Vsemu se bo treba privaditi.

Končno so se vendar dvignili. Zunaj je solnce stalo že visoko. Franceta je nenadna solnčna svetloba skoraj oslepila. Oprijemal se je pred šahtom stoječe vrste vozičkov in je z napol zaprtimi očmi taval naprej. Le polagoma je mogel z očmi objeti vse to svetlobno razkošje. Zdelo se mu je, kakor da se je nanovo rodil in da prvič vidi ta svet v čisto drugačni luči. Odnesla sta z Janezom kopače v kovačnico, potem pa sta jo mahnila domov.

25

Francetu je bilo kakor da je pijan. Šele škaf mlačne vode, ki ga je gospodinja postavila predenj, da se umije, ga je nekoliko osvežil. Moral se je sleči skoraj do nagega, da se je mogel očistiti po vsem telesu in bilo mu je nekam nerodno, v prisotnosti Trpinke in njene hčere, ki pa se za svojega »purša« menda nista dosti zmenili. Izmenoma sta se z Janezom drug drugega odrgnila po hrbtu in ko sta enkrat sprala največjo nesnago s teles, sta dobila še sveže mrzle vode, da se oplakneta, nato pa sta oblekla sveže perilo.

Po tej proceduri je France začutil veliko zaspanost. Najraje bi se bil kar vlegel, a Trpinka je opominjala:

»Zajtrk je na mizi. Pojdita jest, da se ne ohladi. Počešeta se lahko pozneje.«

Janez je bil z zajtrkom hitro gotov. France je pa samo željno popil kavo, žganci so se mu upirali. Ni mu dišalo, samo pil bi bil. Komaj se je zatem zleknil po postelji, je že spal kot bi ga ubil. Nič ga niso motile muhe, niti vpitje otrok na dvorišču. Opoldne ga je morala gospodinja dvakrat klicati h kosilu. Janez je šel popoldne na potepanje, France pa zopet spat do večera.

Zvečer je premišljeval, ali bi šel še enkrat v jamo ali nič več. Saj se skoraj ni mogel več na nobeno stran ganiti, ne da bi ga zabolelo v križu ali v ramenih. Roke je imel zatekle in prsti so bili debeli in okorni, da pri večerji skoraj ni mogel žlice držati. Odrgnine na koži so se solzile in ga strahovito pekle.

A dolgo ni imel časa premišljevati; Janez je priganjal:

»Le hitro! Devet je že ura. Menda si se naspal ves dan. Verjamem, da te vse boli, a to bo čez nekaj dni že prešlo. Svoje odrgnjene roke si pa dobro natri s temle vazelinom. To ti bo omehčalo otekline in preprečilo, da se ti odrgnine ne vnamejo. Le korajžo, kaj bi se cmeril. V nedeljo pa greš z menoj k Logarju na ples.«

France je stisnil zobe in se skušal delati vedrega. Ko sta šla proti rudniku, mu je bilo, kot da ima zvezane noge, tako ga je bolelo v bokih in mečih. Ko pa sta se zopet spustila v podzemlje, mu je mrzel prepih glavnega rova vso svinčeno utrujenost in okornost nekam odpihal, da si je skoraj želel biti čim prej na toplem odkopu.

Tudi ta večer je bilo še hudo, vendar ne več tako ko prvikrat. Znana mu je že bila zaporednost njegovega dela, vedel je že, kje je ta ali ona reč spravljena, kje mora svoje gare potisniti in kje zadržati, kje jih mora zasukati na desno in kje na levo, poznal je že svoj rov kakor domačo hišo, mimogrede je štel podpornike in je natančno vedel, kdaj pride do prelomljene prečke, kjer bo treba roke umakniti. Pri izsipavanju si je že prisvojil potrebno spretnost in mu gare niso več padle v jašek. Tudi na medlo svetlobo svoje bencinske leščerbe so se mu oči pomalem privadile. Stari Kurent ta večer ni imel več prilike ga grajati, a tudi hvaliti ni imel navade.

Tako so minili prvi, najhujši dnevi Francetovega »knapovanja« in sedaj ni več mislil na pobeg. Kosti na niso več bolele, mišice so se mu nekako utrdile, odrgnine na rokah so se mu zacelile in na njih mesto je stopila trda koža, kakor hrastova skorja, ki se ni dala zlahka raniti. Na dlanih je dobil močne, vzbokle in trde blazine.

Ko sta se prvo nedeljo zjutraj vrnila s šihta, sta se posebno skrbno umila v treh posodah vode in oblekla sveže perilo. Janez je bil izredno Židane volje: ves čas je prepeval in požvizgaval.

»Danes bodo kronce, fant, 15. je. Plačilni dan. Hitro v posteljo za dve uri. Ob devetih pa greva potem na rudnik. Tedaj se začne izplačevanje. Greš lahko z menoj, da vidiš, kako je ta reč.«

26

Tudi Dolfe se pripravljal na ta važni praznik, ko bo prejel plačilo za celomesečni trud: kakor besen si je krtačil čevlje, da bi se čim bolj svetili, mati mu je morala zlikati hlače, sam pa je sedel celo uro pred ogledalom in je z britvo lovil redke dlačice, ki so se mu že tu in tam začele pojavljati po bradi. Ko si je še z veliko skrbnostjo razčesal lase in jih s pomočjo neprijetno dišeče pomade srpasto prilepil na čelo, si je privezal nazadnje še svojo neizogibno rdečo kravato in jo je mahnil sam naprej proti rudniku medtem ko sta »purša« še spala.

Mati je še zaklicala za njim:

»Ali prideš h kosilu?«

Zame ni treba kuhati. Če hočete, pridite popoldne k Logarju.

Ob devetih sta se odpravila tudi Janez in France.

»Ali je Dolfe že odšel?«

»I, seveda. Gotovo ga spet tista Pepca čaka kje tam gori. Gotovo bo spet vse njej zmašil, meni pa včasih še hrane ne more plačati. To leto mi še ni prav ničesar kupil.«

»Kaj hočete. Zaljubljenci so menda vsi taki.«

»Bi nič ne rekla, če bi si bil izbral kako pošteno dekle, pa ne tako candro, ki je že vsem drugim preostala.«

»Včasih se pa taka dekleta pozneje v zakonce popravijo in postanejo še dobre gospodinje.«

»Ta se ne bo nikoli. Je že tako vzgojena. Tudi njena mati ni bila nič boljša.«

»Preveč črno vidite.«

»Jaz že vem svoje. Sicer pa kakor si kdo postelje, tako potem leži. Kaj pa vidva? Prideta h kosilu? Dolfe je rekel, da ga ne bo.«

»Najbrž tudi midva ne. Do opoldne itak traja tista ceremonija, potem pa človek pride s kakimi znanci vkup, potem pa veste, kako je. Najbrž greva k Birtiču ali pa k Logarju. Pa še vi pridite s punco.«

»Saj bom morala. Že zaradi Dolfa, sicer mi vse »zabije« in potem še za hrano ne dobim od njega.«

Šla sta. Trpinka je pa začela prestiljati in pospravljati sobo, namočila je velik škaf delovnih oblek svojih fantov, da jo še do večera izpere in da bo drugega jutra zopet suha. Marsikaj bo treba še zašiti.

Na rudniku pred izklicevalno dvorano je že vse mrgolelo praznično oblečenih ljudi. Izklicevali so se po abecednem redu. Oni, katerih imena so po začetnih črkah bila na redu, so stali pripravljeni v dvorani in so pazili, da ne preslišijo svojih imen, kajti, kdor se ni oglasil, ko je bil klican, je moral čakati čisto nazadnje, potem ko so bili že vsi izplačani. Komu drugemu se ni dalo, izvzemši če je prišla žena za svojega moža po denar, ali pa kaka druga splošno znana oseba. Oni, katerih začetne črke so bile med zadnjimi v abecedi, so medtem čakali zunaj in v gručah živahno ugibali, koliko bodo prejeli.

Ta mesec bo ušivo. Imeli smo tako slab izkop. Ni šlo in ni šlo. Včasih smo uspeli komaj za šest gar na šiht. Samo »cimpranje«. Vsepovsod se nam je sipalo od stropov. Podpornike nam je lomilo kot šibice.

»Če bi vsaj spravil na tri krone,« je tožil drugi. »Pa po mojem računu bi moralo biti, ali kaj, ko pa naši računi nikoli ne obveljajo. Če merim jaz, za menoj pa paznik ali inženir, pa bo gotovo oni vedno manj nameril. Pogodili smo se za 45 krajcarjev od metra, potem pa se mu je nekega dne zazdelo, da je plast premehka in da bomo preveč zaslužili, pa nam je pri vsakem metru črtal 5 krajcarjev. Pri teh hudičih nobena pogodba ne drži, vse obračajo v svoj prid. Ti knap pa garaj vedno za eno in isto. Lažje delo in večja storitev gre vsa v njihove žepe.«

27

»Ubijaj se kakor se hočeš, več kakor za najpotrebnejše življenje ne boš nikoli imel. Jaz mislim, da sem ta mesec pritiral do 4 kron. Pa kaj mi to pomaga. Vzel sem v rudniškem konzumu blaga za obleke svojim trem otrokom in čevlje sem jim kupil, da bodo mogli pozimi v šolo. Poleg tega sem se še nekaj zadolžil, ker je bila žena bolana, vzel sem predujem, in tako mi bodo dali najbrž prazen listek. Vse bo šlo na odtegljaje. Potem bomo pa zopet cel mesec živeli na kredit in pri prihodnjem izplačilu bo isto.«

»Misliš, da je meni kaj bolje? Zadnjič sem dobil samo pet kron na roko. Res, da dobimo vse potrebščine v konzumu, ali če je človek vedno brez beliča v žepu, je pa tudi dolgočasno. Včasih bi si pa tudi rad privoščil malo razvedrila. Kako srečni ste samci,« se je obrnil do poleg stoječega mlajšega tovariša, »ki nimate skrbeti za nikogar. Lahko nosite denar v hranilnico.«

»V hranilnice pa v hranilnico,« se je otepaval nagovorjeni, »če bi imel kaj v hranilnici, bi se oženil kakor ti, tako se pa niti ženiti nimam s čim. Za svojega nezakonskega otroka plačujem mesečno osem goldinarjev, dvanajst jih dam za hrano, dva za stanovanje in še mi gospodinja vsak dan trobi na uho, kaka draginja je, da s tem ne more več izhajati, kljub temu, da še iz svojega kupujem kavo in sladkor. Če se pritožim, da so žganci nezabeljeni, mi zabrusi, da naj si sam kupim masti, če hočem imeti bolje zabeljene. Kje pa je potem še obleka in perilo? Čisto tako samsvoj, da ne bi nikamor šel s fanti, pa tudi ne morem biti, včasih moram tudi jaz radi družbe iztisniti kako kronico, ker ne bi rad prišel v sloves »stradlna«. Saj veš, kako je.«

»Vseeno se mi zdi, da bi jaz na tvojem mestu lahko dobro izhajal.«

»Seveda, jaz tudi, če bi zaslužil po štiri krone kakor ti. Pa že eno leto nisem delal v akordu: porivajo me vedno sem in tja po »herrenschichtih«, za en goldinar in 15 krajcarjev. Napravim pa v najboljšem slučaju 26 šihtov mesečno. Zdaj pa izračunaj, koliko zaslužim.«

»Kaj bi se prerekali,« je pomirjeval star rudar. »gospoda že ve, koliko nam sme dati. Če bi dobili preveč, bi še znoreli in se pobili med seboj. Tako pa ostanemo lepo skromni in pametni.«

»Zate je že prav, da ti malo dajo, sicer bi znosil vse farjem,« ga je nekdo pikro zavrnil.

»Kaj bi tisto,« se je odsekaval napadeni, »vsak veren kristjan se more pripravljati za ono, kar bo po smrti, skrbeti mora za svojo dušo. Zato ni zavržen denar, ki ga daš za svete in za druge pobožne namene. Komur pa duše ni mar in ne boga, se bo pa stegnil kot dognan pes ob cesti in zagrebli ga bodo kot crknjeno svinjo, brez zvonenja in brez duhovnika.«

»Ka-aj? Se hočeš še šopiriti s svojo svetostjo, stradl smrdljivi, in nam očitati svinjsko življenje? Je mogoče tudi bogu dopadljivo delo, da si svojega nezakonskega otroka oddal gori na Kalovce past, kjer ga bodo uši ujedle in bo od vsega hudega konec vzel, mesto da bi tukaj pošteno zanj skrbel in ga pošiljal v šolo? In to ti še ni dosti, še tistih par kron na leto, ki jih plača kmet otroku za pašo, s čemur bi se mu morale kupiti najpotrebnejše cape, še to pobašeš ti v svoj nenasitni tercijalarski žep. Zanje ti bo fajmošter po tvoji smrti maše bral, a tvoj lastni otrok te bo preklinjal.«

28

»Ti si upaš to meni očitati? Veš, da te grem lahko tožit.«

»Kar pojdi. Tudi jaz sem s Kala doma in vem marsikaj, tudi to, zakaj je morala mati tvojega otroka konec vzeti.«

Staremu, ki ga niso nikjer prav marali, vendar se je povsod vtikal v pogovor in je skušal obešati svojimi sobesednikom svoje nauke o verski morali, je pri teh očitkih kar sapo zapiralo, vendar je skušal izvesti vsaj navidezno časten umik.

»Ali slišite? Takile so ti brezverski opravljivci. Čast kradejo, komur le morejo. Sama zelena nevoščljivost jih je. Še boš klical boga, pa te ne bo maral slišati. Ti brezbožnik! Socijalist!«

Pri zadnjih besedah se je pa tudi ostalih, ki so doslej brezbrižno poslušali prepir, polastila nejevolja. Več pesti se je grozeče skrčilo in stopili so bližje k staremu fanatiku, ki se je začel plašno odmikati, kar je več glasov zaklicalo doli od vrat:

»Halo! Kreže, Kumše, Lačen! Na red!«

»Saj res. Mi se tu bavimo s to staro klepetuljo, gori bi pa kmalu izplačevanje zamudili.«

Bilo je že blizu poldneva, ko je končno bilo tudi to končano. Tisti izmed lahkomiselnejših, ki so bili med prvimi izplačani, so ga imeli že pošteno pod klobukom, ko so zadnji zapuščali izplačilnico. Mladi svet se je že ves razšel, samo nekaj starejših je še postajalo po ulici, večinoma takih, ki so prišli iz daljne okolice in so vsaj vsak mesec enkrat lahko prišli tukaj vkup z znanci iz drugih vasi.

Gori nad naselbino, v domu za samce se je zaslišala harmonika, z Ojstrega se je razlegalo petje in gori v Studencih se je slišalo prešerno ukanje. Bilo je polindustrijsko, polkmečko nedeljsko opoldne, ki ga pa ni motilo običajno zvonenje iz cerkvenih zvonikov. Cerkve ni bilo v vsej dolgi dolini. Le kadar so zaveli jugozapadni vetrovi, se je tu in tam slišalo zvonenje od svetega Marka ali od svete Katarine. Včasih celo iz Trbovelj. A takrat se je vedno reklo: Vreme se bo spremnilo. Nevihta bo.

France je bil čakal pred izklicevalnico in opazoval to zanimivo in novo življenje, dokler ni Janez prišel na red.

»Ga vidiš, kaj, ali ni lepo pisan?«

je podražil Franceta in mu pomolil bankovec za 25 kron pod nos. »No nič ne maraj, prihodnji mesec ga boš tudi ti lahko imel, če boš zdrav. Verjamem, da ni kaj prijetno, takole postopati, gledati in poslušati kako drugimi žvenkljajo kronce v žepu, medtem ko moraš sam v žepu kačo stiskati. A glavno je, da si dobil že nakupovalno knjižico. Z najpotrebnejšim si preskrbljen. Za danes si pa moj gost.«

Mahnila sta jo po dolini proti kolodvoru.

»Veš, Zavškova Meta mi je obljubila, da me danes obišče. Pojdiva ji naproti.«

Tudi ta dolga, sajasta in ožgana globel je bila danes kakor sveže umita in prerojena. Iz visokih tovarniških dimnikov danes ni puhtel v gostih oblakih težak sajast dim, le tu in tam je iz tenkih cevi sikala sivkasta para. Po cesti se ni bilo treba izogibati težko natovorjenim parizarjem, ki so s svojimi širokimi platišči drobili cestni gramoz v siv prah. Tudi ni danes glušeče škripal s premogom natovorjen vlak preko visokega viadukta in po strmem železniškem tiru proti kolodvoru. Človeka v umazani delovni obleki se je le redkokdaj srečalo. Vse je bilo vedrejših lic in pražnje oblečeno. Srečavala sta ravno množice ljudi, ki so se vračali odi poznega cerkvenega opravila pri tričetrt ure oddaljeni fari na Dolu. Večina je bila oblečena s posebno knapovsko eleganco: polkmečko, polmeščansko. Pri moških je prevladovala črna barva: kakor da so bili na kakem pogrebu. Ampak k elegantnemu črnemu smokingu, ki bi se lahko pokazal v vsaki mestni plesni dvorani, je knap gotovo nosil svoj neizbežen »žametast lajblc«, črn z rožicami, ali zelen ali rdeč, z malimi morskimi polžki mesto gumbov, in s težko srebrno verižico s šmarnimi tolarji, pripeto od enega telovnikovega žepa do drugega. Vratovi so jim tičali v visokih trdo naškrobljenih ovratnikih, ki so se zdeli kakor komat pri konju in je bilo v takem ovratniku nemogoče glavo obračati na levo in desno: če se je hotel ozreti, se je moral okreniti z vsem telesom.

29

Pod temi ovratniki so se bleščale izgotovljene svilene kravate na zaponko, v najbolj živih barvah. Glave so si pokrivali z žametastimi črnimi rujavimi ali zelenimi kastorci, s peresi ruševca, rajčice ali s šopom dlak iz kozorogove brade. Na nogah so jim škripali štifletni na gumi-elastiko z visokimi petami. Nekateri so tudi poleti nosili visoke škornje – meksikanarje z bleščeče zbiksanimi obodi. Že na prvi pogled so se pa razlikovali tisti, ki so bili že kot knapje tu v dolini rojeni, od onih, ki so se šele pred nedavnim preselili sem s kmetov. Domačini so izgledali bolj izlikano, imeli so sigurnejši nastop in oblačili so se bolj mestno, medtem ko so se kmečki fantje iz okolice še postavljali s svojimi zeleno obrobljenimi štajerskimi suknjiči, žametastimi telovniki in ozkokrajnimi klobučki z zelenim trakom in »kurašfedro«. Dolgo je trajalo, predno so se tudi ti kmečki priseljenci polagoma »asimilirali«, odložili svoje kričeče telovnike in klobuke s krivci, in se tudi na zunaj izenačili z ostalim rudniškim prebivalstvom. Vzporedno s tem se je spreminjala tudi konservativna kmečka duševnost in se je umikala spoznavanju in miselnosti modernega proletarijata. Čim daljše je bilo razdobje, ko so se odtrgali od svoje hribovske domačije in čim rahlejše so postajale vezi, ki so jih vezale nanjo, tembolj so se čutili člane velike delavske skupnosti, ki jim je postala druga domovina.

Ženski svet je bil takrat še mnogo skromnejši od današnjega. Ženske klobuke bi bil takrat v Hrastniku lahko seštel na prste. Vse so nosile še rute, kratko privezane na visokih frizurah, in te rute niti niso bile svilene, ampak volnene, kakor njihova krila na pas, s svetlimi, tesno se prilegajočimi bluzami, ki so podčrtavale bujnost grudi. Vsaka je poleg belega robčka nosila v roki mašno knjižico in je sramežljivo povešala oči, pri tem pa je komaj čakala, da jo kak fant povabi, naj gre z njim v gostilno. In katera je enkrat med potjo iz cerkve napravila prvo postajo, se gotovo ni pred nočjo vrnila domov. Nezakonskih otrok je bilo potem v dolski fari več kot zakonskih. Kaj pa naj bi ob praznikih tudi počeli vsi ti mladi ljudje, ki drugega razvedrila niso poznali in ne imeli.

Zavškova Meta je res prišla s polnim cekrom. Vzela je iz njega mal zavitek in ga dala Janezu.

»Tole je tvoje.«

»O, kaj pa takega. Sem res radoveden.«

Odvil je dva para novih volnenih nogavic in dva bela žepna robca, s čipkama obrobljena in z všitim monogramom.

»Ali je res vse tole moje?«

»Zato sem ti dala.«

»Pa si sama napravila?«

»Kdo pa? Seveda. Ob nedeljskih popoldnevih, ko sem nate mislila.«

Objel jo je sarmo čez pas. Poljubiti jo, ga je bilo sram na cesti.

»Tole je pa tvoja mati tebi poslala;« vzela je iz cekra vrečico pusušenih breskev in jo pomolila Francetu.

»In tu je še za vsakega ena slatinska steklenica domačega vina. Vem da imate vina tudi tukaj, ali to je tako kakor ga je bog dal, ni nič popravljeno –.«

»Preveč si si naložila. Kako naj ti povrneva?«

»Nič ne posojam. Kar denita nazaj v ceker, bom jaz nesla.«

Šli so. Med potjo so si imeli dosti povedati: Meta je poročala, kako je izpadlo »žegnanje« na Griču, kjer sta se Jurka in onegav Mihač spopadla radi Čukarjeve Micke, kako so Zavškovi prodali par voltov mesarju v Radečah in da po prisojnih njivah že ječmen žanjejo.

»Skoraj bi pozabila. Vaš Tone je pisal iz Amerike domov in mati mi je dala pismo seboj, da ga prečitaš. Tule je. Se hvali, da mu gre dobro.«

France je čital med potjo na glas, da je tudi Janez slišal.

30

Janez je potem pokazal Meti svojo hranilno knjižico.

»Jutri bom zopet vložil deset goldinarjev. Pred pustom pa mislim napraviti. Pozvedujem že na tihem za stanovanjem.

»Jaz bi raje že danes ko jutri. Pomisli, sedem nas je, da smo že drug drugemu na poti. Najtežje delo mi odrivajo, nimam pa nič od tega. Če bi si sama ne prislužila tu in tam z dninami, bi si celo leto ne mogla kupiti niti predpasnika.

»Še malo potrpi. Vse se bo uredilo.«

»Perila ti ne bo treba kupovati, to bom že jaz oskrbela.«

»Kaj pa, ali te še silijo s tistim vdovcem v Pušči?«

»O, še, še, pa ga ne maram, če se vsi na glavo postavijo. Sem že polnoletna.«

»Prav imaš. Tudi pri meni ne boš stradala, dokler bom mogel delati.«

»Raje jem pri tebi krompir v oblicah enkrat na dan, kakor na Pušči pečene piške.«

Med potjo so stopili k Trpinki, kjer je Meta izpraznila svoj cekar.

»Prazen cekar vzamemo s seboj,« je dejal Janez. »Danes je v konzumu radi plačilnega dne do dveh odprto. Naložili bomo nekaj stvari, da jih neseš s seboj domov. Naj gre vaše dekle, Trpinka, z nami, da bo potem odnesla cekar sem doli, ker gremo mi potem še malo naprej po dolini.«

Konzum so že zapirali, vendar so še dali Janezu, ki so ga poznali, da je napolnil cekar s kavo in sladkorjem, da ponese Meta njegovi materi.

»Tudi za tvojo mater, France, je poleg, saj vem, da rada kavo pije, če jo ima. Mi boš že drugi mesec vrnil.«

»Hvala ti, Janez, sem že sam na to mislil, a si nisem upal reči.«

Meti je Janez kupil lepo svetlo ruto in par nogavic.

»To je zate. Da se malo oddolžim.«

»O, ampak to veliko več stane, kakor ono, te bom preveč oškodovala.«

»Saj je vseeno, kar ti zdaj kupim, ti pozneje ne bo treba.«

Pomenljivo ji je pomežiknil, da je zardela sreče.

Trpinkino dekle je odneslo nabasan cekar na stanovanje.

»Kam pa mi sedaj?« je vprašal Janez. »Ali gremo kam na okrepčilo?«

»Jaz nisem še prav nič potrebna. Imamo še čas. Rada bi se malo razgledala po vašem rudniku.«

Šli so navzgor preko lesnega skladišča:

»Oj, koliko lesa in kako debela debla. S tem bi lahko zgradili celo mesto!«

»Draga moja, v treh mesecih bo to vse porabljeno in spravljeno v jamo. Vsak dan prihajajo novi vagoni z lesom, da ga je vedno dosti na skladišču.«

»Kaj pa je tistale palača tam?«

»To je rudniška uprava. Spodaj so pisarne, v prvem nadstropju pa stanuje ravnatelj.«

»V celem prvem, nadstropju?! O to pa mora imeti gotovo krasno stanovanje. Si že bil kdaj pri njem?«

»Ne še, in mislim, da tudi od ostalih rudarjev še nihče ni bil v njegovem stanovanju. Niti od paznikov. K njemu imajo dostop samo inženirji in višji uradniki. Če on na svojih nadzornih obhodih kedaj ogovori kakega navadnega rudarja, je to izredno velik dogodek, o katerem se potem več dni govori. Sicer je pa itak trd Nemec, ki ne razume ljudi in oni ne njega. Samo zmerjati zna po slovensko in tega se v stiku z ljudmi pridno poslužuje. Kudič, kudič začne kričati, kadar mu kaj ni prav. To pa je navadno vedno, nihče mu ni dovolj marljiv.«

»Pa kako, da Nemci povsod komadirajo? V Rajhenburgu je tudi Nemec ravnatelj in na parni žagi v Sevnici je delovodja tudi Nemec.«

»Kaj češ, oni vladajo.«

31

Po širokih stopnicah, sestavljenih iz lesenih brun, so dospeli pred stari šaht, vsekan v živo skalo, nad katerim se je dvigalo staro strojno poslopje.

Meta se je oddahnila:

»Presnete stopnice, kako so strme.«

»Tebi že sapa pohaja, ko si šla prazna po njih, mi pa nosimo sem gori s skladišča vsak dan na ramenih težka debla po teh stopnicah. Težje hlode si zadene po troje ali petero rudarjev na rame. Sedaj poleti še gre, ali kadar je deževno in opolzko in pozimi, ko so stopnice prevlečene z ledom, je to skrajno mučen in nevaren posel. Marsikdo si je pri tem že polomil noge ali rebra, če mu je spodrsnilo.«

»Moraš ti tudi nositi?«

»Pri jutranji zmeni vsak dan, včasi pa tudi popoldne. Tamle naložimo potem les v kletko in se spuščamo z njim v jamo.«

»Jaz ne bi šla tja doli za vse na svetu.«

»Če bi morala, bi tudi. Nek znanec mi je pravil, da v Rusiji tudi ženske delajo pod zemljo. Sicer je pa prav, da pri nas to ni v navadi, saj še mošk težko dobi delo.«

Od starega šahta je vodil rudniški tir preko visokega in dolgega lesenega mostu, ki je vezal to stran z nasprotnimi bregom, kjer se je nahajal glavni šaht, strojna in separacija, navzgor po bregu pa je bila zmetana rudarska naselbina. Most se je vzpenjal preko globoke doline, po kateri je vodila cesta in je curljal potok Boben. Globoko doli so stale ob cesti hiše in so mrgoleli ljudje. Nekoliko ob strani, vendar mnogo nižje, se je bočil preko ceste še en most, mnogo širji in solidnejši, z železniškim tirom, po katerem so porivali pod separacijo železniške vagone, da so se napolnjevali s prebranim in opranim premogom. Tu je stalno cvilila mala lokomotiva in so brlizgale piščali sprevodnikov. Ampak danes je delo počivalo: v spuščalnem stolpu nad šahtom niso vsako minuto zabrnela kolesa, po široko razpredenem omrežju tirov, med šahtom in separacijo, se niso podili drug za drugim vlaki s tiktakajočimi vozički-hunti, pred katere bi bili vpreženi izmozgani konjički, ki so pri vsakem koraku resignirano kimali z glavami in strigli z oguljenimi uhlji, nad njimi se niso drli poganjači in jih švrkali z biči, za vlaki se niso podili polodrasli fantički z zavirajočimi krepelci. Tudi iz separacije danes ni bilo slišati glušečega ropota strojev, izsipavanja premoga na tekočo platformo in njegovega padanja v podstavljene vagone. Tudi po bremsbergu, po katerem so se na železni vrvi vlačili vagoni z gruščem in kamenjem v goro, na odsip, danes niso lazili vagončki kakor veliki črni hrošči. Povsod je vladal svečan mir, toliko bolj svečan in nenavaden, ker je le malokedaj prekinil za nekaj ur ves ta peklenski ropot, ki je tu okrog odmeval dan in noč. Danes pa je bila nedelja. In to ne kaka navadna nedelja, temveč plačilna nedelja, prva po vsakem petnajstem v mesecu.

Na nasprotnem bregu so šli mimo izklicevalnice proti šahtu.

Meta je pogledala skozi žično ograjo, ki ga je obdajala pri vrhu, v globočino. A takoj je zopet odskočila in se stresla:

»Kar strah me je.«

Zatem se je čudila stolpu:

»Ta pa je mnogo višji kakor naš cerkveni zvonik. Kaj pa pomeni tistih dvoje koles tam gori na vrhu?«

»Vidiš te debele vrvi, iz žice spletene, ki vise v šaht? Te vrvi so napeljane preko teh koles na vrhu stolpa, odkoder vodijo v strojno, kjer jih stroj med obratom odvija oziroma navija na velikanske špule in se na ta način spuščajo ali dvigajo kletke iz šahta.«

32

Kako globoko pa je tu notri?«

»Nekaj nad tristo metrov.«

»Hu-u! To mora biti pa že čisto blizu pekla.«

»Saj je res že skoraj pekel.«

Šli so mimo rudniške kovačnice in mizarnice ter zavili navkreber po široki zanemarjeni ulici, polni sivočrnega prahu. Ob straneh so se vrstile pritlične hišice, deloma opažene od zunaj z deskami, deloma ometane s tenko malto, ki je mestoma že odpadla in odkrivala nesolidni materijal, s katerim so bile sezidane. Med opeko so se videli veliki kosi žlindre, kamenje in kosi lesa. Strehe so bile pokrite s pločevino ali katranizirano lepenko. Vsaka hišica je vsebovala četvero malih stanovanj s sobo in kuhinjo. Stala je vsaka zase, ob vseh štirih straneh je bila ulica, tako da je vsa naselbina izgledala od zgoraj kakor velika šahovnica. Prvi prostor v vsakem stanovanju je bila kuhinja, v katero se je stopilo naravnost s ceste. Vsakdo je lahko videl iz svoje kuhinje, kaj dela njegov sosed tam preko ulice v svoji, in ženske so se skozi okna svojih kuhinj pogovarjale ali zmerjale preko ceste, ne da bi jim bilo treba prestopiti prag svojih stanovanj.

Meti se vse to ni nič kaj dopadlo.

»Preveč so vsi na kupu,« je rekla. »Drug drugemu v lonce gledajo.«

»To bi ne bilo nič hudega, če bi imeli vsi enako dosti dobrot za svoje lonce, če pa eden kuha meso, drugi pa koruzni močnik, je pa to seveda malce nerodno.«

»Pa toliko otrok! Za božji svet, nikjer jih še nisem toliko videla. Saj so jih vse ulice polne in še iz vsakega okna gleda kuštrava glavica.«

»Ali bi jih ti ne hotela imeti?« je vprašal Janez kar tjavendan.

Meta je zardela: »Že, že, ampak, no, do neke meje.« Zmedla se je in umolknila.

»Vidiš, to je vedno tako. Čim večja je revščina, tem več je otrok. Vsak človek si želi nekoliko razvedrila, malo sreče. Kje pa naj jo revež išče? Edino to še ima.«

Koncem strme ulice so dospeli na malo, vzvišeno planoto, odkoder je bil lep razgled po vsej okolici: preko črne naselbine tik pod njimi in rudniških obratnih poslopij, peščice obrtniških in zasebnih hiš doli ob cesti, nad katerimi se je vzpenjal visoki most, ki je vezal oba bregova, tja na Logarjevo planoto, z mrko zgradbo nad starim šahtom, Logarjevo hišo z gospodarskimi poslopji, Kašnerjevo posestvo, tam zadaj pa sivo maso rudniških dvonadstropnih stanovanjskih hiš. Daleč tam zadaj so kukale iz zelenja strehe vasi Prapretna in se je odpiral svet proti gorovju okrog Trbovelj. Na desni se je dvigal Ojstri vrh, ki je odkrival v spodnjem delu globoko rano v obliki črne luknje. To je bil rov v rudnik na Ojstrem. Od njega se je spuščal v dolino dvotirni bremsberg, po katerem so spuščali vozičke s premogom, jih sklopili spodaj v vlak, ki so ga s konjem potegnili preko lesenega mosta sem doli na hrastniško separacijo. Po ostalem pobočju Ojstrega vrha so se širile skrbno obdelane njive, nad katerimi je, tik gori pod gozdom, samevala vasica Studenec in ravnodušno zrla v dolino.

Na skrajni desnici, proti severozapadu se je hrastniška dolina končavala v ozko sotesko med dvema strmima skalnatima hriboma, kjer je bila cesta mestoma vsekana v skalo, na drugi strani pa trdno podzidana. Tik ob cesti, globoko pod njo, je šumel in se penil, preskakuje preko velikih skal, ki so se nekoč skotalile s hriba v strugo, bistri potok Boben, ki izvira pod Mrzlico. Poleti pohleven, je potok ob jesenskem in pomladnem deževju pravi strah vse doline. Skozi to sotesko pa tudi poleti srdito bobni in brizga svojo peno do cestnega roba, in razširja po soteski osvežujočo hladovitost.

33

Ob levem bregu potoka so se dvigale strme čeri predgorja Kala. Za hrbti zamaknjenih opazovalcev se je dvigala položna reber, odkraja vsa razkopana in razrita, z globokimi vdrtinarmi in špranjami, iz katerih so puhteli neprijetni plini iz rudnikove notranjščine. Vmes so bile tu in tam male, skrbno obdelane gredice s krompirjem in fižolom na palicah, ki pa je izgledal že ves uvel, kajti že par dni ni bilo dežja in tod zemlja ne drži vlage, ker je vsa preluknjana in razrita, pa se deževnica hitro izcedi v notranjost.

Meti je bilo vse to novo, zato se je radovedno ozirala in venomer izpraševala Janeza, kaj je tisto, kaj je ono, kam se pride po tej, kam po oni cesti. Komaj za lučaj od njih se je dvigalo dvoje velikih, mrkih, v nadstropja zidanih poslopij, kakor kasarna ali kaznilnica.

»Kaj pa je tule notri?«

»To so naši ‚puršenhavzi‘, hiše za samske rudarje, ki iz kakršnegakoli razloga nočejo stanovati pri zasebnikih.«

»Jih je dosti tu notri?«

»Približno sto. Pozimi jih je še enkrat toliko.«

»Kdo pa jim streže, kuha, pospravlja?«

Kuhajo si sami, na velikih štedilnikih v skupnih kuhinjah, ki je v vsakem nadstropju po ena. Za donašanje vode in pospravljanje pa imajo v vsakem nadstropju po eno strežnico, ki jo plača rudnik. Uprava jim pa vsak mesec odtegne od plače gotov znesek za stanovanje.«

»To mora lepo izgledati tam notri. Jaz bi si že ne upala v te hiše. Pomisli, sto mladih moških in dve stari strežnici.«

»Da, kdor je mehkejše narave, res težko vzdrži med njimi. Sem sam poskusil dva meseca, pa sem komaj čakal, da sem dobil drugod.«

»Pa vsakogar sprejmejo v ta dom?« je končno vprašal tudi France, ki je ves čas molčal in poslušal Janezova pripovedovanja.

»Kajpak. Samo da si sprejet v delo, pa lahko dobiš nakaznico za ‚puršenhavz‘, seveda, če je prostor. Za tujce, ki so brez sredstev in brez znancev, je to gotovo precejšnjega pomena. Vsaj dokler si kaj drugega ne poišče. So pa tudi nekateri, ki stanujejo že leta in leta tu notri. Najbrž jim tu najbolj ugaja. So to gotove nature večnega fantovanja, ki nimajo nikakega smisla za družinsko življenje. Take stare firme uživajo med svojimi tovariši-sostanovalci gotov ugled.«

»Včasih pa le mora biti kratkočasno med njimi.«

»In še kako. Lahko boš še poskusil, če boš kaj dolgo v Hrastniku.«

»Vsekakor ne bi ostal rad sam pri Trpinki, če se ti oženiš.«

»Prideš pa k nama stanovat,« se je odrezala Meta.

»Mislim, da smo se že dovolj sprehodili in nagledali,« je ugotovil Janez, kakor da je preslišal zadnjo Metino opombo. »Sem že pošteno lačen. Mi že hlače lezejo izpod pasu.«

Mahnili so jo navzdol proti separaciji, preko visokega mostu, in zavili navkreber proti Logarju. Že oddaleč je bilo slišati vik, smeh in petje, pomešano z glasovi harmonike. Na Logarjevi planoti je bilo veselo kakor vedno, kadar imajo rudarji denar. V enonadstropni hiši, kjer je bila v pritličju gostilna, je šumelo kakor v panju: vkljub vročemu popoldnevu sta bili obe sobi levo od vhoda polni ljudi, ki so sedeli okrog miz tesno drug poleg drugega, ali nesmiselno kolovratili od mize do mize. Mlajši so slekli suknjiče in jih vrgli preko stolov, vsi razgreti od pijače in plesa. Domača hči Julka, natakarica Rezika in dve pomožni natakarici so komaj uspevale zamenjavati vedno prazne vrčke in steklenice s polnimi. Ljudje si nikakor niso mogli pogasiti žeje. V sobah je bila strašna zaduhlost in vročina; skozi gost tobakov dim se je komaj razločevalo obraze. Vstajali so in se hodili ven hladit, ali pa še bolj razgreti zunaj pod kostanj na plesišču. Čez prag se je venomer prelivala množica ven in notri.

34

V posebni sobi, desno od vhoda, je pri odprtih oknih sedelo par višjih uradnikov z našopirjenimi ženami, med njimi tudi rdečebradi nadzornik Kmetetz, ki ga je imel že precej pod frizuro in elegantni geometer Schulze, ki je damam pripovedoval dvoumne vice, da so bile vse solzne od smeha. Tvorili so višjo kasto, družbo zase, kakor da vse to vrvenje množic v sosednih prostorih in na dvorišču zanje sploh ne obstoji. No, pa se tudi rudarji danes zanje niso dosti zmenili; tu so se čutili z njimi enakopravne, saj plačujejo z enakim denarjem kakor oni. Le včasih je kdo poškilil proti odprtemu oknu in ugotovil:

»Rdečebrademu hudiču že leze buča na mizo. Ga ima že čisto pod stropom.«

»Ga bo spet moral Logarjev hlapec domu voziti.«

»Njegovi babi je to gotovo všeč. Ali vidiš, kako leze v Schulzeja?«

»Nič več ko druge. Saj so vse nore vanj.«

»Zato pa je gospod Schulze tudi vplivna oseba. Možje molče, ker se jim zna oddolžiti.«

»Vrag naj jih vzame. Pa pravijo, da se samo mi kurbamo.«

Pod kostanjem poleg hiše je bilo prirejeno leseno plesišče. Tu se je zmestilo troje godcev: harmonika, gosli in klarinet. Harmonika je venomer hreščala, slišati pa je bilo samo base, ki so dajali takt; gosli so žalobno cvilile, brez prehodov preskakujoč iz durov v mole, a klarinet je lajal kakor mlad pes, ki je dobil krepelec v nogo. A bili so vendar izvrstni godci, kajti igrali so neutrudno, komad za komadom razne poskočnice, ki pa so bile druga drugi enake. Mlada dekleta so bila vsa vzhičena, ko so se vračala s plesišča ob rokah razgretih fantov.

»Kako fajn igrajo!«

To je vzpodbujalo fante, da so se vračali k godcem in dajali desetice ter prosili:

»Zaigrajte krajcpolko.«

In zopet so brusili podplate in deske.

Janez se je oziral, kje bi še našel prostorček v senci za tri sedeže.

»Notri ne gremo, je preveč soparno.«

Tedaj je nekdo poklical iz kota med hišnim zidom in ograjo, s katero je bilo zavarovano dvorišče nad strmino in odkoder je bilo lep razgled preko naselbine na nasprotnem bregu:

»Hej, Janez, kaj pa se sučeš ko petelin na strehi! Pridi pit!«

Bil je Dolfe, ki je sedel tam s svojo Pepco. Tudi mati Trpinka s hčerjo je bila poleg. Prerili so se med stoli in mizami do njih. Stisnili so se drug k drugemu, da so dobili prostora koncem dolge mize iz surovih desk za trojico novih gostov. Dolfe je predstavil svojo Pepco prišlecem, Janez pa družbi svojo Meto. Segli so si v roke malce v zadregi. Pritekla je mala, okrogla natakarica Rezika z rdeče žarečimi lici, ki so se ji vranje črni lasje lepili na potno čelo.

»S čim smem postreči?«

»Kaj boš pila, Meta?« je vprašal Janez.

»Vseeno, da le pogasim žejo.«

»Pa prinesite piva. Tri vrčke.«

Sčasoma so se jim razvezali jeziki. Postajali so zgovornejši in zaupljivejši. Le Trpinka je tu pa tam strupeno ošinila sinovo prijateljico. Ta tega ni opazila, ali ni hotela opaziti, venomer je gostolela in dražila Dolfeta: pocukala ga je za lase, tlesknila po roki ali sunila v rebra, če je izustil kako preveč robato. Venomer je govorila o vsemogočem, a vedno v mejah dostojnosti, tako da si Janez ni mogel raztolmačiti, zakaj jo Trpinka sovraži. Saj je čedno dekle; kaj pa še hoče. Boljše Dolfe ne bo dobil. Najbrž je to samo tista ljubosumnost, ki je večina mater čuti do svojih sinah, ki jim prevzemajo sinove. Meta in Pepca, ki sta si sedeli nasproti, sta takoj postali prijateljici, čeprav na zunaj ni bilo nobene podobnosti med njima. Meta je bila čedno, vendar kmetiško oblečena, v ceneno cvilhasto krilo in jopico, le predpasnik je imela iz črne kašmirske volne in na glavi polsvileno svetlosivo ruto. Pepca pa je bila skoraj mestno oblečena, s krilom na pas in z batistasto bluzo, na glavi ni imela ničesar, razen visoke pričeske bujnih kostanjevih las. Imela je lepe bele roke s tenkimi prsti, medtem ko je Meta imela roke vdelane, z utrjeno kožo na dlaneh, z debelimi prsti, z mrežo temnih brazd in razpok po njih. Družila pa ju je ista miselnost, isti načrti za bodočnost in takorekoč enaka usoda.

35

Meta se je razgovorila o razmerah pri njih doma, kako sta se seznanila z Janezom, kako dolgo se že imata in kdaj se menita poročiti. Pepca pa ji je zaupala, da se nji godi skoro enako, je najstarejša hči rudarja, ki ima razen nje še pet otrok, da se je izučila šiviljstva in dela sedaj pri neki šivilji in da namerava, če se poroči, sama zaprositi za obrtni list.

»Jaz si tudi mislim potem kupiti šivalni stroj,« je hitela Meta, »bom pa prišla k vam, da mi pokažete to in ono. Vsaj za domačo potrebo bi rada malo znala šivati.«

»Seveda, prav rada vam bom ustregla.«

Medtem so škripali godci, so drseli podplati in bil je vrišč, smeh in preklikavanje od enega konca dvorišča do drugega. Pri sosedni mizi so začeli zateglo peti:

»Pojd’mo na Štajersko ...«

Janez je dregnil Meto:

»Se greva malo zavrteti?«

Meta je odložila ruto in je šla z njim. Dvignila sta se tudi Dolfe in Pepca in šla na plesišče. Trpinkina štirinajstletna Lojzka je zavistno zrla za njimi in zaprosila mater:

»Grem malo pogledati, kako plešejo.«

»Le, toda ne potepaj se mi dolgo okrog.«

France ni nič slišal, kako se mu je Trpinka pritoževala čez ta norčavi in lahkomiselni mladi svet, ki nič ne misli, kaj bo jutri, samo da se danes lahko zabava in denar zapravlja, stari pa naj potem skrbé, kako se bodo pretolkli skozi ves mesec. France je opazoval samo to nenavadno in razgibano okolje, ki je vrvelo okrog njega in v katerega je tako nenadno zašel. Nikdar še ni bil na taki veselici, vse mu je bilo novo, in zavest, da bo sedaj večkrat lahko tega deležen, ga je navdajala z nekim zadovoljstvom. Da bi le vzdržal, moram vzdržati, si je prisegal. Danes sa zabavam še na prijateljeve stroške, prihodnjič se bom lahko že ob svojem. Čevlje si moram omisliti; lahke podvezanke. Tudi jaz bi se rad zasukal takole po deskah. Ali v teh škornjih ne gre, v njih bi bil preneroden; katera bi pa hotela plesati z menoj. Saj bi ji vse nohte potegnil z nog. Saj France je znal plesati. Da. Doma na raznih likofih, ko je bil v soseščini na dnini, se je naučil valček in polko. Še »štajeriš« bi si upal. Včasih ga je ob nedeljskih popoldnevih tudi sestra doma mikastila in vrtela, Mihec je pa pihal v svoje oglušele orglice, da si je mati kar ušesa zatiskala in jih podila ven. In spomnil se je tudi, da je Mihcu pri odhodu obljubil nove orglice. Pa ga je zaskrbelo: če bo le za vse denarja dovolj: Sebi čevlje in srajco. Mihcu orglice, in če se peljem domov, tudi ne bom rmogel iti praznili rok. In hrano bo treba plačati, in stanovanje, in Janezu bo treba povrniti izdatke, ki jih ima zame. Presneta reč.

Že se je njegovo navdušenje ohlajevalo in v njegovo srce se je natihoma prikradla najzvestejša spremljevalka rudarja, skrb.

Dolfe in Janez sta se s svojima spremljevalkama vrnila s plesišča. Meti je zlezla ruta na zatilek. Hitela si jo je popravljati in urejevati razmršene lase. Pepca je bila pod pazduhama vsa mokra in na njenem hrbtu so se na beli bluzi poznali odtiski Dolfovih prstov.

Meta je bila vse židane volje in je kar sama predložila Francetu:

»Prihodnji valček, pa greva midva. Kajne, Janez, da smem?«

»I seveda, saj smo domači.«

»Ne bo nič, Meta, glej, imam škornje. Bi te steptal.«

»Nič ne de. Pri nas doma tudi v škornjih plešejo.«

Potem se je obrnila k Janezu: »Poglej, koliko je že na uri?«

»Polpetih.«

»Bom morala kmalu odriniti. Ob šestih vozi vlak.«

»Saj lahko tu ostaneš. Boš pa pri meni spala,« ji je hudomušno predložil Janez.

»Kaj pa še. Še tega bi bilo treba,« se je odrezala Meta. »Tega bo še pozneje več ko dovolj. Če me nocoj ne bo, so mi rekli doma, mi sploh ni treba več priti.«

»No, pa kaj zato.«

»Ne, ne, naj se zgodi, ali pošteno, kakor je navada pri spodobnih ljudeh.«

Trpinka, ki je prisluškovala njunemu pogovoru, je pri tem strupeno ošinila svojo bodočo sinaho, češ, kako pa vidva? in je že odpirala usta, da ji to tudi pove, vendar se je premislila in je začela oštevati hčer, ki je ravno zopet prišla k mizi, kod se vedno potepa.

»Ti bom že pomagala, tak froc, pa bi že rada hodila plesat? Tu sem sedi in se mi ne premakni.«

36

Nadaljnje pogovore je prekinil velik hrup in vrišč, ki se je nenadoma začel tam v bližini plesišča. Gostje so začeli dvigati glave, mnogi so sunkoma vstali, prevrnili stole in tekli tja, kjer se je mahoma zbrala radovedna in razburjena množica okrog dveh fantov, ki sta si bila v laseh.

»Ti, ti boš meni nogo podstavljal, smrkavec!«

In že se je zagnal mali 25 letni Zgonc, ki je dvoril Matkovi Faniki v komaj 18 letnega Volkerjevega Frida, ki mu je baje podstavil nogo, ko je plesal s Faniko, da se je z njo vred grdo opotekel in bi bil gotovo padel, da se ni slučajno zaletel v drug par.

Volkerjev, ki je bil velik, močan fant in znan aufbiksar, je malomarno odrinil Zgonca.

»Kaj si rekel? Kdo je smrkavec?«

»Nihče drugi.«

Fric se je počasi in grozeče začel bližati svojemu nasprotniku, da se je ta nehote začel odmikati.

»Reci še enkrat!«

Zgončev je smatral za pametnejše, da se je izgubil med množico in je pustil Faniko samo, ki je zdaj stala pred Fricem kakor pes pred svojim gospodarjem. Nič ni rekel, samo zamahnil je z roko, enkrat z levo in enkrat z desno, pa ji je prisolil dve, da se je kar zagugala, čeprav ni z močjo udaril. Okoli stoječi so se začeli zgražati:

»Sram te bodi, žensko pretepaš. Zakaj pa onega nisi.«

»Ta bo že še dobil svoj del,« je zamrmral in se obrnil proti izhodu. Tedaj je pa Fanika spet prišla k sebi in se je zavzela za Frica:

»Kaj pa komu mar, kaj imava midva skupaj. Brigajte se za svoje zadeve.«

Stekla je za Fricem in se mu je obesila na ramo. Ta jo je otresel kakor nevšečno misel.

»Fric, moj Fric, ljubček, ne bodi hud. Saj še nisem imela nič z njim. Samo enkrat sem z njim plesala. Samo zato, da te malo podražim, ker si bil danes tako oduren.«

»Prokleta kurba,« ji je samo rekel, a Fanika je bila vesela, da je bila vsaj to, ker je vedela, da se bo vihar v njem sedaj začel polegati. Dasi se ni niti najmanjše zmenil zanjo, se ni niti za hip umaknila od njegove strani in je sedla k njemu k njegovi mizi.

Radovedneži so se razočarani razšli. Ogoljufani so bili za zanimiv in dražeč prizor. Zlasti mladi vročekrvni fantje bi bili radi videli, če bi se bila Zgonc in Volker resno spoprijela, da bi imeli priliko posredovati in se sami vmešati v bojni metež. Kar ni bilo, je pa nocoj še lahko, so si mislili, saj še niti solnce ni zašlo. In že so se podali na delo: Par najbolj znanih pretepačev je začelo siliti v Frica:

»Pa si ja ne boš pustil to dopasti. Tak stradl, da bi komu nogo podstavil. Meni bi je že ne. Posvetil bi mu, da bi me pomnil.

A Fani, ki ji je bilo žal, da je radi nje prišlo do prepira in ki je slutila nevarnost, ki v tem tiči, jih je odganjala:

»Kaj silite vanj? Pustite ga, da se pomiri. On bo že vedel, kaj mu je storiti.«

Prižela se je k njemu in ga začela nagovarjati: »Pojdiva raje kam drugam, k Birtiču ali pa k Logarčku, saj tu ne bo nič več luštno. Najpametneje bi bilo pa, da greš domov. Grem s teboj. Ali pa k nam, saj danes ni nikogar doma –«

Ošinil jo je s strupenim pogledom:

»Ali se bojiš zanj?«

»Kaj ti pade na um?! Saj še nikogar nisem imela razen tebe in tudi ne bom.«

Fric se je zaničljivo namrdnil.

Fanika je začela jokati in je udano obsedela poleg njega.

Pa tudi Zgončevi prijatelji niso mirovali. Zbrali so se okrog njega vsi, ki jim oblastno ponašanje Volkerjevega ni bilo po godu.

»Smrkavcu mu pa ne smeš odpustiti. Vsi so slišali. Kaj si bodo pa mislili o tebi, če se ne postaviš. Saj ti si vendar kopač, on pa samo zelenaški vozač. Faniko pa suni v zadnjico, če se ti bo še kedaj smilila. Najbrž sta bila zmenjena, da je našel povsod za napad. Nič se ne boj, saj je tudi nas nekaj. Pokazali jim bomo smrkavca.«

37

In Zgončev je pridno dajal za pijačo.

Tudi Dolfe in Janez sta tekla, da vidita, kaj se godi na plesišču. Vzdignil se je tudi France, a je le od daleč opazoval. Trpinka je trdo prijela svojo hčer za roko, ko ji je hotela zopet uiti.

»Kaj pa še. Misliš, da brez tebe ne bodo opravili?«

Meti je postalo že neprijetno in nestrpno je pričakovala Janeza, da se vrne.

»Slišiš,« mu je rekla, ko je kmalu nato smejé se zopet prisedel, »zdaj je pa že zadnji čas, da grem, sicer zamudim vlak.«

»Če že ni drugače, pa naj bo. Tole še izpijemo.«

Pepca je izpraševala Dolfa, kaj je bilo.

»Volker je menda Zgoncu podstavil nogo, ko je plesal z njegovo Faniko. Pa sta si skočila v lase.«

»Pa sta se zares?«

»Dozdaj še ni bilo nič hudega, a ne vem kako še bo, preden bo konec te storije.«

Medtem se je polagoma večerilo. Janez je spremil svojo Meto in tudi France je šel z njima. Trpinka je morala s hudim pozvati svojo hčer, da je šla z njo domov, ker ona je morala iti, da je odprla stanovanje in da je Janez lahko vzel naložen Metin cekar. Pa se ji tudi ni ljubilo več ostati v tistem razburkanem dirndaju pri Logarju. Mimogrede je kar tako rekla sinu Dolfu:

»Greš še ti?«

Ozrl se je na svojo Pepco in ker ta ni prikimala, niti odkimala, je odvrnil:

»Pridem kmalu. Večerje mi pa ni treba pripravljati. Nisem lačen.«

»Ne bodi predolgo. Jutri moraš zgodaj vstati.«

Odkar se je Trpinka poročila, ni bila nikdar več brez skrbi, ki so jo mučile še v sanjah. Skrb za svoje novoustanovljeno gospodinjstvo, v katerem je še toliko najpotrebnejšega manjkalo in kako bo v njem staknila konec s koncem, skrb za moža, za katerega se je vedno tresla, ko se je moral spuščati v jamo, še večja skrb potem, ko so prišli otroci, ko ni vedela, kje bi še priškrnila, da jih dostojno obleče in vzgoji. Odkar pa so ji odnesli moža, težko ponesrečenega, iz jame v rudniško bolnico, kjer je kmalu nato umrl, se ni skrb več umaknila od nje niti za trenutek. Morala je sama prijeti za trdo delo, da je vzdržala vse štiri ogle svojega gospodinjstva pokoncu. Vdinjala se je za dopoldneve kot strežnica pri inženirjevih, popoldne je hodila ribati rudniške pisarne, vmes pa je še skrbela za nadzornikov vrt. Sama se čudi, kako je še mogla streči in prati svojima dvema puršema, ki ju je bila prisiljena vzeti na stanovanje, da zasluži pri tem vsaj za zajtrk. Odkar je Dolfe začel hoditi v jamo, se ona ni več vdinjala v soseščino, imela je dosti dela s svojimi fanti doma. Tudi hči ji je pri tem že izdatno pomagala. Skrbi je pa še vedno imela: najbolj jo je sedaj skrbelo, kako bo, če se Dolfe res poroči. Kakor je bil vihrav, lahkomiseln in nestalen, v gotovo pomoč ji je pa le bil. Sicer ni mogla iztisniti iz njega nikoli denarja v gotovini, imela pa je njegovo konzumsko knjižico, na katero je vsak mesec nakupila za svojih dvanajst do štirinajst goldinarjev in še nikoli ni rekel, da je preveč. Gotovino, ki jo je rabila, je dobivala od ostalih dveh puršev. Že dolgo je premišljevala, kako bi se potem uredila. Morala bo vzeti več puršev, vsaj dva še. To bo dalo veliko več dela, ali drugače ne bo šlo. Saj ima hčer, ji bo že pomagala, če se prehitro s kom ne speča. Bom morala strogo paziti nanjo. Toda v tem stanovanju to ne bo mogoče, saj že sedaj ni kam stopiti, kadar smo vsi doma. Morala bi imeti stanovanje z dvema prostoroma; enega za purše, kjer bi se lahko zmestile štiri postelje, enega za naju. Ne gre več, da bi s punco spale v isti sobi s fanti. Dosedaj je bila še otrok, sedaj pa je že začela vsepovsod vohati. Sicer pa to še menda ne bo jutri, bom že še videla, kaj in kako.

38

Vse te skrbi so zaorale v Trpinkin obraz globoke brazde, da je bila videti deset let starejša kakor je bila res. Njen obraz je dobil sčasoma trd in trpek izraz in njen pogled je bil strog. To pa samo navidez, v resnici se je skrivalo za to zunanjostjo mehko in blago srce, ki je poznalo ljudsko gorje in je rado prizanašalo.

Ko so ostali odšli, sta se Dolfe in Pepca tesneje stisnila drug k drugemu. Položil ji je roko okrog pasu in ji je šepetal zaljubljene besede, ves mehak pod vplivom zavžite pijače. Vse okrog njega zanj ni več obstojalo, videl je samo še svojo Pepco. Zato pa je Pepca ostala toliko bolj prisebna in medtem ko je stiskala Dolfove prste, je z zanimanjem sledila življenju po gostilniškem dvorišču.

Mračilo se je že in v gostilniških sobah so že prižgali luči. Starejši gostje so polagoma odhajali, ostala je večinoma mladina. Mesto odišlih so pa še vedno prihajali novi, že precej razigrani iz drugih gostiln, da vidijo, če je pri Logarju kaj več »los«. Iz vseh kotov je prihajalo hihitanje ženskih glasov in hripavo petje moških grl. Prižgali so luč tudi zunaj na plesišču, ne toliko za plesalce, ki se lahko tudi v temi vrte, kolikor za godce.

Volkerjev Fric je še vedno sedel na dvorišču, na koncu svoje dolge mize, poleg njega pa Fanika, ki mu je venomer prigovarjala, da bi šla. On pa je razžaljeno buljil predse in se ni zmenil zanjo. Tedaj pa je prikolovratil po stezi gori od Birtiča, pijan ko muha, Pektarjev Lojz, v družbi dveh tovarišev.

»Auif biks! Punce vkup! Fant ima d’nar, je klobuk prodal!« je pozdravil in se zagugal za prvim ženskim krilom, ki ga je s svojimi kalnimi očmi v mraku opazil. Ljudje, ki so ga poznali kot nepoboljšljivega pijanca in prepirljivca, so se mu ogibali, on pa je lezel s svojim nesmiselnim blebetanjem zdaj v tega zdaj v onega in je kolovratil od mize do mize. Povsod bi bil rad pil, a mu ni nihče ponudil. Prijemal je kar sam za kozarce, ne vprašaje, čegavi so, a malokdo mu je to molče pustil.

»Plačaj, če hočeš piti!« so dejali in mu pulili kozarce iz rok.

»No, no, ko si pa pri meni žrl, pa nisi nič rekel, da boš kaj plačal.«

»Oj, revež, komu si neki že ti kdaj plačal? Teslo pijano! Pri meni ne boš šmarocal!«

Užaljen je spet odkolovratil k drugi mizi, kjer se je isto ponovilo. Razposajena dekleta so hodila za njim in ga cukala za suknjič, a preden se je on obrnil, že ni bilo nikjer več nobene. Z njegovim prihodom se je vrišč in razposajenost še povečala. Še iz hiše so prišli gledat, kaj se godi na dvorišču. Lojzeva tovariša sta hodila zvesto za njim in mu sekundirala, a se je težko razločilo, da li je njuno pajdaštvo resno mišljeno, ali se iz Lojza norčujeta. Eno pa je bilo gotovo: tudi onadva sta ga imela precej pod kapo.

Končno je Peklarjev odkril tudi Volkerjevega, ki je čemerno sedel ob oglu svoje mize.

»O servus, Fric! Kaj pa se ti držiš kakor bi bil sveti Barbari olje izpil?!«

Prijel je Fricov klobuk in ga je poveznil Faniki na glavo. Pri tem ga je pijanost zanesla, da se je spotaknil in se zavalil na sedečega Frica. Ta je skočil pokoncu kakor bi ga bilo kaj pičilo:

»Prokleta baraba, kaj pa se plaziš po meni!«

In ves razljučen ga je pograbil za prsa in ga je z vso močjo zalučal proti sosednji mizi. Lojz je prifrčal med tam sedeče pivce in odrinil njihovo mizo za pol metra vstran. Od nenadnega sunka so se prevrnile steklenice in kozarci in pijača je pljusknila ljudem v naročje. Ženske so vrisknile in odskočile, moški so začeli kleti in preteče vstajati.

»Kaj pa ti je naša miza napoti? Plačaj vino, ki si ga razlil!«

A že sta bila Lojzeva pajdaša na mestu:

»Saj ni on kriv. Volker ga je sunil.«

39

Tedaj so se pa pojavili, kakor da so zrasli s tal, Zgonc in njegovi tovariši. Nikjer jih prej ni bilo videti, sedaj pa so bili tu.

»Kaj pa je? Kaj pa je? Kdo ga je, Volker?«

»Volker, Volker je začel,« je šlo od ust do ust.

»Kaj si ta poba, ki je še moker za ušesi, sploh domišljuje.«

»Vse bi nas rad ustrahoval.«

»Ne boš, brate!«

Fani se je kar tresla strahu in je vlekla Frica domov, ta jo je pa zelo nenežno sunil, da je odetela do drugega konca mize. Vstal je in stal poleg mize vzbučenih prsi in nasršenih oči in je težko dihaje krčevito stiskal pesti. Bil je kakor mrjasec, ko ga izsledi in obkoli tolpa lovskih psov. Pogled mu je tekel od enega do drugega, kakor da išče, kje naj najprej zagrabi.

»Kaj bi pa radi? Kdor ima kaj z menoj opraviti, naj pride bližje!«

Tedaj pa je priletel odnekod pivski vrček Volkerjevemu naravnost v glavo. Na njegovi trdi lobanji se je kozarec razbil in čepinje so žvenketaje popadale na tla. Med tekočino, ki je bila v kozarcu in ki se je razlila po njegovem licu in mu tekla za vrat, se je mahoma pomešala tenka struja temne krvi iz presekane kože. Potegnil je z roko preko lica in je razmazal kri, da je bil mahoma ves okrvavljen in strašen videti.

To je bil signal. Od vseh strani so začeli proti njemu frčati kozarci. Fanika je vpila kakor da jo iz kože devljejo, druge ženske so kričale in skušale miriti, natakarice so prihitele in skušale posredovati. Fric se je pa pripognil, da ga ni moglo več zadeti, s sunkom noge je odbrcnil klop, da je odletela daleč nazaj, z rokama je pa prekopicnil težko dolgo mizo proti svojim nasprotnikom, da je vse, kar je bilo na njej, z ropotom in žvenketom zletelo na tla in so se ljudje, ki so še pri njej sedeli, naenkrat morali pobirati s tal in vlačiti priškrnjene noge izpod mize. Nastal je nepopisen vrišč in zmeda, trajajoča par sekund, ki jih je Fric dobro preračunano izrabil. Napravil je bil toliko prostora okrog sebe, da se je mogel umakniti iz tesno ga obkrožajočega kroga sovražnikov. V treh velikih skokih je že bil pri hlevu, ki je stal koncem dvorišča; tam je bila zložena skladovnica drv. Postavil se je pred njo.

»Zdaj pa le bližje, kdor ima kuraž!«

Par preganjalcev jo je ucvrlo za njim, misleč, da jim hoče uteči, ko pa so videli, da se je ustavil pri skladovnici in je priletelo med nje prvo poleno, so se jadrno umaknili.

Medtem je nekdo lopnil po svetilki nad plesiščem, da je bilo mahoma vse dvorišče v temi in se je moglo razločevati le posamezne sence, ki so tekale sem in tja. Začela se je pravcata gverilska vojna, tem strahotnejša, ker se je vršila v temi in ni nihče videl, koga mlati. Proti skladovnici so še nadalje frčali kozarci, steklenice in stoli, a Fric se je spretno umikal in s svoje strani nenehoma lučal polena v vsako senco, ki mu je prišla dovolj blizu. Bilo je vpitja, javkanja in pridušanja kakor da se rudnik pogreza. Pretep se je razvil po vsem dvorišču.

Nekdo je hitel, da poišče kje v dolini edinega občinskega stražnika, ki ga je premogel Hrastnik. Bil je nek upokojen financar, ki je ponosno nosil svojo visoko črno kapo z rumenim cesarskim orlom, kot simbolom svoje oblasti in dostojanstva. Na ovratniku črne bluze je imel rdeče našive in s svojo dolgo zarjavelo sabljo je majestetično rožljal gori in doli, da so se mu otroci in psi plašno umikali, ko pa je odjadral mimo, so s tem večjo vnemo za njim lajali. Dekleta so ga dražila, a fantje so ga, kjerkoli se je pokazal, mrko gledali izpod čela. A ni mogel, da ne bi zopet in zopet hotel pokazati svoje oblastnosti. Če je videl na cesti, da stoji skupaj gruča fantov, je takoj šel in jih pozval, da gredo narazen, ali jih je pa po večerih gonil spat. Poznal je vsakogar in je imel nekatere posebno na piki. Fantov iz »Puršenhavza« se je pa bal. Tudi nje je hotel spočetka komandirati, pa so ga kmalu naučili kozjih molitvic. Šli so na cesto, kadar so vedeli, da ga bodo srečali, se razvrstili v gosto vrsto in izzivalno vriskali in prepevali po dolini. Ko se je pojavil, si občinski policaj ni mogel kaj, da jih ne bi pozval, da bodo tiho in gredo lepo drug za drugim.

40

»Kaj, ti lačenperger nas boš učil, kaj naj počnemo in kako naj hodimo?!«

In že ga je nekdo sunil od zadaj, od strani je dobil krepko zaušnico, z enim sunkom mu je nekdo odtrgal sabljo, ki je ni utegnil niti prijeti, deset rok ga je pograbilo, dvignilo preko cestne ograje in vrglo v umazano vodo Bobna. Za njim je priletela še na polovico prelomljena sablja. Preden se je prav zavedel, se izkopal iz blata in se ves premočen otresel in si izbrisal oči, že fantov ni bilo nikjer več. Sledile so preiskave in zasliševanja z orožniki, a le malokdaj se je moglo dokazati, kdo ga je. Če pa je kedaj radi njega moral iti kdo na ričet, si je bil lahko gotov, da mu bo pri prvi priliki, ko pride zopet na svobodo, temeljito povrnil, in nerazpoloženje proti osovraženi oblasti, poosebljeni v tem občinskem stražniku, se je še povečalo. Bil je to nepretrgan boj svobodoljubnosti z oblastjo.

Ko je prišel stražnik, je bilo dvorišče že precej izpraznjeno, a krepelca so še vedno frčala po zraku. Že med potjo je bil srečal trojico, od katerih je eden šepal in obupno javkal, zato je pospešil korake. Na dvorišču je bila tema, zato ni vedel, kaj in kje naj začne. Samo iz okna posebne sobe je svetil pred hišo širok žarek luči, skozi katerega so švigale sopihajoče in preklinjajoče postave in izginjale v temo.

Zavpil je z grmečim glasom:

»Mir! Kaj se godi tukaj! V imenu postave, takoj vsi domov!«

Za hip je hrup in vrvenje po dvorišču prenehalo. A že se je oglasil hripav glas:

»Še tega hudiča je manjkalo!«

»Auf biks! «

»K vragu z njim!«

Tedaj je priletel v stražnika nek trd predmet, da je kar zastokal. Nekdo ga je iz teme močno sunil v hrbet, da se je zaletel v bližnjo mizo. Izdrl je svojo sabljo in zamahnil z njo v temo, a udarec s kolom po roki mu je povesil roko in je sabljo izpustil. Isti trenutek mu je nekdo vrgel preko glave velik namizni prt, ki se ga je z obupnim mahanjem otepaval in ni ničesar več videl. V istem hipu se mu je začela ovijati okrog života vrv, da ni mogel več ganiti svojih rok, močne roke so mu izpodnesle noge, druge so ga prijele pri glavi in znašel se je v hipu med nebom tn zemljo.

»V svinjaki ga zaprimo!«

[nejasno]

Čez par trenutkov je že priletel na trde podnice svinjaka. V nos mu je udaril ogaben duh po gnoju in dvoje preplašenih prašičev mu je skakalo po nogah in glavi. Slišal je, kako so zunaj med smehom zabijali svinjakova vrata z močnimi žeblji. Vrvi se je kmalu osvobodil. Z rokama je grabil po tleh in skušal vstati, a kamor je segel, povsod je prijel nekaj mehkega. Skozi hlače na sedalu je začela pronicati gnojnica. Z muko se je postavil na noge; v boku ga je strahovito bolelo. Obrisal si je onesnažene dlani ob steno. Prešiča sta obupno krulila in tekala drug za drugim v krogu ob steni.

Začel je bobnati po vratih in kričati. Nekdo v bližini se je smejal. Po dvorišču se je slišalo še vedno tekanje, javkanje in preklinjanje. Nato je nekdo tam nekje pri drvarnici pridušeno vzkliknil »Au!« Slišal se je zamolkel padec potem pa je vse utihnilo. Čez čas je bilo zopet slišati več korakov, ki so se približevali. Mislil je že, da gredo, da ga osvobode. A koraki so se ustavili nedaleč proč. Tedaj je nek ženski glas obupno zakričal:

»Jezus Marija! Ubili so ga!«

41

»Koga?«

»Volkerjevega! Glej, tu leži ves krvav!«

Stražnik je zopet začel razbijati po svinjakovih vratih. Oglasila se je natakarica:

»Kdo pa razbija tu notri?«

»Jaz sem. Zaprli so me.«

»A-a, vi ste. Smo že mislili, da so tudi vas ubili.«

Skušala je odpreti, pa ni mogla.

»Vrata so zabita z žeblji. Čakajte, bom poklicala hlapce.«

Medtem ko so policaja zapirali v svinjak, je eden Zgončevih pajdašev skočil na zadnji strani hiše skozi kuhinjsko okno, preplezal je nizek zid, ki je ločil ta prostor od hlevskega dvorišča in se je tiho približal od zadaj skladovnici, poleg katere je stal Fric. Oprezno je vzel gnojni krevelj, ki je stal tam pred hlevom, prislonjen ob zid, počakal je, da je Fricova senca stala zopet mirno, in je z vso močjo zamahnil proti njegovi glavi. Udarjeni je samo gluho zajeknil in se je počasi, oprijemajoč se za drva, zgrudil poleg skladovnice na tla. Napadalec se je neopažen zmuzal ob zidu vzdolž hleva in je zginil v temno noč.

Tudi med ostalimi pretepači je bilo več ranjenih, vendar nihče nevarno. Mnogo jih je odneslo rogove in bunke na glavah, ali podplutbe od udarcev po raznih delih telesa. Zgončev je dobil celo vbod z nožem v pleče, ki pa ni bil nevaren, segel je samo do lopatice. Na bojišču je obležal samo Volkerjev, ki pa je še dihal. Šli so v bližnjo rudniško bolnico po nosila in so ga odnesli tja. Fanika je tulila za njimi, tam pa jo je bolničar nagnal.

Še gostje iz posebne sobe niso odšli brez spomina. Ko se je na dvorišču začel dirindaj, so mahoma prenehali s svojimi žaltavimi vici. Dame so začele siliti domov. Gospod Schulze je šel ven na prag, da prouči položaj, a se je takoj zopet vrnil.

»Ne moremo nikamor. Je zelo tvegano iti sedaj ven. Po dvorišču padajo polena in vsemogoče, kakor toča. Počakajmo, da se zadeva poleže. Po stražnika so že poslali.«

Dame so predlagale:

»Pojdimo raje v kuhinjo. Tam bomo bolj na varnem.«

»Kaj pa še. Ne uvidim potrebe. Ta sodrga se nas gotovo ne bo upala nadleg ...«

Ni še izgovoril zadnje besede, ko je priletel skozi okno prazen trinajstliterski sodček za pivo in je z velikim ropotom telebnil na sredo mize. Kozarci so se z žvenketom kotrljali po tleh, dame so vreščale kakor obsedene in gospodje so se tresoč se stisnili v kotu ob zid.

Zunaj se je slišal smeh in robata kletvica:

»Proklete kurbe, vampaste! Žrete tukaj za denar, ki nam ga odtrgujete!«

»Daj sem poleno! Bom že pokazal tem stenicam!«

Tedaj je nekdo v sobi v strahu upihnil luč. Priletelo je še par trdih predmetov v sobo: eden je pogodil stropno svetilko, drugi je priletel v veliko stensko zrcalo, ki se je zdrobilo v tisoč črepinj in zažvenketalo po tleh. Oseba ni bila nobena zadeta, razen nadzornika Kmetetza, ki je pijan spal na oglu mize in smrčal kakor slabo spiljena žaga. Zdramil se je napol, ko mu je padla na glavo razbita svetilka in se mu je petrolej polil po rdeči glavi in za vrat. Oblizoval si je omočene brke, potem pa je nevoljen pljunil:

»Kaj za vraga me mažete s petrolejem, saj nimam uši.«

»Pst, pst,« ga je mirila žena. »Molči!« In potegnila ga je s stolom vred v kot sobe.

Ko je gostilničar slišal žvenketanje v posebni sobi in se je prepričal, da so mu razbili drago zrcalo, je ves togoten stopil na prag in začel rohneti proti dvorišču:

»Kaj pa počenjate, barabe podivjane?! Ali mi hočete vse razbiti?! Mirujte takoj, če ne, pošljem po orožnike!«

42

»To je naša stvar! Zgini v svojo luknjo, če ne jih še ti dobiš,« mu je bil odgovor; in že je priletelo poleno v podboje in padlo pred njegove noge. Smatral je za pametneje, da se jadrno umakne.

Gostilniška soba je bila polna ljudi, ki so plašno gledali drug drugega in se stiskali po kotih. Ven si nihče ni upal. Gostilničar ni nikomur več dal pijače, a se tudi nikomur ni več ljubilo piti. Mahoma so bili vsi iztreznjeni. Ko so zaslišali zunaj stražnika, so si oddahnili: aha, sedaj bo konec! Pa ga le ni bilo. O stražniku kar naenkrat ni bilo ne duha ne sluha več in divji ples se je nadaljeval še dobre četrt ure. Potemi pa je kar naenkrat nastal mir, kakor bi bil odrezal. Gostje si še dobrih pet ali deset minut niso upali na prosto, dokler se niso najsrčnejši opogumili in šli pred prag. Oprezno so se ozirali. Vse je bilo tiho. Šli so sem in tja po dvorišču in videli vsepovsod samo razdejanje: prevrnjene mize, polomljene stole in tla posejana s črepinjami. Od hleva je ves preplašen prilezel mlajši Logarjev hlapec:

»Dobro so opravili, kaj? Prokleto so se potrudili. Volkerjevega so odnesli v bolnico. Komaj še diha.«

Tedaj so šli in oznanili onim v sobah:

»Zrak je čist. Pojdimo!«

Dolfe in Pepca sta bila že odšla prej, takoj ko je začelo na dvorišču postajati nevarno. Dolfu se sicer ni posebno ljubilo, najraje bi bil tudi sam posegel v boj, vendar se je Pepci posrečilo, da ga je spravila.

Končno so se odpravili tudi gostje iz posebne sobe. Nadzornika Kmetetza so z velikim trudom dvignili od mize. Prav nič ga niso hotele nositi noge. Gospod geometer Schulze ga je prijel pod eno, paznik Babič pod drugo pazduho in sta ga vlekla pred hišo, kjer je že čakal Logarjev koleselj, da ga odpelje domov. Ogabno je smrdel po petroleju. Njegova žena je odločno izjavila:

»Jaz se ne peljem z njim. Grem raje peš. Bi se še rada malo sprehodila. Je tako prijetno hladovit večer. Gospod geometer, prosim, dajte mi roko.«

Gospod geometer je napravil malce kisel obraz, kar pa se v temi ni opazilo. Raje bi bil šel z mlado gospo Smoletovo.

Ker ni kazalo gospoda nadzornika samega prepustiti koleslju, je prisedel k njemu paznik Smole. Koleselj je oddrdral po ovinku doli proti cesti. Tam, kjer bi imel zaviti s kolovoza na cesto, sta izza Birtičeve mesnice hušknili pred konja dve temni senci. Konj se je splašil, zavil vstran in zadel s kolesljem ob vogal barake, da se je prevrnil in sta se Smole in Kmetetz zvalilla na zemljo. Prav od blizu se je slišal iz teme smeh:

»Ha, ha! Vidiš oberštajgerja, kako rije z nosom po kolovozu!?«

»Saj rivec ima za to pripraven.«

Preden sta se onadva pobrala, že ni bilo nikjer več nikogar videti. Hlapec je pomiril konja, postavil je koleselj, ki se k sreči ni nič poškodoval, zopet na kolesa in potem je pomagal pazniku Smoletu, da sta posadila nadzornika, ki si je pri tem opraskal nos, zopet vanj. Srečno so se potem pripeljali po dolini doli do uradniških stanovanj, poleg železnice nad šolo. Ker ostalih še ni bilo, je Smole nadzornika položil na klop pred hišo, kjer je kmalu začel smrčati.

Gospa nadzornica se je težko obesila gospodu Schulzu za laket, ko so šli po tiru rudniške železnice, po katerem je bilo dovoljeno hoditi samo uradništvu, da se mu ni bilo na cesti treba srečavati z delavci. Pred njima sta šla paznik Babič in gospa Babičeva. Zadaj pa gospa Smoletova z dvema prijateljicama. Pred odhodom se je še posrečilo gospodu Schulzu, da je gospe Smoletovi nekaj tiho pošepetal na uho. Ta je pokimala.

43

»Tako sem utrujena,« je vzdihnila gospa Kmetetzeva. »Najraje bi kam kar sedla.«

»Ne bi bilo varno gospa. Razgreti ste in bi se prehladili.«

»Pa bi me ne hoteli vi malo ogreti?«

»S čim, ko sem pa sam tako lahko oblečen.«

»Oh, vi me ne razumete.«

Še bolj nežno se je privila k njemu, tako da jo je moral skoraj nositi. Njeno telo je mrzlično podrhtavalo.

»Ko bi vedeli ... Kako sem nesrečna ... Pomislite moj mož ... Ta klada pijana. Ali se morem sploh kje pokazati z njim v boljši družbi. Nobenega smisla nima, za harmonijo, za lepoto, za ljubezen ...«

»Res je to težko za tako nežno čutečo dušo, kakor je vaša.«

»Kaj ne, da jaz prav nič ne spadam k njemu?«

»Mogoče res ne.«

»Da, usoda se je z menoj grdo poigrala. Kako bi bila lahko srečna ob strani tako finega, olikanega, dojemljivega in ljubečega moža kakor ste ... kakor ste na primer vi ... gospod geometer ...«

»O, hvala lepa gospa. To je prelaskav poklon zame.«

Stisnila mu je prste in še tesneje prižela njegovo roko v svojo. Počasi so se približali do Turkovega mlina. Do uradniških stanovanj je bilo še komaj streljaj daleč. Tedaj je zadaj lahno vzkriknil ženski glas. Gospa Smoletova je rekla:

»Pesek sem dobila v čevlje. Neznansko me zbada pri vsakem koraku. Moram sezuti čevlje. Kar pojdite naprej. Pridem takoj za vami.«

Sedla je v travo in se začela sezuvati, medtem ko so drugi počasi korakali dalje.

Prisedši do hiše se je gospa nadzornica nežno poslavljala od gospoda geometra. Vabila ga je v hišo, češ, da ji bo dolgčas poleg moža, ki bo pijan smrčal ko klada. Izgovoril se je z nujnimi posli, ki jih mora še nocoj opraviti.

»Pa me vsaj obiščite kako popoldne. Ta teden ima moj mož popoldansko službo.«

»Radevolje gospa. Najlepša hvala za prijetno družbo. Lahko noč!«

Ostali so spravljali pijanega nadzornika v hišo, geometer pa je brzih korakov odšel doli na cesto in se po nji vračal proti rudniku. Ko pa je prišel do Turkovega mlina, je hušknil preko brvi in po nasipu na železnico. Trenutek je obstal in polglasno zažvižgal. Za bližnjim grmom je nekdo zakašljal. Priskočil je in zašepetal:

»Sem hitro prišel?«

»Še dosti hitro, postajalo mi je pa vendar že dolg čas.«

»Se pa sedaj ne boš dolgočasila.«

»Upam ...«

Nadaljne besede ji je zadušil s poljubi.

»... Ampak dolgo ne smem izostati. Bi me iskali ...«

»Zato morava tembolj izkoristiti te trenutke.«

»Te ni nadzornica zvlekla v svoje stanovanje?«

»Je hotela, a mislil sem nate ...«

»Ali res ...? Ljubček ...«

»Dušica ...«

Slišalo se je samo globoko in neenakomerno dihanje, ki ga je prekinilo zdaj pa zdaj zamolklo cmokanje. Za dobrih deset minut je že hušknila izza grma ženska postava in je zbežala po železniškem tiru proti uradniškim hišam, popravljaje si medpotoma razmršeno frizuro. Malo pozneje se je dvignil tudi moški in je leno odkorakal po železnici proti rudniku.

Medtem je gostilničar v svoji sobi v prvem nadstropju sedel pri mizi s svinčnikom v roki in je računal:

»Preklete barabe, da so mi morale ves večer pokvariti ...«

44

Zračunal je, koliko so prodali piva, koliko vina, koliko sifonov in pokalic, koliko pečenk, gulažev, juh z mesom, žemelj in črnih kav. Lepa vsota. Sedaj pa izdatki; teh ni bilo dosti: vino je kupil po zmerni ceni, mesnico je imel svojo in kuhinjo je upravljala mati. Samo dvema pomožnima natakaricama bo treba kako malenkost vreči, ostalo je vse opravila domača služinčad. Ko bi ne bilo še onega, kar so pretepači razbili. Odšteti bo treba trideset razbitih steklenic in kozarcev, osem polomljenih stolov, dve razbiti svetilki. To še vse ni tako hudo ali, in pri tem se je popraskal za ušesi, razbili so tudi veliko ogledalo v posebni sobi, najlepši okras cele hiše. Stalo je najmanj 20 goldinarjev. Vse drugo pa ne bo stalo več ko 10 goldinarjev. Če torej odračunam škodo, ki so mi jo napravili, okroglo 30 goldinarjev, mi še vseeno ostane čistega 64 goldinarjev in 90 krajcerjev. Za ta denar že lahko kupim lepo kravo.

»Da bi le nikdar ne bilo slabše.«

S to ugotovitvijo si je pomel roke, upihnil luč in legel spat.

Drugo jutro, ko se je odpravljal na šiht, je Franceta glava bolela. Tudi jesti mu ni dišalo, samo kavo je popil.

»Presneta reč, saj vendar nisem toliko pil.«

Janezu ni bilo nič, veselo si je požvižgaval. Jezilo ga je le, da Meta ni hotela ostati čez noč. Nič ne dé, si je mislil, bom se pa v soboto zvečer peljal doli.

Dolfe je še smrčal. Prišel je domov šele proti jutru. K sreči je imel popoldanski šiht. Trpinka mu je ponujala kavo, on se je pa samo obrnil na drugo strani in spal dalje.

»Vidiš ga, mrho leno,« ga je začela oštevati, mar bi bil sinoči z nami šel domov.«

Ko sta purša odšla, se je tudi ona odpravljala in je naročala hčeri:

»Jaz grem na Ojstro k Ačkunu radi krompirja, nazaj grede pa bom vzela pri Birtiču meso. Ti pa medtem zberi in namoči perilo.«

Na rudniku se je to jutro vsevprek govorilo samo o sinočnjem pretepu. V izklicevalnico so šli samo starejši rudarji, da so molili za Kurentom. Zunaj so stali mlajši v gručah in prerešetavali dogodke minule nedelje. Predvsem se je ugibalo, kdo neki je Volkerjevega pobil na tla. Nekateri so že z gotovostjo vedeli povedati, da je ponoči v bolnici umrl. Ta vest se je hitro raznesla po vsej naselbini, izkazala pa se je zaenkrat še preuranjena.

Eni so imeli pri vsem dogodku velik špas: kar naj si razbijajo glave, kogar veseli. Kaj pa jim je treba hoditi na veselice. Če ga hočeš kozarec popiti, ti ga lahko žena prinese domov. Tudi muzike doma ne manjka. Ne samo otroške: skoro vsaka hiša v naselbini premore harmoniko. Ponekod, kjer so bolj »nobel«, imajo celo gramofon. Pa se zbere mladina, pozimi v kakem stanovanju, poleti pa na dvorišču, in zapleše, zapoje in se po svoje zabava. Kaj treba hoditi v gostilne in na veselicah denar zapravljati.

Kolonija se je potuhnila. Obiskali so jo orožniki. Poizvedovali so za glavnimi akterji nedeljskega pretepa. Človek bi mislil da bi jih bilo lahko najti, vendar zadeva ni bila tako enostavna. Samo dva so ugotovili: onega, ki je prvi vrgel kozarec Volkerju v glavo in tistega, ki je razbil svetilko nad plesiščem. Slednji pa ni bil rudar, ampak neki kmečki hlapec s Prosečna. Šlo se je največ za tem, da se dožene glavnega krivca, onega, ki je Volkerjevega s kolom pobil na tla. Ravno tu je pa vsa orožniška vnema odpovedala. Logarjeva dekla je sicer videla nekoga, ki je zlezel skozi kuhinjsko okno na zadnjo stran hiše, ni ga pa spoznala in ga tudi dobro opisati ni mogla, ker ga je videla samo še v zadnji del telesa, ko je plezal ven. Aretirali so Zgonca in par njegovih tovarišev, a so jih čez nekaj dni zopet izpustili, ker jim niso mogli dokazati kakega zločinskega dejanja. Priče so videle tega ali onega s kolom v roki, a se je vsak izgovoril, da vzel samo za samoobrambo. Nekatere so videli, da so lučali kozarce, ni se pa moglo ugotoviti, da so z njimi koga zadeli. Plačati so morali samo razbite kozarce. Le dve ženski sta lahko prisegli, da sta videli Papeževega, ko je razlomil gostilničarjev stol in je z njegovimi deli mahal okrog sebe. Obsojen je bil na povračilo škode. Vsi prizadeti pa poleg tega še vsak na pet goldinarjev kazni, radi rušenja javnega miru in reda. Iz lastnega nagiba ni nihče plačal. Rudniška uprava je dobila nalog, da jim odtegne od zaslužka.

Tudi pri Trpinovih so bili orožniki. Nekateri so ga videli tisti večer pri Logarju. Zaslišan je bil, kaj je tam počel, kedaj je šel domov in če ve kaj natančnejšega o razgrajačih. Lahke mu je bilo dokazati, s Pepco kot pričo, da se ni pretepa prav nič udeležil, da sta takoj, ko se je začelo, odšla in da zato ne ve, kaj in kako se je godilo.

45

Trpinka je bila pa vseeno nevoljna:

»Še nikdar ni bil orožnik v mojem stanovanju. Ali je tega treba? Mar bi bil šel z menoj domov.«

»Čemu se jezite? Ne vidim v tem nič sramotnega. Saj je menda ni hiše v Hrastniku, da bi je ne bili že obiskali.«

Nekateri starejši moralisti so se zgražali nad podivjanim svetom in nad škandalom. Prizanesljivejši so jih tolažili in jim skušali dopovedati, da ni tako hudo.

»Napram prejšnjim časom so naši rudarji še prave ovce. Naša prva generacija, ki se je sestavljala iz raznih deklasiranih eksistenc, nanešenih sem v to dolino iz vseh strani sveta, je bila res nekako podobna kaliforniškim zlatoiskalcem v sredini prejšnjega stoletja. Nič čudnega ni bilo tedaj, če so vsak mesec enega ubili. A danes? Kako dolgo je že temu, kar se je pripetil zadnji tak slučaj? Tu in tam še kak pretep, ki pa ga navadno ne povzročé domačini, ampak največkrat ljudje ki prihajajo sem za priložnostnimi zaslužki z dežele. A še teh prask bo vedno manj, čimbolj se bo rudnik osamosvojevai od pritoka z dežele in bo prevladalo v njem delavstvo, ki je tu rojeno in tu vzgojeno. Zato ni prav nobenega povoda za črnogledost o moralnih kvalitetah tukajšnjih rudarjev. Naš mladi naraščaj je že čisto drugačen, samozavestnejši, treznejši, s svojo posebno moralnostjo, ki mu jo daje zavest skupnosti.«

Strogi moralisti so še nadalje godrnjali, a bilo jih je vedno manj in imeli so za to tudi vedno manj povoda.

France se je medtem že nekako uživel v svoj novi stan. Ni čutil več tako velikega notranjega odpora vselej, kadar je moral vlačiti nase blatne in sajaste cunje, ko se je odpravljal na delo. Tekom meseca se je že marsičemu privadil. Določal so za razna dela in le, kadar niso drugod kje nujneje rabili, je smel iti s Kurentovo tovarišijo. Spoznal je delo tudi na drugih odkopih, vozil je samo težke vozičke po osamljenih rovih, pomagal je pri kopanju produšnikov, pri izpraznjevanju zbiralnih šahtov, pri zapolnjevanju izpraznjenih odkopov, pri zniževanju vzboklih tirov in pri polaganju tračnic, čistil je kanale in se pri tem polil z blatom od temena do pet, pomagal je pri spravljanju različnega materijala v jamo, nadomestoval je obolelega fanta-vlakovodjo, ki je spremljal s premogom naložene vlake pod glavni šaht, na nekem podzemeljskem bremsbergu je odklopljal polne vozičke, ki so mu jih spuščali od zgoraj in priklopljal prazne, ki so jih vlačili navzgor, na enem nočnem šihtu je moral celo pomagati nalagalcu pod glavnim prometnim šahtom s tem, da mu je porival h kletki polne vozičke, ki jih je ta suval v kletko, jo zapiral in dajal signal. Pri tem ga je kljub vroči julijski noči, ki je zarjevala zunaj, tu doli strahovito mrazilo, če je le minuto obstal, kajti po šahtu je kar tulil mrzli zračni prepih in oblečen je bil samo v tenko premočeno srajco, ki bi sicer zadoščala pri delu v notranjih rovih, ni se pa nadejal, da ga bodo tu sem porinili.

Vse je videl, vse poskusil, z vsakim delom se je seznanil, povsod je našel kaj zanimivega, novega, a spoznal je tudi, da je povsod urejeno tako, da delavec do skrajnosti izrabi svoje moči in da nikjer ne zasluži »preveč«, to se pravi, da bi mu kaj ostalo preko najnujnejših potreb, da si ohrani življenje.

Po pretoku enega meseca je tudi on šel po svoje plačilo. Že par dni poprej je nestrpno pričakoval prve nedelje po petnajstem. To jutri ga ni bilo treba buditi. Vstal je brž, ko je solnce posijalo. Janez je bil že tudi zbujen, a še ni maral vstati, ker je prišel pozno z dela, Dolfe je pa še trdno smrčal.

46

France si je nalil iz kotlička v umivalno skledico vode, ki je bila še od prejšnjega večera topla in se je spravil k britju. Kar nekam ponosen je bil, da je mogel opravljati ta posel. Doma na Rebri se za gladkost svoje brade ni dosti brigal in tudi ni bilo potreba. Le tu in tam so mu silile skozi kožo posamezne mehke dlačice, ki se jih je komaj opazilo. Tu na rudniku je pa v nekaj tednih duševno dozorel bolj, kakor bi mogel doma v par letih in s tem v zvezi je tudi njegov obraz dobival možati izraz, zagorelost je počasi izginjala, črte obraza so postajale ostrejše in brada mu je začela bujnejše poganjati. Pod nosom se mu je zarisala tanka črta temnih brčic, ki jih je često s konci dveh prstov nežno nategoval, da bi se čim prej podaljšale in bi si jih mogel zviti v svedrčke. Ko ga je Janez nekoč zalotil pri tem poslu, mu je čisto resno predlagal:

»Jaz pa vem za imenitno mazilo, ki pospešuje rast brk. Če se boš z njim mazal, boš v enem mesecu lahko ovil brke okrog prsta.«

»Ali res? Povej no, bom kupil.«

»Je čisto poceni. Na zunaj si moraš mazati gornjo ustnico z belo ajdovo strdjo, na znotraj pa s kurjim odpadkom, ki mora biti črn.«

France ga je debelo gledal in bi mu bil gotovo verjel, da ni Janez bušil v krohot. Užaljeno ga je zavrnil:

»S tem se le ti sam maži.«

Ko se je Trpinka s hčerjo vrnila od prve maše in ko sta se tudi Janez in Dolfe opravila, so pozajtrkovali in nato odšli proti rudniku. Dasi je bilo še zgodaj, je pred upravnim poslopjem čakalo že mnogo ljudi na pričetek izplačevanja. Tudi otroci in ženske so bile med njimi, ki so čakale s cekarji in košarami, da naložijo vanje v trgovinah različnih potrebščin, ko prejmejo možje denar.

Danes ni bilo na rudniku nič kaj posebnega »los«. Samo gori ob cesti na Logarčkovem travniku se je namestil nek primitiven vrtiljak, s starim razglašenim orkestrionom, ki je ves dan cvilil in bevskal in vabil senzacij željno mladino, da se za pet krajcarjev petkrat zavrti okrog lesene osi, na oguljenem lesenem konjičku. Poleg vrtiljaka je menda isti lastnik postavil še dva vegasta šotora iz zakrpanih ponjav. V enem si lahko za dva krajcarja streljal iz male puške v lončeno pipo, ali pa v pločevinastega možica, ki se je zibal sem in tja. Če si zadel, ti je starikava devica z ljubeznjivim nasmehom pripela na suknjo papirnat kotiljonček. V drugem šotoru si je pa neka mesnata ženska v rdeči obleki in z golimi rameni ovijala okrog vratu ogromno kačo-pitona in si je vtikala njeno glavo v usta. Kača je v poletni vročini neznansko smrdela. Tudi za ta špas si moral plačati pet krajcarjev. A ni manjkalo mladih ljudi, ki so se drenjali okrog teh šotorov, brž ko so dobili tistih par kronic. Šotor s kačo bi bili skoraj podrli, ker so vsi hkrati hoteli noter. Treznejši so se zadovoljevali samo s sliko kače, ki je visela nad vhodom. Škoda jim je bilo petih krajcarjev. Zanje se dobi že dva kilograma moke. Fantje so oblegali predvsem streljarno, kjer so skušali pokazati drug drugemu vsak svojo spretnost. Nekateri so zastreljali kar cel goldinar ali še več, ne da bi si bili zaslužili papirnato zvezdo. Od jeze so potem vrgli puško proč in šli pit. Vrtiljak je bil ves dan polno zaseden po otrocih, ki so moledovali pri vsakem, ki so ga med gnječo spoznali, da jim plača »samo za enkrat«. Drugi so se zopet ravsali med seboj, kdo bo »ringlšpil« gonil, da so se potem smeli parkrat zastonj vrteti. Pa tudi zaljubljenih parčkov je bilo videti, sedeče na konjičkih. Mlada dekleta so stala v gruči ob strani in željno čakala, da jo bo ta ali oni fant povabil, da se sme z njim zavrteti. In fantje, ki se sicer iz tega ali onega razloga niso upali, ali mogli približati svoji simpatiji, so izrabili to priliko za »navezanje stikov«. Nekateri potem v svojem navdušenju sploh niso več stopili z vrtiljaka, dokler niso zavrteli zadnji krajcar.

France se danes ni dosti zmenil za življenje v naselbini. Prejel je za prvi mesec nekaj čez trideset goldinarjev. Z Janezom sta se domenila, da se popeljeta domov. Čaša imate za to dovolj, gresta šele v pondeljek zvečer na šiht. Praznih rok ni kazalo iti. Nekaj bo treba kupiti, da ponese domov. In France je računal: dvanajst goldinarjev Trpinki za hrano in stanovanje pol goldinarja za pranje, za nakup v konzumu mi je bilo odtegnjeno: pet goldinarjev za nove škornje, poldrug goldinar za hlače, poldrug goldinar za srajco in spodnje hlače, ki sem jih rabil za delo, vzel sem še mast in voščilo za čevlje, eno krtačo in milo, kar tudi znese en goldinar. Janezu moram vrniti dva goldinarja in pol, za kolikor sem se pri njem zadolžil preko meseca.

47

Hudimanska reč! To znese skupaj že štiriindvajset goldinarjev. Ne bo dosti muzike. Ostane mi komaj še približno sedem goldinarjev. In mesec je dolg. Tudi če grem domov, se ne bom mogel preveč postavljati.

Prvotno je mislil kupiti sestri svileno naglavno ruto, materi pa blaga za jopico. To namero je moral sedaj spremeniti: za sestro je kupil samo čisto navadno prkalasto ruto, materi pa priprost predpasnik iz potiskanega platna. Za Mihca je pa vseeno vzel orglice. Ampak samo za deset krajcarjev.

Janez ga je priganjal.

»Da ne zamudiva vlaka!«

Obedovati nista imela več časa. Šla sta kar brez kosila.

Ko sta v poznem nedeljskem popoldnevu izstopila na domači postaji, je bilo Francetu kakor da se mu je razodel nov pravljičen svet. Globoko je potegnil vase čist domači zrak, ves prepojen opojnih vonjav pokošenih senožeti in je spočit in lahkotnih korakov odhitel mimo skromnega postajnega poslopja po stezi navkreber. Janez je šel svojo pot. Mislil je na Meto.

Nista še pretekla dva meseca, odkar je France zapustil domači kraj, vendar se mu je zdelo, da je temu že zelo dolgo, vse se mu je zdelo tako izpremenjeno. Ko je odhajal, so ponekod še jablane cvetele, senožeti so komaj pričele zeleneti, grmovje je jedva uspelo odpreti svoje popje in pokazati svoje prve nežne, svetlozelene liste. Trsje po sveže okopanih vinogradih je bilo večinoma še golo, žitna polja so bila še kakor temnozelene baržunaste preproge. Sedaj pa je to živozeleno pomladno pregrinjalo naravo s svojimi pestrimi rjavkastimi progami in živobarvnimi rdečimi in belimi točkami cvetočih grmičev, bilo zamenjano s slepilno svetlobo, ki je zlatila vso okolico. Samo temni obrisi gozdov in posameznih dreves so se ostro odražali od zlatorumene okolice. Po njivah je zorelo žito in se prelivalo v vetru ko čisto zlato, poškropljeno s krvjo makovih cvetov. Še par dni in vsa ta zlata prelest bo padla pod ostrimi srpi. Ječmen je bil že povsod požet, iz njegovega bledega strnišča so probadale nežne klice posejanega korenja. Sveže osipan krompir je črnél po gredah in odpiral svoje belo cvetje, turščica je s svojimi temnozelenimi sabljastimi peresi v vetru šelestela med vrstami fižolovih palic. Črešnje so bile že povsod obrane, le tu in tam so se še kje vrane kavsale za ostanke drobnic. Na jablanah so se zaznavali ko oreh debeli zeleni sadovi. France je pogledal v vrh in štel: pet, sedem, devet, trinajst. Dobra sadna letina bo: pravijo, če na dan svete Marjete našteješ na drevesu devet sadov, bo v jeseni drevo polno sadja. Iz gozda je zaslišal otročji krik. Najbrže obirajo borovnice, si je mislil. Tedaj je zapazil, da teče med njivami deček in ga kliče po imenu. Bil je brat Mihec, ki se mu je ves zasopljen in razgret obesil za roko.

»Sem te že oddaleč spoznal.«

»So mama doma?«

»So. Julka je šla pa k sosedovim v vas.«

»Ste vsi zdravi?«

»Smo. Sivka je povrgla junčka. Mama pravi, da bo moj, če bom priden.«

»Pa si?«

»Ne vem.«

»Ste reber pokosili?«

»Smo. Jaz sem šestnajst košev sena znosil na skedenj. Več ko Julka.«

»No, zato sem ti pa tole prinesel«; in France je vzel iz žepa orglice za deset krajcarjev in jih dal Mihcu, ki so mu oči pri pogledu nanje kar zažarele.

»Pa ne smeš z vso močjo pihati vanje, da jih prehitro ne oglušiš.«

Mihec je bil v malih nebesih. Takoj je zaostal par korakov in polglasno preizkušal svoj zaklad. Ni bilo dolgo in že je znal zakrožiti tisto:

Na planincah solnčice sije ...

Mati je sedela pred kočo v senci oreha in krpala Mihčeve hlače. Že od daleč je Mihec kričal:

»Mama, mama, glejte, kaj imam!« in hitel je krožiti svoje improvizirane melodije.

48

Mati se je ozrla, a skozi očala je le nerazločno videla bližajočo se moško postavo. Šele ko jo je France ogovoril, ga je spoznala.

»A ti si! Nekoliko smo se te nadejali.«

»No, kako izhajate sami?«

»Tako, tako. Težko, a že gre. Največji del nosi Julka. A tudi Mihec že dosti pomaga. Če ne bo bolezni, bo že šlo.«

Peljala ga je v hlev in mu pokazala nov prirastek. Ponosna je bila na krepkega junčka.

»Ravno pravi čas je vrgla. Sedaj je dosti sveže krme. Tudi sena bo dovolj, če se še otava obnese. Ima precej mleka. Večji del ga sedaj še junček popije. A prihodnji teden ga bomo začeli nositi doli na postajo, vsak dan dva litra. Bo vsaj za sol.«

France je pogladil sivko po vratu, ki ga je takoj spoznala in mu začela lizati roko.

»Julka je bila ves ta teden v dnini,« je nadaljevala mati. Tudi za prihodnje dni, ko se začne žetev, je že na tri kraje prošena. Jaz ji ne branim, naj gre, da si kaj zasluži. Vinograd bom že jaz počasi okopala. Za kravo mi pa Mihec nakosi, ko pride iz šole. Še eno leto bo moral hoditi.«

Mihec je poskočil. »Jaz pa grem poklicat Julko.« Že je zginil za oglom.

»No, kako pa ti. Si zadovoljen? Če se le živeti da.«

»Bo šlo. Spočetka je bilo res precej kislo, a zdaj sem se že privadil.«

»Pojdiva v hišo. Gotovo si žejen. Mrzlega mleka imam.«

Medtem se je vrnila tudi Julka z Mihcem.

»Hvala za razglednico,« ga je pozdravila. »O, pa nove hlače imaš? Glej, glej, kako postajaš ‚nobel‘.

»No, no, te hlače me še ne bodo napravile ‚nobel‘. Da mi pa ne boš preveč zavidala, evo ti. Tole je za vaju.«

Mati je bila darilca res vesela in tudi Julka se je delala kakor da je, a v resnici je pa bila le malce razočarana. Samo prkalasto ruto, ko pa je pričakovala svileno. France je skopuh.

A bolj ko s predpasnikom, je materi ustregel s sladkorjem in kavo, ki je tudi ni pozabil. Takoj jo je šla kuhati.

»Edino s kavo se še stare ženske pokonci drže,« je zagotavljala. »Mleka nam sedaj res ne bo treba kupovati, a samega mleka se človek tudi naveliča. Kava se mi pa še nikdar ni ustavila.«

»Le nič ne tožite, za kavo vam bom že jaz skrbel,« se je velikodušno odrezal France.

Po južini se je šel razgledati po vinogradu. Julka, ki ga je spremljala, mu je gostobesedno pripovedovala novice iz okolice: Čukarjeva Micka se je s svojim Jurkom zopet sprla. Baje je bil pisal Jernejčevi zaljubljeno pismo, ta pa ga je pokazala Čukarjevi. Radi tega so si sedaj vse tri hiše v jezi.

»Skoraj bi bila pozabila. Jernejčevi so naročili, da se gotovo oglasiš pri njih, kadar prideš.«

»Nocoj je že prepozno. Mogoče jutri, če se spomnim. Sicer pa, saj jim nisem nič dolžan.«

»Najbrž radi Urške. Bi jo že radi kam spravili.«

»Pa ravno meni? Zato jim pač še nisem dal povoda.«

»Kedaj pa bosta Janez in Meta napravila gostijo?« je poizvedovala Meta.

»Prihodnji predpust menda.«

»Veš, na njenem mestu ne bi bila rada. Zadnjič, ko je šla v Hrastnik, so jo doma strašno skregali, ker ni nič povedala, kam gre. Že cel mesec doma nič ne govore ž njo. Mačeha kar piha. Čimprej bo šla od doma, tem bolje zanjo.«

»Verjamem, oni bi radi imeli poceni deklo. Da bi jim vse žive dni zastonj delala. Človek pa mora zase tudi skrbeti.«

49

Hodil je med razori in se veselil krepke rasti posajenega fižola, ki je že pripravljal cvetje, zgodnji krompir je že dozoreval, po lazah v vinogradu, katerega trsje je bilo že vse s slamo privezano k kolju, je bilo tu in tam posajeno zelje in korenje, da je bil izrabljen vsak prostorček, Julka mu je tudi s ponosom pokazala svoj cvetlični vrtič, posajen z mačehami, astrami, sabeljcami in klinčki. Vanj je zagrebla tudi svoje cvetlične lončke s pelagonijami, fuksijami, rožmarinom in majaronom. Par rožnih grmičev je ravnokar otresalo svoje zadnje cvetove in pripravljalo popje za nove. Marelice poleg hleva so se že vidno rdečile.

Francetu se je pri pogledu na vse to storilo milo. Šele sedaj je znal ceniti vso to preprosto podeželsko milino. Kako lepo bi bilo, če bi mogel vedno ostati tu brez vseh skrbi. Da, če bi se dalo samo od te lepote, od teh cvetlic, vonjavega zraka in krasnega razgleda živeti. A vsako leto sredi zime so izčrpana že vsa živila in tedaj se pojavijo skrbi za obstanek. Premalo je tega, da bi se mogla družina vse leto preživeti, prisiljeni smo iskati zaslužka drugod.

Solnce je ravnokar zahajalo za kozjanskimi vrhovi. Sava je v dolini slepilno odsevala v večerni zarji, kakor da teče v globoki strugi samo čisto zlato. Visoke gore so metale v dolino svoje dolge sive sence in široko dolenjsko ravan je zagrinjal lahek vijoličast pajčolan, ki so ga tam daleč obrobljali pozlačeni vrhovi Gorjancev. Na vrhu Kuma se je ostro odražal od jeklenomodrega neba masivni stolp svete Neže. V grmovju je kos začel drobiti svojo nežno večerno pesem. France je legel v mehko travo, prekrižal roki pod glavo in strmel v nebo, kjer so se druga za drugo začele prižigati zvezde. Ko se je znočilo, sta pa z Mihcem zlezla na skedenj in se zarila v sveže seno, ki je tako prijetno dišalo in šumelo, da sta se kmalu zazibala v prijeten sen.

V pondeljek opoldne je France spočit in okrepčan zopet odšel na postajo. S seboj mu je dala mati culo posušenih črešenj. Kuhane in ohlajene so z vodo vred dobro hladilno okrepčilo. Obljubiti je moral, da čimprej zopet pride; in naj si ne dela preveč stroškov radi nje, mu je zabičevala.

Na postaji ga je Janez že čakal. Bil je videti neprespan, vendar dobre volje.

»Zavškove sem že potolažil. Rekel sem mu, da pridem v jeseni gotovo po Meto. Če pa jim je to predolgo, pa se lahko še danes preseli k meni. No, pa so bili vsi zadovoljni in sedaj je spet mir v hiši.«

Zvečer sta bila zopet precej čemerna, ko sta morala tiste šihtne cape vlačiti nase. Gibanje na svežem zraku, tam zunaj po deželi, ju je prevzelo s prijetno utrujenostjo. V železniškem vozu je bilo vroče ko v peči in sta izstopila vsa oznojena, vrhu tega sta pa še nazaj grede stopila na par požirkov v Drnovškovo gostilno doli na hrastniški postaji. Tam je ravno družba mladih steklarjev s harmonikarjem praznovala običajni plavi ponedeljek po plačilni nedelji. Bilo je tudi par deklet z njimi. In ne samo Janez, tudi France se je enkrat z neko zavrtel. Vendar nista ostala dolgo, zavedala sta se, da čaka na nju zvečer naporno delo. Odšla sta precej dobre volje.

»Pa niso napačni fantje, tile steklarji,« je ugotovil France, »čeprav jih na rudniku tako slabo cenijo.«

»Tega mnenja sem tudi jaz, tembolj, ker se z njimi še prilično dobro sporazumevam, s tisto malo nemščine, ki sem se je navadil pri vojakih. Ljudi je treba razumeti in z njimi sočustvovati, pa boš lahko v njih mnogo dobrega odkril.«

Doma sta še par ur legla in zaspala. Ravno toliko, da sta vstala potem vsa zmedena in okorna. Franceta je bolela glava, čeprav je popil jedva dva kozarca.

50

»Predno prideš v jamo, se bo že skadilo,« ga je bodril Janez. »Saj še meni ni dosti, čeprav nisem sinoči skoraj nič spal.«

K sreči je imel France ta večer lep »švindel«, lahko delo, da se mu ni bilo treba pretegniti. Dodeljen je bil zopet svoji stari, Kurentovi tovarišiji in naneslo je, da ta večer niti treh gar niso naložili. France se je bil že med potjo čisto streznil in dodobra razgibal. Hladna zračna struja pod šahtom mu je kaj dobro déla. Lesá jim ta večer ni bilo treba spravljati. Med potjo so v rovu došli starega rudniškega minerja Krašeka, ki je nesel na hrbtu svojo krošnjo z dinamitom.

»Srečno! Krašek. Kam pa?« ga je pozdravil Kurent.

»A, ti si! Dobro srečo! Na tvojo etažo grem. Na več odkopih se je pojavilo trdo ostenje in so na popoldanskem šihtu morali vrtati. Sedaj grem, da zabašem.«

»Da bi le predolgo ne trajalo.«

»No, jaz se ne bom tako dolgo mudil. Samo, če bo ventilacija kaj prida.«

»Zadržek je pač. Da bi le kaj prida vrglo.«

Prišedši na mesto, so se slekli in obesili svoje cunje blizu lestve, ki je vodila v zgornjo etažo. Šli so na odkop, da si ogledajo položaj. Ostenje je bilo res kakor iz cementa. Ostri kopač je kar odskakoval. Pri tleh so bile izvrtane v gotovih presledkih, skoraj meter globoke luknje.

Krašek je snel svojo leseno krošnjo, slekel suknjo in pokleknil na tla k prvi luknji. Z dolgo žličico je še enkrat dodobra luknjo izčistil, nato pa je vzel iz svoje krošnje par cilindrastih svalkov rdečega dinamita, pritrdil je nanj električno zažigalno žico in ga je oprezno vtaknil v luknjo. Zatem je porinil v luknjo nekaj volne, malo ilovice, ostali del luknje je pa zaphal s premogovimi drobci. Ko je bila luknja nabasana, je molela iz nje več metrov dolga zažigalna žica. Pri drugi in tretji luknji je opravil isto.

»Alo fantje, zdaj pa gremo!« je zaklical, ko je bil gotov. Kurent in Janez sta pobrala orodje in odšla. France, ki je medtem napolnil gare s premogom, ki je preostal na odkopu še od prejšnjega šihta, je iste pognal ven in jih je rinil proti zbiralnemu šahtu.

Krašek je vzel vse tri konce zažigalne žice in jih je potegnil za seboj v rov do ovinka. Tu jih je zvezal in pristavil k žici električni aparat, ki ga je sprožil in jadrno zbežal po rovu. Za pol minute se je slišal zamolkli vzriv, zemlja se je stresla, ostenja so gluho zabobnela, v tramovju je zaškripalo in s stropov se je tu in tam vsipalo. Krašek je še počakal nekaj minut, potem pa je oprezno šel gledati, kak učinek je napravilo razstrelivo. Aparat je stal na svojem mestu v redu. Na odkopu je ležala v ozadju cela gora odvaljenega premoga. Tudi ostenje je bilo močno zrahljano in so tu in tam še vedno odpadale in se luščile manjše plasti. Vse tri mine so eksplodirale. Krašek je svoje delo opravil. Potegnil je svoje žice izpod ruševin in jih zvil v kolobar, zadel je zopet svojo krošnjo z dinamitom na rame, vzel električni aparat in je šel na ostale odkope, da tudi na njih opravi isto delo.

Na odkopu je eksplozija povzročila gost dim, da se je zdelo, da bi ga bil lahko rezal. Počasi se je širil po rovu in silil h kašlju. Zdelo se je, da hoče za vedno obležati v tem predelu, ker ni bilo sile, ki bi ga pognala naprej. Ležal je nepremično še celo uro po izvršenem razstreljevanju, tako, da je bilo popolnoma onemogočeno, podati se na odkop.

»Nič ne pomaga,« je dejal Kurent, »moramo pač potrpeti, da se razkadi. Kdo bi pa lazil v to dimnico.«

»Kaj pa, ko bi šli kam po ročni ventilator?« je menil Janez.

51

»Se ne izplača. Bi stalo tudi preveč truda. Eden se nahaja na D-polju, eden pa na osmi etaži, a preden bi ga privlekli tu sem, se bo že samo razkadilo. Tisti vrag je pa tudi težak in neroden, ga dva moža komaj neseta, pa še skozi takele luknje.«

»Pa da ne skrbé za boljši prepih?«

»Kaj hočeš, to bi stalo. Ko bi vsaj spuščalni šaht bil prazen. Skozi njega bi hitro ta smrad potegnilo. Pa se mi zdi, da je do vrha poln. Tudi pri tem ni nekaj v redu.«

»Kaj pa naj delamo dotlej?«

»Kar hočete. Jaz grem gori na prvo etažo, pa se bom zleknil po deskah. Tudi za vaju bo to najbolje. Les imamo ves pripravljen, drugega pa nimamo kaj početi. To se pravi, bi že bilo: tale rov je itak že ves stisnjen in polomljen in bi ga bilo treba nanovo podkrepiti in ta zverižen tir preložiti, če bi nam uprava hotela za to kaj plačati. Zastonj pa ne bomo garali.«

Stari Kurent je jezno pljunil, se oprijel lestve in zginil skozi luknjo navzgor v prvo etažo, kjer danes niso streljali in je bil zrak znosnejši. Tudi Janez in France sta mu sledila.

Kurent se je oddahnil in se usedel na kup okrajkov, ki so bili zloženi ob steni. Iz suknjiča, ki ga je vzel s seboj, je potegnil steklenico črne kave in kos rženega kruha in je pričel jesti.

»Bolje, da pospravim sam, kakor pa da bi mi podgane snedle.«

»Ali so podgane tukaj?« se je začudil France.

»In ti še tega ne veš? Fant, potem pa malo paziš na svojo okolico, če jih še nisi videl.«

»Zadnjič sem imel s seboj košček sira,« je pripovedoval Janez. »S kruhom vred sem imel zavezanega v rdečem robcu in sem to malo culico obesil v rovu na žebelj. Ko pa sem šel, da ga pojem, sem našel na žeblju samo še ostanke skleščene rute, ki so mi jo podgane zgrizle. Na tleh je bilo še košček oglodane kruhove skorje, o siru pa nikjer več sledu.«

»Da,« je pripomnil Kurent, »ko smo nekoč doli na A polju obnavljali opaž v izsipalnem šahtu, smo se morali resno braniti pred to golaznijo, ki je imela svoja gnezda za starimi ostanki opaža, ki smo ga morali odstraniti. Stare podgane, velike ko mlade mačke, so kar pihale in se zaganjale v nas, če smo jim porušili gnezda, da smo se jih morali vedno otepati.«

»Pa bi ugriznila?«

»Še vprašaš? Tu poglej na moji roki tole malo brazgotino. Tu se mi je nekoč podgana zagrizla v meso, ko sem jo spodil v neki kot in jo hotel prijeti za vrat. Ni prej izpustila, da sem jo zadavil.«

»Pa vas je dolgo bolelo?«

»Ranica se mi je tedaj hitro zacelila. Rado se pa zgodi, da nastopi zastrupljenje krvi in to postane lahko nevarno.«

»Pa jih ni mogoče pokončati?«

»Šlo bi že, na primer, če bi ves rudnik naenkrat deratizirali, napolnili s kakim strupenim plinom, ki bi jih pokončal. Ali to bi stalo denar in v tem slučaju bi morali rudnik tudi za več dni zapreti, dokler bi se plin iz njega ne izkadil. To pa bi za upravo pomenilo seveda veliko izgubo in zato se ona za to ne bo nikdar odločila. Na drug način bi se jih dalo pokončati, če bi se jim na več krajih naenkrat nastavilo kakih zastrupljenih jedi. Ampak proti temu pa nastajajo pomisleki radi higijene in nevarnosti za človeška življenja.

52

V obeh slučajih bi nešteto mrtvih podgan gnilo in se razkrajalo po raznih luknjah, za opaži in na drugih nepristopnih mestih, kjer bi razširjale strašen smrad in človeškemu zdravju nevarne klice. Iz teh razlogov je tudi prepovedano v jami ubijati podgane in jih puščati ležati. Če kdo katero ubije, jo mora položiti v glavnem rovu na zvrhano naložen voziček, da se takoj odpelje ven, kjer se vržejo v jamo za smeti.«

»Zadnjič je pravila Zalokarjeva Minka,« je povzel Janez, »da so na nočni zmeni prebirale na separaciji ob tekočem traku premog, pa je ob slabi razsvetljavi, misleč, da je kos lignita, prijela za zmečkano podgano. Kar želodec se ji je vzdignil, da je morala pustiti delo in iti bljuvat. Druga njena tovarišica je pa prijela podgano za rep in jo vrgla v obraz nasproti stoječi. Ta, ne bodi lena, jo je zopet pograbila in vrgla nazaj. ln tako so lučale podgano sem in tja. Nastal je silen vrišč in vse so zbežale. Separacija je za deset minut morala obstati. Prišel je nadzornik in je naložil tisti, ki jo je prva dobila v roke, dve kroni kazni, kljub njenim želodčnim krčem.«

»Vidiš, to je zato, ker so hudomušneži v jami zakopali podgano v premog, mesto da bi jo položili vrhu premoga in postavili poleg nje vidno znamenje.«

»Pa so te mrcine včasih res predrzne, zbeži šele, če ji pod rep posvetiš. Kadar jih nihče ne moti, prirede za kakimi starimi opaži ali lesnimi skladovnicami pravcata zborovanja z godbo in plesom. Samci so posebno predrzni, kadar letajo za samicami. Takrat se ničesar ne bojé.«

»Ha, ha!« se je zasmejal Kurent. »Spomnil sem se, kako smo nekoč obnavljali rov v osmi etaži na A polju. Ker smo vedeli, da tam ne manjka podgan, smo obesili naše suknje in kruh na tanko žico, ki smo jo pritrdili na strop. Moj tovariš je med šihtom šel s cizo na bližnje izogibališče po podpirače. Jaz sem medtem sédel, da se oddahnem. Pa vam zaslišim za opaži ljuto cvilenje in beganje. Tedaj se je zasvetilo izza lat dvoje svetlih črnih očesc in šiljast gobček je željno migal in se stezal proti culi, viseči na žici. Ker je ni mogla doseči, je podgana splezala pod strop in po prečki do mesta, kjer je bila pritrjena žica. Tu se je skušala spustiti po žici navzdol. Žica pa je bila tako tenka in gladka, da si ni upala spustiti se po nji. Toda obupala ni; šla je nazaj v steno in se pokazala na koncu late, ki je zlomljen molel iz stene: Tu se je zgrbila in se pognala kakor mačka proti culi. Pognala se je pa menda preslabo, telebnila je na tla. Hitro se je pobrala in zopet splezala navzgor, zopet je skočila in zopet padla. Jaz sem medtem sedel nepremično in z zanimanjem opazoval ta prizor. Sedaj je podgana še enkrat poskusila od zgoraj po žici, kar ji pa tudi sedaj ni uspelo, ker ji gladka žica ni nudila nikake opore za prijeme. Šla je še enkrat na prejšnje mesto in se sedaj z vso močjo pognala z late proti culi in sedaj je res uspela doseči s krempeljci prednjih nog rokav, ki je visel od cule. Hitro je poiskala mesto, kjer ji je dišal iz cunj košček klobase in je začela tkanino trgati z zobmi. Tedaj sem pa le vstal in sem neusmiljeno mahnil s krepelcem po nji. Ušla mi je za opaže. Da pa se ne bi to ponovilo, sem žico odvezal in culo pritrdil nad bližnjo kretnico, kjer je bil rov mnogo širji.«

»Ampak drugače so pa te živali zelo plašne. Samo, če so hudo lačne, ali kadar se parijo, so bolj predrzne.«

»Da, včasih se pa človeka tudi privadijo in znajo biti prav všečne. Pokojni Kaluder, bog mu daj dobro, je imel svojčas, ko smo delali še doli na Marijinem polju, neko podgano tako udomačeno, da mu je z roke jedla. Natančno je vedela, kedaj pride na šiht in ga je že čakala. Ko je prišel na svojo etažo, je na poseben način zažvižgal skozi zobe in že je zagomazelo in zacvililo za opaži. Na določenem prostoru se je med latami pokazala siva, koničasta glava, s parom črnih radovednih očesc. Dal ji je povohati ocvirk špeha in podgana je šla za njim čez odkop kakor pes. Počenil je in ji molel ocvirk, in podgana se je postavila na zadnji nogi in »prosila« tako dolgo, da ga ji je dal.«

»Res, žival zna biti pametna kot človek.«

»Bolj kot človek. Podgane si ne trgajo grižljajev izpred ust in se ne koljejo med seboj kot ljudje.«

53

»O kom govorite?« se je oglasil Čepinov Jaka, ki je ravnokar prilezel po lestvi skozi luknjo, za njim pa njegov tovariš. »Kdo se kolje?«

»A, o podganah se menimo, pa smo ugotovili, da so bolj pametne ko ljudje.«

Čepinov se je vseknil z dvema prstoma in zagodrnjal: »Prokleti dim. Skoraj bi se bil zadušil. Leži ko svinec. Nikamor ga ne nese. Pri nas je tudi streljal. Zdaj pa lahko čakamo do jutra ...«

Jezno se je odkašljal in pljunil, nato pa je vzel iz mehurja nov zalogaj tobaka. Ponudil je tudi Francetu:

»Fant, založi, če hočeš knap postati.«

France se je zahvalil.

»Če boš kaj dolgo med nami, se boš že privadil,« je menil Čepinov in zataknil mehur za pas.

»Torej o podganah je bila beseda? Da, zelo nadležna žival, a meni bi se zdelo dolgočasno, če bi jih ne bilo. Veste, včasih so pa le velikega pomena, na primer, kot znanilke kake nevarnosti. Ko se je lansko leto doli na sedmi pripetil tisti veliki zasip, so se imeli fantje samo podganam zahvaliti, da jih ni podavilo. Še predno je začelo sumljivo pokati v tramovju, so iz vseh lukenj začele laziti podgane in so jo kar v procesiji mahnile po rovu in se potem razbežale na vse strani: ene gori na šesto, druge po šahtu doli na osmo. Petrinov Miha, ki je to opazil, je opozoril svoja fanta.«

»Alo, hitro poberita svoja toporišča, gremo!«

»Kam pa?« se je čudil vozač.

»Nič ne vprašuj. Poberi in gremo!« ga je moral Miha s hudim nagnati.

Komaj so odnesli pete, je napravilo »resk« in močni prečniki, ki pa so že bili nekoliko nalomljeni, so se drug za drugim začeli lomiti in sesedati tik pri vhodu na odkop in od stropa so se odvalile ogromne mase lignita, premoga in starega polnilnega materijala iz zgornje etaže. Bilo je ko takrat ob potresu v San Fancisku; popolno razdejanje. Tistega odkopa potem tudi niso več odpirali, ker bi se ne izplačalo.«

»Pa kako da so podgane tako dobro vohale, da se pripravlja zasip?«

»Živali imajo navadno finejša čutila kot človek.«

»Da res, na primer lastovke. Vsako jesen gredo na dolgo pot v daljno Afriko in vendar najdejo vedno zopet svoj domači krov z lastnim gnezdecem.«

Vsi so se vpletli v pogovor in vsak je znal povedati o podobnih slučajih. Janez je povedal, kako mu je pri vojakih pravil nek mornar o čudni darovitosti ladijskih podgan.

»Če je enkrat ladja na tem, da se potopi, jo začnejo podgane zapuščati in skakati v morje.«

»O tem sem že tudi jaz slišal,« je povzel besedo Kurent. »Vem pa iz lastne izkušnje nekaj sličnega o ušeh. Ko sem bil še doma, pri Sveti Katarini, se je neke zime zatekel k nam znan berač. Resno je zbolel in ni mogel nikamor več. Mati mu je postlala za pečjo. Tretji dan so pa nenadoma začele lezti uši od njega kar v procesijah ko mravlje. Ko je mati to videla, je naročila dekli, da je pripravila škaf luga, s katerim je umila krog in krog ves zapeček, tudi po tleh, da je ugonobila uši. Sama pa je šla v kamro po blagoslovljeno svečo, ki jo je prižgala in stisnila beraču v roko in molila nad njim rožni venec. In čez dobre pol ure je berač izdihnil.«

Trenutek so vsi molčali. Janez je vstal in rekel, da gre pogledat, če se je že skadilo. Zlezel je po lestvi navzdol. Čepin je preložil svoj čik od levega proti desnemu licu in je izpljunil dolg brizg rujave sline. France je vprašal:

»Pa so jamske podgane ravno take kakor one na površju, po kleteh in kanalih?«

54

»Malo so večje,« je pojasnjeval Kurent, »in bolj svetle barve. Nekatere so svetlorjave, kakor postane pač vsaka živa stvar, bodisi žival ali rastlina, ki je dolgo pod zemljo, bolj bledikasta.«

»Kako pa so prišle podgane v jamo?«

»Vrag vedi. Pač zlezejo v vsako luknjo, kakor daleč sega, v nadi, da najdejo kaj za glodanje. Saj tudi človek leze povsod, kjer bi ga ne bilo treba, v lovu za dobičkom. Tudi mi jamski ljudje se razlikujemo od onih, ki se gibljejo vedno le na solncu. Le poglej knape, kako je vsak bledikav in modrikast. Če pa se preselimo v Afriko, bomo pa tudi mi črni ko Arabci.«

»Če bi rudnik nenadoma zalila voda,« je začel fantazirati France, »tedaj bi tudi vse jamske podgane morale poginiti.«

»Če bi vse izhode zazidali, že, drugače pa ne,« ga je zavrnil Čepin. »Žafranov brat, ki je delal v westfalskih rudnikih, je pravil, da so tam na neki cehi dokopali do močne vodne žile in je ves rudnik zalila voda. Rudarji so se komaj rešili. Ko so podgane začutile nevarnost, so se jadrno začele izseljevati: skozi šahte in skozi produšnike so lezle na dan in ljudje so čakali pri luknjah s palicami in jih sproti pobijali, čim je kakšna glavo pokazala, sicer bi se bile razgubile po domovih in krompirjevih gredah in delale veliko škodo.«

»Pa pravijo, da se ne sme podgan ubijati.«

»Takole posamezne, ki jo kje zalotiš in beži pred teboj, res nima smisla ubijati, če pa postanejo splošna nadloga in nevarnost, bi pa bilo nespametno, jim prizanašati. Mislim, da bi ti tudi ne držal mirno, če bi ti začele grizti nohte ali ščipati ušesa in nos.

»Če so zelo lačne, se lotijo tudi spečega človeka. To sem že sam skusil. Eno pa je gotovo, da mrtvecu ne prizanesejo. Pred nekaj leti je gori v »mlinu«, kjer lomijo lapor za zapolnjevanje izpraznjenih izkopov, ubilo starega Požgana. Bilo je v nedeljo zjutraj, proti koncu nočne zmene. Požgan je šel sam, da naloži še zadnji voziček, predno gre domov. Ko je nalagal, se je pa odtrgal od stopa več centov težak kos laporja in padel nanj. Najbrž je bil pri priči mrtev. Pol telesa mu je čisto zmečkalo. Njegovi tovariši so bili mnenja, da je že šel ven in ga niso iskali. Tudi domači se niso vznemirjali; ker je že večkrat, kadar je imel nočno zmeno, šel v nedeljo zjutraj kar šihten pit in je šele proti večeru prikolovratil pijan domov. In tako ga je našla šele naslednja jutranja zmena v pondeljek zjutraj. Pa v kakšnem stanju? Na njem je ležala težka gmota laporja, pod njim pa mlaka krvi, ki jo je lokalo krdelo podgan. Roké in obraz so mu že do kosti oglodale. Ko so prišli ljudje z leščerbami, so hušknile od svoje gostije na vse strani in se poskrile v luknjah. Odvraten prizor.

Čepin je zopet krepko pljunil, pa tudi drugim se je nabirala voda v ustih. France si je ravno odlomil grižljaj kruha, da ga pojé, sedaj pa je vse vkup odložil in vtaknil nazaj v žep suknjiča. Malo je manjkalo, da ni zaprosil Čepina za čik, tako ogabno mu je postalo v ustih.

Janez se je vrnil od spodaj:

»Radi dima bi sedaj že šlo, čeprav se še ni kaj prida prezračilo in še grdo smrdi, vendar je vsaj toliko, da lahko razločiš stvari pred seboj. Je pa zopet neka druga zapreka, da ne moremo nikamor: izsipališče je do vrha polno. Niti za en voziček še nocoj niso iz njega izpustili, in se ne ve, kedaj bodo začeli. Na vseh etažah posedajo in preklinjajo.«

55

»Kaj pa je temu vzrok? Si kaj pozvedel?«

»Da sem šel čisto doli na spodnji horicont. Ves promet stoji. Nalagači, konjarji in sprevodniki se doli zabavajo po svoje, ali pa ležé in smrčé na deskah. Na vseh izogibališčih stoje vlaki. Pod glavnim šahtorn stojé tri polne garniture, pražnjaka pa nikjer nobenega. Pravijo, da se je na separaciji zunaj nekaj polomilo in ne morejo izsipati.«

»Prokleta separacija!« se je hudoval Čepin, »že zdavnaj spada med staro železje. Pa kolikokrat se jim polomi: vsak teden dvakrat, trikrat. Mi pa naj hodimo v luknjo sedet. Po pravem bi nam morali tudi te šihte plačati. Mar naj za nič in zopet nič vlačim te sajaste cape nase?«

»Da res,« je pritrjeval Kurent, »radi njihove pretirane in napačne štednje trpimo škodo mi in uprava. Mesto da bi enkrat žrtvovali par tisočakov in izmenjali tiste dele v separaciji, ki se jim radi zarjavelosti in obrabljenosti vedno kvarijo, z novimi, pa vedno le samo krpajo in fretarijo naprej, tu pa gredo ogromne vsote v izgubo radi neizvršene storitve. Pametno gospodarstvo to res ni. Pa kaj češ. Kapitalistični birokraciji se zdi menda par stotakov, ki bi jih morala plačati, mnogo več vredno, kakor par tisočakov, ki bi jih mogla prejeti. Če bi oni morali računati s krajcarji kakor mi, bi že drugače gospodarili. Škodo nosimo nazadnje edino le mi.«

»In ravno takrat, ko bi se dalo kaj zaslužiti,« je tožil Janez. »Mine so nam vrgle izvrstno, cel izkop je poln in še pročelno ostenje je zrahljano skoro tri metre v globino. Krampa ne bomo nič rabili, kar z lopatami ga bomo lahko sipali. Le nekaj večjih gmot bo treba razbiti. Izposodili bi si pri sosedovih rezervne gare in midva bi nalagala, France pa samo vozil. Dali bi jih lahko trideset. Sedaj pa tole.«

Jezen se je zleknil Janez po tleh in si dal suknjič pod glavo. »Cel svet naj me v uho piše! Doli sem naročil, da nas obveste, kadar bo promet zopet v teku. Medtem pa polenarimo.«

»Ko bi še vsaj »bergmandelc« hodil po jami,« je menil Kurent. »Mogoče bi nam pomagal.«

»Ali pa še bolj nagajal,« ga je zavrnil Čepin.

»Vi in vaš »bergmandelc«, se je pikro obregnil Janez in prekrižal roki pod glavo. »Kako le morete take neumnosti verjeti. Jaz ga še nikdar nisem ne videl ne slišal. In še tisti, ki trdé, da so ga videli, temu sami prav ne varjamejo.«

»Saj tudi jaz prav ne verjamem,« ga je miril Kurent. »A po vseh znakih, ki si jih v jami včasih videl in ki jih ne moremo prav raztolmačiti, pa le smatram, da mora biti neka višja sila, ki tu vlada in se večkrat na čudne načine razodeva.«

»Pojdite, pojdite! Prazni marnji!«

»Kdo pa je to »bergmandelc?« je radovedno vprašal France.

Vsi so se nehote zasmejali temu naivnemu vprašanju:

»Se vidi, da si še včerajšen.«

»‚Bergmandelc‘ je posredi votel, okrog ga pa nič ni.«

»Potem pa vi sami niste nič bolj pametni ko jaz, če govorite o nečem, kar ni,« se je moško odrezal France.

»Imaš prav fant,« mu je pritrdil Kurent. ‚Bergmandelc‘ je nekaj, kar je ostalo iz davnih dni še danes v naši domišljiji. Današnji svet, ki hoče vse bolje vedeti, vanj več ne veruje, zato se tudi nikomur več ne razodene. Naši davni predniki so pa vanj verovali, ravnotako kakor mi danes verujemo v nevarne jamske pline, ki jih tudi ne vidimo, a večkrat tembolj učinkovito občutimo.

56

‚Bergmandelc‘ je z drugimi besedami gorski duh, ali gorski škrat, ki ljubosumno varuje zaklade podzemlja pred človekovo grabežljivostjo in se mu dostikrat postavi po robu, zlasti kadar je na predrzen način izzvan.«

»Ali veš zakaj te je zadnjič stari Podmenik oštel, ko si se vračal pod šaht in si med potjo žvižgal?« ga je vprašal Janez.

»Kako naj vem? Rekel je, da je žvižganje v jami prepovedano.«

»Pa veš zakaj? Ker starejši knapje verujejo, da se z žvižganjem prikliče ‚bergmandelca‘, ki se nad izzivačem maščuje: spusti na njega kamenje ali kaj podobnega.«

Čepin je izpljunil prežvečeni in izmozgani čik, krepko je potegnil iz steklenice črne, neoslajene kave ni si je odrezal od konca tobačne klobase nov zalogaj.

»Od več tovarišev sem že slišal, da so ga videli v kakem zapuščenem rovu v podobi plave ali zelene lučke, pred katero so v strahu zbežali. Tudi jaz sem nekoč doli na Marijinem polju iskal cizo za les, ki jo je prejšnja zmena nekam skrila. Šel sem po zapuščenem rovu devete etaže, kjer se že davno več ne dela, ko naenkrat opazim pred seboj v temi nek modrikast sijaj. Obstal sem in kar nekam neprijetno mi je postalo. Pa sem se krepko pridušil in šel korajžno proti tisti stvari. In veste kaj je bilo? Star, polgnil in prhel, z gobami poraščen štor. Vsi veste, da se prhel les, ki je pokrit s plesnijo, v temi sveti. No vidite. Takšen je vaš ‚bergmandelc‘«.

»Ne vem, če bi bil ti tudi tako korajžen, če bi videl to, kar sem jaz videl pred leti doli na tretjem horicontu,« je pripovedoval Kurent. »Neko nedeljo smo bili določeni, da gori na skrajnem koncu glavnega rova položimo nov tir do konca tistega odseka in da zamenjamo preperele podpornike z novimi. Od tam gori so hoteli na drugi horicont graditi nov produšnik, ker je v tistih skrajnih sektorjih primanjkovalo zraka. Kraj je bil tam zapuščen, ker se tam še sploh ni kopalo za premogom. S stropov je kapljala voda, ki se je zbirala po rovu v velike mlake, preko katerih smo mogli skakati, če smo polagali pred seboj deske po tleh. Kar si prijel, je bilo vse blatno, prhli opaži so ležali vsenavzkriž po blatu. Šel sem sam naprej, ostala dva tovariša sta porivala za menoj cizo z orodjem in tračnicami. Ko se bližam mestu, vidim pred seboj neko višnjevkasto luč. Osupnil sem malo, ker sem vedel, da ni nikogar pred menoj. Ko sem stal, se mi je zdelo, da tudi tista luč stoji, ko pa sem šel dalje, se je tudi luč v enaki meri oddaljevala. Enkrat sem že mislil počakati onadva, a sem se bal, da bi se osmešil, če bi bil to samo moj privid, zato sem šel naprej, naj bo kar hoče. S trudom sem skakal preko luž po gnilih štorih, ki so ležali vsevprek in nisem odvrnil pogleda od prikazni. Ko sem se bližal koncu rova, se ml je zdelo, da tista luč, ki je migotala in trepetala kakor metuljček, vedno bolj bledi in ugaša. Ko pa sem prišel čisto na konec rova, je ni bilo nikjer več. Kaj mislite, kaj je bilo to?«

»Najbrže si tisto jutro vzel dober četrt slivovke za zajtrk, pa so se ti malo oči skalile,« ga je podražil Čepin.

»Ne, ne, bil sem čisto trezen in tudi oči imam hvala bogu precej dobre. Žganja pa, veš, da ne pijem. Tisto luč sem res videl in je tudi res bila tam.«

Vsi so ugibali, kaj bi to moglo biti in tudi Čepinov sodelavec, ki je dosedaj ves čas molčal, se je odkašljal in povedal:

»Tudi jaz sem neke noči videl tako luč v gornjegrajskih gozdovih, kjer sem delal med drvarji. Nekoč smo do trde teme žagali krclje za cepanice in smo se ponoči vračali precej daleč k našim barakam. Šli smo mimo neke globeli, v kateri je še ob najhujši suši stala mlaka. Drevesa, ki so se od starosti sama podrla, so ležala sem in tja po luži in gnila. Ko pridemo do tega kraja, naenkrat opazimo plamenkastovišnjev jeziček, ki je migotal sem in tja nad močvaro. Skoraj bi si ne bili upali naprej. Pa smo le krepkeje oprijeli naše gorjače in sekire in smo jo korajžno mahnili mimo. Kratek čas je luč hitela vštric nas, ko pa smo že zapustili močvirje, smo jo še nekaj časa videli plavati za nami, dokler ni zginila. Nam so se menda vsem lasje ježili in spustili smo se v tek in vsi zasopihani pridrveli v barake, kjer smo tovarišem komaj dopovedali, kaj smo doživeli. To smo vsi videli in vsi to lahko potrdijo.«

57

»Jaz ti že verjamem,« je prikimal Kurent. »Jaz sem takrat, po tistem doživljaju, vprašal ob prvi priliki našega inženirja, kaj bi to moglo biti. – Nič posebnega, – je odgovoril. V vlažnih rovih se od gnitja in razkrajanja lesa in drugih tvarin vstvarja nek gotov plin, ki se pri zračnem trenju včasih vname in povzroči tisto svetlobo. O tem sem pravil potem tudi svojemu sinu, ko je prišel domov na počitnice in tudi on je temu pritrdil. Dal mi je neko knjigo, da se lahko sam natančneje poučim. V njej je bilo to vse podrobno opisano: pri razkrajanju organskih snovi (živalskih in rastlinskih), se tvorijo dušljivi plini, ki se pod gotovimi okoliščinami pri zračnem trenju vnamejo in gore z zelenkastimi ali višnjevkastimi plameni. Niso pa nevarni ali eksplozivni, ker nastopajo le v zelo razredčeni obliki. Pojavljajo se pa ne samo v jami, ampak tudi na površju, najraje nad kakim močvirjem, v katerem gnije različno rastlinstvo. Na ta način si lahko raztolmačite razne vešče in coprnice, ki jih včasih ljudje vidijo.«

»Si poznal starega krojača Jereba, doli za Savo?« je vprašal Janez Franceta.

»Tistega, ki so ga coprnice gonile?«

»Da, tistega. Hodil je na »štiro« daleč okoli, po Štajerskem in Kranjskem. Neke sobote se je ponoči vračal domov s štire, doli nekje od Krškega. Ravno opolnoči je šel mimo tistega »vkletega mlina«, ko so se baje od vseh strani zagnale proti njemu coprnice. Videl ni drugega ko njihove goreče jezike, s katerimi so hlastale za njim. Mož je ves brezumen začel teči, coprnice pa za njim. Šele ko je prišel do prve vasi, so izginile. Ves upehan in bolan od strahu se je proti jutru komaj privlekel do doma in legel v posteljo, s katere ni več vstal. Še štirinajst dni je fantaziral o coprnicah, potem pa je umrl. Ljudje so trdili, da se mu je zmešalo, vendar od takrat nihče več ne mara iti ponoči mimo »vkletega mlina«.

»To je bil gotovo tudi tak slučaj,« je pojasnjeval Kurent. »Krojačev strah je bil prazen in bi radi tistih »coprnic« lahko še dolgo živel. Mož je šel preko kraja, kjer so se nahajali razkrajalni plini. S hitro hojo je rezal zrak, ki je za njim valoval kakor voda za bežečim čolnom. Od tega zračnega trenja so se vneli plini in se zasvetlikali v svetlih plamenčkih, ki so ga potem s strujo vzvalovanega zraka spremljali, dokler se niso čisto razredčili.«

»Mhm. Vse je mogoče. O podobnem sem že večkrat slišal,« je menil Čepin.

»In ker si ljudje takih naravnih pojavov niso znali raztolmačiti, so jih pripisovali nadnaravnim bitjem. Iz tega je nastala tudi pravljica o bergmandelcu.«

»Torej ga sploh ni?« se je začudil France.

»Vsaj jaz ga še nisem videl,« je menil Kurent, »čeprav že skoro trideset let v jami delam.«

»Jaz tudi ne,« je pritrdil Čepin in ostali.

»Pripovedujejo pa o njem vsepolno čudovitih zgodb,« je začel Kurent, »tako na prirner tisto, kako se je bergmandelc nekoč napil. Nekemu rudarju je neznan požerun vsak šiht izpil iz steklenice kavo, ki si jo je prinašal s seboj, ne da bi mogel dognati, kdo bi to bil. Nekega dne je pa rudar napolnil steklenico mesto s kavo, z dobrim, močnim žganjem. Ko je potem med šihtom peljal poln voziček k izsipu, in je moral tam dalj časa čakati, da je prišel na red, se je, ko je prišel nazaj na odkop, hotel malo okrepčati iz steklenice, ki pa je bila na njegovo veliko jezo zopet prazna. Začel je robantiti, ko naenkrat zagleda v nekem kotu ležati malega možica, ki je glasno smrčal. ‚Ha, sedaj te imam, mrcina tatinska‘, je zaklical in je začel možica neusmiljeno pretepati.

58

Bil je bergmandelc, ki je začel rudarja milo prositi, naj ga pusti, da mu bo zato pokazal svoje zaklade. Rudar mu je prizanesel in bergmandelc je trikrat udaril ob steno, ki se je odprla in stopila sta v dolg hodnik, po katerem sta prišla v veliko dvorano, kjer so stale kadi polne zlata in dijamantov. Bergmandelc je velel rudarju, da si sme vzeti, kolikor rabi za svoje življenje. Rudarja je pa tolikšno bogastvo omamilo in začel je lakomno grabiti in si je napolnil vse žepe, torbo in še kapo z dragim kamenjem. Tedaj je strahovito zagrmelo in med gromom mu je bergmandelc zaklical: ‚Tvoja lakomnost te je pogubila.‘ In namah se je rudar zopet znašel na svojem starem odkopu, v žepih, v torbi in v kapi je imel pa premogove drobce.«

»Škoda, da danes ne razkazuje več svojih zakladov. Jaz bi ga že ukanil,« je menil Čepin. »Oskrbel bi si še eno ali dve rezervni steklenici najbolj hudičevega šnopsa. Pustil bi ga najprej, da bi mi goro odprl, potem pa bi mu dal še ostalo popiti, naj bi mu ves želodec zgorel in bi pozabil goro spet zapreti.«

»S škratom se ni dobro preizkušati,« je svaril Čepina njegov tovariš. »Stari Žafran, pri katerem sem predlanskem delal, mi je pravil, da je nekoč nek njegov vozač gori po prvem horicontu gonil polne vozičke naravnost pod šaht, ker radi edinih dveh izkopov ni kazalo pošiljati konja gori. Tir je bil malo položen, tako da vozičkov ni bilo treba porivati, ampak je vozač samo stopil na podnožek in se je veselo vozil. V svoji razigrani prevzetnosti je začel pri tem na ves glas žvižgati, pa komaj se je zaslišal njegov žvižg, ko mu je že na vsem lepem neka nevidna moč vrgla voziček s tračnic in ga prekucnila v obtirni jarek. Fant se je nad to nezgodo silno raztogotil, ker mu je povzročilo obilo nepotrebnega truda; voziček je ležal globoko in čisto prislonjen k steni, tako da bi ga moral najprej čisto izprazniti in še bi praznega komaj nazaj postavil. V svoji jezi je začel hudo preklinjati in metati kapo ob tla in klicati ‚bergmandelca‘ naj se prikaže, če ima ‚kuraž‘. Komaj je to izustil, že se je dvignil po rovu silen piš, tako močan, da je izpodnesel zaporedoma več podpornih stebrov, ki so se podrli in so se stropi vsuli v rov. Vozač se je komaj rešil na ta način, da se je jadrno vrgel v jarek in zlezel pod prekucnjen vagonček, čeprav mu mrzla kopelj v umazani, sluzasti vodi ni ravno prijala. Tedaj se mu je zazdelo, da sliši nekoga, ki se prav v bližini glasno krohoče, potem pa je vse utihnilo. Šele ko se je prepričal, da je vsaka nevarnost minila, je zlezel iz jarka in je v temi taval nazaj na izkop po tovariša, ki naj bi mu šel pomagat. Tako se je tresel strahu, da je komaj dopovedal tovarišu, kaj se mu je pripetilo. Odsihmal pa ni nikdar več klical ‚bergmandelca‘ in tudi žvižgal ni več v jami. Če je slišal koga drugega žvižgati, se je koj začel plašen ozirati in ga v strahu opomnjati, naj bo tiho.«

»Da, nemarnežem in preklinjevalcem jo gorski škrat baje rad pošteno zasoli in marsikomu tudi pošteno kosti premelje. V splošnem pa ni hudoben. Pridnim in pravičnim rad pomaga,« je zatrjeval Kurent in začel pripovedovati novo zgodbo, o kateri sicer nihče ni vedel kdaj in kje se je dogodila, ki pa je živela med rudarji iz rodu v rod.

59

»Bil je nekoč priden in pošten rudar s številno družino, ki se je ubijal in trudil dan za dnem, da bi jo pošteno preživel, a se mu nikakor ni hotelo posrečiti. Dostikrat ni imel za lačne otroke niti skorjice kruha in bil je radi tega zelo žalosten. Nekoč si je pri delu obrisal oznojeno čelo in je zavzdihnil: ‚ko bi mi dobri gorski duh hotel podariti iz svoje zakladnice vsaj en demant.‘ Komaj je izgovoril, že je zapraskalo nekaj v steni in pred njim je stal možiček, ki mu je bil komaj do pasu, v plavih hlačkah, zelenem jopiču in z rdečo kapico na glavi. ‚Kaj želiš? Klical si me.‘ Rudar ga je nekaj trenutkov zaprepaščen gledal, potem pa se mu je posvetilo v glavi: – Aha, bergmandelc –. In odkritosrčno mu je potožil svoje gorje: da ne zasluži toliko, da bi mogel pošteno preživeti svojo družino, čeprav gara noč in dan. Škrat mu je obljubil pomagati, da bo več zaslužil in je takoj prijel za lopato in začel polniti gare. Rudar je bil s tem zadovoljen, a kot pošten delavec ni maral ničesar zastonj in se je pogodil s svojim novim tovarišem, da bosta zaslužek pošteno delila.

In delo jima je šlo sijajno izpod rok: ostenje, poprej trdo kot granit, je namah postalo mehko in voljno in so se pod vsakim zamahom rudarjevega krampa odkrušili celi skladi najlepšega svetlečečrnega premoga. Možiček v rdeči kapici je pa s tolikšno brzino nakladal, da se lopate v njegovih rokah skoraj ni videlo. Vsakih pet minut so bile gare polne, pa komaj jih je pognal z odkopa, že je bil s praznimi nazaj; nikamor se mu niso zacepile, nikoli mu niso padle s tira in nikdar mu ni bilo nikjer treba čakati.

Ob prvem izplačilu so gospodje nekoliko debelo gledali, ko je ta rudar dobil na zaslužku več izplačanega, kakor vsi ostali izkopi na dotični etaži skupaj. Ali računi so se vjemali, inženijer je potrdil, da je res bilo toliko kubičnih metrov izkopanega in so mu izplačali.

Rudar je prinesel ves svoj zaslužek na prihodnji šiht seboj. Ko je prišel bergmandelc, je položil rudar polovico denarja pred njega. Škrat se je branil, češ da se zadovolji samo z eno tretjino pa določi svoji družini. Rudar pa je vztrajal pri svojem, da sta oba enako pridno delala, da pripada torej vsakemu polovica. Škrat se je slednjič udal. Ko pa sta si razdelila ves denar, jima je ostal še en krajcar. Rudar ga je porinil škratu, češ, ti si ga zaslužil bolj ko jaz, tvoj naj bo. Škrat ga je pa zopet odrinil nazaj, češ, tudi ti si delal z vsemi močmi, poleg tega imaš pa še družino, tebi naj pripada. Ker se nista mogla zediniti, je rudar položil krajcar na tračnico, vzel je sekiro in ga je presekal na dve polovici. Bergmandelcu se je to silno dopadlo; rekel je rudarju: ‚Ker si tako pravičen, boš za svojo pravičnost poplačan. Ko prideš domov, preštej še enkrat svoj denar.‘

Ko je rudar doma še enkrat preštel denar, je z začudenjem opazil, da so se mu vsi krajcarji spremenili v svetle zlatnike.

Pri drugem izplačilu so pa bili gospodje že drugih misli. To vendar ni mogoče, da bi navaden rudar zaslužil več kakor nadzornik. Tu nekaj ni v redu. Bržčas je to kaka goljufija. In kljub temu, da so seštevki storitve kazali čisto druge rezultate, so izplačali rudarju le povprečen zaslužek, ostalih njegovih sodelavcev. Rudar je žalosten potožil prihodnji dan o tem bergmandelcu. Ta se je pa razjezil in zarotil; Če je temu tako, pa naj bo – in je izginil. In še tisti trenutek se je ves premog na dotični etaži spremenil v navadno kamenje. Uprava je morala delo na celem sektorju opustiti.

60

»Podobno pravljico sem tudi jaz že slišal,« se je spomnil Čepin. »Je pa vendar precej drugačna. Tudi v tej je bergmandelc pomagal nekemu rudarju pri delu, da bi mu omogočil večji zaslužek, zahteval pa je, da ne sme živi duši povedati, zakaj on več zasluži. Rudar se je tega tudi dolgo zvesto držal in se ni dal premotiti od svojih tovarišev, ki so mu na vse načine prigovarjali, naj jim pove svojo skrivnost. Nekega dne so ga pa tovariši upijanili in v svoji pijani blebetavosti jim je zaupal, da mu pomaga bergmandelc. Prihodnji šiht so pa našli nesrečnega rudarja na njegovem izkopu raztrganega na drobne kose.«

»Misliš, da ga je bergmandelc raztrgal?« je porogljivo vprašal Janez.

»Menda že. Sicer pa nisem bil zraven.«

»Najbrž se je neroda igral z dinamitom, ki mu je v rokah eksplodiral in ga raztrgal.«

»Lahko je tudi to, a včasih pa človek res ne ve, pri čem da je,« je dvoumno pristavil Kurent.

»Ali veste tudi to, da je bil bergmandelc prvi socijalist?« je vprašal Janez in se dvignil s svojega ležišča, mrmraje: »Prokleti okrajki, kako so trdi.«

»Socijalist? Bergmandelc pa socijalist? Kaj pa kvasiš?« je vzkliknil Čepin in pokazal s kazalcem na svoje čelo, češ, pri tebi tu v glavi ne more biti nekaj v redu.

»Socijalist, da! Sicer je to tudi pravljica, a je vsaj toliko vredna, kakor so vaše. Slišal sem jo lansko leto od starega Sitarja, ki jo je pripovedoval na prvomajski veselici gori v Bobnu.«

»Ja, Sitar, seveda Sitar! Ker je sam tak socijalist, ni nič čudnega, če je še bergmandelca hotel napraviti socijalistom. On vidi vse samo skozi rdeča očala. On bi menda še [nejasno] najraje prišteval k socijalistom,« se je užaljeno hudoval Kurent.

»Bo že imel vzroke zato. Sicer pa, po mojem mnenju [nejasno] z isto pravico lahko prišteva k »rdečkarjem« kakor k »ajmohtarjem«. Mislim pa, da danes nimamo namena se o tem prepirati,« je menit Janez in se je odkašljal.

»Torej poslušajte, kaj je pripovedoval Sitar. Pred mnogimi leti so rudarji še veliko bolj trpeli kakor dandanes; delali so samo na dve zmeni, po dvanajst ur vsaki šiht. Poznali še niso ne vrtalnih strojev, ne dinamita, ne spuščalnih naprav, ne varnostnih svetilk, še manj pa elektrike. Svoje lesene vozičke so porivali še po lesenih tračnicah. Delo je bilo sila naporno, pomagati so si morali edinole s krampi. Rudo so vlačili iz šahtov z ročnimi motovili, na katerih so bile pritrjene dolge vrvi z déžami. Priganjali so jih še bolj kot danes, na vsakem izkopu je prežal po en paznik s palico. Rudar se ni mogel nikamor pritožiti, ker je rudniški gospod bil obenem tudi sodnik v vseh zadevah nad svojimi podložnimi. In čeprav je bilo meso takrat po dva krajcarja funt, polič vina si dobil pa za en krajcar, so vendar dajali rudarjem tako majhno mezdo, da niso mogli ne prav živeti, ne umreti. Rudarji so na tihem vzdihovali in preklinjali svojo usodo in svoje tlačitelje, vendar le, kadar so se čutili varne, sami med seboj: ob nedeljah kje v bližnjem gozdu ali v jami ob kratkem poldnevnem odmoru, če ni bilo kakega paznika v bližini. Tako so tudi nekega dne posedli skupaj v rovu, da povžijejo skromno kosilce: ta je imel s seboj košček suhega črnega kruha, drugi nekaj krompirjev v oblicah, oni si je prinesel piskerček suhega fižola.

– Ko bi si mogli privoščiti vsaj košček špeha, so vzdihovali.

– Ko bi nam hoteli plačevati od čevlja, da bi vedeli, koliko lahko zaslužimo. Tako pa, če napravimo še toliko, nam dajo vedno iste krajcarje.

– Ko bi nas pustili delati vsaj deset ur, da bi se mogli malo bolj odpočiti in pošteno obdelati naše krompirjeve grede.

61

– Ko bi nas rešili vsaj polovice teh paznikov in biričev, ki jih moramo vzdrževati z našimi žulji. Delali bi tudi brez njih in bi vedeli, kako in kaj.

– Ko bi imeli med seboj vsaj nekoga, ki bi znal to gospodom razložiti. Gospod zna samo nemški, mi pa samo slovenski. Če bi pa prosili paznike za posredovanje, bi bilo pa že vnaprej vse izgubljeno.

Ko so tako tarnali in ugibali, se naenkrat oglasi za njimi visok, skoraj ženski glas z običajnim rudarskim pozdravom »Glück auf – Srečno bilo!« in med nje je stopil nov tovariš, ki ga nihče ni poznal. Njegova svetilka je gorela s čistim zelenim plamenčkom in od nje se ni prav nič kadilo. Rudarje je malo osupnil ta pojav neznanca, s čudno rdečo kapico na glavi, vendar so drug za drugim odzdravili: »Srečno!«

– Kaj ste tako pobiti? – je vprašal neznanec. Ali imate težko delo? Ali premalo zaslužite? Ali z vami grdo ravnajo?

Rudarje je opogumil neznancev prijazni nastop in sočutne besede. Najstarejši med njimi je v imenu tovarišev spregovoril in opisal vso bedo rudarjev in krivico, ki se jim godi. Neznanca je poročilo vidno presenetilo in vznejevoljilo. Zaklical je: – Torej tako! Podzemeljska bogastva, ki so bila dana v koristno uporabo vsem ljudem, da bi si z njimi zboljšali in olajšali svoj obstanek, so vam postala prekletstvo? Polastila se jih je peščica izkoriščevalcev, ki se od njih redi in polni svoje malhe, vi pa, ki jih morate v potu svojega obraza s krvavimi žulji in v večni življenski nevarnosti spravljati na dan, pa ginete od gladu in vaši otroci rijejo po blatu goli in bosi!?

– Kaj bi se naj po vašem mnenju storilo, da bi se vam pomagalo?

In rudar je odgovoril: – Sicer ne vemo, kdo ste in od kod ste, mislimo pa, da ste od samega cesarja, ki dosedaj gotovo ni vedel, kako se nam godi in kako nas naši ravnatelji in pazniki izžemajo, pa je poslal vas, svojega zaupnika, da to prouči in mu poroča, ker smo vedno slišali, da je cesar dober, samo njegovi svetovalci so za nič. Mislimo, da bi se dalo marsikaj izboljšati, če bi mogli mi rudarji sami priti do rudniškega gospoda in mu vse razložiti, brez posredovalcev. Ali križ je v tem, da on ne razume slovenski, mi pa ne znamo po nemški. Vi, gospod, bi pa gotovo znali z njim govoriti, bodite naš zastopnik, mi vam zaupamo.

Neznanec je zmajal z glavo: – Nisem cesarjev zaupnik in bi tudi ne hotel biti. Če bi cesarju bilo kaj do vas, bi že sam prišel k vam. Tudi z rudniškim gospodom ne bom govoril sam, med štirimi očmi. Grem pa k njemu, če greste vi z menoj, ker le tedaj bo moja beseda kaj zalegla, če jo bo spremljala vaša strnjena moč in odločna volja.

– Kaj naj tedaj storimo?

– Kak dan je jutri?

– Prvi maj je.

– Dobro. Zapomnite si. Prvi maj naj bo Vaš dan. Naj ne gre jutri nihče na delo. Ob devetih zjutraj se zberite vsi pred vhodom v jamo. Vsi pravim, naj nihče ne manjka. Tudi Vaše žene in otroci. In počakajte name.

Še so ga hoteli vprašati to in ono, a neznanca že ni bilo nikjer. Rudarjem se je pa zazdelo, da so na novo oživeli. Objelo jih je novo upanje, polastil se jih je nemir in nestrpnost. Začeli so ogledovati svoje žuljave dlani, začeli so verovati váse. Kako je že rekel neznanec? – Le tedaj bo moja beseda kaj zalegla, če jo bo spremljala vaša strnjena moč in odločna volja. – Da, združiti se moramo

62

Da, združiti se moramo, hoteti moramo!

Kri je hitreje zavalovala v njihovih žilah, obrazi so se jim zjasnili in oči zaiskrile. Nestrpno so čakali konca šihta. Še tisti večer so se razpršili po vsej naselbini in po okolici, koder so stale razmetane posamezne rudarske koče. Od barake do barake, od koče do koče, od ust do ust je šlo:

– Jutri, prvega maja, nihče na delo! Vsi ob devetih pred jamo! Gremo pred gospoda! Končno je prišel naš Zagovornik!

Drugo jutro so bili pazniki nemalo začudeni, ko ob šestih še nobenega rudarja ni bilo od nikoder. Ali je svet padel s tira? Šli so v bližnje barake in koče, da vidijo kaj je temu vzrok. Povsod je še vladal mir; žene so si dale opraviti pri ognjiščih, otroci so že moledovali za zajtrk, možje so pa še spali. Kaj takega se na rudniku še ni zgodilo. Ali se je to noč cela naselbina opila? Pa kako neki, saj še za kruh nimajo. In pazniki so se razjezili. Začeli so vlačiti odeje s postelj in mahati s svojimi palicami po ležečih. Ali čudo prečudno; nihče ni v strahu poskočil, da bi začel oblačiti svoje sajaste cunje. Možje so renčali: – Kaj pa hočete?

– No kaj. Ste pozabili na svoje dolžnosti? Že davno je šest tulilo.

– Danes ne gremo na delo! Zato, ker je prvi maj!

– Kaj? Kaka predrznost! Kdaj se je že kaj takega slišalo? – Ne gremo. – Alo! Marš!

In pazniki in biriči so začeli suvati rudarje in vihteti nad njimi svoje palice. Rudarji pa, nezaslišano, so pograbili svoje krampe in sekire in so jih pognali iz svojih domov.

Na velikem prostoru pred vhodom v jamo se je zbrala ob devetih tisočglava množica, ki je živahno valovala in šumela. Zbralo se je vse, kar je moglo hoditi v naselbini in okolici, možje, žene in otroci, nihče ni ostal doma. Polni upanja in vere v boljšo bodočnost. Le malo jih je bilo, ki so se bali, da bi jih neznanec ne pustil na cedilu. A že so se začele mase razgrinjati v dve polovici, tvoreč gost špalir, skozi katerega je sem od rova prihajal navdušeno pozdravljen njihov skrivnostni voditelj, kakor da se je ravno ta hip izluščil iz teme podzemeljskega rova. Oblečen je bil kakor večina mož, v običajni rudarski kroj, le na glavi je imel mesto črne čepice rdečo, ki je prečudno sijala, privlačila poglede vse množice, budila nove nade in utrjevala novo vero. In glej, že so se med množico pojavljali rdeči refleksi: kar je kdo premogel rdečega, si je pripel na vidno mesto. Možje so si nadeli rdeče ovratnice, žene so si privezale rdeče rute in nek fanté je jadrno stekel domov, kjer je snel z okna veliko rdeče zagrinjalo in ga je pritrdil na dolgo palico. Tako je zaplapolala pred množico prva rdeča zastava.

Neznanec je vzkliknil z visokim glasom: – Vsi za enega, eden za vse! Za menoj!

In množica se je zganila. Kar sama od sebe se je razvrstila v strumne vrste. Mladi in stari, možje in žene, so se čvrsto prijeli za roke in trdo stopali za rdečim znamenjem, ki je sijalo pred njimi. Neznanec je z roko, v kateri je držal zvitek papirjev, pokazal v smer proti oddaljenemu gričku, kjer se je med bujnimi nasadi belil prelep gradič rudniškega gospoda, ki se je dvigal tam gori kot čaroben sén, ki je z vsakim korakom postajal bližji in stvarnejši, kot končno uresničenje že davno na skrivnem negovanih upov in željá. Množica je veselo in pogumno korakala za možem, katerega rdeče pokrivalo je izžarevalo nanjo čudovito zavest moči; koraki so postajali krepkejši in umerjenejši, dotik bokov in ramen je prešinjal vrste z zavestjo medsebojne povezanosti in nepremagljivosti. Pot do gradu, ki jim je drugače vlivala strah in trepet, se jim je zdela sedaj lahka in samoumevna, kakor da gredo na nedeljski sprehod.

63

Pred gradom so se ustavili; prostrano dvorišče je ločila od ceste visoka železna ograja, skozi katero so vodila široka vrata iz železnih palic, ki pa so bila zaprta. Od nekod sta pridrvela v divjih skokih dva velika psa z razprtima gobcema, ki sta se z Ijutirn renčanjem zagnala proti vratom. Na dvorišču se je pojavilo par hlapcev s palicami v rokah.

Množica je obstala: Kaj sedaj? Vsi pogledi so se uprli tja, kjer je na čelu sprevoda blestela rdeča kapica. Neznanec je stopil k vratom in jih potresel. In glej, že so bila odprta. Psa sta takoj umolknila, in se z mahanjem repov prilizovala neznancu.

– Vsi za menoj! je zaklical neznanec in množica je kakor temen val s ceste zalila prostrano dvorišče. Hlapci so ji hoteli zastaviti pot, a neznanec je samo zamahnil z roko in odstopili so molče in se poskrili za vogali.

Šum je zbudil rudniškega gospoda, da se je nevoljen dvignil iz pernic in je v jutranjem plašču stopil ven na balkon. Nudil se mu je nepričakovan prizor; pred seboj je videl morje človeških glav, ki so do zadnjega kotička napolnile široko dvorišče. In pograbila ga je velika jeza: Nezaslišano! Kaka predrznost! Kako more ta sodrga?! Hlapci! Kje so hlapci!?

Nihče ni priskočil na njegovo povelje. Množica se je pasla na njegovi nemoči. Množica se je smejala in mu kazala krepke zobe mladih rudarjev in brezzobe čeljusti starcev. Gospod se je brezmočno oziral krog sebe, ne prispe li odkod pomoč. Bil je sam, nasproti tej režoči se masi. Prijemal se je za glavo in si tri oči, ne sanja li.

Tedaj je zaorilo iz stoterih grl:

– Pravice hočemo!

Gospod je vztrepetal:

– Povejte, kaj želite.

In iz stoterih grl se je razleglo stotero želja in protestov, ki so se zlili v nepojmljiv golč in vihar, ki se je odbijal od bližnjih gospodarskih poslopij in se zaganjal preko ceste ob bližnje griče. Tedaj pa je stopil neznanec na grajske stopnice in je zamahnil z roko. Takoj je vse utihnilo.

– Na ta način vas nihče ne bo razumel. Dovolite, da v vašem imenu stopim h gospodu in mu predložim vaše želje. Izberite tri zastopnike, ki naj gredo z menoj.

Po kratkem posvetovanju se je izluščilo iz prvih vrst troje rudarjev, ki so z neznancem izginili v veži.

Boj je bil trd a kratek. Neznanec je predložil gospodu že izgotovljeno skupnostno pogodbo v podpis. Gospod je nekajkrat razburjen premeril svoj kabinet iz kota v kot. To da bi naj podpisal? Kaj si vse drznejo zahtevati: Osemurni delavnik, pogodbeno mezdo od metra na izkopu, minimalno plačo pri režijskih delih, da se jim prizna organizacija in izvoljeni zaupniki, da si smejo ustanoviti lastno konzumno prodajalno in še marsikaj takega.

– Ne podpišem, je dejal. – Tega bi mi še cesar ne oprostil.

– Ne zahtevamo cesarjeve, ampak božje pravice! je zaklical neznanec, ki je prijel gospoda za roko in ga odvedel k odprtemu oknu, kjer mu je pokazal morje temnih, mrkih glav na dvorišču.

– Tu, glej, je pravica. Če ne podpišeš, zadostuje en sam znak moje roke in vse tvoje razkošje se bo razsulo v prah in pepel, rude v tvojem rudniku se bodo spremenile v navaden kamen in ti sam boš moral po deželi od hiše do hiše prositi kruha, ki ti ga bodo grenili s prekletstvom!

64

Neznanec je v črnilniku omočil pero in ga je potisnil gospodu v roko. Ta je molče in s tresočimi se prsti podpisal. Nato so zapustili gospoda, ki se je ves upadel in ponižan sesedel v naslonjač. Na pragu je neznanec visoko dvignil podpisano pogodbo, da so jo mogli vsi videti.

– Tukaj, glejte, je vaša priznana in podpisana pravica, ki ste si jo s svojim složnim nastopom in disciplino priborili. Glejte, da jo boste tudi istotako složno vedno branili, kadar bi vam jo hotel kdo kratiti. Izročam jo v varstvo vašim sodrugom, ki so bili z menoj priča njenega nastanka. To naj bodo vaši prvi voditelji. Poslušajte vedno njih nasvet in se ravnajte po njihovih navodilih! Srečno bilo!

Zaupniki, ki so bili z njim, so pa rekli: – Da vredno proslavimo današnji veliki dan, se zberemo popoldne vsi na občinski livadi k prvemu veselemu majskemu rajanju. Sedaj pa se zopet vrnimo v naselbino, v redu, kakor smo prišli.

Množica, kakor da se je šele sedaj zavedla vse dalekosežnosti tega, kar se je zgodilo, se je zganila in iz stoterih grl so se oglasili navdušeni »živijo« in »hura« klici; črno morje na dvorišču se je spet zazibalo in se je v širokem toku začelo izlivati na cesto, kjer se je zopet poredilo v vrste, korakajoče nazaj, odkoder so prišle.

Ali kje je ostal neznanec? Nihče ga ni več videl, a vsakdo je bil trdno prepričan, da se nahaja med njimi. Tisti iz prednjih vrst so bili mnenja, da je najbrž kje zadaj, zadnje vrste so pa menile, da mora gotovo biti spredaj, tam, kjer je v vetru plapolal kos rdeče tkanine na dolgem drogu, ki jih je spominjala neznančeve rdeče kape in je delovala nanje z isto magično močjo. Vendar ga od tistega časa ni nihče več videl in nihče ni vedel, kdo in odkod je bil. Eni so sveto trdili, da je bil to, če ne že sam Kristus, pa vsaj eden njegovih prvih angeljev, ki jim ga je poslal v rešitev. Pozneje so prišli drugi, ki so dopovedovali, da je bil delavski prerok Karl Marx, ki je posvetil vse svoje življenje izkoriščanim delovnim slojem in jim je v pismu in besedi kazal pot k odrešitvi. Nazadnje so se pojavili še neki vročekrvneži, ki so strastno zagovarjali svojo trditev, da je bil to sam kralj Matjaž, ki spi s svojo vojsko nekje sredi gore in čaka ugodnega trenutka, da udari z njo po nemških ravnateljih in biričih in postavi na njih mesto slovenske, kajti naš rudar bo veliko bolj srečen, če se ga bo nahrulilo v slovenskem jeziku, če ga bo oplazil bič v Slovenčevih rokah in če bo plačilni listek, ki bo ves njegov zaslužek razdelil v odtegljaje, sestavljen v slovenščini.

– Naj bo že kdorkoli, – je dejal Sitar –, dejstvo je, da od takrat dalje, ko so se rudarji zavedli svoje skupne moči, niso več delali po dvanajst in štirinajst ur, niso več njihovi pazniki nosili korobačev, niso jih več plačevali s poljubno miloščino, ampak od storitve in nihče jim ni več branil, da zapuste rudnik, če jih je bila volja. In od tedaj praznujejo rudarji vsako leto prvi maj kot svoj praznik, kot obletnico vstajenja svoje zavesti. In kakor je takrat prvič šel njihov rešitelj pred njimi z rdečo kapico in so si oni sami prvič napravili rdečo zastavo, tako še danes na praznik Prvega maja napravijo obhod po dolini z rdečo zastavo na čelu, možje si privežejo rdeče kravate, ženske pa oblečejo rdeče bluze in rdeče rute. Vsi gredo v sprevodu, čeprav se spominjajo pri tem svojega prvega buditelja in ga časté eni kot nazarenskega Tesarja, drugi kot Karla Marxa, tretji kot kralja Matjaža. Prvi maj hočejo vsi praznovati, čeprav vsak po svoje.

– Tako je pripovedoval stari Sitar lani na prvomajski veselici in sam je trdil, da se mu ta pravljica, ki jo je prvič slišal nekje na Westfalskem, kjer je v mladih letih delal, izredno dopade in da jo bo vedno pripovedoval vsakomur, ki jo bo hotel slišati, naj se ohrani med rudarji v pouk in zgled, od rodu do rodu.«

»Lepa je res,« je povzel Kurent, »ali vsekakor samo pravljica. Tisto o postanku praznovanja Prvega Maja je bilo v resnici čisto drugače. Sam sem bral o tem v knjigi »Zgodovina delavskega gibanja«.

65

Prvič so ga praznovali delavci po vsem svetu in tudi v naših krajih leta 1890. Delavci Severne Amerike so ga praznovali prvič kot svoj delavski praznik že leta 1886. Takrat je dobil Prvi Maj tudi svoj krvavi krst v Chicagu. Javno zborovanje delavcev so napadli pinkertonovci (policija), hlapci ameriških kapitalistov in bankirjev, ki so mnogo delavcev težko ranili. Razburjeni delavci so sklicali 4. maja velik protestni shod proti temu krvoprelitju na Seneni trg (Heymarket) v Chicagu. Baš ko so hoteli zaključiti zborovanje, je navalilo nanje več sto policajev v strnjenih vrstah. Tedaj pa je nenadoma, nihče ne ve, kako in odkod, padla pred policijske vrste bomba, ki je par policajev ubila, več pa težje ranila. Posledice so bile strašne. Policaji so divje navalili z golimi sabljami na bežeče zborovalce. Veliko število jih je bilo aretiranih.

Proti skupini najbolj znanih čikaških delavskih voditeljev je bil vprizorjen velik proces, z običajnimi ameriškimi metodami. Krogi, ki so imeli korist od tega, so kmalu našli par kupljenih prič, ki so vedele natančno povedati, kdo in odkod je zagnal bombo, čeprav je nasprotna stran s precejšnjo upravičenostjo trdila, da je usodni bombomet uprizorila po svojih plačancih čikaška plutokracija sama. Prič, ki bi mogle za obtožence ugodno izpovedati, se sploh niso pripustile. Plutokracija je na vsak način hotela spraviti obtožene voditelje s sveta in s tem zadati čikaškemu delavskemu gibanju smrtni sunek. To se ji je tudi posrečilo; štirje glavni obtoženci so bili obsojeni na smrt na vešalih, med njimi urednik delavskega lista, ki na dotičnem zborovanju sploh ni bil navzoč.

Obešeni so bili v Chicagu 11. novembra 1887.

Praznovanje Prvega Maja pa je bilo v Ameriki uvedeno in posvečeno, čeprav se je delavstvo moralo vsako leto znova boriti zanj.«

»Ali smo ga v Evropi povzeli po Amerikancih?«

»Samo deloma. Mogoče je komu izmed vas znano, da so socijalisti vseh dežel združeni v svojo Internacijonalo. Današnja Internacijonala se imenuje druga Internacijonala. Prvo Internacijonalo je ustanovil leta 1864 Karl Marx, a se je že leta 1872. razšla radi nesoglasja med Marxovimi pristaši in anarhisti, ki ga je poraz pariške komune še poglobil. Vendar je ta prva Internacijonala zanesla zavest mednarodne skupnosti delavstva v vse dežele. Ko so končno tudi nemški socijalisti, ki so osem let vzdihovali pod pezo izjemnih zakonov, svobodneje zadihali, se je začelo misliti na obnovitev Internacijonale. V to svrho so se leta 1889. zbrali v Parizu zastopniki proletariata iz raznih evropskih držav. Ti so ustvarili novo Internacijonalo, ki še sedaj obstoji pod imenom II. Internacijonala.

Kot prvo akcijo druge Internacijonale so sklenili prirediti veliko mednarodno manifestacijo za osemurni delavnik, za svobodo združevanja in zborovanja in za splošno, enako in tajno volilno pravico. Ta manifestacija bi imela potreben učinek le, če bi se v vseh deželah in vseh krajih izvršila istočasno s tem, da bi delavstvo zapustilo delo in šlo na ulice manifestirat za svoje zahteve. Treba je bilo za to določiti poseben dan.

Ker so ameriški delavci že sprejeli Prvi Maj za svoj praznik, je ustanovni kongres druge Internacijonale v Parizu leta 1889. sklenil proglasiti Prvi Maj za delavski praznik po vsem svetu. S tem bi ta praznik in delavske manifestacije imele res mednarodni in svetovni značaj.

No, in prihodnje leto 1890. se je praznoval Prvi Maj res povsod tudi pri nas v Hrastniku, česar se še dobro spominjam.«

»Pa vam ni nihče branil ostati ta dan doma?« je poizvedoval Janez. »Vsaj kazen za ‚plavega‘ ste morali plačati?«

»Da, bilo je dosti plahtanja, strašenja in groženj, vendar se nismo dali oplašiti. Pri izklicevanju se nam je razglasilo, da bo vsak odpuščen, ki bo ostal doma. Gospod župnik na Dolu je posvetil zadnjo nedeljo v aprilu celo nedeljsko pridigo temu prazniku. Govoril je o rjovečih levih, ki hodijo po deželi in iščejo, koga bi požrli. Svaril je pred brezvestnimi agitatorji, ki hočejo sejati med delavce nezadovoljstvo. Ti novodobni »rdečkarji« so pravo satanovo seme, ki ga Bog dopušča, da preizkusi svoje predpostavljene in brez godrnjanja izpolnjevati njihove ukaze. Oni že vedo, kaj je koristno njihovim delavcem.

66

Razširjale so se tudi najneverjetnejše govorice, da hočejo rudarji napasti in razbiti rudniške naprave, da bodo pretepli paznike in celo ubili ravnatelja.

Kljub temu ni nihče šel na delo. Vse je počivalo. Praznično oblečeni delavci so se zbrali zjutraj pred rudarskim konzumom s svojo godbo. Od tam so se razvrstili v sprevod, ki je krenil po dolini proti kolodvoru. V spodnjem delu so se pridružili še »žaklarji« in »glažarji«, ki so šli potem z nami nazaj do Logarčka, kjer se je vršil shod. Nek govornik iz Ljubljane je govoril v slovenskem, nek drug, ki je prišel iz Maribora, pa za tovarniške delavce v nemškem jeziku. Razložili so nam pomen našega praznika in upravičenost naših zahtev. Popoldne smo pa imeli na Logarčkovem travniku veselico s plesom.

Vse to se je izvršilo mirno.

Samo proti večeru je par običajnih razgrajačev, pod vplivom alkohola, hotelo nekaj sitnariti in rogoviliti ter mikastiti plotove, kar se često dogaja po takih veselicah. Pa so jih njihovi tovariši sami ukrotili in spravili domov.

Rudniška uprava je bila v zadregi; rada bi nam bila našo svojevoljnost kako zasolila, a ni mogla, ker smo vsi do zadnjega izostali. Seveda, če bi jih bilo izostalo samo nekaj, bi ti morali občutiti vso težo njene maščevalnosti. Vseh pa ni mogla odpustiti, ne kaznovati. Niti običajnega odtegljaja za »plavega« ni bilo. Končala se je stvar s tem, da je višji nadzornik drugi dan pri izklicevanju imel srdit nagovor in rekel, da nam uprava topot še odpusti, da pa bo pri prihodnjem takem slučaju nastopila z vso avtoriteto.

A ta naš delavski praznik je ostal v veljavi in smo ga odslej vsako leto praznovali. Kmalu nato se je znižal delovni čas v jamah od deset na osem ur. Zunaj na separaciji pa delajo še danes po deset ur.« 

»Pa kako, da ste Vi, Kurent, ki vendar veljate za bogaboječega moža, kljub župnikovi prepovedi demonstrirali prvega maja?« je dvoumno poizvedoval Janez.

Kurent se je odkašljal, malo pomislil in dejal: »Se mi zdi, da bi me rad ujel pri nedoslednosti. Ne boš. Jaz ničesar ne delam proti svoji vesti in prepričanju. Vedeti moraš najprej, da strogo ločim dvoje: Kristusov nauk in cerkveno politiko. V svetem pismu nikjer ne stoji zapisano, da bi delavci ne smeli zahtevati in braniti svoje pravice. Nasprotno pa Evangelij večkrat grozi s težkimi kaznimi onim mogočnjakom in bogatinom, ki pozabljajo, da morajo tudi svojega podrejenega in delavca smatrati za svojega bližnjega in sebi enakega, ki ima enako pravico do življenja in do dobrin, ki jih je ustvaril Bog. Kristusovih besed: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega,« se ne more razlagati tako, kakor se navadno razlaga. Bog dopušča posvetno oblast le v toliko, v kolikor je človeškemu rodu potrebna in koristna. Če se pa ta oblast izprevrže v tiranijo in izkoriščanje in postane ljudstvu v nesrečo in težko breme, potem Bog po svojem bistvu ne more biti več na njeni strani, ampak prestopi na stran ljudstva, ki se bori za svoje človečanske pravice. Kajti Kristus, ki je rekel: »,Kar storite enemu izmed teh malih, to ste storili meni', je postavil tudi najvišji svoj zakon: ,Ljubite svojega bližnjega kakor samega sebe!’« 

»Pa kako morete potem zagovarjati cerkev, ki ravna proti tem pravilom in mnogokrat tako hudo greši?« 

»Vem, in kadar cerkev ne dela v skladu z evangelijem, je tudi ne zagovarjam. Rekel sem ti že, da ločim Kristusov nauk od cerkve: prvo je božja resnica, drugo pa je delo ljudi. Evangelij pravi: ,Pojdite in učite vse narode ...’ Nikjer pa ne zapoveduje, da se naj drugovercem siljuje evangelij z ognjem in mečem.

67

Evangelij naroča: ,Dvomljivce prepričujte z ljubeznijo in požrtvovalnostjo,’ nikjer pa ne govori o grmadah. Kristus je tožil: Ptice imajo svoja gnezda, lisice imajo svoje luknje, jaz pa nimam, kamor bi glavo položil.’ V svoji »pridigi na gori« je Kristus rekel: ,Blagor ubogim, ker njih je nebeško kraljestvo!’ To je veljalo prvih tristo let, ko je cerkev res bila samo duhovna občina Kristusovih posnemovalcev in častilcev, v kateri je bila lastnina posameznih občanov lastnina vseh in ko še niso poznali privilegirane duhovniške kaste. Ko pa se je cerkev preobrazila v mogočno duhovno in politično silo, z mnogoštevilno duhovniško aristokracijo, ki je vedno bolj bogatela, ji je postal ta pomemben in lahko umljiv Kristusov izrek neprijeten, zato ga je ogrnila v dvomljivo mistiko in začela tolmačiti po svoje.« 

»Potemtakem so pa vsi norci, ki verujejo v nebeško kraljestvo,« je nekako ironično pristavil Janez.

Čepin, ki je ves čas malomarno poslušal, se je zakrohotal in se udaril po kolenu:

»Ha, ha, pa si ga sparil starega.« 

»Nikar ne sprevračaj besed, tako zopet ni mišljeno,« se je branil Kurent. »V evangeliju je dosti lepih resnic, samo če bi jih uporabljali tako, kakor so mišljene in zapisane. Pa kaj vidimo: cerkev, ki bi morala biti v prvi vrsti zagovornica in zaščitnica izkoriščanih in preganjanih, se le prerada druži z mogočnjaki tega sveta in blagoslavlja sredstva in orožje, s katerim ti obvladajo svet in nastopajo tudi proti lastnim državljanom, kadar preglasno zahtevajo kruha. Kajti interesi cerkve se vedno krijejo z interesi vladajočih, kadar ni v nevarnosti njena duhovna avtoriteta.

Zato pa pomni, kadar bije delavstvo boj za svoje pravice, ne boš nikdar videl Kurenta, da bi se pokoraval kakemu župniku, ki bi bil nasprotnik takega boja. Žal je teh večina, dasiravno so tudi častne izjeme, ki pa pri svojih predstojnikih niso dobro zapisani. Jaz sem veren človek, verujem v božjo ljubezen in božjo pravičnost, in ravno zato, ker vanjo verujem, sem in moram biti na strani tistih, ki imajo božjo pravico na svoji strani, čeprav se božja pravica dostikrat ne krije s pravico, ki so jo postavili ljudje. Dajmo bogu, kar je božjega, človeku pa, kar je človekovega. Ne čudi se, da me vidiš v sprevodu na dan prvega maja korakati za rdečo zastavo ravno tako, kakor na praznik svete Barbare za cerkvenim banderom.« 

»Vi se postavljate na zelo čudno stališče, dragi Kurent, kateremu bi se dalo dosti ugovarjati, ampak jaz žal nisem tako izurjen v polemiki,« je odkritosrčno priznal Janez. »Ali dovolite, da vas neko nedeljo obiščeva z Zorjanom? On je v tem bolje podkovan, ima sam doma precej knjig in je naročen na »Rdeči prapor«. Bi se o tem vprašanju dodobra pomenili.« 

»Prosim, me bo veselilo. Pametno besedovanje je vedno koristno, bolj ko neutemeljeno zabavljanje.« 

»Zakaj pa imajo socijalisti rdečo zastavo?« se je nenadno oglasil France, ki je ves čas pozorno poslušal in se ni mogel dovolj načuditi učenosti svojega starega predpostavljenega tovariša. To vse mu je bilo novo, vendar ne tuje, kakor da bi bila vsa ta vprašanja že spočetka počivala nekje globoko v njegovi podzavesti.

»Ja, Kumberger, to pa je ravno tako, kakor če bi me vprašal, zakaj so imeli Turki, ko so lomastili po naših deželah, zelena bandera s seboj, zakaj ima papež rumeno zastavo in zakaj se pri pogrebnih svečanostih odeva vse v črnino, pri ženitovanjskih pa v belo. Rdeča je barva krvi in kot taka je simbol ljubezni in požrtvovalnosti. Kolikor pa mi je o tem znano iz knjig, si je proletarijat prisvojil rdeče znamenje za časa velike francoske revolucije. Do takrat je bilo nošenje purpura izključna predpravica kralja in njegovega dvora, rdeča barva je bila znak najvišje časti in dostojanstva, ob slavnostnih prilikah je kralj sedel na purpurnem prestolu, ogrnjen v škrlatni plašč. Po zmagi revolucije se je ljudstvo samo smatralo za edino suvereno oblast in veličanstvo in si je kot simbol svoje suverenosti prilastilo tudi kraljevski škrlat, v katerega je ovijalo tribune svojih zbornic in sodišč in je ob manifestacijah nosilo na čelu sprevodov ta simbol v obliki rdečih zastav.

68

Kmalu so zadobile za proletarske množice rdeče zastave tudi globlji pomen. Oškropljene so bile z njihovo krvjo v boju na barikadah v drugi pariški revoluciji 1830. leta, v splošno-evropski 1848. leta, v pariški komuni 1870. leta, v ruski 1905. leta in v neštevilnih vstajah po vseh deželah celega sveta.

Rdeči simboli spominjajo mednarodno delavstvo na trpljenje in prelito kri v boju za svobodo, obenem pa mu vzbujajo upanje na končno odrešenje.« 

Iz ozke luknje je ta hip prilezel po lestvi ves oznojen in umazan tovariš iz četrte etaže.

»Ali se vam ne ljubi? Jaz sem že dvoje gar zapeljal.« 

»Je izsipališče že izpraznjeno?« 

»Kedaj že. In tudi dim se je že čisto razkadil. Nalagalci doli na horicontu kar vpijejo, da naj brž sipljemo, da nimajo kaj nalagati.« 

»Potem pa le hitro,« je odrejal Kurent. »Moramo vsaj malo nadoknaditi naše dosedanje lenarenje.« 

»Kako pozno je že?« je vprašal Janez.

»Še dve uri imamo časa. Vsakih deset minut morajo biti gare polne.« 

Obe tovarišiji sta jadrno zlezli navzdol skozi luknjo. Odkopi so bili izvrstno zrahljani. Kurent je samo z lopato odgrebal premog in ga kupičil k tiru, Janez in France sta pa brez presledka nalagala in vozila k izsipališču, kjer je s sosedno tovarišijo prišlo do pravcatega tekmovanja, kdo bo prej izsipal. Niso nehali prej, da je prihodnja zmena prišla že na lice mesta. Šele tedaj so začutili vso utrujenost prestanega dela in so kot pijani odtavali proti šahtu, da ne zamude izvažanja moštva.

Zunaj je deževalo. Janez in France sta doma obesita svoje premočene cape ven na hodnik in sta po zajtrku koj legla. Ležala sta vsak v svoji postelji, ki sta bili obe prosti. Dojfe je imel dopoldanski šiht. Trpinka je s hčerko šla k inženirjevim čistit stanovanje. V sobici je bilo hladno in mirno. Še muhe so se nekam poskrile. Po strehi in po odprtih poloknicah je rahlo in uspavajoče pritrkaval enakomerni dež, ki ju je kmalu zazibal v sladki sen.

Prebudila sta se šele, ko se je Dolfe že vrnil s šihta in je kosilo že stalo na mizi. Nič nista slišala, kdaj je prišla Trpinka in začela kuhati.

»To je več vredno, kakor trikrat pri punci vasovati, če se človek takole lahko spočije,« je menil Janez, ter se pretegnil, da je s konci prstov dosegel strop.

»Glej no, kako se je vreme medtem uredilo,« je vzkliknil France, ki je bil stopil k oknu in se zazrl v breg, koder so se po grmovju lesketale v solncu deževne kapljice ko briljanti. »Čisto se je zjasnilo. Nikjer ni več oblakov.« 

»Hajdimo ven, na sprehod. Škoda bi bilo tako popoldne v bajti čepeti.« 

»Po cesti je blato,« je pripomnil Dolfe.

»Pa kaj bi na cesti, pojdimo v hrib.« 

Osvežila sta si zaspane obraze z mrzlo vodo in se oblekla.

»Greš ti tudi, Dolfe?« 

»Misliš, da bom doma čepel?« 

»Le kar pojdite, sem vesela, če mi niste domu napoti,« jih je priganjala Trpinka. »Ampak, da ne zgrešite poti nazaj domov. K ,Dalmatincu' mi nikar ne hodite.« 

Šli so navzgor proti rudniku. Pri mostu so za hip obstali, nevede, v katero stran naj krenejo. Iz Birtičeve kleti se je slišalo petje. Dolfa je mikalo, da bi jo zavil tja. Onadva nista hotela.

»Ali gremo v Boben, ali pa na desno gori v hrib.« 

Končno so jo mahnili navkreber mimo separacije in mimo kolonije. Na levi so se po ozkih in blatnih ulicah podili in kričali otroci, na desni so brneli po spuščalnem klancu drug za drugim vozički, napolnjeni z odpadki separacije, ki so jih tam gori na planoti odpenjale urne roke in gonile na odsip.

Dolfe se je naenkrat premislil:

»Kaj čem tam gori v brdu, med grmovjem? Saj je še vse mokro. Grem raje kam na pomenek.« 

»Saj vem, da te vleče k Pepci. Želiva ti mnogo zabave.« 

69

Dolfe je krenil po ulici v naselbino in izginil za prvim vogalom. France in Janez sta nadaljevala pot mimo »buršenhavza«, v katerem je šumelo kakor v panju. V sobah je bilo slišati smeh, prerekanje, petje in glasove harmonik. Za poslopjem so se na dolgih vrveh sušile na solncu šihtne cape, trde od blata. Tu so se ob dolgih klopeh umivali fantje z vodo iz škafov in drug drugega obrizgavali, kar je vzbujalo mnogo smeha, odobravanja, pa tudi protestov. Iz kuhinjskih oken se je povsod kadilo in dišalo po zapaljeni masti. Ko so zagledali Trpinova »purša«, so ju takoj začeli oklikavati:

»Glej jih, glej, ,privatniki' se že sprehajajo, mi pa se še umili nismo; seveda, če ju kosilo že na mizi čaka, ko prideta, mi si ga pa moramo šele sami skuhati.« 

»Pa še vi pojdite med ,privatnike', kdo vam pa brani,« se je odrezal Janez.

»Seveda, da bi morali tuje ,pankrte' pestovati.« 

»Bravo, Alič! Dobro si mu povedal,« so se krohotali tovariši.

»Kaj bi tisto,« jih je miril drugi. »Saj tema dvema pri Trpinki ni treba pestovati. Je že prestara.« 

»Pa njena hči bo kmalu godna.« 

»Če bi ti bil pri nji, bi najbrž res že bila.« 

Zopet krohot.

»Ali te je sparil? Alič, ne daj se!« 

»Misliš, da sem tak ko ti, ki ti je Kumlanc odpovedal stanovanje, ker si malo preveč k njegovi šestdesetletni tašči silil.« 

»Ha, ha, ha! Živijo, Alič!« 

»Pri šestdesetletni se mu vsaj ni treba ničesar več bati.« 

Aličev je pa nenadoma dobil poln škaf vode na glavo. Otresel se je ko kužek, ki prileze iz potoka, nato pa je pograbil svoj škaf in tekel z njim za svojim sobesednikom, ki mu je bil dal tako hladen odgovor. Z divjim krikom in smehom je vse planilo za njima okrog vogala in podžigalo tekmovalca z ironičnimi vzkliki.

Stari Drenovec, ki je že dvanajst let stanoval v tem fantovskem babilonu, je s prizanesljivo dobrodušnostjo zrl za razposajenci, potem pa se je obrnil k Janezu:

»Si jih videl, vrage? Prešerni so, kakor bi junce spustil prvič na pašo. Vse oblajajo, kar pride mimo. Še tebi niso prizanesli, čeprav brez vzroka, saj ti imaš nočno, nisi prišel šele ob dveh domov.« 

Kaj češ, saj jih poznam. Vseeno so dobri tovariši. Kadar treba, radi drug drugemu pomagajo. Se pač bolj ugodno počutijo tu, kjer lahko noré po mili volji, medtem ko se mora v zasebnih stanovanjih vedno ozirati na ostale sostanovalce. No, meni je ljubši red in mir.« 

»Jaz pa sem se med njimi čisto privadil. Se prav dobro razumemo. Včasih je pač treba malo potrpeti. Kam sta se pa namenila?« 

»Kar tako, malo po okolici. Vreme je lepo in naspala sva se tudi.« 

»Če vaju ne čaka kaka živalica tam gori v grmovju,« je hudomušno pristavil Drenovec in jima požugal s prstom. »Ravno prej sem videl eno, ki je šla tod mimo in se je venomer ozirala.« 

»Na naju gotovo ne čaka,« je menil Janez, zamahnil z roko v pozdrav in se okrenil s Francetom navkreber.

Kolonija je ostala za njima. Tu gori so bile sem in tja med zelenjem raztresene le še posamezne enodružinske hišice, ki so si jih podjetni in štedljivi rudarji postavili na rudniškem svetu. Uprava jim tega ni branila, saj je bilo celo v njenem interesu, da se ti razkopani in neplodni predeli vendar na kak način izkoristijo. Če to store rudarji na svojo pest, ji je bilo vseeno, saj pri tem ne trpi nobene škode, nasprotno, s tem priveže gotovo število rudarskih družin stalno na rudnik. Vedela je dobro, da so delavci, ki so vklenjeni z ene strani od podjetja, z druge strani pa po svoji koči in koščkom vrta, najzanesljivejši.

Ob obeh straneh razkopane poti so se vrstili nizki plotovi iz lat, lesenih palic in bodečega vejevja, ki so razdeljevali zemljišče v majhne grede krompirja, solate in fižola, po katerih so si dajale opravka ženske in so sitnarili otroci. Po plotovih so se vsepovsod sušile cunje.

Nekdo je zaklical od bližnje bajte:

»Kam pa vidva, hej?!« 

Bil je Kurent, ki je sedel na klopi pred svojo kočo in kadil iz dolge pipe.

70

»Stopita no bližje.« 

Janez in France sta odprla mala vrata v plotu in se približala gredi, na kateri je Kurentova žena redčila solato.

»Sta šla malo na solnce? Prav, prav, solnca dobi rudar itak vedno premalo. Tudi jaz sem do kosila spal, sedaj pa malo lenarim. Ravnokar sem nekaj popravljal plot. Kam pa sta namenjena?« 

»Kar tako. Na sprehod. Tu gori na tem vrhu še nisva bila, pa bi si ga rada malo ogledala.« 

»Prav je, da se človek zanima tudi za okolico, v kateri živi. Mogoče grem z vama, ampak najprej malo posedita.« 

»Ali je tole vaše?« se je zanimal France.

»Je in ni. Kakor se vzame. Hišico sem si postavil sam, svet, na katerem stoji, je pa rudniški. Uprava mi je dovolila, da izkoristim košček tega, prej pustega zemljišča. Mojemu vzgledu so sledili še drugi in tako vidita tukaj danes celo naselbino. Vsekakor je tu prijaznejše kakor doli v koloniji. Doli so v tistih umazanih in blatnih ulicah vsi na kupu, drug drugemu napoti, drug drugemu štejejo grižljaje in se prepirajo, tu pa smo bolj vsak zasé in se zato tembolj razumemo. Tudi nekaj zelenjave se pridela, da ni treba vsakega peteršiljčka kupiti.«

»Hišica je zelo lična in je videti precej solidno zgrajena. Vas je morala precej stati. Ste imeli toliko prihrankov?«

»Malo, ali skoraj nič. Tu je treba v prvi vrsti trdne volje in vztrajnosti. Ko sem začel, sem imel komaj trideset goldinarjev. A delal sem sam skoraj noč in dan, delala je moja žena in tudi fanta, ki sta takrat še v šolo hodila, sta mi pomagala. Napravil sem si voziček in z njim sem navozil od separacije in z odsipa gradbenega materijala, ki ga je tam v izobilju: kamenja, kosov stare opeke, kosov žlindre in lesnih odpadkov. Potem sem izkopal jamo, kupil pri Rikliju voz neugašenega apna in sem ga v jami ugasil. Žena je v škafu nosila od bližnjega potočka vodo. Zidal sem sam; rudniški zidar mi je napravil zastonj načrt in označil mere in je večkrat prišel pogledat delo. Plačal sem par litrov vina in stvar je bila v redu. Ko je bil zid gotov, sem kupil od nekega kmeta na Kalu les za ostrešje, ki me je stal komaj šest goldinarjev. Late sem dobil na rudniku. Največ so me stala vrata in okna, ki mi jih je rudniški mizar napravil ob svojem prostem času. Za pod mi je odstopil deske rudniški lesni skladiščnik po nabavni ceni. Vse, kar sem vzel pri rudniku, sem plačal z mesečnimi odtegljaji. Ne morem se pritožiti, uprava mi je res šla na roko: inženijer je bil dober in me je tisti čas pustil vedno na kakem boljšem izkopu, da sem mogel več zaslužiti.

Streho sem spočetka pokril samo s kosi stare pločevine, ki sem jo nabral po rudniku, in s starimi okrajki. Tudi od zunaj koče zaenkrat nisem ometal. Saj sem itak poleg svojega truda razmetal še nad petdeset goldinarjev. Vedno je bilo treba kako malenkost nabaviti. Se hitro nabere. Zunanji omet in strešno opeko sem oskrbel tekom naslednjih let.

Vendar rad priznam, da bi delj časa pri takem napornem življenju ne bil mogel vzdržati. Tisto leto je bilo eno najnapornejših v mojem življenju: nisem si privoščil potrebnega počitka, štedil sem do skrajnosti, mesa si še ob nedeljah nisem vedno privoščil, v gostilni me celo leto nihče ni videl. Kaj čuda, da sem shujšal, da me je bila nazadnje še sama kost in koža. S svojo današnjo pametjo ne bi se kaj takega hotel več lotiti. Ubijati sam sebe za tak dvomljiv uspeh: res, imam svojo kočo, nimam pa zagotovila, da bo moja tudi ostala. Sicer so mi rekli, da sem glede tega lahko brez skrbi, da me nihče ne bo ven gonil, dokler bom živ, a pristavili so tudi, da bi se to moglo zgoditi le v izrednem slučaju, če bi to zemljišče rudnik res kedaj rabil za svoje potrebe. No in tako sem sicer med svojimi štirimi strenami, vendar ne na svojih tleh. Res, da ni videti nobenih znakov in pogojev, po katerih bi mogel rudnik kedaj tole rabiti zase, a čisto siguren in brezskrben pa le ne morem biti. Lahko pride danes ali jutri, in jaz ne bom mogel niti z besedico ugovarjati, temveč zadeti svojo hišico ko polž na svoja pleča in odnesti kamorkoli. Za to pa danes nimam več moči.

Pa kaj bi si grenil življenje s takimi skrbmi. Kar bo, to bo. Zaenkrat še ni nevarnosti.

Si hočeta ogledati moje stanovanje? Prosim, vstopita.«

71

Iz male veže so šla vrata na levo in desno v dvoje sob, naravnost pa v malo kuhinjo z zidanim štedilnikom. Po steni so visele pomite zajemalke in kozice, v stekleni omarici je bilo videti namizno posodje. Iz kuhinje so vodila vrata za hišo; tu je imel Kurent svojo klet, ki si jo je enostavno izkopal v breg, v obliki kratkega rova, ki ga je po rudarskem načinu podprl z debli in ga zaprl z dvojno obloženimi lesenimi vrati.

»Izvrstna je ta klet,« se je hvalil Kurent. »K sreči je suha, nikjer ne pronica iz brega voda. Poleti je hladna ko ledenica, pozimi pa topla. Krompir se mi v nji dobro drži, zelenjava ostane do pozne zime sveža.« 

Šli so nazaj v vežo. Kurent je odprl vrata v sobo na levi:

»Tu spita fanta. Ni nobenega doma. Mlajši, Cvetko, je na šihtu, starejši, Nande, pa pohajkuje. Z otroci je vedno križ; koliko me je stalo, da je mogel starejši dokončati gimnazijo, sedaj pa sedi doma in čaka, kam bi se mogel vriniti. Na železnici so mu obljubili, a kdove kako dolgo bo še moral čakati, preden bo kako mesto izpraznjeno. Na vseučilišče ne mara, pravi, da ima že dosti. Sicer bi ga pa tudi jaz ne mogel še dalje podpirati. Sam si pa ne zna ali noče pomagati. Da sem prej vedel, kako bo, bi ga bil raje dal v rudarsko strokovno šolo. Bi že danes bil lahko sam svoj. Sedaj pa je že prepozno, za pazniški poklic, ki je zvezan tudi s telesnimi napori, ni več. Da bi le brž prišel k svojemu kruhu. Cvetko že sam zasluži. Zaposlen je pri spuščalnem šahtu. Je pa tudi svojeglavež. Spočetka mu nisem nič rekel, misleč, bo že sam uvidel, da mora tudi on prispevati svoj delež k gospodinjstvu. Pa nič. Materi je dal par kronic, drugo je vse zafrčkal. Počakal sem dva meseca, da si je oskrbel nekaj obleke in perila, potem sem mu pa kar rekel: »Veš kaj, tako in tako, v vsem Hrastniku ne boš našel ,purša’, ki bi imel vso oskrbo zastonj. Tudi pri meni je ne moreš imeti. Plačaj mesečno štirinajst goldinarjev, ali pa pojdi, kamor hočeš.« Nekaj dni se je kujal, poizvedoval tudi drugod, nazadnje pa je rad ostal. Da pa sem bolj osiguran, hranim jaz njegovo nabavno knjižico za konzum in kupujem nanjo, dokler ni njegova vsota izčrpana. Kajti, gotovina se iz teh mladih ljudi težko iztisne.« 

Kurentova je medtem prinesla z vrta košaro solate in jo je v kuhinji namočila v svežo vodo.

»Ti si s fantoma vse preveč stvaren. Občuješ z njima kakor s tujima puršema. Pa sta vendar domača, sinova.« 

»To pa ni razlog, da bi sedaj, ko zasluži, živel fant še vedno na moje stroške. Dosti dolgo sem moral skrbeti za nju. Tega mi ne bosta nikdar povrnila. Če Nande dobi službo, bo šel od hiše in tedaj dvomim, da bi nama dal na mesec vsaj pet kron, jaz pa sem mu jih moral pošiljati v Celje po petnajst in še več. Sicer pa se nima Cvetko kaj pritoževati. Naj samo poskusi, če mu bodo kje drugje dali za ta denar tako postrežbo. Ti ga še preveč razvajaš.«

»Nikar ne bodi siten. Vsi imamo enako.«

Vstopili so v sobo na desni, kjer sta spala stara dva. Dve postelji, omara, miza s štirimi stoli, v kotu polica s knjigami, po stenah zbirka raznih slik in fotografij. Stene so bile pobeljene z apnom, leseni pôd sveže poriban. To in pa prijazni cvetlični lončki na oknih, so pričali o skrbni ženski roki, ki tu gospodinji.

V kotu je visela slika svete Barbare pod steklom, ozaljšana z vencem suhih umetnih cvetlic.

»To je moj poročni venec,« je hitela pojasnjevati Kurentova. »Kaj ne, da je še vedno lep, čeprav bova že kmalu srebrno ohcet praznovala.«

»Brez srebra, seveda,« se je obregnil Kurent.

72

»Kaj bi tisto. Samo, da smo zdravi. Tole sta pa bila naša dva fanta, ko sta bila še majhna,« je dalje razlagala »in takale sva bila midva na dan najine poroke. Kaj ne, kako se človek postara in izpremeni?« 

»Kdo pa je tole?« je pokazal Janez na veliko sliko, na kateri je sredi snopja pušk in bajonetov, kanonov in raznobarvnih zastav, ponosno stal mlad vojak v plavi uniformi. »O, saj je tu spodaj napisano ime. Vi ste bili to? Pri katerem polku ste pa služili?« 

»Pri celjskem 87. pešpolku v Pulju.« 

»Tole je pa gotovo kak general,« se je oglasil še France, kažoč na dve veliki sliki na nasprotni steni.

»Da, general pa, general, in še kakšen. Toliko vojakov je še malokateri vojskovodja imel za seboj, kakor ta. Le škoda, da je tako hitro umrl. To je Lassalle, buditelj in voditelj nemških delavcev. Druga slika pa predstavlja svobodo, za katero se je boril. Ti dve sliki sem kupil še, ko sem v mladih letih delal v Nemčiji. Bili sta to dve stari litografiji, kakršne so se v devetdesetih letih prošlega stoletja v masah pojavile v domovih nemških delavcev. Lassalle je bil naslikan v civilni obleki, prepasan z rdečo šerpo, kako z mečem v roki naskakuje trdnjavo, na kateri se pravkar podira pred njim zlato tele. Druga slika je predstavljala bujno žensko, po šabloni patrijotične Germanije, s plapolajočo rdečo zastavo v roki, na kateri se je blestel napis: »Freiheit, Gleichheit, Brüderlichkeit!« 

Kurent je bil ponosen na ti dve sliki. »Dvomim, da bi jih še kdo drugi v Hrastniku imel, niti oni, ki mi očitajo, da nisem pravi socialist.« 

Bil je socialist posebne vrste, v katerega mišljenju sta Lassalle in sveta Barbara mirno počivala drug poleg drugega, v katerega je sicer že posvetil žarek novodobnega socialnega spoznanja, ki pa še ni mogel premagati tradicijonalnega srednjeveškega mraka. Novo se je borilo s starim, vendar še rahlo, brez pretresljivih konfliktov.

Kurentova je medtem prinesla skodelice in nalila kave.

»Malo pojužinajte, prosim.« 

Janez se je branil:

»Nikarte, mati! Saj nisva radi tega. Prišla sva kar tako, mimogrede.« 

»Vem, vem, a nikar me ne osramotita. Samo požirek. Me veseli, da morem spoznati fanta, s katerima moj mož dela. Mi je že pravil o vama. Z vsakim ni zadovoljen, z vama pa je.« 

»Predolgo se ne bi rada mudila. Namenila sva se tu gori na vrh, odkoder, pravijo, da je lep razgled.« 

»Kar popijta, grem jaz tudi z vama,« je ponujal Kurent. »Do šestih smo lahko nazaj, potem pa še malo ležemo.« 

Mimogrede se je Janez ustavil pri knjižni polici. Bile so to večinoma slovenske, pa tudi nekaj nemških knjig. Tu je v miru počivalo »Življenje svetnikov« poleg »Svobodne Misli«, »Slomškovi pastirski listi«, poleg Kristanovih in Cankarjevih povesti. Na spodnji polici je bilo spravljenih nekaj letnikov »Domoljuba« poleg »Rdečega praporja« in »Zarje«.

»Tole knjigo imamo pa pri nas doma tudi,« je vzkliknil France in pokazal na Erjavčeve »Živali v podobi in besedi.« 

»Da, to je zelo lepa in poučna knjiga.« 

»In ,Miklovo Zalo’ in ,Desetega brata’ sem tudi že čital. Drugih pa še ne.« 

»Če bi rad čital, kar pridi k meni, pa ti bom dal.« 

»In nemški tudi znate?« 

»Kaj ne bi. Saj sem v mladosti več let delal na Gornjem Štajerskem in v Nemčiji, kakor toliko drugih slovenskih rudarjev.« 

France je videl večje število knjig z naslovom »Arbeiter-Kalender« in odgovarjajočo letnico, poleg pa druge z naslovom »Christliches Jahrbuch«. Vzel jih je zaporedoma v roke in našel, da so bile v vseh vsemogoče lepe slike. In obšla ga je silna želja, da bi jih tudi on mogel razumeti. Če zna Kurent nemški, če se je celo Janez pri vojakih kolikortoliko nemščine priučil, zakaj bi se je jaz ne mogel. Ko bom vojaščine prost, pojdem v Nemčijo. Prav gotovo.

73

»Toliko imamo teh knjig, pa še vedno kakšno k hiši prinese,« je dejala Kurentova, kakor da bi opravičevala neko slabost svojega moža. »Fanta nista nič boljša. Onadva imata še več teh reči tam v svoji sobi. Vsemogoče, celo latinske, ki jih menda živ človek ne razume. Samo delo ima človek s temi knjigami. Vedno je treba z njih prah brisati. Zato pa imam jaz samo eno, ki jo nosim po svetu seboj že trideset let.« 

In vzela je iz predalnika v ruto zavito in z zlato obrezo v usnje vezano »Hojo za Kristusom«, Tomaža Kempčana.

»To je moja zabava in dušna paša.« 

»Drugačne ti tudi ne potrebuješ in ne moreš prebaviti,« jo je zavrnil mož.

»Kake druge tudi ne pogrešam, se je odrezala ona.

Kurent je malodušno zamahnil z roko: »Ženska mora pač vedno imeti zadnjo besedo.« 

»Doma, v hiši, že.« 

»Ne izgubljajmo časa s praznimi marnji. Če mislimo iti, pojdimo, dokler je še solnce visoko,« je opominjal Kurent in prijel za palico.

»Pa ne hodi predaleč. Ob šestih se vrneta fanta. Takrat bo večerja pripravljena,« je še zaklicala za svojim možem Kurentova in spravila svojega Kempčana zopet v predalnik.

Zemlja se je medtem že dodobra izsušila, deževne kaplje po grmovju so pod vročim solncem izhlapele, murni so se prišli pred svoje luknje gret in preizkušat svoja godala, ob poti so se plašile kobilice in s šumom frčale pred idočimi na vse strani. Metulji so se pozibavali po cvetovih divjih klinčkov in šipka, v gabrovju in jesenju so se oglašali ščinkovci in sinice. Zrak je bil čist in svež ko studenčnica, vsa pokrajina se je zdela kakor živopisni relief pod kristalnim kalupom.

Čim višje so prihajali, tembolj se je širilo obzorje. Sedaj niso videli samo hrastniške doline in Ojstra in Propretna, videli so v ozadju že tudi sivkasto gmoto Kuma, na levi široki masiv Turja s svetim Jurjem, proti vzhodu pa valovito gričevje od Dola do Svete Jederte z vasicami Nično, Marno in Brce, za katerimi se je jasno odražal daljni greben Kozja. Vse je bilo oblito s slepilno lučjo popoldanskega solnca in posamezni obrisi zemeljske površine, gričevja in dreves so izstopali v ostro začrtani plastiki. Le tam doli v dolini, kjer so dimniki noč in dan bruhali iz sebe saje in dim, je ležala siva meglovitost, v kateri so se slabo odražali predmeti, kakor s kamenjem posejano dno v motni reki.

Prišli so iz redkega in iztrebljenega gozdiča na plano. Tu so bila tla videti še nedotaknjena. Ni bilo več videti razkopanih jam, vdrtin in globokih razpok, kakor malo nižje doli. Polt zemlje je bila videti še nedotaknjena. Po položnem bregu se je razprostirala valovita senožet, iz katere je že probadala mlada otava. Tu in tam se je košatil kak mlad hrast ali skupina jesenov. Pot se je popolnoma izgubila v komaj opazno in malokdaj rabljeno stezo, ki jo je komaj vidno označevala gostejša in temnejša trava. Višje gori se je na mali planoti odražala od neba skupina nizkih, košatih dreves, med katerimi je bilo videti slemena kmečkih hiš. Napotili so se tja gori. Naenkrat pa so zadeli ob nepričakovano oviro: pred njimi se je zarežala zemlja, ko da jih hoče pogoltniti. V dolžini desetih metrov se je raztezala globoka in široka razpoka, ki ji ni bilo videti do dna. Preskočiti je ni bilo mogoče, morali so jo obiti.

»Kako pa to?« se je čudil France. »Vse je videti v redu, najlepši kraj, ki si ga moramo misliti, naenkrat pa tole. Ni pa nikjer videti plazovja.«

»To povzroča rudnik, ki skriva v sebi mnogo zavratnosti. Malo še potrpi, boš še kaj drugega videl.« 

Počasi so se bližali malemu selu. Izmed sadnega drevja so mežikala svetla pročelja kmečkih hiš, strehe in svisli gospodarskih poslopij. Vendar nikjer žive duše. Gotovo je vse, kar se more gibati, kje zunaj na njivah, ki jih še ne vidimo. Ampak ni slišati niti mukanja goved, niti pasjega lajanja, ali petja petelinov. Šele ko so prišli čisto blizu k prvi hiši, je France z začudenjem opazil, da nima niti oken niti vrat. Hiša z izbitimi in nagnjenimi podboji in s praznimi, črnimi odprtinami mesto oken, se je zdela kakor slepa in brezzoba starka, ki tužna sameva in toži po svoji mladosti. Njen obraz je bil ves odrt in poln grint in ran. Na mnogih mestih je omet odpadel, da se je videlo golo okostje iz kamenja in prhle opeke. Streha je kazala rebra in polovica dimnika je ležala na tleh. Z nekim strahom so prestopili prag, ki ga je že davno prerastla trava. Trava je rastla tudi v veži med kamenitimi ploščami tlaka. Iz veže se je videlo po vseh prostorih: nikjer ni bilo vrat, ki bi zapirale pogled.

74

Skozi prazne prostore je vlekel močen prepih. Na desno in levo je bila po ena soba. Lesen pôd je bil iztrgan, po tleh je ležal grušč. Strop se je vdrl in leseno tramovje je viselo od zgoraj doli v prazni prostor. Po stenah so se še poznale primitivne slikarije s kmečkimi ornamenti. V kuhinji je ognjišče še stalo, skozi polokroglo listje se je pa videlo naravnost v sobo, kjer peči ni bilo več. Lončene pečnice je najbrže kdo odnesel. Obok nad kuhinjo se je bil vdrl in dež je izpiral črne saje s stropa, da je bil zid poln črnih curkov in marog. Tudi tu so bila vrata sneta, da se je videlo iz kuhinje za hišo, na dvorišče s polpodrtim svinjakom. Na zamreženem kuhinjskem oknu je še stal črn, lesen in čisto črviv svečnik. Po zidu se je razširjala plesen, iz tal so rastle kilave gobe. Na prsa je legal težak duh po dimu in trohnobi. Podvizali so se ven na dvorišče. Vsepovsod ista zapuščenost in razdejanje. Prazni in s travo prerastli hlevi, vhodi brez vrat, porušene stene, vdrto stropovje, kar je bilo železja in trdnega lesa vse izdrto in odnešeno, strehe z oguljeno slamo ali razbito opeko so se sumljivo nagibale na levo ali desno, ali so pa čisto počenile na okrušeno zidovje in omajana podporišča. Po dvoriščih in po gnojiščih so se bujno bohotile koprive, lapuh, ceduljka in srebotje. Na pragovih in podoknicah so se solnčili martinčki, raz streh so vrabci pulili trhlo slamo.

Razgledali so se še dalje okrog, po mrtvem selu. Vsepovsod je bila ista brezupna zapuščenost in razdejanje: razpokano in razpadlo zidovje, trhlo in polomljeno tramovje, oskubljene in poveznjene strehe. Vmes je pa bujno rastel plevel, grmovje je preraščalo vrtove, ob katerih so se še tu in tam videli razpadli plotovi, a po zidovju se je vilo srebotje in bršljin, ki je počasi in vztrajno preraščal in prekrival to začarano kraljestvo, kakor v pravljici o zakleti »Trnjulčici«.

Bilo pa je treba precej opreznosti pri hoji med temi razvalinami. Ne samo, da se je človek vsak hip spodtikal nad kupi kamenja in tramovi, ki so ležali skriti med grmičjem in visokoraslim plevelom, so na mnogih mestih zijale iz tal tudi globoke zemeljske razpoke, kotanje in jame, ki se gosto preraščene, na prvi pogled niti opaziti niso mogle. Skoro sredi sela so pa zagledali široko, več metrov globoko vdrtino, v katero se je zrušila polovica ob robu stoječe hiše. Pol hiše je še čvrsto stalo na svojem starem mestu, medtem ko se je druga polovica vgreznila, radi česar se je pretrgala hiša na dvoje in sta oba dela bila le še rahlo med seboj zvezana po par stropnih tramovih in z zapotegnjenim in navzdol nagnjenim strešnim ogrodjem. V jami je poleg pogreznjenega hišnega ogla čvrsto stal košat oreh, ki ni izgubil ravnotežja. Iz pretrgane ruše so iz rujave ilovice molele pretrgane korenine. Ko so stopili bližje, je planil iz kotanje preplašen poljski zajec, v divjih skokih je tekel preko zapuščenih vrtov med razpadlimi plotovi in je preko njiv izginil v bližnjem gozdu.

»Najbrže ima tu kje v jami mlade. Pojdimo pogledat,« je silil France.

»Eh, pusti. Kaj pa hočeš z mladimi zajci, ki so kakor podgane. Saj tu ne morejo nikomur delati dosti škode, najmanj pa nam,« ga je miril Kurent.

Franceta je bilo kar nekako strah v tej pustinji. Z začudenjem se je oziral okrog po razpadajočih poslopjih.

»Tu izgleda pa še hujše kakor v Ljubljani, takrat po tistem velikem potresu. Videl sem naslikano v Koledarju Mohorjeve družbe, ampak takole pretrgane hiše na tistih slikah nisem videl.« France je z roko pomajal del zrahljanega zidu in že je kup kamenja in opeke zropotal v jamo.

»Da, je res kakor po kakem hudem potresu.« 

»Tu je, kakor da bi se bila zemlja zaklela, da hoče požreti in uničiti človeško golazen.«

Janez se je sklonil in pomolil glavo v obzidan studenec, pred katerim se je nahajala poševno prislonjena široka kamenita plošča, ki je služila za perilnik in pa kos preperelega lesenega korita, iz katerega se je nekoč napajala živina.

»Čisto suh je studenec, niti sledu kake vlage, čeprav je moral dajati nekdaj mnogo vode, o čemur priča precej razjedena struga, ki vodi od studenca v dolino.«

»Zato pa imamo doli v šahtu tem več vode, da jo dve parni sesalki komaj zmagujeta.« 

»Kako?« se je začudil France. »Mar hočete reči, da se je tale studenec preselil doli v rudnik?«

75

»Da, dragi moj,« ga je poučeval Kurent, »rudnik je popil ne samo studenec, ampak je požrl tudi celo vas. Dobro se še spominjam, ko sem prvič kot mlad fant začel delati doli v rudniku, še preden sem šel na Gornje Štajersko in v Nemčijo, je bila na tem mestu še živahna in cvetoča vas, s šestimi trdnimi kmetijami. Imenovala se je Hrastnik in je gospodovala nad vso dolino, po kateri se je začela širiti rudniška naselbina, ki je po tej vasi tudi dobila svoje ime. Med košatimi sadnimi drevesi so se tu belile prijazne kmečke hiše, stali so tu skednji, polni žita in krme, hlevi so bili polni živine, po planoti in po nasprotni strani brega so se raztezala skrbno obdelana polja in višje gori sočne senožeti. Ljudje so bili tu še takrat srečni in zadovoljni in od pobočij se je v poletnem času razlegalo veselo petje koscev in žanjic.

Pa so prišli nekoč doli v dolino, kjer so imeli hrastniški vaščani svoje pašnike, ki jih je napajal potok Boben, neki tuji gospodje, ki so začeli meriti zemljo vzdolž in počez. In delavci so prišli z njimi s krampi in lopatami, ki so na več mestih začeli razkopavati zemljo, kakor da iščejo zaklad.

Hrastniški vaščani so se čudili, še bolj pa so se čudili, ko so se tuji gospodarji nekega dne potrudili celo sem gori v vas. Govorili so čuden jezik in nihče jih ni razumel. Samo dva sta bila med njimi, s katerima so se mogli sporazumeti. Vaščani so strmeli. Tujci so želeli kupiti njihove pašnike doli za potokom. Koliko da zahtevajo zanje. Tam doli hočejo bogati tujci postaviti tovarno in še kaj drugega. Denar bo prišel v dolino. Gospodje dobro plačajo.

Kmetje so nekaj časa molčali in se spogledovali, potem pa se je oglasil mladi Mokrač, tisti, ki je služil svoj čas cesarju v Dunajskem Novem mestu pri dragoncih in je pozneje, ko je prevzel gospodarstvo po očetu in se oženil, ob nedeljah rad posedaval po gostilnah na Dolu in na Brnci in je prišel čestokrat šele v ponedeljek domov, da so sosedje že z glavami zmajevali nad njim:

,Zakaj pa ne, če gospodje dobro plačajo, jim jaz svoj del že prodam’; in imenoval je kar nesramno visoko ceno, ki je vaščanom kar sapo zaprla.

Tolmača sta povedala gospodom, kaj kmetje zahtevajo za zemljo. Vsi so pričakovali, da se bodo sedaj obrnili in odšli, a nič takega se ni zgodilo. Izmenjali so par nerazumljivih besed in pokimali. Ni bilo videti, da bi kaj dosti ugovarjali. Tolmača sta vzela iz svojih torbic papir in pisala in sta začela sestavljati pogodbe. Ko so videli kmetje v Mokračevih rokah šop pravih, pisanih bankovcev, so pristopali drug za drugim in podpisovali pogodbe v prodaji svojih parcel. Le stari Gruntar se ni dal premamiti. Spočetka je skušal svoje sosede odvrniti od prodaje:

,Dobro premislite kaj delate. Že dosedaj nismo imeli preveč krme in paše. Če prodamo pašnike, bomo morali prodati tudi del živine. Nadomestila v bližini nimamo. Višje gori je hrib skalovit. Denar ima kratek rep. Zmanjkalo ga bo s pašniki vred.’

Pisani bankovci so pa imeli večjo moč ko njegove besede. Prodajali so drug za drugim. Hudovali so se samo nad Mokračem, zakaj ni imenoval še večje vsote. Tujci bi gotovo plačali še več. Saj niso niti najmanj ,glihali’. Tudi Mokraču je že bilo samemu žal, da ni rekel še enkrat toliko. Toda, beseda je padla, pogodba je podpisana. Vseeno bi v navadnih razmerah ne dobil toliko niti za celo posestvo.

Končno je ostal ob strani edino še Gruntar. Vsi so mu prigovarjali, naj še on proda. Ostal pa je trden, kakor pristna kmečka grča. Gospodje so mu nazadnje ponujali še enkrat toliko ko drugim. Bilo jim je neprijetno pogrešati ravno njegove parcele, ki je ležala na najugodnejšem delu zemljišča in bi jo težko pogrešali. Gruntar je pa samo zamahnil z roko:

76

,Če mi celo parcelo pokrijete z bankovci, je ne dam. Brez vašega denarja sem dozdaj lahko gospodaril, brez travnika pa ne bi mogel.' In odšel je v svojo hišo.

Gospodje so skomignili z rameni:

,Če neče danes, bo pa prihodnjič,' ampak tudi njegova parcela bo še naša. Dobil pa bo zanjo komaj del tega, kar mu danes ponujamo.

Na Hrastniku se je začelo veselo življenje. Denarja je bilo v izobilju. Ženske so si začele kupovati svilene rute in predpasnike, čipkaste spodnjice in čeveljčke z lakastimi kapicami, fantje so si kupovali srebrne ure z verižicami in harmonike, gospodinje so si začele kuhati kavo, možje pa so še med tednom začeli hoditi drug k drugemu na pomenek in okušati, kdo hrani v svoji omarici boljšo slivovko. Mokrač je pa sploh malokdaj še domov prihajal. V nedeljo zjutraj je odšel in je prišel navadno šele v torek domov, povaljan, neprespan in s praznimi žepi. Pa še čez teden ga dostikrat ni trpelo doma. V Čečah, na Dolu, na Brnci in še celo doli v Zlati luknji je bil dobrodošel in zaželjen gost, okrog katerega so se zbirali razni dvomljivi prijatelji in prijateljice, ki so se mu laskale, dokler je imel kak belič v žepu. En del kupnine je vtaknil v barantijo. Začel je kupčevati z vsem mogočim. Nakupoval je sadje, češ, da ga bo dobro prodal v Ljubljano in Zagreb. Kmetje so mu navozili sadja, seveda brez strokovnjaške izbire, dobro pomešano z malovrednim. A preden ga je spravil do kolodvora in ga natovoril, mu ga je polovica zgnila, kolikor ga je pa uspel spraviti v mesto, so mu ga pa zavrnili kot manjvredno blago, ki se ga ne more vnovčiti. Izgubil je pri tem mnogo denarja. Več si je obetal od kupčije z lesom; pokupil je od kmetov na Kalu in ob pobočjih Mrzlice mnogo lesa, smrekovega in trdega, ki ga je upal z dobičkom prodati doli v dolino novemu podjetju, ki se je na bivših hrastniških pašnikih začelo bahavo razširjati, kopati v zemljo čudne rove in luknje in graditi cel kup raznih barak. Najel je delavce, ki so podirali les in ga obtesali, najel je voznike, da so mu ga zvozili v dolino. Pa tudi pri tem se je opekel: prevzemna komisija je mu večino lesa izvrgla; smrekovina je bila premlada in pretenka, bukovina in hraščina pa preveč grčeva in krivenčasta. Le neznaten del lesa so mu plačali.

Te kupčije so poleg njegove zapravljivosti Mokrača popolnoma upropastile. Izkupiček za pašnike je že davno izpuhtel. Ker pa ni bil nikdar prav posebno skrben gospodar in se je pri svojih kupčijah še bolj navadil pohajkovati in zapravljati, se tega tudi potem ni mogel odvaditi, ko mu je denar pošel. Začel je prodajati iz hleva rep za repom, začel je prodajati za vsako ceno les iz gozda in nazadnje celo njive. V par kratkih letih je na njegovi domačiji zapel boben.

Gruntar ga je večkrat opominjal:

,Pusti kupčije in se drži grunta. Če boš grunt zanemarjal, ti grunt tudi ničesar ne bo hotel dajati. Grunt zahteva vso kmetovo ljubezen in nego, bolj ko tenkočutna žena.’

Ali Mokrač je šele potem, ko ni imel več denarja, ko ni imel kaj več prodati in ko mu nihče ni več hotel dati na upanje, začel upoštevati te nauke. Takrat pa je bilo že prepozno. Zanemarjal je grunt in grunt ga je zapustil. Nazadnje se je moral vdinjati na rudnik, kjer je za osem deset krajcarjev cel dan moral na lesnem skladišču nositi težka bruna na svojih ramenih. A še ta zaslužek je večinoma zapil, ker se je, zagrenjen po svojih neuspehih, še bolj udal pijači. Hitro se je postaral in onemogel. K sreči sta njegova dva sinova še pravočasno odrasla in kot rudarja prevzela skrb za svojo mater in za propadlega očeta, ki je bil vsaj toliko pameten, da se je kmalu umaknil na dolsko pokopališče.

Ti Janez, gotovo poznaš tistega Mokrača, ki dela v tretji zmeni, doli na tretjem horicontu?

,Tistega velikega s huzarskimi brki? Seveda ga poznam.’

No, to je njegov sin.

77

,Kako pa, da tudi Gruntarja danes ni več tu?’ je poizvedoval France.

Žal se tudi temu ni bolje godilo, čeprav je bil delaven in pameten gospodar. Imel pa je usodno napako: bil je svojeglav in trmast. Tekom življenja si je ustvaril svojevrstna pravila o morali in pravici, od katerih ni odstopal niti za las, čeprav so bila navadno v opreki s pisano postavo. On svojega pašnika ni hotel prodati novemu podjetju. Uprava istega se pa ni dosti brigala za to, da sporna parcela ni njena, temveč je gospodarila po nji ko po svoji. Ležala je skoraj v središču kupljenega zemljišča in se je je bilo res težko izogibati. Delavci so si kratkomalo napravili preko nje poti in steze, pomandrali so vso travo in ko so začeli prav tam v bližini kopati v zemljo rov, so začeli na Gruntarjev pašnik odlagati razni materijal, les in kamenje in so si na njegovem zemljišču postavili celo barako za shranjevanje orodja.

Gruntar je ves divji hodil tami okrog, kričal in protestiral. Delavci so se mu samo smejali. Potem je šel in je svojo parcelo z leso zagradil. Čez noč so mu ograjo podrli in razmetali.

Gruntar je šel nato v pisarno k inženirjem:

,S kako pravico uničujete moje zemljišče?'

,S pravico močnejšega. Gruntar, bodite pametni in prodajte raje svojo parcelo. Damo vam še vedno toliko, kakor smo drugim plačali.’

A Gruntar je bil trmast. Zagrizel se je v svojo pravico.

,Ne prodam. Zahtevam, da takoj očistite moje zemljišče, če ne, bom tožil.’

,Škoda denarja, Gruntar,’ so se mu posmehovali inženirji.

,Bomo videli. Pravica mora biti na svetu!’

A pravice, kakor si jo je zamišljal Gruntar, ni bilo. To je izvedel čez nekaj tednov pri okrajnem sodišču v Laškem. Na njegov priziv mu je okrožno sodišče v Celju isto povedalo. Nesmiselno bi bilo, da bi radi njegove parcele bilo onemogočeno tako veliko in velevažno podjetje, kakor je novi, mnogo obetajoči rudnik, ki bi bil velike koristi ne samo za vso okolico, ampak tudi za deželo in državo.

Nekega dne je prispela sodna komisija, ki je Gruntarjevo parcelo na licu mesta ocenila. Prej sočni pašnik je bil sedaj že prava puščava, vsečez poteptana in zasipana s kamenjem in gruščem. Komisija se je čudila, da je radi te pušče toliko hrupa in jo je zelo nizko ocenila. Izkupiček, ki ga je plačalo podjetje na sodišču, je ostal kar tam, za pravdne stroške in advokate, kar pa še daleč ni zadostovalo in je moral Gruntar še precej doplačati. Navžil se je dosti jeze, imel je mnogo poti in stroškov, za prazen nič, za veliko razočaranje in ponižanje.

Vaščani so se mu posmehovali, češ, pa bi bil prodal z nami, imel bi vsaj kaj od tega. Preveč si trmast. Z bikom se ne moreš bosti.

Gruntar je hodil nekaj tednov okrog s povešeno glavo trdovratno molče. Kadar je bil sam, je vedno samprisebi nekaj mrmral. Večkrat so ga videli stati gori v hribu na neki skali, kjer je z razmršenimi lasmi in divjim pogledom glasno nekoga rotil in dvigal stisnjene pesti proti nebu.

Domači so imeli svoj križ z njim; nič več ni sêdel k skupni mizi in k ženi ni šel več spat. Nočeval je kar oblečen v stelji ali na kozolcu in na vprašanja ni dajal odgovorov. Začeli so se ga vsi bati in so bili trdno prepričani, da se mu je zmešalo.

78

Neke nedelje je Gruntar izginil. Iste nedelje zvečer se je novi rov, ki so ga doli v dolini precej daleč v zemljo izkopali, na čuden način sesul. Ko so delavci potem več dni zasip odstranjevali in rov nanovo podprli in opažili, so našli v zasipu Gruntarja mrtvega. V rokah je še krčevito držal sekiro. S tem je bilo pojasnjeno, zakaj se je rov sesul. V Gruntarju se je maščevalna misel že dolgo kuhala. Tiste nedelje popoldne je vzel doma svetilko in nabrušeno sekiro in je v gozdiču nad rudnikom čakal, da se je zmračilo. Vedel je, da se v rovu ob nedeljah ne dela. V mraku se je skrivaj splazil v rov, ki takrat še ni imel vrat. prižgal je svečo v leščerbi in šel v rov kakor daleč je segal. Tam je vzel sekiro v obe roki in strastno začel mahati z njo po podpirnikih in prečkah, ki so se začele rušiti iz stikov in položajev. Njegova tako dolgo zadrževana jeza in maščevalna strast je z vso silo bruhala iz njega: pri vsakem zamahu je kriknil:

,Na, na, tu imaš! Ne boš! Ne boš ril ko krt pod mojo zemljo in jo izpodjedal! Zemlja je moja! Še sem jaz gospodar na nji! Ne bodo mi je tuji pritepenci žrli! Ne maram vaših judeževih grošev!’

Pri vsakem zamahu se je nagnil podpornik, je odletela prečka na tla, se je vsul po razbesnelem Gruntarju kup grušča in kamenja. Nič ni videl, da ima že vse obtolčene in razpraskane roke, nič ni čutil, da mu kaplje krvi polzijo po čelu in se družijo z znojem, kar ni pod njegovim zamahom samoposebi šlo narazen in se zrušilo, to je ljuto razsekal s sekiro na dvoje. S svojim razdejanjem je pričel na skrajni točki v globini rova in se je srdito mahaje okrog sebe, na levo, na desno in nad glavo, korak za korakom umikal sesipajoči se gmoti proti izhodu.

Vendar mož ni poznal skrivnostnih sil in nevarnosti podzemlja. Onečaščen in razžaljen rov se je nad svojim skruniteljem kruto maščeval. Napadel ga je takorekoč izza hrbta. Široke in debele plasti škriljevca in okamenelega laporja, ki jih je doslej močno leseno stebrovje tiščalo pod strop, so sedaj, ko jim je velikega dela te opore zmanjkalo, začele odstopati od celine in koder ni bilo več ovir, so visele v prazni prostor in s svojo težo rahljale in vlekle za seboj še one plasti, pod katerimi so se še nahajali podporniki. Začelo je komaj slišno, a sumljivo pokati po vsem rovu. Gruntar je ravno v neugnanem srdu in neutešeni želji po razdejanju z vso silo mahal s sekiro po debelem borovem podporniku, ki se radi silno pritiskajočih stropnih plasti s samimi sunki ni dal premakniti. Moral ga je razsekati. Pod vsakim zamahom so izpod sekire frčale svetle iveri na vse strani. Gruntarjeve mišice so se prožile in krčile, na senci mu je udarjala kri kakor s kladivom, pljuča so mu hropela, a izza njegovih razpokanih ustnic je venomer bruhalo:

»Pa če pridejo vsi hudiči – vsega sveta – ne bodo žrli moje zemlje! – Kar je moje – bo ostalo moje –!« 

Tedaj se je napol presekan podpornik prelomil na dvoje in isti hip je završalo in zagrmelo po vsej dolžini rova. Ko je padla ta najmočnejša ovira, so se premaknile težke stropne plasti škriljevca in potegnile za seboj celo vrsto podpornikov zadaj za Gruntarjem, ki so popadali vsi drug za drugim v isti smeri, kakor če bi kdo postavil na mizi pokonci vrsto igralnih kart, potem pa bi pihnil po nji.

Gruntarja je tisti hip objela črna tema, nekaj ga je silovito udarilo po glavi, da je videl sto solnc, potem pa mu je bilo, kakor da ga je kdo zavil v ogromno debelo odejo, pod katero je naenkrat začutil veliko utrujenost in zaspanost, pomešano s čudnim ugodjem, kakor da ga boža ljubeča roka. Brez odpora se je predal temu občutku, dokler se tudi to ni razblinilo v nezavest ...

Priboril si je svoj košček zemlje, kolikor jo je potrebovalo njegovo telo.

79

Za teden dni je bil rov zopet očiščen in spravljen v prejšnje stanje. Nič se ni spremenilo, samo Gruntar ni več strašil po Hrastniku, ampak je mirno počival na Dolu, v zemlji, za katero se je vse življenje boril. Na Gruntarjevem so gospodarili dalje; sinovi in hčere so že dorasli in pomagali materi vdovi, vendar se je na vseh koncih poznalo, da ni več trdne gospodarjeve roke. Postajalo je vse nekako mlahavo, ne samo pri Gruntarjevih, tudi pri vseh njihovih sosedih. Lahko zaslužen denar jih je pomehkužil, da se niso več tako brigali za svojo zemljo, ki zato tudi ni več rodila kakor nekdaj. Izkupiček za pašnike je kmalu pošel, poznalo pa se je, da je manj krme. Hrastničani niso več mogli rediti toliko glav živine kot poprej in ker je bilo manj živine, je bilo tudi manj gnoja. Na slabo gnojenih njivah se je pa tudi manj pridelalo in ni se več moglo prodajati žita in drugih pridelkov kot v prejšnjih dobrih časih. Nasprotno s tem, so pa rasle in se pojavljale razne potrebe, ki jih prej niso poznali. Za zajtrk niso ženske več kuhale žgancev s prežganko ali krompirja s kislim zemljem, morala je biti kava z žemljico, za moške pa čaj s slivovko. Prej so si privoščili meso samo ob največjih praznikih, sedaj je moralo biti na mizi vsako nedeljo in včasih še čez teden. Prej so nosili kmetje perilo iz domačega platna, ki so ga sami pridelali in napravili. Vsaka kmetija je imela vsaj eno njivo lana ali konoplje, ki so jo poleti na njivah posušili, v jeseni so jo ženske s trlicami otrle v mehko, nežno predivo, ki so ga pozimi v toplih izbah sede spredle v tanko prejo, jo na domačih statvah stkale v debele bale močnega domačega platna, ki so ga spomladi snežnobelo obelile na solncu. Ne samo moški, tudi ženske so nosile iz domačega platna spodnjice in rokavce in če se je dalo k barvarju, se je prav dobro podalo tudi za zgornjo žensko obleko. Posteljne rjuhe iz domačega platna so bile pa sploh skoraj neuničljive, podedovale so se iz roda v rod.

Moški so nosili nekoč obleko samo iz domače raševine, ki je bila kakor železo, v raševini so lahko plezali po drevju in lazili po grmovju, ne da bi se jim bilo treba bati, da jim vejevje raztrga in posname obleko s teles. Gojili so veliko število ovac, belih in črnih, ki so jih vsako pomlad ostrigli; volno skrbno oprali, ženske so jo spredle, belo posebej in črno posebej, a tkalci so iz volnene preje vešče ustvarjali trpežno sukno, belo iz bele volnene preje, črno in temnorjavo iz črne preje in sivo ali marogasto iz mešane preje. Tako obleko so nosili po deset let, zimske suknjiče tudi celo življenje.

Danes se nad ostanki take obleke samo še zmrdujejo. Navadili so se mehkih, kupljenih tkanin, ki jih nosijo samo po par mesecev in jih potem zavržejo in morajo kupiti nove. Tudi Hrastničanom ni več prijala stara noša in niso več sejali lanu in ne strigli ovac. Slednjih tudi niso več imeli dosti, kajti pašniki so se skrčili. Kolovrati, preslice, trlice in statve so zaprašene razpadale po postrešjih. Za nove potrebe je pa bilo treba vedno novega denarja, ki ga je pa bilo vedno težje dobiti. Začeli so izsekavati svoje gozdove v planini in prodajati les na rudnik. Pa tudi ti so bili v par letih popolnoma iztrebljeni. Ženske niti svojim otrokom niso privoščile mleka, ki so ga prodajale rudarjem, da so dobile drobiža za priboljške in razne drobnarije. Ko ni bilo več lesa, so začeli odprodajati zemljišča, kos za kosom. Rudnik je vse pokupil, a ne več za tako ugodno ceno kakor prvič. Kmalu tudi ni bilo več hiše v kmečkem Hrastniku, iz katere se ne bi bil že ta ali oni vdinjal kot rudar ali navaden delavec doli pri rudniku. Ženske so si začele pomagati na ta način, da so sprejemale na oskrbo samske rudarje, ki so sicer prinašali v vas denar, obenem pa tudi pomedli z zadnjimi ostanki kmečke patrijarhalnosti in morale. Prej ponosna vas Hrastnik, s trdnimi in bahavimi kmetijami, je postala sicer še samostojna, vendar čisto navadna delavska naselbina.« 

»Pa zakaj so danes tukaj same razvaline?« je nedoumeval France. »Radi rudnika in radi spremenjenih razmer bi menda ljudem še ne bilo treba svojih domov zapustiti. Tudi v novih okoliščinah bi se še dalo nekako živeti, vsaj pod lastno streho.«

80

»To pa je drugo poglavje katastrofe hrastniških kmetov. Ni bila še zapečatena njihova usoda. V agoniji so čakali na svoj konec še par let. Marsikdo ga je slutil vnaprej, a za večino je prišel kakor strela z jasnega neba, kot usodepoln in hud udarec. Stari, ki so bili priča nastanku rudnika, so večinoma že pomrli, mlajšim, ki so bili takrat še v otroški dobi, je bil samo zanimiva novost, ki so se je tekom let privadili in smatrali kot nekaj samoposebi umevnega, da celo koristnega, kot edino sredstvo za kak zaslužek. Živeli so še naprej v svojih hišah kot mali posestniki in bajtarji, ki so navezani na postranski zaslužek. Skrbeli so samo še za svoje hiše, v katerih so stanovali, nekdanja ponosna in obsežna gospodarska poslopja so že tedaj počasi razpadala. Vzdrževali so si samo še prostora za eno ali dve kravici in za kak par kljuset in pa del svinjaka. Koder je poprej valovila po njivah zlata pšenica, so sedaj sejali večinoma oves za konje, s katerimi so se vdinjali na rudnik, kjer so za plačilo ves dan vozili na težkih vozovih premog do železniške postaje. Ko pa je rudnik zgradil separacijo za prebiranje in čiščenje premoga in nato tudi lastno železnico od separacije do oddaljene postaje, so tudi te vožnje odpadle. Sedaj je preostajalo vaščanom le še delo na rudniku, postali so navadni rudarji z lastnimi kočarijami. Na močno skrčenih njivicah so sadili le še krompir in fižol med turščico. Kdor je imel še eno ali dve kravici, se je smatral še premožnim.

Pa tudi tako se je še nekako živelo. Rudniško podjetje se je medtem učvrstilo in razmahnilo in zasedlo s svojimi napravami skoraj vso dolino. Rov sam že davno ni več zadoščal. Tam pod Kašmirjem so izvrtali v zemljo par sto metrov globok šalit, vsekan v živo skalo, zgradili so nad njim strojno poslopje in sedaj so začela dvigala kar lučati iz podzemlja vozičke, zvrhane premoga. V podzemlju se je začelo takozvano ropanje, to je pridobivanje premoga za vsako ceno in pod vsakimi pogoji. Pod zemljo so se začeli raztezati kilometrski rovi pod hrastniški hrib, odkop se je vrstil za odkopom, tako v horicontalno kakor v vertikalno smer. Priganjalo in grabilo se je do onemoglosti, ne da bi se gledalo pri tem tudi na obče varnostne naprave. Na zapolnjevanje izpraznjenih izkopov z nadomestnim materijalom ni nihče mislil. Zakaj tudi, to bi stalo velike zamude časa in nepotrebnih stroškov. Lastniki rudnika so pa želeli imeti čimprej povrnjene vse investicijske vsote, ki so jih vtaknili v rudnik in ko so bile te že nadoknadene, so hoteli čimprej obogateti z dobički.

Ogromne kubature podzemlja so že bile izpraznjene. Koder se je nad premogovo plastjo nahajala plast trdega kamenja, ni izvajalo to v višjih zemeljskih plasteh nikakih izprememb, nad izpraznjenimi mesti so se bočili trdni granitni oboki. Koder je pa ležal nad premogovimi žilami samo grušč, naplavljenec ali mehki lapor, je pa odstranitev premoga morala nujno povzročiti premikanje in udiranje vrhnih plasti. Na površini zemlje so se potem kar na lepem pojavljale razpoke in vdrtine, ki jih je spremljalo usihanje vodnih izvirkov, ker so tudi vodne žile spremenile smer in so se začele razlivati v notranjost.« 

»A zato se je tu ta vaški studenec posušil?«

81

»Da, ravno zato. S tem se je začel končni propad vasi Hrastnika. Kar naenkrat je postajal curek v žlebu, ki je tekel vedno kakor roka debelo, vedno tanjši. Vaščani so se tolažili: ,Suša je. Ko pride prvo deževje, bo vode zopet dosti.’ Voda je pa tudi kljub deževju vedno bolj usihala in nazadnje je bil curek samo še kakor tanka nit. Treba je bilo celo uro držati škaf podstavljen, da se je napolnil. Ženske so se začele prepirati in celo tepsti za vodo. Vsaj za pitje so jo hotele imeti iz domačega studenca. Za kuhanje in pranje so začeli loviti deževnico s streh: napravili so ob strehah dolge žlebove, ki so jih naravnali v podstavljene kadi in sode. Kadar pa tudi te vode ni bilo, so morali, hočeš ali nočeš, z brentami nositi vodo iz doline. Kdor je še premogel vprežno živino in voz, si jo je pripeljal v sodu. Najhuje je bilo z napajanjem živine, ki mnogo vode popije. Nekateri so jo začeli goniti vsak dan zjutraj in zvečer v dolino, da se je napila iz Bobna. A preden so jo prignali domov, je bila že zopet žejna. S perilom so ženske hodile odslej sploh vedno doli k Bobnu. Sedaj so se naučili Hrastničani, ki so nekoč sadjevca po tleh izlivali, varčevati z vodo in jo ceniti.

Prišlo je še hujše. Kar nenadoma je tik pod vasjo zemlja globoko zazijala. Že prej so bili vaščani opazili na tistem mestu dolgo razpoko, ki pa je bila še preneznatna, da bi se bili radi nje vznemirjali. Mislili so si: ,suša je in ob suši ilovnata zemlja sploh rada razpoka’. Dokler se ni čez noč zemlja odprla, kot da hoče požreti vso vas. Kaj naj to pomeni? Plazovje se v poletnem času ne pojavlja. In v tem kraju dosedaj še nikdar ni bilo plazu, so trdni temelji. A razpoka je ostala in zdelo se je, da je z vsakim dnem širja. Kmalu je že ni bilo mogoče več preskočiti, morali so napraviti brv preko nje in jo krog in krog ograditi, da bi jim ne padla kaka žival ali celo otrok v razpoklino.

Ni ostalo samo pri tem; še na več krajih so se pojavile v zemlji razpoke in tu in tam so tudi zidovi začeli sumljivo pokati. Bilo je, kakor da se začenja cela zemlja puntati, kakor da bi ne hotela več nositi peze človeštva na svojih plečih. Ženske so videle v tem prst božji in kazen za lahkomiselno življenje, ki se je razpaslo po Hrastniku. Plačevale so za maše in dolski župnik je vsako nedeljo po pridigi zmolil še en Očenaš, ,naj bi Gospod prizanesel svojim vernim in odvrnil zasluženo kazen od njih’.

Nekenoči se je pa kar na lepem Mokračev svinjak nevarno nagnil in zapotegnil, tako da se niso dala na njem več vrata odpirati. Kljub temu so svinje ušle skozi loputnice pri koritih, ki so široko zarežale in se niso dale več zapreti. Za svinjakom se je pojavila precej globoka jama, ki je potegnila svinjak za seboj.

Svinjak so z združenimi močmi nekako dvignili in podprli s koli, da so mogli zopet spraviti vanj ubegle tri prašičke, ki so jih z mnogim tekanjem polovili že čisto podivjane po okolici. Vaščani so s strahom čakali, kaj se bo prihodnjič zopet zgodilo. Ženske so pazile na svoje otroke, še bolj pa na svoje pujske, da bi jim ne padli kje v kako jamo, ali si kje v kaki razpoki ne polomili nog.

Ne dolgo potem je pa to počasno razpadanje vasi doseglo svoj višek. Pri Lesjaku so ravno sedeli pri večerji, ko zaslišijo neko zamolklo bobnenje pod seboj, nekje v osrčju zemlje, kakor ob daljnem potresu. Hip nato pa pretrga pokoj poletnega večera silovito treskanje in ropot, kakor da se vsa vas podira. Preplašeni družini so popadale žlice iz rok in je v strahu strmela v strop, kjer je tramovje grozeče zaškripalo in odkoder je odluščeni omet začel padati po njihovih glavah in skledo. Nekje v veži se je začela mačka presunljivo dreti in od sosedovih se je zaslišalo obupno vpitje.

82

Prva se je zdramila gospodinja in je skočila k vratom, a komaj jih je odprla, je že planila nazaj. Iz veže ji je zazijal naproti globok prepad. Kjer so bila poprej vrata v kamro v drugi polovici hiše, se je nahajalo sedaj podstrešje one polovice hiše, ki se je ta trenutek pogreznila v zemljo.

»Jezus Marija! Moj otrok!« je zavpila Lesjakova in se ko brezumna pognala v prepad; oprijemala se je za stropno tramovje in se je spustila v pogreznjeno kamro, kjer je pustila poprej v zibki spečega otroka.

,Luč! Luč mi dajte!’ je vpila. Medtem se je še Lesjak spustil doli. Ko so jima dali svetilko, sta začela odgrebati iz kota, kjer je stala zibelka, nasip porušenega zidu in odlomljene kose stropnega lesa. Zibelka je bila čisto zasuta s kamenjem, otrokovega obraza ni bilo mogoče več spoznati. Težak kamen mu je razklal lobanjico in razbil nosek. Srce mu je še rahlo utripalo, drugače pa ni dajal nikakega znaka življenja več.

Mlada mati je vpila z razbitim otrokom v naročju kot ranjena zver. V njeno vpitje se je strahotno mešalo presunljivo-zateglo mijavkanje mačke, ki jo je tramovje zagrabilo za zadnji del telesa in ji ga stisnilo, da so ji čreva izstopila iz trebuha.

,Saj človek mora znoreti, če to posluša!’ je nekdo obupan zavpil in zagrabil za kos odkrušene opeke in je z njim zdrobil mački glavo.

Sedaj so se šele ljudje zdramili. Zbežati so hoteli na prosto, da vidijo in presodijo, kaj se je zgodilo. Skozi vežna vrata ni bilo mogoče, pred njimi je zijal prepad. Kuhinjska vrata so se zapotegnila in se niso dala odpreti. Poskakali so skozi okno. Nastalo je vpitje vsevprek, pomešano z obupnim javkanjem nesrečne matere. Ljudje so pritekli iz vse vasi skupaj, se gnetli ob robu prepada in z grozo zrli na razdejanje. Poleg polovice hiše se je vdrl tudi del dvorišča in vrtič s košatim orehom v sredini, ki je stal sedaj sredi jame pokonci in se je s svojimi vejami dotikal njenega zgornjega roba, tako da so zgoraj stoječi lahko kar stopali na njegove močne veje in se z njih spuščali po deblu doli v jamo. Vendar si sprva ni nihče upal doli, boječ se, da se zna še dalje vgrezati.

Lesjak je medtem v pogreznjeni izbi odprl okno in skočil ven. Nato je pomagal ženi po isti poti na prosto; vzel ji je najprej v cunje zavitega mrtvega otroka iz naročja, potem pa ji je podstavil ramena, da je ob njem zdrsela na tla, kjer je onesveščena obležala. Od sosedovih so prinesli dolgo lestvo, ki so jo postavili v jamo, da je mogel Lesjak s svojim žalostnim bremenom iz nje. Po isti poti so še Lesjakovo zvlekli na vrh, kjer so jo ženske pričele zmakati z jesikom. Ko pa se je zavedla, je spet začela jokati.

Vaščani si tisto noč niso več upali v svoje hiše. Prenočili so kar na prostem, a nihče ni več zatisnil očesa. Prisluškovali so v zemljo, ne bi se li pojavil zopet kak sumljiv šum in so vso noč bili pripravljeni, da ob najmanjšem pretečem znaku pobegnejo.

Šele ko se je zdanilo, so mogli preceniti škodo in presoditi položaj. Ni se samo Lesjakova hiša preklala na dvoje, tudi v bližini stoječa sosedna poslopja so dobila radi sesedajočih se zemljskih plasti nevarne razpokline in se je bilo bati, da se zidovi prej ali slej vdro. Zato so živino segnali ven na plano, v ograde.

Že drugi dan je prispela iz Laškega pospešno pozvana sodna komisija, pomnožena s strokovnjaki-inženirji. Najbrže bi se oblast še tudi sedaj ne pobrigala za usodo vasi Hrastnika, če bi zadnji dogodek ne zahteval tudi človeške žrtve, ki se ni dala več izbrisati.

83

Komisija je ugotovila, da se hrib seseda, ker so se v rudniku ogromni predeli premoga izpraznili, ne da bi bili zopet zapolnjeni z drugim materijalom, ali so se vsaj pomanjkljivo zapolnjevali. Ravno pod vasjo se je nahajal tudi podzemeljski kamnolom, kakor visokoobokana cerkev, ki sploh ni bil podprt, ker so ga smatrali dovolj trdnim. Nenadoma pa se je navidezno trdni obok vdrl in potegnil za seboj vse gornje plasti, prav do vrha, in Lesjakova domačija je morala pasti.

Ker pa je bilo podzemlje vseskozi preluknjano in nezavarovano, je obstojala nevarnost, da se bo zemlja še naprej rušila. Zato je bila komisija primorana, da odredi splošno in takojšnjo izpraznitev vseh vaških objektov, ker bi bilo nadaljnje bivanje v njih nevarno za življenje.« 

»Pa so vaščani hoteli kar tako, meni nič, tebi ni, zapustiti svoje domove, v katerih so se rodili, v katerih so živeli že njihove dedje in pradedje?« 

»Hoteli ali ne hoteli, so morali. Sicer jim pa to tedaj že ni bilo več tako težko, kakor bi jim bilo deset ali dvajset let poprej. Mlada generacija že ni čutila več tiste povezanosti z zemljo kakor njihovi predniki, ki so živeli izključno od nje. Mladi so videli, da morejo živeti ljudje tudi brez zemlje in dostikrat bolje ko kmetje. Tudi njim samim je že postala zemlja samo še postranski vir življenja, glavni jim je postal rudnik, in bi bili morda celo nezadovoljni, če bi jih hoteli preseliti kam na Turje ali na Komljansko, kjer bi se morali preživljati zopet izključno od grunta. Zato niso nič posebno protestirali proti preselitvi, skušali so samo, da bi ta slučaj čimbolj mogli obrniti v svoj prid.

Komisija je ocenila vas: vsa poslopja, ki so bila itak več ali manj poškodovana in zanemarjena in vsa preostala zemljišča. Več je bilo že prezadolženih in njih navidezni gospodarji niso dobili zanje ničesar. Ostalim je morala rudniška uprava, ki je odkupila vas, izplačati večje ali manjše zneske kot kupnino, oziroma odškodnino. Od teh so nekateri kupili male domačije drugod in so vzeli svojo živino in inventar s seboj. Kdor pa ni ničesar prejel, je bil na milost ali nemilost izročen rudniku, ki je vse sposobne moči sprejel v delo. Za te je uprava dala na hitro roko zgraditi pri rudniku par barak, kamor jih je preselila.

Za dobra dva meseca je bilo staro selišče Hrastnik izpraznjeno, ostale so le še podgane in par mačk, ki pa so tudi kmalu nekam izginile. Skozi prazne odprtine vrat in oken razpokanih hiš je tulil veter in v stajah so po praznih jaslih pajki predli svoje mreže. Rudniku se je zdelo odveč, da bi te podrtije podiral in svet izravnal, pustil je vse, kakor je bilo in kakor še danes vidita. Zemljišča so pa bila prekopana in preorana in posejana z ovsem in lucernsko deteljo, ki jo rudnik rabi za krmljenje svojih konj.

Ljudje so sčasoma odnesli od teh zapuščenih poslopij vse, kar se je dalo odtrgati in odnesti, še celo strešnih stolov niso pustili pri miru. Samo eno dobro ohranjeno klet s sadno stiskalnico si je obdržal rudniški ravnatelj, kamor si dá v jeseni spravljati sadje in stiskati mošt za sebe in svoje prijatelje.

Nekdanji hrastniški staronaseljenci so pa danes razkropljeni po vsem svetu. Eden si je kupil majhno posestvo v Gornji Rečici in ta je menda gospodarsko še najbolj trden. Kakor sem slišal, je že vse dolgove poplačal in še nekaj dokupil. Čuti se vstvarjenega za kmeta; če bi mu dali v tovarni ali kje v mestu ne vem kako dobro službo, bi najbrž od dolgočasja poginil. Potrebna mu je zemlja in duh gnoja, kakor ribi voda.

84

Drugi je enako poskušal kmetovati nekje doli v Širju, pa se mu ni posrečilo. Kmalu je zapravil, kar je imel, ostala mu je še samo bajta in sedaj hodi na delo v cementno tovarno v Zidanem mostu, da se preživi. Drugi niso našli več poti nazaj k zemlji, razkropili so se kot rudarji in rudniški težaki po vsem svetu; dva sta na Gornjem Štajerskem, dva v nemškem Porenju, eden v Holandiji, trije v Ameriki, ostali so pa obsedeli tukaj v našem revirju, v Hrastniku, Trbovljah, v Zagorju in v Hudijami.

Tako, to je povest vasi, ki jo vidita pred seboj, vasi, ki jo je požrl rudnik, ali kakor bi se izrazili siciologi, zgodovina propadanja kmetijstva, ki ga uničuje kapitalistična industrializacija.« 

Solnce se je ravnokar skrilo za obronki Mrzlice, daljave so se začele zavijati v sivo kopreno prihajajočega mraka, na hrastniško kotlino je legla megla, iz katere je molelo dvoje rudniških dimnikov. Okolica je postajala tiha, zato se je od rudnika tembolj slišalo vsiljivo ropotanje separacije, puhanje pare iz spuščalnega stroja in škripanje koles na spuščalnem stolpu. Okrog po pokošenih grivah so začeli cvrčati murni in v grmovju je kos drobil svoji družici uspavanko.

»Čas je, da se vrnemo,« je ugotovil Kurent in se dvignil s trate, kamor so bili med pogovorom posedli. »Moja stara že gotovo misli, da smo se kje zapili.« 

Zamišljeni so se vračali skozi gozdič. France je vzdihnil:

»Kaka škoda tega lepega kraja. Ko bi mogel kar takole vse skupaj prenesti doli k nam, na našo Reber. Nikdar več ne bi pogledal rudnika.« 

Tudi Janez se ni mogel čisto ubraniti tega čuvstva, vendar se je bavil z njimi bolj z razumskega stališča. Vprašal je Kurenta:

»Torej vi ste mnenja, da so rudniki in tovarne v škodo ljudem?« 

»Tega nisem trdil, res pa je, da vsem ne koristijo, vsaj ne tam, kjer rušijo lepoto zemlje in kjer se nasilno vrivajo v patrijarhalno blagostanje kmečkega prebivalstva.« 

»Priznali pa boste menda, da ima tudi kmečko prebivalstvo od industrije in moderne tehnike svoj dobiček. Ali ni to že velik napredek, da danes ni potrebno po kmečkih domovih svetiti s trskami, temveč s petrolejem in ponekod tudi z elektriko? Ali ni bombažna obleka bolj lagodna in cenejša kakor pa mučenje z domačo prejo? Ali si morete predstavljati, da bi današnji kmet sam oblikoval in sušil iz ilovice posodo, ki jo rabi pri gospodinjstvu, ali da bi si sam pilil iz kokošjih kosti nerodne igle, s katerimi bi si šival obleko? Ali nima danes na razpolago različna umetna kemična gnojila, ki mu podesetorijo pridelek? Ali nima za vsako priliko potrebnih poljedelskih strojev, s katerimi si zboljša in olajša delo? Ali nima ...« 

»Je že vse res to,« ga je nervozno prekinil Kurent, »ali je kmet danes bolj srečen kot takrat, ko še vsega tega ni poznal?« 

»Če bi se ozirali na to, kaj posameznemu človeku, posameznemu plemenu, ali posameznemu stanu bolj prija, potem bi bilo človeštvo še danes tam, kakor je bilo pred tisoč leti.« 

»Da, če se vpošteva vse skupaj kot ena celota. Ampak jaz mislim, če hočemo neko skupnost videti srečno, moramo najprej povzročiti, da bo vsak posamezni del te skupnosti srečen.« 

»Potemtakem pa vi sploh niste za ideal skupnosti, ali kakor se reče, za kolektiv, temveč dajete prednost akciji posameznika ali kakor se to pravi z učenim izrazom, individualizmu.« 

»Vsekakor, kajti nezadovoljni delci, dajejo nezadovoljno skupnost, ravno tako kakor pri stroju; kjer se en sam del stroja upira, je cel stroj neuporaben.« 

»Pri človeški družbi je pa vendar malo drugače. Menogo tega, kar tvori nezadovoljnenost posameznikov, je samo nepoučenost in napačni predsodek, ki se more s poukom in disciplino odpraviti. Gotovo mi boste pritrdili, da vojaštvo in kaka lahkomiselna in nepotrebna organizacija in da je v mnogih slučajih za človeško družbo precej koristna, ker jo varuje mnogih neprilik in nesreč. Nihče si pa ne more predstavljati uporabne vojaške organizacije, v kateri bi lahko odločevala volja vsakega njenega posameznika. Podobno je tudi z našo požarno obrambo: mar je prijetno njenim članom, da morajo v slučaju potrebe zapustiti ponoči svoja topla ležišča in se podati na nevarno dolžnost reševanja interesov skupnosti? Enako je z vsako drugo organizacijo, tudi z našo strokovno, rudarsko, v kateri ste tudi vi funkcijonar. Njeni člani ne plačujejo svojih prispevkov samo iz golega idealizma, ampak v večji meri iz neke privzgojene discipline in iz zavesti, da bo to v odločilnem trenutku v okviru skupnosti tudi njim, posameznikom, lahko koristilo.«

85

»Govoriš res ko kak doktor. Se vidi, da večkrat zahajaš nejasna besedna zveza. Vendar se popolnoma ugnati ne dam. Vsi nosimo pri vsaki priliki na jeziku besedico – svoboda. A rečem ti, svobode ne bo poprej, dokler se vsak posameznik ne bo počutil svobodnega. Kaj mi koristi še tako dobra in močna organizacija, če pa moram v nji zatajiti svoj lastni jaz?« 

»Mogoče človeštvo nekoč res dospe do tega idealnega stanja splošne svobode, kakor si ga vi želite, ali v prehodni dobi bo pa iz razvojne nujnosti vsekakor moralo zatajiti tisti jaz. Končno osvobojenje človeštva je vredno te žrtve.«

Med temi pogovori so dospeli do prvih naselbinskih hišic. Kurent se je poslovil in zavil med vrtove. Mrak je že legel na zemljo, ko sta Janez in France hitela po dolini do Trpinkinega stanovanja, kjer se je že hladila večerja. Ni bilo več časa leči, ampak sta se takoj začela opravljati šihtno. Vendar nista čutila posebne utrujenosti, sveži višinski zrak jima je dobro del. Čez dve uri sta bila zopet s Kurentom na svojem odkopu.

Prihodnji teden sta imela jutrašnji šiht in sta prihajala ob dveh popoldne domov. V soboto je rekel Janez Francetu:

»Jutri je Jernejeva nedelja. Na Kumu bo žegnanje. Ali greva gori?« 

»Zakaj pa ne? Sicer sem že bil na Kumu, z očetom, ko mi je blo enajst let, a sem že čisto pozabil, kako je takrat bilo. Takrat sem hodil še bos. No, bo vsaj enkrat malo spremembe, da mi ne bo treba gledati vedno samo te zanikrne doline. Mogoče pride tudi kdo z Rebri tja gori.« 

»Dobro, torej se odpraviva takoj popoldne, ko prideva s šihta.« 

In šla sta. France je hotel vzeti seboj kos kruha in steklenico črne kave, pa mu je Janez rekel, da ni treba.

»Ti bo samo napoti. Za jesti in piti dobiš itak gori, kar si poželiš, samo če boš imel kaj denarja.« 

»Več nimam ko štiri krone.« 

»Zadoščalo ti bo.« 

Janez je vzel svojo okovano palico.

»Ti si jo pa lahko med potjo vrežeš v kakem grmu.« 

Pod hrastniškim kolodvorom sta se prepeljala s čolnom na kranjsko stran. Čolnarju sta morala dati vsak po dva krajcarja. Z njima se je prepeljalo še več romarjev, ki so to soboto prihajali vsak hip iz raznih krajev, celo iz daljne Savinjske doline.

»Vi boste pa danes lepo zaslužili,« je nekdo sponašal čolnarju. »Vsak prevoz vam vrže dvajset krajcarjev.« 

»Da, danes pa jutri. Če bi bilo vedno tako, bi bil zadovoljen. Drugokrat še za sol ne zaslužim.«

»Pa prosite škofa, naj vsako nedeljo dovoli na Kumu žegnanje.«

»Jaz in dobovski župnik bi s tem že bila zadovoljna, toda ljudje bi se naveličali in bi nazadnje še na Jernejevo nedeljo nikogar več ne bilo.« 

»Najbrže bi res bilo tako. Le redkost daje ceno stvarem.« 

Na nasprotnem savskem bregu je blizu starinske zidane kmečke hiše, v kateri je mimogrede bila tudi krčma, čepela tudi mala cerkvica svetega Nikolaja, patrona savskih splavarjev, ki so se je vselej pobožno odkrivali, kadar so pluli mimo. Okrog cerkvice, ki se je zdela, da je že do polovice zlezla v zemljo, je bilo komaj prostora za ozko pokopališče, obdano z nizkim zidom. Par železnih preperelih lesenih križev se je naslanjalo na vlažen in nearogast cerkveni zid.

86

Tu je preteklo včasih celo leto, da niso nikogar pokopali in kadar je le kdo umrl, so ga zagrebli navadno kar brez duhovnika. Fara v Dobovcu je bila več ur oddaljena v hribih in za težko pot je bilo treba gospoda plačati, ljudje tod okrog so pa bili le redko posejani drvarji in kočarji, ki jim je trda predla za krajcarje. Na bližnji kmetiji so pa le redkokdaj umirali. In tako pri Svetem Nikolaju niso nikdar videli svojega župnika, kaplana pa samo trikrat v letu: na veliko soboto, ko je prišel blagoslovit kolač, na poletno lepo nedeljo, ko se je vršilo cerkveno žegnanje za kakih dvajset vernikov in na praznik Svetega Nikolaja, ko je bral mašo. Ni pa bilo opaziti, da bi bili ljudje tod okrog bolj razuzdani kakor tam, kjer imajo cerkev in vsak dan po tri maše pred nosom.

France in Janez sta jo odtod krepko mahnila navkreber, po ozki stezi v strmino, ki se je tik za cerkvico vzpenjala v višino. Spodtikala sta se na izjedeni poti ob kamenje in korenine, da je bil končno tudi France prisiljen odlomiti si močno bukovo vejo, ob katero se je pri hoji opiral. Čim višje sta se vzpenjala, tembolj se je širilo obzorje. Hrastniška postaja je ležala že globoko pod njima, v ozki savski dolini, kakor mala igračka. Od nje se je proti severu vlekla sivkasto umazana dolina, z ožganim gozdičjem na pobočjih, iz katere so moleli visoki tovarniški dimniki steklarne in kemične tovarne. Na skrajnem koncu je zapiral dolino visok železniški viadukt pri Rikliju in siva gmota Dolinškove skale. Na levo in desno so se razprostirale strme goličave obsavskih hribov, na eni strani preko Zidanega mosta do Sevnice, na drugi pa mimo Trbovelj in Zagorja do Litije. Vsepovsod sam krš in kamen, redko obrasel z zanikrnim grmičjem. Na tej zemlji bi se človek ne mogel preživljati, zato se je zaril pod zemljo, da si najde kruha. S svojo vztrajno in nepremagljivo voljo ga je našel, čeprav grenkega in namočenega s krvjo in znojem.

Ozka steza ju je vodila povprek preko strmega brega, bolj strmega kakor streha cerkvenega zvonika. Tu in tam so še štrleli iz krša prepereli štori, ki so pričali, da je rasel tu nekdaj gozd, ki pa so ga do zadnje bilke posekali in sprožili v dolino, odkoder so spravili debla deloma na rudnike, deloma so jih splavili po Savi na jug. Tenko plast prsti, ki jo je poprej zadrževal gozd, je dež spral v dolino in ostala je tu gola kamnita strmina. Steza je bila ozka in paziti je bilo treba, da komu ne spodleti in ne zdrkne po strmem kamenitem grušču navzdol. Ustaviti bi se mogel šele globoko doli v jarku. Oba mlada romarja sta pa že bila več ali manj vajena takih kozjih poti in sta še precej hitro ubirala stopinje preko vrtoglave poseke in sta daleč za seboj pustila ostale romarje, ki so počasi in oprezno sopihali po isti poti. Za težavno pot so se pa lahko odškodovali z veličastnim razgledom, ki se je od tu nudil očem proti vzhodu in ga ni ničesar oviralo. Nad globoko dolino pod njimi so se na nasprotni strani dvigali grebeni Turja, Kopitnika in Kozja, daleč zadaj pa Malič in Hum nad Laškim.

Ko so prehodili negostoljubno goličavo, na katero je solnce z vso silo pripekalo, so se naenkrat znašli v temnozelenem bukovju, kjer jih je objel senčni hlad. Pot je bila položna in mehka, pravi užitek za utrujene romarje. A kmalu se je gozd umaknil jasni in sočni planoti, kjer je sredi pašnikov in nekaj njivic krompirja in ovsa, samevala kmečka hiša z gospodarskimi poslopji. V senci stare hruške pred hišo, se je že hladilo nekaj romarjev, ki so se krepčali z domačim hruškovcem, ki jim ga je gospodinja prinesla v pisani majoliki.

»Na Matici sva. Tudi nama ne bi škodoval požirek. Meni bi se prav prilegel.«

»Pa naročiva.« 

Liter dobrega tepkovca za deset krajcarjev jima je ugasil žejo. Okrepčana sta zopet vstala in ko sta še nekaj minut uživala krasen razgled z visoke planote, sta jo zavila po kolovoznici v gozd. Pot je vodila ves čas pod košatimi bukvami in divjimi gabri. Tu in tam je sameval kak mecesen. Ob poti se je šopirilo robidje z že zrelimi jagodami, pod drevjem pa je zelenela vetrnica, božji kruh in nizka praprot. Tu in tam se je bršljan ovijal starih debel, po katerih je trkala žolna, ki si je iskala mrčesa za hrano. Vsepovsod je vladal svečan mir, ki je bil le zdaj pa zdaj prekinjen po glasnem klicanju romarjev, ki so vzpodbujali svoje zaostale tovariše.

87

Hodili so v skupinah, a tudi posamezno. Oba mlada rudarja sta jih dohitevala in prehitevala. Bili so stari izdelani kmetje in prevžitkarji, ki so jedva postavljali nogo pred nogo, bile so izgarane kmetice z od dela zateklimi in razpokanimi rokami, bile so stare ženice, ki so vso pot vrtele molek med prsti, bili so kmečki fantje in dekleta, hlapci in dekle, ki so si že pred meseci izprosili pri svojih gospodarjih dopust za romanje na Kum in so potem ves čas o tem sanjali, ker jim je to pomenilo redko in odlično spremembo v enoličnem in težkem življenju, ki jim je pomenila več kakor bogatim potovanje na Riviero, ko so mogli vsaj par ur pozabiti na svojo realnost in prepuščajoč se trenutku, dati razmaha svojim domišljijam in se nekontrolirano izživljati. Bili so med njimi otroci, šolarji, ki so venomer tožili, da jih bole noge in da so žejni in bile so tudi matere, ki so vse oznojene in zasopihane nosile v naročjih svoje dojenčke.

Večina teh kmečkih ljudi je šla bosa, čevlje so pa skupaj zvezane nosili obešene preko ramen. Njih noge niso bile vajene obutvi, doma po poljih in hlevih so hodili navadno bosi. A tudi oni, katerim hoja v obuvalu ni delala preglavic, so enako storili, iz gole štednje. Če si kmečki človek kupi par čevljev, že vnaprej izračuna, kako dolgo morajo vzdržati, zato njih uporabo skrčuje na minimum. Koža na bosih podplatih, ki je že utrjena, se ne obrabi in ne raztrga, in če se tudi, saj sproti nova raste, pri čevljih pa ni tako. Za nove podplate je treba šteti denar. Zdelo se jim je skrajno potratno, da so ljudje iz zasavskih rudnikov, ki so mimo njih hiteli proti istemu cilju, tako lahkomiselno trgali svojo obutev po ostrem kamenju in nek postaren možanec, ki je svoje kvedraste škornje nosil na palici obešene za pleči, se je celo pikro obregnil v Janeza, ko je šel mimo:

»Vi imate pa gotovo dosti čevljev doma, da se vam jih nič škoda ne zdi.« 

»To ravno ne, ali bos ne bi mogel niti pet korakov napraviti. Bi me preveč bodlo.« 

»Mene pa nič ne bode. Grem lažje bos ko obut.« 

»Seveda, vi ste že navajeni, ker tudi doma hodite pri delu bosi. Mi pa ne moremo v jamo hoditi bosi. Zato imamo bolj občutljivo kožo.« 

Očividno pa starca s tem ni prepričal. On je bil slej ko prej uverjen, da je tehle knapov samo prevzetna zapravljivost in baharija.

Pot se je vlekla zdaj v desno, zdaj v levo, zdaj navkreber, zdaj položno navzdol. Prišli so do križpotja, kjer je stal lesen kažipot. Ena roka je kazala v smer, odkoder so prišli: »Čez Matico v Hrastnik.« Druga je kazala proti zapadu: »Čez Dobovc v Trbovlje in v Zagorje.« Tretja je kazala naprej v hrib, na Kum. Še eno pičlo uro, pa smo gori, so se tolažili. To je dalo potnikom novih sil; skoro bodo na cilju. Moški so si preložili suknjič iz enega ramena na drugo, ženske so snele naglavne rute in si s predpasniki obrisale pot raz lic in so šli naprej.

Kmalu so zaslišali ubrano in blagodoneče pozvanjanje. Pri svetem Joštu so trijančili.

»To se pa sliši že čisto blizu. To mora biti že tamle za ono skupino dreves.« 

»Le počakaj, boš še precej časa šel,« je miril Janez Francetovo nestrpnost.

»Pa kako, da še ni nič videti cerkve?« 

»Je tudi ne boš videl prej, da boš gori. Gozd sega tik pod vrh.« 

»Kaj pa zvonijo sedaj?« 

»Menda vabijo k večernicam.« 

Šli so molče dalje. Nekateri so začeli zaostajati; sedli so ob poti in se začeli obuvati, kajti ne spodobi se, da pridejo na sveti kraj bosi. Tudi ne bi bilo priporočljivo, gori je gotovo že precej naroda, pa lahko kdo z okovanim čevljem stopi na boso nogo.

Zvonenje je prihajalo vedno bližje in je bilo slišati, kakor da zvoné že nekje nad glavami utrujenih romarjev.

88

Videti pa še vedno ni bilo ničesar, še vedno jih je obdajalo gosto bukovje. Le tu in tam se je skozi razredčeno vejevje moglo opaziti svetlikanje nečesa belega.

»Kmalu bomo na cilju!« 

Ta ugotovitev je vzpodbodla zaostajajoče, da so pospešili korake. Nekateri so obstali in si začeli popravljati obleko, brisali so znoj raz lic z robci, s katerimi so si nato stepali prah raz čevljev. Oblačili so suknjiče in se obuvali. Ženske so si zopet privezovale rute na glave in odvezovale visoko izpodrecana krila. Tisto malo drobiža, kar so ga imeli seboj, so trdneje zavezovali v vozle svojih robcev, ki so jih skrbno zavarovali v svojih najglobokejših žepih.

Pot je nekoliko zavila na desno in naenkrat, kakor bi odrezal, je zmanjkalo gozda. Pred njimi se je razprostrla svojevrstna slika. Majhna kotlina, ki se je amfiteatralno dvigala proti ozadju, se je na desni in levi zaključavala z malim gričkom in na obeh gričkih je stala po ena cerkev. Oba grička je družilo nizko, ostro grebenasto sedlo, da se je zdelo, da ima vrh gore obliko hrbta dvogrbe kamele. To je gora Kum v dolenjskem Posavju, visoka 1219 metrov, z znamenito božjo potjo.

Cerkvica na levem, nižjem vrhu, je bila posvečena svetemu Joštu, precej velika cerkev na desnem vrhu pa sveti Neži. Poleg slednje je stal, ločeno, sam zase, ogromen štirioglat zvonik, kakor močen, srednjeveški trdnjavski stolp. Obe cerkvi kakor tudi zvonik so bili od zunaj neometani, da je bilo videti velike gmote kaminov, ki so sestavljali zidovje in se je nehote moral človek vprašati, kako so ljudje s svojimi primitivnimi sredstvi mogli spraviti to kamenje sem gori na vrh in ga zložiti drugega vrh drugega. Podi cerkvijo Svete Neže, na južni strani hriba, se je nahajala velika cerkvena romarska hiša, v katere prostrani pivnici se je vse trlo ljudi. V kotlini na severni strani je stala druga, nekoliko manjša romarska hiša, nasproti nje pa kapela z »zvoncem želje« v stolpiču, ki je neprenehoma pozvanjal.

Po kotlini in po grebenu med obema gričema so kramarji in prodajalci jestvin razpostavili svoje šotore, katerih platnene strehe so venomer plahutale v močnem mrzlem vetru, ki je tu gori bril, da so si ljudje nehote morali tesneje zapenjati svoje obleke in iskati zatišja. V kotlini ni bilo tako hude sape in se je v njej gnetlo največ ljudi, ki so posedli po polkrožno se dvigajočih terasah pod cerkvama in okrog kapele, ter so začeli izlagati iz svojih košar, cekrov in cul razne jestvine in jesti.

Janez in France sta bila predvsem žejna. Šla sta v romarsko hišo, da si kupita kako pijačo. Točili so kislo vino in sadjavec. Ni pa bilo priti do točilnice; ljudstva se je krog nje kar trlo in vpilo se je vsevprek, da ni drug drugega razumel.

»Tu lahko umreva od žeje, predno bi kaj dobila,« je godrnjal Janez in odšla sta drugam. V drugi romarski hiši je bilo isto. Tudi v nekaterih šotorih so prodajali pijačo in klobasice, a povsod je bila gnječa. Med množico so hodili tudi vodonosci, ki so v brentah in sodčkih nosili vodo eno uro daleč iz doline in so jo prodajali romarjem. France se je pri enem ustavil:

»Daš vode?« 

»En krajcar za kozarec.« 

»Skoraj dražje kakor jabolčnik.« 

»Kakor hočete. Nositi jo moramo od daleč.« 

»No pa daj.«

89

Dal mu je krajcar, mož pa je zajel s kozarcem v brenti in si pri tem opral umazane prste v vodi. Voda je bila videti nekako motna, vendar jo je France izpil. Bila pa je skoraj mlačna in si ni z njo prav nič ugasil žeje. Končno sta si vendar priborila pri nekem medičarju vsak svoj polič hladne medice in kos kolača, za prvo silo.

Šla sta nato na vrh k Svetemu Joštu, da se razgledata. Razgled, ki se je tu nudil njunim očem, je bil res edinstven: na severu so se videli megleni obrisi zelenega Pohorja, na vzhodu stožčasti Boč in razgrebenjeno Korjansko pogorje s sosedno Lisco, na jugu so zapirali razgled Gorjanci, na zapadu so omejevali ljubljansko polje notranjski hribi in Šmarna gora, za njo pa so se dvigale Karavanke s Stolom in Golico. Na skrajnem zapadnem horizontu je pa v ponosni nebrižnosti dvigal v nebo svoje sivo teme stari sloven. očak in stražar, Triglav. Na severozapadu so izza zelenih gmot Svete Planine in Mrzlice kipeli v nebo zbrušeni vrhovi Kamniških in Savinjskih planin. V tem veličastnem okvirju so se pa drug za drugim nizali večji ali manjši griči, plodonosne ravnice, vinorodne gorice, gozdovi, pašniki, bistre reke, bele ceste, mesteca, trgi, vasi, osamele kmetije, bele zidanice med vinogradi, kakor mične igračke, ki jih je dobri duh razmetal po zemlji v veselje človeku. In vsepovsod cedkice, na vsakem gričku je molel v nebo vitek stolpič, se je belila kapelica.

France je nehote ves zamaknjen vzkliknil:

»O kako je lepo! Kako je lep ta svet!« 

»Da, dokler ga opazuješ oddaleč,« je trezno pristavil Janez. »Še Hrastnik je čeden, če ga opazuješ na primer s Studenca, če pa se potrudiš vanj, pa spoznaš koliko je vreden.« 

»Vseeno. Ali te nič ne gane ta pogled?«

»O že. Če bi ne imel drugih skrbi kakor hoditi po svetu in se naslajati na lepih panoramah.« 

»Čudak.« 

Janez se ni dosti zmenil za Francetovo obsodbo, nemirno se je oziral okrog po ljudeh, pogled mu je krožil preko ljudskega mravljišča v kotlini, sledil je množici, ki se je vzpenjala po gričku k Sveti Neži in se sprehajala sem in tja po sedlu, kakor da med to gnječo išče z očmi nekoga, ki ga pričakuje. Preko kotline je padala dolga senca masivnega zvonika Svete Neže, za katerim je ravnokar izginjalo solnce za daljnimi Karavankami. Stolp in cerkev poleg njega, sta se jasno in ostro s svojima črnima silhuetama odražala od razžarjenega neba. Vrhovi daljnih gor so zažareli v rožnatem odsevu. Ljudje so se gnetli krog cerkvice Svetega Jošta in vzklikali, zadivljeni nad krasnim razgledom. Bilo jih je tam tudi nekaj mestno oblečenih dam z visoko pripetimi lodnastimi krili in gospodov v dokolenskih hlačah in visokih nogavicah, ki so imeli nahrbtnike. Imeli so s seboj daljnoglede, ki so si jih podajali iz rok v roke. Bil je med njimi gospod, na katerega so se vsi obračali s vprašanji:

»Gospod profesor, kje pravite, da leži Ljubljana?« 

»Tukaj na tej strani. Jaz vidim Grad s prostim očesom.« 

»Ni mogoče. Jaz ga pa še z daljnogledom ne najdem.« 

»Že ne gledate v pravo smer.« 

»O, gospod profesor, jaz pa razločujem še celo Lattermanov drevored!« je vzkliknil fant-dijak.

»Verjamem, saj se vidi. Samo sedaj nekoliko moti odsev večerne zarje. Vidi se vse nekako v megli. Zjutraj, ko bo prihajala svetloba z nasprotne strani, se bo bolje videlo.« 

»Gospod profesor, ali ni tamle doli Sava, ki se tako svetlika? Jezera tam ni.« 

»Da, Sava je.« 

»Pa tista vas ali trg tam poleg, z veliko belo cerkvijo?« 

»To je Sevnica.« 

»In ta vas tu doli?« 

»To je Šentjur.« 

»Glejte to lepo cerkvico tu doli na desno, čisto na samem, vrhu griča. Kako se imenuje?« 

»To je Marija na Klečevcu.« 

90

Tako je šlo izpraševanje in odgovarjanje vsevprek. Profesor je bil kakor živ leksikon domoznanstva. France ga je občudoval in pazno sledil ob strani stoje, njegovim pojasnilom. Mislil si je: vsega tega bi pa še Kurent ne vedel. Kako srečni so nekateri ljudje, da si lahko toliko znanja pridobijo.

Nenadoma ga je Janez odzadaj močno pocukal za suknjič. Ozrl se je za njim, pa ga je komaj še videl, kako jo je ucvrl doli po bregu. Tekel je še on za njim. Doli jima je neka ženska mahala z belim robcem naproti. Bila je Lavškova Meta, vsa zasopla in rdeča v obraz.

»Pa smo se hitro našli,« je dejala in veselo prožila roko v pozdrav.

»Kedaj pa si prišla,« je vprašal Janez in je hitel stiskati ponujeno roko.

»Ravnokar. Nisem si še prav oddahnila, si me že zapazil. Sem se bala, da se v tej gnječi sploh ne bom o našli.« 

»A, zato si se ti Janez ves čas tako nemirno oziral okrog! Pa mi nisi nič povedal.« 

»Saj še sam nisem bil siguren, če pride.« 

»Pa sem res težko šla od doma. Dela imamo čez glavo, zato pa sem tudi tako pozna. Končno sem vendar izprosila od očeta tri krone za na pot, čeprav je mačeha hudo godrnjala. Pa mislim, da si ves mesec že zaslužim tri krone.« 

»Kaj ne, da bi prišla, čeprav bi ti nič ne dali?« 

»Ne vem. Mogoče. Ali bi imel ti dosti za oba?« 

»Bi se že našlo.« 

»Kako pa pri nas doma?« je poizvedoval France.

»Vse po starem. Zdravi so in obdelano imajo tudi. Vaša Julka je pri nas pomagala žeti. Tone jim je poslal v pismu dva papirnata dolarja.« 

Medtem se je polagoma zmračilo. Nebo na zapadu je še žarelo v bledem rumenilu, ki je vedno bolj ugašalo. V doline je tiho stopala noč, le vrhovi gor so se še jasno očrtavali. »Zvonec željà« v kapeli je neumorno cingljal v tihi večer in pošiljal brez števila tajnih, naivnih, otroških, skromnih, bahavih, dobrih, slabih, pravičnih in tudi samosilnih in zločinskih želja v nebeške višave, kjer so krilati uradniki najbrže imeli z njimi polne roke posla. Koliko je bilo ugodno rešenih, ne moremo vedeti, domnevamo pa, da je večina njih najbrže romala v koš, potem ko so se zabeležile v statistiki. Saj vsa socijalna politika obstoji pri nas večinoma iz statistike in najbrže tudi v nebeških uradih v tem oziru ni bolje. Kjer nič ni, se tudi pravica zgubi.

Meto je streslo, zato je oblekla jopico.

»Obeta se hladna noč.« 

»Da, poiskati si moramo kje kak ugoden prostorček, za vetrom.« 

»A najprej bi rada kaj pila. Strašno sem žejna.« 

»Kaj pa? Hočeš vina, hrušovca. Piva tu gori nimajo. Ali mogoče medice?« 

»Saj res, nad medico pojdimo.« 

Sedli so na kamen poleg šotora z vrčem medice. Meta je vzela iz svojega cekarčka rumeno zapečen smetanov štrukelj in ga razdelila.

»Sem ga šele opoldne na hitro roko spekla, potem ko sem končno za gotovo vedela, da grem. Mačeha me je venomer opazovala, da ne bi kaj preveč vzela. Ta ženska se kar ne more sprijazniti z mislijo, da bi jaz mogla iti od hiše in da bi izgubila deklo, ki je ni treba plačati. Ali da bi mi kaj privoščila, tega pa ne. No, do jeseni bom že še prestala.« 

»Nič ne maraj, saj bo hitro minilo.« 

Pri Sveti Neži je zopet začelo zvoniti. Meta je vstala.

»Spodobi se, da gremo tudi v cerkev, če smo že napravili to dolgo pot.« 

Šli so. V cerkvi so se ravnokar pričele drugič pete litanije. Bila je polna ljudstva in le s težavo se je bilo mogoče predrenjati do srede cerkve.

91

Litanijam je vsa cerkev, napolnjena predvsem z ženskim svetom, z nekim zamaknjenim zanosom odpevala. Tlak je bil oblaten in opljuvan, a nihče ni na to pazil, kadar je pred oltarjem zazvončkljal zvonček, je vse kakor na povelje padlo na kolena. Ljudje so venomer prihajali in odhajali in blagoslovljena voda v kamenitem kropivniku pri vratih, v katero je steherni pomakal svojo roko, s katero se je prekrižal, neglede ali je čista ali umazana, je bila od tega neprestanega pomakanja popolnoma kalna. Tu in tam si je kaka pobožna ženica napolnila v kropivniku tudi steklenico z blagoslovljeno vodo, ki ji je gotovo pripisovala čudodelno moč, da jo ponese domov za uporabo pri raznih boleznih.

Ljudje, ki so polnili cerkev in od srca prepevali stare Marijine pesmi, ki jih je menda toliko kakor zvezd na nebu, so pripadali najrazličnejšim družabnim slojem; bili so berači, bajtarji, rudarji in drugi delavci, kmetje, vseh vrst obrtniki, meščani in inteligenca, profesorji in višji državni uradniki. Še celo aristokracija, raztresena po dolenjskih gradovih, je prihajala sem gori, ne toliko radi molitve, kakor radi turizma in zabave. Večino romarskega sveta je tvorilo siromaštvo, ki je prihajalo res iz pobožnosti, v nadi, da si na tem posvečenem kraju izprosijo pri Bogu od njegovih vplivnih svetnikov olajšanja v težkem življenju. Takale romanja so že od nekdaj veljala kot nekak obliž na boleča mesta socijalne krivice, da se nje zavest ni razširila v splošno epidemijo in kot produšnik za ljudsko jezo, kadar je grozila razgnati družabno stavbo. Zgodilo se je pa tudi, da so ravno takale romanja in proščenja nastala izhodišče velikih socijalnih požarov, ko so blagoslovljeni čari izgubili pred ljudsko maso svojo moč in njihovi čuvarji svoj mistični ugled.

Drugi večji del romarjev je tvoril mlajši podeželski svet, ki je prišel sem gori ne toliko iz pobožnosti, kolikor v lovu za pustolovščinami. Kmečki mladini je včasih še težje se ljubezensko izživeti kakor mestni, ki lažje najde nešteto prilik in skrivališč za svoje sestanke. Na vasi se pa koj opazi vsako intimnejše razmerje, ki se strogo nadzoruje in po svoje razlaga. Zato se dekleta, ki se boje da ne bi vas začela dvomiti v njih deviško čast in mlade vdove, ki se boje za svoj ugled, domenijo s svojimi ljubčki na kako oddaljenejše romanje, kjer jim ne bodo znani obrazi vedno za petami. Pa tudi fantje upajo na takih krajih brez moralne škode zadovoljiti svojo moško podjetnost. Kar je ljubljančanom Rožnik, Bled in Gorenjske planine, kar so evropskim bogatašem Benetke, Švica, Nica in Ostende, to je našim dolenjskim Posavcem Kum, Sveta Planina, Šmihel in Zaplate: pobeg iz enoličnosti težkega življenja, oddih in izživetje. Že pred mnogimi stoletji je nek pater vzkliknil: če bi mogel zbrati v križarsko vojsko vsaj one, ki so bili v naših svetiščih spočeti, bi z lahkoto pognal Turke iz Svete dežele. Danes imamo več bučnih procesij in sladostrastnih svečanosti v čast Artemidi, Saturnu in Bahu v gajih starogrških templjev v Delfih in drugod, nimamo več mistično poltnih saturnaliji, imamo pa še vedno naša romanja in cerkvena proščenja. Oblike bogosluženja so se spremenile, človeški rod je pa ostal isti, z istimi vrlinami, napakami in strastmi.

Ko so bile litanije končane in je župnik ob veliki asistenci sosednje duhovščine, v zlato vezenem ornatu podelil z zlato in z dragocenim kamenjem posejano monštranco svoj blagoslov, se je z dišečim kadilom napolnjena cerkev začela prazniti. Mežnar, ki je prej ves čas zvončkljal po cerkvi s svojim nabiralnikom in pobiral mile darove, je ugasil na oltarju sveče in pustil goreti samo dve, katerih trepetajoči plamenčki so še s plamenčkom večne luči zaman prizadevali, da bi pregnali temo iz kotov. V cerkvi je zavladal mistični polmrak. Sence lesenih svetnikov so se skrivnostno gibale po stenah. Po klopeh so si verniki tu in tam prižgali lastne sveče, da so mogli čitati iz svojih molitvenikov. Tudi organist, ki je zaključil večerno opravilo z veselo poskočnico, je zaprl svoje mehove in je odhitel v mežnarijo, da se okrepča za prihodnji dan. Mnogo ljudi zlasti ženskega sveta, je ostalo kar v cerkvi in se je pripravljalo, kako bi najznosneje prebili noč. Poiskali so si kotičke ob stenah, na katere so se naslonili s hrbti in so med tiho molitvijo počeli dremati.

92

Pred oltarjem se je strnila skupina žensk, ki je začela peti s plahimi in zategnjenimi glasovi. Nekatere so se pri tem posluževale pesmaric, iz katerih so čitale tekst. Plamenčki svečic, ki so jih držale v rokah, so pod sunki njihove sape nemirno trepetali.

Plešast, postaven, a gladko obrit možiček, najbrže vodja kake romarske skupine, je sredi cerkve naglas začel moliti rožni venec. Skupina, ki mu je odgovarjala, se je pa vedno bolj tajala, nekateri so se na tihem izmuznili iz cerkve, ostali pa so drug za drugim počeli dremati. Tudi spovednice so se že izpraznile, samo v eni je še neumorno poslušal razne pregrehe in dajal odvezo trenutno skesanim grešnikom mlad kaplan, do katerega so zlasti ženske imele veliko zaupanje.

Janez je hudomušno dregnil Meto:

»Ali se greš še ti spovedat?« ji je zašepetal.

»Česa neki. Nimam težjih grehov kakor ti. Se bom pa raje tebi spovedala. Mi boš dal odvezo?« 

»Prav rad. Ampak za to morava iti kam drugam.« 

»Pa pojdiva,« je ravnotako tiho odgovorila.

Izginila sta iz cerkve, da France, ki je poslušal petje romaric, tega niti opazil ni. Šele ko so ga od dolgega stanja začele boleti noge in so mu med enolično ponavljajočim se petjem in med monotonim mrmranjem molitve, ki ga je obkroževalo, začele padati veke na utrujene oči, se je ozrl in videl, da je ostal sam.

Cerkev je nudila sedaj povsem izpremenjeno sliko. Njena spoštovanje vzbujajoča mističnost je kar nekam izginila in se umaknila čisto navadni človeški vsakdanjosti. Zdelo se mu je kakor veliko ljudsko, ne posebno čedno prenočišče. Ljudje so ležali vseprek po tleh, drug poleg drugega, pa tudi drug preko drugega, kakor da bi bil od daleč nametal po prostoru bukovih polen. Ženske so zavihale gornja krila, da se jim niso umazala in so legla nanje. Videle so se v nogavice oblečene, pa tudi gole noge prav do kolen. Pod glave so si dejali svoje cule in cekre, iz katerih je zdaj pa zdaj kaka roka potegnila zalogaj in ga tiho žvečila. V kotu pod prižnico je slatinska steklenica diskretno romala iz rok v roke in slišalo se je zamolklo grgranje pijočih. Ostali svet je spal, tu ravno zleknjen, tam zvit v klopčič kakor pes v rešetu, tu dvojica tesno objeta, tam s hrbti drug proti drugemu. Iz temnih kotov se je slišalo skrivnostno šušljanje in tudi pritajen smeh. V klopeh sedeči so tudi pospali in položiti svoja čela na roke, prekrižane na klopi. Zdaj pa zdaj se je kakšen sunkoma premaknil, da je izsušena klop rezko zaškripala. Polagoma je tudi petje in molitev utihnila. Slišalo se je le še težko dihanje, tiho stokanje in diskretno šepetanje, vse skupaj združeno v nedoločen šum, kakor šum krdela ščurkov, če jih ponoči na kakem umazanem ognjišču z lučjo presenetiš in se razbeže po kotih. Zrak v cerkvi je postajal neznosen od izparevanj vseh teh zdelanih in slabo čiščenih teles, oster duh potnih nog, zapitih želodcev in še kaj drugega je polnilo zaduhlo cerkev, da je bilo zdravemu in nevajenemu človeku nemogoče obstati.

Francetu je postajalo kar slabo in obrnil se je proti vratom. Ali da bi mogel priti od sredine cerkve do izhoda, ne da bi komu stopil na glavo, bi moral biti pravi cirkuški ekvilibrist. Po tleh so ležala izprožena telesa, noge in roke vsevprek. Neka ženska je v spanju obupno zastokala, ko ji je stopil na nogo, ki je v temi ni videl in enkrat je malo manjkalo, da se ni prekucnil po tleh, ker se je zamotal z nogo v nek predpasnik. Končno je le dosegel vrata in planil ven, boječ se, da ne bi ga poprej popadla omedlevica. Zunaj je olajšan globoko srknil vase svežega višinskega zraka. Streslo ga je, ker je nenadoma prišel iz toplega na mrzel zrak. A zaklel se je, naj bo zunaj noč še tako hladna, nazaj v cerkev se ne vrne več.

Hladna svežina ga je hitro zbrihtala. A kje sta Janez in Meta, je pomislil. Šel ju je iskat. Okrog cerkve se je stiskalo k zidu in dremalo vse polno romarjev, tesno prižetih drug k drugemu, da bi jim bilo topleje. Povsod, kjer je bila kaka jamica ali kamenit greben, ki je nudil le malo zatišja pred vetrom, so ležali ali sedeli ljudje, moški tesno zapeti v svoje suknjiče, ženske zavite v svoje vrhnje rute, če so jih imele seboj, ali pa so si gornja krila zavihale čez glavo, da so jih varovala pred ostro sapo.

93

Nebo je bilo jasno in posejano z milijoni zvezdnih briljantov. Vrhu hriba ni bilo ljudi, umaknili so se doli v kotlino na severni strani, ki je nudila zatišje pred vetrom in kjer ni bilo prav nič mrzlo. Tu je gorelo polno malih ognjev, okrog katerih so sedeli romarji in si po svoje preganjali dolg čas. Moški so hodili v bližnji gozd in se vračali s polnimi naročaji suhih vej, s katerimi so vzdrževali ogenj. Tu je bilo prijetnejše ko v cerkvi. Med gručami so hodili prodajalci toplih klobasic in štrukljev. Prišel je tudi moški, ki je zdaj temu, zdaj onemu skrivnostno namignil. Če si sledil njegovemu pozivu in stopilo malo vstran, je potegnil izza suknjiča steklenico-zelenko in majhen kozarček iz žepa.

»Samo dva krajcarja kozarček. Smem natočiti? Nikjer ga ne dobiš po tej ceni. In tako dobrega.« 

Če je prodal en kozarček, je postal bolj zaupen.

»Še enega? To je pristen štajerski tropinovec. Takega še Dolenjci ne znajo kuhati.« 

Pri tem se je previdno oziral na vse strani, kakor da bi bil kaj ukral. Če je videl v bližini kako žandarsko »piklhavbo« ali visoko kapo financarja, se je jadrno umaknil za grmovje in čakal, da je nevarnost odšla mimo. Potem je spet prilezel iz skrivališča, pomenljivo pomežikoval in potrkaval s palcem po steklenici, ki jo je tiščal pod suknjičem.

»Češ en frakeljček? Samo dva krajcarja. Teh hudičevih piklhavb se moramo na vsakem koraku izogibati. Če bi me zasačili, bi me pošteno oplenili, pa še zaprli.« 

»Zakaj? Saj vendar ni prepovedano žganje prodajati.« 

»Gotovo ne, če je obdavčeno. Moje pa ni. Kupil sem ga na Štajerskem, tam je prodaja žganja prosta, na Kranjskem pa se mora vsak kozarček prijaviti deželni financi in plačati visoko deželno doklado. Jaz bi moral od tele steklenice plačati najmanj dve kroni. Kaj mi pa potem ostane? Mislite, da bi ga mogel prodajati po dva krajcarja? Vojvodina Kranjska je v tem oziru bolj požrešna kakor nadvojvodina Štajerska.« 

»Pa ste ga mogli brez nevarnosti spraviti sem gori?« 

»Toliko financarjev ima cela Kranjska, da bi nam mogli od Zagorja do Brežic zapreti mejo.« 

»Torej vas je več, ki žganje tihotapite?« 

»Kakopa. Časi so slabi, za krajcarje je huda in vsakdo rad kaj zasluži. Saj vi me ne boste izdali? Kaj ne, da ne?« 

»Le brez skrbi, pa srečno kupčijo. Vrag vzemi piklhavbe.« 

Možakar je s steklenico pod suknjičem odbrzel dalje, oziraje se okrog ko poljska miš in že se je ustavil pri sosedu, pomenljivo pomežiknil in zašepetal:

»Ga hočeš en frakeljček? Samo dva krajcarja.« 

Francetu je kozarček tropinovca, ki si ga je privoščil, pošteno razdražil želodec. Postal je lačen. Iskal je, kje bi mogel kaj izdatnejšega dobiti za pod zob. Ustavil se je pri neki improvizirani kuhinji, kjer si je dala opravka debela ženska z dvema mlajšima pomočnicama. Ogenj je bil zakurjen med dvema skalama, na katere sta bila postavljena dva velika pločevinasta lonca, v katerih se je kuhalo meso. Ena izmed pomočnic je skrbela za enakomerni ogenj, druga je pa v nekem škafu izplakovala lončene skledice, v katere je gospodinja zajemala iz lonca juho in polagala kose kuhane govedine, ki jo je bila na neki deski razrezala na porcije.

»Deset krajcarjev vroča juha z mesom!« je kričala ženska in mahala z zajemalko po zraku.

»Teta, v drugem loncu se je pa juha čisto spovrela,« jo je opozorila ena izmed dekel.

»Pa jo zalij!« ji je ukazala gospodinja.

Dekla je pograbila škaf, v katerem je pomivala skledice in je s pomivalno vodo zalila juho.

Franceta, ki je bil ravno na tem, da si naroči porcije juhe z mesom, je, ko je to videl, minil tek. Ogorčen se je obrnil k ženski:

»Kdo pa bo jedel vašo juho, če jo s pomijami zalivate.« 

»S kakimi pomijami! Se ti meša?! Vidiš, da je to čista voda?!« 

»Skledice ste splakovali v nji.« 

»Ali misliš, da jo bom radi tega po tleh zlila? Je preveč stiska za vodo na Kumu. Če bi jo ti moral dve uri daleč na hrbtu prinesti, ali pa nosača plačati, bi tudi štedil z njo.«

94

Če bi se bil še dalje prepiral z ženami, bi ga bile nazadnje še nabile, zato se je raje umaknil. Videl je pa, da to ni bil osamljen slučaj. Tudi pri nekem drugem ognjišču, kjer sta dve ženski kuhali in prodajali črno kavo, sta zalivali krop z vodo, v kateri sta prej izplakovali kozarce. Isto je opazil tudi v kuhinji romarske hiše. Zato ga ni mikalo piti juhe ali jesti obare. Naročil si je pa porcijo pečene bravine, ki mu je šla prav v slast s kruhom, ki ga je bilo dovolj. Ponujali so ga v košarah. V veliki lopi mežnarije je, kakor tudi v manjši romarski hiši na drugi strani hriba, bilo vso noč polno ljudi, vendar ni bilo več take gnječe in dirindaja kakor ob zgodnjem večeru. Klopi so bile sicer vse zasedene, a ljudje so na njih mirno sedeli in dremali, zadovoljni, da so pod streho. V enem kotu se je na odprtem ognjišču vso noč peklo in kuhalo in se je vse, kar se je pripravilo, nekaj časa sproti pojedlo. Pozno v noči, ko ni bilo več toliko kupcev, so pekli že za prihodnji dan. V drugem kotu se je točilo vino, dolenjski cviček, in žganje, pri katerem se je pa poznalo, da mu štajerski tihotapci delajo občutno konkurenco. Tu se je točil po 4 krajcarje.

Strop lope je bil samo iz površno položenih desk in skozi špranje se je venomer sipala v kozarce in lonce senena drob. Na podstrešju je namreč prenočevalo polno romarjev v senu, ki so morali za to dobroto plačati mežnarju po deset krajcarjev. In kakor hitro se je tam gori kdo premaknil, in to se je menda venomer dogajalo, se je vsipala drob skozi špranje v lopo.

Iz lope je vodilo v ozadje dvoje vrat: ena v mežnarjevo čumnato, druga pa v veliko izbo za duhovnike, ki je bila ta večer polna. Iz nje se je slišalo smrčanje, slično onemu, ki so ga povzročali romarji v lopi.

Ko je France pospravil svoj kos bravine kar stoje poleg ognjišča, bi se bil tudi rad kam vsedel ali malce zleknil kam po tleh, a tu notri ni bilo kam, klopi so bile vse zasedene, na tla pa ni kazalo, ker so ljudje vso noč hodili sem in tja. Šel je zopet ven. Moralo je biti že precej preko polnoči, vzhod je postajal za spoznanje svetlejši ko zapad. Zunaj za mežnarijo je nekdo obupno klical »Urha« na pomoč, ali kakor pravijo domačini »na metlo je piskal«. Tu gori to ni nič čudnega, si je mislil France, če človek opazuje, kako kuhajo juhe in obare.

Od dolgočasja je postopal okrog, nevede kam bi se djal. Stopil je malo okrog hiše, da vidi, kako izgleda svet po tej strani. Pa mu je spodrsnilo, da bi bil skoraj padel vznak. Na nekaj mehkega je bil stopil. Stvar se mu je zazdela sumljiva in prižgal je vžigalico. Opazil je pomandran kupček, poleg njega še drugega in tretjega, celo vrsto. Malo dalje je čepela neka temna postava. Jadrno je zapustil to sumljivo zakotje, si obdrgnil čevlje ob travo in je zbežal na drugo stran hriba, kjer je bilo bolj živahno, kjer so po kotlini goreli ognji, okrog katerih so romarji ležali in sedeli, se pomenkovali, šalili in tu in tam tudi peli. V bližnjem grmovju je šepetalo in šumelo, kakor da bi se sprehajalo tam krdelo podlasic na nočnem lovu. Iz radovednosti je stopil bližje: za vsakim grmom sta ležali dve človeški postavi, spojeni v nejasen klopčič. Diskretno, kakor je prišel, se je hotel zopet odstraniti, a nenadoma, ko da je zrasla iz tal, se je pojavila pred njimi nejasna ženska postava, ki mu je ovila roko okrog vratu in se prižela k njemu. V obraz mu je udarila njena težka, po vinu smrdeča sapa.

»Ljubček, hočeš, samo kronico mi boš dal,« je ječala in ga z vso težo svojega telesa vlekla k tlom.

France se je bil te nenadne prikazni nemalo prestrašil in obenem je začutil silno gnjušenje. Sunkoma se je je bil otresel in zbežal nazaj med ljudi. Za seboj je slišal med prezirljivim posmehom: »Tepec!« kar mu je bilo kot, da ga je kdo z bičem oplazil po obrazu. Pri ognju so ga začeli dražiti:

»Kaj si pa ti tako preplašen pribežal iz hoste?« 

»Najbrž so te začele že zapuščati moči?« 

»Ali ti je pa drobiža zmanjkalo?« 

»Da, da, kdor hoče na Kumu ponočnice opravljati, mora biti z obojim dobro založen.« 

France ni nič odgovoril, bilo mu je sila nerodno. Z gnusom je parkrat pljunil, kakor da bi bil nekaj nečistega dobil v usta in se je umaknil k drugi skupini. V bližini je opazil moža, ki je skrival steklenico pod suknjičem in ni čakal njegove ponudbe, ampak ga je kar sam naprosil, da mu je natočil frakeljček. S tem si je nekoliko odstranil neprijeten občutek v ustih in obenem ga je to malo ogrelo in umirilo.

»Vrag naj vzame ves svet. Čemu sem neki trapal sem gori. Ko sem bil kot enajstleten deček z očetom prvič tu, vsega tega ni bilo, ali nisem opazil. Tretjič ne grem več.

95

Vlegel se je blizu nekega ognja v trdo posušeno travo, prej pa je še z vžigalico skrbno preiskal prostor, če ne leži v bližini kaj sumljivega, kar bi lahko pustilo sledove na njegovi obleki.

»Le kje sta Janez in Meta? Kakor bi se bila v zemljo vdrla.« 

Dve ženski sta ponujali okrog črno kavo. Prva jo je nalivala iz kositrnega vrča v čašice, ki jih je druga nosila v košari za njo. Po tri krajcarje čaša. Imeli sta malo uspeha.

Za cerkvico svetega Jošta se je začelo svitati. Obrisi bližnjih predmetov in vrhovja dreves so postajali jasnejši. Konture sosednjih gora so se že mogle razločevati. Brila je ostra, hladna sapa in ljudje so se še bolj zavijali v svoje suknjiče in v krila in se stiskali drug k drugemu. Po poti iz gozda so začeli prihajati prvi jutranji romarji iz rudarskih revirjev v globokem Zasavju in iz obsežne dobovške fare, ki so si skozi gozdno temo svetili s svetilkami in treskami, da pridejo pravočasno k zgodnji maši. Začeli so prihajati peki, s koši je spreminjal v čisto raztopljeno zlapolnimi kruha, ki so si vsi zasopljeni brisali pot z obrazov. Nekdo je celo z zdelanim kljusetom pripeljal voziček, na katerem je imel naložen sodček in več zabojev. V enem so ropotale steklenice s kislo vodo. Zapeljal je proti mežnariji. Ubogi konjiček je kar klecal v kolenih, ker je moral vso noč voziti v breg.

Porajal se je nov, jasen poletni dan. Ljudje so se začeli dvigati s trdih ležišč in so začeli hoditi sem in tja, da razgibljejo otrple ude. Oni, ki so bili bolj vajeni reda in snage, so se zaman ozirali okrog, kje bi mogli dobiti malo vode, da bi si vsaj obraze osvežili. Ampak umivanje je bilo drago. Krajcar za kozarec vode. Nekateri so si z jutranjo roso zmočili obraz, drugi so enostavno pljunili v robec in si z njim izbrisali oči.

V zvoniku pri sveti Neži je začelo trijančiti. Prvo vabljenje. Nekateri so že hiteli v cerkev. Več radi spremembe kakor iz potrebe.

Franceta, ki je bil medtem zadremal na trdi zemlji, je nekdo pocukal za rokav. Planil je pokonci. Bila sta Janez in Meta, neprespana, a vendar dobro razpoložena.

»Si se naspal?« 

»Komaj da sem malo zadremal. Kam pa sta izginila? Povsod sem vaju iskal.« 

»Midva pa tebe.« 

»Če nista tudi vidva prenočevala kje v grmovju?« 

»A, vidiš ga, vidiš ga, kako je dobro poučen. Najbrže si ti tudi stikal po grmovju. Z uspehom?« 

»Da bi jih vrag!« 

»Ha, ha, le nikar se ne delaj tako nedolžnega. Saj nisi bil sam.« 

France je pljunil ob neprijetnem spominu, vstal in si otepel bilje raz obleke.

»Kaj pa naj zdaj počnemo?« 

»Pojdimo gori k svetemu Joštu, da vidimo solnčni vzhod.« 

Gori na vzhodni strani cerkvice je stoje in sede že čakala gruča ljudi na porod novega dne, ko se bo pojavil zlat solnčni rob izza hribov okrog Laškega. Vse vzhodno obnebje je bilo jezero raztopljenega zlata. Doline je pokrivalo morje mlečne megle, iz katerega so se kakor zeleni otoki dvigali hribje.

Tedaj je množica vztrepetala. Izza rožasto obrobljenega gorskega vrha se je počasi pojavljal oster krajec vzhajajočega solnca, sprva bakrenordeč, a čim širji je postajal in čim višje se je dvigal, tembolj se to in ko se je tudi njegov spodnji rob odločil od zemlje, ni bilo več mogoče s prostimi očesom zreti vanj. Molčeče in napeto pričakovanje ljudi je popustilo in se umaknilo veselemu, gostolečemu besedovanju. – Otrplost hladne noči je izginila in po prebujeni zemlji se je začela razlivati blagodejna toplota. Hladna sapa je popustila, kdove odkod so se pojavile vzbujene muhe in čmrlji in moški so zopet začeli odpenjati svoje suknjiče. V kapelici doli v kotlini je začel »zvonec želja« zopet pozvanjati. V človeških srcih so se poleg starih porajale nove potrebe in nove želje.

96

»Ti, jaz bi tudi enkrat rada zvonila s tistim zvoncem,« je rekla Meta Janezu.

Šli so doli. Po kotlini je ležala še senca in rosa jim je močila čevlje. V kapelici je bilo že polno ljudi, klečečih pred Marijinim oltarjem. V veži pod zvonikom so se gnetli ljudje okrog vrvi, ki je visela skozi luknjo v stropu. Vsi tisti, ki so prispeli na Kum šele zjutraj, so želeli čimprej pozvoniti in so si že poprej pripravili celo vrsto želj, ki si jih bodo med pozvanjanjem želeli in ki se jim bodo radi tega potem gotovo izpolnile.

Cela vrsta rok se je stegala po vrvi. Čim je nekdo pocukal za vrv in se je slišalo, da je zvonček udaril, že so ga odrinili stran in nova roka je potegnila za vrv. Pri tem prerivanju je marsikdo na svojo najvažnejšo željo pozabil. Tolažil se je z mislijo, da pozneje lahko še enkrat zvoni. A to drugo zvonenje že ni več tako učinkovito. Sigurno se ti izpolni le tista želja, ki si si jo želel, ko si prvič s tem čudotvornim zvoncem zvonil.

Meta je nestrpno čakala, da pride na vrsto. Poleg njene roke se je stegoval proti vrvi še cel gozd drugih rok: moških, ženskih, velikih, malih, starčevskih, otroških, žuljave dlani in mehke gosposke ročice, z brazdastimi nohti, ki so imeli široke črne robove in z nežnimi, rožasto lakiranimi nohti, ki so imeli prozorne ozke podaljške, roke z raskavo, trdo kožo, ki je bila kakor hrastova skorja in roke z nežno prosojno kožico, skozi katero se je videla mrežica modrih žilic, roke kmetov in rudarjev, težakov in rokodelcev, mestnih pisarjev in brezdelnih aristokratskih damic. Vmes je bila tudi ročica nežne baronese z enega izmed številnih dolenjskih gradičev, ki je v fini beli kožnati rokavici nervozno drhtela v svoji nestrpnosti. Postavna kmetica je lastnico te roke karajoče pogledala:

»Gospodična, zvoniti morate z golo roko, sicer ne učinkuje.« 

Baronesa je osramočena povesila roko in jo je slekla, potem pa se je z golo ročico naprej borila za vrv.

Koliko najraznovrstnejših skrivnih želja se je v tem trenutku obujalo v upapolnih srcih navzočih romarjev. Mlad rudar je med zvonenjem prosil Boga, da bi ga v jami nikdar ne dohitela nesreča, drugi, praktičnejši, je prosil, da bi bil vedno dodeljen na najboljše izkope, kjer se največ zasluži, tretji si je želel, da bi »oberštajgerja« čimprej hudič vzel, četrti, da bi žila premoga, na kateri sedaj dela, vsaj še dve leti ne bila izkopana, peti, da bi mogel srečno dograditi svojo kočico, šesti, ki je bil že četrto leto oženjen, je prosil za prvega otroka, sedmi, ki je imel otrok že cel ducat, je zaklinjal Boga, naj mu nobenega več ne pošlje. Kmet je prosil za dobro letino, drugi kmet, da bi se mu krava srečno obrejila, tretji kmet, da bi kmalu umrla tast in tašča, da bi mu ne bilo treba več dajati prevžitka, radi katerega ne more nikamor naprej, četrti kmet, da bi na prihodnjem sejmu mogel vole ugodno prodati. – Kmetica, ki je karala baroneso, si je želela sreče pri svinjah, druga si je želela, da bi mogla hčer srečno omožiti k bogatemu sosedu, tretja, še mlada in življenja polna, je prosila Boga, naj bi čim prej njenega starega in trhlega moža poklical k sebi, da bi zamogla nemoteno zagospodariti z mladim in postavnim hlapcem. Kmečki fant je prosil, da bi mu oče čimprej izročil gospodarstvo, da bi se mogel oženiti, drugi si je želel, da bi se njegov tekmec, ki mu je prevzel dekleta, nikdar več ne vrnil iz Bosne, kamor ga je poklicala mobilizacija radi aneksije, naj bi ga doli kje ubili Turki, da bi dekle njemu ostalo. Kmečko dekle je prosilo, naj bi ji Marija izprosila pri Bogu milost, da ji zamrje sad grešne ljubezni, ki ga čuti v svojem telesu, da ne bi prišla njena sramota na dan, druga si je želela svilene rute, tretja, da bi je njen ljubček nikdar ne zapustil, četrta, da bi jo tisti bogati stari vdovec vendar zasnubil, peta, naj bi se njena ošabna tekmovalka v ljubezni čim prej skurbala in padla v sramoto. Obrtnik iz mesta si je želel, da bi imel mnogo naročnikov, zdravnik, da bi izbruhnila epidemija, odvetnik, naj bi se svet med seboj čimbolj kavsal in ravsal in tožaril, dijak, da bi srečno napravil izpite in dobil dobro državno službo, dekla, da bi ji gospodinja zvišala plačo, hlapec, da bi dobil za Božič od gospodarja nove škornje, konjač, da bi čimveč živine pocrkalo, mlad Veseljak, da bi mu čimprej umrl bogati stric in mu zapustil premoženje, a mlad književnik je prosil za novo inspiracijo in da bi čimprej zagledala njegova prva knjiga beli dan. Samo mlada baronesa je imela nežno željo, kakor je bita sama nežna in je bila nežna njena aristokratska ročica. Prosila je samo, da bi je tisti lepi poročnik, s katerimi se je seznanila pozimi na plesu v glavnem mestu, nikdar ne pozabil in bi ji vsak teden poslal dehteče, rožasto pisemce.

97

Med vsemi pa, ki so se drenjali pod malim zvonikom okrog viseče vrvi, ni bilo niti enega, ki bi se v odločilnem trenutku spomnil svoje duše in si želel večnega izveličanja v nebesih. Vsak je mislil samo na zemeljske dobrine, kaj bo po smrti ni bilo nikomur mar. O tem so vodile računa kvečjemu stare ženice, ki so bile že z eno nogo v grobu, ki pa so zatopljene v molitev, potrpežljivo čakale po kotih kapelice, da se ta naval pozvanjanja unese, da bi mogle potem same z zbranimi mislimi in dolžno pobožnostjo spoštljivo pocukati za čudodelno vrv.

Za svoj dušni blagor so skrbeli romarji na boli viden način. Pri vhodu v kapelico je stala stara železna puščica za milodare. Vanjo so vso soboto popoldne, vso noč in v nedeljo do poznega popoldneva z zamolklim žvenketom padali krajcarji, petice, desetice in tu in tam tudi kaka srebrna krona. Mežnar je naslednji dan v prisotnosti župnika, ki je edini imel ključ od puščic, izpraznil njih vsebino v precejšnjo vrečo, ki jo je župnik vzel s seboj v Dobovec. Gospod župnik se je potem zaprl v svojo sobo in prešteval denar. Bilo ga je vedno precej, a župnik ne bi imel nič proti temu, če bi ga bilo še več. Tudi z darovanjem okrog oltarja se je v soboto zvečer in v nedeljo pri obeh slovesnih mašah precej nabralo. Največ je pa še mežnar nabral po cerkvi, ker ljudje najraje dajejo tako, da ostali svet to vidi. Gospod župnik je napravil po mizi vrsto kupčkov. V največjem kupčku so bili bakreni krajcarji in vinarji, bilo jih je za veliko skledo. V naslednjih kupčkih so bile desetice in dvajsetice, v najmanjših kupčkih srebrne krone in goldinarji, čisto na strani je bilo pa skrbno zloženih več papirnatih bankovcev. Tisti, ki so te darovali, so morali gotovo imeti kake večje obračune z Bogom.

Gospod župnik si je zadovoljno pomel roke:

»Lepo je, lahko bi bilo pa še boljše. Tudi izdatki niso majhni.«

Res, izdatki so precejšnji, prišlo je osem tujih gospodov, spovednikov. Dva frančiškana s Krškega, župnik od svetega Jurija, kaplana z Radeč in iz Šmartna in celo sam gospod dekan iz Litije v spremstvu dveh bogoslovcev. In ob takih prilikah gostitelj gotovo ne more biti umazan. Deset kokoši, šest gosi, mlado prase, raznih drugih stvari, ki so potrebne za kuhinjo in precejšnje število steklenic starega bizeljčana tudi nekaj stane. Potem je treba dati gospodom še nekaj za pot, nekaj je treba dati mežnarju, če ne bo vse leto godrnjal, dekletom, ki so cerkev ozaljšala, je bilo treba dati za vino in ko jo bodo očedila zopet, obe kuharici, ki sta bili za to priliko najeti, bo tudi treba plačati. Še dobro, da za cerkev ni treba kupovati sveč; ljudje jih sami toliko nanosijo, da jih imam še za župno cerkev vse leto dovolj. No, kljub temu bo še vedno nekaj ostalo.

Tako in podobno je modroval dobovški župnik vsako leto v pondeljek po šentjernejski nedelji, ko je prešteval na Kumu nabran drobiž.

Tudi Meta je vrgla v težek železen nabiralnik ob zidu v kapelici dva vinarja, preden je šla pozvanjat. Ko se je končno izluščila iz gnječe, jo je Janez podražil in nagajivo vprašal:

»Za koliko si pa zvonila? Ti, kolikor jih bo več ko dva, jih ne bom jaz redil. Jih boš morala nesti na Kum k svetemu Joštu, da jim bo on rednik.« 

Meta mu je z roko pokrila usta:

»Gobezdač nemarni ...« 

Zunaj je medtem zavladalo pravo semanjsko razpoloženje; kramarji so vpili, vabili kupce in hvalili svoje »odpustke«, med štanti se je drenjal pisan svet, ki se je zbrihtal po neprespani noči, ali ki je šele zjutraj prišel sem gori. Ko so se počasi pomikali mimo stojnic v breg proti sveti Neži, da prisostvujejo slavnostni maši s petjem, je France naenkrat presenečen pokazal Janezu visok in plečat, malce upognjen hrbet.

»Ti, ali ni tole Kurent?« 

»Pa res. Glej ga no. Pa ni nič rekel, da bo šel na Kum.« 

98

»Hej, Kurent!« 

»O, dober dan. Glej no, vidva tudi tu? No, to je pametno, nam bo krajši čas. Greste v cerkev? Jaz tudi. Po maši se ne mislim dosti muditi.« 

»Mi tudi ne. Bomo takoj odšli. Se bomo raje v dolini kje ustavili.« 

Cerkev je bila že polna, morali so kar pri vratih ostati. Istočasno se je maševalo tudi pri svetem Joštu in doli v kapelici, kjer je ognjevit frančiškan pridigal na zasilni prižnici, na prostem poleg kapelice. Med njegov visok glas se je mešalo vsiljivo vpitje kramarjev, ki še med pridigo niso utihnili.

Po maši je Janez kupil Meti pužo iz lecta. Meta pa Janezu srce, posuto s cvetjem iz sladkorja. Še France je vtaknil v žep par cukrčkov, zavitih v svilen papir z zaljubljenimi verzi, dasi še ni prav vedel, komu jih bo dal.

Medtem se je pričelo že pozno opravilo v cerkvi. Naši znanci, ki so že vsi poprej svojo dolžnost opravili, niso hoteli še zadnjega blagoslova čakati. Kurent je dejal:

»Če hitro hodimo, še lahko v Hrastniku kosimo.« 

Tedaj se je pa v gostilniških prostorih romarske hiše na severni strani razvnel hud prepir, čeprav bi gostilničar med mašo ne smel prodajati pijač. Slišalo se je kričanje in prekopicavanje pohištva. Ljudje, ki so kar zunaj na gmajni klečali, prisostvujé maši, ki se je vršila v kapelici, so vstali in se obrnili proti hiši, iz katere se je prikotalilo več pobalinov, ki so drug drugega obdelavali s pestmi in si trgali srajce s prsi. Par treznejših je poskušalo, da jih raztrga narazen. Za ta trud je eden od njih dobil po nosu, da je imel naenkrat vso krvavo brado. Janez je pristopil h kmečkemu fantu, z belim predpasnikom, ki je danes opravljal tu službo natakarja in je sedaj ves razvnet brlizgal na prste, da bi priklical orožnika, in ga je vprašal, kaj to pomeni.

»Radi financarja so se. Financar je v gostilni zasačil tistega, ki skrivaj prodaja žganje. Navzoči fantje iz Zagorja so se zavzeli zanj. V sobi je pa bilo tudi več fantov iz Trbovelj, ki so Zagorčanom že od nekdaj gorki in ti so se zavzeli za financarja. Vendar ne toliko radi financarja, kolikor zato, ker so Zagorčani Kranjci, Trboveljčani pa Štajerci.« 

»Hm, zamotana reč. Torej kranjski Zagorčani so se spravili na kranjskega financarja, ki ga pred njimi branijo štajerski Trboveljčani zato, ker ne pusti štajerskega žganja prodajati. Ali ni to bedasto?« 

»Ne, to je avstrijsko«, je pristavil Kurent.

Po bregu nizdol sta tekla dva orožnika. Ko so ju pretepači zagledali, so začeli kričati: »Piklhaube! Angeljčki gredo!« in so zbežali v bližnjo šumo. Za njimi so jo ucvrli tovariši, ki so v zadnjem trenutku poskakali skozi okna. Na bojišču sta našla žandarja samo domače osobje in pa vsega razkuzmanega, raztrganega in opraskanega financarja, ki je proti veliki premoči iz sovražne štajerske dežele, moral braniti cesarske kraljeve kranjske deželne finance.

Kurent je zamahnil z roko in rekel: »Mislite, da je zdaj že opravljeno? To je bil šele začetek, nadaljevalo se bo še popoldne, ko bodo žandarji odšli. Če pa ne tu, pa doli kje v Dobovcu. Pri tem špasu še znajo koga »napraviti mrzlega«, zlasti če se pridružijo še ženske.« 

»Sicer pa to za nas ni nič novega, zato je najbolje, da gremo.« 

In šli so. Solnce je bilo začelo medtem občutno pripekati, zato je bilo tem prijetneje hoditi skozi gozd po temni senci bukovine in gabrovine. Prehitevali in dohitevali so jih še drugi romarji, ki niso marali na gori čakati konca vseh ceremonij, ampak so hoteli čimprej zopet biti doma.

Janez in Metka sta hodila nekoliko zadaj, sama zase. Imela sta si še mnogo povedati, čeprav sta kramljala vso noč. Meta je bila vesela in dobro razpoložena, čeprav ni nič spala. Po njenih žilah se je prelivala struja blaženosti, ki jo je občutila v Janezovem objemu, pod bleskom polnočnih zvezd na svetem Kumu. Da, sedaj svetem tudi zanjo.

99

Hoja navzdol je bila mnogo uspešneja kakor prejšnji dan navkreber, vendar nič manj utrudljiva. Potnikom so kmalu začeta kolena klecati. Zlasti Kurent je trdil, da navkreber lažje hodi kakor navzdol. Zato pa je bilo treba manj loviti sapo, človek je brzel, kakor bi ga kdo od zadaj potiskal.

Na Matici je bil Janez mnenja, da bi bilo dobro stisniti polič hrušovca, a Kurent ni maral, je rekel, da ga bodo raje doli pri Drnovšku.

Še ni bilo ena ura popoldne, ko so že bili na Savi, pri svetem Nikolaju, ki je ob šumu srdite reke samotno sanjal pod gozdom, napol pogreznjen v zemljo. Iz tamošnje kmečke gostilne se je ta dan slišala harmonika, ki pa jih ni zvabila noter. Želeli so si čimprej priti preko Save, odkoder jih je pozdravljala bela hrastniška postaja, košati kostanji na Drnovškovem vrtu in umazani tovarniški dimniki, v ozki, ožgani dolini, ki pa je vendar skrivala v sebi njihov drugi dom.

Tudi danes je savski brodar neprenehoma nihal sem in tja s svojim čolnom, od enega brega do drugega. Medtem ko je na hrastniški strani izkrcaval romarje, se jih je na kranjski strani že zopet nabralo ducat, ker so vedno prihajali posamič in v manjših skupinah. Več ko osem pa si jih ni upal vzeti v svoj slabotni čolniček.

Končno so tudi naši znanci prišli na red. Kurent je oprezno stopil prvi v čoln in se je počasi spustil na ozko desko ob strani, ki je služila za sedenje. Za njim so vstopali ostali in pri vsakem koraku se je čoln objestno zazibal, kakor lahka lupinica na vodi, da so ženske plašno vzklikale.

»Nič se ne bojte, saj je pripet na verigi,« je menil brodar, ki je hotel čoln že odriniti od brega. Tedaj pa sta pritekli še dve mladi dekleti in sta vsi zasopljeni še v zadnjem trenutku planili v čoln. Pri tem pa se je čoln tako nevarno nagnil, da bi bila ena izmed njiju, ki je pri tem obupno vzkriknila in zakrilila z rokama po zraku, prav gotovo padla v reko, da je ni v poslednjem hipu kot najbližji ujel France čez pas in jo sunkoma potegnil nazaj, da mu je za trenutek vsa onemogla obsedela na kolenih, nato pa je, tresoča se po vsem telesu, zdrknila poleg njega na klop.

»Ja, Angelca, kaj pa vendar počneš?« jo je podražil Kurent. »Takale mlada punca mora misliti na svatbo, ne pa na sedmino. Če bi nam bila v vodo padla, bi še za teboj ne mogli, ker je čoln privezan.« 

»Oh, kako sem se ustrašila!« je komaj iztisnila iz sebe.

»Vidiš, Angelca, če bi Kumbergerja ne bilo, pa bi sedaj ne sedela več tukaj. Lahko ga imaš za to rada.« 

»Saj ga tudi imam,« je že odobrovoljena odvrnila Angelca in na njenih licih se je od strahu povzročena bledica že umaknila lahki naravni rdečici, da so ji bila lica okrašena z dvema ljubkima jamicama, kakor sveža žametnorožasta breskev.

»Zelo sem vam hvaležna, Kumberger,« je dejala in mu je ponudila svojo malo, a raskavo roko, ki je bila v precejšnjem nasprotju z njenim žametnim licem in je pričala, da mora to dekle že v rani mladosti težko delati.

»Rada bi vam dala kak »odpustek« za spomin, pa sem prej, ko sem se nagnila nad vodo, v strahu izpustila zavitek iz rok, z robcem vred. Sedaj pa nimam prav ničesar.« 

»Brez ,odpustkov' pa vendar ne morete domov, sicer vam ne bodo verjeli, da ste bili na Kumu. Vam smem jaz ponuditi svoje?« 

Segel je v žep in dal dekletu prgišče bonbonov, zavitih v papir z zaljubljenimi verzi.

Medtem so pristali in izstopili.

Meta je izjavila, da bo kar tu na postaji počakala prvega vlaka, ki pelje proti Zidanemu mostu. Na rudnik hoditi se več ne izplača.

Vlak pride šele čez poldrugo uro. Ta čas pa pojdimo k Drnovšku.« 

Vsi so se strinjali. Še Kurent je bil mnenja, da si ga sme privoščiti merico, ker ga na Kumu ni okusil. Angelca je hotela kar sama plačati liter šentjanževca za svojo srečno rešitev.

Pri Drnovšku se je danes zajemalo z veliko žlico. Kot edina gostilna v okolici hrastniškega kolodvora je bila na šentjernejsko nedeljo zasedena tudi po številnih kumskih domarjih, ki so morali tukaj mimo čez Savo. Zato je gostilničar najel tudi godca. Obe sobi in senčnat vrt so bili polno zasedeni in naša družba si je komaj priborila nekaj stolov.

100

Angelca se je že popolnoma znebila prestanega strahu in je vsa razigrana klepetala s svojo tovarišico Faniko in se koketno ozirala v Franceta, ki se je pod njenimi pogledi kar topil blaženosti. Tudi plesati ga je vlekla, čeprav se je izgovarjal, da ne zna.

»Vas bom pa jaz naučila,« je rekla. »Pa saj ne plešete tako slabo,« je zatrjevala, ko sta končala. »Samo premalokdaj menda plešete.« 

»Če bi me Vi hoteli vzeti v roke?« 

»Prav rada, če zopet prilika nanese. Ampak če hočeva ostati prijatelja, se ne smeva vikati. Je nekam nerodno. Predlagam bratovščino.« 

Šla sta k mizi in trčila s kozarci. Angelca je javila družbi. »S svojim rešiteljem se hočem pobratiti.« 

»Živio, Angelca! Prav je tako!« 

Prijela je za kozarec in prekrižala s Francetom roko. Prekrižanih rok sta kozarce izpila. Nato sta si segla v roke:

»Jaz sem Angelca.« 

»Jaz pa France.« 

Zopet sta sedla. A Janez je ugovarjal:

»Oho, to še ni vse! Najvažnejši del pobratimske ceremonije še morata izvršiti! Drugače ne velja! Kje je poljub?!« 

»Poljub! Poljub!« so zahtevali tudi ostali.

»No, če že mora biti, pa naj bo,« se je udala Angelca in ponudila svoje ustnice Francetu, ki se jim je nerodno približal in se jih dotaknil s svojimi, malo preveč ob strani, a vendarle. Zelo ga je mikalo, da bi ji poljubil one žametaste jamice na njenih licih.

Meta je kmalu vstala in se odpravljala na kolodvor.

»Veš, Janez, danes ne grem s teboj. Sem obljubila, da pridem že danes zvečer.« 

»Če nočeš ti z menoj, pridem pa jaz prihodnjo nedeljo doli k tebi.« 

»Če ne boš pozabil.« 

France je spremil Janeza in Meto na kolodvor. Kurent je odšel domov. Angelca in njena tovarišica sta pa še ostali. France je pošepetal Angelci:

»Če me počakata, pridem še nazaj.« 

»Le, če ne bo predolgo trajalo.« 

Ko pa se je vrnil s kolodvora v gostilno, ni bilo deklet nikjer več. Razočaran jo je mahnil mimo steklarne za Janezom, ki ga je kmalu dohitel. Vprašal ga je, če Angelco pozna.

»Aha, si že nasedel, a ne vem, če boš imel dosti uspeha. Sem jo že parkrat videl sprejehati se po Bobnu z geometrom Schulzejem. Ti je še nisi nikoli prej videl?« 

»Ne.« 

»Najbrž že, a se nisi zanimal zanjo, ker je bila v delovni obleki in se v nji ni dosti razlikovala od drugih delavk, ki delajo na separaciji, a jo je od zunaj malokdaj videti, ker se nahaja v kamri, kjer pobira vagonske znamke in sešteva število vagonov. To lažje in snažnejše delo je najbrž dobila po protekciji Schulzeja.« 

S tem poročilom France nekako ni bil čisto zadovoljen. Čutil je bil še na ustnicah bežno sladostrastje njenega poljuba, ki pa se mu je sedaj primešalo nekaj grenkega.

Ko sta se naslednji pondeljek zvečer ob desetih vračala Janez in France s popoldanskega šihta, nista slutila, da se bo to noč zgodilo v rudniku nekaj strašnega.

Na osmi etaži D-polja je že pred tedni začelo postajati čudno vroče in zadušljivo. Kdo ve odkod se je kmalu začel pojavljati tanek dim in smrad po zapaljenosti. Spočetka si rudarji tega niso znali prav raztolmačiti, a tudi inženjer ni dajal temu pojavu posebne važnosti. Priganjal je samo, naj čimprej izpraznijo načeta dva izkopa, da dobe produh in zvezo s C-poljem, s katero se bo pajačala zračna cirkulacija, ki bo odstranila zadušljivi smrad in dim.

Bilo pa je vedno slabše. Čim globlje so rili v črno ostenje, tem neznosnejša je postajala vročina. Bilo je, kakor da delajo v krušni peči. Delali so goli, samo v spodnjih hlačali in v škornjih, a še iz škorenj so morali zdaj pa zdaj izlivati vodo, ki jim je venomer prodirala iz teles in v potočkih curljala po hrbtih in ledjih.

Končno so pazniki in inženjerji sami uvideli, da je tu pravcati pekel. Odredili so za ta odsek štiri zmene po šest ur. Na vsak izkop je bilo odrejenih po šest ljudi. Ti so se medsebojno menjavali po dva in dva. Delj ko pol ure ni nihče mogel vzdržati med ostenjem. Medtem so se ostali štirje zunaj v rovu hladili in zalivali z vodo, da si naberejo novih moči, ko pridejo na red.

101

Vročina je postajala neznosna: nič niso pomagale zračne cevi in vetrenjače. Na zahtevo rudarjev so končno napeljali izpod šahta tudi vodne cevi, skozi katere je posebna sesalna naprava brizgala vodo na ogrožene odkope. Premogova plast je bila v tem predelu vroča kakor kmečka peč, v kateri se pozimi ves dan kuri. Voda, ki so jo brizgali na odkop, se je hitro izsuševala in v obliki pare napolnjevala prostor, ki je bil popolnoma zavit v meglo iz dima in vodne pare, od katere so se na stropu zbirale vodne kaplje, se hitro razgrevale in kakor krop vroče kapljale na gole hrbte rudarjev.

Slabotne rudarske leščerbe so se skozi gosto meglo komaj razpoznavale, električnih pa takrat še niso imeli. Rudarji so se mogli orijentirati samo instinktivno in iz navajenosti. Če je komu padlo orodje iz rok, je moral dolgo tipati okrog, preden ga je našel. Poleg vsega jim je še neprenehoma zalival vnete oči znoj, ki jim je curil od las po čelu, jim razjedal očesa in onemogočal gledanje, da so si jih morali venomer otirati z umazanimi dlanmi, od česar so jih pa še bolj skelele.

»Da bi jih hudič!« je zaklel Čeprlinov Matic, ko že ni mogel več dihati, je vrgel lopato ob tla in je zbežal ven v rov, kjer se je onemogel sesedel in lovil sapo. Potem se je ležé splazil pod veliko leseno čutaro, ki je stala tam na kupu zloženega lesa in je v dolgih požirkih grgraje pil. Zadnji požirek je nejevoljno izpljunil:

»Saj je čisto topla. Še vode narn ne preskrbe.« 

»Da, te hudiče vampaste bi morali nagnati enkrat, naj bi en šiht prebili v tej dimnici.« 

»Pa res, direktorju Leilerju bi hitro vamp splahnil.« 

»Tudi Kmetetzevemu bi ne škodilo.« 

»Kadar se inženjer potrudi k nam, si vedno poprej z mokrim robcem nos zaveže in še tako vzdrži komaj dve minuti.« 

»Sploh ne vem, čemu nas tukaj mučijo? Je li teh par vagonov premoga res taka dragocenost, da naj mi žrtvujemo zanjo svoje zdravje in morebiti še življenje? Zazidali naj bi ta odsek, pa naj potem po mili volji tli.« 

»Toda tu ne gre v prvi vrsti za premog, ampak hočejo predvsem izprazniti enkrat za vselej to ognjišče, ki nam že par let dela preglavico in ogroža okolico, izpraznjene predele bomo pa morali zapolniti s kamenjem, ki ne bo tlelo.« 

»Pa mislite, da res tli premog? Potem pa bi se moral pokazati kje tudi ogenj,« je podvomil mlad rudar Zgonc in si je odrezal od svoje klobase žvečilnega tobaka nov zalogaj.

»Tli, tli, dragi moj, če ne verjameš, pa se prepričaj,« mu je odvrnil Čeperlinov, vzel v roke lesen kolec in je zlezel na kup lesa, odkoder je mogel s kolcem doseči strop. Potem je začel z vso silo dregati v strop, da je prebil leseni opaž, ki je ležal na prečkah. Iz nastale luknje se je vsipala najprej drobnjad in prah, ko pa je porinil kolec globlje, se je zaprašilo kakor bi kdo iztresel vrečo za ogelj. Na tleh se je pojavil stožčast kupček črne drobi, iz katere se je kadilo.

»Poskusi.« 

Zgonc je zagrabil z roko prgišče te drobi, a jo je takoj zopet izpustil in stresel roko:

»As! Pa je res hudičevo vroče.« 

Poskušali so še drugi. Drob je sestojala iz drobnih koščkov premoga, ki so se sesipali v prah, čim se jih je kaj dotaknilo, iz drobcev žlindre, kar je značilo, da je del premoga že stlel brez zraka in koščkov popolnoma ožganih lesenih trsk. Vsa ta snov je bila tako vroča, da je ni bilo mogoče držati na dlani.

»Gromska strela, to pa niso mačje solze!« so se začeli hudovati vsevprek.

»Mi rijemo tule spodaj po teh luknjah, nad nami pa cela gora žerjavice. Kaj pa, če slednjič pregorijo še opaži in prečke?! Spekli se bomo ko miši in še gumbov ne bo ostalo za nami!« 

»Pa kako je to mogoče. Zakaj pa po drugih odsekih ni tega?« je zopet poizvedoval Zgonc.

»To se da čisto lahko pojasniti,« je povzel izkušeni Gorinšek. »V prejšnjih letih na zasutje izpraznjenih izkopov niso polagali posebne važnosti. V izpraznjen prostor so nametali vso mogočo navlako, ki so jo nagrabili in nastrgali po bližnjih rovih: premogov prah, ki se ga nabere po rovih ob obeh straneh tira včasih toliko, da ne spraviš vozička mimo, je treba kdaj pa kdaj iztrebiti, potem lesenih trsk, ki jih leži na debelo zlasti tam, kjer se pripravlja les za opaže in podpornike, blata in razne druge nesnage, ki je leži povsod po rovih na kupe. Mesto da bi pri čiščenju vse te reči pošiljali ven iz jame, so vso to navlako vozili kratkomalo v izpraznjene izkope, v katerih so nazadnje še posekali podpornike, da se je strop sesedel in izkop je bil potem za vedno zaprt.

102

To je imelo za posledico ne samo, da so se zemeljske plasti v notranjosti sesedale, kar je dobilo izraza tudi na zemeljski površini, ki je začela pokati in se vdirati, kar lahko nazorno vidite v nekdanji vasi Hrastniku, temveč so se pojavile tudi občutne posledice tega početja v notranjosti jam. Nesoliden in lahko gorljiv materijal, ki so ga bili natrpali v izpraznjene prostore, je sčasom začel vreti in se je vnel, kakor se vname tudi kup sveže trave, če jo pustimo dalj časa na kupu ležati. Premogov prah in treske so se od vročine, ki jo je povzročal silni zemeljski pritisk, sčasoma vnele, sicer ne s plamenom, ker za to ni bilo potrebnega zraka, a vršilo se je vendar nekako črno tlenje, ki je zavzemalo vedno širši obseg. Čim bi prišle te tleče snovi v dotiko z zrakom, bi začele po vseh pravilih goreti.

In ravno nam je sojeno, da moramo izpraznjevati predele, ki se nahajajo tik pod temi starimi tlečimi izkopi.« 

Onadva, ki sta dosedaj bila na izkopu, sta pritavala ven kakor pijana in sta se vrgla, loveč sapo, po nekih deskah. Komaj je mogel eden od njiju spregovoriti:

»Fantje ... ni mogoče ... izdržati ...« 

Naslednja dva sta se obotavljaje odpravljala, da odklepljeta svoj penzum. A še preden je minilo pol ure, sta tudi ta dva prisopihala nazaj v rov k tovarišem. Pljuča so jima delovala kakor kovaški meh in videlo se je, kako se jima prsna koša širita in zožujeta. Zgonc, ki je komaj prišel toliko do sape, je grdo zaklel in pristavil grozeč neki nevidni sili:

»Ali mislijo, da so nas zajklje v galopu izgubile ravno na Hrastniku ...!? « 

In drugi je enako razdražen ugotovil:

»Tudi jaz nisem na kislem mleku priplaval v Hrastnik ...« 

»Ali ne gre več?« so poizvedovali drugi.

»Pojdite, pa poskusite.« 

A nikogar ni mikalo več na izkop.

»Saj ne vidiš niti roke pred seboj. Vročina pa taka, da bi si lahko čaja skuhal, če bi pristavil vodo k steni.« 

»Potem pa še ta neznosno suh zrak in dim, ki ti razjeda oči. Ni mogoče ne gledati ne dihati.« 

»Ko bi nam dali plinske maske?« 

»Pod masko še v mirnem stanju vzdržiš komaj petnajst minut, ne pa, da bi še delal in napenjal pljuča.« 

»Pa kaj nam je storiti?« 

»Nič. Sedaj bo itak skoraj konec zmene. Druga zmena pa naj napravi, kar hoče.« 

Zgonc si je kar s sapo razmazal po sajastem obrazu znoj, ki mu je še vedno v curkih lil od las. Njegov tovariš je pa snel svojo srajco s klina in si je z njo odrgnil z znojem oblita pleča, hrbet in prsa, da je bila srajca v hipu prepojena z vodo in jo je moral ožeti. Po hrbtu so mu ostale umazane maroge, izza katerih so prodirale nove znojne kaplje. Potem je sédel, si sezul škornje, iz katerih je izlil vodo, ožel je cunje-obuvalke in potem je brez vsakega obotavljanja slekel še spodnje hlače (zgornji so že takoj ob početku dela vsi odložili) in jih je istotako ožel. Stal je pred tovariši nag, kakor mlad, mišičast in umazan jamski bog.

Tedaj je pribingljala po rovu svetilka in za njo še druga. Prišel je paznik, stari Štih, ki je zaradi svoje visoke postave moral hoditi v rovu sključen v dve gubi. Bil je v visokih škornjih, zadaj mu je ščitil boke zaokrožen kos usnja, »Bergleder«, znak dostojanstva poklicnih rudarjev, včasih pa tudi praktični pripomoček pri plezanju skozi luknje. Na glavi je nosil tradicijonalno rudarsko črno žametasto čepico, z uvezenim zlatim rudarskim znakom, dva navzkriž položena kladiva, ovita z lovorovim vencem. Črno bluzo je imel prepasano s širokim usnjatim pasom z medeninasto zaponko spredaj, na kateri je tudi blestel rudarski znak.

Za njimi je pricapljal inženir Müller, oblečen v nepremočljiv plašč in z galošami na svetlih škornjih; njegove male oči so se mu svetile v zalitem obrazu kakor mačku. Bil je slabe volje, ker je radi tega preklicanega gorečega odseka moral tudi popoldne napraviti svoj obhod po jami in je bil prikrajšan za dve uri kvartanja v uradniški kantini.

»No kako je, fantje, ali ne gre? Kako pa, da ste vsi zunaj?« 

103

»Ravnokar sva prišla ven,« se je hitel opravičevati Zgončev tovariš, ki je z muko vlekel mokre spodnje hlače na svoja mokra ledja in so se mu pri tem med nogama pretrgale. »Ampak je nemogoče delj vzdržati.« 

»Res je, gospod paznik, lahko se sami prepričate,« je pritrdil Gorinšek.

Inženjer je začel vpiti: »Kudič! Sakaj niks arbajten!? Štraf plačat! Šihtabcug!« 

Paznik mu je začel nemško nekaj pojasnjevati. Potem se je obrnil k rudarjem :

»Pojdimo, da vidimo!« 

Šli so na izkop. Gorinšek ju je vodil. A še preden so prišli do polovice, je inženjer že začel kašljati in je bežal nazaj. Paznik Štih in rudar Gorinšek sta medtem pozorno ogledala ostenje, pretrkala in preluknjala strop, preizkusila opaže, kolikor se je dalo pri motni svetlobi svetilk, ki sta si jih morala držati čisto blizu oči, če sta hotela kaj razpoznati. Nazadnje sta še premerila izkop po dolgem, počez in v višino in sta preračunala prostornino v kubične metre.

Ko sta se vrnila v rov, je vprašal inženjer:

»No, was ist?« 

Paznik Štih mu je razložil:

»Najbolje bo, da tukaj končamo in izkop zasujemo, dokler se še da. Sicer pa itak ne bo veliko več notri, je že dvanajst metrov v globino. Kar je ostalo, pa skušajmo pobrati z južne strani.« 

Če bi se inženjer ne bil sam prepričal o kritičnem in neznosnem stanju na izkopu, bi se bil gotovo protivil, tako pa mu ni kazalo storiti drugega, kot pritrditi.

Štih se je obrnil k rudarjem:

»Končajte in pospravite. Nočna zmena bo začela »zecati« (zasuvati).« 

Paznik in inženjer sta odšla, rudarji pa so še enkrat šli na izkop, da poiščejo in zberejo svoje »špicajzne« (koničaste železne kopače), grebače, kadunje in lopate in jih spravijo v rovu v velik lesen zaboj, ki so ga lahko zaklenili in ki jim je služil v shrambo. Vsaka tovarišija je imela svojo številko in ta številka je bila vtisnjena tudi na njeno orodje, na katerega se je budno pazilo. Kajti, pogosto se je kak predmet izgubil, je zdrknil v kako luknjo, bil zasipan, ali se je zlomil in pokvaril. Kar je pri inventuri manjkalo, je morala vsa tovarišija solidarno plačati. V takih slučajih so si mnogi pomagali na ta način, da so skušali manjkajoče nadoknaditi od sosednjih tovarišij, kjer so to, kar so rabili, v ugodnem trenutku enostavno vzeli, da ne rečem ukradli, ker to se ni smatralo za krajo v pravem pomenu besede, ker se s tem ni nihče osebno okoristil, pač pa kot neke vrste zvijačna prefriganost. Zlasti nekateri so bili v tem oziru znani kot pravi dihurji in bilo je takih na vsaki zmeni. Radi tega je prišlo med rudarji včasih do srditih prerekanj in razračunavanj.

Če je komu kaj zmanjkalo, je najprej šel na ogled po sosednih izkopih, da bi mogoče tam kaj našel svojega. Napram takim obiskom so bili rudarji precej nezaupni.

»Tukaj nimamo nič vašega. Najbrž bi ti sam rad kaj pri nas izmaknil.« 

Če se na ta način ni nič našlo, se je eden od prizadete tovarišije podal zunaj v svojem prostem času v rudniško kovačnico, kamor se je nosilo v popravilo vse jamsko orodje in je tu pozorno preiskal, če se nahaja kje manjkajoči predmet s številko njegove tovarišije, kajti kljub sličnosti, je vsak rudar dobro poznal svoje orodje. Tisti, ki si je prilastil kak tuj predmet, je najprej skušal odstraniti z njega prvotno številko in jo zamenjati s svojo. Na razgretem železu se je stara številka lahko zaklepala in zasekala nova, na toporiščih so se stare številke odstružile in vžgale nove. Vendar je tak eksperiment dostikrat pustil za seboj vidno sled, iz katerega se je mogla domnevati prvotna lastnina.

104

Ko je pospravila orodje in porinila tudi svoje gare z izkopa v rov, se je začela izmučena šestorica oblačiti. S srajcami so si otrli živote in iztepli premogov prah in blato iz svojih cunj, ki so bile od prisušene nesnage trde ko skorja. Gorinšek je pogledal na uro, ki jo je nosil v žepu suknjiča privezano na vrvici in vloženo v zaščitno leseno škatljico.

»Nismo dosti zamudili, saj je že devet.« 

Odpravili so se v gosjem maršu in plezali po umazanih lestvah navzgor v glavni rov. Zgonc je klel, ker mu je svetilka ugasnila in je ni mogel več vžgati. Padla mu je bila v lužo in voda je pronikla v njeno notranjost, zato se vžigalni trak ni več vnel. V jezi jo je telebnil ob tla, pri tem pa se mu je še steklo razbilo.

»Kaj pa noriš?« so ga oštevali. »Ali si tako dobro zaslužil, da lahko denar proč mečeš?« 

»Ah kaj, šest krajcarjev za steklo gori ali doli, človek si pa le malo jezo ohladi.« 

Ko so zunaj srečali svoje tovariše z nočne zmene, so bili ti že obveščeni, da bodo začeli z zapolnjevanjem.

»Saj je bil že skrajni čas. Kdo pa bi se še dalje dušil v tem peklu.« 

»Tu imate ključ od shrambe. Ali so odrejeni ljudje za dovažanje materijala?« 

»Da. Obveščeni so oni v kamnolomu in tudi od tu zunaj nam bodo notri pošiljali. Vozača sta naročena po dva v glavni rov, na deseto in na deveto etažo.« »Ali strop še drži?« 

»Sedaj še, ampak če se bo vročina v tej meri stopnjevala, mora pregoreti in se zrušiti.« 

»Če bi držalo vsaj še toliko časa, da bi mogli izkop zapolniti.« 

Čeprlinov Matic je svetoval svojima bratoma, Mihatu in Cenetu, ki sta delala na nočni zmeni: »Malo žganja bi bilo dobro, če neseta seboj. V tisti prokleti luknji včasih popade človeka slabost, da se komaj na nogah vzdrži.« 

»In skrbite, da vam bodo sproti nosili svežo vodo.« 

»Je že poskrbljeno; Štih je že vse odredil. Glej, tale voziček bo prišel za nami. Vanj smo zložili ponjave, če bo treba, da si jih namočimo in se zavijemo vanje, in pa štiri plinske maske. Dve maski sta pokvarjeni, več ko šest jih pa rudnik nima.« 

»To bo hudičevo »zecanje«. V normalnih razmerah bi bili gotovi v dveh, treh dneh, tu pa se bomo najmanj en teden mudili.« 

Mimo je prišel nadzornik zunanjega prometa in Gorinšek ga je opozoril:

»So vam kaj povedali radi materijala za »zecanje« na osmi?« 

»Že vem. Sem že naročil priklopiti 6 vagončkov k prvemu vlaku.« 

Medtem so sopihali stroji v strojnem poslopju in so z močnimi sunki iztiskali paro po cevi skozi zid na prosto, kakor težko obložena lokomotiva, ko se požene v tek. Strojnik je stal z nogo na železni plošči in v vsaki roki držal po eno zavorno ročico in je nepremično zrl na spuščalno merilo, ki je kot velikanski tlakomer stalo pred njim in je pozorno sledil kazalcema, ki sta se izmenoma dvigala in padala in z metri označevala višino, na kateri se nahaja spuščajoča ali dvigajoča se kletka v šahtu. Ogromni bobni, na katerih so se odvijale in navijale spuščalne vrvi, so se na strojnikovi desni in levi z neznansko brzino vrteli okrog svoje osi. Vsakih toliko sekund je zabrnel električni zvonec in na ta znak je strojnik pritegnil desno ali levo ročico in na naslednji znak jo je zopet odrinil od sebe. Tako je napenjal svoj vid, svoj posluh in svoje mišice neumorno celih osem ur in največkrat ni utegnil izpiti svoje kave, ki si jo je prinesel seboj. Če je kdaj bil prisiljen iti na potrebo, je radi tega ves promet zastal in takoj je pritekel nadzornik gledat, kaj se je zgodilo. Le redkokdaj, kadar je pod separacijo zmanjkalo železniških vagonov, da ni bilo kam sipati, ali kadar se je v jami v glavnem rovu prevrnil vlak v kanal, da nalagalci kletk niso imeli kaj podajati v kletke, se je mogel strojnik nekoliko oddahniti. In tako dan za dnevom, leto za letom, je moral strojnik poleg svojega telesnega in duševnega napora nositi tudi težko odgovornost za življenja rudarjev, ki so se poverila njegovim kletkam. Bognedaj, da bi bil v službi raztresen ali pa celo pijan, mogla bi se zgoditi po njegovi krivdi v šahtu največja nesreča, ki bi poleg materijalnih zahtevala lahko tudi veliko človeških žrtev.

105

Ni čudno, če so se žene strojnikov pritoževale, da so njih možje sitni in nervozni, da celo ponoči med spanjem ne dajo miru, ampak kriče in skačejo iz postelj. In vse to za tako borno mezdo, da se jedva preživljajo. Malokdo dočaka petinšestdeset let starosti, ko bi lahko zahteval tisto beraško, starostno miloščino, ki ji pravijo pokojnina.

Kolesje v spuščalnem stolpu je škripalo, žične vrvi so brnele, kletke so šklepetale in drsele gori in doli po šahtu, podajač je zdaj pri eni, zdaj pri drugi izpodmikal z ročaji podstavke in dajal signale strojniku in je pazil na signale, ki jih je dobival iz šahta od spodnjega podajača. Rudlarji so izmučeni izstopali, vstopili so novi, vratica za njimi so se zaprla, zvonec je zabrnel, podstavek se je izpodmaknil in že so padali v črno globino.

Čeprlinov Miha je zaskrbel: »Bomo morali vstopiti. Smo že med zadnjimi. Kje pa je Cene?« 

V tistem hipu je prisopihal Cene navzgor preko odsipa s steklenico v roki.

»K Birtiču sem stekel po četrt ruma. Mogoče ga bomo rabili. Dobil sem ga na »puf«. Steklenico moram jutri nazaj prinesti.« 

»Dobro. Pojdimo. Kdo pa ima rezervne svetilke?« 

Oglasil se je Petrinov Janez: »Jaz jih imam. Vzel sem štiri. Pri takem delu nikoli ne veš, kaj se ti lahko pripeti. Če se ti svetilka pokvari, si kakor slepec.« 

»Ali pa kakor otrok v d ...,« je hudomušno pristavil Žagarjev.

Podajač je že začel priganjati:

»No ali boste skoraj? Vse se je že spustilo. Bomo skoraj začeli spuščati vagončke.« 

Pod šahtom jih je čakala četvorica vozačev. Čeprlinovemu Mihu se je predstavil najstarejši izmed njih, dolgi Laufer:

»Paznik Babič nam je naročil, naj vas počakamo, da se zmenimo radi dostave materijala na osmo.« 

»Prav. Saj drugega vam nimam kaj naročiti. Glejte, da čimprej vjamete vsak svoje gare, da ne bomo predolgo čakali. Sta onadva iz ,mlina’ že odšla?« 

»Že.« 

»No, potem hajd!« 

Ko so prišli na osmo, jih je objel težak zrak, da bi ga lahko rezal, pomešan s pekočim dimom. Še predno so bili na mestu, so jim bile od potu premočene srajce.

»Nič kaj prikupno ne izgleda tu,« je zagodrnjal vozač Rižnar.

»Verjamem,« je potrdil Petrinov. »Sprehajati se v mesečini ob Bobnu ali pa iti k dekletu pod okno kam gori v Ravne, bi ti bilo gotovo ljubše.« 

Ko so se vsi slekli, je Čeprlinov Miha zapovedal: »Vidva, Rižnar in Dremšak, vzemita gare in pojdita k podajnemu jašku. Ko bosta onadva z devete izsipala, takoj naložita in pripeljita. Ti Cene in Žagar počakajta tukaj in prisluškujta: če bi midva klicala, takoj pridita. Midva z Janezom pa greva na izkop.« 

Petrinov je vzel seboj ponjavo, ki jo je prej dobro namočil pod sodčkom. Tudi eno izmed rezervnih svetilk sta vzela. Takoj pri začetku izkopa sta se spodtaknila na kupu drobi, ki se je počasi v tankem curku sipala od stropa. Bilo je na mestu, kjer je Čeprlinov Matic na prejšnji zmeni dregal s kolom v strop.

»Tu se vsipa kakor iz mlina.« 

»Če bi človek vsaj kaj videl. Tri svetilke imava, pa ne vidim, kam stopam.« 

Držala sta svetilke čisto k očem in sta oprezno prodirala dalje. Bilo jima je, ko da se nahajata v razbeljeni krušni peči. Pot jima je že v curkih tekel po golih hrbtih. Čeprlin je z glavo butal v podpornik.

»Pazi, tu stoji ,štempel',« je opozoril tovariša.

Petrinu se je vsipalo nekaj na hrbet, kar ga je speklo ko žerjavica. Postavil je svetilki na tla in vrgel ponjavo preko ramen.

Končno sta prišla do pročelnega ostenja.

»Torej tukajle bo treba začeti. Nič kaj prijetno. Ampak se bo treba požuriti. Čimbolj pridemo bližje izhodu, tembolje bo. Bomo vsaj lažje peté odnesli, če bo treba.« 

Šla sta nazaj v rov. Ni bilo treba dolgo čakati, ko sta vozača pripeljala prve gare kamenja izpod jaška. Povedala sta, da pripeljeta naslednje gare polne mehke ilovice, ki so jo ravnokar izsipali v jašek. Prišla jim bo prav, če bo treba kje zalepiti kako nevarno luknjo.

106

»Zdaj pa na delo!« je poveljeval Čeprlinov Miha. »Midva z Janezom bova zlagala, ti Cene in Žagar nama bosta pa podajala.

Vozača sta se oprijela drugih gar, ki sta si jih izposodila pri sosedih in sta tekla z njimi po novo naložbo, ostali štirje so pa porinili polne gare na izkop, prav do sredine, kakor daleč so segale tračnice. Miha in Janez sta se postavila k pročelni steni in sta jemala ostalima dvema iz rok velike kose laporja in sta ga zlagala v obliki široke škarpe navzgor ob steni. V ozadju sta zapahnila praznino z drobižem, ki sta jima ga tovariša podajala v kadunjah.

Komaj, komaj so izpraznili gare, potem pa so planili vsi štirje proti rovu, kjer so globoko srknili vase smrdečega po trohnobi, suhega in s prahom nasičenega zraka, ki pa se jim je zdel v primeri z onim na izkopu, kakor studenčnica. Svetilke so pustili kar v rovu.

»To pa res niso mačje solze.« 

»V tej peči bi se dala še jajca speči, če bi jih imeli seboj.« 

»Le čakaj, mogoče boš še ...« 

Medtem sta vozača izpraznila ilovico ob steno pred izkopom in sta pripeljala še naslednje gare kamenja.

»Sedaj bosta šla pa vidva, Cene in Žagar k steni, in vama bova midva podajala. Se moramo menjati. Najglobje v izkopu je tudi najhujša vročina. Prihodnjič bosta pa še vozača šla v izkop in bosta dva izmed nas šla z garami.« 

Mogoče nam bodo za to »zecanje« kaj več plačali. Spodobilo bi se.« 

»Ja figo. Saj veš kako so uvidevni. Če nočeš, pa pusti. Lahko druge dobimo.« 

»Pač res. Za eno krono gre človek tudi v pekel, če ga mori glad.« 

Menjali so se in se zopet poprijeli dela. Mišice so se sprožile, čutila so se napela v krčevit odpor, ustnice so se stisnile in njih volja je zapovedovala omahljivim telesom.

Delali so ko živina, njih udje so se gibali v taktu kakor kolesje ure. Onadva pri steni sta se ogrnila z namočenimi ponjavami, podajača sta se branila strupenega dima z mokrimi robci, ki sta si jih privezala preko ust in nosa. Za deset minut so morali zbežati.

Prišel je paznik in jih je vzpodbujal:

»Fantje le s korajžo! Čimbolj boste pridni, tem prej bodete rešeni te luknje.« 

»Da nas boste potem čim prej lahko vtaknili v drugo tako luknjo.« 

»Če bo potrebno, gotovo. Tu se ne da nič pomagati.« 

»Pa zakaj vedno naša tovaršija?« 

»Ne bojte se, tudi druge dobe svoj del. Eni v krušni peči, drugi v ledenici, tretji v greznici. Ne prvo, ne drugo, ne tretje ni prijetno.« 

»Če bi uprava pri tem vsaj kazala trohico uvidevnosti,« se je razvnel Čeprlinov. »Na takemle kraju bi nam pa že lahko primaknila pri metru par grošev, da bi se mogli vsaj zavedati, da se ne mučimo zastonj.« 

»To ne gre. Kam pa misliš. Na takihle izkopih dela uprava z izgubo.«

»Zato pa dela na drugih s petstoodstotnim dobičkom.« 

»Že načeloma se to ne more dovoliti. Kaj pa misliš, kako bi vplivalo na ostale tovaršije, če bi se zvedelo, da se nekje v našem rudniku plačuje za zecanje tako visoko.« 

»Stara stvar. Načela se uveljavljajo samo v škodo rudarjem, nikdar v njihovo korist. Načelo naj bi veljalo samo za dati, nikdar za vzeti. Neomajeno stoji samo načelo, da morajo družabniki premogokopne družbe prejeti vsakoletno toliko odstotne dividende, čeprav pri tem polovica rudarjev pogine.«

107

»Ti si pa danes zelo strupen. Dobro, da te ne slišita Kmetetz ali Müller.« 

Paznik se je odzibal naprej po rovu.

»Dobro si mu povedal, Čeprlin.« 

»Pa kaj nam to koristi. Ta nam ne more pomagati. Je ravno tak suženj ko mi, le da ima na glavi mesto pokvečene in blatne čepice žametno šajkačo in bolj svetlo svetilko v roki kakor so naše. Mogoče si kupi mesečno lahko par kilogramov sladkorja in masti več kot mi in se ponaša z zavestjo, da je nekaj več, v kritičnem slučaju pa dobi ravnotako lahko brco v zadnjico kakor kdo izmed nas.

Govoriti bi bilo treba tam, kjer se odloča naša usoda in kjer se nam reže kruh. Pa kaj, ko je to neko prokleto božanstvo, ki ga izmed nas še ni nihče videl in ga nihče ne pozna. Niti ne vemo, kje bi ga iskali. Je li na Dunaju, v Parizu ali v Londonu tista čarobna zelena miza, od katere zavisi naše življenje? Tam bi bilo treba spregovoriti in udariti s pestjo po tisti prokleti mizi, da bi vsi proračuni, načrti, bilance in dividende sfrčale k vragu in bi nepoznane in nedostopne kreature, ki krog nje sedéd, od strahu kap zadela –« 

Čeprlin je jezno stopil v rov, se nagnil pod sodček z vodo in dolgo pil, potem si je še hrbet in prsi poprskal z vodo in si je slednjič odrezal dobršen zalogaj tobaka.

»Alo, gremo? Nekoliko smo se že ohladili. Sedaj greva jaz in Petrin spet k steni. Par desk vzemimo s seboj, bo treba postavil mal oder, je že visoko. Kmalu bomo s prvo škarpo pod stropom.« 

Rižnar in Dremšak sta spet popadla gare in odhitela po novo naložbo.

Čeprlin je še zaklical za njima:

»Pri naslednji škarpi bosta šla pa tudi vidva v ,peč'. Se bosta še od nas dva šla hladiti.«

Naporno porivanje težko naloženih gar, po zveriženih tračnicah, skozi ozek in stisnjen rov, pri čemur sta morala paziti, da si ne razbijeta glav ob vzbočenih in polomljenih prečkah, ali da jima je posname kože s prstov, da jima je pri tem pôt curkoma tekel po hrbtih, so ostali imenovali ,hladiti se'. A v primeri s trpljenjem na tlečem izkopu je bilo to res še prava blagodat.

Čim višji je postajal zid iz naloženega kamenja, tem napornejše je postajalo delo pred ostenjem. Kmalu se od tal ni moglo več doseči do vrha.

Postavili so nizek, provizorni oder. Iz kolov so napravili par kozic in nanje so položili počez dve deski. Čeprlin in Petrin sta se vzpela nanje.

Pod stropom je bilo še neznosneje. Komaj da sta pod maskami še mogla dihati. Govoriti jima je delalo velike težave. Z znamenji sta priganjala svoja tovariša, naj čim hitreje podajata. Ta dva sta hropé skakala k odru in spet nazaj. Tik pred garažami, kjer se je tir končaval, je stal lesen podpornik, ki jima je bil zelo napoti. Cene je že parkrat butil s čelom vanj.

»Proklet ,štempl', jaz ga bom kar izpodbil.«

»Bognedaj! Bi se vsulo. Moramo prej z ,zecanjem' priti bližje sem,« je svaril Žagar. »Vsaj še eno ali dve škarpi.«

Ko so bile gare izpraznjene, so vsi štirje zbežali ven in strgali zunaj z obrazov maske in preveze, pod katerimi so se dušili.

Zunaj sta Rižnar in Dremšak čakala s polnimi garami na odcepu tira. Prazne sta porinila proti jašku in preokrenila polne k izkopu.

Ko so se oddahnili in nažlampali sparjene vode, je Čeprlinov Miha kot najstarejši v tovarišiji odrejal:

»Sedaj pa pojdita ti Cene in Žagar k ostenju, vidva Rižnar in Dremšak bosta pa podajala. Sedaj ne bo tako težko, boste spet od spodaj začeli. Pod jašek pa greva sedaj midva s Petrinom. Bila sva že trikrat pred steno.

108

Ceneta je stresel mraz:

»Hm, kako je potegnilo sem od jaška. Tam notri se človek peče pri živem telesu, tu pa komaj, da bi se v plašč zavil.« 

»Zato ni čudno, da sem vedno prehlajen,« je pritrdil Petrin.

Cene se je nečesa spomnil. Skočil je k podporniku, na katerega je bil obesil svoj suknjič in je potegnil iz njegovega žepa črno steklenico. Najprej jo je sam nastavil na usta, nato pa jo je ponudil še tovarišem.

»Vsak en požirek. Proti prehladu.« 

»A, po to si tekel prej k Birtiču?« 

»Pa se res prileže.« 

»Kar nekam bolj korajžen človek postane. Sedaj bo pa že spet šlo nekaj časa.« 

Ostalo je v stekleničici še za pol kozarčka ruma.

»Pa skrij, da paznik ne zaloti. Saj veš, da v jami ne smemo piti.«

Cene je skril steklenico v steno za opaž.

»Še vsak en požirek vode povrhu, da nam ne bo iz ust dišalo.« 

»Gremo!« 

Popadli so vsak svojo svetilko. Cene in Žagar sta si med potjo privezovala made. Rižnar in Dremšak sta se s hrbti uprla v polne gare, ker se je tir proti izkopu precej dvigal, na izkopu samemu je pa proti koncu zopet padal. Na to sta vozača najbrž pozabila in mesto da bi gare proti koncu zadrževala, sta jih še vedno rinila. Gare so se z lastno težo pognale naprej preko klanca in zdrvele po tiru navzdol proti notranjosti izkopa. Prepozno sta se vozača spomnila, da tu tira zmanjka in da morata gare zadržati. Tanko deščico, ki je bila položena koncem tira, so železna kolesa zdrobila in gare so se še za pol metra daleč pognala naprej čez tračnice, kar po zemlji.

Začul se je tresk, pokanje in zamolklo ropotanje. Gare so izpodbile podpornik, ki je stal koncem tira in nosil glavno stropno prečko. Podpornik se je prevrnil po prostoru, dolga krhka prečka se je čez sredino prelomila in z ropotom padla na tla, za njo pa opažne deske in krajci, ki so sloneli na nji. Tedaj pa se je vsula izpod stropa neprodirna zavesa razbeljenega kamenja, grušča in drobne sipe, ki je na zraku vidno zažarela, razširjajoč jedek in razjedajoč dim, nasičen z ogljikom.

Dremšaka, ki je bil prvi hip skočil naprej, misleč dvigniti podpornik in ga postaviti nazaj pod prečko, je zasip prehitel in padajoča prečka ga je prignječila k tlom ob steni, kjer je na četvercah čepeč držal na hrbtu ogromno težo, ki mu jo je deloma pomagala prenašati prelomljena prečka. Osvoboditi pa se ni mogel, ampak je moral mirno gledati, kako se zasip okrog njega vedno bolj dviga in ga vedno bolj zapira.

Rižnar je za hip obstal, kakor okamenel. Od spredaj izza pročelne stene je slišal obupno klicanje Čeprlinovega Ceneta in Žagarja, ki sta se zaganjala kvišku in skušala zdaj tu zdaj tam preplezati visoko bariero zasipa, ki jima je zaprl izhod. Pa komaj sta z muko izvlekla noge iz oklepajoče ju mase in se povzpela do vrha, kjer je pod stropom še ozek trak prostornine nudil rešitev, že se je utrgala v črni višini nova gmota, ki ju je s hruščem pognala nazaj in spet do pasu zasula.

Rižnar je ko brezumen stekel v rov. Čeprlinov Miha in Petrinar Janez sta ravno prihajala s polnimi garami. Na Rižnarjevo kričanje sta jih pustila sredi rova. Miha se je po trebuhu splazil pod nizkim stropom preko njih. Janezu je naročil:

»Hitro teci na sosedne etaže po pomoč!« 

Na izkupu je bilo strašno. Vse je zastiral gost dim. Plin ni dal dihati. Vročina strašna. Tu in tam so se pojavljali po zasipu plavkasti ognjeni jezički.

»Gasiti bi bilo treba!« 

»S čim? Zunaj je še pol sodčka vode. Če bi imeli močno brizgalko.« 

Dremšak je kričal, prignječen ob steno, kakor lisica v – pesti. Od ostalih dveh se je slišalo iz ozadja samo še stokanje.

109

Miha je skočil k izhodu po močan drog.

»Tukajle podstaviva! Mogoče se nama posreči privzdigniti prelomljeno prečko, da bi mogla vsaj Dremšaka potegniti izpod ruševin.« 

Sunila sta drog globoko pod zasip, pod nalomljeno stropno ogrodje, ki je kakor v kleščah držalo Dremšaka, da je jedva še dihal. Privzdigovala sta, a brez posebnega uspeha. Pri vsakem sunku se je vsipalo od zgoraj še več grušča.

»Tako ne bo šlo! Za drog si morava napraviti oporo.« 

Prevrnila sta gare in naslonila drog nanje. Na prosti konec sta se oba z vso težo obesila. Pod zasipom se je vidno zmezilo. Zaklicala sta Dremšaku:

»Je kaj popustilo? Poskušaj izlesti!« 

Tedaj pa se je drog nenadoma prelomil nad garami, padla sta po tleh in privzdignjen zasip se je spet zrušil, pri tem pa so se vsule izpod stropa še večje mase grušča, ki so nesrečnega Dremšaka popolnoma pokopale pod seboj.

Pritekel je Petrinov s štirimi tovariši iz soseščine. V svoji razburjenosti so bili drug drugemu napoti, vsak je skušal prekričati tovariša, vsak je vedel za najbolji nasvet, ki pa je bil izpodbijan z drugim, še boljšim. Končno si je Čeprlinov Miha priboril avtoriteto, da so ga poslušali:

»S prerekanjem ne bomo pomagali zasutim tovarišem. Tu je vsak trenutek dragocen! Zapovedujem kot načelnik te tovarišije! Treba je hitro odkopavati, obenem pa zapreti strop, da se ne bo dalje rušilo.« 

Zapovedal je enemu izmed novodošlih:

»Pojdi hitro k sosedom in povej, kaj se je zgodilo! Vsi naj pridejo! Naj prinesejo s seboj vse orodje, kar ga imajo! Privlečejo naj podpornikov in lesa, kar ga je v bližini. Enega pa pošlji, naj poišče paznika in naj teče pod glavni šaht, da alarmira upravo!« 

Ostali so se s samozatajevanjem vrgli na delo. Privlekli so desk in krajcev, kolikor so jih mogli zbrati po bližnjih rovih. Na nezasutem delu izkopa so postavili vrsto podpornikov. Nanje so položili močno prečko. Poskušali so potem najdaljše deske, ki bi segla od novega oporišča do škarpe ob zadnji steni, da bi tako zajezili zasip, ki je še vedno padal iz globoko izdolbenega stropa, ki se mu ni videlo do vrha. Večina desk in drogov je bila prekratka. Tekli so iskati novih, drugi so pa skušali prekratke z zbijanjem podaljšati.

Več rok se je vrglo na odkopavanje, ki pa ni imelo nobenega uspeha. Če so odgrebli za motiko grušča, se ga je v izpraznjen prostor vsipalo od zgoraj dvakrat toliko.

Skušali so hrabriti zasute tovariše:

»Zdržite še nekaj časa, kmalu boste rešeni! Halo! Ali slišite!« 

Odgovarjalo je iz ozadja komaj slišno zamolklo ječanje.

Cene in Žager sta bila do pazduh zasuta v tleči masi in vsi njuni napori, da bi se izvila iz strašnega objema, so bili zaman. Prizadevala sta si še z rokama, da bi se kakorkoli izkopala, a njune roke niso našle trdne opore, kamor bi se mogle prijeti, da bi potegnila svoja telesa iz vroče gmote. Da sta se le zmezila, se je zlil proti njima nov val črne, vroče in kadeče se sipe. Nad glavama se je odpiral visok in grozeč prazen prostor, ki je skrival v sebi tisoč smrti. Nahajala sta se v popolni temi. Kje so jima ostale svetilke, nista vedela in ju tudi ni več zanimalo. Vse njuno bistvo je bilo prevzeto strašnega občutka, da se pečeta pri žvih telesih. Hlače so jima že povsem stlele, za golenice se jima je vsipal živ ogenj. Izgubljala sta že zavest.

Mladi Demšar je medtem v svoji strašni pasti delal obračun z življenjem. Dokler je med steno in zlomljenim brunom, ki ga je stiskalo in mu ni dalo ganiti se, bilo še košček odprtine, skozi katero je dobival še vsaj malo zraka in je mogel še razločno slišati razgovor svojih tovarišev in je tu in tam mogel še celo videti motni odblesk kake svetilke, je še vedno trdno upal, da je vse to le epizoda, kakršnih je polno rudarjevo življenje in iz katere se bo mogel brez večjih posledic izmotati. Saj enkrat ga je že bilo zasulo: prejšnje leto doli na drugem horicontu, ko so razstreljevali. Mina je samo gluho eksplodirala, a ni prav nič vrgla, zato so hoteli poleg prejšnje zavrtati drugo. Tedaj pa se je odkrušila cela stena, ki jo je bila prva mina vsekakor zrahljala in je zgrmela v prostor.

110

Tovariš, ki je stojé nabijal, je še pravočasno odskočil, on pa je čepel, držeč sveder in ni uspel uteči. Zasulo ga je. Dobil je tudi precejšen udarec po glavi in je moral cel teden z obvezano glavo hoditi v jamo. A takrat so ga hitro odkopali, čez četrt ure je bil že zopet prost. Vsul se je bil samo čist, hladen premog. Tudi zrak je bil tam čist, in je že pod zasipom mogel dihati, tukaj pa še na prostem ne moreš.

A čimbolj so si njegovi tovariši prizadevali, da ga osvobodé, tembolj se je ta možnost zmanjševala. Njihovo dreganje je sprožilo vedno nove plasti od stropa, zasip je bil vedno večji. Mala odprtina, skozi katero je dihalo v Dremšaka še malo življenja, se je vedno bolj krčila, dokler se ni nazadnje popolnoma zaprla. Fanta se je polastil strah. Začel je kričati, kolikor so mu še dopuščale sile, a njegovega kričanja tovariši niso več slišali. Tudi on jih ni več slišal. Zdelo se mu je, kakor da se vedno globlje in globlje pogreza v drobno, vročo sipo, ki mu je že objela vrat, ki se mu je v debelem curku vsipala na glavo in mu jo ovijala. Sedaj že ni več mogel ganiti z rokama, gosta gmota mu jih je objela in prižela k telesu. Začutil je strašne bolečine, kakor da se potaplja v živo žerjavico. Skušal je ganiti s prsti; pri tem je začutil, da mu je koža odstopila in se pri vsakem naporu gibanja trga od mesa. Dvigal je glavo, da bi jo čim dalje mogel obdržati prosto, a tudi ta napor je bil zaman. Sipa mu je že ovila brado, mu zamašila ušesa in mu kakor ognjen napoj silila v usta. Stisnil je usta, zaškrtal z zobmi in pognal sapo skozi nozdrvi, da bi odpihnil sipo, ki mu je silila v nos. A od zgoraj se je neprestano vsipalo, okrog njegove glave je razjedajoča gmota rasla vedno višje, zamašila mu je nos, zaprla oči in ga končno popolnoma objela v svoj smrtni objem. Še enkrat se je njegovo mlado izranjeno in opečeno telo z vso silo sprožilo in pognalo naprej, hoteč se s poslednjo močjo osvoboditi strašnega objema, a premaknilo se je komaj za par milimetrov. Potem pa je brezpomočno upadlo in obležalo, kakor kos opečenega mesa, zavitega v žerjavico. Dremšak je izgubil zavest.

Medtem so prihiteli od vseh strani rudarji na pomoč. Tekali in kričali so vsevprek.

»Strop je treba zapreti, strop!« 

»Ampak s takimle lesom se to ne da!« 

»Ta debla so prekratka. Če jih pa podaljšamo, pa na zbitem kraju ne bodo vzdržala!« 

»Hajdi! Troje jih naj gre takoj gori na prvi horicont in pripeljite najdaljši les, ki je pripravljen za ,mlin'. Žurite se!« 

»Ste že koga poslali ven, da obvesti upravo?« 

»Že.« 

»Kje pa je paznik? Kadar ni potrebno, vedno pride priganjati, sedaj pa ga ni nikjer.« 

Ta opazka je bila v tem slučaju neupravičena, kajti tisti hip se je pojavil paznik Babič, ki je s svojo svetlo acetilenko vsaj nekoliko bolje razsvetlil mračen in zadimljen prostor, po katerem so svetilke ostalih rudarjev begale sem in tja kot medle kresnice.

»No, kaj je? Kako se je zgodilo?« 

Rižnar, kot edina preostala priča, je hitel pripovedovati.

»Kdo je zasut?« 

»Čeprlin Cene, Žagar in Dremšak.«

»Pa s temle mislite, da boste kaj opravili? Ta les je prešibek.« 

»Smo že poslali gori na prvo po šestmeterske.« 

»Dobro! Med tem skušajte zajeziti sipanje tule gori nad mestom, kjer leži Dremšak. Spodaj pa odkopavajte! Brzo!« 

Ni jih bilo treba priganjati. Iz lastnega nagiba so bili vsi z vnemo na poslu. Kadar je treba tovarišu priskočiti na pomoč, rudar ne pomišlja dosti in ne presoja. Ni mu mar lastna varnost, on brez pomisleka tvega življenje za svojega druga. Taka je med njimi nepisana postava. Kdor bi okleval, se izpostavi splošnemu zaničevanju.

111

Paznik je vzel iz žepa beležnico in je nekaj pisal. Potem je iztrgal iz nje popisan list in ga je dal enemu izmed rudarjev.

»Pojdi takoj pod šaht, podajač naj te nemudoma spusti s kletko ven, zunaj pa izroči list nadzorniku dnevnega obrata. Počakaj zunaj, dokler ne bo organizirana reševalna akcija in jo pripelji noter.« 

Rudar je tekel.

»Naročil sem, da spravijo v akcijo jamsko vodovodno napravo. Znositi bodo morali skupaj vse razpoložljive gumijaste cevi, da bodo segle od parne sesalke pod šahtom do tu sem.« 

»Da, če bi se na to že prej mislilo, bi se to ne zgodilo,« je očitajoče pripomnil Čeprlinov Miha, ki se mu je glas tresel, kakor da mu gre na jok. Misel na ubogega brata Ceneta, ki se je pekel v žerjavici, mu je trgala srce.

»Brez izdatnega gašenja se res ne bo dalo nič opraviti. Če bi bil ta materijal dobro premočen, bi se tudi tako ne sipal.« 

»Na to smo mi že davno opozarjali. Storilo se pa ni nič, ker se je upravi zdelo škoda stroškov za varnost.« 

»Kar je, je, sedaj ne koristi nič več, prerekati se. Troje tovarišev je zasutih.« 

Izkop je bil zasut do polovice, a še vedno se je nenehoma sipalo iz črne, izdoblene višine. Ogromni zasip se je vedno bolj razlezal in zavzemal vedno več prostora. Gare, ki so ležale prvrnjene sredi prostora, so morali umakniti, drugače bi jih že davno zasipalo. Pri vrhu ni bilo več praznega prostorčka, da bi se moglo preko zasipa v ozadje. Zasip in strop je bil spojen v enotno gmoto, ki bi jo bilo treba šele z veliko silo in z naporom predreti, da bi se moglo zavreti nadaljno sipanje.

Tisti, ki so se odpravili na vrh, na prvo galerijo po najdaljša bruna, ki so jih mogli dobiti, so se končno vrnili, že vsi utrujeni po napornem delu. Že navaden les je velika muka spravljati po ozkih krivuljastih hodnikih in ga potiskati skozi ozke jaške, tembolj še ta močna, šest do osem metrov dolga debla. Ampak do tu sem je še nekako šlo; tu in tam so morali kak oster vogal obtesati, tu in tam kak podpornik odstraniti, ker je bil napoti. Najbolj kočljivo je pa bilo vprašanje, kako sedaj ta les spraviti iz rova na izkop, ker je dohod tvoril oster pravokotni zavoj. Posameznih kosov lesa ni kazalo skrajševati, ker bi jim potem nič ne koristil. Morali so celega spraviti na izkop. Skušali so na vse načine, pri tleh, pod stropom, na rokah in s pomočjo gar, pa ni in ni šlo. Komaj da so mogli deblo poriniti za kake tri metre v izkop, že se je zadelo ob steno in niti za en centimeter ga niso mogli več izbalancirati naprej.

Čeperlinov Miha se je od silnega napora tresel po vsem životu, sunkovito dihanje skozi namočen robec, prevezan preko ust, mu je razganjalo pljuča kakor kovaški meh, pot, ki se mu je zlival po čelu in jedek dim, ki je napolnjeval prostor, se mu je zajedal v oči, da je komaj razločeval predmete okrog sebe. A misel na nesrečnega brata, ki mu je kljubovala v možganih in mu krčila srce, mu je dajala nadčloveških moči.

O, da bi ne bilo prepozno ... je venomer kričalo v njegovi notranjosti.

»Ne gre. Zastonj se trudite. Treba bo tale vogal izravnati. Zavoj je preoster,« je odločil paznik.

112

Pograbili so sekire in kopače. Ravno na vogalu je stal debel, močan podpornik, ki je nosil na svojem temenu večji del križnega ogrodja nad prehodom iz rova na izkop. In ravno ta podpornik jim je bil najbolj napoti. Če se ga odstrani in se vogal nekoliko obteše, bo mogoče dolga bruna potegniti mimo.

Ob straneh so postavili zasilne podpornike, da ne bi, ko se odstrani glavna opora, cel strop zgrmel na tla. Začeli so rušiti. Močno deblo se je pod silnim pritiskom zarilo globoko v tla, zato ga spodaj ni bilo mogoče izpodbiti. Tudi pri vrhu ga ni bilo mogoče premakniti s koli, ker je pretrdno stal. Ni kazalo drugega, kakor da se ga v sredini preseka. Miha in Janez sta se postavila vsak na eno stran in sta z ostrimi sekirami izmenoma mahala po odpornem deblu, da so iveri odskakovale na vse strani. Rižnar in Klančnik iz sosednje tovaršije sta pa zataknila med podpornik in steno močne kole in sta čakala, kdaj bo toliko omajan, da ga bosta z mikastenjem lahko podrla. Ostali so stali ali sedeli v rovu in čakali na rezultat in prisluškovali, če se ne bliža mogoče ona skupina, ki ima nalogo napeljati vodne cevi izpod šahta.

Deblo je bilo presekano do polovice debeline. Čeperlinov Miha je velel:

»Poskusite potresti!« 

Onadva sta mikastila s koli. Ni se še hotelo premakniti. Miha in Janez sta še enkrat pljunila v dlani. Komaj pa sta še parkrat zamahnila, se je zaslišal tresk, oglušujoč ropot pomešan s človeškimi kriki in v hipu je bilo pozorišče izpremenjeno v ogromen kup kamenja, sipe in žlindre, iz katerega so tu in tam moleli nalomljeni konci lesa in tresk.

Oni v rovu so strahu onemeli. Tisti, ki so stali blažje izkopu in opazovali četvorico pri delu, so preplašeni odskočili in pustili svoje svetilke, kjer so bile obešene. K sreči še pravočasno, že naslednji trenutek, se je tudi nad tistim prostorom vdrl strop.

»Kristus! Kaj pa je to?!« se je izvijalo iz onemelih ust.

»Vsi štirje so notri ostali!« 

Postaven rudar je kot brezumen strmel v zadimljen rov in tiho šepetal molitev k sveti Barbari.

Paznik Babič se je prvi znašel.

»Krampe in lopate! Hajd!« In še sam je pograbil za orodje in tekel nazaj.

»Samo tri svetilke še imamo.« 

»Dve sem, s tretjo pa pojdi javit!« 

Niso še uspeli napraviti prvih zamahov, ko je v opažih zopet nevarno zahreščalo, da so takoj spet zbežali. Za njimi se je pa po rovu kar zapovrstjo podiralo tramovje, se lomilo, treskalo in se rušilo, kakor da se hoče podzemno božanstvo maščevati za vse skrunitve, ki so mu jih prizadejali.

Iz glavnega rova so rudarji brezpomočno opazovali vse to razdejanje.

»Konec! Živih ne bomo več videli!« 

»Zasulo je nad deset metrov rova. Treba bo najmanj tri dni vztrajnega dela, da pridemo do izkopa.« 

»Bil bi čudež, če bi našli še koga živega.« 

»Če bi bil to navaden zasip, bi se še moglo upati. Tukaj pa, tudi, če bi ostal nepoškodovan v kaki luknji, se moraš zadušiti in speči.« 

Ves rov se je napolnil z gostim prahom, ki ga je povzročil zasip. S preostalima dvema svetilkama so odtavali do najbližnjega jaška, držeč se drug za drugega. Tu so zlezli po lestvi navzgor, globoko vdahnili svežega zraka in napol mrtvi popadali po tleh.

»Ves les, ki smo si ga pripravili, nam je zasulo.« 

»Sedaj ne moremo ničesar več storiti. Čez pol ure pride že jutranja zmena. Jaz grem, da javim in pripravim vse potrebno,« je rekel paznik in odšel. Ostali pa izmučeni, opotekajočih se nog in z boljo v srcih kmalu za njim.

113

Zunaj se je kljub zgodnji uri vest o strašni nesreči z bliskovito naglico razširila po vsej koloniji, dasi nihče ni še vedel, kaj se je prav za prav zgodilo. Razširjale so se fantastične stvari, ki so katastrofo čezmerno povečavale. Govorilo se je že, da celo D-polje gori in da je vsa njegova posadka zapisana smrti. Drugi so zopet govorili o eksplozivnih plinih, ki so polovico rudnika uničili.

Žene in svojci rudarjev, ki so se nahajali na nočni zmeni, so se zbrali pred šahtom in nestrpno pričakovali izmenjave moštva. Ženske so, samo napol oblečene, čakale z otroci v naročjih in spraševale druga drugo, kaj se je zgodilo, navalile so z vprašanji na nadzornika dnevnega obrata in silile v podajača pri šahtu, ki jih je odganjal, češ, da sam nič ne ve.

»Prosim, pojdite proč od tukaj, vidite, da ste napoti. Tiri morajo biti prosti!«

Prvo skupino rudarjev, ki se je pojavila iz šahta, je občinstvo v krogu obstopilo in zahtevalo pojasnil. Rudarji so se čudili, ker o vsej stvari niso nič vedeli. Bili so z Marijinega polja, kjer so popravljali nek star rov. Samo eden izmed njih, ki je bil med šihtom šel na drugi horicont po vodo, je slišal, da se je na D-polju pripetil »ferbruh«, zasip.

Ljudje so si nekoliko oddahnili, a razšli se niso. Vsaka nova skupina, ki se je pripeljala iz jame, je bila obsipana s kopico vprašanj. Zaznalo se je, da je katastrofa zahtevala žrtev. Koliko? Enega? Dva? Več? In že se je govorilo o tridesetih mrtvih? Razburjenje je zopet naraščalo. Ženske so pričele jokati in glasno tožiti. Tu in tam se je slišal kak grozeč vzklik.

Pozornost je vzbudila posebna odprava moštva, ki se je napotila k šahtu, opremljena z novimi plinskimi maskami in impregniranimi plašči, ki so jim jih ravnokar dali iz skladišč. Pred šahtom so čakali na podajanje vagončki, naloženi z različnimi inštrumenti, vetrenjačami in velikimi kolači gumijastih cevi.

»Kam gre ta materijal?« 

»Na D-polje.« 

»Torej se je tam zgodila nesreča?« 

»Menda že!« 

»Je kdo mrtev?« 

»Ne vem,« je odgovarjal podajač.

»Sedaj imajo teh stvari dosti, prej pa jih niso dali, da bi se nezgoda preprečila.« 

»Stane denarja: bi se znalo kaj pokvariti. V skladišču je varno spravljeno,« je ironično pristavil podajač.

»Seveda, njim je več vreden takle plašč, kakor življenje rudarja.« 

Med navzočimi je bila tudi mlada Žagarjeva žena z enoletnim detetom v naročju. Ko je slišala o D-polju, je vrisnila vsa zaprepaščena:

»Ciril! Moj Ciril! Ga je kdo videl? Pravil mi je, da bo delal na D-polju. Na tistem vročem izkopu. Še ni nikogar z D-polja?! O-o!« 

Žene so jo tolažile. Tedaj se je razneslo od ust do ust:

»D-polje je izstopilo!« 

»Kaj pravijo?!« 

»Kdo je zasut?!« 

Žagarjeva je kričala: »Ciril! Ciril! Je prišel Ciril?!« 

»Kje je Petrinov?!« 

»Kaj je z Dremšakom?!« 

Prišleci so v zadregi povešali oči, kakor bi se čutili krivim. Zdelo se jim je, da so oni odgovorni za usodo svojih nesrečnih tovarišev in za bôl njihovih svojcev. Jecljaje so skušali zmanjšati in omiliti pomen katastrofe. To se jim je slabo posrečilo. Ljudje so zaslutili najhujše. Obupani so silili v rudarje:

»Kar povejte!« 

»Mrtvi?!« 

»Koliko?!« 

»Kateri?!« 

»Če so mrtvi, ne vemo. Zasipani so. V živi žrjavici. Pred tremi dnevi jih ne bodo mogli odkopati.« 

Rudarje z D-polja so v izklicni dvorani zaslišali. Tudi paznik Babič je bil navzoč. Ugotoviti je bilo treba, kdo je med ponesrečenimi. Cela Čeprlinova tovarišija je manjkala. Šest mož. Čeprlin Miha, njegov brat Cene, Petrinov Janez, Dremšak, Žagar in Rižnar.

114

»Zasutih pa pravite, da je sedem. Kdo je sedmi?« 

Rudarji so se spogledali. Nihče se ni mogel spomniti. Šli so po seznamu vse tovarišije, ki so to noč delale na D-polju. Pred vrati so čakali ostali rudarji. Nikomur se ni mudilo domov.

Inženjer je izkliceval imena. Večina je bila navzoča. Ostale so tovariši opravičili. Pripeljali so se skupno z njimi na dan, pa so že odšli. Manjkal je Klančnik.

Kje je Klančnik?« 

Vse tiho.

»Kdo ga je zadnji videl?« 

Tedaj se je spomnil eden izmed navzočih.

»Pomagal je podirati podpornik, ko se je zrušilo. Ostal je notri!« 

Sedaj so vedeli za vseh sedem.

Petrinova žena, v mali koči ob cesti, ki vodi skozi Brnco proti Dolu, je zgodaj vstala, a njen triletni fantek je bil že tudi zbujen. Kakor vedno, so bile tudi tokrat njegove prve besede:

»Mama, lačen!« 

Dala mu je skorjo kruha, ki jo je nekaj časa žulil, potem pa je še enkrat zaspal. Dojenče v zibelki je pa še mirno spalo in se zdaj pa zdaj nasmehnilo v čudovitih sanjah.

Tiho se je v copatah izmuznila ven v kuhinjo, kjer si je popravila lase in si privezala ruto, vzela je škaf in odšla k studencu po vodo. Potem je zanetila v štedilniku ogenj in postavila nanj dva lončka z vodo. Enega za kavo, enega za koruzne žgance.

Janez pride kmalu po štesti uri z nočne in mora biti zajtrk do takrat pripravljen. Postavila je na štedilnik še velik pločevinast lonec z vodo, da bo imel toplo za umivanje. Potem je začela zbirati umazano perilo, da ga namoči. Pri tem je skrbno pregledala vsak kos, ni li kje raztrgan in bi ga bilo treba zašiti.

Ob šestih je voda že vrela. Zasula je žgance in zmlela kavo. Fantek se je v izbi zopet oglasil:

»Mama, lulat!« 

Peljala ga je ven v sami srajčki. Hotela je, da se čimprej sam navadi, kaj ima storiti v takem slučaju. Pri tem se je zbudilo dete v zibelki in pričelo vekati. Pokleknila je k zibeljki in mu je dala prsi. Ko se je napilo, je spet zaspalo.

Oblačila je fantka in ga pri tem učila moliti Oče naš:

»Daj nam danes ...« 

»Danes ...« je jecljal zanjo.

»Naš vsakdanji kruh ...«

»Kluh ...« 

Zajtrk je bil gotov, a Janeza še ni bilo. Pogledala je že parkrat doli po cesti. Žgance je pokrila, da se prehitro ne ohladé.

Prišla je soseda iz vasi.

»Ne bi mi mogla danes priti pomagat korenje okopavati? Veš, kar sram me je. Povsod so ga že okopali, le pri nas še ne. Ti bom dala mleka in par jajc.« 

»Prav rada, ampak predpoldne mi ne bo mogoče. Sem perilo namočila in Janez ima tudi rad o pravem času kosilo.« 

»Pa popoldne?« 

»Popoldne pa že.« 

»No le pridi. Se koj pozna, če je dvoje rok več.« 

»Si že videla koga se vračati iz šihta?« 

»Ne, še nikogar.« 

»Čudno. Sedaj bi moral že davno biti doma. Saj bo kmalu sedem ura.« 

»Pa res. Joj, meni se tudi mudi!« 

Ko pa je stopila na cesto, še je soseda zopet obrnila.

»Glej, trije že gredo. Tvojega še ni zraven.« 

Nekaj je zadržalo ženski, da sta obe obstali na pragu in počakali rudarje. Tako čudni so bili videti. Nič tistega živahnega razgovora med njimi kakor običajno. Šli so tiho, težkih korakov, kakor da nosijo veliko nevidno pezo na svojih hrbtih.

»Kje pa je Janez?« je vprašala Petrinka.

Možje so obstali in se v zadregi spogledali.

115

»Kaj je z Janezom?« je še enkrat vprašala in zla slutnja jo je pograbila za srce. Iz kuhinje je pristopical fantek in se oprijel materinega krila. Zvedavo je upiral svoja očesca v črne može, ki se jih ni nič bal, saj je bil njegov oče tudi tak in je vpraševal mater:

»Ata? Plišu ata?« 

»Janeza še ne bo,« je odgovoril prvi.

»Zakaj ne? Ali je moral ostati na dvojnem šihtu?« 

Že je mislil pritrditi, da, tedaj pa ga je njegov mlajši tovariš prehitel in izbleknil kar naravnost:

»Zasulo ga je ...« 

Pobledela je ko zid in se trdo oprijela podbojev, da ni padla.

»Jezus ...!« 

Potem pa so ji povedali vse. Tolažili so jo, da še ni vse zgubljeno, da so reševalna dela v polnem teku.

Ko je prenesla prvi udarec, se je zopet zravnala.

»Saj to ne more biti res! ne sme biti!« 

Možje so si dovolili kruto šalo. Najbrž je zadržan. Sama se hoče prepričati.

Privezala si je predpasnik, poprosila sosedo da vzame fantka seboj, svojo hčer pa naj pošlje, da pazi na otroka v zibeli, sama pa je kakor brezumna tekla na rudnik.

Rudarji so s sočutjem zrli za njo in težkih korakov odšli dalje. Eden izmed njih si je nadel tudi težko nalogo, da obvesti o nesreči še Čeprlinovo ženo na Kovku.

Med potjo je pritekla Petrinovi nasproti njena svakinja z rudnika.

»Greš na rudnik? Ali že veš?!« 

»Je res, kar so mi povedali?« 

Nič ni odgovorila, posilil jo je jok in tarnala je za bratom.

»Tekla sem, da te prva pripravim na to. Pa so me prehiteli. Tvoja uboga otroka –.« 

Ihteč sta se obe vrnili na rudnik.

Na nizkem bregu nad šahtom so ves dan postajale in čepele skupine zaskrbljenih in razburjenih ljudi, ki so čakali novih vesti iz podzemlja. Svojce zasutih tovarišev so rudarji skušali tolažiti in jim vliti novega upanja.

»Če je kdo zasut, še s tem ni rečeno, da je že propadel. V Trbovljah je predlanskim tri zasulo, pa so čez dva dni vse tri dobili ven žive. Dva še danes živita.« 

»Da, ampak tisto je bil pa mrzel zasip, v rovu, ki so ga lahko z dveh strani odstranjevali,« je ugovarjal drugi.

Žagarjeva žena danes ni kuhala kosila. Čepela je ves dopoldne nasproti šahtu, na kupu desk, z dojenčkom v naročju in je topo strmela v črno zevajoče žrelo podzemlja, ki ji je požrlo moža. Stiskala je otroka v sebi, kot edino, kar ji je ostalo od njega, kakor da se boji, da bi ji še tega ne vzeli. Le če jo je kdo ogovoril, se je zavedla in je začela ihteti.

Prišli so fantje iz »puršenhovca« in so žalostni postajali tam okrog. Danes niso imeli seboj neizogibne harmonike. Žal jim je bilo tovariša Rižnerja, ki je stanoval z njimi. Bil je tako vesel fant, vedno razpoložen za šalo.

Prišla je tudi Dremšakova nevesta, Cilka, brž ko so ji povedali o nesreči. Vstala je zgodaj in se spravila k šivanju. Bila je z njim že dvakrat oklicana. Prihodnji pondeljek bi imela biti poroka. Vse dni je presedela pri šivalnem stroju in si šivala opremo: rjuhe, blazine, prtiče in srajce in si je veselo prepevala. Tudi stanovanje sta že imela najeto. Ob prostem času ga je Dremšak sam osnažil, pobelil in čedno poslikal. Vstala je zgodaj in sedla k delu, da bi je on, ko se bo s šihta mimogrede oglasil pri njej, ne našel še v postelji. Mesto njega je pa vsa zasopljena pritekla soseda.

116

»Sedem jih je nocoj zasulo. Tvoj je med njimi ...!« 

Vse ji je padlo iz rok. Tekla je k šahtu. Ne, ni bila šala. Tu je bila množica razburjenih ljudi. Poizvedovala je tu, izpraševala tam in vedno bolj se je zgoščala krog nje gotovost, da je vse izgubljeno, tudi njeno mlado življenje uničeno. Čez nekaj časa se je težkih korakov vrnila proti barakam. Porušen je bil njen svet. Doma je zarila svoj obraz v belo platno, ki je čakalo njene igle in ga je močila s svojimi solzami. S svojimi rokami je otipala med platnom ostre škarje in za hip jo je prešinila misel:

Prerezala si bom žile ...

Mogoče pa še ni vse izgubljeno? Mogoče ga pa še spravijo na dan? Pohabljenca, opečenega, ubožca za vse življenje? Ne! Hočem biti njegova. Služiti mu hočem, dokler bo pomoči potreboval. Zvesto do smrti. Sedaj tembolj.

Prišla je Petrinka s svakinjo in silila v šaht, da so jo morali s silo odstraniti, sicer bi bila skočila v globino. Desetkrat so ji morali ponavljati, kaj in kako se je zgodilo in venomer tolažiti, da najbrž ne bo tako hudo. A njih tolažba ni bila prepričevalna:

Tekom dopoldneva so prihiteli iz Kovka, iz Dola in iz mičnega vsi Čeprlinovi: ženi Mihe in Ceneta, njiju ostali trije bratje, vsi rudarji, njihova stara mati in več njihovih sosedov. Ponavljali so se obupni prizori.

Krog enajstih je prišel iz jame ravnatelj Leiler s štabom svojih inženjerjev. Množica se je zgrnila proti njim in jih obsipala s vprašanji. Ravnatelj se ni zmenil za ljudi, šel je ošabno mimo. Eden izmed inženjerjev je ukazoval, naj se razidejo.

»Česa čakate? S čakanjem ne boste ničesar pospešili. Kadar jih odkopljejo, jih boste že videli.« 

Gospodje so odšli, ne da bi se še ozrli na desno ali levo. Iz množice so se slišali ogorčeni vzkliki. Od nekod je priletel kamen in padel ravnatelju pred noge. Vrgel ga je najbrž kak paglavec.

»Verfluchte Bande!« je zarentačil ravnatelj in se jadrno umaknil v upravno poslopje.

Nejasno besedilo. Trpinovi so zvedeli za katastrofo že zgodaj zjutraj. Vest je prinesel rudar, sosed, ki je stanoval v isti hiši, druga vrata na istem hodniku, ko se je vrnil z nočne zamene. Vsa hiša je bila takoj pokoncu. Zbujali so drug drugega in se začeli opravljati. Ni bilo ene družine, ki ne bi imela na nočni zameni kakega znanca, prijatelja ali sorodnika. Kdo je med ponesrečenimi, še nihče ni prav vedel. Tekli so kar brez zajtrka proti šahtu, da bi kaj natančnejšega zvedeli. Med prvimi je bil Janez in France. Slednjemu je bilo tako čudno pri srcu, kakor da je dobilo njegovo življenje prvi veliki sunek, kakor da se je zamajalo pod njegovimi nogami in se je njegova življenjska zgradba, ki jo je menil že tako trdno in dokončano, v temeljih zamajala in grozila se porušiti. Hitel je v neki preplašeni radovednosti.

Medtem pa Janez, kot utrjen rudar, ni niti za trenutek izgubil hladne razsodnosti. Zavedal se je dolžnosti, da mora v težkih trenutkih tovariš pomagati tovarišu in se je na to že pripravil. Oblekel se je v delovno obleko, da bo, če bo treba kje kaj prijeti, takoj naredil.

Njegova pripravljenost je bila odveč, njegove pomoči ni nihče zahteval. Še v bližino šahta jih niso pustili. Na ogrožen kraj so pustili samo za reševalna dela določeno moštvo z jutranje zamene.

117

Postajali so krog šahta, živahno razpravljali o izrednem in žalostnem dogodku, vsevprek kritizirali in tolažili prizadete. Umaknili so se šele, ko so jih razgnali žandarji. Janez in France sta se po ovinku vrnila domov. Kmalu je bil čas kosila in ob poldveh sta morala na šiht.

Ta dan se je France s posebnimi občutki spuščal v jamo. Bilo mu je kakor tisti prvi dan, ko je prvič stopil v podzemlje. Vsega se je plašil in vsepovsod je videl nevarnost. Spešil je, da bi ne zaostajal za drugimi. Samega je bilo skoraj strah. Skoraj da se mimogrede ni upal ozreti v star zapuščen rov. Menil je tam uzreti strahotno prikazen. Smrt v beli halji, s praznimi očesnimi jamicami in s koščenimi prsti, ki bi se znali iztegniti po njem. Zdrznil se je pri vsakem šumu. To občutje je še povečavalo umerjeno in svečano pogovarjanje njegovih tovarišev. Danes jim ni bilo za šale in dovtipe. Pogovarjali so se kakor se pogovarjajo na kmetih, kadar bedé vso noč pri mrliču. Kurent je pripovedal o raznih rudniških katastrofah, ki jih je sam doživel v Nemčiji, ali že tudi tukaj v Hrastniku, ali ki je o njih čital v časopisih.

»Kaj čemo, kdor se odloči za rudarski stan, mora s tem računati, naj napravi že poprej oporoko. Tudi vojak, ki gre v vojsko, mora biti že spočetka pripravljen, da ga bo zadela krogla.« 

Janez je ugovarjal:

»Že res, vendar če bi se strogo držali predpisov, bi lahko zmanjšali nesreče na najmanjšo mero.« 

»Da, ali potem bi pa tudi tona premoga stala najmanj še enkrat toliko ko danes. Nakopali bi ga polovico manj. To je kakor na železnici; če bi se železničarji strogo držali svojih predpisov, črko za črko, bi komaj dnevno dva ali trije vlaki vozili po južni železnici. To so vedeli tudi italijanski železničarji in so nekoč izvedli svojevrstno stavko. Ker jim je bila običajna stavka, z opustitvijo dela prepovedana, so dosegli svoje zahteve na drug način. Začeli so se strogo držati svojih prometnih predpisov. Posledica je bila, da so vlaki vozili z velikanskimi zamudami in končno so bile vse postaje zatrpane s čakajočimi vozovi, v katerih se je začelo blago kvariti.

Nič niso mogli železničarjem, vestno so opravljali svojo službo, točno po predpisih, železniške družbe so pa le prisilili, da jim ugodijo. Od takrat se te vrste stavke imenujejo italijanske stavke.« 

»Že res, ali tukaj pri nas se pa uprava malo preveč lahkomiselno igra z življenjem rudarjev. Te žrtve niso bile prav nič potrebne. Tistih par vozičkov premoga bi bili lahko pustili notri, saj so inženirji vedeli, kakšen kraj je tam. Če pa so že na vsak način hoteli, da se izkoplje, naj bi bolj poskrbeli za varnost. Predvsem bi morali strope podpreti z železnimi palicami in zavarovati s pločevino in pa vodo bi bili morali na vsak način tja napeljati. Tudi za sunek bi lahko napravili z dveh strani.« 

»V tem slučaju tudi jaz to priznavam. To ni bila samo lahkomiselnost, ampak zločinska grabežljivost profitarstva, ki je za par sto goldinarjev zahtevalo sedem človeških življenj.« 

Več rudarjev je iz radovednosti hotelo mimogrede pogledati na osmo, pa jih je paznik, ki je že bil na mestu in ves šiht nadzoroval delo, napodil.

»Kaj hočete tu? Samo napoti bi bili. Bomo že brez vas opravili. Zginite na svoje odkupe!« 

118

Dokler so odstranjevali zasip, tudi ostali odkopi na tem odseku niso mogli delati, ker je izsipalni jašek moral ostati rezerviran za materijal, ki so ga odstranjevali iz zasutega rova. Štirje so nakladali, štirje odvažali, izmenoma po dva in dva. A še ti so se komaj drug drugemu izogibali v ozkem rovu. Da bi hitreje prišli do zasutih, so z južne strani zasunili nov rov. Sedaj ko je bilo prepozno, je bilo vse na mestu: vodovod, ventilacija, lesena in železna podporišča, ščitniki iz azbesta, plinske maske, negorljivi plašči in celo bombe s kisikom. Komisija od rudarskega glavarstva, ki je prispela naslednji dan na lice mesta, je ugotovila, da so varnostne naprave v najlepšem redu, da uprave pri nesreči ne zadene nobena krivda, da je kriv edinole slučaj in pa nemarna nepazljivost rudarjev samih. Ko si je nek rudar drznil pripomniti, da vseh teh priprav prej ni bilo, ga je eden gospodov nejasno besedilo.

»Zakaj pa ne? Zakaj pa so sedaj tu? Nejasno besedilo.«

»Večkrat smo na to opozarjali ...« 

»Paperlapap! Saj vas poznam.«

Nejasno besedilo.

Šele tretji dan proti večeru, so se dokopali do mesta, kjer je rov zavil na odkop in kjer bi morala ležati četvorica zasutih. Oprezno so odstranjevali kamen za kamnom, z rokami so odgrebali grušč in sipo in izdirali kose počrnelega in opaljenega lesa.

Eden izmed rudarjev je ravnokar potegnil za nek črn predmet in ga je skušal izdreti iz kupa. Menil je, da je kaka stara, preperela prečka, ki še ni uspela popolnoma stleti v tem vročem kupu. Ko pa je tisti kolec mikastil sem in tja, je v nemalo začudenje ugotovil, da je to samo del večjega predmeta, ki leži še pod gruščem. Hitro so se vsi lotili odkopavanja na tistem mestu in čez nekaj minut so odkrili temno, sključeno gmoto, ki se je po svojih oblikah izkazala kot napol zgorelo človeško truplo. Roke so mu izgorele do zapestij, koža in vrhnje meso se je spremenilo v krhko oglje, ki se je drobilo in odpadalo, čim se ga je kaj dotaknilo. Noge so tičale še v škornjih, ki pa so tudi bili čisto scvrti. Notranjost trupla se je pa še čutila mehka in prožna, ker proces izgorevanja še ni proniknil daleč v notranjost.

Zadišalo je močno po pečenem mesu. Ta duh se sicer ni dosti razlikoval od duha kakršnegakoli živalskega mesa, ki pride v neposredno dotiko z ognjem, vendar so ga rudarji komaj prenašali. Nekaterim je postalo slabo in so se morali za nekaj časa odstraniti. Najbrž zato, ker tu ni bilo govora o pravi žerjavici, temveč o nekem zaprtem tihem tlenju, ki še bolj razvija neprijetne pline.

Truplo so pustili ležati ob steni, kakor so ga našli, krog njega so pa napravili venec iz vročih kamnov in mu obesili svetilko h glavi. Potem so neumorno kopali naprej.

Še tekom tiste zmene so odkopali vse štiri, ki jih je bilo na dotičnem križišču zasulo. Vsi so se nahajali nedaleč drug od drugega, ob vogalu, ki so ga takrat izpodbijali. Eden je bil popolnoma sključen v dve gubi, glavo je imel med koleni.

119

Ni se dal izravnati, pustili so ga, kakor je bil. Eden je pa stal pokoncu, pritisnjen ob steno, za katero se je bil v usodnem trenutku najbrž oprijel in ga je tako zasulo. Odkopali so ga in podprli tisti črni, ožgani štor s koli, da se ni prevrnil. Hoteli so pustiti trupla tako, kakor so jih našli, da jih vidi komisija.

Napredovali so počasi, delo je bilo težavno. Sproti so si morali utrjevati strop. Mesto lesenih prečk so potegnili pod strop stare železne tračnice, preko njih pa so potegnili pločevino. Leseni opaži ne bi dolgo vzdržali. Močni leseni podporniki, ki so nosili železno stropno ogrodje, so bili s posebno snovjo impregnirani, da jim ogenj ni mogel škodovati.

Čez dva dni so izpraznili že večino zasutega izkopa. Oprezno so se bližali ostenju, kjer bi morali najti ostale tri žrtve. Ob steni, kjer je zasulo nesrečnega Dramšeka, so med skrbnim razkopavanjem našli nekaj večjih ožganih kosti in očrnelo lobanjo. To je bilo vse, kar je ostalo od mladega, veselega in prijaznega fanta. Vendar pa nihče ni vedel, čegave so te kosti, ker so tisti, ki so se v trenutku, ko se je zrušil prvi zasip, ostali na izkopu vsi mrtvi.

Medtem je tudi ostala partija, ki je kopala nov rov z južne strani, prodrla do kraja. To se je takoj blagodejno občutilo; kakor svinec težak in s strupenimi plini nasičen zrak v prostoru, ki ga tudi vetrenjače niso mogle razgibati in osvežiti, se je takoj začel čistiti. Dihanje je postalo znosnejše. Čutila se je zračna cirkulacija. Proces tlenja se je pospešil, tu in tam so se pojavili na kupih preostale sipe grebeni žive žerjavice, iz katerih je zdaj pa zdaj vzhlipnil plavkast ognjen zubeljček, vročina je tu in tam postala še hujša, a možje so vendar občutili veliko olajšanje.

Ostala je še zadnja, visoka bariera tlečega zasipa, ki ga je bilo treba odstraniti. Spravili so se nad njo z združenimi močmi, z obeh strani. Ker je radi novega prepiha pričela nevarno žareti, so od obeh strani naravnali nanjo iz cevi močne curke vode. Zašumelo je in zacvrčalo in prostor se je napolnil z gosto vročo paro, da so za nekaj časa morali vsi zbežati. Ko se je zrak izčistil, so spet šli na delo. Vrh kupa je tvorilo kadeče se blato, v notranjosti je pa še dalje tlelo, vendar najhuje je bilo premagano.

Skrbno so pregledovali vsako lopato grušča, predno so ga vrgli v voziček, ne bi li kje našli ostankov zadnjih dveh nesrečnih žrtev. Našli niso ničesar. Šele proti koncu, ko je bil že skoro ves zasip odstranjen, so čisto pri tleh našli sežgane podplate škornjev, ki so bili nagosto podkovani z velikimi žeblji. Ti žeblji so se od vročine stopili in se sprijeli in stvorili čudno hrapavo ploščo, kakor kos železne žlindre. Nekoliko vstran so pa izbrskali iz sipe par podkev, kakor jih mnogokrat nosijo rudarji pribite na petah svojih škornjev. Tudi tem se je poznalo, da so bile v ognju, ohranile pa so še svojo obliko.

Ničesar drugega niso našli od obeh rudarjev, ki sta nekdaj nosila ta obuvala. Postala sta prah in pepel, predno so ju položili v zemljo.

Zavili so ostanke ponesrečenih, kolikor so jih našli, v ponjave, te so zložili v vozičke in jih ponoči spravili ven, ko je kolonija spala. Spravili so jih v malo mrtvašnico poleg male rudniške bolnice, ki so jo nato zaklenili, da ni nihče brez vednosti strežnika mogel vanjo.

120

Spravili bi bili lahko vse tisto v dve ali tri krste, vendar je dobil mizar Hofbauer naročilo za sedem normalnih črnih krst. Treba je bilo na nek način goljufati občinstvo, zlasti svojce in jih pustiti v veri, da imajo pred seboj tistega, za katerim žalujejo. Če bi djali ostanke v skupno krsto, bi to povzročilo med občinstvom, in še posebej med svojci, hude duševne konflikte.

Ko so bile krste gotove, so v vsako položili del zoglenelih ostankov, jih zabili in postavili na oder v vrsto. Na vsako krsto so pritrdili ime enega izmed žrtev.

Nihče sicer ni vedel, kateri izmed žrtev pripadajo posamezni preostali deli, bilo pa je tudi vseeno. Vsi skupaj so bili ena družina in ena žrtev. Ni bilo med njimi več nikake razlike. Tudi njih krste so si bile enake: iz pooblanih smrekovih desk, črno pobarvane, vsaka z velikim belim križem na pokrovu.

Ko je bilo vse gotovo, so odprli mrtvašnico občinstvu. Od jutra do večera so čakale množice ožaloščenih ljudi od blizu in daleč na red, da so se mogle od blizu posloviti od mrtvih sotrpinov. Krste so bile kmalu vse zakrite s cvetjem. Prizadeti svojci se kar niso mogli ločiti od njih. Petrinka je vse dopoldne stala ob krsti z imenom njenega moža, z dojenčkom v naročju in topo zrla predse s svojimi prečutimi in zardelimi očmi. Njen fantek jo je venomer cukal za krilo in silil k izhodu in je končno začel jokati. Sočutne žene so mu dale sladkarij, da se je umiril, materi pa so prinesle stol, da je mogla sesti in vzeti še fantka na kolena.

Mlada Žagarca in Dremšakova nevesta sta se obupani vrgli preko krst in glasno ihteli. Bratje obeh Čeprlinov so z materjo nemo stali ob strani in zakopali svojo bol globoko v svojo notranjost. Rižnerja so neprenehoma obiskovali njegovi tovariši, sostanovalci iz »puršenhavza« in so položili na njegovo krsto lep venec iz nageljev z rdečim trakom, ki se je ostro odražal od temnega ozadja.

Medtem pa se je med trboveljskim in dolskim župnikom bil hud boj za trupla ubogih žrtev, ali bolje rečeno, za pogrebne takse. Dva izmed ponesrečencev sta stanovala na levem bregu Bobna, ki je ločil obe župniji in bi morala biti pokopana na trboveljskem pokopališču. Rudarska bratovščina svete Barbare in druge organizacije so pa želele, da bi bilo vseh sedmero pokopanih v skupnem grobu na dolskem pokopališču, kjer so jim hoteli postaviti skupen spomenik. S tem so se strinjali tudi svojci in celo rudniška uprava, ki si je s tem želela prihraniti stroške za dvojni pogreb. Trboveljski župnik pa ni odnehal: »Dva sta moja in spadata tu sem!« 

Šele po dolgem sem in tja, ko mu je delegacija obljubila, da bo dobil plačano takso za pogrebni sprevod prvega reda, je končno pristal, da lahko tudi njegova dva odnesejo na dolsko pokopališče. Poleg tega pa so morali še plačati dvadnevno veliko zvonenje v Trbovljah.

Naslednji dan popoldne se je vršil pogreb. Ljudstva je prišlo iz vse okolice toliko, kolikor ga Hrastnik še nikdar prej in skupaj videl. Začetek sprevoda je bil že doli pri Meketu, ko so krste šele dvignili iz mrtvašnice. Sprevod je krenil iz Hrastnika dokaj pozno zvečer, vendar še pri belem dnevu. Preden pa so prišli na Dol, je bila že trda tema, v kateri je žalostno migljalo sto in sto rudarskih svetilk, da se je videlo, ko da obletava dolgo, temno kačo, ki se je vila po cesti, nepregleden roj splašenih kresnic.

121

Popoldanska zmena ta dan ni šla na delo. Vsi rudarji, od prvega do zadnjega, so se udeležili pogreba. Hrastnik se je ta dan izpraznil: kar je moglo hoditi, je šlo za pogrebom. Prihitele pa so tudi velike množice okoliškega kmečkega ljudstva, ki so ga vezale tesne gospodarske in rodbinske vezi z rudarji.

Prišle so močne rudarske delegacije od sosednjih rudnikov. Iz Zagorja so prišli, iz Trbovelj jih je prišlo več sto, z godbo in praporom na čelu, prišli so iz Brezna in iz Hudejame. Mnogi v tradicionalnih rudarskih krojih, z medenimi gumbi po prsih, s črnoresastimi epoletami na ramenih, z zlatovezenimi kladivci na ovratnikih in z visokimi črnimi kapami, na katerih so se bleščale zlate rozete. Starejši rudarji so se ponašali z usnjatimi opasniki na ledjih, ki so pričali, da njih nosilci niso kaki pomožni delavci ali vozači, temveč izkušeni kopači.

Vse te množice so se uvrstile v nepregledno dolg sprevod, v katerem je prevladovala črnina. Edina svetla točka v sprevodu so bili šolski otroci, ki so se pod vodstvom svojih učiteljev udeležili pogreba, da ga bodo pomnili vse življenje.

Prvi del sprevoda je tvoril civilno oblečeni moški svet, ki je sledil velikemu črnemu križu, potem so šli rudarji, ki so nosili vence, tem so sledile dolge vrste uniformiranih rudarjev, vsi s prižganimi bencinskimi svetiljkami v rokah in s hrastniško godbo na čelu. Sledila je črno ovita zastava hrastniškega društva svete Barbare, za njo pa rudarji iz Ojstrega, s prižganimi, prosto gorečimi svetilkami na olje. Za njimi je šel zbor rudniških paznikov in uradnikov v paradnih krojih, tem pa je sledilo sedmero črnih krst, ki so jih nosili izmenoma po štirje in štirje rudarji. Njim ob straneh so umerjeno stopali baklonosci. Za krstami so se zvrstili žalostni in potrti svojci, sorodniki in prijatelji ponesrečencev, za njimi improviziran pevski zbor fantov iz »puršenhavza«, za temi zastava in godba trboveljčanov, slednjič pa nepregledne množice ženstva.

Dokler se je sprevod pomikal po dolini, sta obe rudniški sireni žalostno tulili.

Pri kapeli na Brnci je čakala množica ljudi. Do tu sem je prišel naproti dolski župnik s kaplanom in mežnarjem in je od tu naprej spremljal pogreb na pokopališče. Pri tej priliki se je pripetil neprijeten dogodek: župnik je zagledal rdečo zastavo, ki so jo prinesli trboveljčani seboj. Na nji sta se videli uvezeni dve sklenjeni roki držeči kladivo, obkroženi s hrastovim vencem in napisom »Glückauf!« Takoj je zahteval, naj se ta rdeča zastava odstrani, sicer ne bo spremljal pogreba.

Rudarji so bili neprijetno osupnjeni in zlasti trboveljčani so se čutili hudo užaljene in so že hoteli s svojo zastavo vred kratkomalo izstopiti. Položaj je rešil zastavonoša, ki je pristopil k župniku in mu je zastavo od blizu pokazal. Bila je rdeča samo na eni strani, na drugi strani je bila pa zelena, s sliko svete Barbare.

Župnik se je pomiril, zahteval pa je, naj nosi zastavo tako, da bo zelena stran zunaj, rdeča pa skrita.

Sprevod je krenil naprej, mnogi pa so godrnjali in majali z glavami.

Malo dolsko pokopališče ni moglo sprejeti vseh teh množic ljudi. Mnogi so morali ostati zunaj na cesti in gledati čez ograjo.

Duhovnika sta opravila svoje opelo, župnik je imel kratek nagovor, ki je v njem omenjal nekaj o stanovskih dolžnostih in o plačilu na onem svetu, godba je odigrala žalni koral in pevci so zapeli

Gozdič je že zelen ...

122

Krste so položili v podolgasto jamo drugo poleg druge. V tem trenutku se je pripeljala po cesti sijajna kočija, pred katero je bil vprežen par iskrih vrancev, ki so se ustavili pred vhodom na pokopališče. Iz nje je izstopil sam rudniški ravnatelj Leiler, v vsej svoji obilnosti. V rokah je nosil podolgovat zavojček. Množica se mu je spoštljivo umaknila in napravila špalir. Ravnatelj se je hotel pokazati plemenitega, vendar si ni hotel oblatiti lakastih čevljev, pripeljal se je na pogreb s kočijo, a kljub temu je zamudil. Pred odprto jamo se je odkril, se za hip ozrl vanjo, kakor da se hoče prepričati, če je res kaj v nji, segel je v roke župniku, ki se mu je spoštljivo naklonil, potem pa je izročil zavojček, ki ga je imel v roki, mežnarju.

»Kercen – sveče. Sedem štik. Prižgati na grob.« 

Mežnar je uslužno prikimal. Nato se je ravnatelj spet pokril in odracal skozi špalir, ne da bi se ozrl na desno in levo, zopet k svoji kočiji in se je odpeljal.

Ženske so bile ob tem prizoru vse ginjene in so si pošepetavale:

»Oj, kako je dober naš ravnatelj! Sam se je potrudil za pogrebom.« 

»In lastnoročno je prinesel sveče.« 

»To gotovo niso navadne sveče.« 

»Kaj pa misliš. Gospod ravnatelj pač ne bo nosil tistih po dva krajcarja.« 

Moški so kazali manj navdušenja za ravnateljevo plemenitost:

»Ravno tega je še manjkalo.« 

»Prej naj bi bil skrbel ...« 

Nejasno besedilo.

Župnik se je s svojim spremstvom oddaljil, ljudje pa so še vedno nečesa čakali in tiščali h grobu, kjer so ihteli svojci in so najbližje stoječi začeli pest za pestjo metati prst na pogreznjene krste, da je v jami votlo bobnelo. Tedaj pa se je na kup sveže zemlje, nakopičene ob odprti jami, povzpel Sitar iz Trbovelj in je glasno spregovoril:

»Sodrugi in sodružice ...!« 

Ljudje so se ozrli in tisti, ki so se že odpravljali k izhodu, so obstali in se drenjali bližje.

»Sodrugi in sodružice! Tovariši in sotrpini! Pred nami je odprt grob, v njem pa leži sedem krst. To je zadnje bivališče sedmerih naših tovarišev, naših sotrpinov, to je vse, kar so si v vsem svojem mukapolnem življenju pridobili. Ob grobu pa stoje žalostni in potrti, s solzami v očeh, zapuščene vdove in sirote, zapuščene matere in očetje, zapuščene neveste, sestre in bratje. Mi vsi delimo z njimi njihovo bol, čutimo jo v svojih srcih.

V teh težkih trenutkih se večina tolaži s trditvijo, da je to pač naša usoda, da nam je bilo tako usojeno od početka. Jaz pa pravim, človek je sam svoje usode kovač! Te žrtve danes niso bile potrebne, dale bi se z lahkoto preprečiti. Ali, naša usoda je kapital, ki je brezobziren, ki mu ni mar ljudskega trpljenja, ki mu ni mar žrtev, ki stopa preko mrtvih trupel in žre žive ljudi, da se sam čimbolj množi in redi.

Sodrugi! Tako se bo godilo naprej, v nedogled, vse dotlej, dokler ne bomo mi delavci, dokler ne bo vse delovno ljudstvo začutilo in spoznalo svoje moči in si uredilo svoje žviljenje tako, da ne bo zahtevalo več nepotrebnih žrtev.

Mogoče bodo še tudi potem potrebne žrtve, ali te žrtve bodo prostovoljne in bodo služile v korist vsemu človeškemu rodu, ki mu bodo izpopolnile in olepšale srečno življenje.

123

Gospod župnik nam je skušal dopovedati, da živimo samo zato, da izpolnjujemo svoje dolžnosti, ki nam jih nalagajo predpostavljeni in da brez ugovora in udano prenašamo svoje trpljenje, za kar nas čaka plačilo na onem svetu. Vprašam vas pa, zakaj šele na onem svetu, o katerem nismo prepričani, če sploh obstoja, ker od tam še nihče ni prišel nazaj, da bi nam o tem povedal. Mi bi pa radi že tukaj videli košček veselja, uživali košček sreče. Mi občutimo krivico v tem, da tukaj vedno samo eni nalagajo dolžnosti, a mi drugi jih pa moramo vedno samo izpolnjevati, v plačilo nam dajejo pa samo nepopisano nakaznico na uživanje na onem svetu. Zakaj bi se ne mogle vloge včasih zamenjati? Zakaj bi tudi mi ne mogli enkrat že tukaj uživati? Pri tem pa niti nočemo, da bi današnji naši gospodarji morali postati naši hlapci. Hočemo, da si bomo vsi ljudje enaki, v ispolnjevanju dolžnosti in v uživanju.

Ste videli gospoda ravnatelja? On smatra, da je doprinesel danes veliko žrtev, ker se je v kočiji potrudil sem. Pričakuje, da ga bodo rudarji zato še bolj spoštovali. Mogoče je začutil kje v svoji notranjosti nekaj, kar bi se moglo imenovati slabo vest. Hotel se je oddolžiti. Poklonil je svojim žrtvam sedem sveč, za vsako po eno. Pomislite, mlad, močan, življenja poln rudar, na katerem visi tudi življenje njegove družine, je vreden pri njem eno samo borno svečo, ki dogori v dveh urah.

Sodrugi! Ne vem, če se on tega zaveda. Mi pa občutimo to kot zasmeh in žalitev. Naša skrb naj bo, da to žalitev zavrnemo in popravimo. Naj ne misli ravnatelj, da je s svojimi svečami že vse opravil. Zapuščenim vdovam in sirotam, materam in očetom, ki so izgubili svoje hranitelje, mora biti tudi vnaprej osigurano pošteno življenje potom primernih rent. To bo samo kapljica iz milijonskih dobičkov, zbranih iz naših žuljev in potnih srag.

Če tega ne bodo priznali prostovoljno, jih bomo morali v to prisiliti. Mogoče se bomo morali boriti, bodite takrat vsi ene volje, kakor ste bili danes, ko ste spremljali svoje tovariše na zadnji poti.« 

Odobravajoče mrmranje je šlo skozi množico, ki se je v živahnem razgovoru pričela razhajati. Prapori so se še enkrat poklonili nad odprtim grobom in v trepajoči svetlobi stoterih rudarskih svetilk je zažarela rdeča plat trboveljske zastave, z zlatim kladivom v sklenjenih rokah, kakor upanje vzbujajoč simbol.

V popolni temi so se pogrebci vračali na svoje domove, v dolgih procesijah in v posameznih gručah. Tudi nazaj so si svetili s stoterimi svetilkami, da se je zdelo, kakor bi se reka žarečih isker pomikala po dolini. Od te reke se je zdaj pa zdaj izločila posamezna iskra ali več skupaj, ki so potem odbingljale po kaki stranski stezi v hrib in se porazgubile v nevidnih kočah, ki jih je zakrivila tema.

Rudarji iz Trbovelj in Zagorja so hiteli proti oddaljenemu kolodvoru, da se odpeljejo domu, kajti vračati se ponoči peš čez hribe, ne bi bilo ravno prijetno. Rudarji iz Hudejame so pa morali peš proti Breznu. Izmed domačinov so se mnogi ustavili v obcestnih gostilnah, ki so bili mnenja, da ne kaže pogreba zaključiti brez pogrebščine in da se mora tisti neprijeten občutek, ki ti stiska ob takih prilikah grlo, čimprej oplakniti.

124

Tudi Janez je potegnil Franceta seboj k Dolinšeku pod Skalo. Gostilna je bila polna ljudi: bila je tu tudi Trpinka s hčerjo, njen sin Dolfe s svojo Pepco in kmalu za njimi je vstopil še Kurent in Gorjan.

»Vsak en četrt ga bova, saj potem lahko vso noč spiva«, je predlagal Janez Francetu, ki se je brez ugovora dal potisniti v kot mize, ki je stala v veži.

France je bil kakor omamljen. Pogreb je napravil nanj silen vtis. Kaj takega si prej niti predstavljati ni mogel. Te silne množice ljudi z zastavami, godbami, z uniformiranimi pogrebci in s tisto fantastično razsvetljavo. Takrat ko je doma na rebri umrl župan in se je pogreba udeležila domača požarna bramba v čeladah, so o tem dogodku govorili ljudje vse leto. Pa kaj je bilo tisto proti današnjemu dogodku. Šele sedaj čuti, kako veliko in močno je telo, katerega član je on sam.

Najgloblji vtis je pa napravil nanj Sitarjev nagrobni govor. To so bile zanj čisto nove besede, nove tembolj, ker jih na takem kraju ni nikdar pričakoval. Prej je bil vajen na svetem kraju slišati le prepričevanja o svoji neznatnosti in ničvrednosti, katere obstoj in življenje je odvisno le od slučajne volje neke nevidne nadnaravne sile, ki ga pa more in sme vsak trenutek zdrobiti v prah. Prej je slišal, da je le nebogljena stvar, umazan grešnik, ki ima samo dolžnosti, nobenih pravic, ki že sama zato, ker živi, zasluži najhujšo kazen najstrožjega sodnika, ki budno sledi za vsakim njegovim korakom, za vsako njegovo mislijo.

Pa ti vstane ta človek in nad odprtim grobom, v senci velikega križa, drzno zagrmi v svet: Nimamo samo dolžnosti, imamo tudi pravice! In kdor nam jih ne prizna, se bomo z njim zanje borili! Ne zadovoljujemo se samo z obljubo na onostransko življenje, mi zahtevamo plačilo že na tem svetu! Mi hočemo živeti!

To je bilo drzno, skoraj bogokletno. France se je teh besed spočetka prestrašil. Skoraj je pričakoval, da se bo isti hip zemlja odprla in govornika požrla. A nič takega se ni zgodilo, zdelo se je celo, da prehaja od govornika na poslušalce nov tok življenja. Sključeni hrbti so se izravnali, v obrazih so se začrtale poteze odločnosti in volje, oči so zasijale z novim bleskom in iz množice se je čulo odobravajoče mrmranje.

Tedaj je tudi France podlegel vplivu besed in psihozi mase. V mrak njegove izmaličene duševnosti je posvetil prvi žarek upanja. Res, toliko nas je in če bi se vsi s čvrstimi rokami oprijeli posla? Ali ne bi si mogli ustvariti z združenimi močmi nekoliko lepšega življenja? Kjer bi ne bilo treba skupnih grobov? In ne ravnateljevih sveč?

»Kaj si se zamislil?« ga je prekinil Janez. »No, reci kakšno. Kako se ti je dopadel pogreb? Učinkovito! Kaj?« 

France je samo pokimal potem pa vprašal:

»Kdo pa je bil tisti, ki je zadnji govoril na grobu?« 

»Sitar iz Trbovelj. Predsednik naše Zveze rudarjev. Dobro je povedal. A? Da bi se jih le kaj prijelo.« 

»Zveza rudarjev? Ali si ti tudi v tej zvezi?« 

»Kakopak. Hočeš še ti pristopiti?« 

»Hočem. Daj me prijaviti.« 

»Dobro. Me veseli. Na to pa trčiva.«

125

Po gostilni je valoval šum in golč pivcev, ki so se med seboj raztovarjali. Zasedli so vse stole v obeh sobah, v veži in ob dveh dolgih mizah zunaj pred hišo. Gostilničar Dolinšek, precej obilnega trebuščka in s kozjo bradico, je imel za točilnico dosti posla, da je zadovoljil goste, s katerimi se je oddaleč preklikaval. Poznalo ga je staro in mlado, saj je bil načelnik hrastniških gasilcev, ki jim je na poletnih vežbah moško poveljeval. Njegova dvajsetletna hčerka, polnih, rdečih lic in sedemnajstletni sin Gustl, ki mu je ravno prvi moški mah začel senčiti gornjo ustnico, sta tekala s polnimi rokami sem in tja skozi sobe. Mati Dolinškova je hodila od mize do mize in pripovedovala, da ima sveže pečene klobasice.

Po hiši je zavladal težak zrak, pomešan s plinom dogorevajočega bencina v svetilkah hrastniških rudarjev in z dimom iz prosto gorečih lamp ojstrčanov.

Pri neki mizi v prvi sobi se je znani Brumen, ki so ga imenovali »ajmohtarja«, glasno razburjal:

»Tako ne bi bil smel govoriti! Saj pokopališče ni kraj za politična zborovanja.« 

»Res je,« sta pritrjevali dve ženski pri mizi v kotu. »Moral bi povedati kaj tolažilnega. Gospod župnik so pa tako lepo govorili.« 

»Prav je povedal,« so ugovarjali drugi, »ali naj vedno samo klečeplazimo in roke križem drže čakamo, da nam pride rešitev sama po sebi?« 

»Pomagaj si sam, potem ti bo šele Bog pomagal! pravi že naš slovenski pregovor.« 

»Tako je! Sami si moramo pomagati!« 

»Nam še ni sile. Tu sedimo in vino pijemo,« je zagodrnjal Brumen.

»Ha, ste ga slišali! Še ta požirek vina nam sponaša! Kolikokrat si ga pa lahko privoščimo? Če si na tak pomemben dan hočemo z enim požirkom poplahniti žalost in jezo, ki se nam že dolgo nabira, mislimo, da to še ni zapravljivost.« 

»Ti Brumen imaš najmanj pravice komu kaj očitati. Če bi se vsem tako godilo ko tebi, bi se nam ne bilo treba pritoževati. A mi drugi se ne maramo po pasje sliniti krog paznikov, inženirjev in ravnatelja kakor ti, se jim spredaj in zadaj klanjati in fehtariti za boljša delovna mesta.« 

»Za nas še ni bilo treba župniku posredovati pri ravnateljevi ženi.« 

»Ha, ha! Dobro si povedal »ajmoktarju«!

Brumen se je ves rdeč dvignil in odšel.

»Le pojdi, da ne zamudiš rožnega venca, sicer ti stara ne bo dala večerje!« so klicali za njim.

Pred hišo je nekdo na glas čital zbranim rudarjem v najnovejšem »Slovenskem narodu«, ki ga je dobival Dolinšek, obširno poročilo o rudarski katastrofi v Hrastniku.

»Pa nič ne piše o vzrokih nesreče.« 

»Res, tu izgleda kakor da so rudarji sami krivi.« 

»Gospodje vendar ne bodo drug drugega napadali.« 

»Počakajmo na poročilo »Rdečega praporja«. Ta bo že povedal resnico.« 

Kurent je v veži svojemu omizju pripovedoval o raznih sličnih katastrofah, ki jih je deloma sam doživel širom sveta, ali pa je o njih čital.

»Se še spominjate, kako so listi lansko leto poročali o veliki rudniški katastrofi v francoskem rudniku Courrieres? Pri tej priliki je poginilo nič manj kot 123 rudarjev. Katastrofo so povzročali eksplozivni plini.

Pa tudi podobnih nesreč, kakor je sedanja hrastniška, beleži zgodovina rudarstva mnogo. V Posaarju na nemškem se nahaja blizu mesta Dudweiler hrib, ki že dvesto let gori. Ker niso mogli požarja v rudniku, ki se je najbrž kar sam od sebe vnel, udušiti, so ga kratkomalo spustili skupaj in zazidali. Od tedaj naprej v gori neprenehoma tli in skozi površinske špranje uhaja na dan dim. Isto je tudi z nekim opuščenim rudnikom v bližini mesta Zwickau na Saksonskem. Na površini dotičnega rudnika je tako toplo, da tudi pozimi lahko povrtnino pridelujejo.«

126

»Si že kdaj slišal ali čital to ime: Zwickau?« je nenadoma vprašal Kurent Franceta. Ta je odmajal.

»Malo bolje si oglej stvari, ki jih nosiš s seboj. Daj mi svojo bencinko sem. Glej tu na podstavku svetilke je pritrjena medena ploščica z napisom: Sicherheitslampenfabrik A. G., Zwickau. Vidiš naše svetilke izdelujejo v tem mestu.« 

Najpogostejše nesreče v rudnikih so zasipi. Nenadoma se utrga od stropa velika gmota, ki ni zadosti podprta in zasuje ali zmečka rudarja. Včasih je pritisk in teža tako silna, da tudi najmočnejša podkrepitev nič ne pomaga. Včasih se tudi zgodi, da se na izkopu zrahljano premogovo ostenje radi stresljajev delovnega procesa in radi silnega pritiska zemeljskih mas nenadoma zgane in se v veliki množini izsuje v izkop ter pokoplje pod seboj iznenadene kopače.

Take nesreče so bile in bodo, preprečiti se jih popolnoma ne more. Potrebna je pač povsod, zlasti pri rudarskem delu, velika previdnost.

Bolj redki so slučaji, da rudnik zalijejo podzemeljske vode, če rudarji nenadoma presekajo kako vodno žilo, ki se je niso nadejali. Vendar te podtalne vode navadno niso tako močne, da bi mogle ogrožati ves rudnik. Kjer je poskrbljeno za primeren odvod v glavni kanal in kjer so na razpolago dovolj močne sesalne naprave, je mogoče te vode sproti izčrpati. Usodno pa lahko to postane, če vdro v rudnik površinske vode v bližini kake reke, jezera ali celo morja. Najbolj znana katastrofa te vrste se je pripetila leta 1862. v francoskem rudniku Lalle. Tam je bližnja reka ob jesenskem deževju silno narasla, razkopala strugo in si našla pot v podzemlje, kjer je drla po poševno ležečih izpraznjenih premogovnih žilah in z bliskovito naglico zapolnila vse nižje ležeče rove in izkope. Rudarji v najnižjih rovih se niso mogli rešiti in so se že po nekaj trenutkih žalostno utopili, kakor podgane. Ostali so se pred udirajočo vodo umikali v višje ležeče galerije, ki pa jih je naraščajoča voda zavzemala drugo za drugo. Z vsako uro se je voda dvignila za nekaj čevljev.

V obupnem strahu so preostali rudarji iskali izhoda, a vsi dohodi v jamo so že bili napolnjeni z vodo. Manjše število jih je tvegalo poslednje. Zavedal! so se, da so tako ali tako obsojeni v smrt, zato so poskušali še zadnje sredstvo, da ji uidejo. S poslednjimi silami so začeli plezati skozi luknje in špranje, ki jih je izkopala voda, ki je skozi nje drla s površine v podzemlje. Stisnjenih usten so lezli skozi slap deročega elementa, ki je šumel in grmel mimo njihovih ušes. Z opraskanimi prsti so se oprijemali zrahljanega kamenja in zadirali svoja stopala v mehko glino. Nekateri so bili že preveč oslabeli, da bi mogli odoleti silovitemu vodnemu toku, njih moči so popustile in voda jih je pahnila nazaj, odkoder so prilezli, kjer so žalostno poginili. Drugi so sicer prilezli na vrh, kjer pa so jih moči zapustile in se niso mogli več izkopati iz rečnih valov. Le redkim posameznikom se je posrečilo, da so se priborili do suhe celine, kjer so od prevelikih naporov onesveščeni obležali.

127

Medtem so se ostali rudarji, ki niso mogli več do izhodov, umikali vedno višje in višje v najskrajnejše še suhe prostore. Ker tudi tu niso mogli več nikamor, so nosili skupaj kamenje, postavljali vozičke pokonci in plezali nanje, da si še vsaj za nekaj ur podaljšajo življenje. Pri tem so venomer upali na rešitev, ki pa je ni bilo od nikoder. Mučila sta jih žeja in glad. Žejo so si morali gasiti z gosto, kalno in smrdečo vodo, po kateri so čofotali. Glad so si tolažili s koščki svojih hlačnih jermenov in s kosci svojih čevljev, ki so si jih rezali raz nog.

Pri tem so jih mučile neštevilne jamske podgane, ki so z njimi vred bežale na suha mesta in jih v svoji lakotnosti brez strahu napadale, da so se jih venomer morali otepati. Ker niso imele česa drugega, so žive podgane začele žreti svoje mrtve tovarišice. Če pa je kateri izmed rudarjev za hip zadremal, so mu takoj začele lesti po nogah in mu gristi golo kožo, tako da niso imeli niti trenutka počitka.

Na podlagi žepne ure, ki so jo skrbno čuvali, da ni obstala, so se mogli časovno orijentirati. Šteli so ure, šteli so dneve, a rešitve od nikoder. Voda je še vedno naraščala, čeprav vedno počasneje. Njeno naraščanje so s strahom opazovali in merili po centimetrih. Tako je prehajal dan za dnevom. Končno so se morali oprijemati stropnikov in viseti na njih, do pasu v vodi. Komur so opešale roke, je štrbuknil v umazane valove in je v njih izginil. Čez nekaj časa je njegovo napihnjeno truplo splavalo na površje.

Čez teden dni, ko je voda začela upadati, ko ni več drla v podzemlje, ko je uspelo postaviti ogromne parne sesalke, ki so zajemale vodo v podzemlju in jo bruhale iz širokih cevi na površje, se je posrečilo prvim reševalcem prodreti do najvišje ležečih rovov. Nudil se jim je strahovit prizor: vsepovsod razdejanje, podrti podporniki, raztrgani opaži in blato do kolen. Vmes pa so se na vsakem koraku spodtikali nad nabuhlimi trupli nesrečnih rudarjev, ki so razširjala neznosen smrad.

Na najvišjem prostoru v rudniku, v nekem začetem, a ne dokončanem zračnem jašku, so naleteli na petorico preživelih. Čisto gori pod stropom so zabili v ostenje par klinov, na nje so položili deske in na teh so ležali v popolni temi. Svetilke so jim že davno dogorele. Tudi časovno se niso mogli več orijentirati. Obdajala jih je neizvestna, brezkončna noč, v katero so prisluškovali polni strahu in groze. Spodaj nekje pod njimi je sikalo, grgralo in se prelivalo prežeče vodeno brezno. Niso se upali premakniti na svojih deskah, v strahu, da bi se znala katera izpodmakniti in bi se s svojimi gredami vred mogli strmoglaviti v nepovrat.

Zrak, ki jih je obdajal, je bil pokvarjen, nasičen z razkrajalnimi plini in smrdeč, da so se mu pljuča upirala. A še tega je postajalo vedno manj. Mala količina zraka v še praznem prostoru se je vedno bolj izrabljala, obnoviti pa se ni imel od nikoder. Že izdihan in izrabljen zrak so morala pljuča vedno in vedno zopet vdihavati.

Spočetka jih je mučila žeja, glad, prešinjal jih je živalski strah, bo se li voda dvignila tudi sem gori, do njih. Pozneje so jim začela čutila otopevati, občutili so samo še silno utrujenost in oslabelost. Dvigniti glavo ali preložiti roko, jim je povzročalo največje težave. Razgovarjali se že dolgo niso več. Niso si imeli kaj več povedati. Morali bi zbrati vse moči, da bi mogli premakniti ustne.

Samo misli so jim že neprenehoma kljuvale v izmučenih možganih. Spočetka o vsem mogočem, o domu, o svojcih, kaj neki počnejo ta čas, o vrtovih, v katerih dozoreva pozni krompir, o gozdu, ki ga mikasti jesenski veter, o tovariših, ki si gotovo ubijajo glave, kako bi jih rešili in o onih, ki jih je zatekla ista usoda. Pa tudi polet njihovih misli je postajal vedno ožji in ožji in se je končno osredotočil na najbolj banalne stvari njihove okolice.

128

Prvi je mislil samo še na to, kako bi mogel sezuti čevelj in poravnati v njem cunjo, ki ga je žulila, drugi je premišljeval, kako bi se mogel obrniti na levo stran, ker ga je na desni tiščala grča. A ne ta ne oni se ni premaknil. Tretjemu je prišel na um že davno pozabljeni napev narodne popevke, ki mu je potem neprestano brnel v ušesih, do konca, pa zopet od začetka, kakor večno naviti gramofon.

Navsezadnje je tudi to ugasnilo. Še nekaj časa jim je strahotna grobna tišina zvenela in šumela v ušesih, potem pa jih je sladkobna nezavest dvignila na svoja lahkotna krila.

V tem stanju so jih našli reševalci čez teden dni v njihovi luknji. Dva izmed rešene petorice sta izdihnila, čim so jih prinesli na sveži zrak. Trije so po dolgem času okrevali.« 

»Strašno! Da človek kaj takega prestane!«

»Še več. V istem rudniku so našli dva rudarja, očeta in sina, v neki luknji še čez trinajst dni živa. Kajpada sta bila bolj mrtva ko živa, sama kost in koža. Ohraniti so mogli pri življenju samo še sina.« 

»Ubogi ljudje!« je vzdihnila Trpinka. »Kaj vse morajo trpeti za kos kruha! Huje ko v vojni!« 

»Da, delavec se nahaja neprestano v bojni fronti, kjer bije boj za svoj obstanek. Na tej strani je on sam, z golimi rokami, na drugi strani pa vsi elementi in gospodar sveta, denar.« 

»Neverjetno! Pa odkod vi vse to veste?« se je čudil France. »Pripovedujete kakor bi čitali iz knjige.« 

»Saj sem tudi, v starih časopisih. Slavni francoski pisatelj Emil Zola je slično katastrofo opisal v glasovitem rudarskem romanu ,Germinal’.« 

»Kje bi ga mogel dobiti, da bi ga čital?« je hlastno povzel France.

»Žal se še ni našel človek, ki bi ga prevedel v slovenščino. Jaz sem čital nemškega. Ti pa nemški ne znaš.« *) ^[1]

»Škoda,« je razočaran vzdihnil France.

Gorjan je menil: »Mogoče se kedaj tudi med Slovenci najde kdo, ki bi znal opisati tole naše življenje v temle našem črnem revirju.« 

»Bilo bi dobro. Saj nas ostali rojaki tako slabo poznajo. Gledajo na nas celo nekako zviška, kot na manjvredno sodrgo, ki pač ni za drugo, kakor da rije po zemlji.« 

»Da, ampak tisti, ki bi se tega posla lotil, bi moral najmanj eno leto sam delati v rudniku in to brez kakih drugih sredstev za preživljanje kakor tistih, ki bi si jih sam s svojimi rokami prislužil.« 

»Imaš popolnoma prav, sodrug Gorjan. Kdor bi se samo parkrat sprehodil gori in doli po naši dolini in mogoče iz radovednosti pomolil mimogrede svoj nos tudi v kak rov, značaje rudarjev bi pa študiral mogoče v Birtičevi vinski kleti, pač ne bi mogel podati naše prave slike. Tudi tisti ne, ki bi nas skušal naslikati na podlagi knjig, ki so jih drugi napisali.« 

1. *) Op. p.: Letos je izšel »Germinal« tudi v slovenščini v založbi Tiskovne zadruge v Ljubljani.

129

»Res je, o brazdi sodi lahko le orač. Žal, da mi ne znamo sukati peres.« 

»Pozno je že,« je opominjala Trpinka. »Gremo? Kaj pa ti Dolfe še ostaneš?« 

Dolfe je pogledal svojo Pepco. Ta se je hotela prikupiti bodoči tašči in je takoj za njo vstala izza mize. Odpravili so se vsi. Ko pa so prišli do Trpinkinega stanovanja, ni Dolfe šel domov, ampak je spremljal svoje dekle proti koloniji.

Prišla je jesen. Francetu je pisala mati, naj si vzame dopust in pride domov na trgatev. Po Hrastniku se razburjenje še ni čisto poleglo. Ljudje so po svoje razpravljali o zadnjih dogodkih. Se bo preostalim svojcem ponesrečenih rudarjev priznala pripadajoča pokojnina ali ne? Pri Bratovski skladnici so imeli posebno sejo za to. Zastopniki rudarjev so glasovali, da se prizna vdovam pokojnina, ostalim svojcem pa, v kolikor so jih ponesrečenci podpirali, gotova odškodnina. Zastopniki podjetja so bili proti vsemu. Zastopnik oblasti je priznal pokojnino dvema vdovama, drugima dvema ne, ker sta imeli kočarijo. Na ostale se ni oziralo.

Rudarji s tem niso bili zadovoljni. Na posebnem shodu so o tem razpravljali. Proti podjetju so se slišali klici nezadovoljstva, ker bi uprava rada zvalila krivdo za nesrečo na ponesrečene rudarje, češ, da so s svojo lahkomiselno neopreznostjo povzročili katastrofo.

Na shodu so rudarji zbirali prostovoljne prispevke, kot prvo pomoč preostalim svojcem, dokler ne bo zadeva rešena.

Glede Dremšakove neveste so bila mnenja deljena. Vsi zastopniki Bratovske skladnice so bili mnenja, da ji ne pripada nikaka odškodnina. Večina delavstva je pa bila nasprotnega mnenja:

– Bila sta že na oklicih, najela sta si že stanovanje, omislila sta si opremo, dekle je že dalj časa šivalo in pripravljalo vse potrebno. Imelo je že precejšnje izdatke in trpi veliko škodo, ki jo je povzročil rudnik. Bila sta že kakor poročena. Pritiče ji vsaj odškodnina.

»Če ti drugače ne priznajo, pa toži!« so jo vzpodbujali nekateri.

Spočetka dekle o tem ni maralo nič slišati, jadikovalo je samo za svojim fantom, sčasoma, ko se je umirilo, je pa začelo bolj praktično misliti.

Vsa zadeva je bila oddana rudarskemu sodišču v Celju, ki naj končno odloči.

Nekega jesenskega popoldneva, ko sta prišla s šihta, je Janez rekel Francetu:

»Ravnikarjev purš iz Ravnega me je za nocoj povabil na kožuhanje koruze. Jih bo šlo več. Greš ti tudi?« 

»S teboj že.« 

»Ampak, če bo potreba, se moraš izkazati, da si hrastničan. Baje pridejo tudi trboveljčani.« 

In zvečer sta šla. Zbirali so se pri »Slepem Janezu«. Iz puršenhavza jih je prišlo precejšnje število. Zbralo se jih je okrog trideset.

Skozi sotesko ob Bobnu so peli, da je odmevalo od strmih skalnatih sten. Ko so prišli iz soteske, so zavili preko mostička na desno in šli po kolovoznici navkreber. Kmalu so bili pri Ravnikarjevih, naj premožnejšem kmetu v Ravnah, ki je vsako leto povabil hrastniške fante, kadar je imel koruzo za kožuhati ali proso za meti.

Fantje so se povabilu radi odzvali, saj so vedeli, da se pri takih prilikah ne skopari z dobrim, odkisanim sadjevcem in da se dobi tudi kaj mastnega za pod zob. Ne samo v Ravne, tudi drugam so hodili. V Studence, v Prapretno, na Brnco in celo v Drago in doli na Savo. Ob košnji so hodili kosit, ob žetvi vezati snopje, ob mlačvi mlatiti, v jeseni pa kožuhati koruzo, meti proso ali pa ribati zelje in repo. V vseh teh vaseh so imeli kmetje na hrani posamezne samske rudarje, ki so jim plačevali za hrano precej manj kakor purši v koloniji, zato pa so ob svojem prostem času pomagali kmetom pri delu. Glede stanovanja niso bili razvajeni; poleti so spali v senu na kozolcu, pozimi pa v hlevu ali v najboljšem slučaju v hiši za pečjo. Le redki so imeli zase posebne kamre, kjer so si pozimi kurili v gašperčku s kosi premoga, ki so si ga prinesli s seboj z dela.

130

Kadar je bilo kako večje delo, ki je zahtevalo več združenih moči, so kmetje potom teh svojih puršev obvestili hrastniške fante, da so prišli na pomoč. Za te je bil to potem vedno poseben praznik. Prišla so tudi dekleta iz soseske in petja, šal in smeha je bilo na pretek. Par ur so vzdržma in marljivo delali, ko pa je bilo delo opravljeno, se je skedenj ali izba pospravila, na mizo je prišla gnjat, potica in majolika in pričele so se razne igre, petje in ples.

Proti hiši so z glasnim ukanjem naznanjali svoj prihod. Kot odmev se je gori pri Svetem Marku odzvalo drugo ukanje neznanih vasovalcev.

»Ha, ste slišali! To so gotovo Trboveljčani. Najbrž so zvedeli o našem kožuhanju.« 

»Fantje, če pridejo sem, pokažimo jim, kdo smo mi!«

Večje število jih je takoj steklo k drvarnici, kjer so se oborožili z okleški.

»Naj le pridejo!« 

»Toda fantje,« se je oglasil Janez, »če hočemo biti močni, moramo držati skupaj. Naj nihče sam na svojo roko ničesar ne začne. Predvsem pa pokažimo, da nismo kaki divjaki, pokažimo, da so Hrastničani pametni in pošteni. Naj nihče ne izziva in ne da povoda za kak prepir. Saj končno so oni ravno tako delavci kakor mi in smo pravzaprav vsi eno!« 

»Imaš prav, za nas se ne boj,« so pritrjevali.

»A kolec pa kljub temu vzamem s seboj in ga bom skril v kožuhovini,« je izjavil Aličev.

»Jaz tudi, jaz tudi! Mogoče še prav pridejo.« 

»Kakor vas je volja. A brez potrebe jih ne jemljite v roke.« 

Šli so na skedenj, kjer je polovico prostora zavzemal velik kup koruznih strokov. Domači so že bili pri delu. Tudi par sosednih je pomagalo. Sredi skednja je na dolgi žici visela velika hlevska petrolejka z omreženim cilindrom. Rekli so ji »šturmlampa«. Gospodar, domači sin in purš, so sedeli na nizkih trinožnikih, na kakršnih sedé dekle v hlevu pri molzenju krav in so pridno vezali koruzne stroke po dva in dva skupaj, ki so jih križema polagali vsak na svoj kup. Kožuhalci in kožuhalke so posedli in počenili v krogu okoli visokega kupa turščičnih strdkov, ki so jih drugega za drugim jemali v roke in slačili raz njih tesno se prilegajoče mehke zelenkaste liste, ki so zakrivali podolgasti strok z zrnjem. Vrhne krhke liste so odtrgali in vrgli proč, notranje tri, štiri, bele, kot svila mehke liste, so pa pustili in jih zavihali navzven, da so vezači mogli z njimi zvezati stroke skupaj.

Koruza, ali turščica, kakor so jo domači imenovali (menda zato, ker je prišla k nam pred več stoletji iz južnih krajev, kjer so takrat še Turki gospodovali), je to leto dobro obrodila, da je bil pravi užitek slačiti debele in dolge stroke z gostimi vrstami zdravega, zajetnega zrnja. V Ravnah je zemlja kakor nalašč ustvarjena za turščico, prisojna lega in težka, ilovnata zemlja. V maju, ko so jo sadili, zrno za zrnom v dolge, ravne vrste, je pravočasno dež namočil in čez tri tedne so jo že lahko okopavali. K sreči tudi pozneje ni bilo prevelike suše. Na Anino je že bila v polnem cvetju in je vsa črnolistnata dvigala svoje goste, s cvetnimi prahom posute metle proti nebu, da bi se lahko jezdec skril v nji.

Večina strokov je imela običajno rumeno zrnje. Bili pa so vmes tudi čisto beli stroki, ki dajejo posebno fino, belo moko. Mnogo je bilo tudi temnordečih, pa lisastih, na katerih so bila med čisto bela, pomešana čisto črna zrna. Vse te posebne barve in vrstne izrodke je gospodar ločil in polagal vsakega na poseben kup, da si ohrani za bodočo setev čisto seme.

131

Zdaj pa zdaj je kaka kožuhalka zaprepaščena kriknila, če je segla v kup in zagrabila za nekaj mehkega, kar se ji je odvratno razlezlo med prsti. Zgrabila je za bolan, snetljiv strok z grdo, mehko bulo, sestoječo iz milijonov snetnih glivic.

»Uh, kakor da sem za kravjek zagrabila!« 

»Kaj bi tisto. Saj nima duha.« 

»Pa roke si umažem!« 

»Pa si jih obriši ob kožuhinko.«

»Tebi pod nos, če hočeš. Boš imel brke.« 

Snetljive stroke je velel gospodar strogo ločiti od zdravih in spravljati na poseben prostor, da ne okužijo drugih. Za pičo svinjam bodo še dobri. Tudi slamo snetljivcev so spravljali v poseben koš, da jo pozneje sežgo. Taka slama še za steljo ne godi, ker bi se z gnojem zopet mogla zanesti snetljivost na njive.

»Oh, ko bi jaz imela takele lase! To bi bila lepa!« je vzdihnilo dekle in dvignilo štrenico zlatorumenih nitk proti luči, ki jih je odtrgalo od lepo rumenega, suhega stroka.

»Pa res, bila bi kakor Marija v Dragi.« 

»Šema!« se je zahudovalo dekle in vrglo štrenico mlademu fantu za vrat.

Fant jo je vzel, poravnal, namrdnil gornjo ustnico in si zataknil rumeno svilnata vlakna pod nos in si je koketno nasukal te umetne brke.

»Pa tudi meni bi pristojale takole, a?« 

»Bi, bi, ampak boš še dolgo čakal.« 

»Ne več toliko. Sem že v devetnajstem.« 

»Mogoče. Prej gotovo ne, da prideš s sabljico na ,urlaub’.« 

»S tega pa ne bo nič,« je ugovarjal tovariš, »ima srce na levi strani.« 

»Vsak ga ne more imeti na desni, kakor ti.« 

»Naj bo srce, kjer hoče, glavno je, da ima vse drugo na pravem mestu,« se je zavzelo za napadenega dekle.

»Bravo-o, punca!« so se zakrohotali kožuhalci. »Zadela si žebelj na glavo. Ampak najbolje bi bilo, da se sama prepričaš, če ima vse kakor mora biti.« 

»Zlodji, grdi!« je siknila in osramočena povesila zardelo lice.

Fant je vrgel svoje narejene brke proč in je predlagal:

»Dajmo raje kako ,vzdigniti’.« 

»Katero pa?« 

»Na primer tisto:

Nocoj pa oh nocoj
ko mesec svetil bo ...« 

»Pa dajmo. Ti Podlunšek, ,vzemi naprej’, ti Aličev, ,daj čez’, mi drugi bomo pa ,basirali’.« 

In oglasila se je melanholična, zategla fantovska pesem, ki je grabila za srce in navdajala dušo z nedoločno sladkobno boljo in hrepenenjem. Vodilni glas je pripovedoval in tožil o neutešeni strasti, o neizpolnjenih upih in večno se vračajočem iskanju sreče. Visok čisti tenor je plaval nad zborom kot uglašeno koprnenje, kot sladka tožba, topeča se zdaj v brezmejnem obupu, zdaj v prekipevajoči ljubezni, kakor srebrna struna harfe, kakor zaljubljen triler slavca, majskega večera v dehtečem bezgovem grmu. Basi so tem liričnim glasovom dajali realni značaj in udarjali v taktu kakor šum pomladne burje, kakor bučanje morja, kakor udarjanje kladiv v fužinah.

Pesem se je lila, glasovi so se topili v temno jesensko noč, obrazi so se zresnili in se zagrnili v kopreno melanholije in hrepenenja, oči so se ustremile nekam v daljavo, kakor da zro nek nadnaravni svet, svetlejši, srečnejši. Od njih duš se je za hip odluščila težka vsakdanjost, vse zlo je odpadlo, postali so za hip vsi enako dobri, vse je objemalo samo eno, veliko hrepenenje po nečem, kar si niso mogli razjasniti.

Pri živahnejših taktih refrena:

,Trala la la la la la ...’

so obrazi za hip oživeli, roke so živahneje grabile po koruznem stročju, dokler niso pri zadnjih zvokih zateglega

,Trala la la la la lom’,

ki se je dvignil visoko pod slamnato ostrešje, nato pa v rahlem stopnjevanju pojemal, dokler se ni vtopil v rahlem harmoničnem zaključnem akordu, kakor šepet v gozdnih vrhovih, zopet nehote obstale, kakor da prisluškujejo zvokom, ki so se izgubljali nekam v nepovrat.

132

Sledil je trenutek svečanega molka, kakor v cerkvi, ko utihnejo orgije. Niso si takoj upali pogledati v obraze, kakor da bi jih bilo sram, da so tudi drugi bili priča njihove trenutne duševne slabosti in nežnosti. Z narejeno živahnostjo in kakor da se opravičuje, je povzel eden:

»Dajmo še kakšno. Pa bolj veselo.« 

»No?« 

,Jaz sem Krajnčičev Jurji ...'

Pa tudi ta pesem, ki naj bi bila vesela, je izpadla istotako zateglo, melanholično. Za to so se vrstile še druge:

,Snoči sem na vasi bil onostran potoka ...

in tista

,Pod klančkom sva se srečala ...' ,Lunica, zvezdica mi pa za goro gre ...’

in iz vseh je drhtelo isto hrepenenje po nekom svetlejšem, srečnejšem, ljubezni polnem svetu, kakor ga more vložiti v pesem samo ljudstvo, ki ni nikdar poznalo sreče, je zaman iskalo pravico, zaman iskalo ljubezni, ki je ves svoj vek klonilo glavo pod težko tujo gmoto. Skoro vse pesmi, ki jih poje preprosto slovensko ljudstvo, izzvenevajo v njegovih ustih v melanholično sladostrastno tožbo, ki poslušalca, zlasti v nočni tišini, s sladkobno bolestjo grabi za srce.

Ravno je krožila tretja majolika rezkega hrušovca med kožuhalci, ki so si za njo podajali veliko rešeto z narezanimi štruklji, ko je po stopnicah na skedenj priropotala nova skupina fantov. Vodil jih je Oblakov Nace z Ravnega, sin Ravnikarjevih sosedov, ki je delal v Trbovljah.

»Dober večer! Bo še kaj ostalo za nas?« 

»Dober večer!« je odzdravil gospodar. »Še imamo dosti, še. Kožuhanja, pa tudi pijače. Če prisedete, bomo pa prej zgotovili.« 

Stisnili so se okrog kupa, ki je že do polovice skopnel in so napravili novodošlecem prostor. Petje in veselost sta za hip umolknila. Hrastničani kakor Trboveljčani so se skrivaj opazovali izpod čela. Novodošleci so bili videti malo osupnjeni, da so našli tako veliko družbo zbrano. V duhu so si sile merili; njih je trideset, nas pa samo osem. Bolje bo, da se prilagodimo. Tudi Hrastničani, ki so ob pojavi novih gostov nekateri že nehote šarili z rokami po kožuhovini in iskali svoje skrite krepelce, so se oddahnili, ko so jih našteli samo osmero.

Janez je vprašal Oblakovega:

»Niste vi prej ukali gori pri Svetem Marku?« 

»Da, mi smo bili. Fantje so hoteli iti na kožuhanje k Sveti Katarini, pa sem jih jaz pregovoril, da so šli z menoj. Vedel sem, da tukaj tudi kožuhate.« 

Gospodar je namignil domači hčeri, da je prinesla novo majoliko.

»Pijte najprej, potem se pa poprimimo, za eno uro bomo menda gotovi.

Aličev je dregnil svojega tovariša in šla sta ven, kakor da gresta na stran. Zunaj ga je vprašal:

»Kaj misliš, so to vsi? Jih ni kje tod okrog še več skritih? Poglejva.« 

Oprezno sta se tihotapila ob steni, ozirala se na vogalu na desno in levo, tiho sta obšla hlev, pogledala k svinjaku za hišo, stikala pod kozolcem in se povzpela tudi na senik. Nikjer žive duše. Šla sta oprezovat tudi k sosedovim, kjer sta obšla gospodarska poslopja. V stelniku koncem hleva je nekaj zašumelo.

»Pst!« 

Prihuljeno in tiho sta se splazila bližje. V temi sta opazila, da se v stelji premika nekaj črnega. Aličev se je vrgel na tisto črno senco ko mačka na miš, in je zgrabil neke cunje. A še predno je vedel, s kom ima opraviti, se je moška postava izluščila iz stelje in ga krepko sunila, da se je opotekel. Tedaj je priskočil Aliču tovariš na pomoč, a je osupnjen obstal pred moškim, ki so mu hlače zdrsnile na pete in se je trudil, da jih čimprej potegne čez ledja. V tem je hušknila izza njega temna ženska postava in je frfotajočih kril zbežala proti hiši.

133

»A, taka je ta reč!« je vzkliknil Aličev.

»Sem pa le radoveden, s kom imam opraviti!!« Prižgal je vžigalico.

»Ti si Jur!? Hudiča! Da sem to vedel!« 

»Prokleta baraba! Kaj pa stikaš tod okrog? Ravno zdajle te je moral vrag prinesti.« 

»Eh, ne zameri. Pri Ravnikarjevih so Trboveljčani na kožuhanju, pa sva šla gledat, če ni še kje kakšen skrit. Pa sva videla tu nekaj sumljivega in ...« 

»Veš, če bi ne bila tako dobra prijatelja ...« 

»Saj je tudi meni sitno. Pojdi z nami nocoj k ,Logarčku'. Plačam kolikor hočeš piti.« 

»Ne, dobra volja mi je že pokvarjena. Grem raje spati.«

»Pa v nedeljo? »V nedeljo pa, če ne boš do takrat že ,suh’.«

»Čeprav. Bom pa kitaro prodal.« 

Oblakov hlapec Jur si je zapel hlače, pritegnil pas, otepel klobuk, ki je bil poln stelje, in je pomolil Aličevemu roko:

»Torej?!« 

»Servus! Ampak povedati mi pa smeš, katera je bila.« 

»To te pa prav nič ne briga.« 

»Se bojiš, da bi ti v zelnik hodil?« 

»Bi ti ne svetoval! Jo vidiš?« 

Pomolil mu je svojo veliko, žuljavo pest pod nos.

»Tega se nič ne boj. Sicer bom pa prej ali slej itak zvedel.« 

»Lahko noč!« je rekel Jur izza ogla.

»Lahko noč!« sta zaklicala rudarja in se vrnila proti Ravniharju.

»Kakor izgleda ni nevarnosti. Kaj meniš, bi se jih lotili?« 

»Nima smisla. Seveda, če bi oni začeli ...« 

»Si ne bodo upali. Jih je premalo.«

»Videti so tudi čisto dostojni fantje.« 

»Mene pa Ie prsti srbé.«

»Boš imel še drugič dovolj prilike. Nocoj gotovo niso prišli izzivati.« 

Na skednju je medtem napetost popustila in med obema, navidezno nasprotnima si taboroma, se je pletel že živahen pogovor. Nekateri so se poznali že od prej. Dva izmed Trboveljskih sta nekoč že delala v Hrastniku, eden na bližnjem Ojstrem. Podlunšek je vprašal Oblakovega:

»Poznaš Korimška? Lojza? Ki je poprej delal v Hrastniku?« 

»Kaj bi ne. Še danes sem govoril z njim.« 

»Kje pa dela?« 

»Na Tereziji.« 

»Na izkopu?« 

»Ne. Pri zapolnjevanju.« 

»Se kaj prida zasluži?« 

»Hm. V splošnem trdé, da je nekoliko bolje ko v Hrastniku, je pa zato tudi večja draginja. V Hrastniku še dobiš hrano in posteljo za mesečnih 12 goldinarjev, v Trbovljah pa nikjer izpod 14.« 

»Na kmetih zunaj je gotovo ceneje.« 

»To pa je odvisno od tega, koliko je dotični kraj oddaljen od rudnika. V Retju na primer, plačujejo tudi na kmetih purši po 12 goldinarjev, in morajo poleg tega še pomagati doma pri delu.« 

»Si slišal?« se je Ravnikarca obrnila k domačemu puršu. »Mi ti pa računamo samo deset.« 

»Zato vam pa nadomeščam hlapca,« je nekoliko razdraženo odvrnil ta.

»Povsod je ista figa!« je ugotovil Janez. »Kamorkoli greš, povsod boš služil istemu gospodarju. Marsikak naivni fant si misli: ,Piši me v uho Hrastnik! Bom šel pa v Trbovlje, ali v Zagorje, ali v Hudojamo, tam bo bolje. Ne zaveda se pa, da je tu kakor tam, isti gospodar, da je ves naš rudniški revir last iste kapitalistične družbe, ki skrbi, da niso nikjer plače previsoke. Regulira jih le v toliko, kolikor ji narekuje interes produkcije v posameznih rudnikih, da privabi delavce tja, kjer ji je trenutno potrebna višja produkcija. Ko pa je temu udovoljeno, se zaslužek zopet zniža in odliv odvisnega delavstva, ki je na stalnem lovu za boljšim zaslužkom, se izvrši samposebi.«

134

»Da, to sem že tudi jaz opazoval. Je pa to menda radi tega, ker ni premog v vseh naših rudnikih enake kakovosti. Radi tega so tudi naročila različna. Hudojamski premog na primer je boljši od našega in žgo iz njega izvrsten koks. Lansko jesen so prišla od nekih čeških koksarn velika naročila za ta premog in proizvodnjo so morali na mah podvojiti. Za delovne moči niso bili v skrbeh; par krajcarjev so plačali več za tono in v par dneh je že visela na pisarni tabla z napisom:

,Stalež je poln, ne sprejemamo več.'

Na pomlad so pa zopet isti, ki so v jeseni drli v Hudo jamo, kakor zlatoiskalci v Kaliforniji, oblegali rudniške pisarne v Hrastniku, Trbovljah, v Zagorju, v Štorah, v Št. Janžu in v Kočevju. In mislite, da je na Gornjem Štajerskem kaj bolje. Isti hudič. Gospodarji vseh teh rudnikov sedé na Dunaju skupaj v kartelu in kalkulirajo.« 

»Dobro si povedal.« 

Vstopil je Alič s tovarišem.

»Oho, vidva sta pa dolgo potrebovala.« 

»Mi smo medtem že brez vaju končali.« 

»Najbrž sta se smukala okrog kake kamrice in fehtarila za pušelje.« 

»Stavim, če bi šli gledat, bi še našli kje lestvo prislonjeno.« 

»Ti, primi Aliča, mogoče najdemo na njem kake sledove.« 

»Le brez skrbi bodite. Nisva imela takih potreb. Če pa ste brez naju končali, pa tem bolje. Lahko gremo.« 

»Tako hitro pa ne,« je ugovarjal gospodar. »Alo, hitro malo pospravimo!«

Čez nekaj minut je bil skedenj pospravljen. Koruza je bila povezana in nakopičena v visokih stolpcih ob steni. Kožuhovko so stlačili v kote in po sredi skednja je nastal velik, skrbno pometen prazen prostor, ki je s svojimi, kakor parket gladkimi podnicami kar izzival srbeče podplate zabave željne mladine. Harmonikaša ob takih prilikah ni bilo treba nikoli dolgo iskati, saj je vsak šesti rudar muzikant in vsak deseti harmonikaš. Tudi tokrat so prinesli harmoniko že iz Hrastnika seboj in ko so se raztegnili njeni mehovi, so se zavrteli pari v poskočni polki po gladkem podu. Ker pa je bilo deklet komaj za vsakega tretjega plesavca, so nekateri fantje prevzeli vloge plesalk in se sami vrteli med ostalimi, nad čemer se ni nihče spodtikal in se je smatralo čisto v redu. Včasih sta, napol iz sramežljivosti, napol iz nagajivosti, zaplesali skupaj tudi dve dekleti. Tedaj so fantovski pari vzpodbujali drug drugega:

»Dajva jih raztrgati.« 

In že sta se fanta spustila, pristopila k dekliškemu paru in se vljudno poklonila vsak svoji, s katero sta potem plesala naprej. Dekleta so na ta način nalašč preizkušala fante, koliko imajo smelosti in korajže, da si jih osvoje. Pri plesu so se porajale in učvrščale simpatije, prišlo je pa dostikrat tudi do sovraštva in prepirov. En sam krivi pogled ali nežen smehljaj, ki je veljal nepravemu, ali čisto slučajni sunek med plesom, je lahko bil povod srditih fantovskih razračunavanj.

Vendar nocoj kljub pričakovanju nekaterih mladih vročekrvnežev ni bilo nič takega; vse je bilo razigrane volje in je želelo samo uživati redek večer priproste kmetiške družabnosti. Zakaj bi se tudi kmečko ljudstvo po trdem delu ne poveselilo? Pridelki so bili že večinoma pod streho, majolika je bila polna sadjevca in rešeto polno štrukljev.

135

Po plesu so prišle na vrsto razne družabne igre: skrivali so prstan in ugibali, kdo ga ima v roki. Kdor ni uganil, je moral plačati kazen ali izvršiti kako delo, na primer poljubiti najstarejšo žensko. Igrali so slepe miši in zidali most, pri čemer so si ,beli’ in ,črni’ merili sile. Največ zabave so imeli fantje z ,rihtarji’. (Ženske se te igre niso marale udeleževati.) Pri tej igri je obsojenec moral položiti glavo v naročje sodnika, ki je sedel na stolu, in to tako, da ni mogel ničesar videti. Tako sklonjen je čakal, da ga je kdo izmed navzočih s plosko roko močno udaril po napeti zadnjici. Ko je sodnik naštel do tri, se je smel obsojenec dvigniti in ugibati, kdo ga je udaril. Če ni imenoval pravega, je moral še enkrat v ,rihto', tako dolgo, dokler ni zadel pravega. Kogar pa je pogodil, tisti je moral mesto njega v ,rihto'. Marsikdo se je za to igro že prej pripravil in si zavaroval zadnjo plat s cunjami, ki si jih je oblekel pod hlače. Če pa so ga ,pogruntali', jih je moral vpričo ,rihtarja’ sleči. Kdor je moral po desetkrat ali še večkrat v ,rihto’, naslednji dan še sedeti ni mogel. Pa tudi dlani najbolj navdušenih ,eksekutorjev’ so bile drugi dan zatekle.

Zaključek zabave je bil neizogibni ,povštertanc’ (ples z blazino). Vsi plesavci, moški in ženske, so se prijeli za roke in napravili velik krog, ki se je po taktu godbe plešočih korakov počasi vrtel na levo. Sredi kroga se je plesalec ali plesalka z blazino v rokah vrtela v nasprotni smeri in je izbirala med plesavci, ki so se vrteli krog nje, pred koga bi položila blazino. Ko si je izbrala, je položila blazino na tla pred izvoljenega. Oba sta pokleknila na blazino in se poljubila, in ko je novi plesalec prevzel blazino in položil na zato pripravljen krožnik novec za godca, sta se oba parkrat zasukala sredi kroga v poskočni polki, krog plesavcev pa se je medtem vrtel v živahnejšem tempu v nasprotno smer. Za tem je prejšnja plesalka brez blazine stopila nazaj v krog in novi plesalec si je z blazino izbiral v krogu nove plesalke in ko si jo je izbral, se je ponovilo isto. To se je ponavljalo poljubno dolgo. Bolj priljubljeni plesalci in plesalke so morali po večkrat v krog, medtem ko so nekateri zaman čakali, da bi kdo položil blazino pred nje. Tu se je moglo dobro opaziti, koliko simpatij uživa posameznik.

Pri poljubovanju na blazini je bilo dosti smeha in vrišča, ker se je strogo pazilo, da ni nihče »švindlal«, ampak, da je res poljubil svojega partnerja na usta. Najbolj vestni so bili pri tem poslu starejši ljudje, medtem ko so se zlasti mlada dekleta sramovala.

Blazina je bila precej umazana in prašna, ko so končali. Kolikor se je nabralo na krožniku, so izročili godcu, ki je zadovoljnega obraza spravil krajcarje in petice v svoj žep. Še celo ena desetica je bila vmes. Vsi so videli, da jo je dal Oblakov, presrečen, da je Ravnikarjeva Minka položila blazino predenj.

Z mnogo hrupa in še več izrazi prijateljstva so se končno poslovili. Hrastničanom je igrala harmonika, katere glasovi so se odbijali skozi Boben od strmih skalnatih sten, v globini izpod ceste so pa šumeli in bobneli vzpenjeni valovi potoka. Ravnikarjev Sultan je še dolgo lajal v temno noč za odhajajočimi, ki so veselo prepevali in vriskali po cesti proti Hrastniku. Po serpentinah bele ceste, ki se vije po hribu proti Svetemu Marku, so pa z glasnim ukanjem odgovarjali rudarji, ki so se vračali v Trbovlje.

Težko sta Janez in France vstajala zjutraj, ko je bilo treba iti na šiht. Bila sta neprespana. Sicer nista bila slabe volje, saj sta se na kožuhanju imenitno zabavala, vendar je dejal Janez:

»Veš kaj, s to lumparijo ni nič. Sem že preveč v letih. Je že skrajni čas, da se oženim. Še pred adventom bom napravil. In ti mi boš šel za tovariša.« 

»Ne vem, če bo šlo. Saj veš, da nimam primerne obleke.« 

136

»Kaj pa manjka tvoji praznični obleki. Čisto dobra je.«

»Pa suknje, burmusa, nimam. Brez nje pa veš, da ne gre.«

»Si jo pa kje izposodiš, čakaj, bom jaz prosil Senekoviča, da ti jo da. Si je lani kupil novo.« 

»Pri denarju tudi nisem, kakor bi bilo treba.« 

»Kdo te pa zanj vpraša. Misliš, da bom napravil gostijo, kakor so pri premožnih kmetih v navadi? Saj nisem neumen! Po poroki skromno kosilo, pa bo stvar pri kraju. Najraje bi videl, da bi kar v kaki gostilni opravili.« 

»Kako? Misliš, da bo stari Zavšek dopustil, da bi šla Meta od njega brez gostije?« 

»Vem, da mu je mnogo na ugledu svoje hiše, vendar bom na vsak način zahteval, da bo zadeva v enem dnevu končana. Tudi Meta želi tako.« 

»Vendar par desetakov bo že treba. Pride pobiranje za kuharico, za godce, za berače in družici je treba dati darilo ...« 

»Eh, kaj bi našteval. Deset goldinarjev ti jaz dam, pa konec. Več pa ne boš rabil.«

»No ja, se bova že še zmenila. Saj to še ne bo jutri.« 

Rudniška uprava je po zadnji nesreči hotela napraviti videz, kakor da ji je življenje in zdravje rudarjev naenkrat nadvse pri srcu, kakor da jih pušča delati zgolj zato, da jim more izkazovati svojo zaščito. Pri tem pa je v prvi vrsti pazila na to, da je ta zaščita ni ničesar stala. Predvsem se produkcija v splošnem ni smela zmanjšati, sigurnejše utrjevanje izkopov so morali rudarji vzeti v svoj račun s tem, da so se morali zadovoljiti z nižjimi akordi. Z zniženjem akordnih postavk in stalnih mezd vozačem in drugim režijskim delavcem, so bili kriti izdatki za nekoliko novih ventilatorjev, za novo cimpranje zanemarjenih rovov in za tistih nekaj delavnih moči več, ki so bile s tem zaposlene.

Pri ravnatelju se je vršila tiste dni tudi seja upravnega odbora in obratnega nadzorstva. Glavni inženjer je podal poročilo o posledicah zadnje katastrofe:

»Stvar ni tako huda, kakor mogoče izgleda; vsa popravila in zaščitne mere, ki jih moramo podvzeti, da zadovoljimo oblast, nas ne bodo stale preko deset tisoč goldinarjev. Z nameravano dvaodstotno redukcijo akordov in mezd, pa prihranimo mesečnih petdeset tisoč. To je veliko več, kakor bi morali izdati, če bi vsem sorodnikom ponesrečenih rudarjev morali izplačati penzije, kakor jih dobivajo pazniki.«

»Nichts zu fürchten!« je pripomnil ravnatelj. »Kvečjemu če bomo morali priznati pokojnine štirim vdovam, če nas bo rudarsko sodišče k temu obsodilo. Nejasno besedilo.

»Med rudarji vlada veliko razburjenje in bo težko dokazati, da so oni sami krivi, zlasti ker socijalisti pridno izrabljajo slučaj za svojo agitacijo in ščuvajo rudarje proti podjetju.« 

»Ja, dieses Gesindel! Ampak mi jim bomo že pokazali. Čemu pa imamo žandarje.« 

»Tudi jaz sem tega mnenja. Vendar moramo biti previdni. Oni imajo svoj list, v katerem nas stalno napadajo in obstoji nevarnost, da se javno mnenje obrne proti nam. V tem slučaju mora tudi oblast varovati videz objektivnosti.« 

»Dosti tega! Kommt Zeit, kommt Rat,« je zaključil ravnatelj. »Mene zanima bolj neko drugo vprašanje. Čas je ugoden, da zboljšamo rentabilnost podjetja. Mislim namreč, da bi mogli nekoliko zvišati cene premogu. Sedaj je ravno ugoden čas za to. Zima je pred durmi. Če zvišamo cene vsaj za pet odstotkov, ne bodo konzumenti tega dosti občutili, utemeljujemo pa ta korak lahko z neprevidenimi izdatki, ki nam jih je povzročila zadnja katastrofa in pa z izpeljavo in vršitvijo intenzivnejših zaščitnih mer, ki nam jih s tem v zvezi nalaga nadzorna oblast.« 

137

Glavni knjigovodja je zaskrbljen pripomnil:

»Ne bi to javnosti mogoče še bolj razdražilo in razpoložilo proti nam, saj proti višini dividend se gospodje delničarji tudi dosedaj niso mogli pritožiti.« 

»Vaša pripomba je popolnoma odveč, gospod knjigovodja. Ne pozabite, da sem ravnatelj jaz. Sicer je pa vaša bojazen čisto neupravičena, nasprotno, ravno s tem korakom bomo naperili razpoloženje javnosti proti rudarjem samim, ker bo prepričana, da so ravno rudarji s svojo lahkomiselnostjo to povzročili. Da to prepričanje prodre, bomo že mi poskrbeli. A propos! Ali ste naročili celostranski oglas – in die Zeitungen ,Slovenski narod’ und ,Slovenec’?« 

»Da, gospod ravnatelj. Za cel mesec.« 

»Torej s te strani smo zavarovani. Najbolje bi bilo, če bi to šlo tudi – in diesem, wie heisst er schon – ,Rdeči prapor’?« 

»Sem poskušal, pa ne sprejmejo.« 

»No nič ne stori, saj tega se nam ni treba bati. Izhaja menda samo enkrat tedensko.« 

»To že. Ampak neprijeten je vseeno. Venomer zbada ko osa!« 

»Naj zbada, njegov pik nam ne more škodovati. Morda se pa ponudi nekoč prilika, da mu pošteno spodkadimo. Saj imamo v Grazu in na Dunaju dobre prijatelje.« 

»Ampak ,Rdeči prapor’ izhaja v Ljubljani.« 

»Denar ima na Dunaju kakor v Ljubljani isti žvenk. In kdor ima denar, ustvarja lahko tudi javno mnenje.« 

»Izvrstno povedano, gospod ravnatelj!« 

»Torej gospodje, smo si glede znižanja mezd in zvišanja cen edini?« 

»Gotovo, gotovo!« 

»Alsdan, abgemacht! Povabim vas na kosilo, gospodje!« 

Skupni rudarski grob na dolskem pokopališču je že pobelil prvi sneg, vdove so še vedno zaman čakale na priznanje svojih pokojnin. Pri Bratovski skladnici so jih tolažili:

»Takoj vam izplačamo, kakor hitro bo rudarsko glavarstvo izdalo odlok.« 

»Pa medtem moramo tudi živeti. To se že vleče deset tednov!« 

»Razumemo, razumemo, a ne moremo pomagati. Pojdite same v Graz in prosite, da pospešijo.« 

»Kje pa naj vzamemo denar za pot?« 

»Potem pa potrpite. Saj dolgo ne more več trajati.« 

Zgodnja zima je presenetila rudarje, zlasti rudarske žene, ki se še niso nanjo pripravile. Pisarno nadzorništva zunanjega obrata so od jutra do večera oblegale gruče moških in žensk. Mnogi so prišli s koši na hrbtih. Tu so se izdajale nakaznice na premog za domačo uporabo, ki so ga dobivali rudarji kot ekvivalent k plači. Vsak oženjen rudar je imel pravico do dveh košev premoga (približno 100 kg) mesečno, samski rudarji pa do dnega. Dobivali so droben kockasti premog in gospodinje so se dostikrat pritoževale, da so dobile samo šoto in blato in deževalo je protestov proti nadzorniku zunanjega obrata, ki je nadziral oddajo ekvivalentnega premoga.

»Samega prahu in lignita ste nam natresli. Kdo bo pa s tem kuril?!« 

»Seveda, svoji ženi ga pa pusti kar z vozom zapeljati, najlepšega, v svetlečih se kosih.« 

»Mi, ki ga kopljemo, naj kurimo z blatom. In še tega nam tehtajo z grami!« 

Tokrat je bilo razburjenje še hujše. Mnogi so štedili poleti s premogom, uporabljali so ga le za najnujnejšo kuho in niso rešili svojih nakaznic, da bi potem za zimski ogrev dobili čimveč premoga. Dosedaj so to lahko storili in kolikor niso svojega deleža rešili v poletnih mesecih, so si ga v jeseni mogli znositi domov. Danes se je pa kar naenkrat pojavil na oglasni tabli pri separaciji razglas, da se premoga, ki ni bil vzet v prejšnjih mesecih, ne bo več oddajalo, da je zapadel. Oddajal se bo le ekvivalent za tekoči mesec in potrebnim tudi v naprej za bodoče zimske mesece. Vendar ne več v dosedaj običajni množini, temveč samo poldrugi koš za oženjene.

138

To je delovalo na rudarje ko strela z jasnega.

»Kaj? Ni dosti, da nam že pri zaslužku utrgujejo? Tonemo in dušimo se v premogu, a mi in naši otroci naj zmrzujemo?!« 

Ženske so bile bolj togotne in odločne od moških. Kakor obsedene so kričale:

»Ali naj še to molče požremo? Ne, če ste moški šleve, pa me nismo. Hajd k ravnatelju!« 

Ko ogenj se je širil ta klic po vsej koloniji in preden je minilo četrt ure, se je valil val par sto žensk po bregu navzdol proti ravnateljstvu. Lesno skladišče pred poslopjem se je namah spremenilo v razburkano jezero človeških glav, pokritih s pisanimi, nazaj zavezanimi rutami, ki so razdraženo kričale v vseh mogočih glasovnih legah, da se je treslo ozračje in so uradniki v pisarnah zaskrbljeni dvignili glave in se umaknili izpred oken. Debela ravnateljeva soproga je radovedna pogledala skozi okno, ko pa je videla od srda spačene ženske obraze, široko odprta kričeča usta in dvignjene pesti, je prestrašena odskočila in tekla v soprogov kabinet, kolikor so je mogle nesti kratke, debele noge. Z njo pa sta tekli tudi njeni istotako debeli hčeri, predebeli, da bi mogli hoditi v šolo in sta imeli zato svojega nemškega učitelja doma, ki sta izza svojih, z mastjo zalitih podbradkov, že oddaleč kričali:

»Papa! Papa! Die Weiber! Furchtbar!« 

Ravnatelj se ni maral osebno baviti s to sodrgo. Pozval je enega izmed inženjerjev:

»Was heisst das? Kaj hočejo?« 

»Radi redukcije ogrevnega ekvivalenta.« 

»Spravite jih proč!« 

»Ne gredo. In kolikor jih poznam, bodo stale in kričale do večera in še preko noči, če jim ne ugodimo.« 

»Verflucht! Pa žandarji?« 

»Dokler ne počnejo kakih nasilij, nimajo povoda nastopati. Naredilo bi tudi zelo slab vtis na javnost, kar bi nam ravno sedaj, ko nameravamo pritegniti cene, moglo škodovati.« 

Žena in hčeri sta silili vanj:

»Bring sie weg! Uh! Kako so strašne!« 

»Was ist zu machen? Kaj naj napravim?« 

»Najbolje, da jim pustimo zaenkrat tistih par košev premoga. Tiste smeti itak težko prodamo, je dejal inženjer.

»Pokličite nadzornika zunanjega obrata.« 

Prišel je nadzornik in gospodje so dolgo računali. Po nadzornikovem poročilu znaša izdatek na ogrevu malenkost, radi katere se ni bilo vredno razburjati. Sklenili so pustiti zaenkrat vse pri starem.

Ko so ženske zvedele za rezultat svojega energičnega nastopa, so z zmagoslavnimi klici šle za nadzornikom preko mostu na separacijo, kjer je nadzornik odstranil s table razburljivi razglas in deljenje premoga se je pričelo. Prepirajoč so se ženske uvrstile ob vagonih v dolgo vrsto s svojimi koši. Po dve in dve sta se postavili pred odprti vagon, naložen s premogom, postavili sta vsaka svoj koš nanj in dva delavca sta ju s par zajemki širokih lopat hitro napolnila. Ženski sta si zadeli napolnjena koša na hrbte in sta pod njih težo klecajočih kolen odšli. Na njih mesto sta stopili drugi dve.

139

To se je ponavljalo od jutra do poznega večera. Izpod separacije, navzgor po bregu proti koloniji, so opreznih korakov, počasi in sopihajoč stopale ženske, sključene pod težkimi koši, od katerih je v tenkih curkih kapala umazana voda od mokrega kockovca, ki se je še pred kratkim kopal v oplakovalnici separacije, da so bila krila žensk zadaj vsa mokra. Na lesenem plotu pred izklicevalnico so imele prvo odpočivališče. Naslonile so koše na plot in stoje odpočivale in si s predpasniki brisale znoj raz čela.

»Hu, kar noge se mi tresejo!« 

»Da, semlegori je najhuje. Tu je najbolj strmo in pri tem blatu še spolzko.«

»Teh sto korakov bom že še prenesla.« 

»Jaz bom morala pa še nekajkrat počivati.« 

»Zakaj pa staremu ne obesiš koša?« 

»Nočno ima in spi. Če ga sedaj zbudim, ne more do večera več zaspati. V jami ima pa tudi težko delo.« 

»Moj ima pa revmatizem v boku. Ga večkrat drži kar po štirinajst dni. Pri peči sedi in si devlje na križ tople cunje.« 

»Ne gre k zdravniku?« 

»Kaj pa pomaga! Da mu kake janeževe vode in reče da lahko dela.« 

»To je pa res. Če človeku ne odtrga ravno roke ali noge, ne prizna, da bi mu kaj manjkalo.« 

»Veš, moja Eliza je dobila zadnjič hudo zatekel vrat; otrok je imel vročino, ni mogel jesti in komaj da je še dihal. Vsa v skrbeh sem tekla k zdravniku. Eh, nič hudega, bo že bolje, gliste ima, je dejal in mi je dal nekih kapljic, da jo naj mažem po popku. Meni pa to ni šlo v glavo, otrok je moral biti v vratu bolan. Vso noč sem mu devala vroče octove obkladke okrog vratu. Zjutraj sem mu dala toplega mleka z medom, pa ni mogel požirati. Tedaj sem mu z ročajem žličke posegla v grlo in glej, bruhnilo je iz njega za pol kozarca sokrvce, da bi se bil skoraj zadušil. Ko si je potem s toplo vodo grlo izgrgral, je bilo dobro in je zopet lahko pil.« 

»Da, tako je. Človek si včasih sam res najlažje pomaga, zato tudi jaz skrbim, da imam vedno doma kamilice, tavžentrože, žajbelj, sivke, namočene v vinu in celo škorpijonovo žganje imam. Človek nikoli ne ve, kaj še pride in je le dobro, če imaš kaj pri rokah.« 

»Lani se mi je tu na bedru napravljala bula, ko polovica jabolka. Privezovala sem nanjo na laneni krpi namazano testo iz ržene moke in strdi in v dveh dneh je dozorela.«

»Za tak slučaj pa jaz bolje cenim pasjo mast. To sem skusila pri svojem možu. Mora pa biti stara, že rumena.« 

»Če je dobra za čire, ne vem, vem pa, da je vživanje raztopljene pasje, ali še bolje, lisičje masti, izvrstno zdravilo za jetične.« 

Zadnje besede je slišal mlad rudar iz »puršenhauza«, ki je šel s cekrom v konzum in se je obregnil:

»Dajta si še privezati pasje masti na glavi, mogoče postaneta bolj pametni.« 

»Kdo pa je tebe kaj vprašal!« sta se razsrdili ženski. »Pa si ti priveži pasje masti, da ne boš po vsej koloniji žensk v nesrečo spravljal. ,Stradl’ umazani!« 

»Ha! ha! Dobro si ga vsekala, Alička!« se je rogala gruča rudarjev, ki je stala pred izklicevalnico. »Pa ji odgovori, če moreš, Dežman!«

140

Rudar Dežman je samo zaničljivo zamahnil z roko in osramočen odšel s svojim cekrom naprej.

»Salamenske babe, z vami pa res ni dobro češenj zobati,« so se smejali rudarji.

»Ne, ne, zlasti ne pozimi, ko premog nosimo. Če hočete še kaj zvedeti, smo na razpolago.« 

»Hvala lepa. V jezikanju imate ve prednost.« 

»Če smemo koše nositi, bomo menda smele tudi govoriti.« 

»Tako je! je pritrdila tovarišica in ženski sta zopet skrivili hrbta, zadeli koša in težko stopali naprej v breg.

Janez je dolgo iskal stanovanje, v katero bi se mogel po poroki vseliti. Poizvedoval je po okolici in pri tovariših. Tudi v upraviteljstvu rudniške kolonije je bil. Rekli so mu, da trenutno ni ničesar na razpolago, naj počaka, dokler se slučajno kaj ne izprazni. Pri tem je upravnik natihem zaupal Janezu, da je zvedel, da namerava ravnateljstvo v kratkem odpustiti več rudarjev, ker imajo – prevelike gobce; kakor hitro bo kaj izpraznjenega, bo Janeza obvestil. Seveda ga bo to stalo precej truda in besed. S tem je hotel namigniti, da je njegov žep vedno prazen in njegovo grlo vedno suho.

Janez pa ni rekel niti da, niti ne, zahvalil se je za informacije in odšel. Končno je našel pri Kašnerju podstrešno sobico s kuhinjo, iz katere se je prejšnji stanovalec izselil v Zagorje. Plačal je kar pet goldinarjev za en mesec vnaprej. In toliko ga je še stalo, predno se je mogel vseliti: treba je bilo stene sveže prebeliti, sobico je pustil celo poslikati, štedilnik v kuhinji je bilo treba popraviti, v oknih nadomestiti razbite šipe z novimi. Zato pa so mu Kašnarjevi odstopili v svojem vrtu za dve mizi široko gredo za solato.

Potem pa je rekel Francetu:

»Torej, zadnjo nedeljo pred adventom bom napravil ohcet. Pripravi se. S Senekovičem sem že govoril radi suknje. Dal jo bo na mojo odgovornost.« 

France že dolgo ni bil več na Rebri. Pisal je sedaj materi, da prideta z Janezom v soboto zvečer pred zadnjo predadventno nedeljo domu in da bo pri Janezovi poroki njegov tovariš.

Zadnji dan sta šla k Senekoviču po suknjo.

»Posodim jo, ampak na tvojo odgovornost, Janez. Vrnjena mi mora biti v istem stanju, kakor jo izročam.« 

»Brez skrbi, prijatelj, saj jo bo ogrnil samo za pot v cerkev.« 

Senekovič je bil star samec, ki je stanoval nad kolonijo v lastni kočici z materjo in sestro. Vsem naskokom zakonaželjnih samic se je uspešno ustavljal. Pri tem pa ni bil kak čudaški samotar, ampak veseljak in šaljivec prve vrste. Na vse plese in veselice je hodil, vendar ni mogel nihče trditi, da bi ga videl kedaj pijanega. Bil je zgovoren z vsakomur, vendar se je rad kretal v »boljši« družbi; v gostilni se je vsedel navadno v »posebno« sobo, kjer so se shajali uradniki, učitelji, pazniki in boljši profesijonisti. Niso ga odganjali, ker je bil vedno snažen, dostojno in napol gosposko oblečen. Poznala ga je vsa dolina, v družbi so ga radi videli, vendar med zavednimi in organiziranimi rudarji ni bil posebno priljubljen. O solidarnosti bi mu zaman govoril, o organizaciji pa ni maral nič slišati. Nekateri so ga smatrali za velikega sebičneža, drugi so mu očitali celo podrepništvo, česar mu sicer niso upali naravnost reči, a izhajalo je to najbrž od tega, da se je tako rad družil in iskal prijateljstva s pazniki in uradniki. Opozorjen na to, je odgovoril: »To je sama »favšija«. Zavidajo mi, da sem vedno bolje oblečen ko drugi. Kdo pa jim brani, nositi boljše suknje?«

141

Naj bo že kakorkoli, dejstvo je pa le bilo, da je Senekovič dobival vedno najlažje in najboljše, namreč, koder se je najbolje zaslužilo, česar se mnogim delavnejšim in izkušenejšim rudarjem ni posrečilo. Morda so pa oni, ki so mu očitali lizunstvo, le imeli nekoliko prav.

»Torej, saj vesta, izposojnine zahtevam za suknjo eno krono. In pa svatovski pušeljc mora ostati na suknji pripet, ko jo vrneš.« 

»Ti je toliko za tisti pušeljc?« 

»Veš, jih zbiram. Tu poglej.« 

Pokazal je kartonasto škatljo, v kateri je bilo polno šopkov iz raznobarvnega umetnega cvetja, ovitih s svilenimi trakovi.

»Imel sem jih še mnogo več, pa je lani sestra napravila iz njih lep venec za oltar svete Barbare na Dolu.« 

»Pa še ni videti, da bi bil vse s to suknjo ,zaslužil’?« 

»Kaj še! To imam šele drugo leto. Prej sem imel drugo, ki jo nosim sedaj za vsak dan.« 

Ob ponovnem zagotovilu, da bo suknja vrnjena taka, kakršna je, sta se France in Janez poslovila.

»Kaj misliš, temu se pa suknje izplačajo,« je menil France, noseč suknjo obešeno preko roke. Obleči jo, ga je bilo sram.

»Prav gotovo. Preko petnajst goldinarjev ni stala. Najbrž samo dvanajst, ali pa celo deset. Izposodi jo dvajsetkrat, pa ima plačano. Svojevrsten obratni kapital. Ta človek zna iz vsega denar napraviti.« 

V soboto popoldne sta se odpeljala domov. Vzela sta si dva dni dopusta. Pokrajina je bila že vsa s snegom pokrita. To leto je obveljal pregovor: Katarina prekljá (pribija late), Andrej pa pokriva.

France je vprašal:

»Katera bo pa družica?« 

»Vem, da te že muči to vprašanje, ampak, boš že videl.« 

»Ali jo poznam?« 

»Gotovo.« 

France je ugibal, a Janez je hudomušno pri vsakem imenu zmajal z glavo. Nazadnje je opustil ugibanje.

»Naj bo, katera če, kaj me briga. Saj je najbrž ne bom jemal.« 

»Mogoče pa. Saj veš, da se po starem običaju morata drug in družica do prihodnjega predpusta vzeti, ker, kakor ženin z nevesto, mora tudi drug z družico na ohceti spati. To se smatra čisto v redu in iz tega izhajajo tudi dolžnosti.« 

»Pa ne misliš ...?« 

»Nič ne mislim. Sicer pa, če se bo le dalo, bi se rad že v ponedeljek zvečer vrnil z Meto v Hrastnik. Seveda, ti lahko še ostaneš do torka, če te bo veselilo.« 

»Bom videl.« 

Bilo je že pozno zvečer, ko je prispel France domov. Od daleč je že videl na koči razsvetljeno okno. Potrkal je na vrata in takoj mu je prišla sestra Julka odpirati.

»Si vendar prišel? Pričakovali sva te.« 

»Dober večer! Vse zdravo?« 

»Za silo še.« 

Dal je materi zavitek, ki ga je prinesel s seboj. Kave in sladkorja je kupil materi, platna za predpasnik sestri in Mihcu novo srajco.

»Da si le prišel,« je vzdihnila mati in vstala izza kolovrata, na katerem je predla laneno prejo, ki so ji jo prinesli iz soseščine.

»Gotovo si lačen. V peč sem postavila lonec mleka na gorko in žgancev ti lahko skuham.« 

»Ni treba mati. Kos kruha sem prinesel še s seboj v žepu.« 

Ko je mati odšla v kuhinjo, je Julka zopet vzela do polovice spleteno nogavico v roke.

»Pa kako si ,nobel’ postal. Še celo suknjo imaš lepšo kakor naš župan.« 

»Ko bi bila moja. Izposojena je. Veš, da na svatbo ne morem brez suknje.« 

»O tej svatbi se pri nas že toliko govori. Zlobni jeziki pravijo, da se Janezu zato tako mudi, ker noče biti nezakonski oče.« 

»Čvekajo, pa se gotovo motijo.« 

»Kaj pa ti? Si že kako izbral v Hrastniku?« 

»Še nisem imel časa. Ampak, kaj sem že hotel vprašati? Ali veš, katera bo Metina družica?« 

»Da, kaj ti ni Janez povedal?! Drug, pa ne ve, kako družico bo imel? Uršo boš imel, Jernejčevo.«

142

France je zazijal začudenja.

»Urša?! Kako so se pa nje spomnili?« 

Julka se je nasmejala.

»Veš, bi ti povedala, če mi obljubiš, da obdržiš zase.« 

»No?« 

»Ko si bil zadnjič doma, si pravil, da te je Janez prosil za druga. V pogovoru je mati o tem pravila Jernejčevki. Naslednjo nedeljo se je pa potem Urša sama ponudila Meti za družico. Zdaj veš, kam to meri.« 

»Veš, odkrito povedano, veselil sem se tega mojega prvega drugovanja. A zdaj ... Ko bi ne bil ravno Janez, bi se kar izmuznil. Ampak povedal mu jih bom.«

»Eh, kaj bi, saj ne boš šel v mesnico. Jutri bo gotovo pritekla k nam. Skušaj ji pokazati prijazen obraz. Že radi soseščine.« 

Mati se je vrnila iz kuhinje.

»Na, jej. Na brzo roko sem pripravila.« 

Opazila je nevoljo na sinovem obrazu. Ošinila je s pogledom hčer, ki se je hudomušno smejala predse.

»Kaj pa sta imela?« 

»Šele sedaj sem zvedel, katera bo družica.« 

»No, ali ti ni pogodu? Saj ji ni kaj prigovarjati. Lepa res ni, grda pa tudi ne. Ima pa delavne roke in – edina hči je, ki bo dobila posestvo.« 

France je samo vzdihnil. Mati je še pripomnila:

»Saj nič ne rečem, ne tako in ne tako. Sam si že dovolj pameten, da presodiš. Na svatbi pa le skušaj biti prijazen z njo, veš, sosedje smo in dostikrat potrebujemo njihovo pomoč.«

Na peči se je zbudil Mihec, se zaspano ozrl po izbi in ko je ugledal brata, se je zasmejal in lahkih nog skočil raz peč. Vzhičen je ogledoval novo srajco, ki mu jo je prinesel brat. A tudi sam se je hotel postaviti pred njim.

»Ti, jaz imam pa nove sanke. Sem jih sam napravil.«

»Se že sankaš?«

»Še ne. Je še premalo snega.«

»Kaj pa tvoj teliček dela?« 

»Je že velik. Ga bomo kmalu prodali.« 

Ko so prerešetali vse novice, ki jih je premogla soseska zadnjo jesen, je opozorila mati:

»Otroci gremo spat. France je utrujen. Prinesla bom slamnjačo v sobo. Bo bolje kakor v hlevu.«

Na tleh ležečega so Franceta še dolgo mučile razne misli. Mati in Julka sta odšli v čumnato, Mihec ga je še parkrat zvedavo vprašal raz peči po tem in onem, se parkrat obrnil na trdem ležišču in kmalu začel enakomerno dihati.

Še sam prav ni vedel, zakaj mu je sosedova Urša tako nesimpatična. Še kot otroci so se skupaj igrali, skupaj živino pasli in pozneje skupaj v šolo hodili. Bila pa sta z Uršo stalno v zdražbi. Če se je pri jesenskem ognju na paši opekla, se je drla in bil je France kriv. Če je krava kedaj zašla v Jernejčev zelnik, ga je takoj zatožila in France je bil kregan, če ga niso še zlasali. Vedno ga je prosila, da je hodil mesto nje zavračat živino, ona pa ni mesto njega nikdar šla, niti tedaj ne, ko je šel za njo na sosedovo njivo repo krast, da jo je pekla in je mirne duše gledala, kako je njegova krava medtem mulila sosedovo deteljo. Stalno mu je povzročala sitnosti in jezo in to še s prav posebno naslado in zasmehom, s čemer ga je še bolj jezila. Včasih se ni mogel vzdržati in jo je prav pošteno zlasal in nabunkal. Od takih spopadov je vedno odnesel razpraskan obraz in roke in pričakovati je moral, da ga bo Jernejčev oče pri prvi priliki zmikastil za uhlje.

143

Tudi pozneje, ko so hodili v šolo, se razmerje ni zboljšalo. Če sta šla sama, je bila vedno pokorna in uslužna, kakor hitro jih je pa bilo več skupaj, je spet začela. Vedno si je izmišljala novih načinov, da bi ga dražila. Navadno je, čim ga je zagledala, nahujskala svoje tovarišice, da so začele v zboru peti:

Franc, Kranc
pika pok,
žene krave
na potok.
Krava neče pit’,
Franc dobi po r ...

ali pa so v zboru neprestano ponavljale:

Kumberger, lančenperger
Kumberger, lačenperger ...

da se je France kar tresel jeze in je pograbil, kar mu je prišlo v roke in zagnal med nje. Sledile so potem seveda zopet nove pritožbe in nove kazni, in nova roganja.

Pri takih akcijah je tudi njegova sestra Julka zašla včasih v nasprotni tabor in je pomagala norčevati se iz njega. To je napravilo včasih tudi doma med njima napeto razmerje, ki je tudi materi prizadevalo skrbi.

Vse to je bilo vzrok, da Urše ni maral in se je je izognil, kjer je mogel, čeprav se je po izstopu iz šole čisto spremenila. Začela je iskati njegove družbe in skorajda laziti za njim, kar ga je še bolj odbijalo od nje. Če je bil pri Jernejčevih v dnini, na kopi v vinogradu, je vedno tako uredila, da sta kopala vštric. Če se je pri načetju naslednje frate prestavil na drugo stran, je tudi ona prišla za njim in ga je mučila z vsemogočimi vprašanji, ki so se mu zdela bedasta in odveč. Vedno se je tudi zanimala, kedaj bodo Kumbergerjevi kopali in se je kar sama ponudila, da pride pomagat, kadar je bil tudi France doma. Zvečer ga je vedno opominjala:

»No, ali me ne boš spremil do doma?« 

Ob nedeljah je vedno prihajala mimogrede, ko je šla k pozni maši, češ, da bosta šle z Julko skupaj v cerkev. V resnici je pa bilo to več radi njega in je bila vsa srečna, če ga je mogla ujeti, da je šla z njim. Nazaj grede je zopet kje počakala, da sta šla skupaj.

France se ji je izognil, če je le mogel. Presedala mu je, zlasti ko so ga že tovariši začeli dražiti z Urško in ga imenovali ,mladega Jernejca’. Vse to ga je še bolj gnalo od doma in v Hrastniku je Uršo zlahka in hitro pozabil.

France je še dolgo tuhtal in poslušal šumenje suhe kožuhinke pod glavo. Spomnil se je tudi opomina matere:

»Bodi vsaj prijazen z njo. Sosedje so nam in so nam potrebni.« 

Vzdihnil je, potem pa se je jezno obrnil na drugo stran in zamrmral:

»Če je tako, pa naj bo. En dan bom že prestal.« 

Kmalu je tudi on začel globoko dihati.

V nedeljo je šel k pozni maši in se ni več vrnil. Osvojil si ga je Janez. Moral je z njim, da še oskrbita to in ono; naročila sta v vaški gostilni malico za svate, ko se vrnejo iz cerkve, kupiti je bilo treba pri trgovcu še nekaj malenkostnih daril za Metine polbrate in sestre in za mačeho, oskrbeti se je bilo treba s cigarami in nazadnje sta obsedela v gostilni s fanti, ki so skušali izkoristiti ženinovo darežljivost:

»Za en Štefan pa že smeš dati, danes, zadnjič kot fant med fanti.« 

Pozno popoldne je spremljal France Janeza proti njegovemu domu.

144

»Nocoj boš spal pri nas,« je dejal Janez. »Ne kaže ti hoditi domov, jutri pa zopet na vse zgodaj preko blatnih goric k nam. Iti pa morava skupaj k Zavškovim.« 

Pri Janezovih so pekli pogače in skubili purana, kot prispevek k gostiji. Mati ju je oštevala:

»Kod pa hodita. Kosilo je že čisto postano.« 

»Nič ne de. Nisva lačna.« 

Poslali so najmlajšo Janezovo sestro h Kurnbergerjevim, da prinese Francetovo suknjo, njegov novi klobuk, belo srajco in svileno kravato, da se bo zjutraj napravil, kakor se spodobi.

Ženske so Franceta dražile z Uršo:

»K letu osorej nas moraš pa ti povabiti na ohcet na Jernejčevino.« 

»Presneto ste bistroumno napeIjali to reč. Res. Ste mislili, da bom kupil mačko v Žaklju?« 

»Tega ti ne bo treba. Boš imel dovolj prilike, da si jo ogledaš od vseh strani.« 

»Nič ne maraj, France, saj bomo imeli korajžnega godca. Če ti bo trdo šlo, pa njega pokliči na pomoč.« 

»Ha, ha, ha!« 

France je zardel kakor devica.

»Kakšne pa spet klatite!« 

Preko noči je pritisnil mraz in tanke ledene šipe so cingljale pod nogami, ko so se svatje zbirali iz okolice, stopajoč po zmrzlem blatu razvoženih kolovoznic proti Zavškovi domačiji.

Janez in France sta vstala zgodaj. Francetu je še od prejšnjega dne malo šumelo po glavi od zavžitega vina, a mrzel jutranji zrak ga je kmalu ozdravil. Sveže obrita in umita, v novih belih srajcah, praznično oblečena, z novimi žametastimi kastorci na gladko počesanih glavah, sta bila zala fanta, saj tako so jima zatrjevale domače, še bolj pa sosedove ženske, ki so prihitele, da vidijo ženina od blizu v njegovem veličju.

Francetu je bilo danes za čuda lahko pri srcu in ko je stopil iz hiše, je ves razigran zavriskal. Saj on je samo neodgovoren akter v veseloigri. Kako se bo Janez zapletel in izmotaval, to se njega ne tiče. Pred seboj ima vesel dan, ki so tako redki v življenju in to je vse. Urška? Pa naj bo Urška.

Tudi močan čaj, ki ga je ravnokar popil, je prispeval k njegovi razigranosti. Zato še enkrat:

»Juhu-u!« 

Na nasprotnem bregu je v odgovor nekdo zavriskal.

»Alo, Janez! Nas že čakajo!« 

»Takoj, takoj!« se je Janez odzval in stopil na prag. »Da bi le že starešina bil tu!« 

»Evo me!« se je oglasil moški glas izza ogla in sosed Ivšek je stopil na dvorišče s svojo ženo, ki si je bila krila visoko izpodrecala, da bi si jih ne umazala. Okrog pasu si je po starem običaju pripela srebrn pas, od katerega ji je po boku bingljal obesek s svileno pentljo. Pod vratom se ji je lesketala velika zlata zaponka, ki jo je podedovala po materi, ta pa po babici. Poslednji ostanek nekdanjega kmečkega blagostanja.

Mati je vabila v hišo:

»Skodelico čaja, prosim.« 

»Se moramo požuriti. Nas bodo že čakali.« 

Slednjič so se odpravili. Za njimi so še klicali:

»Nisi kaj pozabil, Janez? Imaš robce? Si vzel denar, cigare?« 

»Vse v redu. Ne pozabite biti pravočasno na fari in glejte, da bo v gostilni vse pripravljeno.« 

Pri kapelici na križpotju sta jih pričakovala svat Sevšek z ženo in godec s harmoniko.

Ko so se bližali Zavškovim, je godec raztegnil mehove, da je odmevalo od bližnjega gozda. V tem trenutku se je v daljavi pokazal žareči rob vzhajajočega solnca.

145

Pri Zavškovih ni bilo nikjer nikogar videti, kakor da je vse izumrlo. Samo v hlevu je krava zateglo zamukala. Hišna vrata so bila zaprta in povsod vse tiho. Če pa si natančneje pogledal proti oknom, si mogel opaziti množico ljudi, ki so se skrivali za cvetlične lončke in zvedavo gledali na dvorišče.

Godec je začel rentačiti:

»Hej, kaj pa je to? Ni nikogar doma?« in začel je z vso silo bobnati po vratih.

Vrata so se odprla in na pragu se je pojavil nevestin starešina.

»Kaj želite, dobri ljudje? Kdo pa ste?« 

»Ubogi popotniki smo, ki smo se zgubili v temni noči in prosimo sprejema in oddiha.« 

»Kakšni popotniki ste, kam vas vodi pot in kaj je vaš namen?«

»Iščemo rožo Libanonsko, ki jo je angelj Gabrijel v sanjah pokazal in obljubil temule mladeniču,« pokazal je na Janeza.

»Je pa ta mladenič tudi vreden takega zaklada?« 

»Da, pravičen je in pošten in sam Bog mu ga je namenil.« 

»V čem ste spoznali božjo voljo?« 

»Poslal nam je prelepo zvezdo, ki naj nas vodi, da jo najdemo. V temnem gozdu smo pa zvezdo zgubili izpred oči in pot zgrešili. Ko smo končno prišli iz gozda, smo zopet zagledali zvezdo pred seboj. Šli smo za njo in glej, ustavila se je ravno nad to hišo. To pomeni, da mora roža Libanonska biti pod to streho. Prosimo, da nam jo izročite.« 

»Kaj pa nam date za njo?« 
»Mi vam damo
kar imamo:
pest rozin,
povrh cekin.«

Tedaj se je starešina okrenil v vežo in privlekel na prag kuharico, ki je imela zavihane rokave in mastne roke, ki jih je skrivala v predpasniku in se je z narejeno sramežljivostjo prižela k godcu. Ta ji je dal prgišče rozin, pomešanih z lešniki in je dejal:

»Hvala vam starešina tudi za to, jaz sem z njo zadovoljen, ker zna gotovo dobro kuhati, ali roža Libanonska, ki jo iščemo, to še ni, zato prosimo, da nam jo izročite.« 

Starešina je zopet posegel v vežo in privedel na prag družico. Godec jo je sprejel in porinil drugu, ki ji je poklonil kot darilo bel izvezan batistast robček.

»Lepa vam hvala za to cvetlico, je zelo podobna roži, ki jo iščemo, a Libanonska roža še to ni, zato še enkrat prosimo, da nam jo izročite.«

Končno je starešina privlekel za roko iz veže nevesto in jo je z mnogimi lepimi opomini izročil ženinu kot najlepši zaklad, ki naj ga čuva vse življenje. Ženin je izročil nevesti svoje darilo, cekin za pet goldinarjev, nevestin oče in mati sta pristopila k njemu in mu v dobrodošlico stisnila roko. S tem je bila domača poroka že opravljena. Manjkal je še samo župnikov blagoslov. Godec je raztegnil harmoniko h koračnici in svatje so paroma odšli v hišo, kjer je bil pripravljen zajtrk.

146

Preden so sedli k mizi, sta morala družica in drug po starem običaju odplesati »štajeriš«, da se, kakor so rekli, »juha ohladi«. France se je kar znojil od skrbi, kako bo ta njegov prvi nastop izpadel. Končalo se je brez večje nesreče. Urša je zavrtela nad glavo z belim robčkom, ki ji ga je podaril in France ga je ujel z dvema prstoma desne roke. Potem se je Urša, držeč za robec, pod njegovo roko vrtela po taktu harmonike, medtem ko je France z obema nogama pritrkaval. Potem sta se navzkriž prijela za roke in se ko vihra vrtela na istem mestu, se zopet izpustila, se obrnila drug od drugega, potem spet drug k drugemu, tlesknila drug drugemu v dlani, lagodnih korakov stopala vštric iz kota v kot, se zopet drug proti drugemu izprevijala pod sklenjenimi in dvignjenimi rokami in zaključila z viharnim vrtincem, ki je vzvrtinčil in dvignil Urški krila do kolen, da so se videle bele nogavice.

»Bravo-o! Dobro sta načela ohcet. Juha bo zdaj dosti hladna.« 

»Si ga videl! Pa pravijo, da France ne zna plesati.« 

France je ves razvnet nekaj nerazumljivega zamomljal. Če bi vedli, koliko ga je to stalo. Prve plesne korake ga je že Julka vadila, ko je bil še doma in je bila v tem bolj brihtna. Tudi Janez ga je v Hrastniku parkrat vadil, kadar sta bila sama doma in je Trpinka nekoč, ko ju je pri tem zalotila, kar naravnost rekla, da sta znorela. Največ pa se je France izvežbal v plesni umetnosti pri Matkovih v Hrastniku, kamor je večkrat šel v vas. Z Matkovim Viktorjem sta se kmalu spoznala, ker je delal v jami na isti etaži. Pri Matkovih so imeli harmoniko, dva živahna sina in dvoje veselih hčera. Če se je oglasila pri njih harmonika, se je kmalu zbrala pred njihovim stanovanjem mladina iz sosednih barak in začel se je ples. Če je bilo v stanovanju pretesno, so plesali na dvorišču. Poskušalo se je z vsemi, takrat v naših krajih običajnimi plesi: poleg valčka in polke tudi »štajeriš«, »šotiš«, »landler« in tu in tam se je kdo skušal izkazati tudi z »mazurko«, pri kateri so se pa vedno skregali, ker je nihče ni prav znal in je vsak zagovarjal svoj način.

France je spočetka samo od strani opazoval, sčasoma ga je pa kot zdravega, dvaindvajsetletnega fanta zajel val splošne razigranosti, zlasti, če so ga dekleta sama vabila v svoj krog. Tu se je parkrat srečal tudi z živahno Angelco, staro znanko z romanja na Kum, pred katero ni čutil zadrege in se mu je izredno dopadlo, če ga je včasi prešerno zavrtela krog sebe. Ko ga je potem Janez določil za svojega druga, se je za plesno umetnost še bolj resno zanimal.

»Devet je že, moramo iti, da ne bodo pri fari na nas čakali,« je opominjal nevestin starešina.

Začeli so se odpravljati. Domače ženske so še enkrat popravile nevesti in družici pričeske, pritrdili na njih vence iz umetnih cvetlic, poravnale gube na njihovih novih oblekah iz svetlosive kašmirske volne in krepkejo privezale široke pentlje črnih svilenih predpasnikov. Nevesta je nato pripela na ženinov klobuk in na njegovo suknjo šopka iz umetnih cvetlic z belimi svilenimi pentljami, družica pa je pripela enake šopke drugu in ostalim svatom.

Odšli so. Prvi v sprevodu godec, samozavestno raztegajoč svojo harmoniko, za njim nevestin starešina z ženo, drug z nevesto, ženin z družico, ženinov starešina z ženo in še dva para svatov. Za temi pa je desetorica udeležencev iz domače in sosednih hiš. Kdo spada v svatovski sprevod, se je na prvi pogled lahko razpoznalo: moški in ženski svatje so bili oblečeni v svoja najboljša oblačila in okičeni s šopki umetnega cvetja.

Godec je ubiral fantastične koračnice, svatje so pod vplivom prvih kozarcev vina, ki so jih spili pri zajtrku, prešerno juckali in mlajši nevestin brat je zdaj pa zdaj izstrelil staro pištolo, ki jo je pokojni Zavškov oče prinesel kot vojno trofejo iz pohoda v Bosno leta 1878.

147

Pred hišami in kočami po okoliških gričih so ljudje postajali, gledali za svati in jim mahali z robci. Kdor pa je le mogel in to posebno ženski svet, se je sam odpravil na faro k deseti maši, da vidi poroko. Dekleta so se zanimala, kako bosta nevesta in družica oblečeni, kake vence bosta imeli in kako se bosta ženin in njegov drug obnašala. Starejše ženske so ugibale, s kakšnim glasom in poudarkom bo nevesta izrekla svoj usodni »da« in kako bodo med poroko gorele sveče na oltarju. Če bo nevestin glas pri obredu močnejši, bo ona »nosila hlače«, če pa bo ženinov »da« krepkejši, bo mož gospodar v hiši. Če bodo sveče gorele mirno, bo tudi zakon potekal srečno in mirno, če pa bodo plamenčki plahutali, bo tudi zakon buren. Če pa bi med obredom celo ugasnila kaka sveča, so sklepali, da bo tisti od novoporočencev prej umrl, na katerega strani je ugasnila sveča. Takih znamenj je poznalo in priznavalo kmečko ljudstvo mnogo. Bila so od davna njegova najtrdnejša religija, izhajajoča iz njegove povezanosti s prirodo.

Župnik je imel ta pondeljek opraviti kar troje porok iz raznih krajev svoje fare. Nič čudnega, če se je zbralo pred cerkvijo več radovednega ljudstva kakor v nedeljo. Svatje so šli skozi vas v lepem redu, par za parom, med gostim špalirjem kritičnih opazovalcev. Po vasi niso več vriskali, skušali so korakati kolikor mogoče bolj dostojanstveno, le godec je neumorno udarjal po svojih tipkah prav do cerkve, ko pa so svatje izginili skozi cerkvena vrata, se je pomešal med gručo žensk, kjer je trosil svoje precej zabeljene dovtipe, da so se v zadregi obračale od njega in skrivaj hihitale. Potem pa je izgnil v najbližjo gostilno.

Po poroki se je ljudstvo vsulo iz cerkve in znovič napravilo špalir po trgu med cerkvijo in župniščem, da še enkrat vidi svate, ki se bodo vračali, kar naj jim nudi dovolj snovi za pomenke tja do Velike noči.

»Zavškovi so najbolj ,fejst'. Čegav je neki ta fant, ki je za druga?« je vprašalo dekle svojo tovarišico tik za hrbtom Francetove matere.

»Zdi se mi znan, vendar pa ne morem reči, čegav je. Vsekakor postaven fant.« 

Mati se ni mogla vzdržati, okrenila se je in s komaj prikritim ponosom rekla:

»Naš je, moj sin, kaj ga ne poznate?« 

»Vaš? Ja, kateri? Tone?« 

»Ne, France, njegov brat. Tone je že dve leti v Ameriki.« 

»Glej ga no, Franceta. Komaj se ga spominjam. Saj smo skupaj v šolo hodili. Pa se ne spominjam, da bi ga zadnji čas kje videla.« 

»Mogoče. Je že od spomladi v Hrastniku.« 

Materi se je zelo dopadlo, da je njen France vzbujal toliko pozornosti. Bila je ponosna nanj. Tekla je naprej, da ga pred gostilno, v katero bodo krenili, še enkrat vidi zblizu, svatovsko napravljenega. France jo je opazil v gnječi, stopil je k nji in jo vzel za roko:

»Vstopite z nami, mati, malo okrepčila vam ne bo škodovalo.« 

Vseh oči so se obrnile vanjo in njeno velo lice je v sreči zasijalo. Vendar se je krčevito branila. Izgovarjala se je, da ni vajena družbe, da ni dostojno oblečena in da jo Julka čaka.

»Pa še Julko privedite.« 

»Ne, ne, medve morava domov. Želim, da bi se dobro zabaval in pameten ostal.« 

»Pa si ga z Julko sami privoščita.« Stisnil ji je v roko srebrno krono, ki jo je obotavljaje vzela in skrbno zavezala v vogal žepnega robca in je vsa srečna odšla proti domu.

148

En svatovski sprevod je krenil od fare naravnost domov, drugi se je ustavil za kratek čas v drugi vaški gostilni, a tudi Janez se s svojimi svati ni dolgo mudil v svoji krčmi, čeprav je krčmar prosil, naj še ostanejo. Bal se je, da ne bi s svati odšli tudi ostali pivci, ki so iz radovednosti in radi godbe napolnili prvo gostilniško sobo.

Janez pa je odločno dejal:

»Kaj bi še dalje tu denar zapravljali po nepotrebnem, ko nas pa doma kosilo čaka.« 

Niso bili več tisti zlati časi, kakor prej nekdaj in tudi svatovščine niso bile več tako obilne in bahave kakor nekoč. Tudi premožnejši kmetje so postali skromnejši. Nekdaj so si najeli za svatbo cel orkester na pihala, danes so se zadovoljili z enim ali dvema godcema; nekdaj so povabili po trideset do štirideset svatov, danes se je ženinova kakor nevestina stran zadovoljila z enim ali dvema paroma; nekdaj so se vozili k poroki v kočijah in kolesljih, danes večinoma skromno pešačijo; nekdaj so trajale gostije, na katerih je jedla in pila vsa vas, po ves teden in še dalje, danes opravijo v ožjem krogu vse v enem ali kvečjemu v dveh dneh; nekdaj so si morali svatje, ki so bili povabljeni k svatovščini, bogato založiti listnice z bankovci in žepe s srebrom in pri »darovanjih« so tekmovali med seboj, kdo bo več vrgel na krožnik, danes so se težkega srca ločevali od težko prihranjenih kronic in desetic.

Starejši so trdili: železnica nas je ugonobila. Dokler je še ves promet iz juga proti severu šel po cesti, smo imeli vozove, težke konje in po več hlapcev. Zaslužili smo kmetje, kovači, kolarji in gostilničarji. Danes je cesta prazna, naši hlevi in naši žepi so opusteli.

Drugi so rekli: to bi ne bilo najhuje, ali z železnico so prišli v naše kraje drugi ljudje, z drugimi navadami in običaji, ki so nas naučili potreb, ki jih poprej nismo poznali. Vse se je nekam pomehkužilo in pomeščanilo. Prej smo lahko hodili v domačih škornjih »na kveder«, ki so nam jih sešili domači čevljarji, ki so prihajali k nam na domove »v štero«, iz domačega usnja, ki so ga naši domači usnjarji ustrojili iz kož naše domače govedi. Danes morajo biti čevlji lahki kakor bosa noga, iz svetlega črnega, sivega ali rjavega usnja, tankega kakor papir in ki se dobiva kdove odkod za drag denar. Prej smo nosili obleko iz raševine, ki smo jo sami stkali iz domače volne in jo je mlajši sin lahko podedoval po starejšem, danes nam dovažajo blago za obleke iz čeških in angleških tovarn, ki je sicer lažje in lepše, a od pomladi do jeseni razpade v cape. Nekdaj smo nosili hodne srajce iz bele lanene preje, ki je zrasla na naših njivah, danes rabimo za to katun, cvilih in batist iz inozemskih predilnic. Nekdaj je bil naš zajtrk krompir, žganci in kislo zelje in naša deca je bila krepka, rdečelična in zdrava, danes mora biti kava in otroci so kilavi in bolehni. Nekdaj smo vozili iz naših krajev težko otovorjene vozove z vinom na Hrvaško, Kranjsko in Koroško, danes ga dobivajo napol zastonj iz Istre in Dalmacije.

To nam je prinesla železnica in takozvani napredek.

Najmlajši, ki so, kakor so se radi ponašali, »že nekaj sveta videli«, so se posmehovali takemu modrovanju starejših.

»Kdo vam pa brani, da živite, kakor so živeli naši predniki? Pojdite z vozmi na cesto, naložite v Zagrebu blaga in ga peljite v Ljubljano, če se vam ne smili živina in se ne smilite sami sebi. Samo dvomljivo je, da bi zaslužili toliko, kolikor vam bodo panji zajedli, čeprav bi se sami zadovoljili s suhim kruhom in vodo. Mar mislite, da bodo vam na ljubo železnico razdrli? Tudi od železnice živi danes mnogo ljudi, več kakor nekdaj od prevozništva. Kdo vam brani, da nosite mesto sukna raševino? Zakaj več doma ne strižete volne in ne tkete? Ker se vam ne izplača, ker je sukno cenejše kakor raševina, katun cenejši kakor hodnina. Kdo vas dalje sili, da pijete zjutraj kavo, mesto da jeste zelje in krompir? Kdo vas sili, da posedate in zabavljate po gostilnah, mesto da razmišljate, kako bi si položaj izboljšali in se lotili kake koristne stvari?«

149

Starejši so imeli za take izbruhe samo prezir in pomilovanje.

»Mladost, norost! Jajce bi rado bilo pametneje od kokoši.« 

»Če je to norost, pa pojdite in začnite zopet z vrvmi vlačit »ladje« navzgor po Savi, kakor so jih vlačili pred sto leti.« 

»Ne bomo jih več vlačili in tudi vemo, da radi nas železnice ne bodo razdrli. Ali to nam bodete pa že priznali, da odkar so začele rasti po svetu vsemogoče tovarne ko gobe po dežju, je konec naše zlate dobe, odkar je delo človeškh rok nadomestil stroj, peša naše blagostanje. Mar ni tako? A?« 

Mlajši niso vedeli na to odgovora.

»Molčite? A? Priznate, da živi danes vsak tovarniški delavec bolje ko kmet? Tisti kmet, o katerem pravijo, da je temelj človeške družbe, na katerem sloni država, ki jo vzdržuje s svojimi davki?« 

Če se je podoben prepir razvil v navzočnosti Janeza, ki se je čutil že bolj delavca kakor kmeta, ki je pazljivo prisluškoval razgovorom rudarjev, bil večkrat na kakem shodu in je čital delavski list, ni ostal odgovora dolžan in je začudenim kmetom razvijal svoje misli, kakor si jih je nabral drugod in kakor si jih je sam v svoji priprostosti prikrojil.

»Vsi imate prav. Vsi čutite, kje vas čevelj žuli. Le spoznanja vam manjka.« 

»Delavci lahko govoré. Ne plačujejo davkov.« 

»Mogoče več ko kmetje.« 

»Ho, ho! Nas češ naplahtati?« 

»Naš rudnik plača več davka kakor ves Kozjanski in še Krški okraj skupaj. Mar mislite, da ga plačajo gospodje ravnatelji? Ne, delavcem se odtegne od zaslužka. Vpoštevajte tudi, da mora delavec vse kupiti, kar rabi za življenje: poleg sladkorja, riža, krompirja in tako dalje, tudi vsah ocvirk špeha, vsak prašek moke, vsako nitko, ki jo obleče. In pri najmanjši stvari, ki jo kupi, mora plačati tudi davek. Saj veste, da je vsaka stvar obdavčena. Če kupim kilogram sladkorja za štiriindvajset krajcarjev, sem dal s tem štirinajst krajcarjev državi, če vzamem kilogram riža, sem dal štiri krajcarje državi, če hočem škatljico vžigalic za dva vinarja, sem dal en vinar državi, če plačam liter vina, dam štiri krajcarje državi, dva pa občini. In tako naprej pri vsaki malenkosti. Če vse to upoštevamo, plača delavec, družinski oče, ravno toliko davka, če ne več, kakor povprečen naš kmet.« 

»Pa to plača mimogredé, po kapljicah, ki jih ne občuti in se jih večina tudi ne zaveda. Take davke tudi mi plačujemo, saj moramo tudi mi marsikaj kupovati.« 

»A ne toliko ko delavec, ki si ničesar ne more sam pridelati.« 

»Zato pa ga ne tarejo direktni davki, medtem ko moramo mi težke desetake znositi v davkarijo. To, prijatelj, kmeta tare.« 

»Davek je davek, ga plačuješ tako ali tako in brez kakršnihkoli javnih dajatev menda ne bo nikdar nobena družba obstala. Kakor pa se zadnje čase govori, hočejo pa tudi nam delavcem, poleg indirektnih naprtiti še direktne davke. En odstotek od zaslužka. Potem bomo pa vas kmete z davki posekali. Če pa se to zgodi, bomo pa zahtevali zase tudi več pravic. Zahtevali bomo volivno pravico, kakor jo imajo kmetje. Hočemo soodločevati, kaj se bo delalo z našim denarjem.«

150

»Ha, ha! Ta je pa dobra! Menite, da vam bo volivna pravica kaj pomagala? Toliko ko nam. Mi vsaka štiri leta volimo. Koga? Si že kdaj slišal, da bi bil kak mali kmet izvoljen? Še nikoli. Niti kandidirati ne more. Naši zastopniki na Dunaju so veleposestniki, grofje, advokati in fajmoštri, ki še nikoli niso imeli koša na hrbtu in ne žuljev na rokah.« 

»Mi bomo že vedeli, koga bomo volili.« 

»Ogoljufali vas bodo, kakor so nas. Zapomni si. Siromak vedno plača račun.« 

»Prej ali slej bo pa vendar prišel čas, ko bo tudi siromak predložil svoj račun.« 

»Povej nam raje, kaj ti misliš o današnji naši stiski in kako bi si mogli sami pomagati?« 

»Po krivici se hudujete na tovarne in stroje, na vso takozvano industrializacijo in tehniko. Niso stroji krivi naše revščine, nasprotno, oni bi v pravih rokah bili velika blagodat za vse človeštvo. A polastila se jih je peščica kapitalistov in v njih rokah je postal stroj človekovo prokletstvo. Mesto da bi, kakor je bil zamišljen in poklican, stroj pomagal človeku pri delu in štedil njegove sile, ga kapitalist izrablja za kopičenje vedno novih dobičkov.

Stroji morajo postati last splošnosti, šele potem bodo dosegli svoj namen. Proizvajati morajo v enaki meri za vse člane družbe vse, kar potrebujejo. Ko bodo zadostili najnujnejšim ljudskim potrebam, lahko zopet nekaj časa počivajo ali pa začno proizvajati predmete, ki sicer niso življenjsko potrebni, a lahko ljudem življenje olepšajo in ga ustvarijo udobnim in prijetnim. Potem stroj ne bo več prokletstvo, temveč blagoslov človeštva.

Delavci so se tega začeli že davno zavedati in so si postavili geslo: vsa proizvajalna sredstva se morajo izločiti iz zasebne lastnine in morajo postati last vseh.« 

»To bi veljalo za delavce. Kaj pa mi kmetje? Saj mi nimamo strojev?« 

»Motite se. Tudi vi čutite krizo, ki jo povzroča stroj v zasebni lasti. A večina se tega ne zaveda. Pri nas ne obdelujemo polj s stroji, ker nimamo veleposestev. Primorani so pa tudi naši kmetje, da kupujejo stvari, ki jih izdelujejo stroji: obleko, poljsko orodje, posodo, nekatera živila, gnojila in tako dalje. Te predmete morajo drago plačevati, ker kapitalist, katerega stroji jih izdelujejo, lahko cene po mili volji določa. Če bi pa stroj bil splošna last, bi plačali potrebne predmete enostavno s svojimi pridelki in to v višini, ki bi odgovarjala delovni sili, ki se je za proizvodnjo dotičnih predmetov porabila in nič več.

Sicer pa se motite, če menite, da se pri poljedelstvu ne uporabljajo stroji. Po našem gričevju tega seveda ne opazite. Vedeti pa morate, da so na svetu dežele in pokrajine z nepreglednimi žitnimi polji, kjer so njive tako dolge, da bi naš kmet s svojimi voliči jedva uspel od zore do mraka urezati dve brazdi. Preden bi tam zoral polje po našem načinu, bi na enem koncu že žito zorelo, preden bi ga na drugem koncu do kraja posejal. Pri takem poljedelstvu so stroji neobhodno potrebni. Tam orjejo s plugi, ki jih vleče motorna sila in režejo po šest brazd naenkrat. Na velikih kompleksih je tak način poljedelstva lažji od našega in cenejši, zato je tudi žito iz teh velikih žitnic cenejše kot naše.

Razumeli boste sedaj, zakaj naši kmetje tako težko prodajo svoje žitne pridelke za primerno ceno. Ker je žito iz ogromnih žitnic Banata, Ukrajine in Amerike cenejše kot naše.« 

»Da, ali tako poljedelstvo s stroji je mogoče samo na velikih veleposestvih, ki so last ogrskih grofov, ruskih knezov in ameriškiih žitnih magnatov. Kako češ ti na naših malih posestvih delati s stroji, kjer imaš vsakih sto korakov novo posestno mejo? Že sama nabava takega stroja bi požrla pol posestva.«

151

»En sam si tega seveda ne more privoščiti, lahko bi se jih pa več skupaj združilo.« 

»Že, ampak njive so premajhne.« 

»Pa napravite večje. Prekopljite nepotrebne meje in zvrate, koder še krave ne morete napasti.« 

»Kako? Si znorel? To bi se reklo, naj se odpovemo svoji stoletni lastnini, ki smo jo dedovali po svojih pradedih. In naj napravimo iz vseh posestev naše vasi eno samo posestvo? Radi stroja? V take poskuse se ne bomo spuščali. Pa saj ne misliš resno?« 

»Čisto resno. To ni nemogoče. Primerov za to imamo dovolj. Naši južni bratje, Srbi in Bolgari, žive na primer v zadrugah. Vsa vas je ena zadruga, drug drugemu pomagajo pri delu in pridelek gre v skupno shrambo, iz katere vsaka družina dobiva po potrebi. Slično je urejeno po mnogih krajih Rusije. Tudi ameriški farmerji se združujejo v poljedelske zadruge za skupno obdelovanje svojih polj s stroji.« 

»Ne rečemo, da bi to ne bilo mogoče v gotovih krajih, ki pa morajo biti za to primerni. V ravninah na primer, kjer se lahko na večjih predelih poseje ista vrsta. Kaj pa hočeš s temle našim gričevjem, kjer imaš vsakih petdeset korakov drugo njivico, kjer raste kaj drugega. Tu ne moreš zmetati vsega skupaj v en koš in se poditi z motorjem čez drn in strn po tehle rebrih.« 

»Tega tudi jaz ne mislim. Ni vsak kraj in ne vsaka zemlja za vse poljske pridelke. Po naših gričih uspeva trta, uspeva sadno drevje. Naj bi se tu gojilo samo to, žitarice pa samo v dolinah in na ravninah. Višje v hribih naj bi bili samo pašniki.« 

»Kako češ to napraviti? Tu je polno večjih in manjših vinogradov, vmes pa malih njivic in sadovnjakov, ki je sleherni last drugega posestnika.« 

»Zakaj ne? Če bi oblast to hotela in bi vi s tem soglašali, bi se lahko napravilo. Sedaj je ves kraj razdeljen na nešteto malih frat, na katerih se vsak posamezni lastnik ubija in trudi od jutra do večera, od zgodnje pomladi do pozne jeseni in niti toliko ne pridela, da bi se mogel čez zimo preživeti. Te frate so ločene druga od druge z jasami in mejami, preraščenimi s trnjem in grmovjem in ki nikomur ne dajejo kake koristi.

Prekopljite te puste meje, strnite vaše frate v en sam velik vinograd, ki bo obsegal sedem gričev in obdelujte ta vinograd s skupnimi močmi, po pravilih izkušenega vinorejstva.« 

»Ej, lepo znaš govoriti. Ali pa misliš, da bi samo od tega velikega vinograda mogli živeti vsi tukajšnji posestniki? Koliko je med nami bajtarjev, ki posestvujejo komaj toliko, da preredé eno kravico, ali pa tudi le kozo. Saj vidiš, kako so naši bregovi posejani s kočami. Polovica prebivalstva si mora iskati postranskega zaslužka, da se preživi. Vinogradarstvo, četudi racijonalizirano, bi ne moglo vseh preživeti.« 

»Previšek prebivalstva bi se moral izseliti tja, kjer bi bil potreben in bi imel življenjske pogoje.« 

Splošno zaprepaščenje, neumevanje in tudi očitna nevolja se je izra¬zila na obrazih.

»Poslušamo te, dokler govoriš pametno, ne dopuščamo pa, da se iz nas norčuješ. Saj nismo, kakor ste vi delavci, da bi vsak čas lahko povezali culo in šli kam drugam. Odkar se sam klatiš po svetu, si začel govoriti budalosti.« 

»Ne govorim budalosti. Mislim resno.« 

»Izseliti?! Naj se drug za drugim izselimo z rodne grude!? Naj se izseli cela vas!?« 

»Zakaj pa ne? Če v enem kraju ni več pogojev za življenje, si jih moramo iskati kje drugje. Primerov za to imamo dovolj: pastirski narodi na primer se ustavijo s svojimi velikimi čredami v kaki pokrajini, kjer je dovolj paše. Postavijo si šotore in koče in se uredé udobno za vse leto. Ko pa paše zmanjka, morajo podreti svoje šotore in iti za čredo drugam. Ali tudi poljedelci v gotovih krajih Azije in Amerike, kjer je poljedelstvo odvisno od namakanja iz rek, ki pa v gotovih letnih časih usahnejo. Oni se vsako leto šele iz enega predela v drugega, kjer pač najdejo potrebno vodo.« 

152

»Mogoče, ali to je nekaj čisto drugega. Oni niso vezani na svojo grudo z vsem svojim duhom in telesom kakor mi. Mi smo se na tej zemlji rodili, na njej so se rodili in preminuli naši očetje in pradedi, na njo nas vežejo spomini na mladost, spomini na vse vesele in žalostne trenutke našega življenja, iz te zemlje smo črpali prve življenjske sadove, ona je prepojena z našimi potnimi sragami in z našo krvjo, ona nam je vse duševno in svetovno obzorje, ona je del naše bitnosti, iz nje se prepletajo nevidne žilice skozi naša telesa; kako bi jih mogli potrgati, ne da bi krvavele?!« 

»Res ni lahko. Mar je bilo meni lahko jo zapustiti? A moral sem. Zakon samoohrane je bil močnejši, kakor zakon ljubezni do rodne grude. Mar je delavcem lahko, da morajo zadeti cule na rame in zapustiti kraj, kjer so preživeli dolgo vrsto let, kjer so se rodili, preživeli mlada leta, se pooženili, rodili otroke in kjer zapuščajo svoje vesele in žalostne spomine? Verjemite, da bi raje ostali. Če pa v kraju ni več zaslužka, so prisiljeni iti s trebuhom za kruhom in zadušiti v sebi vse občutke sentimentalnosti. Tudi vi bi se najbrž sprijaznili s tem, kadar bi šlo za biti ali ne biti.« 

»S tem nas še ne prepričaš. Pa recimo, da bi bili voljni se izseliti. Kam bi nas pa hotel potem peljati? Kje pa nam najdeš na zemlji mesta, kjer bi že ne bilo zadosti ljudi? V kake puščave, kjer ničesar ne raste, nas pa menda ne boš hotel zapeljati.« 

»Eh, dovolj je še na svetu neobljudenih ali redko naseljenih krajev. Seveda, obrniti bi se morali predvsem na vzhod; slavonske in ogrske ravnine bi lahko še precej ljudi preredile. In potem še dalje, soncu naproti.« 

»Torej misliš na novo preseljevanje narodov? Ki bi povzročilo še hujši kaos in propad kultur, kakor ono pred tisoč leti? Kako ga pa misliš spraviti v gibanje? Mar meniš, da bodo ljudske mase kar na kake lepe besede zapuščale svoj domači kraj in bodo slepo drle v negotovo bodočnost?« 

»Priznam, da se zdi to nemogoče. Samo kak velik dogodek, elementarnega značaja, bi mogel tako gibanje sprožiti. Da bi se pa ne izprevrglo v strašno katastrofo, bi ga morala organizirati in voditi velika in močna autoriteta, kakršne pa bi danes zaman iskali.« 

»No, tudi autoriteta posameznika ali peščice ljudi, pa če bi bila še tako silna in legendarna, bi ne zadoščala, brez volje naroda ali proti nji. Prava in edina autoriteta more biti samo volja vsega delovnega ljudstva.« 

»V tem soglašam z vami. Verjemite, da se bo tudi ta autoriteta nekoč zbudila in bo preobrazila svet po svoji potrebi. Današnji naši pomisleki takrat ne bodo nikogar več vznemirjali.

Nagubana čela so se za hip zgladila, zaskrbljeni pogledi so se za trenutek zazrli nekam v daljavo in sanjavo objemali pohlevno lisasto gričevje, pokrito z oglatimi rujavimi krpami vinogradov, kakor beračeva suknja z zaplatami, z redkim gozdičjem ob robeh in so se ustavili na gorskem grebenu, ki je tam daleč omejeval njihov svet. Težke, žuljave roke so počasi šle preko čel in oči, kakor da hočejo izbrisati iz zavesti prekrasen sen, ki je bil tako lep in svetal, da so se ga ustrašili.

153

»Ah, da –,« se je izvil iz njihovih prs globok vzdih. »Kje je še to – če je sploh kje! Kdaj bo še to – če bo sploh kdaj! Še misliti si ne upamo. Niti v sanjah. Obljubljeni raj, pravijo, moremo doseči le s trpljenjem in smrtjo.« 

»Da tudi za tega bo treba še mnogo trpeti in umirati. A glavno je, hoteti ga moramo. Vedno, nenehoma!« 

»Kdo bi ga ne hotel? A vendar, ti ki govoriš tako razumno, povej nam še to, kako naj medtem živimo? Zlata doba, ki si nam jo naslikal, je še nedogledno daleč. Mi je ne bomo dočakali. Najbrž niti naši otroci. Mogoče naši pravnuki. Treba je pa, da ohranimo naš rod pri življenju, da bo mogel sodelovati pri obnovi sveta. Če pa bo šlo z nami še nekaj let tako navzdol ko danes, bomo poprej vsi propadli. Kako naj se ohranimo? Kje naj iščemo pomoči?« 

»Nikjer. Nihče vam ne bo pomagal, če si ne bodete pomagali sami. Samopomoč, v zavesti skupnosti, je edina vaša rešitev. Združujte se k skupni obdelavi vaše zemlje, združujte se k skupni prodaji vaših pridelkov! Ustanavljajte zadruge! Organizirajte se, kakor se organiziramo mi delavci, po vaseh, po okrajih, po pokrajinah, in končno v veliko, vsedržavno organizacijo vsega kmetstva, ki bo imela vpliv tudi na zakonodajo. Oglejte si dobro od vseh strani one, ki jim bodete poverili zaupanje in besedo. Končno ne pozabite, da je le delovno ljudstvo temelj in sol družbe, ne glede na to, ali dela v tovarni ali na polju. Podajte roko industrijskemu delavcu in skupno z njim se borite za skupni cilj, za ohranitev življenjskih sil, ki so nam vsem potrebne, da dosežemo nekoč obljubljeno deželo, ki o njej sanjamo že tisočletja!« 

Mnogokje so taki razgovori zasejali med kmete novih misli in novih želj, če so bili med seboj bajtarji in četrtgruntarji, ki so se z dn ev dan, iz leta v leto, s skrajnimi napori otepali najhujše bede. Če pa je bil navzoč kak nezadolžen celogruntar, kak kmečki špekulant ali stiskač, ki je imel po strani še kako lesno trgovino ali gostilno, ali ki je obdeloval svoje posestvo z več hlapci in deklami, je začel hitro ugovarjati in se norčevati iz takih neumnosti. Le malokdo se mu je upal ugovarjati, ker so bili mnogi od njega odvisni. Če pa se mu je le kdo postavil po robu, ga je kot prekucuha ovadil orožnikom.

Takih pogovorov tudi na Janezovi gostiji ni manjkalo, saj če prideta skupaj le dva kmeta, se bo sukal njiju pogovor v prvi vrsti o težkem delu na polju, o slabi letini, o nizkih cenah deželnih pridelkov in o vedno težjih davkih. Vendar se danes ti pogovori niso mogli prav uveljaviti. Prišli so skupaj, da za par ur pozabijo moreče skrbi. Zlasti ženske so hotele biti vesele.

Pri Zavškovih so že dolgo hodili na vrata oprezovati, kedaj se bodo svatje vračali od fare. Že v prvih popoldanskih urah se je od daleč zaslišala harmonika in vriskanje. Svatje se niso dolgo mudili v vaški gostilni. Domače ženske so hitele, da še to in ono postavijo na dolgo, belo pregrnjeno mizo v izbi, v kuhinji so pa pokušale, če je juha dovolj soljena in če je pečenka lepo rumeno zapečena.

Svatje so se vračali v drugačnem redu, kakor so odhajali; ob nevesti je šel sedaj ženin, ne več drug, ki je sedaj spremljal družico.

Predno so sedli za mizo, so morali iz rok hišnega gospodarja sprejeti in izpiti vsak kupico blagoslovljenega šentjanževca. Novoporočenca sta morala sesti na častno mesto ob sredini mize, njima na desno in levo oba starešini z ženama, družica in drug pa nasproti novoporočencama. Za temi so se razvrstili ostali svatje in gostje, za godca so pa primaknili poseben stol k vogalu mize.

154

Nevestin starešina je v kratkem govoru opozarjal nevesto na težave in dolžnosti zakonskega stanu in je pozival ženina, naj bo svoji mladi ženi obziren in ljubeč mož. Nato se je še ženinov starešina čutil poklicanega, da spusti enak nagovor na naslov ženina, ki pa se mu ni hotel prav posrečiti in da bi si pomagal iz zadrege, je hitro zaključil:

»Če pa ne boš nikjer drugje mogel dobiti botra, pa k meni pridi.«

Nevesta se je pri teh besedah v zadregi premaknila na svojem sedežu in je sklonila svoje zardelo lice nad krožnik, iz katerega se je kadila juha.

Vsi so segli po žlicah. Danes niso jedli vsi iz skupne sklede. Vsakdo je imel pred seboj svoj krožnik, ki so si ga nadevali iz velike sklede, stoječe sredi mize. Tudi niso pili vsi zapored iz istega kozarca, ampak je imel vsak svoj kozarec pred seboj.

Bogato je bila danes pri Zavškovih miza obložena. Pol leta so štedili za to pojedino. Na ženitovanjski gostiji vendar ne morejo postaviti pred goste zelja in krompirja. Kot prva jed je bila prinešena na mizo kisla juha z zrezanimi vampi. Za njo goveja juha z rezanci. Za tem govedina s hrenom, za njo svinjska pečenka s solato. Kruh in potica je ležala v košarah na mizi. Po odmoru, med katerim so se gostje pretegnili, uplahnili grla, si obrisali zamašena usta in oznojene obraze in ko so se nekateri šli hladit ven pred prag, so prinesli na mizo pečeno kuretino z vkuhanim sadjem. Gostje so spet posedli. Postali so živahnejši, preklikavali so se od enega konca mize do drugega, zbijali na račun drug drugega šale, in kadar jim jih je zmanjkalo, je moral godec poskrbeti za nove vire smeha. Na krožnikih so se še kupičili kupi pečenke, ki je niso pojedli in ki so jo pustili kar na mizi, da si more še vsak vzeti, kadar se mu zahoče, ko so prinesle ženske na mizo zadnjo jed današnjega obeda: slastno spodnještajersko »vlečeno potico«, pečen nadevan zavitek s sladko smetano pregretega mleka. Moški so izjavljali, da imajo že dovolj, tem raje so segale po nji ženske.

Razgretih obrazov so si ženske končno začele jenjavati predpasnike in moški so napustili svoje pasove za par luknjic.

»Hajd, godec, zdaj pa zakroži eno najbolj okroglo, kar jih znaš! Da plešemo!« 

Da naše želodce malo potresemo, da bo za večerjo prostora.« 

Da napravijo za večerjo prostora, so šli nekateri ven, drugi so se pa v parih začeli sukati okrog svoje osi ob zvokih neke fantastične polke. Kot prva sta jo morala zakrožiti ženin in nevesta, za njima drug in družica in ostali. Pri naslednjih plesih je šla nevesta iz rok v roke. Vsak svat je imel pravico vsaj enkrat z nevesto plesati, moral pa je položiti na krožnik novec za odkup. Enako tudi godcu.

Ko so se razgibali in zopet posedli in ko so prižgali dvoje od stropa visečih petroljek, ker se je medtem stemnilo, je nevestin starešina najavil »darovanje« za nevesto. Pri darovanju mora biti nevesta navzoča v poročni obleki z vencem na glavi. Ker pa bi se bila nevesta rada preoblekla, so napravili darovanje prej ko običajno. Zopet so se razvrstili okrog dolge mize. Starešina, ki je sedel na nevestini desnici, je prvi začel. Na pripravljen krožnik, pokrit z belo rutico, je položil petkronski srebrnjak. Rutico je obrnil in z njo pokril novec na krožniku. Godec je raztegnil harmoniko in vsi navzoči so zapeli:

          
Darujte, darujte
to mlado nevesto,
srebrom in zlatom
in drugim blagom ...

Zatem je položila na krožnik svoj dar starešinova žena in potem vsi drugi zapovrstjo okrog mize, dokler ni kot zadnji priložil svoj delež tudi ženin in je postavil poln krožnik denarja pred nevesto, ki se je ginjena na vse strani zahvaljevala. Pri vsakem daru so vsi v zboru ponavljali isto pesem.

155

,Darovanju’ je sledila druga važna ceremonija: simbolično razdevičenje, ali snemanje venca raz nevestine glave. To dolžnost je morala opraviti družica. Tudi pri tej ceremoniji so peli v zboru s spremljanjem harmonike, neko staro melanholično pesem, o mladosti, ki se več ne vrne, o devičenju, ki ga mora biti enkrat konec in o zakonski sreči, ki se mora čuvati.

Ko je bil nevesti venec odvzet, so jo navzoče žene zapovrstjo objele in jo kot sovrstnico sprejele v svoj krog. Zatem je ena izmed deklet še družici snela venec.

Ker se je pijača gostom že ustavljala, so začeli z zdravicami. Drug drugemu so natakali kozarce z desne na levo in v zboru peli vsakemu posebej kako staro zdravico, v kateri se je ime pivca vedno menjavalo. Radi so peli tudi Slomškovo:

    
Imamo še lisjaka,
k’ je žej’n, ko sama spaka,
če mu ne damo piti,
’če kure pomoriti ...

ali pa tisto:

    
Dolgo let’ že nismo ga, pili ga;
zdaj pa bratci dajmo ga, pijmo ga.
Primi bratec, primi Janez kupico,
povezni jo, povezni jo na mizico.

Mnogim se je vino že ustavljalo, drugi, zlasti ženske, so iz sramežljivosti samo malo srknili. Kdor ni izpil do dna, so mu tako dolgo ponavljali

    
povezni jo, povezni jo na mizico,

da se je končno moral udati in izpraznjeno kupico povezniti na mizo.

Če se je kdo pri pitju preveč obotavljal in prepočasi požiral, so ga dražili:

    
Živa žaba notri plava,
živa žaba notri plava,
živa žaba notri plava,
da bi venkaj splavala.

To je ponavljal tako dolgo neutrudno ves zbor med smehom, vpitjem in hreščanjem harmonike, dokler ni dotičnik kozarca izpraznil. Pri naslednjem se je to zopet ponavljalo. Nekateri so se nalašč obotavljali in se pustili prositi, ker se jim je to dopadlo. Enemu izmed starešin, ki je bil drugače trezen mož, se je to nalivanje zdelo že preneumno in je zapel z ubitim baritonom:

    
Po pameti ga pijmo,
da pamet ne zgubimo.
Kak grdo bi pač b’lo,
ko b ’ ne vedli kam domu.

Vsak svatovski par je moral prispevati k gostiji po eno doma pečeno pogačo. Te pogače so potem njihove hčere ali dekle v lepo okrašenih koških ali jerbasih prinesle na nevestin dom. Nesti pogačo na gostijo je bil za mlada dekleta prijeten posel, ker so se na gostiji lahko navžila raznih dobrot, poveseljačila in se naplesala.

Te pogače so bili ogromni kolobarji pečenega testa, zamesenega z mlekom in jajci in okrašeni povrhu z raznimi testenimi okraski, cvetlicami, golobčki in voščilnimi napisi. Na gostiji so potem te pogače od vseh strani presojali, katera je večja in lepša in so končno za nje licitirali. Kar so nabrali pri licitaciji so izročili nevesti, ki je navadno dobila tudi izlicitirano pogačo, da ji potem dva meseca ni bilo treba peči kruha.

Ženin Janez bi bil rad vso zadevščino še isti večer opravil, zato so se koj spravili na licitiranje. Bilo je dosti smeha in vpitja in nevesta je nazadnje posnela s krožnika precej drobiža.

Spet so plesali, hodili ven, se zopet vračali in uganjali neumnosti. Ko so se naveličali, so posedli za mizo in iz kuhinje so prinesli zvrhano skledo pečenih klobas.

»Tst, tst, haa, po temle se bo pa spet lažje pilo,« je dejal godec in prožil svoj krožnik, da mu ga nadevljejo.

Nekaj časa je bilo tiho, slišalo se je samo cmokanje z ustmi. Tedaj se pa oglasi pred hišo ubrana fantovska pesem.

156

»Adijo, pa zdrava ostani ... ki je z mehko otožnostjo grabila za srce, da je nevesta skrivaj pritisnila robec na oči in je tiho zaihtela. Ni bilo slišati glasu od nje ali njena pleča so se zdaj pa zdaj krčevito stresla. Ženin jo je objel preko pasu in ona se je udano naslonila nanj.

»Noričica, čemu pa plačeš?« 

»Sama ne vem. Kar tako. Prišlo je.« 

»Ali nisi srečna?« 

»Seveda sem.« Pogledala ga je ljubeče s solznimi očmi. »A vendar, današnji dan se ne vrne nikdar več. Prelep je.« 

Ko je zaslišal fante, je gospodar Zavšek poskočil; z domačim fantom sta šla v klet in sta se vrnila z dvema velikima glinenima bučama, polnima vina in sta ju nesla skupini fantov pred hišo, kjer sta počakala, da so odpeli še drugo pesem, potem pa sta jima ponudila, da pijejo. Niso se pustili dvakrat prositi, saj to je po starem običaju njihova nenapisana pravica, da se jih kot »voglarje«, ali »kobilčarje«, kakor so jih v teh krajih imenovali, dostojno pogosti, če pridejo nevesti pod okno peti. Gospodinja je prinesla polno rešeto narezanega kruha in potice in jim je ponujala, da vzamejo. Da je ne užali, je vsak vzel košček. Iz hiše sta prišla tudi ženin in nevesta, ki sta slehernemu segla v roko in se zahvalila za lepo petje. Povabili so jih tudi v hišo, vendar se je samo troje najbolj korajžnih fantovskih voditeljev odzvalo povabilu in so bili počaščeni s tem, da so smeli z nevesto in družico plesati. Ostali so peli zunaj pesem za pesmijo, da je odmevalo daleč okoli v zimsko noč. Spodobilo se je tudi, da jim ženin in njegov drug še posebej stisneta v roke par srebrnih kronic za poznejšo pijačo, ki jih je vsa fantovska družba naslednjo nedeljo zapila. Kjer ni bilo nič, so radi zabavljali ali izzvali tudi kake resnejše nevšečnosti.

Sicer pa »kobilčevanje« danes nima več tiste pomembnosti, kakor nekdaj v tistih »dobrih starih časih«, ko so trajale gostije še po ves teden. Zbralo se jih je takrat vse črno od blizu in daleč. Gospodar jim je nosil pred hišo vino v škafih, ki so si ga zajemali z zajemalkami in gospodinja je morala prinesti potice polno »rehto«, kakršno rabijo mlatiči pri čiščenju zrnja. Opili so se do nezavesti ali pa do podivjanosti. Včasih se je pritepel med nje tudi kak »lačenperger«, ki ni imel doma kaj jesti in se je okoristil z ugodno priliko, da se je najedel, kar je ostalo v »rehti«, je pa skrivaj stlačil v žepe in za srajco, da odnese še s seboj. Ali gorje mu, če so ga fantje pri tem zasačili; namlatili so ga, da ni mogel nikamor. Njihova fantovska čast je bila zelo rahločutna. Nihče naj ne misli, da smo prišli samo zato, da se najemo. Kaj pa bodo rekli svatje, če vidijo, da smo »rehto« do zadnje mrvice izpraznili?

Ob takih prilikah je prišlo med fanti pogostokrat tudi do krvavih razračunavanj. Zlasti, če sta se znašla med »kobilčarji« istočasno dva sovražna si tabora, iz dveh nasprotnih si vasi. Taki seveda niso mogli peti v skupnem zboru, ampak so se strnili v dva različna zbora, ki sta hotela drug drugega prekositi. Kmalu se je začelo zabavljanje in izzivanje.

157

»Aufbiks! Na korajžo!« 

In že so se lomile late v vrtnem plotu, po zraku so završali okleski, je zafrčalo kamenje. Če v nasprotnem taboru tudi niso »na kislem mleku priplavali«, se je hipoma razvil besen pretep, ki se je dostikrat končal šele, ko jih je nekoliko obležalo na bojnem polju v mlaki krvi. Če je kdo izmed svatov skušal miriti, jih je navadno še on skupil. Zato so v takih slučajih raje zapahnili vežna vrata, ugasnili luči in se umaknili v najvarnejše kote. Kajti tudi v hišo je ob takih prilikah prifrčal marsikak kamen in dostikrat so razbili vse šipe v oknih. Nekoč so pri taki priliki celo ženina, ki jih je prišel pogovarjati in miriti, pred hišnim pragom ubili s kolom. Storilca niso mogli izslediti, čeprav so splošno menili, da ga je ubil najbrže njegov tekmec, ki je prej lazil za nevesto. Noč je bila temna in udeleženci so molčali kakor grob.

Take bitke so bile marsikdaj že več dni poprej najavljene in so se fantje dobro pripravili nanje. Stari Zavšek je še pomnil tak slučaj iz svoje mladosti, ki mu je sam bil priča. Ko se je pred mnogimi leti možila hči bogatega kmeta Viranta v Zabrežju, so se fantje iz vse okolice, čim je bila prvič oklicana, začeli pripravljati na kobilčvanje, ker so vedeli, da bo pri Virantu velika gostija in dosti pijače. Zabreški fantje so se pa grdo gledali s fanti iz Zadobja. To sovraštvo je trajalo že več let. Nekoč je namreč troje Zabreščanov šlo ponoči »klicati« neko dekle v Zadobje. Pri tem so jih zalotili Zadobčani, ki jih je bila večja skupina, in so Zabrešce nečastno našeškale ter jih kot »mrkavce« nagnali. Prihodnjo nedeljo so se Zabrešci zbrali na fari v večjem številu in so po deseti maši pred vaško gostilno pričakali svoje nasprotnike ter so jim začeli zbijati klobuke raz glav. Sledil je seve pretep, pri katerem so pa Zadobci topot »ta kratko potegnili« in bili prisiljeni, »vzeti noge pod pazduho«, to je, bežati. Odtlej ni minil teden, da bi se kje ne spopadli.

Ko so torej pri Virantovih pripravljali gostijo, so fantje iz Zabrežja sporočili onim v Zadobju:

»Če pridete k Virantu, prinesite seboj tudi škaf za kri in koš za kosti!« 

Je pa o tem zavohal tudi stari Virant in je naročil na gostijo štiri žandarje, ki jih je skril v zadnjo kamro in jim pridno nosil na mizo iz kuhinje in iz kleti. Zvečer so se res začeli zbirati v velikem številu fantje iz domače vasi. Bilo jih je kakih štirideset, ki se niso s skrivnostnim zatajevanjem natihem plazili k hiši, da bi z nenadno pesmijo presenetili svate, ampak so bili precej glasni, da jih je bilo že od daleč slišati. Najbrž so se že poprej kje pri kakem krčmarju ali radodarni zidanici napili korajže. Večina je bila oborožena s palicami in se je kvastala, kako bo razbijala zadobske butice, če se prikažejo. Pod hišo so se zgrnili v gručo, da »vzdignejo« eno domačo, ki pa jim spočetka ni »štimala« in so morali dvakrat začeti.

158

V tem hipu se pa vsuje izza hleva in izpod kozolca roj črnih postav z divjim vpitjem in začno neusmiljeno mlatiti po osupnjenih pevcih s palicami in latami. Nastala je strašna zmešnjava, vpitje vsevprek, stokanje, sopihanje in preklinjanje, plot bližnjega vrta je hreščal, ko so ga lomili, v oknih so zažvenketale šipe, v hiši so ženske vreščale in držale može, ki so hoteli planiti ven, zunaj so temne postave na vse strani bežale, pred hišo se je pa valjal po tleh velik črn klopčič in rjul, okoli stoječi so pa kot besni mahali po njem.

Tedaj je pa zagrmelo sem od hišnega praga:

»V imenu postave!« 

Na pragu so se pojavili žandarji. Klopčič na tleh se je mahoma razvozljal in se razpršil, le nedoločna temna senca je obležala nepremično. Prostor pred hišo je bil naenkrat prazen, samo dve postavi sta se še počasi vlekli tja proti hlevom.

Za njima so planili žandarji in ju privlekli v vežo. Bila sta dva zabreška fanta: eden je bil ves okrvavljen, lasje na glavi so se mu lepili v krvi. Dobil je s topim predmetom hud udarec po glavi. Drugemu je roka mlahavo visela ob telesu. Imel je zlomljeno. Oni, ki je na mestu pretepa v krvi obležal, je bil mrtev. Poleg udarcev s kolom, je dobil še več vbadov z nožem. Za njim niso dosti žalovali. Bil je znan zabreški »aufbiksar« in izzivač.

Žandarji so oba ranjenca odpeljali seboj, dasiravno sta zatrjevala, da nista ničesar zakrivila, da sta bila nenadoma napadena od ljudi, ki jih v temi in zmešnjavi nista poznala. Nič jima ni pomagalo. Žandarji so bili zadovoljni, da so vsaj to dvoje »corpus deliktov« pripeljali seboj s te nočne odprave. Poleg tega so odnesli seboj še tri klobuke, ki so jih našli na zapuščenem bojišču in ki jih pretepači, ki so jih izgubili, po temi niso več utegnili iskati. Pobrali so na bojišču še par proč vrženih kolov, na nje so nataknili klobuke kot bojne trofeje, vzeli so oba ujetnika v svojo sredino in so zadovoljni z dobro večerjo zmagoslavno odkorakali proti svoji postaji.

Virant se je jezil in klel:

»Ves večer sem jih krmil in napajal, da bi me obvarovali nesreč in sramote in kaj imam od tega. Nič hujše bi ne bilo, da jih nisem klical. Povsod se vmešajo šele, kadar je že vse opravljeno. Zdaj pa naj zopet hodim kdove kolikokrat na pričevanje in prenašam še druge sitnosti.« 

Mrtveca so odpravili v vaško mrtvašnico, gostijo so zaključili in svatje so se potrti razšli. Naslednje dni so orožniki po okolici lovili fante. Pri okrožnem sodišču so napolnili z njimi vse prostore. Bila so dolgotrajna zasliševanja, dolg preiskovalni zapor, a ubijalca niso mogli ugotoviti. Kdor ga je ubil, se tega najbrž niti sam ni zavedal, ker so slepo bili vsi hkrati in v temi tudi nihče ni razločeval, po kom udarja. Pa tudi če bi z gotovostjo vedeli, kdo je storilec, bi ga ne izdali, ker bi si bil izdajalec nakopal pri tovariših večje zaničevanje kakor ubijalec. So pač taki. Skrajno nezaupni do gosposke, ki se ji v obraz spoštljivo klanjajo, v srcu jo pa mrzijo. Kaj se gosposka vtika v naše zadeve? Mi bomo svoje račune med seboj že sami poravnali. Naj ji bo dovolj, da jo moramo rediti.

Komur je moglo sodišče dokazati udeležbo pri »kobilčevanju« na Virantovi svatbi, je bil obsojen na nekaj tednov zapora. Ko se je začela v vinogradih prva kop, je bila večina fantov že zopet doma. Eno dobro stran je pa le imel ta dogodek: fantje iz Zabrežja in iz Zadobja so se pomirili. Uvideli so nesmiselnost medsebojne mržnje in so prenehali z izzivanji in sovraštvom. Med seboj so zbrali celo potreben znesek, da so na grobu nesmiselno ubitega tovariša postavili kamenit nagrobnik.

Dandanašnji je na kmetih vse bolj skromno in tudi »kobilčevanje« niso več tako razboriti. Na Janezovi gostiji so čisto mirno in pametno odpeli par pesmi, posamezni so se odzvali tudi povabilu in so šli v hišo, kjer so se parkrat z ženskami zasukali, Janez jim je stisnil v roko par kronic, nato pa so se poslovili in odšli, da jih še isti večer kje zapijejo.

Bilo je že pozno, svatje so začeli zdehati. Stari Zavšek jih je bodril in ponujal:

»Nikar mi ne zaspite za mizo! Jemljite! Pijte! V sodu se še nič ne pozna, da kaj manjka!« 

Nekateri so že izražali željo, da bi šli domu. Janez ni nič ugovarjal, a stari je bil mnenja, da je še čas, naj še posede, potem pa jim lahko pripravijo ležišča na tleh in jutri lahko začno znova. Saj je še vsega v izobilju.

159

Zopet so se malo razgibali in postali živahnejši. Godec je uvidel, da je že prišel njegov čas, ki ga ne kaže zamuditi. Skočil je v kuhinjo po čist krožnik, položil je nanj zravnan prtič in ga je postavil predsé na mizo. Potem je raztegnil harmoniko, nakremžil je obraz in začel peti svojo pesem o težavah godčevskega stanu, o težki nalogi s praznim žepom, zabavati ljudi in o svojih mehovih, ki so že tako obrabljeni in razlimani, da jim na vseh voglih uhaja sapa, a popraviti jih nima s čim. Vsi so vedeli, kaj to pomeni. Vsakemu paru je zapel posebno šegavo pesem in vsak mu je vrgel na krožnik kak novec. Godec je pobiral plačilo za svoj trud.

Komaj je končal, so se odprla vrata in v izbo je priracala našemljena kuharica, s starim lončenim loncem v rokah. Na pragu se je nalašč spodteknila in opotekla, pri tem pa je kakor slučajno spustila lonec, da se je na tleh razbil. Začela je jokati in tarnati, v čem bo zdaj dragim gostom kuhala in pekla, ko se ji je posoda razbila, a nove nima s čim kupiti. Ne bi se je mogoče dragi gostje usmilili in prispevali nekaj za novo posodo.

Pobrala je s tal lončeno dno in je šla od gosta do gosta. Zopet je bilo treba seči v žep in vreči kak novec v njeno čepinjo. Pri tem je godec igral in pel posebno staro pesem o požrtvovalnosti dobre kuharice, ki jo je imel za to priliko v svoji neizčrpni zalogi.

Kuharica, Drobnetova Mica, ki je služila svoj čas pri gospodi in so jo radi njene kuharske umetnosti vabili na vse gostije in botrije po okolici, je s svojo zbirko zadovoljna odšla, koj nato je pa prinesla na mizo velik lonec čaja s slivovko in sklede svežih krofov. Meta se je nežno stiskala k Janezu in mu prišepetavala nekaj na uho.

»Saj bosta imela še dovolj časa za pomenke,« je menil starešina. »Zdaj pa bodimo še malo veseli. Zapojmo! Plešimo!« 

»Se mi ne ljubi več,« je odgovarjala nevesta. »Utrujena sem. Najraje bi šla že spat.« 

»Aha, se ti že mudi? Še dosti boš dobila.« 

Pa so tudi druge ženske začele zdehati in vstajati od mize.

»Pa res. Šli bi.« 

Nekateri so se začeli odpravljati domov. Zavškovi so jim branili. Kaj bi kolovratili ponoči po teh razritih kolovozih, ko pa lahko tukaj ležejo. V izbo bodo prinesli in razgrnili po tleh sveže slame in jo pogrnili z domačimi rjuhami.

Kumbergerjev France je bil težke krvi in počasnih misli in se dolgo ni mogel prav razgibati. Ko je hodil od fare domov, z družico Uršo ob strani, je komaj z enim ušesom prisluškoval njenemu besedičenju. Tembolj je bila Urša zgovorna in živahna. Očividno je bila srečna v tej družbi in v njegovem spremstvu. Izpraševala ga je, kako živi v Hrastniku, koliko zasluži, če je lepo tam, če je kaj zabav, če ima mogoče že punco, kdaj se misili ženiti in podobne stvari in na vsako vprašanje je morala takorekoč vleči odgovor iz njega. Odgovarjal je neodločno. Koder je bila po poti poledica in so morali stopati oprezno, se je Urša z vso težo svojega telesa obesila na njegovo roko in se stisnila k njemu, da je čisto blizu začutil sapo iz njenih ust, ki se mu je zdela kakor, da diši po gnilem krompirju.

Na gostiji je moral potem pogosto z njo plesati. Pri tem je čutil na svojih prsih njene oble grudi, ki so se stiskale k njemu, objemal je njen gibčni stas in okroglo ramo. Neprijeten duh iz njenih ust je nekam izpuhtel in se umaknil prijetno rezkemu vonju po zaužitem vinu in znoju.

160

Ko sta sedela skupaj pri mizi, je čutil ob sebi prijetno toploto njenih bokov in včasih je njena noga kakor slučajno drsnila pod mizo po njegovi. France se je kmalu nahajal v stanju, ko se vzdržnost in razni pomisleki počasi začenjajo razblinjati, zavžito vino mu je začelo kri hitreje poganjati po žilah, srce mu je postajalo veselo in v glavi mu je šumelo kakor neprestana lahka godba. Dokler je bila Urša v svatovskem oblačilu, se je je komaj upal dotakniti, ker se je bal, da ji ne bi pomečkal venca na glavi, šopka na prsih ali svilenih pentelj na predpasniku. Ko pa se je preoblekla, je postala bolj domača in on bolj pogumen.

Običaj je, da drug družici pokloni kako darilo, kak nakit, prstan ali novec. Kupil ji je lep batistast robček, obrobljen s čipkami, vanj pa je zavezal petkronski srebrnjak. Radi lepšega se je branila sprejeti, vendar ne preveč. V zameno mu je tudi ona dala bel robček, v katerega je z rdečo svilo uvezla njegovo irne.

Čimbolj pozno je bilo, čimveč so popili, tembolj so postajali vsi skupaj razvneti. Prvotna obzirnost se je umikala prešernosti, po izbi so frčale nedvoumne opazke in šale, iz oči je odsevala hotnost. Plesalci so se vedno bolj tesno stiskali drug k drugemu, roké so včasih zašle predaleč. Ko je France spet plesal z Uršo, ki se je prižemala k njemu, da je čutil njena stegna ob svojih, je dvignila svoj oznojeni obraz, ki je iz njega bleščalo vanj dvoje vlažnih očes in medtem ko so njeni prsti mnogo obetajoče stiskali njegovo roko, je šepetala:

»Boš šel z menoj v zgornjico –? Postelja je za oba pripravljena –. Janez in Meta imata posteljo v nasprotnem kotu –.« 

Stisnil jo je tesneje k sebi. Prevzemala ga je omama.

»Da bi le kmalu hoteli končati.« 

»Nocoj sem tvoja. Saj veš. Po starem običaju.« 

Vendar France tokrat ni mogel uveljaviti svoje pravice. Prišlo je drugače. Še preden so začeli svatje resno misliti na razhod in na pozni počitek, je Urša nenadoma utihnila, obsedela nepremično na klopi ob peči, čelo ji je oblil hladen znoj in v obraz je postala bleda kot platno. France jo je začuden opazoval, ni si pa bil na jasnem, kaj naj to pomeni, bal se je, da se moti, kajti njegove, že precej skaljene oči, so videle vse drugače in dvojno. Pristopila je nevesta Meta:

»Kaj pa je Urša? Se ti je kaj zamerilo?« 

Urša je odmajala z glavo, se oklenila Metine roke in je z njeno pomočjo opotekajočih korakov odšla k vratom.

»Kaj pa je? Ji je slabo?« so se izpraševali gostje. France je šel za njima oprezovat. Zunaj za hišo je Meta podpirala Uršo, ki je obupno stokala med popadki bljuvanja. Stal je tam poleg, nevede, kako bi pomagal. Meta ga je nagnala.

»Le pojdi v hišo. Saj ni nič hudega. Jo bom že jaz spravila v posteljo. To bo prešlo, samo mir mora imeti.« 

Ženske so Uršo spravile v zgornjico, jo toplo odele, skuhale so ji kamilčnega čaja, a glavo so ji ovile v brisače, namočene v vinu, ki so se v njem namakale sivke.

Dobro razpoloženje je bilo narušeno. Moški so se obregovali:

»O te ženske! Nič ne prenesejo.« 

Ženske so se branile:

»I seveda! Natura vam je res v marsičem prizanesla, a če bi vas nadlegovale vse tiste ženske zadevščine, s katerimi se imamo boriti me, bi še bolj jadikovali.« 

»Bog že ve, kateri kozi pusti rogove.« 

»Tisti pa mleka ne dá.« 

Ženskam ne prideš na kraj, zato so se začeli dvigati raz svojih sedežev in pretegovati zasedele ude. Nekateri, ki na noben način niso hoteli prenočevati izven domačega krova, so se začeli poslavljati. Z njimi se je dvignil tudi godec. Odhajajočim svatom so dali s seboj culice, ki so jim vanje povezali kose potic in po en kos od vsake pogače, ki so jih prispevali svatje k gostiji, da jih tudi njihovi domači pokusijo.

161

Oddaleč se je iz noči še nekaj časa slišala harmonika godca, ki je spremljal odhajajoče, ostali so pa medtem polegli v topli izbi po tleh, po razgrnjeni sveži slami, ker radi prevelike oddaljenosti ali slabe poti niso hoteli ponoči kolovratiti domov.

Franceta je spočetka jezilo, da mu je bila ta noč na tako neumen način pokvarjena, posebno še, ker so se mu ostali rogali, da bo moral sam spati. Kuharica mu je rekla, da se ji zelo smili in da je pripravljena mu nadomestiti družico, kar pa je velikodušno odklonil. Ležeč na slami, ki mu je šumela pod glavo, si je nekaj časa skušal predočiti tisto, kar se godi v zgornjici in kar bi se lahko godilo, a kmalu so mu postale oči težke, obrnil se je na stran in je zaspal.

V kamri, kjer sta spala Zavšek in Zavšca, se je žena prepirala z možem:

»Pomisli vendar! Čez sto goldinarjev je stala gostija. Kje jih boš nadoknadil? Žita nimamo prodati. Prašiča smo pojedli. Krava noče biti breja. Vina ne moreš prodati.« 

»Eh kaj bi naštevala. Smo jo doslej izvozili, jo bomo še poslej.« 

»Za moje hčere pa ne bo nič ostalo. Bodo tudi skoraj godne za možitev. Kje boš vzel doto?« 

»No vidiš, za svoje hčere zahtevaš še doto, za Meto je pa Janez ni zahteval. Stala nas je samo, kar smo izdali za gostijo. Smo jo še itak poceni oddali.« 

»No, da je le šla.« 

»Ampak njenih rok bomo pogrešali.« 

Po poznem zajtrku so se naslednje dopoldne Janez z Meto in France odpravljali na železniško postajo. K slovesu je tudi Urša prilezla iz zgornjice. V zadregi se je smehljala, kakor bi se čutila nečesa krivo. Bila je bleda, upadlih oči. Dala mu je roko.

»Ne zameri France –.« 

»Kaj neki?« 

»Da ni bilo tako, kakor bi moralo biti. Kakor si upravičeno pričakoval. Veš, nisem kriva.« 

Šlo ji je skoro na jok.

»Neumnica, čemu to? Saj se ne vidiva zadnjič. Drugič ne smeš zboleti. Sicer se pa ne moreva pritožiti. Saj smo se ves čas dobro imeli.« 

Skušal ji je povedati par ljubeznivih besed, a je čutil, da ni v njem več tistega razpoloženja do nje, ki ga je sinoči v njem zbudilo vino in ples. Stisk njegove roke je bil rahel, ljubeznivost nekam prisiljena, pred njim je stala zopet ona prejšnja Urša, ki ga ni mogla ogreti. Obljubiti ji je moral, da ji bo pogosto pisal, čeprav je že v istem trenutku dvomil, da bi mogel to storiti večkrat kot enkrat ali dvakrat z navadno razglednico. Da bi se čimprej izognil njeni neprijetno dišeči sapi, ki jo je ravno v tem trenutku vsiljivo začutil, je hitro ogrnil izposojeni »burmus«, pograbil je pripravljen, z motvozom povezan omot, se še enkrat kratko poslovil in je stopil za novoporočencema, ki sta že odhajala nizdol po bregu. Spremljala ga je sestra, ki mu je pomagala omot odnašati, z Meto je pa šel na postajo oče Zavšek, ki je nosil njen kovčeg in ena izmed polusester, obložena z nekimi svežnji.

Tako je odhajala Meta z Rebri v novo življenje, v novi svet, ki ga je poznala samo po zunanji strani, v svet, v katerem ne bo zelenih livad, ne cvetočih črešenj, kjer ne bo slišala vriskanja koscev ne petja žanjic, kjer ne bo v toplih jesenskih večerih prisluškovala rahli godbi čričkov po vinogradih. Vsega tega se doma skoraj ni zavedala, odhajala je lahkega srca, ker tisto, česar se je tu edino zavedala, je bilo zapostavljanje in nepretrgano trdo delo. Pogrešala je ljubezni, ki jo sedaj vabi za seboj in je uverjena, da ji bo tudi najdolgočasnejši kraj na svetu spremenila v vrt novih čudes.

Ko so popoldne prispeli v Hrastnik, je Janez zadel na ramo Metin kovčeg, France pa je k svojemu omotu vzel še par njenih svežnjev in vsi trije so jo hitrih korakov mahnili po dolini. Nebo se je medtem gosto pooblačilo, zapihal je oster severnjak in polagoma so začele padati drobne snežinke. Kljub zgodnji uri se je popolnoma stemnilo.

»Hitro stopimo. Obeta se snežna burja.« 

»Ne bi rad, da bi mi ,burmus’ zmočilo. Bi ga rad še nocoj odnesel nazaj,« je pripomnil France.

162

ln Meta je pristavila: »Kako dobro, da smo vse moje stvari že naprej odposlali.« 

»Da, vse boš našla pri roki, stanovanje je urejeno.« 

Janez in France sta se še, predno sta odšla na »ohcet«, preselila s svojimi stvarmi od Trpinovih v Janezovo novo stanovanje pri Kašnarju. V kuhinji je bilo dovolj prostora za Francetovo postelj. Kadar bosta pa na nočni zmeni, bosta pa laho oba spala čez dan v sobi, da bo Meta lahko v kuhinji neovirano gospodinjila.

Bodoče življenje se jim je obetalo v najlepši obliki: onadva bodeta pridno hodila na šiht, dobro bodeta zaslužila, da si bodo lahko večkrat privoščili kak priboljšek, kar bo pa preostajalo, bodo pa polagali na stran za stare dni. Ob prostem času bodo šli skupaj na izprehod in vsako leto enkrat ali dvakrat bodo šli lahko obiskat tudi svojce na Rebri. Če pridejo otroci, je razvijala Meta čut svojih misli dalje, si bomo našli kje večje stanovanje, mogoče z dvema sobama. Otroke bomo lepo vzgojevali, če bo dekle, se mora naučiti šivati in kuhati, da bo dobila lahko kakega boljšega človeka za moža, če bo pa fant, pa ga moramo dati vsaj v rudarsko šolo, da bo lahko nosil žametasto pazniško čepico.

Kadar je človek srečen, se mu tudi prihodnjost kaže vsa v rožnati luči, zlasti naivnežem. Janez sam še sedaj ni maral tako daleč misliti. Zavedal se je, da so rudniška tla zelo rahla, da jih lahko najlažji potresni sunek spremeni v razvaline. Dosihmal je šlo, šlo bo mogoče tudi posihmal. Kar bo, to pa bo!

Mimo steklarne in kemične tovarne jih je spremljal običajni obratni trušč: sikanje pare, cvilenje koles, tekanje in vpitje delavcev. Višje gori proti rudniku se jim je cesta zdela nenavadno prazna. France je menil:

»Mrzlo in neprijazno vreme je, in ljudje čepé doma pri svojih ,gašperčkih’.« 

Ko so se vzpenjali po širokih lesenih stopnicah proti staremu šahtu, se je France ozrl okrog:

»Na vsem lesnem skladišču ni žive duše –.« 

Ko so prišli na vrh, je Janez začuden obstal:

»Glej, koliko je tu lesa nanošenega, pa ga nihče ne spravlja v jamo. Niti podajačev ni tukaj –.« 

Prisluhnil je tja proti koloniji:

»Saj tudi glavni šaht ne obratuje. Vse tiho. Separacija miruje. Moralo se je kaj pokvariti. Ali se je pa kaka nesreča pripetila.« 

»Pojdimo, da svoje stvari odložimo, potem pa greva pogledat.« 

Pred vrati svojega stanovanja je Janez položil kovček na tla, obrnil je ključ v ključavnici in je pustil Meto naprej:

»No, kako se ti dopade? Bo?« 

»O, kako srčkano! Tega se nisem nadejala. Vse diši po novem! Kako je čedno poslikano, vrata in oknice sveže prepleskane, štedilnik popravljen.« 

»Stopnice so malo preozke. Omar bi skoraj ne bili mogli spraviti gori.« 

»Svetlo bo dovolj. Sobica ima dvoje oken. In kako lepo se vidi od tu po vsej koloniji!« 

»Tukaj je tvoja skrinja in tu imaš ključek do nje.« 

»Da, bom morala takoj vzeti posteljnino iz nje in pripraviti postelje. Prej bi pa bilo dobro, da bi kaj gorkega skuhala. Na poti smo se dodobra premrazili.« 

»Dosti ni treba, lačen nisem.«

»Malo čaja. Prigrizek smo pa prinesli še seboj.« 

»To pa že. Ampak zaboj za kurivo je še prazen. Potrpi trenutek, takoj prinesem premoga in drv. Ključ od naše drvarnice visi tule na podbojih.« 

Meta je bila vzhičena nad svojim malim kraljestvom. Končno bo tudi ona lahko samostojno gospodarila in razvijala svoje zmožnosti. Nič več ne bo mačeha lazila za njo in popravljala njeno delo po svoje. Nič več ne bodo njene polsestre zavidljivo nadzirale vsak njen korak in jo tožarile. Končno je prišel tudi po njo princ, ki jo je rešil ukletve. In ko je Janez prinesel košaro z drvami in jo je postavil pred štedilnik na tla, je v svoji hvaležnosti nežno pritegnila njegov obraz k svojemu in ga je poljubila.

163

Meta je zakurila in kmalu je začelo v štedilniku veselo prasketati, kakor da se prepirajo v njem hudomušni demončki. Malo stanovanje se je napolnilo z veselo domačnostjo.

Janez se je vstopil k oknu in je zrl proti koloniji:

»To se mi pa res čudno zdi. Kaj neki more biti. Šaht še zdaj ne obratuje.« 

»Malo še potrpita. Čaj bo kmalu gotov, potem pa pojdita pogledati. Kaj hudega ne more biti. Ne sme biti nič žalostnega, ko smo pa mi tako srečni in veseli.« 

Za hip se je Meti ob težki misli zmračil obraz, takoj nato pa je že zopet poskočila, odprla je veliko skrinjo, brskala je med perilom in obleko in je vzela ven nekaj slik v okvirjih.

»Imaš kaj dobrih žebljičkov, Janez? Tole sliko moje rajne matere mi pritrdi tule nad posteljo, tole mojo od birme pa mogoče nad mizico. Tole je moja prijateljica, ki je sedaj v Zagrebu, tole pa moj brat, ko je bil pri vojakih.« 

»Od ljubčka nimaš nobene fotografije?« 

»Saj mi nisi nobene dal.« 

»Mislim od prejšnjega.« 

»Kaj pa še?! Moreš reči, da sem kakega imela razen tebe? Lahko poizveduješ po vsej Rebri.« 

»Raje verjamem, kakor da bi hodil poizvedovati.«

»Ti-i!« Z narejeno užaljenostjo je zamahnila z brisačo proti njemu.

France je samo z enim ušesom prisluškoval, kako sta onadva drug drugega dražila. Dal si je opraviti z »burmusom«, ker ga je hotel še nocoj nesti nazaj Senekoviču. Pri svetlobi petrolejke ga je skrbno pregledal z vseh strani. Samo par snežink je padlo nanj in je bil že dodobra suh. Skrbno je okrtačil in odpihal vsak prašek. Šopek umetnih cvetlic, ki se je bil malo pomečkal, je spretno zopet poravnal in zgladil pentlje, potem je še raz klobuka snel šopek, da mu še tega ponese, da bo njegova zbirka čimprej spet narasla.

Meta je medtem vzela iz svoje skrinje par skodelic in kozarcev in jih je razporedila v kuhinjsko omarico, tri pa je postavila na mizo in nalila čaja.

»Se bodeta kmalu vrnila? Jaz bom medtem pripravila postelje. Gremo zgodaj spati.« 

»V eni uri bova gotovo nazaj, Spremim Franceta k Senekoviču, mimogrede pa pogledava in pozveva, kaj znači ta mir na separaciji.« 

Meta je skrbno privila petrolejko, ki je začela preveč plameneti in je pripomnila:

»Le pojdita. Jutri lahko poležita, saj imata popoldanski šiht.« 

»Na svidenje Metica. Sem radoveden, kako bom spal nocoj prvič v svoji novi postelji?« 

»Gotovo prav luštno. Bom že dobro postlala.« 

Ko sta onadva odšla, si je začela Meta svoje novo stanovanje natančneje ogledovati. Pohištvo je že enkrat videla; izdelal ga je mizar v domači vasi, češnjev les zanj je poklonil oče Zavšek.

Z dopadenjem je šla z roko preko gladke politure; na posteljni nogi je odkrila majhno prasko. Zdelo se ji je, kakor bi si bila nov predpasnik pretrgala. Pokazala bo Janezu, naj oškodovano mesto zamaže s firnežem. Zdelo se ji je, da so postelje pomaknjene preveč k zidu; odmaknila jih je nekoliko. Tudi omari. Potem je izložila iz skrinje njeno vsebino, svojo balo. Posteljno perilo. Pregrnila je postelje, položila nanje blazine in odeje. Obleko je obesila v svojo omaro, v njen spodnji predal telesno perilo. Ogledalo je obesila na zid v kuhinji, pod njega pa je postavila na stolček umivalno skledo. Majhno podobico Zaplatske Matere Božje, je kot spomin po svoji materi postavila na svojo nočno omarico poleg budilke. Nekaj drugih drobnarij je razstavila po stekleni omarici v kuhinji.

Nazadnje je vzela iz skrinje še ročno izvezen namizni prtič, ki je z njim prekrila mizico v sobi in je postavila nanj stekleno vazico, dar prijateljice. Prtič je nekaj trenutkov zadržala v rokah in ga nežno gladila, pri tem pa se je spominjala onih lepih nedeljskih popoldnevov, ko je poleti sedela doma pod košato tepko, neumorno vbadala vanj in mislila pri tem na njega, na Janeza.

164

Ko je bila s svojimi stvarmi gotova, je začela izpraznjevati Janezov črno pleskani kovčeg. Njegove obleke je obesila v drugo omaro in njegove srajce v njegov predalnik. Pri tem je ugotovila, da je vse pomečkano. Takoj jutri pri belem dnevu bo vse zlikala. In srajce, kako so zaprane, ovratniki so kar rumeni, treba jih bo dobro izkuhati v lugu. Ubogi fantje pač nimajo pravega reda, dokler se ne oženijo.

Tako je bila zaverovana v svoj posel, da ni slišala, ko so se vrata odprla in v kuhinjo sta stopili ženski z osmehom na ustih.

»Oprostite, nisva mogli vzdržati, da se ne bi še nocoj seznanili z najino novo sosedo.« 

»O prosim, prosim, me veseli.«

»Jaz stanujem tukaj nasproti vam. Si lahko iz kuhinje v kuhinjo roke podava. Moj mož je rudar Sitar,« se je hitela predstavljati suhljata, čisto oblečena, štiridesetletna ženska, z razpokanimi rokami.

»Tole pa je naša gospodinja, gospa Kašnarjeva, pri kateri stanujemo.« 

Gospa Kašnarjeva, pol kmetica pol gostilničarka, je segla Meti v roko. Meti se je zdelo, da je ta roka mastna. Najbrž je ravnokar špeh rezala, je pomislila. Tudi njen predpasnik, napet preko precej izbočenega trebuha, je bil videti zamaščen. Ni vedela, koliko bi ji prisodila, lahko jih je imela štirideset, lahko pa tudi šestdeset. Nad zalitimi lici je mežikalo dvoje drobnih očes.

Dvojni podbradek gospe Kašnarjeve se je zatresel in z visokim glasom je pozdravljala:

»Poštene ljudi, ki imajo smisel za red, človek rad trpi v svoji hiši. Pri vas je videti vse v redu. Janeza Papeža poznam. Ni videti, da bi bil lump.« 

»Ne, gospa, to pa res ni, ga poznam že izmlada,« je hitela zatrjevati Meta.

»Veste, zakaj vam to pravim? Imam že slabe izkušnje. Imeli smo že na stanovanju ljudi, Bog se usmili, hujši kot cigane. Oče pijanec, mati packa, otroci raztrgani pankrti, pred katerimi ni bilo ničesar varno.« 

Sitarjeva je samo vzdihnila, stopila k omarici in ogledovala posodo.

»Otroci niso krivi.« 

»Že, že, kriva je pomanjkljiva vzgoja, ki jim je starši ne znajo dati. Največkrat je kriv oče zapravljivec, neredkokrat pa tudi mati, ki ničesar ne zna in je lahkomiselna.« 

»Včasih pa tudi slab zaslužek in pomanjkanje. Kjer ni najpotrebnejšega in zadovoljnosti in ni sloge,« se je drznila pripomniti Sitarjeva.

»Nimate tudi purša?« je okrenila gospodinja pogovor na drugo stran.

»Da, Kumbergerja, Franceta. Stanovala sta z Janezom skupaj pri Trpinki in sta se sedaj skupaj izselila. Smo vsi trije iz istega kraja.« 

»A, potem pa že.« 

»Jaz sem vas že prej enkrat videla,« je zatrjevala Sitarjeva.

»Mogoče. Kje neki?« 

»Se spominjate tiste letošnje poletne veselice pri Logarju? Kajne, da ste bili z Janezom? Se vas še dobro spominjam.« 

»Da, bila sem. Pa si res dobro zapomnite.« 

Kašnarca je vstala:

»Moram iti. Imam delo v kuhinji.« 

Mimogrede je pokukala v sobico.

»Pa imate lepo pohištvo, novo.« 

Meta je uslužno vzela petrolejko in posvetila v sobo.

»Prosim, poglejta.« 

Ženske so se zopet zapletle v pogovor, za katerega jim nikoli ni zmanjkalo snovi. Vse so pregledale, precenile, grajale in hvalile in nič več se jim ni mudilo na delo.

»Začetek je dober,« je končno ugotovila gospa Kašnarjeva, »da bi le tako tudi ostalo.« 

»Zakaj bi ne, če Bog da zdravje.« 

»Gospod pa zaslužek,« je pripomnila Sitarjeva. »Veste, v nerodnem času ste se doselili. Mogoče bi bilo bolje, da ste še par tednov ostali doma.« 

»Kako, zakaj?« je nedoumevajoče in skoraj v strahu vprašala Meta.

»Ali še nič ne veste? Rudarji štrajkajo?« 

Meti je sapo zaprlo. Soseda ji je nekaj pripovedovala in razlagala., česar pa ni prav nič razumela. Želela si je samo, da bi se Janez čimprej vrnil in ji povedal resnico in jo potolažil.

165

»Da, štrajk, ravno tega je še treba bilo. Kdo bo pa meni ,pufe’ plačal?« je Kašnerjeva jezno zarobantila nekim nevidnim nasprotnikom in se je okorno valila skozi vrata:

»Lahko noč!« 

»Lahko noč gospa!« 

Tudi Sitarjeva je želela lahko noč in je pristavila:

»Saj hudega ne bo. Za par dni bodo spet delali.« 

»Da bi le.« 

»Ne vem, kako dolgo bom spet nocoj čakala z večerjo na moža. Zaupnik je, pa imajo sejo.« 

Meta še ni vedela, kaj je zaupnik in najbrž tudi ne, kaj je seja. Ko sta ženski odšli, je nemo obstala sredi kuhinje. Skrivnostna beseda »štrajk« jo je porazila, začutila je nekje nevarnost, temelji njenega majega kraljestva tihe sreče, ki so se ji še pred nekaj minutami zdeli tako trdni, so se nenadoma začeli majati. Nenadoma se je zavedla, da ni več doma pod rodno streho, temveč v tujem kraju.

»Da bi le Janez brž prišel,« je tiho dahnila.

Janez in France sta bila odšla po nerodni stezi preko raztrgane skale ob starem šahtu. Pred šahtom ni bilo nikogar, kurišče, pri katerem so se pozimi greli podajači in nakladalci lesa, je ugasnilo.

»To je pa čudno, tu še ob nedeljah vedno gori ogenj.« 

Molče sta zavila pod prometni most in mimo Birtiča navzgor po cesti. V Birtičevi kleti je nekdo s hripavim glasom skušal peti veselo pesem, ki pa se je končala ko hropeč vzdih. Natakaričin glas se je z nekom prepiral.

Franceta je streslo. Pospešila sta korake. Pred Logorčkom sta prekoračila mostiček preko Bobna in zavila za kolonijo navzgor po globeli. Kmalu sta stala pred Senekovičevo kočo.

»Halo, Senekovič, kje pa tičiš? Pušeljce sva ti prinesla!« je zaklical Janez iz veže.

Pritekla je sestra iz sobe:

»Ga ni doma. Je šel doli v pazniško kasarno.« 

»Nič ne de, se bomo že dobili. Pa mu vi izročite tole. Le poglejte. Vse v redu.« 

Vračala sta se mimo rudniških delavnic. V mizarsi delavnici se je videla luč. Janez se je čudil, kdo bi mogel biti ob tej uri v delavnici, če pa je drugod vse tako izumrlo. Poskusil je mala vrata v leseni steni. Bila so samo priprta. Vstopila sta. V nasprotnem kotu podolgastega prostora, zastavljenega s stružnicami, kupi sirovih desk, polobdelanega lesa in z raznimi zaboji je sedela krog razžarjenega »gašperčka« skupina rudarjev v živahnem razgovoru. Že od daleč je spoznal svojega soseda Sitarja, ki je nosil dolgo, že čisto sivo brado, radi česar so ga njegovi prijatelji imenovali tudi Abrahama, da so ga razlikovali od trboveljskega Sitarja. Tu so še sedeli, v mračnem odsevu zakajene petrolejke, električno razsvetljavo so takrat šele postopoma uvajali po rudniških obratih, vedno dobrovoljen Žafran, vedno nezadovoljni Gorjan, molčeči Belina, ki si je neprestano ovijal svoje rumene brke krog prsta, bil je tu stari Ravnikar, Kanšek, Gričar, Podlunšek, Draksler in več drugih, sredi med njimi pa stari Kurent, ki je ravno hotel nekaj povedati, ko pa so zaškripali tečaji vrat, se je ozrl z drugimi vred proti vhodu in ko je spoznal svoja dva fanta, jima je veselo vzkliknil naproti:

»O! Papež in Kumberger! Srečno! Dobrodošla! Sta že opravila tisto reč?« 

»Midva že. Na kaj se pa vi pripravljate? Tu diši po nekaki zaroti.« 

»Pa ne z naše strani. Mi se pripravljamo samo na obrambo.« 

»Kaj pa se godi prav za prav? Midva sva ravnokar šele prišla in še nisva z nikomur govorila. Čudno se nama je zdelo, da vse stoji, pa sva šla, da kje kaj poizveva. Mimogrede sva opazila tu luč. Kaj to pomeni?« 

»Stopili smo v štrajk.« 

166

Za trenutek so vsi umolknili. Beseda je bila nova, tuja, položaj nenavaden. Nekaj nejasnega je pri tem grabilo za srca. Saj je bil to prvi večji, splošni in organizirani štrajk v našem rudarskem okrožju. Bili so, ki so v to besedo stavili vse svoje upe, pripisovali so ji magično moč, smatrali so jo kot orodje svoje sile, ki se pa njenih zmožnosti in meja niso prav zavedali. Drugim je bila strašilo, izvir vsega hudega in vsega gorja, ki bi bilo bolje, da bi je nikdar ne slišali. Bilo jih je pa tudi, ki jim je bilo vse to velik »hec«, dobrodošla izprememba v enoličnem rudarskem življenju.

»To smo že vohali. Je že dalj časa viselo v zraku. Ampak kako se je pa sprožilo?« je poizvedoval Janez.

Oglasil se je Sitar-Abraham:

»Sodrugi! Zbrali smo se, da se posvetujemo o nastalem položaju. Nekaj sodrugov odbornikov še manjka. Ko pridejo, bomo takoj začeli s sejo. Ker sodrugu Papežu, ki je tudi v odboru, še ni znan potek dogodkov, ker je bil medtem odsoten, dovolite, da jih še enkrat obrazložim.« Obrnjen proti Janezu je nadaljeval:

»Ti veš, da se od tiste katastrofe sem nezadovoljnost med rudarji vedno širi, zlasti ker svojci onih sedmih žrtev še do danes niso prejeli beliča. Žrtve seveda obžalujemo, žalostni dogodek je pa imel z druge strani tudi svoje dobre posledice. Rudarji so se začeli prebujati. Zavedati so se začeli svojega položaja in kritično presojati pogoje svojega življenja. Pri izplačilih niso več molče prejemali plačilnih listkov in odhajali, začeli so računati sem in tja in protestirati. Pri pogajanjih s pazniki in inženjerji so se trdovratno upirali in niso popustili. Če že niso mogli zboljšati akordov navzgor, jih tudi navzdol niso pustili pritiskati. Režijski delavci so se spomnili, da bi tudi njim ne škodil v jami osemurni delavnik ali pa zvišanje plače za dvajset odstotkov. Naenkrat se jim je zazdelo krivično, da se jim odteguje za bencin, ki ga rabijo za razsvetljavo v jami. Spomnili so se, da bi bilo dobro, če bi imeli več pravice soodločevati v bratovskih skladnicah. Skratka, nastalo je vse polno novih vprašanj, ki so začela rudarje zanimati. Zveza rudarjev je število svojega članstva podvojila, »Rdeči prapor« čitajo že v vsaki baraki.

To je vam vsem znano. Mi rudarski zaupniki smo začutili večjo silo za nami. Pred upravo podjetja smo se končno drznili stopiti z zahtevami, s skupnimi zahtevami vseh rudarjev. Uprava spočetka stvari ni jemala resno. Ko pa smo zadnjič za pol ure ustavili vse delo na dnevnem obratu, je začutila nevarno organizirano silo. Začela je vohuniti. Kdo so ti organizatorji? Iztrebiti bo treba hujskače, pa bo spet mir.

Tu so ji dobrodošli znani »lačenpergarji« in »rajsarji«, ki hoče za vsako ceno biti pri upravi na toplem, pa čeprav njegov tovariš poleg njega crkne. K sreči so to le redki posamezniki, ki nam ne morejo dosti škodovati. Več pa nam lahko škoduje društvo svete Barbare, ki ga je njegov predsednik Brumen spravil čisto v službo ravnatelja.« 

»Tega se pa jaz ne bojim,« je pripomnil Kurent. »Društvo nima niti sto članov, a še med temi je več ko polovica naših, ki so vstopili v društvo že pred mnogimi leti, ko je bila to še edina rudarska organizacija in so ostali v njem radi tradicije. Saj sem jaz tudi član tega društva, pa ti Sitar tudi.« 

»Seveda sem. Že petnajst let. Vendar se mi Brumenovo ponašanje nič ne dopade. Vsak dan se ga vidi prihajati k ravnatelju.« 

»Baje je ravnateljeva soproga poklonila društvu novo zastavo in na prihodnjo Barbarino nedeljo naj bi bila na Dolu slovesna blagoslovitev in gospa ravnateljica naj bi bila kumica.« 

»To bi še ne bilo nič hudega, huje je, da Brumen hodi okrog med rudarji in jim prišepetava, da člani društva kot krščanski možje ne bi smeli štrajkati in s tem javno nastopati proti svojim dobrotnikom in pokroviteljem društva. Pravi, da je štrajk delo ,rdečkarjev’ in že sedaj se hvali okrog, da bo nazaj v delo sprejet samo tisti, ki ga bo on, Brumen, priporočil.«

167

»Meni naj pride v pest,« se je razburil Kaušek, se premaknil na nerodnem sedišču in v širokem loku pljunil preko kupa desk. »Bi mu malo kosti pretipal.« 

Kurent si je odrezal zalogaj tobaka in je važno pripomnil: »Le mirno kri, fantje! Ne pustite se zapeljati svoji strasti. Vsak naš nepremišljen korak bi lahko imel za nas usodne posledice. Dokler smo mirni, nam nič ne morejo, drugače nam pa pošljejo takoj žandarje in vojake na vrat.« 

Sitar je nervozno bobnal s prsti po zaboju:

»Sicer spada vse to tudi k stvari, radi katere smo se zbrali, vendar smo zašli nekoliko vstran.« 

»Saj res,« se je oglasil Janez, »hotel si mi povedati, kako je prišlo do stavke.« 

»Torej poslušaj: radi vseh tistih vprašanj in zahtev, ki so mučila rudarje in ki sem jih poprej omenil, je šla v soboto k ravnatelju posebna izvoljena deputacija, od vsake zmene po dva: jaz in Podmenik od prve, Kurent in Ravnikar od druge, Žafran in Ačkun od tretje.

Sprejeti nismo bili nič prijazno, vendar nas je pa g. ravnatelj poslušal. Kurent mu je vse lepo razložil v nemščini. Ravnatelj je odgovoril, da on ne more nič napraviti, da bo poročal glavnemu ravnateljstvu.

In smo šli. Obvestili smo o tem sodruge v Trbovljah. Čakali smo, kaj se bo izkuhalo in kaj bodo ukrenili trbovljski sodrugi. Mi pa smo medtem širili od moža do moža: Dosti je! Sedaj ali nikoli! Borba velja!

V pondeljek zjutraj smo doživeli prvo presenečenje. Vršilo se je izklicevanje. Klical je paznik Babič. Navzoči je bil stari Jurjevc, ki mu pravimo posušena lesnika, paznik Smolé in še dva druga priganjača. Nadzornika Kmetetza ni bilo, imel je gotovo spet »mačka«. Pazniki so bili videti nekam »nataknjeni«. Babič se ni nič spuščal v prepirčke in dovtipe kakor preje, če je bil židane volje. Kratko je odsekaval imena in naročila. Prve črke so že odhajale skozi vrata, kakor venec drobnih zvezdic, ki so se gibale proti šahtu.

Izklicevalec je došel k črki P. Zakliče:

»Podmenik? Podmenik Janez?!« 

»Tukaj!« 

»Vam se ni treba spuščati!« (prvič ga je vikal). Sploh nič več! Ste z današnjim dnem odpuščeni!« 

»Zakaj?!« 

»Ne vem. Idite potem v pisarno. Mogoče tam zveste.« 

Med preostalimi rudarji je zašumelo. Tisti, ki so ravnokar odšli čez prag, so se vračali v dvorano, one, ki so že odšli proti šahtu, so ostali nazaj klicali, da jim povedo važno novico. Spuščanje moštva se še ni pričelo, strojnik je še mazal tečaje gonilnih koles. Namah sta ostala podajača sama pred šahtom. Vse je drlo nazaj pred izklicevalnico.

Babič je medtem nadaljeval z izklicevanjem. Pri S se mu je zopet zapelo. Vdihnil je poln meh sape in je zaklical:

»Sitar?!« 

»Tukaj!« 

»Tudi vam ni več treba! Ste odpuščeni!« 

Dvorana se je bila zopet napolnila, pred vhodom je bila glava pri glavi in v tem trenutku se je iz vseh grl utrgal plaz glušečih krikov, žvižgov, zbadljivk in kletvic, da so pazniki preplašeni začeli zbirati po mizi knjige in spise in ko je nekje neka šipa sumljivo zacingljala, so jo urno popihali skozi stranska vrata v obratno pisarno.

Množica pa je medtem kričala:

»Vsi ali pa nobeden!« 

»Dokler se ne bodeta Podmenik in Sitar spustila, tudi mi ne gremo v jamo!« 

»So brihtni naši gospodje! A-a?« 

»Da, kdor si upa usta odpreti, hajd z njim na cesto.« 

»Dosti je tega!« 

»Dosti! Nič več!« 

»Čemu smo le tako dolgo prenašali? Koliko pa je njih? Eni tovaršiji za predjužnjak. Koliko pa je nas?! Le čemu se pustimo?!« 

»Če bi se vsi tega zavedali –.« 

»Ko začno padati batine, se bomo že zavedli.« 

V dvorani so bili sedaj rudarji sami gospodarji. Podmenika in mene so naložili na ramena in med splošnim vpitjem so naju odložili na podiju pred pazniško mizo.

168

Mladi Kozlevčar je ves razgret začel govoriti:

»Ste videli sodrugi, kako se z nami postopa?!« 

»Fej! Fej!« 

»Bomo to še dalje trpeli?!« 

»Nikdar!« je grmelo po dvorani.

»Morali se bomo boriti!« 

»Hočemo se!« 

»Je v nas dovolj odločnosti?! Omahljivost bi nam bila v škodo!« 

»Možje smo!« 

»Borba bo mogoče huda in dolga!« 

»Vzdržati hočemo! Za vsako ceno!« 

»Tedaj velja! Nihče se ne spusti v šaht, dokler uprava ne prekliče odpustov!« 

»Tako je! Velja!« 

– Potem sem jim še jaz povedal nekaj besed, – je nadaljeval Sitar svoje pripovedovanje. – Rekel sem jim, da mora vsaka akcija biti organizirana, če hoče imeti uspeh. Zato pa, kdor še ni, naj takoj vstopi v rudarsko zvezo, da bo gospoda videla, da je tu res sila, ki jo mora vpoštevati in ji priznati legalnost za sklepanje skupnih dogovorov o delovnih pogojih. To mora biti ena naših glavnih zahtev.

Takoj se je na novo priglasilo več desetin novih članov, tako da je sedaj večina organiziranih. Za štrajk je pa bil sleherni, niti eden ni ugovarjal. Mladini je bil to pravi »hec«, stari so pa pokimavali.

»Se bomo pa malo odpočili.« 

Raziti se ljudem ni ljubilo. Vsi so čakali, da bi še kaj zvedeli. Eni so predlagali, naj bi se vršil popoldne shod.

»Kje?« 

»Pod Logarjevim kozolcem.« 

»Norec! Kdo ti bo pa sedaj ob tem mrazu prišel pod kozolec stat.« 

»Pa pri »Logarčku«?« 

»Pri »Janezu«!« 

»Saj še ne vemo, kaj bodo ostale zmene napravile.« 

»Če pri njih ni odpustov, se bodo požvižgale.« 

»Take »barabe« pa zopet niso.« – Saj lahko poizvemo, kdo je vse odpuščen – sem dejal.

»Bravo-o! Tega bi se že lahko prej domislili!«

– Četvero nas je šlo v obratno pisarno. Zahtevali smo seznam odpuščenih. Babič se je nekaj obotavljal, čeprav drugače ni napačen človek.

»Pravzaprav bi ne smel. Samo pri izklicevanju.« 

– Danes se bo težko več kako izklicevanje vršilo. Saj jih slišite.

Končno mi jih je zaporedom imenoval in jaz sem si jih zabeležil. Šestero nas je. Na vsaki zmeni po dva. Tistih šestero, ki smo bili v soboto pri ravnatelu, da smo mu predložili zahteve rudarjev. Tako. Sedaj veš vse.

O, srečno Kozlevčar! Si prišel! Te še opazil nisem. Smo menda vsi. Lahko začnemo. Pa ti vodi, Kurent!« 

Kurent je vzel izsesani čik iz ust, ga je v votli dlani potežkal, potem pa zalučal v kot.

»Dosedanji potek vam je znan. Včeraj je že od jutra v Hrastniku vse delo počivalo. Opoldanska in nočna šihta nista prišli. Ojstrani so tudi že zjutraj odšli domov. Kaj pa naj bi tudi počeli, če pa niso dobili pražnjakov. Separacija se je z nami vred ustavila in z njo ves zunanji obrat. Šli smo takoj tudi v Trbovlje. Bali smo se, da nam bodo trboveljski sodrugi očitali prenagljenost. A nič takega. Prav smo storili. Položaj je v Trbovljah isti, nastrojenje isto. Tudi tam so odpusti. Od danes zjutraj počivajo vse Trbovlje in oba rudnika v Zagorju.« 

»Bravo-o! Zmaga mora biti naša!« 

»Če bi vsaj prišlo do kakih pogajanj. Ampak glavna direkcija noče o tem nič slišati. Izdala je razglas, kdor se v treh dneh ne javi zopet na delo, ne bo več sprejet.« 

»Aha, bi nas radi kar z mokrimi cunjami!« 

»Se bodo gospodje že morali privaditi.« 

»Odborniki Zvezine centrale so se danes odpeljali deloma v Ljubljano, deloma k rudarskemu glavarstvu v Celje, oziroma k deželni vladi v Gradec. Obenem je poslano poročilo Zvezi rudarjev v Leobnu in strokovni centrali na Dunaju.« 

»Potem smo lahko mirni. Še ta teden bo spor poravnan.«

169

»Upajmo. Jutri popoldne se pa vrši pri Bošu shod. Kakega govornika nam bodo poslali, ne vem. Agitirajte za dobro udeležbo.« 

»Kako pa je s sesalkami?« je vprašal Ravnikar mlajši.

»Vse urejeno. Zasilno službo nadzira poseben odbor. Obračaj se na Žafrana in Ačkuna. Stari šaht je v akciji: trije strojniki, trije kurjači in trije ključavničarji. Sesalke so v obratu, kakor navadno. Razen tega po tri tovaršije na vsaki zmeni, ki nadzirajo jame in izvršujejo nujne zakrepitve. S te strani se nam ni treba ničesar bati. Tudi reševalna četa je v stalni pripravljenosti.« 

»Prav tako. Čeprav smo k zasilni službi po zakonu obvezani, bi jo tudi brez tega vršili, ker je to v našem interesu. Bi vendar ne bilo v našo korist, da se nam med stavko jame zasujejo, izgore ali zalijejo.« 

»Ima še kdo kaj?« 

»Kako pa je z našim takozvanim skladom?« 

»Hm.« 

Kurent se je popraskal za ušesom.

»Ta pa izgleda bolj revno. Saj veste, da smo imeli dolgo časa komaj kakih petdeset članov. Šele zadnje tedne smo se dvignili na petsto. In tistih dvajset krajcerjev mesečno od člana, ne more dosti nanesti. Mogoče bo v blagajni kakih dvatisoč kron.« 

»Menda pa ne bomo rabili. Prvi teden ima še itak vsaka družina nekaj živeža doma.« 

»Kaj pa, če bo treba še drugi teden, pa tretji.« 

»Pojdi, pojdi!« 

»Vse je mogoče. Sicer nam je pa naš konzum tudi obljubil podporo. In centrala. Ta se bo obrnila še k drugim organizacijam po pomoč. Strokovna centrala na Dunaju bo baje organizirala pomožno zbirko.« 

»Bolje ko nič, a najbolje to kar imaš.« 

»Še kdo kaj?« 

»Torej jutri ob dveh vsi na shod.« 

»Na svidenje!« 

»Lahko noč!« 

Torej jutri nam bodo zunanji delegati že lahko kaj več povedali?« 

»Mogoče pa tudi ne. Ampak kar smo začeli, moramo tudi končati!« je povdaril Sitar, ki se je s Papežem in Kumbergerjem zadnji odpravljal proti vratom.

»Gašperčka moramo še pogasiti«, je pristavil, »da ne nastane ponoči tu kaka neumnost.« 

Ozrl se je okrog po prostoru in je odkril pod neko stružnico škaf, napolnjen do polovice z umazano vodo, ki je z njo pogasil žerjavico v pečici.

»Tako! A ti Papež, stanuješ že pri Kramerju? Potem sva soseda, greva skupaj.« 

Meta še ni bila šla k počitku.

»Pa sta se precej dolgo zamudila. Bo že skoraj deset ura. Jaz sem imela medtem obisk: gospa Kašnerjeva in Sitarjeva sta prišli. No kaj sta zvedela? Je res štrajk?« 

»Torej že veš? Tembolje!« 

»Ti Janez, kaj je pravzaprav štrajk? To ne more biti nič dobrega. Jaz se bojim.« 

»Štrajk ali stavka je tedaj, če delavci v dosego kake življenjsko neobhodno potrebne pravice, ali v obrambo starih pravic, ki se jim hočejo kratiti, ustavijo za določen ali nedoločen čas svoje delo, da s tem prisilijo podjetnika, da njihove pravice spoštuje in upošteva, ali pa samo tudi, da s stavko opozoré javnost in merodajne činitelje na svoj kritični položaj in skušajo na ta način pridobiti za svojo borbo simpatizerje in sobojevnike.« 

»Stavke se hitro končajo, a?« 

»Kakor se vzame. Včasih hitro, že v par urah, včasih trajajo več dni, več tednov, tudi več mesecev.« 

»Pa ta stavka ne bo trajala dolgo?« 

»Upam da ne, gotovega pa nihče ne ve.« 

Franceta je pa še nekaj drugega zaskrbelo:

»Pa delavci vedno zmagajo, če stavkajo?« 

»Hm. Žal ne. Če bi to bilo, bi bilo življenje delavcev urejeno in lepo. Tako pa je mnogo hudega zaman prestano, mnogo hudih bojev zaman bojevanih, mnogo energije zaman potratene.« 

»In kako sodiš, kako bo sedaj tukaj, pri nas? Bo kmalu končano?« 

»Tega ne morem vedeti. Upajmo, da ne bo predolgo.«

170

Meta je postavila na mizo krožnike in je vrezala par koščkov potice in par režnjev mesa, ki ga je vzela iz velike košare, ki so jo prinesli seboj.

»Da bi se vsaj končalo, predno bo naša košara izpraznjena. Za teden dni bo zadostovala.« 

»Nam se res ni treba vznemirjati. Za teden dni smo prinesli seboj še ostankov z gostije, prinesli smo seboj vrečice s fižolom, s pšenom, z domačo moko in suhim sadjem. Še krompir so nam ponujali, pa ga nismo hoteli vzeti, ker se ga lahko tu dobi. Čisto brez beliča pa še tudi nismo. Vsaj za en mesec smo preskrbljeni.« 

France je zamahnil z roko:

»Če bo predolgo, bom šel domov k materi. Se bom že preživil.« 

»Dokler bova midva imela, se bo tudi zate našlo,« je odločila Meta in pospravila z mize. Janez si je sezuval čevlje.

»Da, mi nimamo prav nobenega vzroka, da bi se pritoževali. Za prve tedne smo preskrbljeni, v skrajnem slučaju se pa lahko naslonimo na Reber, ki nas gotovo še ni pozabila in ne bo odbila. Naše noge še tiče v domači zemlji, naše žile so še razpredene po domačih goricah, iz naše krvi še ni izpuhtel vonj domačih brazd. Naše žrtve ne bodo velike, naše zasluge lahke, v primeri z onimi, ki jim je ta zakajena dolina postala nova prava in edina domačija, ki druge domovine ne poznajo, o drugi niti ne sanjajo, ne oni ne njihovi očetje, ker so se že njihovi pradedje odtrgali od svojega življenjskega vira. Njim je danes življenjski vir mreža temnih rovov pod zemljo, škripanje tresalk v separaciji in »tinka-tanka« šepastih železnih vozičkov. Oni žive iz rok v usta: kar so danes zaslužili, so že jutrišnji dan zajedli, če niso zajedli že prej, predno so prislužili. Le malokateri je preskrbljen za en mesec naprej. Če dva dni ne delajo, se tretji dan lakota vsede na njihovo ognjišče. In vendar so vsi brez izjeme kričali:

»Dosti je!« Ne gremo več v jamo!« 

»Kako bodo ti? Saj ne bodo vzdržali.« 

»Mogoče bolje ko oni, ki imajo polne jedilne shrambe. Potreba bistri razum. V njih je zavest skupnosti izredno živa. Uverjeni smo: »tovariši nas ne bodo zapustili. Dokler bodo oni, bomo tudi mi.« 

Poučne in samozavestne besede Janezove so Meto pomirile. Ugasnili so svetilko in legli. France v kuhinji, Meta je vrata v kuhinjo samo priprla, da bi šlo toplo iz kuhinje v sobo.

France dolgo ni mogel zaspati. Vtisi preživelega dne so se še enkrat vrstili pred njegovo dušo. Življenje je vstajalo pred njim v novih oblikah. Predno je zaspal, je slišal v sobi šepetanje. Janez je vsiljivo prepričeval Meto v neki zadevi. Meta se ni dala prepričati. Končno ga je precej trdo zavrnila:

»Ne bodi siten! Dokler bo štrajk, si izbij take misli iz glave.« 

Ob desetih so se naslednjega dne začeli zbirati zborovalci pred enonadstropno Roševo hišo. Sklicatelji zborovanja so čakali spočetka v veliki gostilniški sobi. Menili so, da bo za zborovanje dovolj prostora v obeh spodnjih sobah in v veži. Na dvorišču se jim je zdelo premrzlo, čeprav je prvi sneg že skopnel. Toda, obe gostilniški sobi sta bili že davno napolnjeni, tudi v veži je bilo že ljudi glava pri glavi, da so se sklicatelji morali stiskati krog okrogle mize v najglobljem kotu. In še vedno so trumoma prihajali ljudje, moški in ženske, rudarji in obrtniki, upokojenci in šolarji. Vsa gornja hrastniška dolina se je zbrala pri Rošu, kakor da se vrši danes tu nov sveti misijon, na katerem bo govoril slavni, še neslišani odrešenik. Na obsežnem dvorišču med hišo in gospodarskimi poslopji se je prerivala in prelivala množica človeških glav, kakor da se je ujelo med te stene črno jezero, ki valovi in si išče izhoda. Vse je bilo čro, moški klobuki in čepice, ženske rute in ogrinjače; Obrazi ljudi so pa bili na tem črnem ozadju mrtvaško bledi, kakor da bi bil kdo široko gnojnično jamo posejal z nežnobelimi lepestki črešnjevega cvetja.

171

Eden izmed zunanjih delegatov je vprašal Kurenta:

»Kako da ste ravno tu sem k Rošu sklicali shod? Roš je vendar znan naprednjak narodnjak in naprednjaki so napram našemu gibanju vse prej ko prijazni?

»Mi to vemo, a ne čudite se, če vam povem, da so v tem-le našem boju slovenski narodnjaki takorekoč naši zavezniki. Kakor drugače gospodje, kot so Roš, Meke, Dolinšek, Drnovšek, naš učiteljski zbor in drugi iz tega kroga, slično puranom ne morejo prenašati rdeče barve, so jim rudarji vendar dobrodošla pripomoč v borbi proti ponemčevalnim prizadevanjam kapitala nemške »Trboveljske premogopne družbe«? Uprava in uradništvo te družbe je večinoma nemško, dočim so rudarji in delavci izključno slovenski. Poleg tega se nam obeta v kratkem splošna in enaka volilna pravica. Voliti bodo smeli tudi delavci. Odtod tolike simpatije bodočih slovenskih kandidatov do bodočih slovenskih volilcev.« 

»V teh računih se bodo pa ti gospodje pošteno urezali. Če pride do tega, bodo delavci znali že svoje kandidate postaviti.« 

»Ki pa naj bi po možnosti ne smeli biti izposojeni iz Graca ali iz Dunaja.« 

»To pa bo odvisno od trenutnega položaja. Ne smemo pozabiti, da se priznavamo prvič, k ideji mednarodnosti in da drugič na ljubo kakim čisto krajevnim kapicam, ne kaže zamenjati kakega priznanega in sposobnega borca s kakim nerodnim nevedežem. Na Dunaju se merijo ljudje z drugačnim merilom kakor v naših vaseh.« 

»Razumem, menim le, da se naj pri izbiri vpošteva v prvi vrsti sposobne domačine.« 

»To pa se razume samo ob sebi.« 

Zbrana množica je postajala nestrpna, čeprav so ljudje še vedno prihajali. Zaupnik se je preril skozi ljudi k mizi v kotu:

»Bomo morali začeti. Postajajo nestrpni. Veliko več jih ne bo.« 

»Da, ampak kako naj to napravimo? Večina je zunaj pred hišo. Ali naj tja postavimo mizo, da se govornik na njo povzpne?« 

»Sijajno! Domislil sem se!« je vzkliknil Sitar. »Nad vhodnimi vrati v prvem nadstropju se nahaja železen balkon. Ti Kurent reci staremu Rošu.« 

Dva zaupnika sta se prerinila do stopnic, ki vodijo v prvo nadstropje, podala sta se v delovno sobo starega hišnega gospodarja in sta ga prosila, če bi govorniki smeli z balkona govoriti množici.

»Seveda. Lahko.« 

Gospodarjev sin, učitelj, ki je bil navzoč, je z neko razdraženo odločnostjo pripomnil:

»Toda pod pogojem, da se ne bo nemški govorilo.« 

»Kajpada! Se razume! Saj so rudarji vsi Slovenci, govorniki tudi.« 

Na balkon so vodila vrata iz salona v prvem nadstropju. Poklicali so deklo, ki ji je gospa precej nevoljna naročila, naj zvije veliko preprogo v salonu in jo umakne v kot, da jo ne bodo blatni škornji onesnažili in teptali. Prihitela je tudi domača hči, ki je godrnjaje začela pospravljati z velike okrogle mize vezeno pregrinjalo in kamenito vazo s posušeno barvasto travo, in z nekih etažerk in predalnikov za oko razpostavljene razne spominke, galanterijske predmete in porcelanaste figurine, ki jih je spravila v omaro in jih zaklenila. Gotovo si je mislila, da je treba biti opreznim, ko pride takle neznan, neotesan in napol divji svet v gosposko opremljene prostore. Kar na lepem lahko kaka stvar izgine, ali se pa kakšna neroda zaleti v kako vitrino in jo razbije.

172

Na balkonu se je začel zbirati stavkovni odbor, povabljeni govorniki in vmes so se nagnetli razni radovedneži. Bil je tu tudi župan Roš, občinski stražnik in predsednik društva Svete Barbare, Brumen, ki je menil zastopati kdove kake interese.

Spodaj pred hišo je zašumelo med množico, ko so se pojavili dolgo pričakovani predstavniki na balkonu. Bil je tu Kurent, ki so ga porinili v ospredje, bila sta oba Sitarja, hrastniški in trboveljski, bil je Malovrh, Zorjan, Kozlevčar, Žafran, v ozadju še par glav, med katerimi je France, ki je stal spodaj poleg Trpinkinega Dolfeta, opazil tudi Janezovo. Čisto v ospredju je stal župan in hišni gospodar Roš, ki mu je zijal čez ramo občinski stražnik z visoko nasukanimi brki in svetlo spoliranim dvoglavim orlom na kapi. Poleg župana je stal stari Kurent, poleg Kurenta neznatno človeče v črni pelerini in s črnim širokokrajnikom na glavi, kakor jih nosijo domišljavi slikarji in pesniki. Poleg slednjega se je pa v kotu balkona stiskal rdečeličen gospod v težki zimski suknji, s polcilindrom na glavi in usnjato aktovko pod pazduho.

France je sunil Dolfeta:

»Kdo pa je tistile s cilindrom?« 

»Nimam pojma, kaka zverina je to.«

Pred njima stoječi se je ozrl:

»Jaz ga pa poznam. Sem iz Spodnje Rečice pri Laškem. To je uradnik pri okrajnem glavarstvu.« 

»Kaj pa ima ta tu iskati?« 

»Prisostvoval bo shodu in o njem poročal svoji oblasti. Obenem bo pa pazil, da se ne bi kakemu govorniku preveč zareklo in da ne bi rudarji dajali svojim občutkom preveč izraza.« 

Medtem je tisti gospod v cilindru zaprosil za stol, ki so mu ga prinesli. Postavil si ga je pod sedalo in je na balkonu udobno sedel, medtem ko so se ostali morali stisniti. Vzel je iz aktovke kos papirja in svinčnik in se je ozrl po ostalih, ko da hoče reči:

»No, jaz sem pripravljen. Začnite!« 

Ploskanje, ki je završalo preko dvorišča, ko so se pojavili rudarski zastopniki na balkonu, je potihnilo, od tu in tam se je slišalo nervozno sikanje, vratovi so se utegnili in ljudje so zamrli v pričakovanju. Na balkonu je Kurent dvignil roko in je začel:

»Sodrugi! Sotrpini! Vsi veste, zakaj smo se danes tukaj zbrali. Mera je bila polna. Prekipelo je. Mi nismo samo brezdušno orodje za kopanje premoga, ampak smo tudi ljudje, vstvarjeni po isti podobi ko naši gospodarji in z isto pravico do življenja. Naša nesreča je bila, da se tega nismo tako dolgo zavedli. A ni še prepozno. Od danes naprej hočemo biti enaki enakim. Naši gospodarji imajo denar, kapital, a ta kapital je mrtev, brez pomena, če ni vstvarjajoče sile, ki mu daje življenje in rast. Ta vstvarjajoča sila smo mi, je delo naših rok, so naši žulji. Obe sili, kapital in delo, sta potrebni življenju, razvoju in napredku.« 

Medklici: »Šlo bi tudi brez kapitala.« 

»Da, najbrže, vendar o tem ne moremo danes tu razpravljati. Hočem Vam samo predočiti, da smo mi rudarji enakopravni državljani, kakor ravnatelji »Trboveljske premogokopne družbe«, in kakor smejo oni staviti pogoje pri prodaji premoga in določati mu cene, tako smemo tudi mi staviti družbi svoje pogoje in soodločati o višini cene našega dela. To je naša človeška in državljanska pravica, ki smo jo končno spoznali in hočemo se zanjo tudi boriti. O značaju, načinu in uspešnosti te borbe, vas bo pa poučil naslednji govornih, sodrug Linhart, ki mu predajem besedo.« 

Nastalo je živahno ploskanje in glasno pritrjevanje, ki pa bi ne mogel o njem reči, ali je veljalo predsedniku zborovanja, Kurentu, za ono kar jim je povedal, ali je veljalo novemu, večini nepoznanemu govorniku, stoječemu poleg Kurenta, ki je nanj z roko pokazal. Svojo aktovko je izročil predsedniku, parkrat je zakašljal medtem, ko si je brisal naočnike, odpel si je pelerino pod vratom, potisnil črn žirardovski klobuk, na zatilek in se se je končno z obema rokama trdo prijel za ograjo.

173

»Sodrugi ...!« 

Mlad, visok, strasten glas je vzletel preko dvorišča, se odbil od gospodarskih poslopij na levi in desni in se je kot oster odmev zopet utrgal od hiše. Množica je prisluhnila; začutila je nekaj novega, impulzivnega, oživljajočega v tem glasu, ki ni bil profesorsko miren, prepričevalen in dolgočasen kakor govorjenje njihovega obrabljenega Kurenta, ampak nekaj novega, kar se je dotikalo posebnih strun v njihovih srcih, ki jim dotlej še niso nikdar zapele. Kurentove besede so kljuvale njihove možgane, kaplja za kapljo, kakor če bi bili podstavili svoje gole glave pod slabo zaprto pipo, ki je iz nje v presledkih neprenehoma kapljalo. Njegove besede so jim budile zavest, obenem pa tudi nejasen občutek lastne krivde.

Strastne besede mladega in ambicijoznega Karla Linharta so jih pa opraščale vsake krivde, snemale so jim raz pleč težo raznih dolžnosti in jih že v tem trenutku osvobajale. Ni jim govoril o dolžnostih, ki bi jih morali vršiti, ampak samo o pravicah, ki jih naj zahtevajo, oni, ustvaritelji in lastniki sveta. Ni jim govoril o krvavih žuljih, o črni bedi, o izsušenih grudih izmozganih žena, o gladovni deci, ki prosi kruha. Govoril jim je o obljubljeni deželi, kjer bo cvetela večna pomlad, kjer bo skrb za kruh in streho nepojmljiva, kjer si bodo vsi ljudje enaki, ki bodo jedli vsi z iste mize, kjer bo rojstvo otroka vesel praznik družbe, delo prijetna zabava in celo smrt le blažen sen.

Množica je zadrževala dih in poslušala kakor zamaknjena. Nihče si ni upal zakašljati, nihče se ni upal prestopiti, da ne bi zaškripal pesek pod njegovimi nogami. Le tu in tam se je izvil komu hrepeneč izdih.

Govornik je visoko dvignil desnico, odgrnil je pelerino preko ramen, vzravnal je glavo, da so njegova očala, ki se je za trenutek vanje vjelo široko obnebje, žarko zablestela, in je ognjevito vzkliknil:

»Samo eno nam je potrebno, da to dosežemo ... Hoteti moramo!« 

»Hočemo! Hočemo!« je donelo po dvorišču in se odbijalo od zidov.

»Pripravljajte vaše žareče praporje za veličasten pohod v obljubljeno deželo! Zarja tega velikega dne se že poraja!« 

Vihar navdušenja se je odbijal od bregov ozke doline, da je celo jata vran, prepirajoča se po drevju bližnjega hriba, preplašena odletela.

France se je ozrl. Vsepovsod je videl navdušenje in odločnost na obrazih. Za njim sta stala dva gospoda, ki sta se nekam zaničljivo namrgodila. Prvi je bil učitelj, drugi rudniški paznik, ki je komaj slišno zamrmral:

»Demagog!« 

»Pa kakšen!« je odvrnil učitelj. Ampak takihle bi mi za našo narodno stvar rabili. Saj je končno vseeno, kaj govori, samo da ljudi razpali.« 

»Dobodi ga, če moreš.« 

»Šlo bi že. Takega človeka je treba izgladovati, potem pa mu pokazati kos belega kruha, pa se bo po kolenih priplazil k tebi.« 

»Še bolj učinkovito je, če se ti posreči njegovo lastno čredo shujskati proti njemu. Saj delavci tako radi verjamejo, če jim poveš, da jih njihovi voditelji varajo.« 

»Tudi ta ni slaba. Si bo treba zapomniti.« 

Na drugi strani je stari Drenovec resignirano kimal z glavo in dopovedoval sam sebi in vsem:

»Lepo je govoril, lepo! Preveč lepo, da bi moglo biti kdaj res. Kaj mi koristijo lepe besede, če pa imam doma moke samo še za dvoje žgance.« 

V splošnem pa je bila množica navdušena in razigrana. Še ko jim je župan Roš pravil, da upa, da se bodo ves čas stavke zadržali mirno, da mu ne bodo delali sitnosti in ne sramote, da bi moral prositi vojaške pomoči, so tudi njemu ploskali.

174

Sitar iz Trbovelj, kot član osrednjega odbora Zveze rudarjev, je nato poročal o položaju:

»S ponosom vam lahko poročam, da je stavka popolna. Ves revir stoji!« 

»Bravo-o! Živijo-o!« 

»Zmaga nam je sigurna, če bomo vztrajali. Ne dajte se premotiti s sladkimi obljubami onih, ki nabirajo stavkokaze in ne z grožnjami priganjačev. Zaupajte v stavkovno vodstvo, ki je dan in noč na svojem mestu. Družba bo morala popustiti. Sedaj je začetek zime in največ naročil na premog. Mnogo izgubimo mi, izgubi pa tudi družba.« 

Tu se je stari Drenovec zopet obregnil:

»Ampak vrag bo poprej nas vzel ko direkcijo.« 

»Š-š!« so se ljudje nevoljni ozirali proti motilcem. Govornik je nadaljeval:

»Naša delegacija se je odpeljala na Dunaj, na sedež družbe, k pogajanjem. Ni osamljena. Podpirajo jo zahteve rudarjev po vsej državi. Podpira jo odločen nastop dunajskih sodrugov, zato, pokonci glavo, vztrajajte še nekaj dni in zmaga bo naša.« 

Po dvorišču je zavladalo veselo razpoloženje, kakor da je boj že končan, zmaga že dobljena. Ljudje so živahno izmenjavali misli:

»Ali jih bomo? A?« 

»Tudi mi knapje nismo kar tako.« 

»Še prosili nas bodo.« 

»Koga? Tebe? Revše.« 

»Kaj misliš, da sem na kislem mleku v Hrastnik priplaval?« 

»To ne, ampak s punklčkom v roki si k nam prifehtal.« 

»Sem že tebe kdaj česa prosil?« 

»Mir fantje, kaj bi se kregali. Saj bomo zmagali, pravijo. Na to zmago se že danes lahko pije. Kdo še ima za pol litra?« 

»Saj tukaj še notri ne moreš. Vidiš, da je vse polno.« 

»Gremo doli po dolini, žaklarje dražit.« 

Množica se je že pričela razhajati, tedaj pa je zopet zašumelo:

»Halo! Čakaj! Še eden!« 

»Kdo? Tale ,ajmohtar'?« 

»Kaj pa ima ta za povedati?« 

Predsednik društva svete Barbare, Brumen, se je na balkonu preril v ospredje in je zahteval, da sme govoriti. Predsednik shoda, Kurent, je s posebno šaljivim naglasom naznanil:

»Sedaj vam želi pa še Brumen nekaj povedati.« 

Med množico je bilo slišati smeh, roganje in proteste:

»Kaj? Tale?« 

»Farška muha!« 

»Ha-ha!« 

»Ajmohtar!« 

»Dol z ajmohtarji!« 

»Mir!« 

»Vsaj govori!« 

»Poslušajmo, kaj nam ima povedati!« 

Šum se je polegel, le tam nekje zadaj se je še slišalo nekoga rentačiti:

»Ali ga še niste doli vrgli?!« 

Brumen se je napenjal in jecal, da mu je kar pôt izstopal na čelo. Rad bi se bil hitro iznebil tistega, kar je moral povedati. Rad bi čim prej izvršil nalogo, ki jo je kdove na čegavo pobudo prevzel, ali ki mu jo je n ajbrž nekdo naložil. Tik pod balkonom ga je nekdo pozdravil:

»Živijo Brumen!« 

A ni še utegnil ust zapreti, je že dobil z dveh strani sunek v rebra.

»Kuš! Te je kdo kaj vprašal?!« 

Brumen se je mučil. Pozdravil je:

»Tovariši! Bratje v Kristusu!« 

»Oho! Saj nismo v cerkvi!« so mu odgovarjali spodaj. Sedaj ni vedel naprej. Občinski redar mu je od zadaj nekaj pošepetal na uho. Tedaj se je spomnil:

»Mislim, da je ta štrajk čisto nepotreben. Od njega imamo samo škodo. Če se komu zgodi krivica, naj se pritoži pri gospodu ravnatelju, pa mu bo pomagano, če to zasluži ...« 

»Še boljše pri gospej ravnateljici« ... se je oglasil nekdo.

»Abcug ajmohtar!« se je slišalo z več strani.

»Sem za to,«, je nadaljeval Brumen, »da se že danes zvečer vrnemo na delo. Kar nas pa teži, pa prepustimo blagohotni uvidevnosti ravnateljstva ...«

»Oho-o!« 

»Čujte, čujte«

175

»... da prepustimo ravnateljstvu, ki bo gotovo znalo najti najboljšo pot, da bo vsem ustreženo. Ne pozabimo, da nam že krščanska vera nalaga spoštovanje do predstojnikov in da je najlepša krščanska čednost pokorščina ...« 

Dalje ni mogel govoriti. Nastal je silen vrišč, v katerem je popolnoma utonilo odobravanje posameznih Brumnovih pristašev. Rudarski zaupniki na balkonu so se porogljivo smehljali, kakor da hočejo reči:

»No? Ste ga slišali?« 

Iz mase so se med ogorčenim vptijem začele dvigati žilave pesti. Kletvice in psovke so frčale kakor puščice proti balkonu:

»Fej!« 

»Sramota!« 

»Je to rudar?!« 

»Plačanec!«

»Ajmohtar!«

»Dol z njim!«

Redki Brumnovi pristaši si niso upali, da bi ga vzeli v zaščito; tik poleg hiše je stal eden izmed njegovih, ki ga je hotel opravičevati, pa se jih je zato pošteno nabral. Pol ducata pesti je zakrožilo nad njegovo glavo in mu zbilo klobuk na tla. Kurent, ki je to opazil, se je nagnil z balkona čez ograjo in zakričal doli:

»Mir! Kaj se ravsate! Naš namen ni, naše prepričanje drugim s pestmi v glavo vbijati!« 

Pustili so ga in mož je užaljen pobral klobuk in izginil za vogalom.

Shod je bil zaključen in zborovalci so se razhajali z glasnim govorjenjem. Na obrazih nekaternikov je bilo videti slabo prikrivano skrb, medtem ko je z večine obrazov sijalo veselo zadovoljstvo in zmage siguren zanos.

France je šel v družbi tovarišev, ko ga je nekdo pocukal za suknjič. Bila je Meta:

»Si kaj videl Janeza? Zgrešila sem ga.« 

»Najbrž je z odborniki. Počakajva tule nanj. Odšel še gotovo ni.« 

Mimo se je valil val prepirajočih se in gestikulirajočih zborovalcev. Pojavilo se je tudi jedro zborovanja, lokalni stavkovni odbor z delegatoma. Iz množice so vedno pristopali posamezniki, zdaj k Kurentu, zdaj k Sitarju in so zahtevali raznih pojasnil. Zunanja delegata sta spešila na kolodvor, kamor ju je spremljala gruča rudarjev. Janeza je Meta zadržala:

»Pojdimo raje domov. Mraz je.« 

Daleč zadaj so videli iti Brumna s troje svojih tovarišev. France je vprašal Janeza:

»Zakaj pa imenujejo Brumna in njegove »ajmohtarje«?« 

»Pred dvemi ali tremi leti so bile neke volitve: ne vem več, ali v občinski, okrajni ali v zastop bratovske skladnice, ker takrat še nisem bil tu. Skratka, zavedni rudarji so postavili svojo kandidatno listo, ki pa niti rudniškemu ravnatelju, niti župniku, niti županu ni bila po volji. Zato se je storilo vse, da bi se enotnost rudarjev razbilo. V ta namen so se poslužili članov odbora društva svete Barbare z Brumnom na čelu, ki so na dan volitve zbobnali skupaj svoje pristaše in prijatelje k Logarju v posebno sobo, kjer jih je odposlanec nasprotne fronte pozdravil in poučil, za koga in kako imajo glasovati in podpirati svoje glasovnice, nato pa so bili vsi skupaj pogoščeni. Vsak je dobil vrček piva, eno žemljo in porcijo telečjega ajmohta (obare). Kdo plača, je vedel samo gostilničar.

To seveda ni ostalo skrito in rudarji so hitro zvedeli, zakaj je bil onemogočen enoten volilni nastop, ki bi jim bil lahko prinesel večino. Znana so postala tudi imena vseh, ki so se udeležili pojedine ajmohta, skoz in skoz pošteni klerikalci in kjerkoli se je kdo izmed njih pokazal, so bili obsipani z zbadljivko »ajmohtar«, ki se jih še danes trdno drži.« 

Stavka je trajala že teden dni. Nekaterim gospodinjam je začelo primanjkovati kuriva. Pred separacijo so ležali velikanski kupi premogovega zdroba. A čez dan se ni moglo do njega. Orožniki so patrulirali tam okoli. Pod kritjem noči so si upali s koši v bližino, iz ozadja, od brega, porašenega z grmovjem.

176

Počakali so, da je straža odšla na nasprotno stran, proti šahtu, pa so se tiho prikradli h kupom, zarili svoje koše v voljni zdrob, zagrebli s svojimi dlanmi, pomagali so drug drugemu zadeti koše na hrbte in so tiho kakor so prišli, zopet izginjali v temi. Čez dan pa so ženske in otroci razkopavali široki odsip, in iskali med kamenjem ilovico in žlindro ostankov premoga in lesa. Tu in tam so se začeli redčiti tudi plotovi.

Ženske so vse pogosteje začele hoditi druga k drugi na posodo: ta je prosila sosedo za par koščkov sladkorja ali za zrno kave, ona za žlico masti ali prgišče moke, ta za par krompirjev, ona za ščepec soli. Bile so, ki so tudi v normalnih razmerah vedno iskale na posodo, a sedaj so začele prositi tudi take, ki tega prej niso nikdar delale. Moškim je začelo primanjkovati tobaka. Zavidali so one, ki so imeli še cigarete, in so prosili:

»Daj mi en cug.« 

Čikarji so se pozdravljali med seboj:

»Imaš čik?« 

Če ga je dobil, ga je izrabil do zadnje mrvice. Že prežvečene čike so sušili in prežvečili še enkrat.

Prvi teden je rudarski konzum še dajal živila na knjižice brez omejitev. To konzumno društvo so si rudarji že pred mnogimi leti sami ustanovili. Društvo je uspevalo in pred par leti so si mogli postaviti lepo enonadstropno hišo, s prostornimi prodajalniškimi lokali, lastno pekarno in točilnico. Društvo je izposlovalo pri rudniški upravi, da se je za konzum naročeno blago, ki je prihajalo po železnici, proti malenkostni odškodnini dovažalo od železniške postaje na rudnik v vračajočih se praznih vagonih lokalne rudniške železnice. Tudi je uprava dovolila, da se je zakupek na blagu, ki so ga rudarji tekom meseca vzeli v konzumu na knjižice, pri naslednjem izplačilu odtegnil od zaslužka. Ta ugodnost je varovala društvo pred izgubami.

Ko je minil prvi teden stavke in še ni bilo videti njenega skorajšnjega konca, je načelstvo konzumnega društva znatno skrčilo oddajo živil. Predvsem samcem. Oženjenim se je dajalo najnujnejše.

Nekega večera so opazili rudarji, da se iz svetilničarne tihotapi proti šahtu vrsta lučic. Radovedni so hoteli stvar od blizu pogledati. In kaj so videli? Krik ogorčenja se jim je izvil iz prsi:

»Ha-a! Glejte!« 

»Izdaja!« 

»Zahrbtno nas hočejo goljufati!« 

»Ne boste!« 

»Kolonija vkup!« 

Bilo je, kakor da je nastal požar. Na krik, ki je strahotno rezal temo poznega zimskega večera, so trumoma drle iz blatnih ulic napol oblečene postave, da je že v par minutah bil šaht obkoljen od razdražene množice.

Kaj so videli? Kaj jih je razdražilo? Peščica stavkokazov se je ravnokar odpravljala, da se spusti v jamo. Med njimi je bil Brumen s svojimi prijatelji. Oni, ki so bili med zadnjimi in se še niso uspeli rešiti pod šahtni svod, so jih pošteno skupili od stavkujočih, ki so se zagnali za njimi. Padalo je po hrbtih in po glavah. Z golimi pestmi. Kaj drugega ni bilo pri rokah. Stavkokazi so se podvizali, da se čimprej umaknejo pod šaht. Zadnji se je branil in je zamahnil s svojo težko bencinko po prvem napadalcu. Gluho je počilo po njegovi glavi in udarjeni se je brez glasu sesedel.

»Tako torej!« 

»Ali nisem rekel?« 

»Ajmohtar ostane ajmohtar.« 

»Sami sebi v skledo pljuvate!« 

»Sram vas bodi, izdajalci!« 

Pritisnili so za njimi proti šahtu, hoteč preprečiti njihov spust v jamo. Tu pa sta jim zastavila pot dva orožnika z nasajenima bajonetoma.

Množica je par korakov odstopila in od daleč psovala stavkokaze, ki so čakali na spust, osramočeni, povešenih oči, obrnjeni proti šahtu. Prav posebno so se rudarji jezili tudi na padajočem, Marinkom, ki se je dal pregovoriti v stavkokaze in je sedaj stal tam, z eno roko na signalnem gumbu, z drugo na zavorah.

»Tak pes, potuhnjen!« 

»Kakšen pes. Šleva je!« 

Marinko se je obrnil in pokazal psovalcem jezik. Tedaj pa mu je zapečatila usta kepa blata, ki jo je nekdo vrgel iz množice, da mu je kar sapo zaprlo. Še dolgo se je z rokavom brisal in pljuval.

»Kdo pa je v strojni? Saj brez strojnika se ne morejo spustiti.« 

177

»Saj res! Pojdimo pogledat!« 

»Naj bo pri stroju kdor hoče, ne sme spuščati!« 

Del množice se je odtrgal in tekel proti strojnemu poslopju, da bi preprečil spuščanje. Pred vrati je stal orožnik z naperjenim bajonetom. Rudarji so kleli. Nekateri so splezali na bližnji plot, da bi videli, kdo je pri spuščalnem stroju. Čudili so se. Poleg strojnika je stal drug orožnik.

»A taka je ta stvar! Dobro so jo pogruntali.« 

»Pa s tem si ne bodo dosti pomagali. Kaj pa jim če tista peščica stavkokazov. Kvečjemu, če napolni prazne vozičke, kolikor jih je, potem pa itak ne more naprej. Izsipavati nima kdo, separacija stoji.« 

»Kaj pa, če spravijo tudi separacijo v tek?« 

»Se jim ne bo posrečilo. Dnevni so vsi z nami.« 

»No ja, čez nekaj dni se bo izkazalo. Mogoče se pa stavka že prej konča. « 

Naslednji dan je uprava izdala razglas:

»S pomočjo delavoljnih rudarjev se je zopet pričelo z obratom. Kdor se v treh dneh ne javi na delo, se bo smatral odpuščenim.« 

Niso se javili. Rogali so se razglasu: »Vseh ne morejo odpustiti. Potem bi morali zasuti tudi jame.« 

Vendar se je četica stavkokazov z vsakim dnem večala. Mnogi so se grožnje z odpustom res ustrašili, zlasti taki, ki v celotnem obratu niso bili neobhodno potrebni. Marsikoga je prisilil glad, to se pravi tarnanje žen in otrok. Opazovalo pa se je nekaj posebnega: večine med stavkokazi niso tvorili oni pristni rudarji, tu naseljeni, od rudarjev rojeni in na rudniku vzgojeni, ki jim je bil rudnik edini vir sredstev za življenje, ne, ti so vedno bolj občutno pomanjkanje hrabro, celo s humorjem prenašali. Mnogo je bilo celo žena, ki so same bodrile svoje može k vztrajanju, kadar se jih je hotela polaščati malodušnost. Vsi ti so se že davno prištevali k veliki proletarski armadi in so se dobro zavedali, da je edino njihovo orožje solidarnost. Ne, teh pravih, poklicnih rudarjev med stavkokazi ni bilo dosti. Večino stavkokazov so tvorili kmečki sinovi, mali kmetje in bajtarji iz bližnje in daljnje okolice, ki jim je dajalo delo pri rudniku samo postranski zaslužek. Ti bi se za časa stavke lahko mirnega srca umaknili v svoje koče in na svoje domove, ne da bi se jim bilo treba bati, da bi mogli gladu poginiti. Doma so imeli krompir in fižol, zelje in nekaj vreč žita, v svinjaku je krulil prašiček, ki ga bodo zaklali k praznikom, in v hlevu je mukala krava, ki je dajala mleko.

Da, ti bi se čisto lahko zaprli čez zimo v svoje koče in hiše, pa čeprav bi stavka trajala do Velike noči. Pa ravno te, posili knape, si videl vsak dan na rudniku, kako so vsepovsod poizvedovali, vsepovsod vohali, lazili okrog stanovanj paznikov, se stiskali ob zidu pred upravnim poslopjem in čakali, da se pojavi na vratih eden izmed nadzornikov, inženijerjev, ali pa sam ravnatelj. Če so videli prihajati mimo kakega rudarja-domačina, ki so o njem vedeli, da je solidaren v stavki, ali pa celo kakega člana stavkovnega odbora, so se kakor podlasice hitro skrili za prvi vogal. Bili so srečni, če jim je kdo samo pomignil in ravnateljevi agenti so imeli z njimi lahko delo. Šli bi na delo tudi, če bi jim plačali samo polovico tega, kar so prej zaslužili. Prijeli so za vsako delo, brez ugovarjanja, ki jim ga je uprava hotela dati, a bili so tudi ravno oni, ki so najbolj kritizirali delovanje rudarskih zaupnikov, ki »si ničesar ne upajo in nič ne dosežejo«, čeprav bi imeli najmanj pravice kritizirati, ker niti eden ni bil član zveze rudarjev in ni niti vinarja prispeval k borbi za boljše življenske pogoje.

Po prvem tednu se je France odločil, da se pelje domov. »Tu moram na dolg živeti,« je dejal Janezu, »doma pa se preživim zastonj. Kakor izgleda, še ta teden tudi ne bo nič.« 

»Skoraj gotovo. Družba ne popusti in rudarji tudi ne. Posredovanje rudarskega glavarstva ni uspelo. Sedaj je na vrsti deželna vlada. Če tudi ona ne uspe, bo proglasila vsedržavna rudarska unija solidarnostno stavko. To je pa že bolj resna zadeva in tu bo morala država sama poseči vmes. Pred koncem drugega tedna še ne bo nič.« 

»Pridem prihodnjo nedeljo zvečer nazaj. Če bi pa že prej kaj bilo, mi pa piši.«

178

»Pa bi ti ne bilo treba hoditi, saj mi še imamo. Še Sitarjevi sem posodila. Radi plačila te tudi nihče terja. Saj smo domači. Boš že, ko boš mogel.« 

»Hvala za te besede. Grem pa le.« 

»No pa pozdravi doma. Naše tudi.« 

Stavkokazov je bilo vedno več, že daleč preko sto. Iz jame je prihajal premog redno, v daljših presledkih. Vsakih pet do deset minut en voziček in zunaj pred seperacijo so se vrstili dolgi vlaki polnih vozičkov. Kmalu je začela tudi seperacija ropotati; vsak dan po dve, tri uri. Pri prebiranju so nekaterim paznikom morale pomagati tudi pisarniške snažilke, lampisti, potovka, ki je raznašala pošto in ob popoldanskih urah tudi snažilka ljudske šole, vdova, ki si je na ta način zaslužila kurjavo za zimo. Stavkokaze, ki so odhajali v jamo, je vedno spremljala četica orožnikov in po končanem delu je nekatere, kakor Brumna, moral orožnik spremljati skoraj do doma, kjer je potem ves prosti čas čepel in si ni upal na ulico. A kljub temu so bili stavkokazi pri vsaki ugodni priliki tepeni od stavkujočih, če ne v Hrastniku, pa na poti skozi Bruco, v Bobnu ali koderkoli.

Najhujši udarec je pa prizadjala rudniška uprava stavkojočim z ustanovitvijo lastnega rudniškega konzuma. Ob cesti proti Logarčku stoji rudniško enonadstropno poslopje, v katerem se je prej nekdaj nahajala rudniška uprava. Tik za tem poslopjem se nahaja glavni rov v rudnik Ojstro, ki je zvezan s hrastniško separacijo po tiru, vodečem preko Bobna po malem lesenem mostu. Okrog omenjene stare, precej velike hiše je bilo že prvi teden stavke opaziti posebno živahno življenje: iz pritličja so se stranke izselile, prišli so tesarji in zidarji, ki so začeli pritlične prostore prenavljati in po gotovem načrtu preurejevati. Okna na cesto so se močno razširila in dobila velike izložbene šipe. Sredi pročelja so bila prebita velika vrata, nad katerimi se je že sredi drugega tedna pojavila velika tabla z napisom »Rudniški konzum«. Vozovi so že nekaj dni drug za drugim dovažali vsakovrstno blago v zabojih, balah in vrečah in nekega lepega dne, ko je bilo vse gotovo in pripravljeno in tudi izložbena okna aranžirana, so se vrata novega konzuma odprla in na pragu se je pojavil novi poslovodja, ki je vabil mimoidoče rudarske žene, da vstopijo in si podjetje ogledajo.

In kdo je bil ta novi poslovodja? Rudarji niso lastnim očem hoteli verjeti. Bil je to njihov ljubi Janko, računovodja, prvi komij in najboljša moč njihovega rudarskega konzuma, ki so ga samoumevno smatrali za svojega sodruga, ki so mu v vsem zaupali in ki se je doslej tega zaupanja tudi vedno izkazal vrednim. Ustanovitev konkurenčnega podjetja jih je trenutno manj bolela, kakor izneverjenje poslovodje. Ko so mu rudarji očitali izdajo, se jih je otresel z argumenti, ki jim niso mogli oporekati:

»Kaj hoteče? Tudi jaz imam ženo in otroke. Rudnik mi je obljubil mesečnih sto goldinarjev, pri vas pa sem s dolgimi prošnjami spravil končno do petdesetih.« 

»Pa ne smeš pozabiti, da se v naši zadrugi deluje za skupno blaginjo, za skupne koristi vseh rudarjev, kjer posameznik ne more in ne sme uživati predpravic.« 

»Plača za pošteno delo vendar ni predpravica!« 

»Plača, ki si jo ti prejemal, je vsekakor predpravica pred zaslužki večine rudarjev.« 

»Čemu sem se pa šolal in štiri leta učil trgovine? Ne razumem, zakaj ne bi smel sprejeti boljšega mesta in večje plače, če se mi ponuja. Bog je najprej sebi brado ustvaril. Garati samo za druge, sem se naveličal.« 

»Sedaj pa boš garal za rudniškega ravnatelja in za delničarje Trboveljske premogokopne družbe, ki ji boš pomagal rudarje odirati.« 

Janko se je jezno zasukal na peti in jim je pokazal hrbet:

»Nisem vam dolžan odgovarjati za svoja početja.« 

Odborniki konzumne zadruge so se jezili nad izdajo poslovodje. Edino Zorjan ni bil presenečen. Dejal jim je:

»Ali vam nisem vedno ponavljal, da skrbimo pravočasno za nadomestilo? Čemu se čudite? Saj to se je moglo predvideti. Mož ni zrasel na rudniku pri polenti, ampak v ljubljanski malomeščanski družini, ki ga je tudi vzgojila v svojem duhu. On pozna naše zunanje življenje, ne more pa z nami čutiti. Je poštenjak, a čut za skupnost in solidarnost je pri njem slabo razvit, zato še trdno tiči v liberalnem induvidulizmu. Dokler si ne bomo vzgojili inteletkualnega naraščaja iz naših lastnih vrst, popolnoma v našem duhu, ki daje skupnosti prednost pred posameznikom, bomo morali prenesti še mnogo takih razočaranj.«

179

Bil je to hud udarec. Rudarska konzumna zadruga je izgubila čez noč preko tretjine svojih zadružnikov. Vsi stavkokazi in oni, ki so še nameravali postati, so se preselili v nov konzum, ki ga je otvorila rudniška uprava. Treba je bilo samo iti v obratno pisarno po potrdilo, da hodiš na delo ali da si se obvezal hoditi, in s tem potrdilom se ti je otvoril v rudniškem konzumu kredit do višine povprečnega mesečnega zaslužka. Mnogi, ki so še prejšnji dan bili deležni v rudarski konzumni zadrugi podpore za stavkujoče, v obliki raznih brezplačnih živil, so naslednji dan šli z listkom tudi v rudniški konzum, da še tam nabašejo svoje cekre. Tako so na nelep način izigravali in izkoriščali solidarnost avstrijskega delavstva vseh narodnosti, ki je potom svojih strokovnih central prispevalo za stavkovni fond.

Med uskoki je bilo tudi mnogo takih, ki so se v rudarski konzumni zadrugi preko mere zadolžili, nekateri iz potrebe, drugi tudi iz potratnosti, in so se na ta način upali rešiti svojih dolgov. Saj rudnik jim za zadrugo ne bo več odtegoval.

Zadruga je na ta način izgubila težke denarje in bila je že na robu propasti. Vendar je še ostalo gotovo število zvestih in zavednih rudarjev-zadružnikov, ki niso popustili in so tekom let uspeli spraviti zadrugo na prejšnjo višino in poplačati dolgove, ki so jih drugi napravili. Seveda ne brez pomoči bratskih zadružnih organizacij.

Nezvesti, ki so jo zapustili, so pa spočetka kradoma in plašno, oziraje se na vse strani, da bi jih ne videl kdo izmed zvestih, ki so se od njih bali očitkov in zbadljivk, smukali s svojimi cekri in koši v novi konzum, kamor so bili z novimi dolgovi kmalu tako privezani, da se svoj živ dan niso mogli več rešiti rudnika. Če bi se komu kedaj kje ponujalo lepše delo ali služba z boljšim zaslužkom, ne bi ga mogel sprejeti, ker so ga dolgovi vezali na rudnik, da ga ni mogel zapustiti. »Da, lahko greš,« je rekla uprava, »ampak poprej moraš plačati ali odslužiti svoj zakupek v rudniškem konzumu, ki znaša toliko, kolikor ti v dveh mesecih komaj zaslužiš.« In tako so ti nesrečni rudarji prodali svoja telesa in svoje duše za vrečico koruzne moke, par kilogramov riža in sladkorja, za lonček pokvarjene masti, par škornjev in hlač, ki so jih pri delu v jamah raztrgali, v neomejeno last rudniku, ki so mu služili zvesto, udano in po pasje ponižno, do svoje smrti, vedno v strahu, da bi jim še tisto betvice koruzne moke mogel kdo odvzeti. Sužnji v pravem pomenu besede.

Rudarji, ki pa so ostali zvesti svoji zadrugi, so s tem ohranili tudi svojo neodvisnost in svoj ponos.

Na rudniku je vladalo popolno mrtvilo. Gostilne so bile prazne, trgovci so brezdelno postajali na pragu, cesta je bila skoraj prazna. Tu in tam je šla mimo orožniška patrola. Kdor je imel zunaj na deželi kogarkoli svojih sorodnikov ali znancev, se je umaknil k njim, če je bil brez družine, če pa je imel družino, je pa vzel cekar ali nahrbtnik, da izprosi in prinese otrokom karkoli za želodec. Tisti, ki pa niso imeli nikjer nikogar, so posedali po svojih barakah in dolgočasno in nezadovoljno gledali skozi okna blatne ulice in čemerno nebo, ali so se pa shajali po kuhinjah, ki so bile sicer zakurjene, a se je le po enkrat na dan kaj malega kuhalo na štedilnikih. Tu so potem pretresali položaj, se prepirali, kritizirali svoje voditelje, dajali duška besnemu sovraštvu proti ravnatelju in vsem takim »vampežem« in se hudovali na stavkokaze, pri tem pa je marsikdo razmišljal, ali bi ne kazalo, da se še sam požvižga na vse skupaj in gre jutri v pisarno. Kdo pa bo tudi poslušal dan za dnem ženine očitke in kremženje otrok, ki morajo zajtrkovati kavo iz prežganih kruhovih skorij, brez sladkorja in brez mleka. Konzumna zadruga je res dala brezplačno tudi ta teden tri kilograme koruzne moke, ali to še ni vse, treba je še kaj drugega vsaj malo masti, sicer nam bo polenta kmalu pri ušesih ven gledala. In pa tisto nastavljanje, z vrečicami v vrsto, pred zadrugo. Človek ima ponižajoči občutek, da prosi in prejema miloščino.

180

Take misli so mučile mnoge. Nekateri so jim podlegli, drugi so se jih otresali. Krdelo stavkokazov je pa z dne v dan naraščalo, znašalo je že četrtino vsega delavstva. Koncem drugega tedna se je vršil pri Ačkunu na Ojstrem informativni shod. Delegati so poročali o uspehih in neuspehih pri pogajanjih. Nobena stran še ni kazala popustljivosti. Izgleda, da bomo šli s stavko še v tretji teden, ampak bolje je sodrugi, da še sedaj vzdržimo, kakor da bi se pozneje kesali, so dejali. Rudarji so se potrti razšli.

Naslednjo nedeljo se je France vrnil:

»Pri nas se je govorilo, da že delate.« 

»Še ne. Šele koncem tega tedna se bo odločilo.«

»Ne izplača se, da bi se vračal.« 

»Pa ostani. Greva pojutrišnjem v Trbovlje na velik shod za vse okrožje,« je dejal Janez.

V torek tretjega tedna se je vršil že več dni napovedan shod v Trbovljah, ki naj bi jasno osvetlil položaj. Govorilo se je, da so ga nekateri voditelji rudarjev »zafurali«, ker so prehitro radi premalenkostnega vzroka proglasili stavko, dasiravno zveza rudarjev še ni bila dovolj močna in za tako akcijo ne pripravljena. Da se reši, kar se rešiti da in pripravi rudarje na umik, je centrala poslala v revir znane in preizkušene sodruge, ki naj lokalnim voditeljem pomagajo zadevo mirno urediti.

Sneg, ki je še ležal po prostornem vrtu gostilne Forte v Trbovljah, je bil razhojen od neštevilnih nog rudarjev, ki so se zgrnili tu sem iz vseh krajev rudniškega revirja. Ko je stopil na tribuno željno pričakovani mladi Etbin Kristan, ga je pozdravil vihar navdušenja. V njem so videli takrat rešitelja. Mnogi so ga že osebno poznali, vsi pa so že slišali njegovo ime, ali pa so ga čitali v »Rdečem praporu«. Srednje velik, suhljat, bledega obraza, z veliko grivo črnih las in s črno bradico, je s svojim vlažnim, blestečim pogledom objel morje glav.

Neprijetno nalogo je bil prevzel. Tem izmučenim in razočaranim proletarcem naj sedaj dopove, da ne smejo upati, da bi dosegli vse ono, radi česar so se spustili v neenak boj, da bodo morali biti tudi z manjšim uspehom zadovoljni in se vrniti na delo. Povišanje plač je nemogoče doseči, akordi se bodo nekaj zboljšali in odpusti se prekličejo. Vse ostalo pa leži v bodočnosti in je odvisno od tega, kako si bodo znali rudarji svojo stanovsko organizacijo izgraditi in utrditi.

Govornikov glas je bil jasen, nekako domač, skoraj ženski in je šel poslušalcem k srcu. Nihče ni protestiral, vsi so bili že preveč izmučeni in so si želeli samo enega, da čimprej neha to strašno in negotovo stanje. Da, večina je bila celo zadovoljna; vendar ni bila borba zastonj: ohranili smo, kar smo imeli in odpuščenim vrnili delo.

Trajalo pa je še nekaj dni, preden je bil med zvezo in podjetjem dosežen sporazum v vseh točkah. Tudi oblasti so vplivale, da se je to čimprej zgodilo, ker jim je bila cela zadeva precej neprijetna. Stavka je bila s koncem tretjega tedna končana.

Separacija je zopet zaropotala, lokomotiva je zabrlizgala, v spuščalnem stolpu je zabrnelo in po dolgem času so se rudarji spet spuščali v jamo, pozdravljeni od žen in otrok, ki so spet imeli kruha. Vesel je hitel na delo tudi France, ki ni slutil, kako strašno se bo še življenje z njim poigralo.

Konec I. dela.