Slovo planinarja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Slovo planinarja
Vojteh Kurnik
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Koljka žalost me prešine,
kader spomnim se na to,
da bom mogel od planine
dans vzeti že slovo.

Rožce že so ocvetele,
solnce pred gré za goro,
tice pevke odletele,
čbele redko kaj bero.

Rožce zalo ste cvetele,
mi dišale preljubo, –
o! zakaj ste mi zvenele
al vas več na dan ne bo?

Vém, da brije čez grebene
sever vedno bolj merzlo,
da ste reve osmojene, –
ravno to me žali zlo.

Tice, ki ste prepevale,
čbelce brale med skerbno,
kam li, kam ste se podale,
jel' vas več nazaj ne bo?

Vém da zbale ste se zime;
da b' je nikdar, oj, ne blo!
Ste podale se v doline,
kjer je vedno le toplo.

Koča spet boš zapušena,
in studenček tudi ti,
plana s snegom zamedena,
da pomlad te prebudí.

Ko pa zima zopet mine,
plana vela zelení,
bom zapustil stan doline,
saj brezkončna vendar ni!

Čez planino ni ga kraja,
ona le me zveselí;
ko izgnanega iz raja,
ta ločitva me skelí.

Ti pa čeda mi zročena,
ki sem pasel te vestno,
da boš lepa in rejena,
pojdi, pojdi za manó!