Slovo od stariga leta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovó od stariga léta
anonimno
Podpisano Vredništvo.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 52 (27.12.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Štiri dni še ‒ in léto, v kterim smo pisali 1848 po Kristusovim rojstvu, bo slovo vzelo od nas, mi pa od njega. Kakšno je bilo to léto! koliko smo doživeli! V zgodbah avstrijanskiga cesarstva in cele Evrope bo z neizbrisljivimi čerkami zapisano stalo za vse prihodnje čase.

Presvitli cesar Ferdinand, kteriga bojo zgodovinske bukve po pravici „Milostljiviga“ imenovale, so razdelili cesarsko oblast s svojimi ljudstvi, kterim so Njih spredniki v vsim le samooblastniki bili. Nova vlada, novo življenje se je začélo ‒ in mi smo postali pervi svobodni deželani avstrijanskiga cesarstva!

Oj! de bi se bili pač vsi ljudjé in vsi narodi tega častitljiviga imena vredne skazali! ‒ Ali žalost nas obide, ko se spomnimo večih ali manjših hudodelstev tù in tam, posebno pa kervavih puntov na Laškim in Ogerskim, ki so vžgali tudi hudo prekucíjo na Dunaji.

Pa vladar nebés in zemlje je dal zmago naši vojaški armadi na Laškim pod slavnim vojskovodam Radeckitam, kjer se tudi, slava jim! naši slovenski bratje junaško obnašajo. ‒ On je nadihnil zvestiga hrovaškiga bana Jelačiča, de je zmagonosno bandero v roke vzel in de se je z junaškimi Horvati vzdignil zoper punt na Ogerskim in na Dunaji.

Vladar nebés in zemlje, ki modro vodi osode človeške, bo dal pravični reči zmago tudi v prihodnjim času. On bo podedil modrost mladimu Cesarju, de bo pripeljal svoje ljudstva na tisti cilj in konec, kteriga njegovo blago serce želí. ‒ On bo razsvetlil tiste možé, ki v postave dajavnim zboru sedé, de bojo sklenili, kar nam bo vsim v prid, ‒ on bo vižal ministre, de nikdar ne bojo pozabili, kaj osvobodenim ljudstvam gré, de nam nikdar in v nobeni reči ne bojo kratili od Cesarja zagotovljenih pravíc, de bojo pa tudi z mogočno roko peljali vladarstvo, in brezpostavnosti in razvujzdanosti nikjer in nikdar terpeli ne bojo.

Tako bomo z Božjo pomočjo doživeli pravo svobodo. Kmet bo, rešen poprejšnje gruntne podložnosti, le sebi oral, sebi sejal. Rokodelec se bo prostejši gibal v svojim delu. Brez davkov ne bo sicer nobeni stan, ne kmečki ne gospôski, kér ni dežele na svetu, nej bo Francozka ali Angležka, Amerikanska ali ktera koli si bodi dežela, de bi brez davkov bila. Deželno vladarstvo je, kakor hišno gospodarstvo ‒ nej plačuje hišni gospodár stroške, če more, ako nič dohodkov nima! Ravno taka je tudi z deželnim vladarstvam. Če terjamo, de nas varje vladarstvo v našim posestvu, de nam naših pravíc nihče ne krati, de imamo svoje otroke kam v šolo pošiljati, in če terjamo druzih rečí več zoper domače in vunanje sovražnike, moramo vladarstvu v dosego tega tudi pripomočke dati. Pa to so pomočki svobodnih deželanov! Lepe čase nam tedej obeta staro léto, če jih bomo le hotli imeti. Nam samim je tedej vse izročeno! Vsak pošten človek mora po svoji moči pomagati, de se zatiruje ljuljka med pšenico, gnjili sad med zdravim. Veliko hudobnih ljudí je zdej na svetu, ki šuntajo in podpihujejo, lažejo in se rotíjo, de bi le podkopali skalo, na kteri stoji deželska in duhovska oblast pravíce. Če nekoliko bolj natanjko pregledamo take ljudí, ki si prizadevajo na svetu vse prekucniti, kdo so? ‒ večidel taki, ki nimajo nič, ki tedej nič ne morejo zgubiti ‒ si pa mislijo po tem kaj pridobiti. To je njih misel, to je njih prizadevanje ‒ in nič druziga.

Plevél se mora tedej že od konca zatréti, de se ne zarase, sicer bo huda. Nihče izmed nas ne sme tedej zdej križama rok deržati, nej bo tega ali uniga stanú ‒ vsi imamo velike dolžnosti današnji dan.

Poglejte na staro léto nazaj ‒ in prepričali se boste, de je ta opomín resničin. To prepričanje v starim létu pa nej nam bo sklep v novim!

Slovenci! storímo ta sklep vsi skupej in močni bomo stali vsim viharjem nasproti, kteri bi utegnili še čez nas priti! Bodimo pervi Slovenci vseskozi! Svét ne sme nikdar pozabiti, de posebno nam Slovanam gré čast in slava, de smo to léto, od kteriga danes slovó jemljemo, obvarovali moč avstrijanskiga cesarstva! 1848. léto je prineslo Slovencam rešitev dolgo dolgo létniga jarma ‒ kar so pa tudi Slovani to léto za avstrijansko cesarstvo storili, bo zapisano ostalo v zgodovinskih bukvah za vse véke. In kakor létas, čmo tudi prihodnjič Estrajhu nar močnejši podpora biti, torej veselo zapojmo Vodnikovo pesem, de se bo razlêgala noter do Frankobroda:

Estrajh za vse.

Ako li čè,
Je bil Estrajh in bo za vsè,
Zdaj Slovenci zaúkajte:
Bit čè, bit čè
Estrajh za vsè!

Kér tedej čè,
Nobenga se ne bojimó,
Brez skèrbi, varni, terdni smó:
Bit čè, bit čè
Estrajh za vsè!

Ako li čè,
Ni tréba jarma ptujga nós't',
Je sama naša moč zadóst:
Bit čè, bit čè
Estrajh za vsè!

Kér Estrajh čè,
Je bramba naša zvézana,
Beséda mož! ‒ je sklenjena
Kaj nè? ‒ bit čè
Estrajh za vsè!

Kakó pa čè,
Sovražnik mora skor poznát,
Ki se bo mogel nam podát:
Bit čè, bit čè
Estrajh za vsè!

Ino kér čè,
Obéta Rudolf iz nebés:
»Premagal bodeš Fronc zarés.
Ker Estrajh čè
Tud bo za vsè«.

Ino kér čè,
Estrajhu bo pomagal Bóg
De se razširi krog in krog:
Bit čè, bit čè
Estrajh za vsè!

Vredništvo.