Slovo misjonarja Otona Trabanta od svoje čede
| Slovo misjonarja Otona Trabanta od svoje čede Oton Trabant |
Preden je šel Trabant v misijone, je bil kaplan v Župniji Videm ob Savi (1845–1851). Nagovor velja tamkajšnjim župljanom (glej Drobtinice za leto 1861, stran 82).
| |||||||||||||
"Glej, jaz bom poslal svojega angela, kteri pojde pred teboj, in te bo varoval na poti in perpeljal v kraj, kteriga sim perpravil." 2 Moz. 23.
Zvedli ste, ljubi farmani! de vas mislim v kratkih dneh zapustiti in se v daljne, neznane kraje podati, ime križanega Jezusa ubogim nevernikam oznanovati, ki še sedijo v smertni temi in se zmišljenim bogovam in malikam vklanjajo. To zvediti, ste se silno začudili, in vem, de bi me radi poprašali, kakšni so kraji, v ktere grem? Ne morem vam jih na tanjko popisati, ker so mi samimu neznani, le po tem, kar vam je iz sv. pisma znano, vam zamorem nekoliko dopovedati, kod bom hodil in kam de grem. Šel bom ljubi moji! skoz tisto deželo, kamor so sinovi patriarha Jakoba svojiga brata Jožefa v sužnost prodali, kjer je Mozes na kraljevim dvoru silne čudeže delal, kamor je Marija s svojim sinam Jezusam pred grozovitim Herodam bežala, kjer je sv. evangelist Marka sveti evangeli oznanoval, in od nevercov terpinčen, tako dolgo po tlaku mesta vlačen bil, de je svojo sveto dušo izdihnil. Po tisti reki se bom peljal, kamor so bile uboge Izraelske žene persiljene, svoje novorojene otročiče pometati, po kteri je malo dete Mozes v zasmoljeni korbici plavalo. Blizo rudečiga morja bom hodil, skoz ktero je Mozes Izraelsko ljudstvo s suhimi nogami prepeljal, in v kterim je neverni Egiptovski kralj Farao z vso svojo vojsko utonil. Skoz tiste pušave bom popotval, v kterih so stari pušavniki v toliki ojstrosti in pokori svoje dni preživeli in noč in dan v molitvih in sv. pesmih Boga slavili. Pa v teh krajih še moje ostaje ne bo. Še daleč daleč unkraj Egipta me kliče moj poklic, tje med uboge Zamorce, v kraje, kjer je vročina neizrečeno velika, kjer včasi več dni hoda ni kaplje vode dobiti, kjer risi in levi in druge strahovite divje zveri človeku po življenju strežejo. V tistih krajih, ljubi moji! bom jaz v prihodnje, ako bo volja božja, prebival, tamkej med Zamorci si bom poiskal svoj novi dom, želeč, njim, ki še niso nikdar presladkiga imena Jezusoviga izgovoriti slišali, to presveto ime oznanovati in jih z vodo sv. kersta obliti. O de bi Bog moje želje spolnil in me vredniga in močniga storil, tamkej med divjaki v čast Njegoviga presvetiga imena svoje življenje skleniti, tamkej med Zamorci srečne smerti umreti!
Pa med tem, ko vam to, ljubi poslušavci! govorim, se vaše serce prestraši, in ker vem, de ste mi v ljubezni vdani, se bojte, de bi me, še predin v tiste kraje pridem, valovi morja ne požerli, de bi me divje zveri ne raztergale, de bi lakote ali žeje ne umerl, ali od divjakov prekmalo vjet, ječevan, terpinčen in usmerten ne bil. Temu strahu ne smete, ljubi moji! prostora dati v svojim sercu; on bi pričal od vaše malovernosti in nezaupljivosti, in z njim bi razžalili previdnost božjo, ktera tako ljubeznjivo nad celim stvarjenjem, zlasti pa nad človekam čuje, tako de mu je Bog celo svoje angele v varhe postavil. O kako tolažljive so besede sv. pisma, ktere smo že poprej zaslišali: "Glej, jaz bom poslal svojiga angela pred teboj, in te bo varoval na potu in perpeljal v kraj, kteriga sim perpravil." Te besede mi serčnost dajejo, de me ne strašijo gromeči valovi morja, ne rjovenje divjih zveri, ne lakota ne žeja, ne divjih malikovavcov kervoločni serd. Kakor je spremljal angel mladiga Tobija na daljnim potu in ga srečno v ptujo deželo in zopet nazaj v očetovo hišo perpeljal: tako zaupam, bo spremljal tudi mene na poti moj zvesti angel varh. Kakor je Bog preroka Daniela, ko je v levnjaku v sredi divjih izstradanih levov zavoljo Njegoviga imena sedel, čudovito z živežem preskerbel, ter je poslal svojiga angela, kteri je preroka Habakuka, ki je v daljni deželi ravno ženicam kosilo nesel, takole nagovoril: "Vzemi kosilo, ki ga imaš, in ga nesi v Babilon Danielu, ki je v levnjaku;" in je angel sam čudovito Habakuka v Babilon prenesel: tako zamore tudi mene moj zvesti angel varh od vsih napadov divjih zveri rešiti in v pekočih in nerodovitnih pušavah življenje mi ohraniti. In kakor je angel opomnil Jožefa, de serditi Herod detetu Jezusa po živlenju streže, in ga je srečno peljal v Egipt in zopet nazaj v Nacaret: in kakor je angel rešil Petra iz ječe, de so padle verige od njegovih nog in se ječine vrata same od sebe odperle: tako zamore z Božjim dovolenjem tudi mene rešiti moj angel varh iz rok vsih sovražnikov. To namreč, ljubi moji! moramo terdno verovati in kar trohice ne dvomiti: dokler zamore moje zdravje in življenje Bogu v čast biti, meni in bližnjimu pa k zveličanju služiti; tako dolgo nima nobena sovražna oblast moč nad mene, tako dolgo se mi tudi en sam las na glavi zakriviti ne more. Bodite tedaj brez skerbi zavolj mene in nikar se ne bojte; Bog je obljubil in bo svojo obljubo tudi dopolnil: "Po kačah in strupenih živalih boš hodil, zaterl boš leva in zmaja." "Zato ker je v mene zaupal, ga bom rešil, in ohranil ga bom, zato ker je spoznal moje ime." Zaupljivo tedaj položim svoje zdravje in živlenje v naročje preljubeznjive previdnosti božje in nastopim sicer nevarno pot serčno in veselo.
In ako bi me vi še vprašali: zakaj de sim si ta poklic izvolil, kaj vam hočem odgovoriti? Izvolil sim si ta poklic, ker se mi v serce usmilijo uboge divje ljudstva, za ktere je Jezus Kristus tudi svojo presveto kri prelil, in ktere še v težke verige greha vklenjene v peklenski sužnosti ječijo, in me je dalej bolj in bolj želja gnala, tudi po svoji slabi moči pomagati, de bi jim hitreje zasijalo zlato sonce sv. evangelija, v kterim edinim je zveličanje. Izvolil sim si ta poklic, ker ste vi v teh krajih z dušnimi pastirji že dovolj preskerbljeni in duhovne hrane obilno imate, med tem ko ubogi divjaki, tudi po božji podobi vstvarjeni, lakote in žeje po nebeških blagrih koperne in ni nobeniga, de bi se jih usmilil in jim pomagal. Izvolil sim si ta poklic, de bi za svoje grehe, s kterimi sim ves čas svojiga življenja preljubiga Boga nehvaležen razžalil, vredno pokoro storil. Izvolil sim si ta poklic, de bi takrat, ko bo Jezus prišel sodit žive in mertve, vreden bil, postavljen biti na Njegovo desnico, in v nebeškim kraljestvu med tistimi plačilo prejeti, kteri so zavolj Njega vse zapustili, ter šli križem svet, oznanovat Njegovo ime, in kteri bodo ravno zavolj tega sedeli za dvanajsterih sedežih in sodili rodove zemlje.
Zato tedaj, ljubi moji! grem in vas, ktere vse vas iz serca ljubim, zapustim, in vzamem danes – Bog ve! – s težkim sercam od vas slovo. Bogu vas perporočim in prečisti devici Marii. Naj vam da Bog, vse dobro, kakor ve, de služi k zveličanju vaših duš. Mene pa naj spremlja vaša pobožna molitev in priprošnja po vsih mojih potih, tudi jaz bom molil za vas. In ako je volja božja tako, de se na tem svetu ne bomo več vidili, prosim Tebe, o usmiljeni Jezus! de nas tamkej zopet skupej pripeljaš, kjer si v hiši očetovi svojim izvolenim sedeže perpravil. Tamkej ljubi moji! kako zaupam po usmilenju božjim, se bomo zopet veseli snidili in gledaje Boga od obličja do obličja se vekomaj veselili tamkej v nebesih, kjer ne bo več ne solz, ne terpljenja, ne ločitve. Amen.