Slovo (Zvonimir Kosem)
| Slovo Zvonimir Kosem |
| |||||||||||||
Nad mizo, polito z žganjem, je visela zakajena svetilka, ki se je vsakokrat zazibala, kadarkoli je stopil v umazano obpostajno gostilnico nov gost in je potegnil skozi razbito steklo v oknu ali skozi vrata prepih. Vsak novodošlec je postavil svoj kovčeg natežko na klop in naročil s trudnim glasom za pultom sloneči dremajoči krčmarici:
»Osminko slivovke! Pa hitro, prosim — ker vlak bo vsak čas tu — —«
Na koncu klopi je sedela ženska, zavita v kosmat siv ogrinjač, na katerem se je iz medle svetlobe jasno odražal z glave po hrbtu navzdol viseči dolgi trikot živopisane rute, kakršne nosijo seljanke; na kolenih je počivala ženski velika cula, na culi žuljava dlan levice. Njena desnica se je zdajpazdaj zgenila in koščeni prsti so potisnili stekleničico z žganjem proti mladeniču, ki je slonel na stolu nasproti njej in strmel temno skozi okno v noč.
»Pij, Marko! Potem greva, da ne zamudiš vlaka.«
»Saj ga še ne bo tako hitro, mati ...«
»Vsak čas bo tu, pravijo.«
Marko je pil in vstal.
»Poglejte skozi okno, mati: tam, od tiste strani, bo prišel vlak. Pa je še povsod tema — nobene luči ni še od nikoder. Ej, še bova čakala — —.«
Mati pa se ni ozrla skozi okno — samo zavzdihnila je:
»Pa bom spet ostala sama — — .«
In koščeni prsti so se dvignili od mize k nagubanemu čelu, da bi zakrili s svojo senco solze, ki so privrele tedaj starki iz oči na rumenkasta lica.Marko pa je videl njene solze in je pristavil svoj stol bliže k materi.
»Nikar ne jokajte, mati! Pisal vam bom — vsak teden, vsak mesec — in denar vam bom pošiljal — — ."
Obrisala si je z rokavom solzna lica in hotela pogledati veselo.
»Saj ne jokam, Marko. Ampak — kakor da te ne bom nikoli več videla, tako se mi zdi vsakokrat, kadar se odpravljaš od doma.«
Prijel jo je za roko, za tisto njeno blago, žuljavo roko, ki jo je tako ljubil, in je rekel:
»Mati, bodite brez skrbi! Ne grem prvikrat v tujino ... in zadnjikrat tudi ne ... Kdaj in kje čaka človeka nesreča — tega pa ne ve nihče. Glavno je, da bom vam lahko pomagal, da vam na stara leta ne bo treba stradati.«
Pogled, poln ljubezni, se je odblesknil izpod njenega čela in se razlil po Markovem obrazu. Njeni prsti pa so trepetali v njegovi dlani. »Vem, Marko ... Pa me le nekaj tišči v prsih — — kakor da te mi bodo ugrabili za vselej — —.«
Nemirno se je zganil.
»Ah, mati ... ne takih misli! Povrnem se bogat in potem bova živela skupaj nikoli več se nama ne bo treba ločiti —.« Skozi okno je zapihal tedaj močan veter, z vetrom je vsekal v noč oster brlizg roj rdečih luči se je bližal postaji.
»Vlak!« —
Obadva, mati in sin, sta naglo vstala in se prestrašeno ozrla drug na drugega. Čutila sta, da si imata še nekaj povedati, nekaj prijaznega, toplega, nekaj prav posebno lepega in iskrenega za slovo; nekaj, kar bi jima obema olajšalo slovo; nekaj, kar bi potrdilo njuno vero v življenje, srečo, v zopetno veselo snidenje. Hitela sta iz gostilnice, preko poti, preko zarjavelih tračnic, tja, kamor so se s kovčegi v rokah zibali drugi, kjer so iz oken obstalega vlaka radovedni popotniki že pomajali svoje glave, in med vso potjo sta, iskala tiste besede — besede ni bilo, ne od matere, ne od sina.
»Zbogom, mati!«
»Zbogom, Marko!«
A to ni bila tista beseda, še senca ne tiste besede. Tista beseda je tičala v srcu, v pogledu, v stisku rok — ni je bilo iz ust.
In obema je bilo hudo. Čutila sta, da sta kakor dva otroka, ki ne znata govoriti. Tiste najlepše, najtoplejše, najprisrčnejše besede, na katero sta mislila ves čas oba in katere sta ves čas oba tako željno pričakovala, da bi jima udušila bridkost slovesa in jima pokazala v daljavi vsaj zarjo novega zmagoslavnega solnca, ni bilo; ni bilo potrdila in zaupanja v življenje, srečo, v zopetno veselo snidenje. S culo na povešenih ramenih se je povzpel po stopnicah navzgor v vagon sin, vlak je zažvižgal in se premaknil pred vrtečimi se kolesi je ostala mati sama, z upognjeno glavo, s praznimi rokami.
Ostala je sama s svojim krvavečim srcem, z ljubeznijo, ki ne zna govoriti, in je ihtela vso pot od postaje do doma in doma vso noč do zore.
Ostal je sam nad bobnečim kolesjem, sam s svojo nemo ljubeznijo, tujec med zgneteno gručo popotnikov, tujec sebi in vsem, in njegov obraz, sklonjen nad culo, je bil vso noč do zore kakor razjeden od viharjev iz nevidnih prepadov.