Slovo (Simon Gregorčič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Biseri Slovo
Poezije 2
Simon Gregorčič
Le plakaj!
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem> "Podajam roko ti s solzami, oh, morda zadnjikrat nocoj; ostati mi je revi sami, tu čakala v samotnem hrami in plakala bom za teboj. Podajam roko ti s solzami, oh, morda zadnjikrat nocoj."

"Tolaži Bog te, ljuba zvesta, ne kali vedrih si oči! Vojakova si ti nevesta, ni stalnega vojaku mesta, kot val iz kraja v kraj hiti. Tolaži Bog te, ljuba zvesta, ne kali vedrih si oči!

Tu streho lahkea šotora razpne vojak, ko pade mrak; a ko se zdrami zlata zora, podreti dom obnočni mora, najprej ubrati čvrst korak — in streho lahkega šotora zvečer drugje razpne vojak!

Nestalna moja je usoda, a to srce nestalno ni. Usoda ko deroča voda odganja čolnič moj do roda, od sladke sreče me drvi. Nestalna moja je usoda, a to srce nestalno ni.

Glej zvezdo ono jasno gori: zvestobe moje slika je! Po istem se vrti prostori, neugasno sije v zvezdnem zbori, obnebja svetla dika je. Glej zvezdo ono na obzori: zvestobe moje slika je!

Ko zvezda ta bo pot zgresila, zvestoba moja kolne ti; ko od neugasnega svetila oko bo jasno obrnila, ljubezen moja utone ti. Ko zvezda te bo pot zgrešila, zvestoba moja klone ti!

Ostani ti vojaku zvesta, kot on ostane tebi zvest; pred Bogom bodeš mi nevesta, ko srečna me pripelje cesta iz tuje zemlje daljnih mest. Ostani ti vojaku zvesta, vojak ostane tebi zvest."