Slovo (Rado Murnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovo
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 28.03.1903, (36/70), 1-2
Viri: dLib 70
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V žabnjaku pod Tivoli so ragljale prijetno razburjene žabe visoko pesem ljubezni, ob drevoredu na severni strani pa so cvilili, tulili in bobnali strašanski godbeni nestvori. Bil je nedeljski popoldan, lep, pust in dolgočasen, da se Bogu usmili.

Na samotni klopici v zatišju smrečja in borovja je sedelo dvoje mladih dam. Nobena se menda ni brigala ne za žabji koncert ne za peklensko godbo; če ne bi bili prejkone ostali bliže doli.

»Ti nisem trobila vedno in vedno, da ne bodi taka!« je hitela prva z zakonskim prstanom na debeli roki. Ali nisem gonila zmiraj eno, da je treba moške dresirati! Vsi so enaki, dragica, le meni verjemi, vsi so veliki otroci z dolgimi hlačami in bradami, otroci, ki potrebujejo naše vodilne roke.«

Dragica je bila povesila zamišljeno glavico in brskala s pisanim solnčnikom po pesku. V njenih sanjajočih očeh je plamtel slabotni plamen težko pritajene žalosti. Modre besede izkušene prijateljice so ji bile na uho kakor prazen šum.

»Kar ne morem razumeti, kako si mogla tako nespametno razvajati tega Milana!« je nadaljevala zgovorna gospa svoje predavanje. »V pravam času obljubiti, v pravem času odreči, to je zlat nauk. Skratka — koketirati nisi znala ali hotela. In take krotke, vdane ovčice se ljubimec kmalu naveliča. Zvesta ljubezen brez ovir in sitnosti je le malokomu všeč. Milanu gotovo ne. In ti si mu preočitno kazala, kako vsa goriš in noriš zanj. Odkrito rečeno, on tebe ni vreden!«

»Ali, Mici!«

»Tako je, pa je. On te ni vreden. Ali mu je kaj do tvoje ljubezni? O — jaz bi mu že pokazala, njemu in vsakemu takemu. Drugi namreč tudi niso nič boljši. Moj Vinko na primer je včasih tak macafizelj, da bi si najrajša lase pulila od jeze. Saj pravim, možje so naša pokora, samo ne vem, za katere grehe?«

Gospa Mici je nejevoljno zavihtela svoj solnčnik, kakor bi se hotela z njim vojskovati zoper ves zanikarni moški rod. Dragica je mirno pogledovala zdaj svojo bojevito učiteljico, zdaj vijolice v svoji prvi gumbnici.

»Sploh ne vem, zakaj ga tu čakaš,« je dejala Mici in stresala debelo glavo. »Jaz bi ga že ne! Saj ti je vendar pisal razločno, da je vse pri kraju! Čemu torej ta sestanek? Jaz bi Milana ne pogledala več! Haha, saj ni edini na svetu! In ti si ena izmed najlepših, kar nas je. Še danes dobiš drugega, pametnejšega, ne takega metulja vihravega, ki misli, da zvesta ljubezen ne sme trajati dalje kakor kvečemu štiri kvatre. Pojdi z mano v Švicarijo!«

»Rada bi govorila še enkrat ž njim.«

»Pa zakaj pa ravno tukaj?«

»Tukaj me je ... poljubil prvič.«

»Tako, tako. Divjak! Zakaj si mu pa dovolila? To ne gre kar tako! Treba se je zatajevati! Treba se je braniti, početkoma resno, pozneje navidezno. Oh ja ...«

»Pusti me, Mici, lepo te prosim. Milan bo takoj tu.«

»No, kakor hočeš. Pa pridi pozneje za mano! Moj mož me gotovo že težko pričakuje. Milanu pa le povej, kar mu gre! Jaz bi mu pravila take, da bi se zanje prijemal, jaz že! Pa nobenega poljuba mu n dovoli! Bog ne daj! Naj se pesti! Divjak! Divjak! Na svidenje!«

Jara gospa je odhitela za svojo zakonsko »polovico«. Dragica je vzdignila glavo in gledala za njo, dokler ni izginila prijateljica na ovinku gozdnega pota. Od ljubljanskega »Pratra« je prinašal hudoben veter zoprno »muziko« vrtiljakov in golider raznih »komedij«. Diskretno ragljanje ljubečih žab se je slišalo poleg tega barbarskega dirindaja tako sladko, kakor petje izbranih angeljskih glasov.

Dragica je sedela precej časa nepremično na klopici. Naposled je slišala odločne korake, ki so se ji bližali precej hitro. Vijolice na njenih nedrih so zatrepetale.

»O, si že tukaj?« je izpregovoril mladi gizdalin, ki se mu je poznalo na sitem rdečem obrazu neizrečensko samoljubje.

Dragica je vstala in mu šla par korakov naproti.

»Narediva kratko,« je dejal, ko sta sedla. »Taki prizori mi kar nič ne ugajajo.«

»Milan ...« je rekla plašno.

»No, kaj? — Kaj?«

»Ali pojdeva res tako-le narazen?«

»Eh — si že začela?« je godrnjal in se tolkel s palčico po mečeh.

Solza se je zalesketala na njenih gostih, dolgih trepalnicah.

»No, no, no!« se je ujezil in veličastno prekrižal roke na prsih. »Kajpa! Zdaj se pa še jokcaj! Taka lepa nedelja, ti pa ženeš tako-le pu­ščobo!«

Siloma je pogoltnila bridke solze in žalosten nasmeh, prisiljen nasmeh ji je šinil trenutkoma čez obledeli obrazek.

Gospod Milan pa si je zasmodil cigareto s pozlačenim ustnikom in, ko je bil izpustil par mogočnih dimov skozi usta in nos, je povzel očitajoč: »Torej kaj bi mi rada še rekla?«

»Milan, ne morem ti povedati, kako sem nesrečna ...«

»Nesrečna, hm. Kako to: nesrečna?«

»Ker odhajaš od mene.«

»Aha, to je vse; stara pesem,« ji je sponašal z nagubančenim čelom in nejevoljno pogledal v stran, »Saj sem ti vendar povedal precej od za­četka, da bodi najina ljubezen provizorična. Čakaj, kje sva pa že bila tisti dan, ko ...«

»Prav tukaj,« je dejala tiho. Zabolelo jo je, da se ni spominjal več prvega sestanka.

»Je že res, prav imaš, na tej klopici. No vidiš, tukaj sem ti kot poštenjak odkritosrčno rekel, da nimam nobenih resnih namenov, ker vem, da nimaš nobene dote. Ali ni res?«

Dragica je zardela.

»In zdaj mi delaš sitnosti zastran tistih par neumnih poljubov — e, pardon, nedolžnih sem hotel reči. Malo zabave mora imeti vendar vsakdo. Nemara si mislila, da te naposled še vzamem?«

»Ah, Milan,« je vzdihnila, »zakaj bi tajila? Upala sem, da me boš imel sčasoma tako neizrečeno rad, kakor jaz tebe ... in da bi na ločitev niti ne mogel misliti.«

» Hm — to je bilo pa hudo narobe!«

»Delala bi bila in ti pomagala. Prava ljubezen — «

» — vse pramaga! Tatatata! Vse premaga, kaj pa. Bi se presneto kmalu naveličala, posebno če bi videla, da naporno delo človeka stara. Beži, beži! Jaz sem pa tudi sit dosedanjega robstva. Rad bi bil že enkrat sam svoj gospod. Na puf ne maram začenjati. To ni nič! Ne ostaja mi druzega, kakor da se oženim, seveda s primerno doto.«

»Torej res ...« je šepetala.

»I saj sem ti vendar pisal!« je zarevskal z razdraženim glasom, potem pa se je nasmejal in nadaljeval mirneje: »Lepa ni, verjemi mi, prav nič ni lepa moja nevesta Lujiza. Se manj. Bleda je, suha, na obrazu ima rjavkaste pike in pege. Njeni lasje so impertinentno rdeči. Drugače je pa zdrava. Utegneš mi verjeti, da kratkomalo nisem zaljubljen čisto nič v njene takoimenovane dražesti. Toda — Lujiza ima suhih dvajset tisoč goldinarjev dote ... fi i it! Če bi imela tridesettisoč, bi smela biti tudi malo grbasta, prav nič bi ne rekel; in za štiridesettisoč magari še škilasta in škrbasta. To je moja tarifa. Pa Lujiza ni škilasta, tudi ni škrbasta, ker ima ponarejene zobe. Skoro da so lepši kakor tvoji pravi. Vidiš, taka je moja Lujiza! In jaz je ne ljubim. Tega ne smeš misliti!«

»Pa jo boš le vzel!«

»Kaj pa, če se le ne skuja! No, če pa se skuja, naj se pa! Potem si poiščem drugo po omenjeni tarifi. Denar pa moram imeti. Lepota je minljiva, denar pa cvete vedno lepše, če je v pravih rokah!«

»Ti se šališ ...«

»Nikakor ne! Kar sem ti razodel, je moje sveto prepričanje!« je trdil in zagnal cigareto v pesek.

»Potem tvoja ... tvoja nevesta le ni tako grda.«

»E — mogoče, da sem tupatam nekoliko pretiraval njene »čare«, toda prave lepote in ljubkosti pa res kar nobene ni na njej. No, sčasoma se privadi človek vsega, tudi ženske, za katero se ne bi ozrl ne civilist ne oficir. Sicer pa ... tisti rdeči lasje se dajo prebarvati ... Hm, pozabil sem omeniti, da zna Lujiza imenitno kuhati! Nikjer še nisem jedel tako fino, kakor pri njenem očetu. Taki zosi, tako okusni zosi, da bi jih ne mogel opisati in prehvaliti noben pisatelj. Danes opoldne je bilo troje različnih zosov ali polivk. Živel bom prav zložno. Po smrti njenega papana dobi Lujiza še lep kupček drobiža, jaz pa njegovo izvrstno trgovino. Ne bo mi treba slepariti. Igral bom vlogo ... loža, ekipaža, čast, odkrite betice! Če bi vzel pa tebe, bi se moral truditi Bog ve kako dolgo, da bi pridelal le polovico Lujizine dote. In takrat bi naju dveh ne veselilo več uživanje.«

Vzel je ogledalce in krtačico za zobe iz žepa, pa se kefal in gladil kakor maček pri kosilu. Petična Lujiza ni bila tako grda, kakor je bil govoril, in ljubica je dobro čutila, da devlje nevesto le zato v nič, ker želi, da bi Dragica laglje prebila svojo žalost. In bila mu je hvaležna za to drobtinico.

»Fotografijo in pisma kar sežgi, mi jih ni treba vračati,« je velel malomarno. »Tvoje sem metal sproti v ogenj.«

»Ali se boš kaj spominjal mene?« je vprašala z drhtljivim glasom.

»Tisto pa, tisto, seveda,« je obljubljal z dolgočasnim zehanjem, shranil ogledalce pa ščetko in vstal.

»Ali že greš?« je vprašala zbegana, in močneje so zatrepetale vijolice na njenih prsih.

»Čas je,« je odgovoril ravnodušno.

»Ostani še nekoliko!« je izgovorila hitro, tiho, s prosečim pogledom.

»Ne, ne, oprosti. Nimam časa, res. Tudi bi utegnil kdo priti. Zdaj moram paziti, zdaj se ženim! Adijo fantovska prostost! Ali se ti nič ne smilim?«

Obrnila se je naglo v stran.

»Oh — « je vzkliknil, »zakaj vendar ti nimaš tistih prokletih par tisočakov! S tabo — to bi bilo pač vse kaj drugega!«

Počasi je vstala, vzela šopek iz gumbnice in ga mu molče ponudila. Toda roka se ji je tresla. Šopek je padel na tla, in gospod Milan je stopil s svojim čevljem nanj.

»O — pardon! Ali sem neroden! Oprosti mi! Na — vse sem pomečkal ...«

Povesila je glavico in zrla na pomandrane cvetice.

»Ne bodi žalostna, Dragica!« jo je tolažil prešerni gizdalin. »Slišiš, kakšno reč počenjajo doli muzike? In žabe! Srečne živalce! Žabam ni treba dote. Haha! — He, že žvižga tržaški brzovlak! Pozno je. Dragica — zdaj moram iti! Nikar se ne jokaj, Dragica, Dragica, slišiš, nikar se no ne jokaj! Saj veš, da imam mehko srce! Bodi srečna! Z Bogom!«

Dragica se ni genila. Gledala je na poteptane vijolice. In težke, vroče solze so jele kapljati nanje.

»Z Bogom!« je ponavljal nekoliko v zadregi in ji stisnil roko, ki ji je visela kakor mrtva ob strani. Potem pa je odnesel svoje mehko srce.