Slovo (Josip Vandot)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovo.
Josip Vandot
Izdano: Slovenski narod, 28. julij 1905 (38/171), 1–2
Viri: dLib 171
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prišla je noč — noč polna hrepenenja in fantovskega petja, polna ljubezenskih sanj in neutešenega koprnenja, noč, ki sem jo čakal s skrivno radostjo in s tiho žalostjo: prižgala je svoje luči in razlila pokoj in objela s skrivnostno sladkostjo dve ljubeči srci tam pod šumnimi kostanji. Veje so mirovale tam in listi so se stresli tuintam tiho in lahno.

Vzel bi sladkooki devojki radosti iz krotkih oči, vzel bi planinskemu fantu vse glasne vriske iz mladega srca, pa bi šel na širno poljano in bi vriskal in bi si pel o svoji ljubici. Ali nimam ljubice, da bi ji ukradel radost iz oči, in veseli vriski so zamrli v otožni duši in tiha noč je prinesla slovo, polno bolesti in nemirnih čuvstev. Zgrnila se je in je bila črna in neprijazna.

In zdelo se mi je, ko je šepetalo slovo kroginkrog iz tihe noči, da sem se prebudil iz dolgih sanj, lepih in nelepih. Bil sem suženj in moje roke so se privadile težkih in zoprnih verig, da jih nisem čutil več, da sem mislil, da sem prost v svojem suženjstvu. Duša mi je bila polna tistega mraka, ki objame človeka, ko zataji svojo naravo, svoj ponos in se vda hlapčevstvu. Le včasi se je razjasnil tisti mrak, razjasnil se za trenutek — in takrat sem mislil proste misli. Zdel se mi je svet neskončen, a poln mračnega suženjstva .., šli so ljudje mimo mene lenih korakov, šli so po stopinjah kreatur, ki so jih vkovale v verige, in so bili pohlevni kot jagnjeta ... In takrat sem občutil v svoji duši gnev, da bi udaril mogočno po tistih kreaturah, da bi jim potegnil krinko raz obraz in bi jih pokazal nage pohlevnim sužnjem. A moč je bila preslaba in ljudje so zopet hodili po stopinjah onih kreatur in so bili pohlevni kot jagnjeta.

In stopal sem za njimi in sem mólčal v svojem gnevu. Vila se je cesta pod širnimi akacijami do prijazne hiše s tihim vrtom. In tam na vrtu je sedela deva, čista in nedolžna in je gledala v sužnji svet z očmi, ki so bile take, kot bi jih bila ukradla zvezdam iz sveta prostosti in enakosti ... In v tistih očeh je spala svoboda, lepa in krasna in je vabila iz suženjstva. — Šli so mimo po stopinjah mračnih kreatur kot pohlevna jagnjeta in nihče ni videl v tistih očeh svobode, lepe in krasne! Samo jaz sem začutil v svoji duši, da spi tam prostost in zapustil sem vrsto mračnih sužnjev in sem se približal devi. Ozrli so se za mano in v njihovih očeh se je porajal strah in začudenje ... kreature pa so dvignile nad mano svoje roke in me preklele kot heretika, ker sem se upal sumljivo ogledati od vseh strani kako sumljivo, a nezmotljivo dogmo! ... Jaz sem zagledal v očeh Anice svobodo — in prost sem, kot me je ustvaril Bog, in ne bojim se nikogar!

Vedno tišja je bila noč in vedno tišje je šepetalo slovo iz nje. Stal sem kraj širnih akacij in sem gledal v prijazno belo hišo, kjer sem užil toliko sladkih trenutkov. Molčala je vsa tema in tam za zaprtim oknom je spala ona, ki je ukradla oči nebeškim zvezdam in me je poklicala v svobodo ... O Ana, zbogom — zbogom tvoje nedolžne oči, zbogom tvoj sladki obrazek! Nedolžna si in tvoja leta se šele razcvitajo in ti še ne umeješ, kaj so mi storile tvoje oči. A pride čas — rožna devojka bo mislila naenkrat na tistega človeka, ki je hodil tam za zeleno Krko in se oziral v okno, kjer si stala ti — in takrat ti bo jasno, kaj je čutil tisti človek takrat, kako te je ljubil z gorko ljubeznijo, polno solnčnih žarkov in hvaležnosti ... Z Bogom, Ana! — Nisi mi podala roke v slovo, nisi mi rekla besede, a v mislih jemljem zdaj slovo od tebe in duša mi je žalostna ... Nekoč bom priromal kot popotnik na mesto, kjer sem spoznal svobodo in takrat te bom videl ter te bom vprašal, če se spominjaš tistega človeka, ki je hodil s povešeno glavo tam ob zeleni Krki. Z bogom, Ani!.

Glej zažarelo je tam na vzhodu in solnčni žarki so preplavili ves horizont — bila je ura vstajenja ... Jaz grem — a ne s trudnimi in težkimi koraki, dasi mi je duša žalostna, da bi se zjokal kot malo dete — jaz grem s ponosnimi koraki, poln velike moči in jasnih ciljev, jaz grem v deželo svobodnih, v kraljestvo svobodnega dela in bog bode zmano ... Z bogom. Ani!

***

Zažuboreli so gorski viri in so hiteli k tihi gorski vasici, tam v sinjih višinah so sanjale sive glave resnih snežnikov in mehak vetrc je vel od njih, visoko nad mano je krožil bistri orel in se je dvigal više, vedno više ... Sedel sem na visoki skali in strmel tja v meglene daljave ter hrepenel daleč, daleč tja doli, kjer se mi je nasmehljala prva sreča v obrazu Anice. Izginil je orel v oblakih in predme je stopila žena, lepa in visoka — bila je kraljica planin.

Njeno oko je zrlo očitajoče in njen obraz je bil miren in resen ... „Bled si in tvoje oko je nemirno — ti si se me ustrašil, ti, ki si me nekdaj ljubil tako! Hrepenel si po meni v meglenih nižavah in si koprnel po meni; a ko si se vrnil, si zaplakal od srčne radosti in si me objel ... Čemu se me bojiš zdaj? — Bil si boječ in so te zaničevali, a ti si jih sovražil in si ljubil le mene, kjer si našel vero sam vase, kjer si našel ljubezen ... Čemu se me bojiš zdaj in zakaj strmiš bled v nižave?“

In objel sem kraljico planin in sem se razjokal na njenih prsih. „Čemu bi se te bal, ti moja ljubljenka? Moja duša je čista in moje hrepenenje je brezkončno kot tvoja krasota ... A ti si bila mrzla in po gorskih virih si mi šepetala tolažbo; in ko sem ves srečen slonel na tvojih prsih, si se mi umaknila in jaz sem moral žalosten na pot neutešenega hrepenenja ... Daj mi Ano, kraljica, daj mi Ano in ljubil te bom, kot sem te ljubil kdaj! Daj mi mojo srečo, daj mi Ano, da ji pogledam le še enkrat v nedolžne oči — in vriskal bom, kot sem vriskal v davnih letih, ko sem gledal tvojo krasoto ... Daj mi Ano, kraljica!“

„Pojdi!“ — Kraljica se je smehljala in me je prijela za roko. Peljala me je po gladki stezi nad črnim prepadom, bila je tiha in se je smehljala s smehljajem, polnim sladkega čara in neizrazne krasote. Okrog steze so cvetele bele planike, sklanjalo se je rdeče ravšje in dehteli mehki mežikeljni. V gozdu pod goro so pele drobne ptice svojo veselo, svatovsko pesem ...

Prišla sva v lepo dolinico in tam je kipelo vse v solnčni radosti in brstelo v pomladnem cvetju. Glasna in sladka pesem se je širila črez dolinico — in tam sredi je stala Anica, tiha in nedolžna, in njeno glavo je ovijal venec iz planinskih rož.

„Glej, spletla sem ji venec najlepših rož iz mojega vrta — poročni venec, da boš srečen in boš hodil po ravni poti svobode. Kajti njene oči so zvezde in ob zvezdah vlada svoboda in ljubezen ... Pojdi! Življenje tvoje bo radost in polno solnčnih žarkov, ker si našel to, po čemur bi hrepenel celo življenje. Pojdi! ... Čaka te nevesta tam v solnčni dolini.“

In kraljica planin se je obrnila in šla počasi po gladki stezi nazaj. Zrl sem v dolinico in moja duša je vriskala v glasni radosti, a moja nevestica se je smehljala tam doli in mi migala z roko — njen venec se je svetil v solnčnih žarkih in pomlad je cvetela kraj nje ...

„O, kraljica!“ — Boginja se je ozrla nazaj in njen pogled je bil poln veselja, in zdelo se mi je, kot da bi dajala poročni blagoslov ... Obrnila se je zopet in izginila čez trenutek v modri višini.

Z lahkim korakom sem stopil doli v dolinico, a Anica se je oddaljevala bolj, vedno bolj — njen venec se je svetil iz daljave ... a Anice ni bilo nikjer več ... Šla je smehljaje za kraljico planin; samo njen venec je še ostal v solnčni dolinici in kraj njega je cvetela pomlad. Ostal sem sam in sem klical žalosten za njo — klical sem in sem se prebudil.

Sedel sem na mehki trati vrh planin, naslonjen na z mahom obrastlo skalo. Žuborel je nedaleč glasen vir in nad planine je vel mehak vetrc od belih snežnikov ...

***

Vzel sem bil slovo in odšel po določnem potu v deželo svobodnih, v kraljestvo svobode. In ko sem dospel tja, mi je objela dušo žalost, da sem se razjokal kot malo dete ... Z bogom, Ana! — Lepa je dežela svobodnih, lepa je in polna visokih ciljev — ljubim jo, kot ljubim tebe, in v duši mi ugaša žalost, ko gledam te visoke cilje. Velika je moja moč — čutim jo sedaj, ko sem dospel v deželo svobodnih — in naprej po gladki poti do teh ciljev, naprej po kraljestvu svobode! Tvoje oči zvezdnate nosim globoko v svoji duši in nosil jih bom do konca poti, ko prestopim iz te dežele svobodnih v večno kraljestvo svobodnih. Zbogom, Ana! ...