Slovo (Domoljub)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovo (Domoljub)
anonimno
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 5 (1. marca) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


llilo je 16 aprila 1770. Pred cesarsko palačo na Dunaju ne je zbralo mnogo ljud.iva Na obrazu vsakega brati je veselje in radost. Visoki gospodje in boguto opravljene gospč vsake starosti se vozijo v kra*nih kočijah v palačo, pred katero stoje vojaki v najlepši opravi. A na stopnjicah noter do cesari^megu stanovanja čakajo dvorniki mogočne cesarice Mariji« Terezije. Gori v pro- Htornih cesarskih dvoranah, kjer se vse lesketa v zlatu in srebru, je 2e zbrane mnogo gospode iz nujvišjdi krogov. Nekoga pričakujejo. Ura udari Sest. V tem pr peljejo lepo rejeni belci v posebno krasnem vozu mladega častnika Njegova obleka je iz rdečega bat žuna ižumetin, u gumbi pri telovniku in ročaj njegovega me'a bleiketu se v bb.Večih demanlih. Lahkotno stopi iz voza mludi plemenita*, in častniki ga z globokim spoštovanjem spremijo v dvorano.

Plemeniti gospod poslanec presvetlega kralja Ludovika XV.*, šlo je po dvornni od ust do ust Nato naznani cesarski klicar zbranim gostom, da prihaja cesarica. Marija Terezija vstopi naslonjena na nuno svojega sina Jožefa H., a njej sledi vsa njena družina Takoj potihnejo vsi po dvorani. Francoski poslanec jo nagovori v svojem jeziku in na to mu cesarica kratko odgovori ter se obrne v stran, da prime roko mlade dekl-ce, katero vede k francoskemu poslancu.

Deklica je izredno krasno oblečena, a bleda in razburjena. Poslanec jej izroči malo, z dragimi kameni obrobljeno podobico. Deklica spregovori nekaj besedij v zahvalo in obesi dragoceno podobico okoli vratu. Podoba je predstavljala k večemu 17. let starega mladeniča, kraljeviča Ludovika francoskega, in deklica, kateri jc poslanec izročil nato še malo pisemce, je Marija Antonijeiu, nudvojvodinja avatrljaka, hči Marije Terezije; dimes zvečer se bode namreč praznovala zaroka z Ludovikom, kraljevičem francoskim. Na obličju cesarice brati je bilo veselje, ker se jI je vendar posrečilo po tolikem naporu, svojej komaj 16 let stari hčeri pridobiti preatol tedaj najslavnejše države v Evropi. Radostna se je jela visoka družba na tihem meniti o veliki sreči, katera je zadela ljubljeno hčerko njih vladarice. Cesaričina se je naposled nekoliko umirila, vendar le s težavo ji je bilo moč upokojiti vihar, ki je divjal v njenem arcu. Ko Jožef vidi svojo ljubljeno sestro vso potrto, stopi prijazno k njej, ter jo vede iz dvorane.

Zvečer bila je na dvoru velika slovesnost; po gle diftčih vršile so se slavnostne predstave, in ves cesarski Dunaj bil je razsvetljen; a kratka, vse je plavalo v ne skončni radosti in veselju.

Drugi dan potem podpisala je Marija Antonijeta pred zbranim dvorom, da se odreče vsaki dedftčini po svojih stariftih, ter ob jednem prisegla, da prizna od tedaj Francosko za avojo domovino, da hoče živeti in umreti v oni deželi, kjer je dosegla pri plemenitnikih in velikaših strast, a pri ubogem zatiranem ljudstva beda in revščina svoj vrhunec.

Minoli so na to zopet trije dnevi. V dvorni cerkvi vršila se je slovesna zaroka Marije Antonijete z Ludovikom, katerega je namestoval nadvojvoda Ferdinand.

V ubranili glasovih glusile so se doneče orgije, dišeče kadilo se je vzdigulo v velikih oblakih kvišku, a pred oltarjem so stali kardinali in škofje iz celega cesarstva vtopljeni v molitev. Mlada cesaričina klečala je zamišljena, a njej na strani cesarica sama, njena mati. Itoke imela je krčevito sklenjene in ustnice so se jej pregibale v vroči molitvi za srečo svoje ljubljene hčere. Slovesni obred se prične. Kardinal jame poročati in jo vpraša, ali hoče vzeti Ludovika, kraljeviča francoskega, za možu. Glasni «ju» izvije se cesuričini iz ust. V slovesnih glasovih zadone orgije, pevci zapojd in zvonovi v cerkvi jamejo oznanjali Dunajčanom, da je cesaričina Marija Antonijeta postala zaročena družica bodočemu francoakemu kralju. Toda Marijo Terezijo obide neka tajna bojazen, in mogočna cesarica jame ae tresti, llog v6, kaj jo je tako naenkrat napolnilo z gro/o in strahom? Je-li morda videla v dubu grozno usodo svoje ljubljene hčere: da bode morala na tnalo položiti svojo glavo?! Kdo bi to vedel! Cesarica povzdigne svoje oči proti nebu in moli, goreče moli, a nebo jej je odgovarjalo le z uganki podobnim molčanjem. Slovesnostjo končana. Ceaarca vstane, molitev jo je pokrepčala. Srčna odide s svojim mnogobrojmm spremstvom iz cerkve.

Noč je razprostrla svoj temni plalč čez cesarski Dunaj in mir je kraljeval po mestu. Vse na dvoru zibalo ae je že v sladkih sanjah, le v sobi cesarice videti je še luč. Pri vratih stala je postretnica, ter pazno poalu- Attls, dali kdo pride. Cesarica nekoga pričakuje. V tem nekdo na lahko potrka na vrata; postrežnica odpre, in nekoliko irenotkov pozneje stoji pred cesarico starček sivih las. Ril je to doktor Gasner, jeden izmed onih mot, ki so bili na glasu, da jim je prihodnost odkrita. Marija Terezija pa je ljubila skrivnosti in verovala je reano, da bivajo nekove višje moči, od katerih je uaoda človekova odviana.

Gospod*, ogovori cesarica priileca, «videla aem vaa danes v dvorni kapeli, bili ate tamkaj in lahko uganete, česa od Vas želim. Videli ate mojo ljubljeno Antonijeto; kaj ate brali na njenem obličju?*

Ali je Vaše veličastvo trdno prepričano, da nam je mogoče odkriti prihodnjosl?* pravi cesarici sivolasi prišlec.

Dft, gospod, jaz sem tega trdno prepričana in znradi tega ukazala sem Vus semkaj poklicati. Kajpada, o tem ne sme moj sin, Vaš cesar, ničesar zvedeti, ker on prezira Vaše znanje. Glejte, gospod, v cerkvi me je nekaj prijelo kakor z železnimi kremplji, tako, da mi je kri zastala po žilah. Rojim ae, gospod doktor, — povejte mi, kitka osoda je odločena moji hčeri, toda govorite mi odkrito, ne rnknvjte oi n.če«r - meni »e dozdavs da nimam pričakovati nič dobrega .

Ca«iifljivi starček pove,, svojo sivo glavo k lom «er molči a cesarca nearpao pričakuje, kaj j. bode ta odgovori. Naposled povzd.g* »Urček avojo teatii^o glavo, pogleda ceaarc biatio v oči ter re«'e z iai>a.kli» glasom: Ne povprašujte me dalje o tem miMjiva cesarica . .Za boljo voljo, prosim Vas in zapovedujem Um govonte. goapod doktor, in povejte mi. kaj je bralo Vaš* oko v prihodnosti zapisanega Prosim govonte'.

Tresoče stiskala je mogočna Tladanca roko starčkovo, in za malo trenotkov naposled izpregov. n »tare. besede katere ao pretresle z veliko bolestjo čuteče ma termo srce: Veličastvo, Va«ej hčeri odločena je jako trd., osoda. a njenega konca moje oko ne more razločiti. Dajte mi odlog, in povrnem se zopet

V krogu svojih dvorjanov, ki so zagotavljali Manji Antoniji !e arečo in radost na francoskem dvoru izginil« so Mariji Tereziji, skrbni materi, temne slutnje, ki so j*, navdajale ob zaroki ljubljene hčere Dan na dan so ae vrstile »loveanosii na cesarskem dvoru dunajskem, vsak dan je prinašal mladi nevesti novih radoatij skrbn > mati hotela namreč na tak način svoji hčeri odstrani i misel da ae bo morala v kratkem ločiti od nje — morda za vedno.

Prišel je M april, dan cesančinega odhoda Zopet je pred cesarsko palačo zbranega moogo ljudstva, tod.i danes je taisto ljudstvo, ki s« je pred nekaterimi daevi veselilo ceaaričme zaroke, uho m z žalostnim srcem pogleduje v krasno palačo, kjer ae a solzami v očeh poaia> ija hči od jokajoča matere Na mrainornauh stopnjicali »lojna obe, jokajoč in objemajoč ae. Težko alovo; kar as moreta ae ločiti druga od druge. Naposled se vendar ojuoači hči, objame in poljubi Se enkrat jokajoč« mater, poakm ae od avojik žiaktnikov ter alopa v hitrih m trdnih korakih po stopnjioah navzdol — in voz je odpeljal IjuMjemo hčer za žanrom izpred žalostne matere. mogoča e vladarice Mar\je Terezija. Nepremična je stala ter gledala s solznimi očmi za odhajajočim vozom, a naposled si je otrla svetle solze, obrnila se tar ibu. se zašepetala besede: • Poslovila aem se od ljubljane Antonije aa večno, nič več je ae bodem videla 1.

Kraljičina Antonija in njeno veliko spremstvo do spelo j« v fctrasburg. kjer ao jih sijajno vsprejeii. kajti to meeto je bilo takrat prvo na francoskih tleh. Vsa njena pot, od meje notri do stolnega mesta ni bila seda nič druzega, nego jeden sam nepretrgan slovesni sprevod povaod sta ae potrudila duhovščina in plemstvo, da ata dostojno pozdravila bodočo avojo kraljico. Marija Anto a«a čutita se je arečno, d k, otroško srečno. - a 0 B i, m zapazila, da stoji .tretji stan., prosto ljudstvo k oddaljeno^ V Pariz doSedšo c a r i n o objame ves v ^ l Udov* XV., tedajn. kralj franooaki, - a ni ae wamoval Uatega dne z grofico Dubarrr. neko nearamno iemk0 skupaj kositi Kmalu je zapazila mlada kraljičina da J0 ne obdaje okoli in okoli n č druzega nego strast, nost in nesramno življenja, «arad« tega ae je s tem ve^ hibe/mjo oklenila svojega dobrosrčnega moža Ni*td»o Življenje l.udovika XV. je bilo obema oa vso mo* r f ) p n i < ) in vsled tega sta ae oba novoporočenea vedno ogtbtij kraljevega dvora

Toda le prekmalu jeli ao ae zbirati hudourni oblaki nad njunima glavama oznanjujoč preteči zaton njuM sreče Dnč 3'>. maja leta 1770. zrulil ae j« pri neki ^ vednosti na čast novo|»oročenceina trdni mo«t č«-< r»ko Sen. ki te<*e »kozi me»to Pariz Na alotine ljudi, je našlo v podrtinab svojo smrt. in nevojja tlačenega ljudstvi jeia je naraščati od »edaj od dne do dne. Ludovik XV je izdihnil avojo dušo. Naslednik n^ gov bil je njegov vnuk, mož Msrije Antoni,e Pri kronsn; u v mestu Heimsa zarezala je telka krona mlademu vladarju krvavo progo oa čelo, in vsi okoli ato;eči dvorjani ao obledeli, smatrajoč to kot alabo znamenje. • Krona me tilči*, tožil je kralj io Manja Antoana je pisala na [luna; SVOJI materi aledeie besode. .Molite za svoje nesrečo« otroka!*

In od leta do leta postajalo ja mehkemu kralja težavne,breme krone Draginja, lakota, veliki državai dolgovi in nevolja nestanovitnega fraouoakrfa Ijudatva, grenile ao mlademu kra^u njegovo vladanja. A lo I« ai \*e , razburjeno ljudstvo vzelo je naposled njemu ia nje govej soprogi celo njegovo dostojanstvo, io hč«r mogočaa vladarice Marije Terezije imenoval ja navadno vsak Fran coz le • Avairijanko*. .\ena mati io njen bral Joltf »ta že počivala v hladni zemlji; res u bilo drugje naju r» šitve, kakor na begu Toda v zadnjem traootku izpodletel jima je u poskus, io oba ata ae morala pod nad zontvom narodne airaže povrnili aramotno nazaj v Pari. Tu jima je bila odvzeta vsaka nada na refclev: kralja in kraljico vrgb ao v jačo, ju obaoddi to kocečno - umorili.

Težko je najti še kako življenj«, ki ae je pričel« v takem aijaju, ter končalo v taki b«di. lo to je pat dovoljno spričevalo za deželo, ki ja bila zmotna (tonu tak vnebovpijoč zločin'