Slovo (Anica Černej)
← Nerazumevanje | Slovo Anica Černej |
Vprašanje (Anica Černejeva) → |
|
Čudno je bilo tisto slovo:
dajala sva ga časom,
ki jih nič več ne bo,
kakor bi človek pozabljal
svojo pomlad
brez žalostne misli v srcu,
brez želje, brez nad.
Saj sva bila že davno
v tistih dneh,
ko je beseda le še beseda,
ko je ni v srcu in ne v očeh.
Tako, se mi zdi, sva ugašala
kot zvezda v poletni dan,
tako je vse izzvenelo
kot v mraku pesem poljan.
Nisi pač vedel,
kako se muči moje srce,
ki ničesar več dati ne more
in ničesar prositi ne sme.
Zato si šel brezobzirno
svoje vesele poti,
o, jaz sem že davno slutila
želje teh tvojih poti.
Saj sem čutila v tebi
klic daljnih in tujih sil —
in sem s tabo hodila
le še kot ptica brez kril.
Segla sem v tvojo dlan
kot brez srca —
Bil si mi le še neznan
utrip širokega sveta.
Nič več in nič manj —
samo utrip sveta.
V njem je bil konec belih sanj
in tihe vere srca.