Slovnica, odčarana čarovnica

Slovnica, odčarana čarovnica Berta Golob

Dovoljenje za objavo: [1]

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

SLOVNICA

NAJSLAVNEJŠA ČAROVNICA

Njena metla

je vzklična poved,

sestavljena iz sto besed.

Ogenj bruha

iz črk in povedi,

ko sedi na sredi

tvoje učne knjige

in grize fige iz pik in vprašajev,

Iz pridevnikov in klicajev.

Šolarji se je bojijo,

urnih nog pred njo bežijo.

Jaz pa ti povem urok,

da jo uženeš v kozji rog!

ČRKA IN GLAS

ALI KAJ ODPIHA VETER

ČRKA je zapisan GLAS

po vsem svetu in pri nas.

V črkah vsi pomeni spijo,

z glasom pa spregovorijo.

Glas je jasen in kriči,

črka tiha in molči.

Črke cele abecede

druga drugi so sosede.

Misel vase ulovijo.

za večno v sebi obdržijo.

Glas takoj odpiha veter.

»Saj ni res,« razlaga Peter,

»trak ujame ga magnetni

in prenese v daljni kraj

in od tam spet k nam nazaj!«

STAVEK IN POVED

ALI KAKŠEN RED

»Jaz sem stavek!« pravi stavek.

»Jaz poved!« kriči poved.

Kdo bo tu napravil red?

STAVEK je visoka hiša,

temelj njen pa je povedek.

A POVED je kakor polje,

kruh in slastni poobedek.

Stavek, to je strogi očka

in otroci stavčni členi;

mami, ta sto besedí

v poved lepo razporedi.

Prva zida,

druga orje

širno slovnično obzorje.

Skupaj z njima vsi živimo,

spimo, sanjamo, bedimo.

STAVČNI ČLENI

ALI NASTOP V ARENI

Štirje slavni STAVČNI ČLENI
še nastopajo v areni.

POVEDEK, ta je veleklovn,

k OSEBKU iz vode skače v čoln.

Plešeta in se vrtita,

rada brez skrbi živita.

Pa PRISLOVNA DOLOČILA

bi se kar naprej podila;

kraja, časa, načina, vzroka

tu in ono stran potoka,

ki se vije po areni;

brigajo ga stavčni členi!

PREDMET pa kot beli medved

se prestopa iz sklona v sklon

kakor kak dresiran slon.

Ste že kdaj bili v areni,

kjer norijo stavčni členi?

BESEDILO

ALI REKA BESED

Vsaka beseda je sporočilo,

ni pa beseda še BESEDILO.

Besedilo je besedni niz,

kadar kdo napiše spis.

Tudi če je kdaj brez glave,

če je drobne in majhne postave,

je besedilo reka besed,

bežnih misli trajna sled.

Besedilo je ogledalo,

naše podobe pravljično zrcalo.

PRAVOPISNA SLIKA

ALI PODPIS Z DESNO ROKO

Najlepša pravopisna slika

so VEJICA, KLICAJ in PIKA.

POMIŠLJAJ, DELJAJ, VEZAJ

so molčeči klepetaj.

In DVOPIČJE in PODPIČJE,

kakšno pikasto obličje!

OKLEPAJ: postrani skleda

in beseda iz nje gleda.

Kaj pa, misliš, je VPRAŠAJ?

Stric, ki ve, kako in kaj.

PIKE TRI, to pojasnjuje,

da se misel nadaljuje.

V pravopisu kup reči

lahko težave povzroči.

A zato ne bodi cmera,

kisel kakor mila jera.

Z desno roko se podpiši,

z levo pa napake zbriši.

Lepo pozdravlja te gospa

VELIKA ZAČETNICA.



PIKA

ALI NINA NANA

Pripoveduje,

premišljuje,

prisluškuje,

na koncu povedi sedi

kot zrno velika

pika.

Zakaj ne kriči,

zakaj ne sprašuje,

zakaj ne ukazuje,

zakaj kot klicaj se neba ne dotika

komaj za zrno velika

pika?

PIKA

se prijazno dobrika,

na koncu vseh povedi sedi

in nas uči,

da pripovedna poved je končana,

pika-nina, pika-nana.

VEJICA

ALI KDO NIMA HLAČ

VEJICA, nagajiva smejica,

pravimo, da je ločilo,

a je pravo motovilo.

Po povedih posejana,

kakor pravi škrat pretkana,

nam nagaja, kar le more.

In zaradi te pokore

šolarji na smrt so bledi

po četrtku in po sredi.

Vejica, nagajiva smejica,

pa se na vso moč zabava,

po povedih premetava.

Nima krila, nima hlač,

pravopisni postopač!

NAREKOVAJ

ALI KAJ JE KDO REKEL

Narekovaj oponašáj

s svojimi uhlji striže

in vabi: »Pridi bliže!«

Narekovaj objemáj

te v svojem naročju zaziblje.

Ni pa pri miru,

rad se pregiblje.

Do pike natančno vse ponovi,

kaj je kdo rekel in česar kdo ni.

NAREKOVAJ,

oponašaj,

objemaj,

čebljaj,

čenčaj,

blablaj.

SAMOSTALNIK

ALI MIZICA POGRNI SE

Jaz sem slavni SAMOSTALNIK,

miš, šivanka in likalnik,

mizica, ki se pogrne,

noč, ki v dan se preobrne,

veter, ki pometa ceste,

pek, ki peče slane preste.

Spol in sklon in še število

tole čudno motovilo

se je name prilepilo.

Včasih sem Potočnik, Sanja,

včasih Tine, včasih Vanja.

Tudi če sem mrzla Sava,

Triglav, Koper in Dobrava,

muca Maca, psiček Frko,

piši me z veliko črko!

PRIDEVNIK

ALI ČIGAV JE KATERI

PRIDEVNIK pridene

prave pomene.

Pozna svoj red

v vrsti besed.

Črn in bel,

zdrav in vesel.

Zanima ga po svoji meri:

kakšen, čigav, kateri?

Rad se na smeh drži,

na –ov, -ev, -in,

na –ski, -ški, -ji.

ZAIMEK

ALI RIMA NA PRIIMEK

ZAIMEK

se rima na priimek.

Osebo označuje,

svojino zaznamuje,

po marsičem sprašuje.

In pravo pot pokaže

in nikdar se ne zlaže

in včasih prav odločno,

četudi nedoločno

iz kaše se izmaže.

Jaz in on in ti in ona,

ta in tisti,

nikdar isti,

kakršen koli,

nekdo, nekakšen,

nos pa takšen,

da z njim vse prevoha,

ta in oni in tisti zaimek,

ki se rima na priimek.

ŠTEVNIK

ALI SEDEM PALČKOV

ŠTEVNIKI eden, dva in tri

so brezskrbno v svet odšli,

trikrat zemljo obkrožili,

v vseh jezikih sled pustili.

Eden dva, eden dva

sta korakala oba.

Tretji je imel preštete,

glavne smučarske polete.

Prvi-drugi, prvi-drugi,

trikrat sedem, petkrat tri,

zdaj kot tango, zdaj kot valček,

kot Sneguljčica in palček

so vrteli se okrog –

osem parov, šestnajst nog.

Dvoje oken, trojna vrata,

trinajst čevljev in copata,

sto in tisoč, pet milijonov

rdečih pisanih balonov.

Vse je rajalo in pelo

in se s ciframi vrtelo.

Še ni konca, še ni kraja

števniškega direndaja.

GLAGOL

ALI POSKAKOVANJE NA -TI IN -ČI

GLAGOL dela

in posluša,

govori, jedi okuša,

zdaj se smeje,

zdaj se cmeri,

rad potuje in popiva,

se jezi in prekucuje,

sladke sanje v barvah sanja,

slabo voljo si preganja.

Tri pozna različne čase.

V vsaki slovnici se pase.

Spremljajo ga tri osebe

na poroke in pogrebe.

Z njim so v rodu tri števila

od ednine do množine

preko muhaste dvojine.

Ko po svetu poskakuje,

se na -ti in -či končuje.

PREDLOG

ALI Z JUHO PO SRAJCI

PREDLOG je pred-log zato,

ker se pred besedo postavi

s sčepcem soli v pametni glavi.

Pleza na streho sveta

in se potaplja v globino morja,

otroke drži za roke,

brvi polaga čez potoke.

Iz kozarca vino pije,

po srajci se z juho polije.

Pod zemljo rije kot krt,

prek neba potegne oblakov prt.

Brez skrbi živi iz rok v usta

in slastno besede hrusta.

Od nog do glave

je vitke postave.

Čez vse sklone prede predložne mreže,

le s prvim se nikoli ne veže.

VEZNIK

ALI KOKODAJS

VEZNIK veže, povezuje

in se strogo obvezuje,

da povedal bo vse tisto,

kar gre skupaj in narazen,

v živo slovnično prikazen.

In, pa, ter, potem, nato

povezujejo samo,

kar po vrsti si sledi.

A, pa, vendar, ampak, če

zvežejo kar mimo gre,

mimo dnevnega načrta,

mimo hišice sred vrta.

Ko postane kurja spaka,

kadar v spisih kokodaka.

Da se muhasto smeji

in se vejice drži.

Ker in saj sta kakor brata,

komajda se kdaj zlasata.

Veznikov je cela vrsta,

vežejo vse tja do Trsta.

MEDMET

ALI TEPEŽ S TOLOVAJEM

MEDMET je oh in ah in aj

in to, kar pravi papagaj.

In to, kar reče kukavica

in vsaka druga živa ptica.

Medmet glasno zašušti,

če se v listje zavali.

To je med met, vmes zagnan,

na to in pa na ono stran.

Spretno skače skozi obroče,

včasih vzklika, včasih joče.

Z vejico in pa s klicajem

se tepe z vsakim tolovajem.



SPOL

ALI OD VEKOMAJ DVA

V slovnici vsevedni

SPOL je MOŠKI, ŽENSKI, SREDNJI.

Srednji spol, mar to ni šala?

Kje ga znanost je pobrala?

V naravi ga že ni dobila,

v besedah le ga je odkrila.

Nebo in sonce, odkar živita,

zato kot srednji spol žarita.

Drugače pa sta spola dva,

od vekomaj tako velja.

SKLON

ALI KDO IN KAJ

SKLON se sklanja in pregiba,

zato pa je s k l o n.

Besedam spreminja zven

in jim daje nov pomen.

Krava, krave, kravi, kravo,

ampak ne le za zabavo;

za zeleno sončno travo

in za kravje mleko pravo.

Skloni pa niso le štirje,

sklonov je v naši deželi šest!

Če jih prideš pojest,

to bo modra tvoja glava,

to bo tvoja pamet zdrava!

ŠTEVILO

ALI EDEN JE VEČ KOT NOBEDEN

Eden je eden,

a več kot nobeden.

Dva sta par,

drug drugemu dar.

Od tri v neskončnost dalje

množinske so razdalje.

Tako so se zmenila

SLOVNIČNA ŠTEVILA:

EDNINA, DVOJINA, MNOŽINA.

ČAS

ALI KAPLJANJE V VEČNOST

ČAS je to, kar ura meri,

kar se nikdar ne ustavi.

Urno hodi, tiho teče

s krono iz zlata na glavi.

Rana ura – zlata ura

star pregovor pravi.

Je PRETEKLIK vse povedal,

bo PRIHODNJIK v svet pogledal.

Zdaj pa se SEDANJIK smeje,

večnosti trenutke šteje.



Tako je lahko vsak spoznal,

da SLOVNICA sploh ni bavbav,

da slovnica sploh ni puščoba

ne kaka slinasta tečnoba.

To je prav vesela teta,

ki srbi jo leva peta.

In se z desno zavrti,

njen plesalec pa si ti.