Slovesnost v jami pod Malim gradam pri Planini

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovesnost v jami pod Malim gradam pri Planini
Peter Hitzinger
Podpisano s psevdonimom Podlipski.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 37 (11.9.1850), 38 (18.9.1850)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Neka srečna naméra me 2. t. m. v Planino pripelja. Ko se po nekterih gospodih tamkej ogledujem, je bil le odgovor: „Ni nikogar! V jami pod Malim gradam bo slovesnost; pervikrat bo razsvetljena! Pred ta dan namreč se je bila misel zbudila, kaj slovesniga napraviti, in velikost in lepoto jame enkrat veči množici pokazati, kolikor jo je ložje doiti. Gosp. Dr. Schmidl namreč, ki je nalaž iz Dunaja prišel to jamo preiskovat, in g. Rudolf, ki mu je iz Idrije na pomoč prihitel, sta sicer že 2400 sežnjev dalječ naravnost od vhoda jame proti Postojni pod zemljo prišla, vonder to se je zamoglo le z veliko težavo in trudam zgoditi. Od začetka jame pa, kjer Unec izteka, se vonder da brez posebne teže kako četert ure dalječ priti do perviga jezera. Ta pot je bila tedaj z neutrudenim ponočnim delam kar mogoče poravnana, deržaji napravljeni, bervi varne podstavljene. Gospoda Dr. Schmidl in Rudolf sta delo vodila; gospodje: srenjski župan Vilher, Obreza in Perenič so z delavci, svečavo in deskami (žagancami) pripomogli, to slovesnost izpeljati. Tudi bengaljski oginj je bil pripravljen, to je, neka kemiška zmes iz solitra, žvepla, železa in druzih tacih rečí, ktera prižgana da močno, belo, dnevu podobno svetlobo.

Množica kakih šestdeset oseb, gospodov in gospá, vradnikov in teržanov, je bila zbrana, ki me je ptujca tudi prijazno med se sprejela, ko začneta čolnica ob petih popoldne od kraja odrivati, de sta sčasama vse obiskovavce jame do vhoda prepeljala. Kako zavzel se je, in ostermel pa je vsakteri, v jamo stopivši! Bilo je, kakor de bi se znašel v prostorih velike cerkve, ktero je mogočna roka stvarnikova sozidala in obokala. Resni in čudni občutik je še množil mrak, v kteriga se je svetloba dneva če dalje bolj prehajala. Širjava jame je v začetku precej velika, kakih 8 ali 10, višava pa je kakih 15 sežnjev; ob kraji so stene zlo ravne, obok po dolgim izpeljan, na pervim ovinku pa se bolj vzdigne, de je podolgasti kuplji podobin, in sèmtertjè je viditi podob iz kapaniga kamna. Ko so bile zdaj nesoštete luči ob deržajih, po stenah na kolih in posameznih skalah prižgane, in je iz daljave v jami bengaljski oginj posijal, in se je pogled dalje v popred temno jamo odperl, je vse zavzeto zaostalo, preden se je začelo dalje stopati. Posebno lepo so se kazale sveče, v križ nastavljene na pervim griču, ki se Kalvarija kliče. Od začetka je prostorno hoditi po levi strani jame, in globoka voda teče na desni; potem pelja berv čez vodo na uno stran, in kmalo, per kalvarskim griču se svet ob desni strani vzdigne, in tukej je kot z mostovža ali altane čudovito nazaj prot vratam jame gledati. Zdaj so se oglasili pervi: Živi! Dr. Schmidlnu, ki je bil pervi vzrok slovesnosti. Silni prostori so tukej že bolj temni, in obilno svečave jih ni moglo zadosti razjasniti, dokler jim ni bengaljski oginj pristopil.

Od Kalvarije naprej je bila pot bolj težavna, tù in tam sterma; po razvaljenim kamnji je bilo lesti, po polzkih in mokrih tleh varno štopati, po robovih se loviti, če ni kdo hotel na eni strani v globočino zderkniti, na drugi v globoke luknje, polne vode se vmočiti. Vender vse je veselo in serčno naprej stopalo, luči ob stenah in v rokah so pot kazale, in bengaljski oginj je razprosterte temine od časa do časa razgrinjal. Takó je veči del množice zaporedama noter do jezera prišel, brez de bi se bilo komu kake posebne nesreče pripetilo. Tukaj nad jezeram stati je groza vsaciga obhajala; luč svečave je bila preslaba, v breznu doli vodó pokazati, in v višavi gori čudne oboke razkriti; višava jame je na tem mestu 40 sežnjev, od vode do verh oboka. Kar je spet bengaljski oginj posvetil; pa preden je bilo moč, okó na vse strani oberniti, in čuda stvarnikove nekoliko spoznati, je tista svetloba minula. Zdaj je pot spet vse naglo nazaj peljala, in preden se je iz jame stopilo, so zaostali pesmoljubi slovensko petje znotrej začeli, ki se je po nezmernih prostorih čudno razlegalo. Ko je vse zopet čez vodo pod milo nebo prišlo, je gostoljubni župan g. Vilher nekoliko utrudenim obiskovavcam jame okrepčanja pripravil, dobriga vina in vola. In zdaj je mnogokrat zadonelo: Živijo gospod Dr. Schmidl, g. Rudolf, g. Urbas, ki se je bil l. 1849 pervi dalje v jamo iti podstopil, in verli Planinčanje. Prijazni pogovori, veselo petje domačih pesem, in druge kratkočasnosti, ker je g. Dr. Schmidl vse znal oživiti, so komej prihod noči čutiti dale. In zdaj je še enkrat bengaljski oginj posvetil, in podobo jame od zunaj pokazal; drugi pa je znotrej jame posijal, kjer je bilo ravno tako viditi, kakor zjutrajno zarijo, kteri višje stoječi oblaki le kako lino puste. Ko smo zopet v Planino prišli, s svečavo obilno kot v procesíi, je bil pred ločitvo zadonel še glas: Živi Dr. Schmidl! naj živijo Planinčanje!

O sklepu te slovesnosti naj bo to opomnjeno, de preiskovanje jame, ki se zdaj godí, gotovo ne bo brez dobička, ne samo za učeni svét, ampak tudi za kmetijstvo v Planinski dolíni. Vse se sicer ne da naprej prerajtati; vender med drugim že to zna v velik prid biti, de se bo bolj na tanko čas prihoda velike vode iz jame vedil, kadar kako deževje naprej na Pivki razsaja, in se bo tedaj v času kaj s poti spraviti znalo. Tako je bilo ravno 30. p. mesca, ko je bila na Pívki velika naliv, v Planini pa ne sile, in se je Unec nagloma narasel, drugi iztoki vode pa se niso nič ali ne veliko spremenili. Iztrebljenje jam, ki vodo v Planinski dolíni požirajo, se je ta pot že koristno pokazalo; zakaj lahko so že zdaj vodo v se vzele, ktera bi bila drugač gotovo po ravni nastopila, in snožeti podškodovala.

Podlipski.