Slovesna blagoslovitev jubilejne kapele sv. Cirila in Metoda pod Ojstrico
| Slovesna blagoslovitev jubilejne kapele sv. Cirila in Metoda pod Ojstrico |
| |||||||||||
Prelepa slavnost se je vršila dne 5. septembra t. 1. pod ponosito Ojstrico na Molički planini, kjer stoji Kocbekova koča „Slov. plan. društva". Par korakov od tega prijaznega gorskega zavetišča se vzdiguje silna pečina prav nad divnim Kobanovim kotom, in na ti silni pečini je letos zgradila vrla „Savinska podružnica" krasno kapelo v spomin šestdesetletniee papeža Leva XIII. in petdesetletnice cesarja Franca Jožefa I, a posvetila jo je našima blagovestnikoma sv. Cirilu in Metodu.
Kapela je 4 m dolga, 8 m široka, znotraj visoka do strehe 3 m, do slemena pa 5 m. Zid je debel 0"6 m, po notranji strani ometan s cementom, po vnanji pa obit s skodlami. Tlak je iz cementa. Oltar je 2,5 m dolg, 0,7 m širok in 1 m visok. Pred oltarjem je zložna stopnica. Nad oltarjem so tri dolbine; v srednji stoji kip Matere Božje, v levi kip sv. Cirila in v desni kip sv. Metoda. Vrhu oltarja je okroglo okno z barvanimi šipami. Nad pročeljem vrhu strehe visi v železnem jarmu zvon, ki je 26 kg težek. Vrata so dvojna, zunanja (lesena) in notranja, ki so do polovice steklena in se sama zapirajo; visoka so 2,2 m in široka 1,5 m. Vsa stavba je izdelana zelo lično in okusno; jako jo povzdiguje visoki gotiški svod. Nje stavitelju, g. Kocbeku, dela imenitna zgradba čast, in hvalo mu je dolžan vsak Slovenec, da je s tolikim okusom poleg razmeroma malih stroškov postavil ta sveti spomenik slovenske vernosti in vdanosti.
V dolbinah stoječe kipe je lepo in res umetno izdelal kipar Bovšek v Ljubljani iz mehkega kamena, jih oživopisal in po robovih pozlatil. Mramorne spominske plošče in napise na njih je naredil kaj okusno V. Camernik v Ljubljani, želežnic jarem za zvonilo pa A. Belec v Št. Vidu nad Ljubljano. Vse tri mojstre hvali delo. Vso čast pa tudi Lučanorn, ki so opravili zidanje tako trdno in lično.
Blagoslovitev te kapele se je kar najslovesneje vršila dne 5. t. m. Prejšnji večer že jo je naznanjal velikanski kres, ki je gorel na Velikem vrhu, in so jo razglašali gromoviti streli. Prišlo je udeležnikov — turistov in romarjev — nad 250. Med drugimi so se udeležili imenitne slavnosti župnik Jakob Aljaž izpod Triglava, prof. dr. Frischauf, prof. Borštner z gospico hčerko Pavlo, dr. Herle iz Solčave, gospod Malfer iz Aura na Tirolskem z gospo soprogo, g. Marko Lipold iz Mozirja z gospo soprogo, g. Budna z Ljubnega z gospo soprogo. Največ je bilo seveda zavednih domačinov iz Luč in sosednjih krajev. Častno so bili zastopani tudi učitelji in dijaki. Veselilo nas je videti obilo zalih deklic in čvrstih, pogumnih dečkov.
Vsa ta zbrana množica se je pobožno udeležila blagoslovitve. Nad 40 ljudi je bilo v kapeli, drugi pa so se razvrstili pred njo in okoli nje. Kapelo je blagoslovil g. župnik Fr. Lekše iz Luč, potem pa maševal z asistenco g. Zorka, kaplana na Pečici., in bogoslovca g. Dobrovca. Po ti prvi daritvi je stopil pred vrata g. župnik Dekorti z Ljubnega in imel ta-le slovesni govor, ki ga je vse zvesto poslušalo: »Povzdigujte Gospoda našega Boga ter molite na Njegovi sveti gori: ker je svet Gospod naš Bog". Ps. 98. 9.
»Predragi mi v Gospodu! Častiti poslušalci! Lepe slovesnosti so se obhajale in se še obhajajo v spomin dvojnega imenitnega jubileja. Dne 31. decembra 1897. l. je preteklo 60 let, odkar je bil sv. oče Lev XIII. v mašnika posvečen, in dne 2. decembra t. l. poteče 50 let, odkar vlada Avstrijo naš presvetli cesar Franc Jožef I. Oba jubileja sta za nas avstrijske katoličane vzvišena; zato so vsi avstrijski narodi tekmovali, da pokažejo na zunanje in očitno svojo ljubezen in svojo vdanost nasproti tema dvema, nam vzvišenima osebama. Tudi naš slovenski narod ni zaostal. Lepa Savinska dolina ni zaostala za drugimi pokrajinami. Tudi ona je očitno pokazala, da biva tod veren slovenski rod, vdan sv. očetu in vdan svojemu presvetlemu vladarju. A krono tem slavnostim je postavila „Savinska podružnica" Slov. plan. društva, katera je z mnogim trudom in z veliko požrtvovalnostjo postavila tukaj pod visoko Ojstrico trajen spomenik tega dvojnega jubileja, trajen spomenik slovenske vernosti in vdanosti do sv. očeta in do presvetlega cesarja.
Pogled na gorske velikane, ki nas obdajajo, pogled na milo kapelico, katera čutila naj vse to v nas budi? Marsikdo pravi: „Kaj bi hodil po visokih gorah, to nima nobenega pomena! Kdor nima zmožnosti za to, je res, naj opusti. Kdor pa ima zmožnosti, naj gre na naše gorske velikane, pa naj tukaj odpre oči in srce, pa mu ti velikani ne bodo mrtve peči, ampak glasni pridigarji. Na gorah se ti duša oprosti vsakdanjih spon, pa se dvigne v višave, in gorski velikani ti glasno pričajo o vsemogočnem Stvarniku!
Ko gledaš z vrh gora velikanske snežnike, globoke prepade, rodne planjave, vasi, trge in mesta, ali te ne spominja vse to na vsemogočnega, neskončno modrega Stvarnika! Na samotnem kraju gore Hareb se je Bog Mojzesu prikazal, ko mu je izročil nalogo, da izpelje izraelsko ljudstvo iz sužnosti. O našem Zveličarju beremo mnogokrat, da se je umaknil na goro in je tam molil. Na gori Taboru se je pokazal svojim ljubljencem, Petru, Janezu in Jakobu, v svojem nebeškem veličastvu, in sv. Peter je rekel; »Dobro nam je tukaj biti — naredimo tri šatore, Tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega." In goro Kal varijo si je naš Zveličar izvolil, da je tam opravil krvavo spravno daritev za ves človeški rod. Po pravici torej že prorok Izaja pozi vije gore k hvali božji: „Ukajte, pokrajine zemlje, razlegajte se v hvali, gore" ... In "Hvalite Gospoda... hribi in vsi griči. Zakaj on je rekel, in bile so storjene, On je ukazal, in bile so stvarjene". O popotnik, ki prideš vrh gora, odpri svoje oči in svoje srce, pa boš hvaležno klical s psalmistom Davidom: „Hvalite Gospoda vsi narodi! hvalite Ga vsa ljudstva".
Pogled na kapelico, česa nas spominja? Napis nam pove. Spominja nas šestdesetletnice mašništva sivega starčka, slavno vladajočega sv. očeta Leva XIII. Mi vsi smo otroci enega očeta v nebesih; mi vsi smo otroci ene matere sv. katoliške cerkve. Katera pa je vez, ki veže razne narode z materjo sv. katoliško cerkvijo? To je mogočna vez ljubezni, katero nam je Jezus priporočil in naročil: „Novo zapoved vam dam: da se ljubite med seboj: kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj. V tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste ljubezen imeli med seboj". Ali ni potem naravno, da nas ta ljubezen veže tudi z ono osebo, kateri je naš Zveličar izročil na zemlji to, kar mu je najdražje, sv. katoliško cerkev! Ali ni naravno, da nas verne Slovence veže ta vez ljubezni s sv. očetom Levom XIII., ki je tolikokrat pokazal, da očetovsko ljubi vse narode, da očetovsko ljubi tudi Slovane! Zato se hočemo danes pri najsvetejši daritvi spominjati sv. očeta. Hočemo se Bogu zahvaliti, da nam je čudovito ohranil modrega vladarja katoliške cerkve toliko let, in ga prositi, naj nam ohrani sv. očeta še do skrajnje meje človeške dobe, naj mu na priprošnjo sv. Cirila in Metoda izpolni srčno željo, da bodemo Slovani bratje ne samo po krvi, ampak tudi po veri!
Napis v kapelici nas pa spominja še enega veselega dogodka in bo spominjal vse, ki kedaj sem pridejo. Spominja nas petdesetletnice vladanja našega presvetlega cesarja Franca Jožefa. 50 let biti gospodar, je že veliko, in redko kdo doživi to. 50 let pa nositi slavno krono Habsburžanov, 50 let vladati Avstrijo, ki obstoji iz tako različnih narodov, 50 let biti oče vsem tem raznim narodom, 50 let držati žezlo vladarsko, ko so se nad ljubljeno nam očetnjavo zbirali tolikokrat črni, pogubonosni oblaki: to je delo previdnosti božje, to je posebna milost božja! O, koliko mučnih skrbi, koliko bridkih ur je imel naš presvetli vladar v teku petdesetih let svojega vladanja! Pa na eno smemo biti ponosni! Ob vsaki nevihti, ki je pretila naši Avstriji, so bili Slovenci zvesti svojemu vladarju! Slovenski sinovi so mu branili dedno krono, slovenski sinovi so branili Avstrijo! In to neomahljivo zvestobo so pokazali tudi letos o proslavljanju petdesetletnice cesarjevega vladanja, in to po pravici; zakaj v svesti si smo, da v največji sili najdemo na Dunaju, v cesarski palači očetovsko srce, ljubeče vse narode. Zato se bomo danes pri sv. maši spominjali tudi našega presvetlega cesarja in bomo kralja nebes in zemlje prosili: „Bog ohrani, Bog obvaruj nam cesarja, Avstrijo!"
Vi pa, preblažena devica Marija, sv. Ciril in Metod, katerim v čast je ta kapelica posvečena, izprosite obilo blagoslova božjega vsem, ki so že, ali še bodo kaj darovali za to kapelico! Čuvajte nad vsemi, ki bodo tod hodili! Čuvajte naše ljudstvo, da si ohrani dva draga mu bisera, vero in narodnost! Čuvajte nad osivelim vladarjem sv. katoliške cerkve Levom XIII! Čuvajte nam drago življenje našega presvetlega cesarja Franca Jožefa!"
Po govoru je g. župnik Dekorti sam maševal. Potem je bilo darovanje, in naposled je maševal še g. kaplan Zorko.
Kapela je bila okusno ozaljšana s cvetjem in zelenjem, nad njo pa so plapolale cesarska zastava in slovenski trobojnici.
Po svetih opravilih, ki so jih poveličevali savinski pevci z ubranim petjem in strelci z gromovitimi streli, so se turisti in romarji še nekoliko časa pomudili, nekateri v prijazni Kocbekovi koči, nekateri pa zunaj nje na planem in pod gostoljubno zijalko, kjer so točili vino in pivo. Tačas je nastopil g. župnik Aljaž izpod Triglava ter tako-le izpregovoril zunaj pred kočo:
„Dva bisera imamo Slovenci: Triglavsko pogorje in Kamniške ali Savinske planine. Dve kapeli imamo slovenski turisti: triglavsko kapelo na Kredarici in kapelo sv. Cirila in Metoda pod Ojstrico. Dve reči, pravi Slomšek, sta nam dragi kot očesi: sv. vera in beseda materina. Dve stavbi je tudi sezidal na teh krasnih planinah g. Kocbek: lepo slovensko kočo in še lepšo kapelo. Dva stanova posebno skrbita za vzgojo našega naroda: učiteljski in duhovski stan, oba sta danes tukaj častno zastopana. Predsednik, vrli nadučitelj Kocbek, vzor pravega vzgojitelja, evet naše turistike, dika slovenskega naroda, on naj živi!"
Iskrenim besedam in iskreni pohvali je zbrana množica takisto iskreno pritrdila in navdušeno zaklicala: živio! dičnemu Kocbeku.
G. prof. dr. Frischauf je nazdravil presvetlemu knezu in škofu dru. Jegliču kot posestniku sveta, na katerem stoji kapela. Lepa zdravica je izvala burne slavaklice. Kot zastopnik osrednjega odbora je g. A. Mikuš pozdravil slavno podružnico in zahvalil nje vrlega načelnika za izvrstno delovanje. G. prof. Borštner se je spomnil nežnega spola ter napil vsem navzočnim častitim turistinjam in romaricam. G. Dobrove je govoril v imenu koroških Slovencev. Dejal je: „Ob bližnji gori Rinki se združujejo tri dežele: Štajerska, Koroška in Kranjska, in tukaj smo danes zbrani tudi zastopniki vseh teh treh dežel, predstavljajoč združeno Slovenijo. Vzvišeno idejo, katero zastopamo tukaj vrh planin, naj neso v njih izvirajoče vodice: Savina, Bela in Bistrica na vse strani." Krasni govor je vsa množica navdušeno odobravala. Načelnik „Sav. podružnice", g. Kocbek, je potem zahvalil g. župnika Lekšeta za blagoslovitev kapele, g. župnika Dekortija za prelepi govor in druge gg. duhovnike za pomoč, pevce za petje, prof. Frischaufa in župnika Aljaža kot častna člana za udeležbo, takisto zastopnika osredujega odbora ter sploh vse udeležnike in dobrotnike, zlasti gospo in gospoda Malferja s Tirolskega za lepa darila. Naposled je izpregovoril g. župnik Lekše ter zahvalil svoje župljane za obilno udeležbo in za delo pri zgradbi kapelice.
Pozdravi so došli naslednji: Rajhenburg. Ne moreni se osebno udeležiti blagoslovljenja jubilejne kapelice, ker imam važen opravek pri nekem uradu. Prav srčno pozdravljam vse p. n. udeležnike, želeč, da bi sv. apostola Ciril in Metod ščitila vse turiste, ki prihajajo v prekrasno Savinske planine! S srčnim planinskim pozdravom vdani
Fr. Orožen, načelnik „Slov. plan. društva".
Radovljica. Vrli savinski posestrimi iskreno čestita Radovljiška podružnica.
Ljubljana. Slava in krepek planinski pozdrav načelniku in vsem udeležencem otvoritve planinske kapelice. Piparji.
Gornji grad. S tužnim srcem obžalujeta zadržana člana markacijskega odseka „Savinske podružnice" svojo odsotnost ter pozdravljata iskreno vse prve romarje pod Ojstrico.
Jak Božič, načelnik
Rudolf Ilovšek, nadzornik