Slovenski svetec in učitelj

Slovenski svetec in učitelj: Historičen roman Josip Jurčič

Spisano:	iz Josip Jurčič, Zbrano delo 8, pretipkala Tadeja Rozman
Viri:	Josip Jurčič, Zbrano delo 8. (Ljubljana, 1957).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvo poglavje

Kakor drugi narodje, tako so tudi naši slovenski otci, ko so se po tej domovini naselili, najrajši ob vodah selišča narejali si.

Zadruge, ki so se naselile ob vodi, katera teče danes od Vrhnike skozi Ljubljano in se pri Zalogu v Savo izliva, imenovale so to vodo Ljubijo, kakor so slovenski bratje na severu drugo vodo podobno imenovalo Labo in Srbi svojo Lab, kar pomenja oboje samó vodo, ki »lije«. Ljubija se tej pritočni reki še dandanes reče v narodu, a zdaj le še pri izviru na Vrhniki, drugod doli je dobila daljše ime po mestu, katero se je na tej reki naselilo, po Ljubljani.

Kakor se namreč slovanski prebivalci ob Savi imenujejo Posavljani, prebivalci ob morju Primorjani, prav tako so se zvali slovenski naši pradedje, ki so se ob Ljubiji naselili, Ljubijanje ali Ljubljanje ter s časom, ko je njih naselba poveličala se in ogradila, dobilo je mesto ime prebivalcev, naša staroslovenska Ljubljana.

Tedaj mesto je ime dobilo od prebivalcev, prebivalci od reke. Kasnejši rod, že tudi bolj tujim, neslovenskim vplivom pristopen, pozabil je te početke in obrnil misel baš narobe: sodil je, da je mesto dalo reki ime, in zato je staro častno Ljubijo prekrstil počasi v Ljubljánico, pustivši ji samo še na izviru kot in pravico prvotnega imena do današnjega dneva, preko tisoč let.

Bilo je jesenskega dne leta 871, ko je na vse rano jutro plavalo od Verda po Ljubiji in čez močvirje dol mnogo majhnih čolnov, izdolbenih iz enega samega debla in prostornih za malo ljudi; takšne čolne so po pričanju starega kronista stari Sloveni posebno dobro znali delati in v njih so morali leta 626 ljutim svojim gospodarjem in krvnikom Obrom celo vojsko voziti po Dunavu do Carigrada. Taki čolniči so izginjevali na Ljubiji v megli pred mladeničem, ki je tudi ob vodi pri svojem čolnu stal, a še čakal nekoga.

»Strahomer, vôzi! Glej, nas je silil in prigovarjal, naj idemo poslušat božjega moža, on sam pa okleva zdaj in menda čaka na žensko besedo! Oj, oj, Strahomer!« Tako kliče eden poslednjih povodnih potnikov mladeniču iz pol megle in pol jutranje teme.

Mladi mož se še enkrat ozre po stezi, ki je od vode vodila v selo, potem pa čolnič odveže in skoči vanj, da se močno zamaje in voda zapljuska.

»Še bolje, da je ni z menoj,« mrmra Strahomer in z veslom odrine lahko plav in z nekaj krepkimi veslaji ga je voda nosila v sredi za odišlimi tovariši.

V tem hipu se zadaj na suhem za njim zasliši močan ženski klic:

»Straho, Strahomer, čakaj!«

Ozrši se, vidi mladenič znano si lepo deklico, zavije z enim sunko čolnič zopet proti bregu, a ga potem prepusti vodi ter, mirno veslo v roki držeč, reče sopihajoči mladi deklici, ki ga je klicala prej:

»Doma ostani rajša, Grimislava!«

»A nečem,« kliče ona in videti je bilo, kako se ji lepe oči od nejevolje svetijo, ko ga pričakuje na bregu.

»Nikoli nisi silila z menoj, smejala si se, ko sem ti lepe in svete besede pripovedoval, katere sem doli pri Ljubljanah v Gradišču slišal, zakaj hočeš danes iti, ko bi jaz rajši sam bil? Mi ne gremo po veselju, ni ne na plesišče, ni ne na obede, nego božjega moža poslušat in Kristov nauk, a tu je treba resnega duha, vere in pokore, a ne tvoje šale, lahke glave in nevere obrske.«

»Ako hitro ne zavoziš sem do suhega, da vstopim k tebi, vržem se v vodo in plavam za teboj, dokler te ne doidem ali pa utonem,« reče deklica nestrpljivo in, ne čakaje odgovora, privzdigne prosto belo platneno obleko do kolen in obuta naredi nekoliko korakov v plitvo obbrežno vodo, tako da se čez členke v blato udere.

»Stoj!« vpije Strahomer in naglo veslo obrne proti bregu, vedóč, da je njegova deklica svojeglavna in srčna zadosti, da v istini skoči v vodo in v obleki in opankah plava za njim, če on ne pride pónjo.

Deklica zleze v čoln, sede nasproti njega, čoln zavije zopet na sredo vode.

»Ti si hotel brez mene iti, dasi sem ti povedala, da želim in hočem s teboj,« reče ona jezno.

On ji ne odgovori ničesar, temveč le krepkeje veslá in tako sta se moče pomikala po vodi proti Ljubljanam.

To pa ni bilo deklici pogodu, da bi molčala in mirna bila. Svoje umetno pisano pletene in s svinjsko kožo opodplatene mokre in blatne čeveljčke sezuvši, privzdigne dolgo obleko in dene golo nogo preko nizkega čolniča v hladno vodo ter se pripogiba, da bi se omila blata, katero se je je bilo prej na obrežju prijelo, ko je hotela za Strahomerom plavati.

»Glej, da mi še v vodo padeš in še mene preobrneš,« reče Strahomer, ko se dekle prebrezskrbno v vodo nagiba, z oprano belo nogo po vodi pljuska tako krepkó, da se legák čolnič guga in skoro ravnovesje izgublja.

»Vem nekoga, ki bi mu bilo ljubo, ko bi pala, zato pa nečem.«

»Ko bi mu bilo ljubo, ne bi te opominjal,« odgovori mladi mož.

Nastane zopet molk med njima, tako da obadva lahko čitateljem natančneje predstavimo.

Strahomer je bil šestindvajset let star. Vendar je bil starešina v svoji zadrugi, ki se je čez vso veliko vas raztezala. Vodstvo zadruge Strahomeričev je imel namreč že ded in praded njegov, zatorej ga je rodbina volila tudi po smrti njegovega otca za glavo rodbinske občine ali zadruge. Da pa je Strahomer tako mlad največje dostojanstvo imel, katero je mogla preprosta rodbinska ustava staroslovenskih dedov oddajati, ni bil kriv le odlikovani otec in ded njegov, temveč mladi Strahomer je že sam odlikoval se med vsemi, tudi starejšimi zadružniki s posebno, za njegova leta izredno resnobo, modrostjo v razgovorih in bistoumnostjo v dobrih svetovanjih, kateri so se i starci molče klanjali.

Poleg te duševne prevažnosti je bil Strahomer tudi izredne lepe telesne postave. Skoro nekoliko deviški obraz je obraščala rumena, mehka, mlada brada; živo, veliko oko pod visokim vedrim čelom in belo, polno, zdravo lice z nepopisnim izrazom duševne razumnosti ter mehkega srca morali so tega moža prikupiti na prvi vid vsakemu dobremu človeku. Vzrasti je bil srednje, ne baš močan, a zdrav in čil.

Njemu nasproti sedeča in hudujoča se deklica je bila tudi vzor ženske lepote, vendar v mnogem različne lepote. Grimislava je bila kakih devetnajst stara, močna in v svoji ženski haljini, prepasani čez sredo z rdečim, s srebrom okovanim jermenom od jelenove kože, na videz skoro večja od njega.

Vendar ji te lastnosti niso kratile lepote, delale so jo temveč še zanimivejšo. Ona je bila izredna prikazen. Njene bele močne lakti so bile lepo okrožene; v njenem sicer širokem, a vendar vseskozi pravilnem obrazu je bila vlita neka gladkostin okroglost, ki pogledu prijetno ugaja; široko belo, a ne visoko čelo se je na sencih mehko previjalo; črni gosti lasje, v nepopisni lepoti od nature okrožljani v valove, padali so težko na tilnik in ljubo ustvarjeni, dasi močni vrat - tako da je moral reči vsakdo, tudi ako mu njena visokost in močnost nista zdeli se vzorno ženski: to je krasna mladica, ženska, kralja vredna.

Nekaj časa je Grimislava svojega veslača ostro po strani pogledovala in se jezno kazala. Ko pa vidi, da se on za to premalo zmeni, vstane v čolniču, gleda ga nekaj časa in se mu nazadnje glasno in veselo nasmeje:

»Pojdi, Straše, pojdi ti sèm sest, jaz bi rada veslala.«

»Ná,« odgovori on, potegne veslo v čoln in oba premenjata prostor in, srečavši se v sredi čolna, se odklonita drug od drugega, da ne bi ozki čoln omahnil.

Z veščo roko vsaki ona veslo v vodo. Pri veslanju in pregibanju se je še posebno videla mladostna vitkost in živa krepkost njenega telesa. Vsak bi se bil čudil njeni urnosti in gibčnosti, a Strahomer je razmišljen zrl po vodi Ljubiji, ki je vedno širša in širša postajala, čim bolj sta se bližala ljubljanskim naseljencem.

Tačas je bilo vse zdanje ljubljansko močvirje bolj pod vodo, jezeru podobno. Sava je imela drug tek in ne zdanjih, v teku stoletij narejenih predorov. Torej je plaval čoln kmalu kakor po jezeru, zlasti ker je bilo prej dežvno vreme, na koncu katerega se je videlo ljubljansko mesto.

Grimislava čez nekaj časa neha veslati, sede, obriše si pot s čela in reče:

»No, zdaj mi moraš povedati, zakaj me nisi rad s seboj vzel, ti ...«

»Veslaj ali meni daj! Ne utegneva tu stati. Umakni se meni,« reče on.

»Nič! Dokler ne poveš takoj, zakaj me nisi klical niti ne čakal, ne dam ti vesla, rajša ga v vodo spustim, potlej pa z roko veslaj kakor racman.«

Mladenič potrpljivo zopet sede, videlo se mu je, da hoče premagovati nevoljo, in mirno odgovori:

»Jaz sem ti že doma rekel in prej zopet, da se vozim poslušat propovedanje božje besede, svete resnice, vere Kristusove. Sveti mož, ki ljudi uči, govoril je in povedal, da je pisano, naj se ne meče svinjam, kar je bistro in svetlo. Tako tudi tebi ni treba, da nesvete šele delaš, kar čuješ lepega o kristjanih. Še to, kar ti govorim o svojem gospodu in bogu, poročaš ti svoji materi in ona, poganka, ne umeje tega in greh dela, zaslepljena, ko kolne pravega boga in še mene ter odvrača tudi tebe od Kristove vere,« govori mladenič ognjen.

»A ti znaš, da je meni malo do tega, ali hvali moja mati bogove nekdanjih svojih obrskih kakanov, jugurov in tudunov ali pa vašega Peruna, ki ga odstavljate. Kar veruješ ti, to jaz, čuješ, Straše moj? Če moliš ti Peruna, jaz tudi. Zdaj, ko si ti kristjan, hočem jaz tudi biti kristjanka in hočem poskusiti, če želiš, enkrat ves dan tisto vaše znamenje križevo na čelo in na prsi s palcem pisati,« reče deklica in prikupljivo pogleda resno se držečega mladega moža ter pristavi: »Nisi li rekel, da te moram tako rada imeti, da vse storim, kar želiš, kadar me za ženo vzameš?«

»Rekel!« odgovori on. »Ali tačas nisem še tako vedel, kot vem zdaj. Zdaj vem, da samo boga moraš bolj ljubiti nego katerega koli človeka. O znamenju sv. križa ne smeš tako neumno besediti, kakor si ravno. Ti moraš Kristovo vero hvaležno sprejeti ne zaradi mene, temveč zaradi tega, ker je k večnemu izveličanju tvoje duše potrebna. Naša vera uči, da se mora dobro ljubiti zato, ker je dobro, a ne, ker nam je koristno ali ugodno.«

»Kaj? Jaz naj koga bolj ljubim nego tebe? Nečem. In kaj nama mar zdaj duša, dokler sva mlada, ti in jaz, duša je potlej, kadar pride Morana in nas položi pod zemljo. Beži, Straše. Jaz le tebe ljubim pa svojo mater in tvojo, in druge ljudi majhno, ki mene radi imajo.«

»A boga moraš bolj ljubiti, ker on je tudi tebe in vse ljudi tako ljubil, da je svojega edinega sina na svet poslal, da te je rešil ...«

»Mene že ne,« zasmeje se lahkomiselna poganka in zopet krepko zavesla.

»Poslušaj ...,« zavrne jo Strahomer in se nevoljen zardí.

»Poglej, poglej! Dvije gosí,« kaže ona veselo. Prepodil je bil čoln roj divjih gosi, ki so se z vode vzdignile in s šumom fofotaje po vzduhu zletele preko barja ter v daljini zopet sele na vodo.

»Zakaj nisem loka in tulca s seboj vzela, lahko bi bila že zdaj vdrugič kako gosko ustrelila,« deje mladica.

On nič ne reče, nego upre oči v dno čolnovo.

»Misliš, da ne? Da bi ne bila pogodila?« vprašuje ona zvesto.

»Jaz tega ne mislim,« odgovori on ter jo resno pogleda, »nego mislim, kako je mogoče, da se človeka, ki ima srce in dušo, more taka neumnost, kakor je tvoje gosje vprašanje, bolj prijeti nego božja beseda. Jaz sem ti o svetih in velikih rečeh govoril, a evo, ti si slišala bolj gosi! S teboj ni govoriti.«

»A tebe sem tudi slišala, no, govori dalj,« reče ona, odpre rdeče ustne in se mu spet z belimi zobmi ter živimi bleščečimi očmi poredno in veselo zasmeje.

A on ne odgovori.

Ona nadaljuje:

»Nu, zdaj pa nečeš, vidiš? Kako si ti čuden ljubček postal. Ko bi mi zmerom o tistih molitvah in zagovorih ne govoril in o svojem krstu, mislila bi res, da imaš kakšno drugo deklico tu doli. In res sem malo mislila to, ko sem s teboj silila. Oh, jaz ne vem, kaj bi potlej počela! A zdaj spet mislim, da si mi zvest, nisi li, Straše? Reci, da si! Če rečeš, potem ti obetam, da hočem tudi jaz poslušati tistega tvojega svetega moža, če je še tako dolgočasen in če je še grši kakor oni Frank, ki te je prvi učil. hočem tistega tvojega svetega moža, ki vam razklada vero, tako močno poslušati, da bodem ušesi in usta natlačena imela in ti bom mogla vsako besedo povedati, čuješ, vsako besedo tako lepo, kakor znaš ti sam, če še lepše ne.«

»Nu, vendar enkrat priznaš, da je lepo. O, Grimislava, kadar stoprav ti res slišiš svetega moža, našega otca in učitelja Metoda, kako on govori, kako njegova beseda srca vžiga, temoto uma razsvetljuje, o, Grimislava, to je lepo! Potlej morda tudi ti nehaš tako nesvete besede zbirati.«

Deklica gleda mladeniča in se čudi. Tako govorečega, tako navdušenega ga prej ni poznala. Tudi zdaj ga ni umela. A ljubila ga je strastno. Zato se ga je tudi toliko bala, da mu ni hotela povedati, da ga ne umeje. Da nekaj govori ž njim, vpraša ga:

»Kako si rekel, da se imenuje tvoj sveti učitelj?«

»Metod.«

»In od daleč sem je prišel k nam, pripovedoval si doma? Od kod' Povej mi še enkrat, da si zapomnim, preden ga vidim in slišim.«

»Prišel je od Slovenov na severu, kjer je pri knezih Koclju in Rastislavu sveto vero oznanjal in njiju narod Kristu pridobil. A k tem slovenskim knezom je prišel še od dalje, od Slovenov iz grške dežele.«

Tako je mladi Strahomer pripovedoval, in to je bilo precej vse, kar je on slišal in vedel.

Drugo poglavje

Noben narod v Evropi ni tako velik, kakor je narod slovanski. Po tem svojem velikem številu pak bi bili imeli naši slovenski dedje v starodavnosti priboriti si in ohraniti v zapadu Evrope večje samostalne države. Res so jih bili priborili, ustanovili, ali žal niso jih ohranili. Da jih niso ohranili, da so celo mnogo slovanskega ozemlja in mnogo svojega rodnega plemena v teku dolgih stoletij izgubili, tujcem v pogubo prepustili, to nas uči občna historija.

Ali uči nas tudi, da so Slovenje narejali v posameznih dobah velikanske trude in napore za samostalnost slovenskega rodu, za svobodo slovenskega imena.

Ena teh velikih ali največjih dob slovenstva je ona, v kateri se naša povest vrši.

Ko se Slovenom, kateri so tačas zavzemali vse osredje Evroše, ni posrečilo bilo pod Samom (od leta 623 do 658) niti pod Ljudevitom (819 do 823) v zapadnem jugu trajno večjo svojo samostalno državo osnovati, rinili so Nemci vedno globočje med Slovene in si ji hukrotili v pokorščino. Slovenski knezi so se klanjali oholemu Nemcu, dajali mu davek ali danj in bili tako od tujcev odvisni: nekaj časa sicer še samo sence samostalnosti, potem sužni glavarji sužnih svojih hlapcev.

Onkraj Dunava v Nitri v moravski deželi je vladal tak slovenski knez, Pribina po imenu. Iz bojazni pred nemškimi frankovskimi sosedi, kateri so z orožjem v roki bili podvrgli si že skoro vse Slovene, stanujoče od Jadranskega morja navzgor proti Savi, Dravi in Dunavu, ali tudi prisiljen od nemških vojaških krdel, šel je Pribina sem pokloniti se frankovskemu kralju Ludoviku Nemškemu in se dal krstiti. Njegov slovenski narod ni bil še krščanski.

Zatorej je Pribina kot kristjan v Nitri med slovenskim ljudstvom zaupanje izgubil in lahko je bilo pregnati ga drugemu slovenskemu moravskemu vojvodi Mojmiru, kateri je vladal v Velegradu na reki Moravi. Bežal je Pribina pred Mojmirom proti jugu, kjer so še Sloveni stanovali, in je bil med panonskimi Slovenci pri knezu Ratimiru gostoljubno sprejet. Ratimir je imel baš vojno z bavarskimi Nemci, da bi svojo samostalnost obranil. A imel je nesrečo. Ko je v bitvi premagan bil in se umaknil, ostal je pribegli Pribina v njegovi deželi, prikupoval se Nemcem in dobil od njih za svojo prejšnjo pokornost Spodnjo Panonijo, t. j. en del zdanjega Ogrskega in tačas še skoro vse slovensko Štajersko, ter je zidal pri Blatenskem jezeru mesto, katero je imenoval po nemško Mosaburg, t. j. mesto pri močvirju. Pri močvirju je stavil mesto zato, da ga je bilo laže braniti.

Solnograški škofje so tu začeli krščanstvo širiti. Ali slabo so opravljali svoj posel, ker njihovi duhovni so znali samo svoj nemški jezik, Sloven jih ni razumel in ni hotel sv. vere poslušati in sprejemati v tujem, nerazumljivem jeziku, Po pravici je Sloven slutil, da mu Nemec nosi vero in božjo propoved zato, da bi tudi gospodoval v deželi in Slovena žulil. Vendar so mogočnejši Nemci zidali cerkve na mnogih krajih po slovenski deželi in nastavljali svoje duhovnike.

Meja Pribinovega novega slovensko-frankovskega kneštva sicer ni natanko določena, to pa je gotovo, da je naše štajersko slovensko mesto Ptuj bilo tudi njegovo. Ker so imeli Nemci na vse strani svoje prostrane države polne roke posla, pustili so Pribini, ker so mu zaupali, kasneje vedno več samostalnosti, tako da se je njegovemu sinu in nasledniku Koclju že reklo »vojvoda vse Panonije.«

Kocelj je bil tudi bolj odločen in moževski Sloven nego oče mu Pribina.

Na severu Panonije pak Moravci pod vojvodom Mojmirom, kateri je bil sédel na prvotni prestol pregnanega Pribine in vladal nad moravskimi Sloveni, niso bili še Nemcem pokorni; zatorej so se ti rastoče Mojmirove moči bali.

Leta 846 je tedaj sam nemški kralj brez vzroka z vojsko šel na Moravce, da bi jih premagal in ovladal, kakor je bila to nemška šega tačas. Hoteli so, da bi jim bilo vse pokorno. Res se posreči nemškemu kralju pregnati kneza moravski hSlovenov Mojmira in postaviti njegovega nečaka Rastislava na njegovo vladalčevo mesto. Tujca si vendar ni upal postaviti niti Nemec za kneza moravskim Slovenom, ker je vedel, da bi se precej za njegovim hrbtom vzdignili.

A če je mislil, da bode Rastislav delal na nemško korist, motil se je.

Baš Rastislav je temelj postavil veliki slovanski moravski državi in podlogo sezidal slovanski narodni cerkvi, dve veliki ideji izvel, kateri bi bili vso Evropo preobrazili, ko bi bili kasnejše viharje prestali, ko bi se ne bili morali umakniti nemškim zvijačam in zavistim.

Prvo, kar je Rastislav storil, bilo je to, da je pomagal Nemce razdvajati. V boju, ki ga je namreč Karlman vodil proti svojemu očetu kralju Ludoviku Nemškemu, podpiral je Karlmana, a medtem svojo deželo Moravsko osvobajal in osvobodil tudi sosedno slovensko Panonijo, ki je segala do naše zdanje ožje domovine, s tem, da je Nemcem prijaznega Pribino dal umoriti leta 861 in dozdanjega koroškega mejnega kneza pomagal izpodriniti.

Namesto Pribine je na vladanje v Mosaburgu, Dudlebih in Ptuju nastopil sin Pribinov, vojvoda Kocelj, kateri se je, kakor že rečeno, prej in kasneje vedno rodoljubno slovensko in bolj samostalno vladal.

Rastislav je hitro spoznal, da, če hoče njegov slovenski narod svoboden biti od Nemcev, mora kulturno osvoboditi se od teh sosedov. Kulturno pak je bilo zlasti v oni dobi v prvem mestu iskati v razširjenju krščanstva. Med Sloveni, tudi med moravskimi, bilo je že nekoliko kristjanov.

Nemški škofje so namreč, kakor smo tudi že omenili, pošiljali iz Solnograda, Regensburga, Pasave in od drugod med Slovene svoje nemške duhovnike, da bi vero učili. Pa posebno Rastislav je sprevidel, da nemškemu višjemu in nižjemu duhovenstvu ni bila tolikanj pri srcu pravovernost slovenskega naroda, temveč gospodoanja željnost, razširjevalnost nemške narodnosti in nemške države ali ponemčevanje drugorodnih sosedov.

To je knez Rastislav najbistreje in prvi opazil. Zatorej je sklenil drugod učiteljev za svoje Slovene iskati, in sicer narodnih. Stopil je v zvezo s slovenskima knezoma Kocljem v Ptuju in svojim mladim sorodnikom Svetopolkom v Nitri in pomenil se z njima po poslanikih. Ko je videl, da ga hočeta tudi ta dva kneza podpirati, poslal je - ne v latinski Rim, a v grški Carigrad po slovanske učitelje in oznanjevalce Kriščeve vere.

Rastislavovi slovenski poslanci pridejo v Carigrad h grškemu cesarju Mihaelu in so mu govorili, kakor staroslovenska kronika preprosti, pa veličastno in lepo pripoveduje, takole: »Kakor je božja milost, zdravi smo. In prišli so k nam mnogi krščanski učitelji iz Vlahov in iz Nemcev, učeči nas razloček zlega in dobrega. Ali mi smo Sloveni, prost narod. Mi nimamo nikogar, ki bi nas učil istine in ki bi nam razum svetega pisma razkladal. To, dobri vladika, pošlji nam takih mož, da nas bodo učili vsake pravice.«

Carigrajski cesar je dobro razumel, kako važna je prošnja, s katero mu dohajajo poslaniki slovenskih knezov. Znal je, kaj bi politično veljalo, zlasti nasproti nemškim Frankom, ako si krščanski iztok moralično pridobode razširjene rodove slovenske. Zatorej je poklical učenega filozofa Konstantina, kasneje imenovanega Cirila, in mu rekel, kakor panonska staroslovenska legenda od besede do besede pravi: »Slišiš li, filozofe, to reč? Brez tebe se ta stvar ne opravi. Ná mnogo darov! Vzemi svojega brata Metoda in pojdita. Vidva sta Solunjana, a Solunjanje vsi čisto slovenski govore.« Konstantin in Metod se nista odrekla, šla sta med Slovene blagovest Kristove vere oznanjat.

Cesar Mihael ni mogel boljših mož izbrati, nego sta bila brata Konstantin in Metod.

Prvi je bil učen, a skromen in ponižen, drugi, Metod, je bil poln moževne odločnosti, trde volje in neupogljive nravi. Oba sta bila že izkušena. Konstantin je bil že pri azijskih Kazárjih učitelj Kristove vere, Metod je prej bil višji uradnik in si je s tem pridobil dejanskih upravnih in političnih modrosti in državnih nazorov, katere je kasneje kot cerkveni organizator pri panonskih in moravskih Slovenih in v ljutem diplomatičnem boju z nemškim popovstvom in s svojimi obrekovalci in klevetniki na rimskem dvoru in pri Svetopolku samem tako krasno razvijal.

Prišedši leta 863 iz Soluna med Slovene, skrbela sta brata Konstantin in Metod najprej za slovensko knjigo. Slovenski jezik se je sicer že prej pisal v prvotnih pismenkah glagolskih, a Konstantin je te pismenke stoprav po grških pristrojil za slovenščino in jeziku pravila določil. Občudovanja vredna točnost in naravnanost, katero vidimo v tem oziru v vseh ohranjenih nam staroslovenskih cerkvenih knjigah, dokazuje, da sta mogla kaj takega ustvariti le dva Slovena iz Soluna, grško izobražena. Tudi nadaljnje trudovito delo za Slovene, prebite muke in prestana preganjanja mogel je le Sloven Ciril, le sloven Metod za svoj narod pretrpeti, tujerodec Grk bi tega ne bil mogel.

Sveta učitelja sta precej uvela slovenski jezik v cerkvah in pri vsej službi božji, kjer je prejšnjim nemškim duhovnikom rabil le tuji latinski. S tem sta se narodu povsod prikupila in krščanstvo se je širilo brzo in daleč naokoli po slovenski zemlji.

Videča, da sama ne moreta delati, da je treba v obširnem vinogradu Gospodovem mnogih sodelavcev in da bodo ti delavci najboljši, ako naravnost iz samega naroda vzrastó, zbirala sta Konstantin in Metod slovenske dečke in mladeniče okoli sebe v učilnice in jih poučevala ter pripravljala za svečenike in propovednike besede božje.

Tako sta delala slovenska sveta brata nad štiri leta in njiju ime se je blagoslavljalo po vsej slovenski zemlji, do koderkoli je njiju in učencev glas segal.

Zaradi tega so se pa nemški duhovniki pasavske in solnograške biskupije, kateri so menili, da so jim slovenski kraji in narodi že v gotovo gospostvo izročeni, silno razljutili in razsrdili. Sklenili so ti Nemci na vsak način uničiti slovenska učitelja in izriniti slovenski uk iz cerkve. Jeza nemških popov je rasla v oni meri, v kateri se je blagodejni vpliv Konstantina in Metoda med Sloveni večal. Nemci so pa tudi dobro čutili, da, ako pusté slovenske učitelje narod poučevati, bode dal Nemcu v pokorščino vpreči, kar je njim bil glavni in končni namen razširjevanja vere.

Vse spletke nemškega duhovenstva, kar ga je bilo že od prej med Sloveni in kar ga je iz Nemškega delovalo, bile so za Rastislavovega časa zastonj. Vojvoda Rastislav je vedno bolj spoznaval, kako silno važno za samostalnost Slovenov in njih bodočnost bi bilo, če svoj jezik izobrazijo, če se svoje knjige držé in svojo cerkev ohranijo neodvisno od sosedov Nemcev. Zatorej je bil Rastislav močan zaščitnik svojih poklicanih učiteljev, Konstantina in Metoda, in vse rovanje in krtovanje nemškega duhovenstva ni nič opravilo, dokler je on živel.

Zdaj so Nemci začeli misliti, da je treba Rastislava odpraviti prej, preden je možno sveta slovanska učitelja uničiti. Ker mu niso mogli naravnost do živega priti, računali so kakor že prej večkrat z uspehom na slovensko neslogo in medsebojno slovensko malostno osebno zavist. Podpirali so in kurili razpor me Rastislavom in njegovim nečakom, vojvodom Svetopolkom, ki je vladal Slovene v Nitri.

Obenem so v Rimu pri papežu opisovali slovanska blagovestnika kot krivoverca.

Preden pak je prva nemška intriga glede razpora med Rastislavom in Svetopolkom dozorela, sklene Rastislav drugi spletki, v Rimu poskušani, glavo streti, in sicer na nasvet Konstantina samega, kateri je upal si papežu Nikolaju dokazati, da ju Nemci obrekujejo, kadar govoré, da ne učita prave in čiste vere Kristove.

Leta 867 proti jeseni se napravita Konstantin in Metod na pot v Rim. Spremljali so ju Rastislavovi poslanci in nekateri njiju učenci. Dne 14. decembra tega leta dospeta v Rim. Med njiju dolgim potovanjem je bil prejšnji papež umrl in že novi, Hadrijan II., je bil Petrov stol zasedel. Po sreči je bil mož razumen, dober in ne še od zlobnega nemškega vpliva in klevetanja prevzet.

Z ognjem svetega navdušenja za svojo pravično stvar, z iskrenostjo čiste rodoljubne duše, ki zna, da ne dela za sebe, nego za naroda svojega duševno blagostanje, razložila sta slovanska učitelja papežu razmere na Slovenskem, svoje ravnanje, pokazala knjige slovenske. Posreči se jima papežu dokazati svojo pravovernost in uničiti mrežo, katero so bili nemški duhovniki za njiju spleli. Papež je odobril njiju uk, slovenske cerkvene knjige in je Konstantina in Metoda celó blagoslovil za škofa. Kar je pa največ bilo: on je dovolil, da se sme božja služba v slovenskem jeziku obhajati, in ni terjal, da bi se morala peti v latinskem.

Konstantin pa žal zboli v Rimu tako, da se brata ne moreta vrniti med Slovene. Sprejemški ime Ciril, s katerim ga danesslovanski narodi časté, stopi Konstantin bolehen v samostan, kjer že 14. februarja leta 869 umre, gotovo na velikansko škodo slovenstvu.

Metod, slovesno brata pokopavši, se sam vrne z učenci, katerih je bil papež Hadrijan nekoliko v duhovnike posvetil, med Slovene.

S seboj je tačas nesel Metod papeževo pismo, v katerem on vsakega iz katoliške cerkve izobčuje, kdor bi govoril, da se ne sme božja služba v slovenskem jeziku opravljati, in sicer ne samo oznanjevanje ali propoved božje besede, nego tudi sv. maša in krščenje. To velikansko priznanje slovenski narodnosti od strani Rima ima se gotovo le posebni prepričevalnosti in modrosti Metodovi pripisavati.

Med tem časom pak nemško rovanje ni nehalo. Propalo v duševnem boju zoper slovensko liturgijo, prijelo je nemštvo zopet surovi meč, da bi novo slovensko Rastislavovo državo izpodkopalo in uničilo. Na potu v svojo slovensko duhovensko pastirstvo zvedel je Metod, da so Nemci pod svojim kraljem Ludovikom padli z vojsko na Slovene Rastislavove potem, ko so bili razpor med njim in njegovim hrabrim, a nepremišljenim nečakom Svetopolkom, knezom nitranskim, dovolj raznetili. Ker Rastislava niso mogli v javnem boju uničiti, hoteli so ga z lisičjo lokavostjo v roke dobiti. Zatorej so obetali mlademu Svetopolku samostalno vladanje nad vsemi moravskimi Sloveni, ako jim le osebo Rastislavovo izroči, dokazovaje mu, da ga hoče stric Rastislav s pota spraviti in se polastiti tudi njegove zemlje.

Metod se v takih razmerah ni mogel v Velegrad k Rastislavu vrniti. Zatorej je ostal pri Koclju v Mosaburgu, Ptuju in Dudlebih ter sv. vero v slovenskem jeziku razširjal med Slovenci ob Dravi in Muri, s svojo gorečo besedo čudesa delajoč, kamor je stopil s slovensko božjo službo.

S tem je nemške duhovnike solnograške škofije, kateri so, kakor že rečeno, slovenskemu narodu le svoj jezik silili, popolnoma izpodrinil in nemško duhovenstvo je ne gledé na papeževo odobrenje Metodovega dela pomnožilo še agitacijo in rovanje proti njemu. Nemški duhovniki se niti papeževim poveljem niso hoteli uklanjati, kjer je šlo za njih ali njih knezov politično in narodno gospostvo. Ne le da so ga zopet v Rimu črnili, da »krivo vero« uči, kar da pa pokriva s svojim »barbarskim« slovenskim jezikom, tudi pri Koclju so vse strune napeli, da bi slovenskega apostola izrinili iz Panonije, kjer je bil od papeža imenovan za nadškofa.

Glavni njegov tožitelj je bil višji nemški duhovnik Rihbald, namestnik solnograškega škofa Adalvina v Panoniji. Med Sloveni ni imel namreč Rihbald naenkrat nič posla, odkar je bil Metod tja prišel in ljudem narodni jezik prinesel v cerkev.

Zatorej je pisal škof Adalvin v imenu še drugih nemških višjih duhovnikov in v imenu Karlmanovem slovenskemu knezu Koclju, naj pošlje Metoda na bavarsko sinodo, da se bode videlo, uči li ta »došli Grk« pravo vero ali ne. Kocelj ga ni poslal, dokler je njegov mogočnejši tihi zavezni Rastislav hrabro vojeval se in Nemce odganjal od svojih mej.

Rastislav je bil namreč nemške vojske premagal in Metod bi se bil vrnil v njegovo državo ter oba bi bila veliko slovensko delo dovršila in Slovene cerkveno osvobodila od Frankov, ko bi se ne bil zgodil iz slepote in prevare eden največjih grehov slovenske zgodovine!

Mladi nitranski knez Svetopolk, sicer silno močan in vojevit in zatorej vpliven, ali manj razumen in bistroviden knez, dal se je Nemcem prekaniti, da je pot svojega strica, blagega Rastislava, k sebi naznanil Nemcem, kateri so ga na tem potu prestregli, ujeli in v nemško deželo odpeljali.

Nemci so imeli tako svojega sovražnika Rastislava v oblasti, prvega Slovena, ki je vedel, kako se mora slovenstvo na svoje noge postaviti in podpreti, da bode moglo braniti se navalom silovitega soseda. Veljalo jim je pa dobiti še drugega, njegovega in Kocljevega velikega pomočnika in duševnega svetovalca, Metoda.

In zato so ga nemški višji duhovniki klicali zopet na cerkveni shod, kjer naj se bode zagovarjal, je li istina, da uči krivo vero, ni li.

Pogumen mož, v svesti si resnice in pravice svoje in celo v nádeji, da bi rešil iz nemških rok blagega slovenskega vladarja Rastislava, odloči se Metod priti na tako cerkveno skupščino. Uspeh, s katerim je bil prej z bratom Cirilom v Rimu svoje protivnike pred papežem osramotil, bodril ga je tudi na pot v to sinodo. Vrhu vse svoje skromnosti je tudi lahko vedel, da nemško duhovenstvo njemu, kar se tiče knjižne učenosti in zgovornosti, nikakor ni kos, zatorej se mu znanostnega boja ni bilo treba bati.

Solnograški škof Adalvin je sklical najbolj učene in zagrizene nemške duhovnike, zlasti bavarske, da bi Metodu grehe v njegovem učenju dokazali in ga tako z nekim pravom odpravili iz slovenskih dežel, po katerih, so rekali, da imajo samo oni pravico, vero učiti. Tudi Karlman, sin kralja Ludovika Nemškega, je ta shod podpiral, povabil nanj druge ter tudi Svetopolka. Na potu k temu shodu se je mudil Metod v Ljubljani, da bi versko in narodno zanemarjene tukajšnje Slovene utrdil in poučil.

Tretje poglavje

Nekateri menijo, da tačas, pred tisoč leti, po srednji Evropi ni bilo velikih mest, ker rimska so bili razni barbari ob narodovskem preseljevanju razdejali, a mlajši narodi da niso velikih mest zidali. To je res, da takih mest ni bilo, kot so današnja; vendar med tistimi narodi, ki so najbolj radi mesta ustanavljali, bil je slavjanski narod, znamenje, da je imel tačas prilično večjo kulturo nego sosedje. Dokaz za to je historično in jezikoslovno neovržna resnica, da je zdanja glavna nemška mesta Sloven zalóžil ali sezidal in jim imena dal.

Na mestu, kjer zdaj Ljubljana stoji, stalo je tačas nekaj sel blizu skupaj ali, če hočete, več majhnih mestec. Na zdanjem Starem trgu pod gradom je stanovala in za sebe ograjena ali utrjena bila frankovska ali nemška naselbina. Slovenci pak so imeli svoje mesto Gradišče; to ime je enemu predmestju zdanje Ljubljane še dandanes ostalo. Na »Poljanah« so stanovali poljedelci, v »Kravji dolini« živinorejci, a Krakovo ima ime od vodnega kraja, torej je bila tu naselba ribičev, ki so, pokristjanivši se, ustanovili si prvo cerkev ob vodi v sredi Ljubljanov ribiškemu patronu sv. Nikolaju na čast - sedanjo stolno cerkev.

Pravo in prvotno mesto slovenskih Ljubljanov je bilo Gradišče. Tu sem so se zatekali v pribežališče tudi ljubljanski Poljanci, Krakovci, Kravjedolinci in drugi slovenski okoličani, kadar je od sovražnika nevarnost pretila.

Ljubljansko Gradišče je bilo tačas tako kakor druge trdnjave starih Slovenov: po večjem leseno. Slovenje so v krajih, kjer je bilo dobiti lesa, a malo kamenja, bili le bolj lesenih stavb vajeni, manj zidanja s kamenjem. Gradišče je bilo torej okoli in okoli z visokimi, v zemljo zabitimi koli in prstenimi nasipi ograjen prostor. Izza sten te kolne ograje so se napadeni Slovenje branili sovražnikov z lokom, s kopjem, mečem in kijem ali batom, sebe in svoje imenje, svobodo moško in čast žensko.

Kjer so bila gradišča že stara in zaradi tega obširna ter močna, tam si je Sloven ohranil dolgo svobodo. Kjer je bil razkropljen, tam ga je tujec pokoril si lahko.

Stari Sloven je živel v zadrugah, prav med svojimi svoj, samo prosto voljenemu starešini zadružnemu pokoren. V eni zadrugi je bilo več rodbin, a živela je cela zadruga kot ena rodbina, kateri otec je bil zadružni starešina. Ta ni moral vselej le najstarejši biti. Kdor je bil v zadrugi bolj priljubljen, bolj moder, ta je bil kot glava voljen. To se ve, da je bil navadno starejši.

V mestih ali gradiščih je bilo to s časom drugače. Bramba pred vedno opasnejšimi plena željnimi tujci in vojvodstvo sta dajala starešini večjo slavo in večjo moč. v časih vojne nuje in sile so se tudi vse zadruge iz obližja in iz dalje združile pod enega starešini, enega glavarja. Temu je moč in oblast ostala tudi po vojni, posebno če je bil srečen v uspehu ali če se je odlikoval po telesnih in duševnih lastnostih. Slava takih mož je prehajala na njih sinove in vojne tovariše. Tako so nastali knezi, vojvode. Ker so dobivali darove in poklone za to, da so s svojim spremstvom, najbolj vojevitimi mižmi, ali s svojo vojno »družino« branili posameznike in male zadruge, mogli so knezi to družino okoli sebe hraniti. Tako se je okoli knezov naredilo zrno vojske, iz katerega je - to se ve, da v kasnejši dobi - pri nekaterih Slovenih nastalo narodno plemstvo in svobodnjaštvo, a večina drugega naroda, orožja manj vajenega, prišla je v nekako pokorščini in odvisnost od njega.

Taki slovenski knezi in vojvodi so stanovali v gradiščih. Zato se je tudi selski narod navadil na gradišča gledati kot na nekaj višjega, od koder dohaja ukaz, zaščit in celo pravica v pravdi. Knezje in vojvodi so bili na ta način gospodarji, čeprav se je prvotna zadružna samostalnost in razcepljenost med Sloveni vzdržala le še preveč, ako se jemlje v poštev njih naturna zmožnost, močno državo osnovati in ukrepiti.

V ljubljanskem Gradišču je tačas vladal slovenski knez Vitoglav, spoštovan mož in poznan pri slovenskem narodu ne le ob Ljubiji, nego po vsem zgornjem Posavju in daleč čez Krko in Kolpo. Njegov rod je bil znan še iz časov, ko so se bili Sloveni pod Ljudevitom Posavskim vzdignili in Nemce pretepli, in eden njegovih bratov je hrabro branil samostalnost slovenskih zadrug ob Muri, kjer je prebival slovenski rod Suslov in Tibrov.

Vitoglav je bil sicer kristjan, vendar ne prav iz srca. Veroval je v Krista in v edinega boga, ali nič bolj kakor tudi še v stare bogove Slovenov: Peruna, Dažboga, Svaroga, Svetovita, Striboga, Morano, Vesno in druge. Krščanski bog se mu je zdel mogočnejši nego stari Perun že zaradi tega, ker so v bojih njegovi privrženiki zmagovali. Ali od nekdaj mu je bilo zoprno, da so to vero prinesli Nemci. O pravem razločku ni bil poučen.

Ko pa je slišal Vitoglav, da v sosednjem vojvodstvu Kocljevem med zadrugami Dudlebov ob Dravi, Suslov in Tibrov ob Muri propoveda besedo božjo in Kristovo blagovestje velik in posebno učen in moder Sloven, po imenu Metod iz Soluna, ki govori slovensko slovo, pošiljal je sle h Koclju, proseč: »Pošlji tistega modrega propovedovalca tudi dol k nam, da slišimo še mi, je li res tako pameten in tako mnogoveden, kakor ljudje pripovedujejo, ki od vas prihajajo, in kakor se je glas razletel po vsej naši zemlji.«

Ker je Metod drugod preveč dela imel, ni mogel v Vitoglavove kraje priti prej. Zdaj, preden je šel na zbor v Regensburg, hotel je med potom tudi Slovene v zgornjem Posavju in Ljubljane ob Ljubiji poiskati v svojem apostolskem delu.

Do ljubljanskega Gradišča so ga spremili orožniki iz vojne družine Kocljeve z načelnikom brodov, potov in stez, veščim Motižirom, ker zaradi nemških in obrskih razbojnikov in klatežev Kocelj ni hotel učitelja svojega naroda brez spremstva pustiti. Od ljubljanskega Gradišča skozi zgornje Posavje in v Gorotansko pak je Kocelj terjal od Vitoglava, naj iz svoje družine orožnikov za Metodovo spremljanje skrbi, da se mu med potom do Nemcev nič zlega ne pripeti, poročevaje Vitoglavu, da bi bila velika nesreča za deželo, v kateri bi kak zlodejec žalil sveto glavo tega učitelja in gospoda.

Tako je bil Metod za nekaj dni med Ljubljanci in knez Vitoglav je bil povabil od blizu in daleč narod na poslušanje prave vere.

Med došleci, ki so ali iz radovednosti ali pa iz resnične pobožnosti in duševne naukove potrebe skupaj privreli, sta bila tudi naša mlada znanca iz prvega poglavja, Strahomer in Grimislava.

Četrto poglavje

Kakor da bi hotel bog to jutro posebno osijajiti, niti navadne megle v Ljubljani ni bilo, temveč bistro sonce je sijalo.

Zbrani narod je že vedel, da bode Metodova božja služba in propoved pod milim nebom pred Gradiščem. Pod milim nebom prvič zaradi tega, ker se je bilo zbralo premnogo naroda; kajti so bili prišli ljudje čez gozde od Okolpja in Posavja, od Krke in Krasa, tako da niso mogli iti v malo, tačas še prvotno slabo cerkev na frankovski strani pod grajskim ohribjem. Drugič pač je Metod tudi zaradi tega rajši po svoje in s svojimi duhovenskimi spremljevalci božjo službo opravljal, ker je bil v Ljubljanah nameščeni stalni duhovni hud Nemec in latinec in njegove slovenske litrugije sovražnik, ker že od solnograškega Rihbalda naščuvan.

Tu, kjer je zdaj nunska cerkev, Zvezda in drugi del ozvezdja, bila je tačas planota. Tu je bil dal Vitoglav po nakazu in naročbi Metodovih veščih spremljevalcev narediti lesen oltar in vzvišen oder, s katerega je mogel Metod, zbranemu ljudstvu viden, propovedovati.

Ob tem dnevu, ko spremljamo mi Strahomera in Grimislavo, bil je že zadnji dan Metodovega javnega učenja v ljubljanskem Gradišču, popoldne je imel oditi proti severu in nemški meji.

Ljudstvo se je torej gnetlo že pred določenim časom vse bliže kraja, da bi svetega učitelja bolje videlo in laže slišalo.

Tak, ki se je za vsako ceno želel preriti skozi gnečo do odra in oltarja, bil je naš Strahomer.

»Obstoj tu, kam kaniš; ne vidiš li, kako je že tukaj hud nariv od zad in spred,« opominja ga Grimislava, ki se ga je do zdaj držala, dasi po medpotnem razgovoru ni skoro nič več govoril ž njo. »Jaz hočem počasi do spredaj priti; če nečeš za menoj, ostani zadaj,« reče Strahomer.

Jezna se Grimislava obrne in obstane na mestu. Stahomer si z močnimi komolci, vendar kar se dá počasi in nežaljivo nareja pot skozi stoječo množico in posreči se mu preriniti do propovednega odra.

Bil je zadnji čas, ker zdajci se vse oči obrnejo na levo, od koder je iz Gradišča prihajal Metod s svojimi duhovniki in učenci, z Vitoglavom in družino mu.

S spoštljivo poniklo glavo se je ljudstvo precej razmikalo in svetemu možu narejalo pot. Duhovniki in knezi so se ustopili pred oder, hrup med množico je umolknil, le še hlastni pošepeti so žamorili, potem popolna in sveta tišina nastane, ko stopi propovednik Metod na oder; vsako oko je bilo vanj uprto, vsako uho napeto in slišati željno, kaj bode izrekel veliki mož.

Metod je imel silovit in vsevladen vpliv na vse Slovene, prostake in kneze. Njegova beseda je prijemala slovenski narod takó, kakor še pred njim ni bilo nobenega človeka med njimi.

Metod je bil povse nenavaden človek, divna prikazen. Že od nature visoke rasti, zdel se je še mnogo večji in bolj vzvišen v svoji dolgi obleki, beli halji iz tankega grškega sukna, katera nad ledji ni bila nič prepasana, temveč se je prosto spuščala v široki obilnosti do tal ter se gubála samo zaradi pregiba vitkega junaškega telesa ali zaradi okreta desne roke, odete v jako ohlapne, viseče rokave, kateri so bili z zlatom in rdečo svilo široko obrobljeni. Z levo roko je ob sebi in nekoliko od sebe ponosno držal veliko palico z dvojnim križem. Enak, le ožji obrobek kakor na rokavih je imel vratni izrez Metodove preproste, a vendar krasne telesne obleke. Ko je pred narodom stal, bil je gologlav. Tako se je videla vsa svetniška lepota njegovega obličja. Črni, močni lasje so se nad velikim čelom dvigali nazaj po glavi in v veliki obilosti kodrali na tilnik. Zarjavelo, a lepo lice je obrobljavala in zasenčevala močna črna brada, vendar ne prevelika. Iz iskrih oči pak je sijal žarek, ogenj svete navdušenosti ves nastop je kazal odločnega, neupogljivega in značajnega moža, ki bi prav tako, kakor je znal z ognjevito zgovornostjo narodova srca za sveto stvar osvajati, zmožen bil na čelu vojske zmagovito osvajati sovražne trdnjave.

Taka je bila Metodova vnanja veličina.

Skoro še bolj je bila razumljiva neizmera sila njegovega vplivanja na ljudstvo, kadar je začel govoriti in se je ljudem pokazovala njegova duševna nadvladnost. Tako ni nihče več govoril. Njegov glas je bil močan in vendar mehak, daleč doneč in vendar krotak, povsem pa čist ko zvon in uhu prikupljiv kot dekličja pesem.

Metodova beseda je bila preprosta, navadna, domača, vsakemu Slovenu umljiva, a ipak se je zdelo, da nihče ne zna ni ne more besedi tako lepo in samo ob sebi zlagati in izpovedovati kot on.

Kaj čuda, da so ga ljudje poslušali kakor nobenega učitelja ne, brez sape, brez premika, rekel bi skoro, da se niso upali treniti z očmi. Poslušali so ga radi tudi taki, ki niso imeli prej nobenega veselja ni nagona do tega, kar je govoril.

Nihče pa ne bi bil mogel verneje in pazneje poslušati svetega učitelja nego Strahomer.

Metod je bil v svojih propovedih zadnje dni izbral za predmet tri božje čednosti: vero, upanje in ljubezen, ki tako rekoč obsegajo ves krščanski nauk. Sosebno je poslednjo vselej rad z veseljem razkladal dobremu in za vse blago sprejemljivemu slovenskemu ljudstvu, ki je tudi zaradi tega s tako čudovito ljubeznijo Metoda častilo povsod, kjer je le enkrat bil in govoril.

Danes je Metod govoril o ljubezni do boga in bližnjega. Spomnivši Kristovih besedi: »karkoli kateremu najmanjšemu dobrega storite, meni storite«, opominjal je sveti učitelj, naj oni njegovi poslušalci, ki so ga umeli in so božje resnice v spominu in v srcu ohranili, ne pusté, da bi tam vžgani ogenj ugasnil, temveč naj ga z molitvijo vedno neté in gledajo, da tudi drugim, še ne poučenim rojakom prižgó luč spoznanja; kajti, kdor svojemu bližnjemu izveličavno besedo propoveduje, ta za Kristom nebeško kraljestvo oznanjuje, ta si večje zaklade za večnost nabira, nego da bi vse veselja tega sveta užival. Kdor božjo resnico sam spozna in jo še drugim oznanjuje, ta stopi iz nečimrne posvetne družbe v izvoljeno družbo Kristovih učencev.

Strahomer je stal v prvi vrsti pred Metodom, ko je ta - to se ve, da obširneje - govoril. Ob svojo palico naslonjen, zgornji život pošibljen, s podolženim vratom glavo naprej pripognjeno, buljil je Strahomer v svetnika in nepremično poslušal. Ni si upal dahniti, da bi ne izgubil kake besede; nikogar ni čutil okoli sebe, kakor da bi bil sam tu s svetim propovedovalcem. A vsaka beseda se mu je vtisnila v spomin. Vse se mu je zdelo jasno kakor sonce, vse je razumel, vse je bilo tako lepo. Strahomer je ljubil v tem hipu vse ljudi, ali tega moža, ki mu je o božji ljubezni tako krasno govoril, tega je ljubil med vsemi ljudmi najbolj, kajti, kdor zna o ljubezni do bližnjega in boga tako govoriti, ta mora znati sam ljudi in boga ljubiti.

Pač je Strahomer prej čutil, da ima srce. On je ljubil Grimislavo. Ali oni čut in ta, ki ga je zdaj čutil v sebi, bila sta različna. Njegova prejšnja ljubezen je bila sebično hrepenenje po ljubezni ene osebe. Njegova zadnja ljubezen je obsegala vesoljnost, ves narod in neskončnost božjo. Vleklo ga je nekaj z neznano močjo, ves vdati se tej veliki ljubezni božji, svoje srce, svoj um in vse življenje posvetiti le enemu najvišjemu cilju, stopiti v družbo izvoljenih, kakor je rekel sveti učitelj.

Ko je tedaj Metod z odra stopil, ni se mogel Strahomer več zdržavati, koraknil je pred svetca in nem poklecnil pred njim ter mu poljubil obleko, povesivši obraz k zemlji.

Metod blagohotno položi belo roko na lepo glavo mladega moža, pred njim klečečega, in reče:

»Blagoslovi te Gospod!«

Strahomer povzdigne obraz kvišku, povzdigne roki in prosi:

»Sveti učitelj, pusti mi, da tebe zmerom poslušam, da smem za teboj, da ti služim.«

»O, Strahomer!« ogovori ga Vitoglav.

»Znaš ga li? Kdo je? Ima li rodbino?« vpraša Metod, a Strahomeru reče: »Vstani!«

Mladi mož vstane, a trese se od duševne razburjenosti.

»Strahomer se zove, starešina velike zadruge je na Verdu, ima li rodbine, ne znam. Imaš li?« Vprašaje se obrne Vitoglav k Strahomeru.

»Svoje bližnje ne, mati in otec sta mi v grobu, sestre nimam niti ne brata,« odgovori ta.

»Ni ne žene?« vpraša Metod.

»Ne!« hitro reče Strahomer, a Grimislava, ki mu je bila namenjena za ženo, ipak mu na misel pride.

»In ti hočeš moj učenec biti?«

»Hočem, hočem precej.«

»Dobro. Po božji službi pojdi z menoj,« reče Metod in, obrnivši se k svojemu dijakonu Naumu, reče grški: »Vidiš, v tem mladeniču stanuje eno onih čudesnih velikih src prvega krščanstva, katerea idealov in notranje skrivnostne božje moči današnji svet že ne razumeva lahko in zato težko veruje. V tem mladeniču je Vsemožni z enim mahom odprl izvirek hrepenenja po velikih božjih dejanjih in rečem ti, da me ne vara moje poznanje ljudi, ako trdim in govorim: iz tega mladega moža nam vzraste velik pomočnik in družabnik pri delu v vinogradu Gospodnjem.«

Naum pak, učenec in pomočnik, pripognil je najprej glavo v potrjenje, ker besede učiteljeve so mu bile kakor sveto prerokovanje, a potem je z občudovanjem pogledal Strahomera, kateri je čutil, da se o njem govori, a ne vedel kaj.

Peto poglavje

Bilo je popoldne istega dne. Ljudje, ki so od daleč prišli bili, razšli so se že na vse kraje domov. Tudi Strahomerovi sosedje so bili večinoma že v svoje čolniče poseli in odpluli izpod Gradišča po vodi navzgor proti Vrhniki.

Grimislava je sama sedela v Strahomerovem čolnu in čakala ga z veliko in že srdito nestrpljivostjo, da bi prišel. A njega le ni in ga ni.

V gneči med poslušalci se je bil od nje ločil in ril v prvo vrsto. To je deklico jezilo, hotela je v tem videti, da mu je več za druge ljudi nego zanjo, in v tej ljubosumnosti minila jo je vsa radovednost, kaj hoče tuji mož propovedati tam z odra, da, ona ni hotela ničesar poslušati, baš Strahomeru nakljub. Zato se je obrnila in šla proč.

Sedla je bila v čoln. Tu ga je hotel počakati, saj drugače nego s čolnom ni lahko mogel domov.

In tako sama sedeča na vodi, začne Grimislava premišljati, kako zelo se je Strahomer nji nasproti zadnji čas izpremenil. Ni je več tako ljubil kot prej. Sicer bi jo bil že na svoj dom za ženo vzel kakor je še pred nedavnim obetal, a zdaj moči o tem. Molči o tem posebno zadnji čas, odkar hodi v ljubljansko Gradišče to »vero« poslušat. Zato je ona vs to začela še bolj sovražiti; ona je hotela samo njega, a vse drugo na svetu ji ni bilo mar; ženska je bila.

»Glej, obrska Grimislava tu sedi, vešče žene hči, kaj čaka?« reče neki človek drugemu, ko se v čolnu mimo nje vozita.

Lepa Grimislava ju jezno, a zaničljivo pogleda. A tudi ta izrek ji misli ostrupi. »Obrska Grimislava, vešče žene hči.« To je sicer že dostikrat slišala, da je po krvi iz poginulega rodu Obrov. Ali danes jo je prvič to zapeklo, da jo tako zovejo. Da, tudi mati njena, rodovina je bila tedaj nekoliko kriva, da Strahomer odklada vzeti za ženo, on, ki si ga je Grimislava sama izvolila in z znamenji skoro sama snubila za njegovo ljubezen, dasi je znala, da je od njeni lepše deklice povsod okoli. Mati njena ni bila krščena, ona je iz Obrov, iz rodu, sovraženega med Sloveni. Mati je bila druge krvi, dasi je bil otec Grimislavin Sloven. Že oče njen ni bil med rojaki spoštovan, ker je obrsko tujko vzel iz zatrtega tlačiteljskega pasjeglavskega rodu obrskega. Odkar je oče umrl, obigali so se slovenski sosedje Grimislavine matere še bolj, ker so se je bali kot ženske, ki zna čarati in zlo gatati, iz krvi zaklanih živali prerokovati. Zaradi tega tudi Strahomer oprezuje, mislila je zdaj Grimislava in solze so jo polile, pekoče solze jeze, srda in maščevalnost zoper vse njene protivnike in tudi na Strahomera, ki ga tako dolgo ni.

Zakaj ne pride? Kaj dela in kje je ostal? Ono učenje ali propovedanje je vendar že zavnaj minilo, imel bi bil že priti, že zdavnaj. A ga le ni!

Pride ji mnogokaj na misel. In kaj je pač pri zaljubljeni deklici naravnejše nego ljubosumnost. Tudi Grimislava se zmisli, da baš to, ker se po onem poslušanju ali po božji službi tako dolgo ne vrne k njej, dokazuje jasno, da ni prišel le zaradi verskega propovedanja in zaradi krščanstva tu sem, nego da ima res kako drugo deklico. Vzdigne se v vsej svoji lepoti in nejevoljno stresez glavo, kakor bi si hotela zmagovalno reči: »Lepše ženske je ni od mene, moj mora on biti, kako bimogel drugače, če jaz tako hočem.«

Potem zopet sede in se skuša umiriti. Zagleda na drugem koncu čolna pod desko, na robu pribito, Strahomerovo torbo od vidrine kože. Tam je bilo kaj jesti - bil je ržen od surovo na žrnvi ali ročnem mlinu zmlete moke pečen nizek kruh in posušeno goveje meso - in zdajci jo želodec opomni, da ni danes še nič jela. Mlad zdrav želodec, kadar se oglai, prepodi druge afekte, zatorej je nekaj časa, med jedjo, tudi Grimislava pozabila svojo ljubosumnost, Strahomera, Metoda in Krista, mater in sebe.

A le za nekaj časa. Najedši se, pogleda, dokler njeno bistro oko videti more; vidi ljudi, vidi širen prostor, a noben človek v daljini ni Strahomer. To je vendar grdo, da jo pusti tako dolgo tu samo čakajočo! Ona si nabere v glavi raznih zlih in ostrih besedi, s katerimi ga hoče častiti, kadar ji pride. Ali ni ga.

Šla bi ga iskat. Poznala je vse kraje. Ali bala se je, da bi od druge strani prišel baš zdaj, ko bi ona drugam šla, in bi, misleč, da ga ona ni čakala, temveč s kakim drugim odvozila se, sam domov odveslal, tako da bi ona ostala tu na noč. Bila je tedaj navezana čakati pri čolnu.

Samo še dva čolniča sta popoldne čakala tu pred Krakovim. Zdaj pride gospodar enega ter strese vanj nekaj železja, ki ga je bil za dovezene kože zamenil pri frankovskem kupcu, ter, opazivši Grimislavo, čudeč se vpraša:

»Kaj pa čakaš, hči obrska? Misliš li, da Strahomer še pride? Reci mi no, kaj mu je namisel prišlo?«

Grimislava ne odgovori ničesar, le jezno pogleda moža, ki ji tudi nje rod in izvor očita.

Jedva može včolnič od nje odplava, ko začne ona njegove besede premišljevati. Kaj je hotel reči? 'Strahomeru na misel prišlo?' Kaj?

Neznana skrb ji objame dušo. Ko bi bilo pa res kaj pripetilo se mu? Zdaj ji tudi na misel pride, da so jo danes ljudje tako čudn opogledovali, ko je prej ošabno v čolnu sedela.

Zdajci pride še znan sosed, zadnji, kateri je še čoln imel tu.

»Kje je Strahomer?« vpraša ga ona, hlastno iz čolna skočivši.

»Kaj ne veš? Kako je to, ko so ljudje govorili, da bode on tvoj mož. Ne veš, kaj je storil?« čudi se oni.

»Nič ne vem, povej!«

»A ves svet o tem govori!«

»O čem govori? Zini!«

»Da je Strahomer prodal onim čudnim možem, ki novo vero ozanjujejo in za novega boga vedo in ga hvalijo, ti veščaki so Strahomera vzeli s seboj gor nekam, kakor so na potu, v nemško deželo,« pripoveduje kmet. Bolj natanko ni vedel, slišal je različno, torej tudi Grimislavi ni mogel jasno dopovedati. Ali že to, kar je izprašala iz njega, bilo je zanjo strašno, grozno, nezaslišano!

Jasno ji vprav ni bilo vse vkup. Da bi se bil sam prodaj? Vse pustil in s tujci na tuje šel? Čudno je bilo to, ali Strahomer je bil sam nenavaden človek, to je vedela in zdaj je to slišala, da je opasnost, da ji vzemó njega, na katerega je bilo njeno strastno srce neločjivo prirastlo, in v tem hipu je začutila prvi bridki zabodaj ločitve.

Glasno je zavpila, prebledela, a zopet jo je kri zalila. Ni znala od kraja, kaj bi rekla, kaj storila.

»Pomozi mi, pomozi mi, ne smejo ga vzeti!« vikala je.

»A sam se je vdal, sam je šel, niso ga s silo jemali, kakor Nemec tale jemlje po vojski,« odgovori oni.

»Kam, kam?«

»Da, vprašaj Vitoglava ali kakega takega, on ti pove, jaz ne znam kam in ne vem, kaj misli.«

Deklica zvihra od vode proč in hiti v Gradišče navzgor.

Mimo večidel lesenih hiš je letela Grimislava do sredine, kjer je stal zidani večji dom Vitoglavov.

Pred dvorcem je stalo mnogo mož in konj. Kocljevi vojniki iz Ptuja, ki so bili Metoda do Ljubljancev pripeljali, baš so se na odhod pripravljali, pijoči ol iz velikega vrča. Vitoglava samega že ni bilo več doma. Takoj po službi božji je bil odšel, spremljevajoč Metoda in njegovo družbo v Radovljico, kjer se je sveti mož tudi mislil v svojem poklicu pomuditi.

Pri teh možeh je Grimislava zopet zvedela, da je njen Strahomer nekam daleč odšel z onim svetim propovednikom, od katerega se hoče učiti, da bode potlej sam svet in moder in da bode tudi on znal črke in pisanje, na koži risano, poznati in v govoru besede postavljati o tisti kristjanski novi veri, katero Metod in njega svetci hvalijo.

»Teci po potu tu gor, pa jih še dotečeš, ker si mlada in brdka,« reče neki šaljivec, dasi so bili odšli na konjih in že pred več časom.

Ali Grimislava ni slišala zasmeha okoli stoječih, verjela je moževim besedam, da je Strahomer še blizu, stekla je po kazanem potu in v diru skoro izginila možem izpred oči.

Začudeni o veliki krasoti te deklice so bili Kocljevi vojniki kar molčé obstrmeli.

»Krasna deklica,« rekel je Susel svojemu vodji, divjemu Motižiru, ki jo je prej s pohotnimi pogledi motril in še zdaj gledal v ono stran, kjer je bila Grimislava zginila.

»Jaz jo poznam, to je Obrka, divno dekle, res pojde tako daleč za njimi, da jih doide,« reče eden Ljubljancev.

»ko bi jo na samem dobil, precej jo ugrabim,« mrmra tiho Motižir Suslu, »morana zna, ali še kdaj pridemo v ta kraj. To bi bilo nekaj vrednega za kneza Braslava, pri nas ni takih ženskih, ne li? Ker govoré, da je Obrka in da ji je ženin ušel z onim našim svetcem, nihče se ne pobrine, če zgine od tod. Ko bi le tega Prosina med seboj ne imeli, on bi nas izdal Koclju ali še tu sosedom in potem ne prinesemo glav na plečih domov.« 

»Prosin? Da, on zares Metodove križe dela in ne bi z nami govoril, če hočemo deklico pobrati s ceste in jo na dom vzeti. Ali ako rečeš, da je za Braslava, molčal bode in on, dasi nerad,« odgovori Susel.

»A to ni naš pot, koder je deklica odšla, ne doidemo je domov gredoči, ako i takoj zajašemo,« odgovori tiho Motižir.

»Nič ne de,« teši Susel, »če hočeš ono žensko telo ugrabiti za Braslava, pijmo tem možem tu zadnjič dobro zdravje in skok na konje! Prosinu ničesar ne govoriva, ni drugim ničesar, nego, kadar izpred Gradišča proč in tem ljudem tu izpred vida pridemo, zavijeva midva v stran na to cesto, koder je devojče teklo. Jaz poznam više gori še en brod čez Savo, tam prebrodimo, kadar dekliča dobomo, in drugi naši nas počakajo v prvem gozdu, kjer smo poslednjič počivali sem grede.«

»Če sem dobro razumel, zapustil jo je ženin, verdski Strahomer, oni, ki se je na našega svetca obesil; tedaj ne bode noben pesazalajal, ako izgine od tod, brzo skočimo.«

»Molči zdaj, da česa ne čujejo.«

Čez nekaj trenutkov so ptujski kocljevi jezdeci z Motižirom na čelu podili konje po cesti proti Celju in Ptuju. ko so dospeli iz vida Gradišču, daje Motižir enemu delu ukaz in z njim zavije preko polja na noriško ali gorenjsko cesto, drugi pa jaše dalje po prvem potu.

Kraj, kjer blizu stoji zdaj Ljubljana, je bil namreč še kot Emona važno središče cest, katere so bile rimskega izvora in tačas, ko se vrši naša povest, še mnogo bolj ohranjene, nego so sledi dandanes, po tisoč letih, ko pa še zmerom zasledujemo tako ostanke teh rimskih cest, ki namkažejo izredno jako trdnost in solidnost, da se kar čudimo.rimljani so namreč kot vojevit narod, ki je hotel ohraniti in vladati vse dežele in narode, katere je pridobil, spoznali dobre ceste kot prvi pomoček krepke in zanesljive uprave. Zato so zidali ceste tako smele in trdne, kakor jih ne zna ni srednji niti skoro ne zdanji vek z modernimi pripomočki. Od Akvileje ali Ogleja sem so šle štiri velike ceste: zapadna v zgornjo Italijo, vzhodna pa v Istro in Dalmacijo, severozapadna cesta do Emone, od tod pa na tri kraje, v Norejo, na Sisek in na Celje ter Ptuj in Sabario. Ravno te rimske ceste so vzrok bile, da so ob času narodovksega preseljevanja tako razna ljudstva drla in potiskala se ksozi Panonijo ali naše zdanje dežele v Italijo in v Bizanc.

Na norejski ali gorenjski cesti so tedaj ptujski Kocljevi jezdeci, kateri so se bili pod Motižirom in onim Suslom od tovarišev ločili in preko polja zavili, na prostem polju Grimislavo došli nedaleč od mesta. Deklica je bila že upehana in utrujena, žareča v lice, z obupavanjem v srcu.

»Čuj, deva, besedo moško in modro na cesti, jaz ti dobro svetujem,« reče ji Motižir, ko s konjem poleg nje postane. »Ti ideš za ženinom, čuli smo, utrujena si in ne dohitiš ga peš; tudi mi idemo po isti poti, stopi k meni na konja, on je močan za dva, pa te vranec moj ponese do one družbe, kjer je tvoj dragi. Laže se jezdeči ljudje doidejo na konjskem hrbtu, kakor smo mi, nego peš po prahu.«

»Daj,« reče pogumna Grimislava ter pristopi.

»Roko mi pomili, devojka, a tu na mojo nogo v stremen se z nogo upri,« ukazuje Motižir in v hipcu zavihti srčno deklico pred sebe na sedlo.

»Oj, goni!« klikne ona, sedeč vešče in neustrašeno na rejenem konju.

»Kako si vroča,« reče prikupljivo Motižir in svojo suho, a krepko roko oklene okoli nje.

»Goni,« priganja ona in se odmika od njega ter prime za grivo pred konjskim vratom, da ne bi omahnila.

Poženó. V urnem diru podé konje. A pri poljskem potu zavijó s ceste na desno proti savskemu brodu.

»To ni pravi pot, zakaj odvijate s ceste, pusti me na tla,« prestrašena vpraša Grimislava, skuša okoli sebe ovite Motižirove roke otresti se in si je šele zdaj prav v svesti, da je v oblasti in v sredi sedmih oboroženih mož sama in brez pomoči.

»Mi jezdimo naravnost k tvojemu ljubemu, veruj in miruj!« reče Motižir s posmehom.

Zdaj šele se ona obrne z gornjim delom telesa, kar se more na konju, nazaj in pogleda možu v lice, ki jo drži na sedlu pred seboj. Motižir nikakor ni bil mož, kateri bi bil devojko Grimislavine vrste sam s svojo lepoto pridobil. Bil je starikastega, mrkega obraza; razmršena ščetinasta brada je usta skoro popolnoma pokrivala in izpod koščenega nizkega čela so svetlo in poželjivo sijale mačje oči.

»Miruj, če ne, padeš na tla in si zlomiš beli vrat, dete zlato,« reče Motižir, vrže jezdne vajeti konjske poleg sebe jezdečemu tovarišu, da bi imel obe roki prosti, in stisne deklico še tesneje k sebi, da bi se mu ne izmuznila.

»Pusti me!« kriči ona, ali meča in boja vajeni vojnik je imel močne lakti. Pa tudi Grimislava ni bila kakor druge ženske; obupnost ter spoznanje opasnosti sta ji dali nenavadno moč, s katero je na mah okreniti se poskusila, da bi svoji roki iz Motižirovega objetja osvobodila. Motižir zaradi tega močnega sunka dekličinega v sedlu omahne in oba, močni jezdec in močna deklica, se s konja trdo na tla prekopicneta, preden je kateri izmed drugih vojnikovih tovarišev priskočiti mogel. Motižirov konj se tudi preplaši in preskoči na tleh ležečo dvojico, a pri tem skoku s kopitom zadnje noge Grimislavo v čelo udar. Motižir je na en hip na svojih nogah stal, konja je tovariš udržal, ali Grimislava je omedlela, v omotici na tleh obležala v zeleni travi ter rdeča kri ji je skrunila obledelo lepo čelo.

»Ničesar hudega ni,« reče eden starejših jezdecev, »daj mi čutaro sem, da jo omočim, takoj se zavé spet.«

»Ne, ne, pustimo jo tako, še maka ji dajmo in omotne pijače, naj spi, da ne vpije! Spečo naložimo na konja, pa glejmo, da svoje vozove doidemo. Na vozu jo s kožami pokrijemo, da ne vidijo savski brodniki, kaj smo uplenili tu v deželi sosedni. Jaz sem se že bal, kako jo spravimo mimo brodnikov, ko bi vpila in jim povedala, da ne hodi sama z našim tirom. Prebudi se že potem, človek ne umre od vsake sape,« reče drugi.

In vsi so pritrdili, da je to moder govor. Položili so omedlelega dekleta na konjski hrbet, naredili ji zglavje, da ni visela navzdol, privezali jo narahlo, a trdno, da ni mogla ob strani na tla spolzniti, ter jo potem zagrnili, da se ni nič poznalo, kaj tovorni konj nosi.

Potem so pognali proti cesti, po kateri je druga njih četa na potu bila na Ptuj, kjer je vladal njih velmožni knez Kocelj nad Dudlebi, Susli, Tiberci in drugimi Sloveni.

Ko se je Grimislava iz svoje omotice prebudila, bila je okoli nje noč. Ležala je z debelimo platnenicami odeta in usnjato sedlo pod težko bolečo glavo imajoča na vozu, stoječem na tratini v gozdu. Nad njo je bila čez voz razprostrta streha iz sešitih surovih kož. Blizu nje je gorel velik ogenj, okoli njega je bila še posoda razmetana, v kateri so večerjali ti bradati, oboroženi možje, kateri ležé naokoli po travi in hrčé ter spé pod zvezdnim nebom. Pri drevju so privezani konji, ki so ali počivaje ležali na travi ali pa s kopiti tolkli po materi zemlji in hrskali ali pasli se, kolikor so trave dosegli iz nedolge privezi.

Grimislava vzdigne težko glavo iz voza, katerega stene so bile iz vrbovih šibin pletene, in prestrašena gleda to svojo nočno okolico; ne more se takoj zmisliti, da li se ji sanja, da li j res, kar vidi in sliši.

Pri ognju so sedeli štirje možje in govorili. Eden je bil Motižir sam, oni strašni mož s ščetinasto brado, ki jo je bil k sebi na konja zvabil.

»Ali nehaj mrmrati, Prosin, stari junak; Braslavu bode ustreženo, če mu to lepo žensko dete privedemo, Koclju pa pripovedovati ni treba. Jaz ne bi znal, zakaj bi mi bilo prepovedano na cesti pobrati in s seboj vzeti ono, kar brez gospodarja tam najdem.«

Tako je Motižir govoril staremu vojniku, ki je imel že na pol sivih las.

»Niso lepe take besede iz ust Slovena. Nemec sraka naj govori takisto in naj dela tako, ker on je Nemec sraka, vzame sosedu slovenskemu, kar doseže in kar godi njega očesu ali goltu, a dober Sloven ne skruni zemlje sosednje, ki ga je gostila s kruhom in soljo ter hladilnom olom.«

Tako govoreč se stari Prosin jezno od Motižira proč obrne in dostavi:

»Sicer pa sem slišal, da lepa ženska — vi pravite, da je lepo, kar ste ukrali, da naj vas bode sram! — da lepa ženska, po sili vzeta, nikdar ne prinese sreče v domače dvore. Le glej, da ti ni ta ne bode za dolgo življenje in vesele zime.«

»Vprašajmo Peruna, hodi li sreča s to mlado žensko ali nesreča,« reče oni Susel.

»Slabo prija možu, ki je svetega moža spremljal in toliko lepega o živem bogu od njega slišal, zdaj Peruna, boga od lipovega lesa, na jezik jemati.«

»A zakaj ne bi obadva bogova vprašali?« trdovratno ugovarja Susel.

»Stari vaši bogovi so vragi edinemu bogu, propoveda sveti mož,« ugovarja Prosin.

»Znaš li, Susel, take svete Perunove zagovore naejati, s katerimi se vpraša, bode li sreča ali je ne bode?« pozvedava Motižir.

»Ono z gobo in hudolesovimi šibami — kakor so tu poleg v grmu — znam.«

»Pokaži takoj! Če nam bode naš novi kristjanski bog zameril, da tudi naše stare še včasi povprašamo, moremo se pokesati, pa nam odpusti. Ni li?«

Pobožni Prosin se široko prekriža pri tej brezbožni in bogokletni besedi polnevernega vojnika.

Susel ulomi dve enoletni šibici iz hudolesovega grma, odreže dve rogovili, natakne kos suhe vžigalne gobe na povprečno paličico in jo dene precej visoko nad ogenj, s katerega prej odgrne vse utrinke in večje nezgorelo oglje, tako da je bila sama drobna žerjavica pod gobo.

»Ako se kaka iskra gobe prime, da bode začela tleti, preden moji dve Perunovi šibici začnega goreti, bode sreča, ako ne, pa ne.«

To rekši, poklekne Susel k ognju, vzame v vsako roko eno hudolesovo šibico in začne hitro zdaj z eno, zdaj z eno tepsti po žerjavici, da so iskrice odskakovale visoko gor h gobi in okoli nje, pa mrmra neprestano:

»Perun, razperi ogenj pereč, našo luč zaneti, v temo nam posvéti!«

Iskre so čarobno odskakovale od tepene žerjavice, že so se bile šibice osmodile in kadilo se je od njih, ena je začela Suslu v roki goreti, odgorela in obdržal je samo utrinek nje v roki, s katerim ni mogel več raztepavati. A gobe se ni bila prijela nobena iskra.

»Perun, razperi ogenj pereč,« vpije Susel in tepe še z drugo hudolesovino tako dolgo po žerjavici, da i ta šibica v plamen pride in odgori.

»Ne bode sreče,« reče potem Susel in vrža gobo, ki se od isker ni hotela vžgati, v sredo žerjavice. Z nekim vernim strahom gledajo možje v ogenj, kako se zdaj od gove počasi in lepo krožljasto kadi, in celo dobro krščanskega Prosina obide nekaj kakor groza.

»Pošlji torej to žensko po cesti nazaj, če se nesreča vozi z njo v naših kolih,« reče Motižiru četrti do zdaj molčeči mož pri ognju.

Motižir odgovori: »He, ko bi bil kak mlad junak in bi se iz božjega zagovora reklo, izpustimo ga, izpustil bi ga. A mlada ženska! Kaj more ta nesreče imeti in dati? Jaz je ne pustim, znam, kaj dobim od Braslava zanjo, vi pa molčite.«

Vse to je slišala Grimislava na vozu, domislila se vsega, kar se je danes z njo zgodilo, hotela z voza skočiti in bežati v temno noč, a obide jo prvič v življenju tak grozen strah, da se ganiti ne more in zavpije divje:

»Strahomer! Strahomer! Reši me!«

Šesto poglavje

Kasna jesen se je bila naredila, ko je prišel Metod s svojimiučenci spremljevalci v nemško mesto Solnograd, v stolnico svojega velikega protivnika nadepiskopa Adalvina. Ta nemški cerkveni višji pastir si je prilastoval edino pravico, vero širiti in krščanske duše pasti in jezičevstvo ali poganjstvo h Kristu in križu izpreobračati po vsej Dolenji Panoniji. V tem smislu je višji episkop Adalvin tako dolgo na nemškega kralja Ludovika pritiskal, da je ta podravskemu slovenskemu knezu Koclju poslal ukaz, naj učitelju Metodu versko učenje po svojih zemljah prepove, a naj ga pošlje še to leto pred zimo v Solnograd na odgovor zaradi doženja krivoverstva, katero se temu grškemu možu očita.

Knez Kocelj se je ustrašil, zlasti ker je čul, da so Nemci zasadno na poti v Nitro ujeli in v nemško zemljo odgnali vrlega njegovega zaveznika, moravskega kneza Rastislava, o čigar nadaljnji usodi ni bilo nikomur znano, da li ga hoté Nemci izpustiti zopet domov ali mu nameravajo morda kaj zlega učiniti. Koclju so se razmere tembolj opasne zdele, ker je slišal, da je tudi mladi knez Svetopolk iz Nitre, nečak Rastislavov, šel k Nemcem v gosti. V takih razmerah se knez Kocelj ni upal sam ustavljati in ni mogel Metodu odsvetovati pota v Nemško, dasi v srcu Nemcem ni veroval in se je bal za svojega prijatelja, svetega slovenskega propovednika, ker je poznal te svoje sosede Nemce.

Metod sam se je zanašal prvič na papeževo pismo, s katerim ga je bil Hadrijan leto prej imenoval za panonskega nadškofa; dalje je zaupal na svojo pošteno in pravično stvar in tretjič je smel tudi osrčevati in bodriti se s svojo znanostjo in zgovornostjo. Znal je namreč, da so nemški škofje jako slabo učeni v svetih in posvetnih knjigah. Grško izobraženi filozof Metod, izkušen govornik, obodren po krasnih uspehih svojega prepričevalnega nastopa pred papežem in pred italijsko višjo duhovščino, ni se hotel bati nemških nevednih duhovnov. Zatorej se je precej, ko mu je Kocelj povedal željo nemškega kralja, brez strahu napotil na sklicani shod v nemški Solnograd, da bi slišal, kaj mu hočejo, in da bi glede že znanih si obrekovanj zagovarjal sebe insvoje učence ter slovenske kneze, zlasti Rastislava in Koclja, ki sta njega in pokojnika brata Cirila iz grškega carstva pozvala, da uči narod slovenski v svetih resnicah. Šel je tudi zato rajši, ker je upal, da vidi tam Rastislava in mu morda do svobode pomore; pa tudi zaradi tega je šel Metod rad, ker je čul, da najde tu i tretjega možnega slovenskega kneza Svetopolka, ki je bil pri pozivanju njega in brata soimenovan, a katerega Metod do sedaj ni še videl. Slišal je o Svetopolku hvalo in grajo. Hvalili so njegovo hrabrost, a grajali njega lahkost v mislih. Čul je, da Svetopolk svojega ujca Rastislava ne ljubi, ali tega, da je bil z Nemci tačas porazumljen, ko so Nemci na samotnem potu starega Rastislava prestregli, ujeli in odveli, tega Metod ni slutil še.

Tako najdemo Metoda v nemškem Solnogradu.

Prišedši sem, najde slovenski učitelj, da cerkveni zbor ni še pripravljen. Drugih škofov in duhovnov še ni bilo in Karlmana ne, mogočnega kraljevskega sina Ludovika Nemškega, ki je imel shodu in sodu predsedovati.

Metod je takoj pri sprejemu čutil, da je prišel v sovražnikovo deželo. Škof Adalvin ga je sprejel ne le hladno, mrzlo, temveč naravnost razžaljivo in prezirno, ker je odkazal njemu in tovarišem jako slabo stanovanje v praznem starem kloštru. Vajen vsemu zlemu in, domislivši se vzornika svojega, sv. Odrešitelja, sina človekovega, ki ni imel, kam bi glavo položil, vdal se je Metod brez ugovora in mrmranja v vse in obljubil čakati, dokler se duhovnska gospoda ne snide. Medtem pak je zbiral svojo malo družino tovarišev okoli sebe in jo učil.

V prvi vrsti je tu učil novega svojega učenca in nasledovatelja Strahomera. Z velikim veseljem je Metod zapazil, da ima Strahomer posebno bistro glavo a učenje, da hitro razumeva in ima dober spomin. Kar pa je Metoda z največjim veseljem navdajalo, bilo je Strahomerovo čisto navdušenje in mladeniška ljubezen do svete stvari, da je sam Metod mogel tega mladeniča skoro težko razumeti ter takoj sklenil, poučivši ga dovolj, posvetiti za duhovnika in ga za kako važnejše mesto odločiti.

Čuvši, da ima ime Strahomer že od svojega poganstva sem, prekrsti mu ga in zove odslej Gorazd, t. j. po staroslovenskem močni (v veri in ljubezni božji, menda je Metod mislil), da bi čisto slekel starega ali dosedanjega človeka in se ves posvetil sveti stvari, h kateri ga je tako čudesno klicala posebna milost božja.

Gorazd — tako moramo z Metodom tudi mi odslej Strahomera, svojega prvega znanca v tej povesti, imenovati — Gorazd je imel naravnega čuta toliko, da je čutil vso blagost srca in velikost duha v tem častitem učitelju in buditelju Metodu, v čigar obližje mu je priti bila dobra usoda naklonila srečo. Zato se ga je pa tudi z vso ljubeznijo oklenil, kakor jo le more v nedolžnem moškem srcu roditi brezmerno spoštovanje in tisti neraložljivi notranji ukaz prijateljstva, izvirajočega iz dobrega mladega srca do srca drugega starejšega in bolj zvedenega moža, prijateljstva, iz katerega se rodi najvišja svetna ljubezen — najvišja zato, ker najnesebičnejša.

Gorazd bi bil za svojega učitelja in gospoda mirno in brez vsega premisleka glabo pod meč položil, ko bi mu bil ta ukazal ali ko bi bil sam vedel, da je to le kako treba ali koristno.

Metod zopet je bil premoder poznavalec človeške duše, da ne bi bil vsega z bistrim vidom opazil in Gorazda natančno in do dna preučil in pregledal. Zato je bilo še celo dobro, da je Metod zdaj precej s prvega seznanstva z Gorazdom imel toliko brezdelnega čsa, v katerem je mogel občevati z njim in izpregledati, da mu je bog poslal mladega moža, iz katerega je Metod namenil se narediti več nego iz drugih, ki jih je v svoj uk sprejemal.

Družina drugih Metodovih spremljevalcev — ni jih bilo mnogo, ker ljubljanski Vitoglav se je il precej vrnil — je bila nevoljna zaradi čakanja in pohajanja med temi tuci. Metod jih je tešil in jim naročal potrpljenje.

S tem potrpljenjem so nazadnje vendar učakali dneva, katerega so si bili Nemci določili. Od raznih krajev so začeli prihajati škofje z oboroženimi stražami, prelatje v bogatih opravah, nemški menihi in duhovniki, katere je privabil razširjen glas, da bode véliki sod o tistem slovečem Grku, ki krivoverstvo širi med slovenskimi arbari na mejah in ščuje zoper nemško oblast in latinski cerkveni jezik.

Nazadnje prijezdi tudi Karlman, sin kralja Ludovika Nemškega. V njegovem spremstvu je bil tudi Svetopolk, knez Slovenov v Nitri in naslednik od njega izdanega strica Rastislava.

Za drugi dan je bil obrečen velik shod in sod cerkvenih in svetnih knezov v solnograški stolni cerkvi, da slišijo in sodijo Metoda.

Tu so se zbrali v sredi cerkve v polkrogu nositelji veljavnih nemških imen onega časa. Okoli prestola, namenjenega za Karlmana, bogato v zlatu in svetlem jeklu bliskajočega se, stali so njegovi družabniki iz raznih krajev vzhodne frankovske dežele, zlasti z Bavarskega. Karlmana še ni bilo v cerkev, čakali so ga.

Na čelu duhovenskih višjih dostojanstvenikov je bil Adalvin, solnograški nadškof, z veliko množino svojega duhovenstva, med katero je zopet prvo mesto zavzemal njegov arcipresbiter Rihbald, glavni tožitelj Metodov. Tu je bil prišel Embriho, škof regensburški, veljaven mož, kakor je bilo njegovo stolno mesto kot često iskano knežje shodišče veljavno. Dalje imenujejo stari spisi Engelmara, škofa v Pasavi, ki si je prisvajal cerkveno nadvlado nad slovensko Moravsko in Zgornjo Panonijo ter zategadelj že dolgo Metoda sovražil in tožil v Rimu in kamor je dosegel, ljuteč se, da v njegovem delokrožju brez njegovega dovoljenja in po svoje deluje. Tudi je bil na shod prišel Sigehard, opat v Fuldi, v staroslavnem germanskem gnezdu krščanstva, in Arno, škof würzburški, oba poleg svojega cerkvenega dostojanstva tudi vojaka, ki sta z mečem v roki v bridke in krvave boje hodila, ne mareč za protivno cerkveno prepoved, ki duhovnu ne dovoljuje krvi prelivati. Prišel je bil celo Valpert, akvilejski patriarh, čigar cerkvena oblst je segala do blizu zgornje Save, torej se dotikala zemlje, kjer je Metod deloval zadnje čase. S Karlmanom pak je prišel kar tako gledat in poslušat Hinkmar, povestni škof laonski, z mladim lepim svojim tajnikom Vihingom, po rodu iz Alemanije. In razen teh došla je še množina velika poklicanih in nepoklicanih, velikih in malih, skoro vsi razljuteni na Metoda, ker poprej sistematično ščuvani nanj in na delo njegovo.

Ko je Metod s svojimi diakoni in spremljevalci prišel v to zbrano družbo nemških škofov, opatov, duhovnon in menihov, odkazali so mu sluge mesto, kamor naj sede: v sredino zbirališča nekoliko niže od drugih. Videl je takoj zopet jasno, da ni prišel med dobre prijatelje. Že ko je vstopil, obrnile so se oči vseh v okrožju zbranih vanj, a med duhovniki večidel oči, neprijazne mu. Ljudstvo, ki se je zadaj gnetlo in zijalo, prodajalo je le neumno radovednost.

Solnograški škof Adalvin se je oholo na svojem vzvišenem stolu nazaj naslonil in debeli trebuh pogladil, pa z zaničljivim smehom nekaj rekel poleg sebe sedečemu suhemu dolginu, nadsvečeniku Rihbaldu, čigar rumeno lice se je še bolj grdo zgubálo, ko je strupeno po strani pogledal Metoda. Menih Grunzo je svoj prepasnik na kuti više nad ledja potegnil pa patru Agilulfu nekaj kritike o Metodu na pol glasa povedal, da se je ta začel smejati, tudi Metodove učence je porogljivo gledal. Pasavski biskup Engelmar je svoje male svinjske oči še bolj zmanjšal, da bi si ogledal tega človeka, ki se drzne v njegovo metropolijo nekovo slovensko liturgijo nositi, a škof Altfrid je svoj že itak dolgi vrat še podaljšal, da je bil dolg kakor štorkljin na strehi.

Metod pogleda svoj sedež. Bila je surova klop, a še ta ne tako velika, da bi bili mogli sedeti vsi, Metod in trije njegovi učenci, ki so bili ž njim: Gorazd, Naum in Klemen, poslednja dva duhovnika.

»Mi moremo stati, vidimo tem bolje gospodom iz oči v oči,« reče Metod.

Ponosen si ogleda potem stojé ves krog svojih sodcev in zijajočo drhal zadaj s pogledom moževnih, kraljevskim in vendar ne žaljivim.

Nazadnje obtiči Metodov pogled na eni strani. Tam tik za prestolom kraljevskega sin Karlmana blizu Hinkmara, škofa laonskega, stal je mlad junak, visokorast, širokega lica, silnopleč in iskrega pogleda, odet v kratek, z zlatom in srebrom vezen in z drago kožo podmeten kožuh, ob boku dolg, težek meč. Oči njegove so bile v Metoda uprte in oba moža sta se nekaj hipov gledala pozorno drug drugega.

»To je Svetopolk?« vpraša Metod svojega presbiterja in učenca Nauma.

»Je,« odgovori Naum nejevoljen.

»Lepa človeška postava, carja vredna,« reče Metod in občudovaje gleda velikanskega krasnega črnobradega slovenskega kneza Svetopolka, tako da se ta morda omamljen od pogleda Metodovega na stran pripogne in svojega tovariša nekaj vpraša.

»Kaj nam pomaga njega lepota in moč, ako ga vidimo stoječega v vrstah sovražnikov, glej!« reče tiho drugi učenec Klemen.

»Govoriti je treba ž njim, to mora biti i po duši naš mož, kakor je naš po rodu,« reče Metod kakor sam za sebe.

»Mene pa drugo skrbi, oče moj,« reče Naum. »Tu noter znam, kako smo prišli, a ne znam, kam in kakó pojdemo ven, poglej, pisano nas gledajo vsi in zlobni ljudje so, med katere smo prišli.«

In Klemen pristavi:

»Da, tako je. Malo nas je, ali če rečeš, hočemo mi trije vstati in povedati tem Nemcem, kdo so oni, a kdo si ti. Oni ne vedó, da si metropolit panonski, naslednik apostolskega učenca sv. Andronika, tudi od rimskega pape blagoslovljen.«

»Tiho, deca moja. Ne naglite se, pustite govor meni, nič se nam ne more zgoditi, z nami je bog,« reče Metod.

»Preti li nam kaka opasnost?« tiho vpraša Gorazd Nauma skrben, ker ni e prav razumel položenja, a take sijajne družbe in take cerkve še tudi nikdar videl ni ter je bil ves zmoten.

»Je opasnost, dečko,« odgovori Naum tiho. In Gorazdu oči zaiskré, pak se primakne bliže, prav blizu svojega ljubljenega učitelja Metoda, ne da bi iskal pomoči pri njem, nego da bi se boril, da bi življenje dal za svetega svojega učitelja, če mu bode kdo kaj žalega hotel.

V tem hipu nastane ropotanje. Vsi sedeči so bili vstali, ker je bil prišel v cerkev kraljveič Karlman. Karlman, sijajno vojniški opravljen, šel je naravnost do Adalvina, pozdravil ga, obrnil se po zboru in potlej sédel poleg solnograškega škofa na prestol, zanj pripravljen. Kot vojnik je Karlman lepe, krepke ljudi vselej rad gledal. Zato mu je tudi telesno odlična, vzvišena oseba Metodova precej ugajala in prvo, kar je poleg sebe sedečemu solnograškemu škofu Adalvinu rekel, bilo je:

»Nenavaden mož!«

Adalvin ne bi bil rad videl, da bi bil prvi dobri vtis o Metodu predsedujočemu kraljevskemu sinu ostal, zato je takoj s cerkveno slovesnih glasom odgovoril:

»Tudi peklenski vrag se včasi v lepo vnanjost obleče, da laže ljudi vara in v greh ter krivo vero vabi, kakor jih vara in pohujšuje po Panoniji tudi ta grški človek, ne da bi si rajši obesil malinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja, kakor sv. pismo govori in svetuje takim, ki delajo pohujšanje.«

»Tedaj začnite izpraševanje sami, jaz hočem poslušati,« reče Karlman.

Adalvin povpraša na levo nekaj arcipresbiterja Rihbalda, potem kake trikrat strupeno pogleda Metoda in vstavši počne govoriti:

»Sveti, učeni, velemožni, prečastiti in presvetli gospodje in možje! Z dovoljenjem najmilostivejšega našega kralja, velikega Ludovika, in na visoki ukaz kraljevskega vzvišenega našega gospodarja, ki je tu v naši sredi prvi sedež zavzel, zbrali smo se, gospoda in častiti bratje v Kristu, da zaslišimo in sodimo človeka Grka, imenovanega Metod, kateri je prišel iz tuje dežele, da tu po našem oblastju in po oblastju sv. Ruperta pod plaščem kristjanskim kriv nekov nauk širi in naše prave, od nas in svete cerkve posvečene duhovnike izriva, naš jezik zatira, barbarščino v svete cerkve uvaja ter nepokorščino seje. Ti, ki se oglašaš na ime Metod in si baje doma nekod iz grškega cesarstva, stopi pred nas, da te slišijo in da te vidijo vsi učeni, pobožni in modri možje tega častitljivega zbora.«

»Tukaj sem,« reče Metod mirno, a glasno ter stopi nekoliko stopinj naprej v sredo, njegovi trije učenci za njim.

»In kdo so ti ljudje s teboj?«

»Moji zvesti tovariši in učenci so v službi Gospodovi, spremljajo me iz prijateljstva in ljubezni, ena družina smo,« reče Metod.

»Tedaj so tvoji sokrivci,« vmetne Embriho, regensburški škof.

»A morate vendar njemu najprvo dokazati, da je on kriv, preden o sokrivcih govorite,« oglasi se porogljivo Hinkmar, škof iz Laona, majhen, grbav mož z veliko podolgasto glavo, jako živimi očmi in zvonečim glasom.

»Klicali smo tudi samo njega, učencev njegovih ne,« reče Adalvin in pogleda Karlmana.

»Zaslišite le njega najprej,« reče Karlman.

Škof Adalvin ukaže nadsvečeniku Rihbaldu, naj on, kateri kot bivši namestnik njegov med Sloveni iz samovida najbolj pozna Metodovo ravnanje, častnemu zboru razloži zatožbo.

Rihbald je bil namreč od svojega škofa Adalvina iz Solnograda poslan k slovenskemu knezu Koclju, da tam vodi vso cerkveno upravo. Kakor smo že povedali, bil je obenem nalog vsakega nemškega duhovnika med Sloveni nemški vpliv utrjevati ter Slovene za nemško politično gospostvo pripravljati. Rihbald je vršil z marljivostjo posebno drugi del naloga. Dasi je imel s slovenskim narodom opraviti, ni se hotel ali ne mogel slovenskega jezika naučiti, zatorej je glede razširjenja vere in pouka manj marljiv bil. Zanašaje se na velik vpliv svojega škofa pri nemškem kralju in na moč nemškega kralja, sedel je v kneževini Kocljevi nekaj časa v Salavaru ali Mosaburgu, mestu, od kneza Pribine zidanem, ali pa v Ptuju ter frankovsko gospostvoval in ukazoval. Na ta način si med narodom ni mogel pridobiti ljubezni.

Ko je tedaj prišel Metod in besedo božjo oznanjeval z apostolskim ognjem krščanskega prepričanca in z ljubeznijo vzvišenega ustanovitelja krščanstva, govoreč v narodnem jeziku neizpridenemu ljudstvu, pridobil si je na mah vsa srca od kneza do poslednjega slovenskega seljana.

Rihbald, to videč, je najprej poskušal Metoda odpraviti od tod proč s svojo avtoriteto kot pooblaščenec solnograškega škofa, kateri ima vso Spodnjo Panonijo pod svojo cerkveno oblastjo, češ brez njegovega, Rihbaldovega, ali škofovega dovoljenja tu nihče učiti in sveta opravila opravljati ne sme. Metod se za ta ugovor ni brigal, a se je prizival na višjo oblast, na Rim. In ko je leta 869 na željo Kocljevo, kateri bi se bil sitneža Nemca Rihbalda in njegovega škofa rad znebil, papež Hadrijan posvetil Metoda za nadškofa Panonije, mogel je Metod kot vrhovni pastir in cerkveni poglavar teh krajev Rihbalda celo predse zvati in mu ukazati, da odslej je njemu pokorščino dolžan in mora delati po njegovih navodih ali pa naj Panonijo zapusti. Predvsem je terjal Metod od Nemca, da, če hoče še ostati tu med slovenskim narodom dušni pastir, mora se naučiti narodnega jezika in upotrebljevati ga.

Ko je Nemec Rihbald to terjanje čul, penil se je od jeze. Da bi njemu kdo drug ukazoval nego Nemec? Da bi se on učil barbarskega jezika slovenskega? Da bi ga on rabil pri službi božji? To se mu je zdelo nesramno. Ali videč, da je knez Kocelj z Metodom, da je ves narod z Metodom, on pa da ima le sila malo duhovnikov svoje narodnosti za sebe, zapusti Rihbald Kocljevo deželo in iz Ptuja odide v Solnograd nazaj, maščevanje prisegajoč. Tu popiše svojemu škofu Adalvinu krivice, ki jih je baje storil Metod njemu in s tem škofu, celemu nemškemu duhovenstvu in nemškemu kralju. Adalvin se razljuti sam, podpihuje pismeno druge nemške škofe, pritožuje se pri kralju, terja v Rimu in pri dvoru zadoščenja in povrnitve cerkvene oblasti, ki se mu s takim postopanjem »tega Grka« in Rima jemlje.

To delovanje ali rovanje Rihbaldovo in Adalvinovo je imelo uspeh. Kralj je pisal Koclju in mu žugal; obenem je ukazal shod v Solnogradu, ki naj pozove »Grka« na odgovarjanje.

Rihbald je imel tedaj zdaj svojega sovraženega protivnika, kateremu je moral prostorišče svoje delavnosti pustiti, pred katerim je moral ubegniti, imel ga je tu pred seboj in imel je radost, da ga je smel sam tožiti v navzočnosti samega kraljevega sina in vpričo prvih glav nemške cerkvenega dostojanstveništva.

Rihbaldova široka usta z veliko prehlapno zgornjo ustnico so se dvakrat zastonj odprla in zaprla, preden je izpregovoril; rumeno lice se je nekaj zatemnnilo, roke so od razburjenja tresoče se prebirale v pergamentih in knjigah pred njim na visokem stolu ležečih, preden je svoj govor zoper Metoda začel. Potem pak je udaril v cel glas; od kraja je bolj tiho, a potem zmerom burneje govoril. Iz dolgega njegovega govora se je videlo, da se je mož na esedno borbo dobro pripravljal in da ga v njej izpodbuja neizmerno sovraštvo do protivnika in da ga vlada samo ena želja, uničiti ga.

Začel je svoj tožni govor daleč zadaj s povestnico solnograške škofije. Risal je, kako je že sv. Rupert, ustanovitelj njen, svojo delavnost raztegnil čez Panonijo in le-te kraje pridobil krščanski cerkvi in solnograški škofiji. Škofovski stol sv. Ruperta da je potem i nadalje skozi petinsedemdeset let pod vsemi nasledniki na škofovskem stolu, katerih slavna imena so: Arno, Adalram, Ljutpram in zdaj vladajoči prezaslužni episkop za one slovenske kraje, tu v zboru navzočni Adalvin. Za razširjanje krščanstva med Sloveni do Drave ima, razkladal je Rihbald, vso zaslugo le solnograška stolica. Le ona je tja pošiljala duhovnov, zidala in posvečevala cerkve, med temi slavno cerkev nad kostmi mučenika svetega Adrijana v Mosaburgu Janezu Krstniku na čast, ne govoreč o najnovejših cerkvah, katere je že Adalvin posvetil v Dudlebih. In zdaj, nadaljeval je Rihbald svojo tožbo, prišel je tu v našo last, v naš vinograd, tuj grški človek, brez prav in pravic in uči božjo besedo po svoje in ne vprašavši pravega metropolita solnograškega škofa. Nekog Grk, Metod po imenu, ta, ki tu pred vami stoji, predrznil se je vse naše pravice z nogami teptati in sosednje slovensko ljudstvo proti nam nahujskati, da božje službe, katero smo mi opravljali v edino pravem cerkvenem, t. j. latinskem jeziku, niti ni obiskavalo več, temveč da se je nam rogalo in posmehovalo. Kajti, da je mera nesramnosti tega tujega človeka, ki se Metod imenuje in tu pred nami stoji, do vrha polna bila, drzni se je uvesti barbarski jezik slovenski v vse obrede krščanske naše cerkve in iz hramov božjih smo se pred njim morali mi pravi svečeniki umakniti in takih pritepinom svete prostore v zlorabo svete liturgije prepustiti. Ne le da je učil ljud, ki nič ne ume nego svoj surovi jezik izpozabil se je tako, da je celo tajnosti daritve sv. maše in vse duhovenske molitve pri božji službi slovenski opravljal, vse obrede samo v barbarskem jeziku sosednje nam — a sovražnega naroda slovenskega, a ne v latinskem, katerega je cerkev kot svoj občni jezik sprejela, ker je kot svetovni edini vreden, da se tako vzvišene reči v njem vrše, kakor je krščanska cerkvena služba božja. S tem, da je uvajal nerazumljivi in barbarski slovenski jezik, pokrival je po eni strani pred veščimi duhovniki, ki bi ga bili mogli slišati, svoje zmote in krivosti svojega verskega učenja, po drugi strani pa je sejal med slovenskim neumnim ljudom nezaupnost in sovražnost do dosedanjih učiteljev iz germanskih krajev, kakor je Solnograd in nemško-frankovska zemlja. Sovraštvo do nas se je med Sloveni tako močno kazalo, rekel je Rihbald, da je bilo že za naše življenje opasno ostati še dalje tam; pobegniti smo morali in oni, ki je nas, poklicane svečenike sv. cerkve in nasledovalce sv. Ruperta pregnal iz vinograda Gospodovega in cerkvenega oblastja solnograške škofije, tisti človek je tu pred vami, Metod po imenu, Grk po rodu, tujec in daljne neprijateljske dežele. Učeni, modri, častiti, visoki cerkveni in svetni knezi, ki so tu zbrani, naj ga sodijo in obsodijo.

Rihbald tako izgovori in sede. Metod, kateri je ves čas stoječ mirno poslušal dolgi latinski govor svojega ljutega tožitelja, prestopi še korak bliže in hoče takoj svoj zagovor pričeti.

Ali vzdignil se je bil že škof pasavski, Engelmar, pomolil svoj veliki trebuh še bolj predse, zamežikal z malimi svinjskimi očmi in izpregovoril:

»Jaz moram častitljivi in učeni zbrani gospodi vse besede potrditi, katere je naš vredni brat v Kristu, učeni Rihbald, govoril o zlobnih grehih, o krivem nauku, o veliki sovražnosti in smeli prisiljivosti tega grškega človeka. Vi znate, da Zgorenja Panonija spada v moje cerkveno ozemlje, pod Pasavo, ter da od časa slavnega mojega prednika svetega škofa Reginhera zaradi njegove pogodbe z Adalramom solnograškim loči reka Raba moje in našega predsednika cerkveno oblastje v Panoniji, Zgórenji in Dolenji. Preden je ta grški človek, ki ga imenujete Metod, zdražbo delat prišel, preden ni še slovenskega naroda zoper nas razburjal v oblastju Adalvinovem ob Dravi, počenjal je isto igranje skozi več let v mojih zemljah v Gorenji Panoniji pri zloglasnem knezu Rastislavu, kateri ga je hujskal na nas in na vse, kar od Nemcev prihaja, za kar ga je, kakor čujem, že naša krepka roka zadela, kakor naj zadene vse naše protivnike. Bog nam je tudi tega Metoda poslal v ostro sodbo in greh bi od nas bilo, ko bi ga zopet kar izpustili, da barbarske Slovene hujska na nas in krivoverstvo širi zoper nas.«

Metod na te besede nekoliko prebledi. Ko bi prej ne bil še vedel, kam je prišel, čul je zdaj. Tu so bili ljuti, nepošteni, načelni, osebni protivniki. Tukaj je bilo z razlogi malo opraviti, težko pregovarjati ali prepričevati.

»Na grmado ž njim!« zavpije mlad menih in kakor na ukaz zagrmi v zboru skoro občni klic: »Na grmado!«

Svetopolk je do zdaj sedel zadaj za Karlmanom. Ko je slišal klic, ni ga razumel, ker je znal premalo latinski. Zato je vprašal svojega pobratima, suhega Zemižizna, kaj to pomeni.

»Meni se zdi, da se svetcu ne bode dobro godilo.«

»Kaj mu hočejo?« vpraša Svetopolk in močne svoje obrvi zvleče jezno.

»Stoj, da slišimo, ni še vse pri kraju, a vsega niti jaz ne razumem. Kaže se, da mu sovraštvo na uho pojó. Poslušajmo, kaj on poreče,« odgovori Zemižizen mali.

»Čujmo Grka, zagovarjati se ima pravico,« vpije grbavi Hinkmar, škof laonski in Karlmanov družnik. »Brez zagovora ga ne morete soditi.«

»Čujmo, kaj Metod odgovori na tožbo,« razsodi Karlman in vse umolkne na besedo kraljevičevo.

Nekaj hipov nastane tišina. Vse oči se obrnejo na Metoda, v sredi stoječega.

Potem pa Metod svoj zagovor začne.

V izbornem latinskem jeziku, lepo doneče, gladko in brez opotikanja govoril je tako, da je prisilil z močjo govorjene istine in vidnega svojega prepričanja kakor tudi z naturno pridobitnostjo svoje osebe tudi sovražnike toliko, da so ga z vso zvestobo in pozornostjo poslušati morali.

Odgovarjal je tožitelju nadsvečeniku Rihbaldu točko za točko. Vsako je tako temeljito ovrgel in podrl, da je nepristranski in pošten človek moral ločiti, kje je pravica in kje zavistna zavijača. Kakor Rihbald, tako je tudi Metod začel s povestnico. A tu je bil bolje podkovan nego nemški škofje in menihi; dokazal ji je iz starih knjig in zapiskov, da je panonsko ozemlje last sv. Petra, ne sv. Ruperta, da imajo rimski papeži staro pravico nad staro Ilirijo, h kateri spada tudi Panonija. Te pravice se Rim ni nikoli odrekel, zatorej je Solnogradci ne morejo za sebe prizivati. Če pravijo, da so tam petinsedemdeset let delovali, niso si s tem še lastninske pravice dobili, ker tudi po rimskem pravu cerkvena lastnina šele po zastaranju žez sto let prehaja v druge roke. Ako rimski škof ni ob času vojská in notranjih neredov vedno imenoval svojih zastopnikov ali škofov, s tem ni svoje pravice popustil, temveč jo je zopet upotrebil, ko je njega, Metoda, imenoval za nadškofa Panonije, kar govornik lahko dokaže in hoče dokazati s papeževim pismom, katero je s seboj prinesel. Protivniki njegovi gotovo takih dokazil za kakšne svoje pravice ne morejo pokazati. S tem pa je uničen glavni del njihove tožbe zoper njega in njegovo delo.

Dokazivši tako formalno pravno opravičenje svojega cerkvenega učiteljevanja, naglasil je Metod nadalje, da, ko bi stvari tudi tako postavljene ne bile, a ko bi bili njegovi protivniki res le pravi oznanjevalci besede Gospodove in svete resnice, morali bi se njegovega trudovitega sodelovanja samo veseliti, ker dela v imenu Kriščevem je še silno mnogo, a delavcev je malo.

Prehajaje na očitanje, da mu rabi slovenski jezik pri božji službi in ne latinski, priznaje Metod to stvar iskreno in popolnoma, da je resnična. Ali on vpraša, kje mu more kdo pokazati v svetih knjigah in poročilih Kriščeve vere, da le eden ali dva jezika imata pravico v cerkvi, drugi pa ne. Kristus je apostolom ukazal »pojdite in učite vse narode«, a ni rekel, pojdite samo k Rimljanom in Grkom, pa morda še k Nemcem in učite jih bogoslužiti latinski. Ko je sv. Duh prišel v podobi gorečih jezikov nad zbrane apostole, govorili so vse jezike, ne le latinskega, grškega in nemškega. Narod naj ume, kaj se moli v cerkvi; le razumljenje daje duha; a duh je, ki oživlja, nerazumljeno znamenje je mrtvo.

Ako pak se obrekuje, da je on krivo učil svete krščanske resnice, mora se dokazati, katere in v katerem smislu krivo. Na občne nedokazane in neimenovane trditve se ne da odgovarjati. Posameznosti pa mu niso dokazali, da bi bil krivo učil. Pač pa je on v Rimu pred velikim zborom rimskih odličnikov javno izpovedal svojo vero in naslednik sv. Petra jo je pohvalil, zategadelj ga tudi imenoval za nadškofa panonskega.

Potem Metod reče:

»Vi me hočete zmerjati s tem, da me imenujete: Grk, grški človek. Ali jaz nisem Grk, ako me tudi tako nazivate in morda s svojega stališča z nekovo razumljivostjo nazivate. Jaz sem Sloven. Beseda Grk ne pomenja dandanes več onega, kar nekdaj, namreč ne več onih Devkalionovih otrok, ki so bili naseljeni med dolino Tempsko in reko Evrotovo, temveč tu v zapadu radi nazivate vse z grškim imenom, kar je z vzhoda prišlo, zlasti kar je dobilo krščansko vero iz Bizancija, a ne od vas. Ko bi bil jaz Grk, Atenjanov ali Lakedejmonov slavnih potomec, ne rabilo bi mi ime grško v zasrambo, nego v čast. Ali ker nisem Grk, ni te časti od vas ali od koga drugega sprejemati ne morem. Sloven sem po rodu, Grk ne. Vedite, gospoda, da je pravi grški rod, kakor je bil nekdaj slaven, velik in gospodovalen, močno izumrl, zatrt od raznih barbarov, in drugi narodje so prišli od vzhoda in severa ter so večino zemelj bizantinskega carstva obsedli. Najmnogoštevilnejši, ker zdaj še neštet med temi narodi, ki so preko Istra ali preko dolenjega Dunava prešli, so Sloveni, moj narod, enorok in enogolk s panonskimi Sloveni. Ako sem jaz pprišel kot sin slovenskih Solunjanov med svoje rodne brate z vero Kriščevo, nisem prišel kot tujec med tujce, nego kot Sloven med Slovene, kot brat med svoje. Sloven sem, sin naroda vam sosednjega, ki je malouk še in nima pokazati še velikih in slavnih činov v prošlosti, ali narod, katerega čaka še veliko bodočnost.«

»Proti ugovoru svojega tožitelja v tem zboru in svojih drugih protivnikov, podobno govorečih: da je slovenski jezik surov in barbarski, zatorej nesposoben, da bi se svete cerkvene reči vzvišene krščanske vere v njem opravljale, moram na vsa usta prosvedovati,« reče Metod na koncu svojega zagovora. »Vsak dober človek spoštuje in miluje ono, kar mu je od mladega rojstva najbližje bilo. Zatorej se mu rodni jezik najlepši zdi, kakor domovina najlepša zemlja. Nihče nima pravice, žaliti čutil svojega bližnjega, ni človeka niti naroda. Da je jezik vaših sosedov Slovenov surov in barbarski, tega baš vi ne smete reči, ker ga niti ne poznate. Slepec ne more soditi o rdečem in zelenem, svetlem in temnem. Kdor hoče soditi o čem in svojo sodbo drugim kot pravilo naložiti, od njega se pač sme zahtevati, da se je prej v stvari sam poučil. Kdor pa je slovenski jezik naučil se, kdor do korenine pozna njegovo izobrazljivost in čudovito bogastvo, ta bode o njem vse drugače govoriti moral, ako hoče nepristransko soditi in ga ne moti strast sovražnosti do vsega tujega. Če je slovenski narod moje učence rad poslušal in jih ljubil, rajši poslušal in bolj ljubil nego mojega današnjega tožitelja in vaše izposlance, nisem kriv jaz niti niso krivi moji učenci in posvečeniki, temveč krivi so sami oni vaši, ki se, med slovenskim narodom živeči, niso hoteli naučiti narodni jezik spoštovati in dušo narodovo razumeavati. To smo si mi prizadevali, moji učenci, moj brat Ciril, katerega je že bog k sebi poklical, in, kolikor sem mogel, tudi jaz. In ta narod slovenski, med katerim se moji učenci in prijatelji trudijo za razširjenje Kriščevega nauka, dasi ubog, zapuščen in neuk, nadarjen je prebogato z dobrim neskvarjenim srcem in bistrim umom, vreden je naše ljubezni, našega truda, naše skrbnosti. In samo ljubezen do tega naroda je gonila moje učence v vinograd Gospodov na trdo delo, kajti niti jaz niti narod slovenski nimava ni visokih služb, ni sijajnih časti, ni srebra ni zlata, s čimer bi jih za njihovo delo odlikovali; oni delajo samo za zavest, ki je vrlemu možu zadostna, da so storili nekaj, kar je dobro in bogu milo.«

Zvršivši, izroči Metod kraljeviču Karlmanu papeževo pismo, ki ga ovlaščuje vsa nadškofovska opravila v Panoniji opravljati, učiti, svečenike postavljati, cerkve zidati in blagoslavljati itd.

Ko je nehal, bila je nekaj trenutkov tišina in zdaj je šele vsakdo videl, s kako veliko pozornostjo so ga vsi poslušali.

Vendar se je v vsem zboru našel samo en glas, ki je glasno odobril, kar je Metod rekel — bil je akvilejski patriarh Valpert. Da je izvrstno zagovarjal se, to so pač čutili vsi; tudi so čutili, da se na vse, kar je trdil, ne da ničesar stalnega in gotovega odgovoriti, ker je istinito; ali tudi to je glasno samo eden izrekel, namreč škof laonski Hinkmar, ki je svojo podolgasto glavo h Karlmanu nagnil in rekel tako, da so ga okoli sedeči razumeti mogli:

»Hrabro se je nosil. Radoveden sem, kako bode Rihbald raztrgane svoje dokaze zopet pobral in skrpal.«

Rihbald vstane na protiodgovor. Ker ni mogel na zrno Metodovega odgovora ugovarjati, lovi se ob postranskih razlogih in izrekih ali pa sumniči kakor vsi zagovarjalci slabe stvari. Res je, da je ta dežela papeževa bila, ali zdaj ni več. Avari so jo bili zavzeli, po Avarih jo je Karel Veliki otel in Solnogradčanom dal. Pa ko bi tudi istina bila, da prejšnje pravice rimskega stola niso zastarele, ne velja papeževo pismo, ki ga Metod ima, prav nič, ker je gotovo le s hudobno zvijačo in lažjo v Rimu dobljeno, izvabljeno.

»Naš učitelj in episkop nikdar ne laže,« zavpije Klemen jezen, ko to sliši.

»Nikdar,« pristavi Naum. A ubogi Gorazd, ki vsega tega latinskega govorjenja ni razumel, bil je rdeč, ker čutil je, da se tu proti Metodu nekaj ravna. Želel je biti za enkrat zopet Strahomer, biti doma in sklicati možé iz okoličnih zadrug in pomesti te nemške ljudi ven na polje, ki se drznejo zoper svetega moža govoriti.

»Vi imate molčati!« reče škof Adalvin in vpraša Metoda: »Moreš li kaj odgovoriti?«

Metod se bridko nasmehne, a reče: »Težko je odgovarjati na take razloge. Reči, a ne dokazati, da sem z zvijačo in lažjo izvabil v Rimu svoje pravice kot višji cerkveni pastir, to je toliko, kakor žaliti onega, ki mi je te pravice dal in čigar pismo sem vam izročil tu. Jaz sem potoval iz svobodne volje in z dobro vestjo sem k vam, gospoda, v misli in preverjenju, da vi priznavate veljavo vrhovnosti stola sv. Petra.«

»Priznavamo. Ali kadar hoče Rim nam stare pravice jemati, pravice, katere so nam dali naši kralji, smemo se mi ustavljati in se hočemo in imamo moč za to, dokler so naši knezi podporniki in blagi zaščitniki Gospodovih služabnikov in veže božje,« reče Sigehard, opat fuldski, in se poklanja Karlmanu.

»Tako je res!« pritrdi jih več.

»Dobro, da Hadrijan sam tega ne sliši,« reče potiho Hinkmar Karlmanu.

»Tudi meni bi ne bilo ljubo,« odšepne Karlman.

Menih Grunzo, sloveč svetopisemski učenjak med svojimi nemškimi tovariši, se oglasi, da bi govoril. Adalvin mu dovoli besedo in Grunzo popne vrv, prepasano nad trebuhom čez kuto, malo više navzgor ter počne:

»Ta človek je vendar silno predrzen in ostre kazni vreden, da si upa v zboru toliko učenih in visokih duhovnih gospodov trditi, da nikjer v svetih knjigah ni odlikovan kateri jezik bolj od drugega. Kdo si upa nam trditi, da kaj enakega ni v svetem pismu? Ne stoji li v Kriščevem trpljenju izrekoma, da je dal Poncij Pilat na Kristov križ nabiti samo v treh jezikih »Jezus Nazarenski, kralj Judom«, in sicer v latinskem, grškem in hebrejskem. S tem, da je bog dovolil, da so bile na svetem križu našega Izveličarja in nad njegovo sveto glavo napisane one besede samo v treh jezikih, izrečeno in določeno je, da se sme sv. opravilo v cerkvi samo v latinskem ali kvečjemu potlej še v grškem in hebejskem jeziku čitati, sosebno tudi zato, ker so sv. evangeliji samo v teh jezikih pisani bili. Ne čita se pa nikjer v svetem pismu, da bi bil tudi slovenski jezik, kateri je in ostane surov jezik, poleg prvega, latinskega, na križu Odrešenikovem, zatorej je bogokletno in silno kaznivo, če ga ta Metod rabi v cerkvi pri najsvetejših opravilih.«

Hrupno in glasno so nemški škofje, duhovniki in menihi odobravali Grunzov razlog.

Ko je Metod to slišal, skoro bi mu bil upadel pogum, še dalje prepirati se z ljudmi, katerim taki argumenti rabiti morejo. Vendar domislil se je, da tu gre za stvar in potrpljivo je začel poučevati, kako v vesoljni krščanski cerkvi ne sme vsak posameznik sveto pismo razlagati, kakor se njemu zdi. Ravno izrečeno razlaganje o jezikih ni le prisiljeno in napačno, ono je od rimskega stola samega s tem popolnoma ovrženo, da so bile Metodove in Cirilove slovenske knjige kot prav tako veljavne potrjene, kakor so latinske. On je prišel sem pred zbor z mislijo, da se bode na njegove ozbiljne razloge tudi samo z ozbiljnimi odgovarjalo, a ne da bi se tako besede lovile, kakor je moraš baš kar slišati.

»On nas žali!« vpijejo eni, drugi na to začno ropotati.

Karlman se smeje, videč stare, suhe in debele »svete« može tako razburjene, pa jim reče:

»Dajte mu nekoliko časa, da se oddahne, ne vidite li, da vam je tako govoril, da je vroč kot peč.«

Duhovniki se zasmejejo šali svojega kraljeviča, a Metod se obrne k njemu in reče:

»Hodil je filozof po mestu in se potil. Vprašali so ga ljudje: Zakaj se potiš, filozofe? Zato, ker se se z nevedneži prepiral, odgovori.«

»S tem misli nas!« vpije Sigehard.

»Pazi se, med sovražniki si,« posvari tiho Metoda patriarh Valpert.

»Jaz sem vajen pred kralji in pred prostaki istino govoriti in zmerom istino in hočem jo govoriti, pak sem pripravljen po zgledu apostolov i svoje življenje zanjo dati,« odgovori Metod glasno in ponosno.

»Čujte! Kaže, da je svoje življenje pripravljen dati za svoje krivoverstvo!« kliče Sigehard.

»Na grmado ž njim!« razlega se zopet krik, ki se razmnoži in razširi v divji ropot.

Hinkmar je ves čas kraljeviču Karlmanu na uho govoril, kar je Adalvin z veliko nevoljo opazil.

»Sodba! Na grmado!« razlega se krik v zboru.

Karlman vstane in vse utihne, ko on govori:

»Jaz hočem vse, kar sem videl in slišal in tudi pisanje, katero sem dobil, poslati milostivemu našemu gospodu in kralju, mojemu očetu, da on sam v tej stvari razsodi, kaj se ima zgoditi. Do tačas pa ostane ta slovenski apostol pri nas, in sicer, če obljubi na svoje poštenje, da se ne bode umaknil nikamor iz srede tega mesta, naj živi svoboden; ako neče obljubiti tega, potem ga čuvajte v kloštru kot ujetnika.«

Hinkmar, ki je menda že prej vedel, kakova bode sodba, prišel je bil k Metodu in mu šepnil: »Obljubi, brate, ne bode nič zlega, samo ta pot je, da rešiš kožo, sicer te tile prijatelji tukaj okoli na smrt obsodijo.«

»Jaz prosvedujem zoper tako nasilstvo!« reče slovesno Metod.«

»Kaj to pomaga? Pojdimo!« reče škof Hinkmar in k njima se pridruži Valpert akvilejski, katerega pa Hinkmar ni niti pogledal.

Karlman je bil znamenje dal za razhod in vse se je drvilo proti vratom.

Metodovi učenci so bili potrti, Klemen je bil z glavo poniknil, Naumu so se solze udrle, a Gorazd, ki celega latinskega prepira še ni razumel prav, povpraševal je v veliki skrbi zdaj Nauma, zdaj Klemena, kaj je, a ni ničesar zvedeti mogel.

Ne dosti bolje kakor Gorazdu, godilo se je Svetopolku. Tudi on latinskega ni dovolj znal, da bi bil mogel razumeti, zakaj hoté Metoda v zaporu obdržati. Pristopi torej k njemu in ga vpraša slovenski:

»Čuj ti, svetče, kaj si jim storil, da te hoté zapirati?«

»Zapirati?« vzklikne Gorazd, pristopi naglo k velikemu Svetopolku in, kažoč za pas, mu reče: »Rojak, daj meni nož, ti imaš meč, ne pustimo ga zapirati.«

Rekši, izvleče Svetopolku s srebrom okovani nož.

»Gorazd! Orožje daj nazaj, za tebe ne sme biti več krvavo orožje.«

Gorazd takoj posluša, Svetopolk vtakne nož za pas nazaj.

»Svetopolk! Svetopolk!« vzdihne Metod milo, videč mladega slovenskega kneza, a ko ta nekako nedoćno upre vprašujoče oči vanj, obide učitelja druga misel in naglo reče slovenski:

»Neki glas mi pripoveduje, da nisi tak, kakor sem te obsodil, ko sem čul, da si svojega strica Rastislava sovragom izdal. Svetopolk, ti si tu svoboden, pridi, gotovo pridi k meni, da me čuješ, kar ti imam reči, pridi, morda je od tega odvisna sreča vsega našega naroda.«

Sedmo poglavje

Metodovi spremljevalci so hoteli ostati pri njem v zaporu, ker so mislili, da vendr ni možno, da bi se mu taka krivica mogla dolgo goditi. Vitoglav je bil ljut in je glasno o Nemcih govoril tako, da je bilo zanj dobro, ker ga niso razumeli. Naum in Klemen pak sta bila v veliki skrbi, kaj bode, kajti razumela in videla sta v zboru strastno jezo nemških škofov do svojega učitelja in bala sta se najhujšega zanj.

Metod je dobil v starem kloštru sobo in ukaz, da se iz kloštrskega dvorišča in vrta ne sme ganiti. Pri njem je smel stanovati samo eden njegovih ljudi in on si je bil izbral Gorazda, da bi ga vsaj učil in za bodoči poklic pripravljal v dolgih urah jetniških. Drugi učenci so ga smeli obiskavati vsako dopoldne, a popoldne ni smel nihče več k njemu.

Med onimi, ki so jetnika tudi popoldne in vsak čas smeli poiskavati, bil je episkop Hinkmar, Karlmanov zaupni mož. Metodu samemu se je čudno zdelo, kako da se ta mož tolikanj zanima zanj, ker je skoraj izprevidel, kako različnega značaja in različne misli sta. Vendar to je Metod videl, da Hinkmar je bolj na njegovi strani nego na strani njegovih sovražnikov, da ve silno mnogo in pri Karlmanu mnogo velja.

Metod je bil premoder mož, da ne bi bil prilike porabil in poizvedoval o razmerah, mišljenih in končnih namerah onih krogov, v katerih oblast je bil zdaj padel. Hinkmar mu je vse to povedal z neko odločno, prestrašljivo iskrenostjo in odkritostjo. Strmel in zavzel pak se je Metod silno, ko je vse to čul in ničesar več ni mogel svojega čudesnega tujega in naglega prijatelja vprašati, ko mu je povedal usodo in zdanje bivališče ujetega kneza Rastislava.

Od tega hipa je bil Metod nekako ves drug. Ko sta prišla drugi dan njegova učenca Naum in Klemen zopet k njemu, poklical ju je v kot svoje sobe in jima tiho nekaj povedal. Moralo je grozno biti, kajti oba sta obledela in potem boga na pomaganje klicala.

A Metod je dal obema svoje ukaze, enemu je naložil ta pot in ta posel, drugemu drugi. Naum je imel iti precej od tod stran in izkušati, da pride med moravske Slovene ter jim pove, kaj se je zgodilo in kaj jih še čaka. Klemen pak je imel iti v Dudlebe h Koclju, a Vitoglav brzo vrniti se med svojce v Ljubljano, od tam pa dalje do Rima poslati Metodovo pismo s pritožbo do papeža Hadrijana in prošnjo za pomoč in posredovanje.

Blagoslovil jih je in odpustil, takoj so morali oditi, le Gorazd je ostal pri njem.

Z nenavadno nestrpljivostjo pak je odslej Metod vsak dan pričakoval Svetopolka k sebi. Že prej je pričakoval, da se bode Svetopolk zaradi njegovega zadnjega poziva po onem zboru oglasil pri njem, ker je bil molčé tako rekoč obljubil, to mu je Metod čital z obraza. Ako je prej svečenik mislil poskušati, ali se ne dá ta slovenski knez prepričati in na pravi pot spraviti, gorelo je zdaj vse v njem od same želje, kar najprej govoriti s Svetopolkom in oči mu odpreti, če morda ne vidi prepada, pred katerim stoji sam on in narod njegov.

Od škofa Hinkmara je bil pač zvedel, da Svetopolk ostane s Karlmanom še nekaj časa v tem mestu, da nima tu drugega posla, nego zabavati se dati in laskati si. A bal se je, da bi prej odšel, preden bi ga videl, zlasti ker so vsa znamenja kazala in je tudi to potrjevalo, kar se je brez bujenja sumnjivosti iz Hinkmara izprašati upal: da Svetopolk ne zna preceniti, kaj se godi ž njim in z narodom njegovim.

Vsak dan je Gorazda pošiljal čakat, kje bi videl Svetopolka na samem, da bi mu poročil željo, naj pride k njemu. A več dni je preteklo, preden je ta prišel s poročilom, da je govoril ž njim, z onim velikim, kateremu je bil v cerkvi nož vzel, ter da mu je naročil, naj pride.

Drugi dan je Svetopolk prišel, sam, skrivaje, kakor mu je bilo naročeno.

V ozki sobici nemškega kloštra poleg ubožne lesene mize, med štirimi golimi stenami, v ječi, sta si stala ta dan prvič dva moža nasproti iz oči v oči, katera sta imela oba vkup duševno in telesno moč, slovanstvo na evropskem zapadu povzdigniti do prvenstva v sredini Evrope, povzdigniti slovanstvo in s tem historiji vsega sveta nov tir dati, novo smer odkazati.

Kakor bi bil Metod to čutil, občudoval je nekaj hipov molčeč in strmeč velikansko, močno, lepo telesno vzrast Svetopolkovo, tega moža v najlepših letih, z bistrim, nekoliko lahkomiselno zročim očesom, zagorelim licem in s silno roko, ustvarjeno, da puli smreke z gore. Svetopolk pak je z naturnim instinktom čutil, da ima v Metotu nenavadnega človeka pred seboj, in moral je po prvem hipu oko povesiti.

»Blagor mi, da si prišel, daj bog, da bi ne bilo zastonj,« reče Metod, migne Gorazdu, naj odide iz izbe, primakne leseno klop k stolu in, ko sta oba sedela, odgovori Svetopolk:

»Vem, zakaj si me zval.«

»Veš? Ne, ne! Ljubo bi mi pač bilo, kajti ko bi vedel, a ipak prišel k meni, kakor si zdaj, ne vedoč, kaj te mislim prositi, tako prositi, kakor bi te prosila otec in majka, potem, sine moj, imel bi jaz vse upanje, da bodo moje prošnje uspešne, rodovitne moje besede.«

»Stoj, pa ti povem,« reče Svetopolk. »Tebe so zaprli, ali ti bi jim rad ušel. To je prav, ko bi le šlo, dasi nisi pameten bil, ker si šel v past kakor volk ponoči. Zdaj pa ti misliš: Svetopolk naj me reči, ne li?«

Metod nalahko zmaje z glavo, a potem vpraša:

»In ko bi jaz nameraval Svetopolka prositi, naj me reši, če more, in naj me odvede zopet med slovenski narod učit ga, kakor sem ga zdaj učil, bi li on to storil?«

»Bi! Zakaj sem pa k tebi prišel, meniš?«

»Zakaj si prišel?«

»Da te s seboj vzamem, rešim, kadar bodemo odhajali, in da se dogovoriva, kako pojde. Hitre konje imamo, jaz in moja družina vojna, samo če ti moreš brez nas ponoči ali kako iz mesta uiti in nas zunaj počakati. Ljudje moji te potem že odpravijo iz te dežele. Ali le, če obljubiš, kar jaz hočem. To je, da ostaneš pri meni in da bodeš za mene tako delal, kakor si za Rastislava, tega psa. Jaz vem, da je zgornjemoravski narod tebe rajši imel od njega, a ti si delal zanj. Obljubi mi to, pak te ukrademo Nemcem, kardar pojdemo domov. To pak ne bode še tako brzo. Dobro se nam godi in vsak dan imamo nova veselja; kaj takega doma nimamo. Kadar se naveličamo, pa idemo.«

»Nisem jaz na sebe ni na svoj beg mislil, ko sem te klical, SVetopolk. Narod moj in tvoj, njegova blagost in rešitev mi je bila bolj pred očmi nego svoja. A če ti obljubim, da bodem za tebe vse storil, kar bodem mogel in kar bodem pred bogom smel, kadar postaneš zopet krščanski vladar svojega naroda in pospraviš ono veliko zlo, ki si ga storil — kolikor se da popraviti — obljubi mi ti odgovoriti na moje vprašanje.«

»No, vprašaj!«

»Jaz tebe ne poznam, ne morem presoditi. Ko si prišel k meni po onem zboru, videl sem, da imaš sočutje za preganjanca rojaka; zdaj tu sem k meni prideš in prvo, kar je, mi ponujaš svojo pomoč, da se rešim; tudi tvoj stric Rastislav je vedno lepo govoril o tebi in tvojih lastnostih ...«

»Kdo je lepo govoril? Rastislav?« vpraša Svetopolk jezen.

»Da, knez Rastislav, katerega si ti njegovim smrtnim sovražnikom Nemcem izdal in ž njim vred izdal jim narod njegov in svoj. Zakaj si to storil, ti Sloven, ti krščan, ti človek ene in iste krvi ž njim?«

»Zakaj on ni znal, da sva ene krvi?«

»On ni znal? Kdo ti je to rekel? V vseh njegovih mislih za bodočnost in v črtežih, ki jih je imel, bil si ti in bili so tvoji nitranski Sloveni. Ničesar drugega ni hotel nego tvojo blagost, tvojo slavo in srečo. Kadar bi bil jaz po njegovi želji pri Koclju vse uredil in pripravil, imel sem priti k tebi dopovedat tebi in tvojim boljarjem, kako velika opasnost preti od Nemcev vsemu slovenskemu narodu ob Moravi, Dunavu, Dravi in Savi, če se vi vsi knezi ne zložite in združite!«

»Meni se zdi, da ti ne veš, kako me je ta moj stric Rastislav samo zaradi tega k sebi vabil, da bi me bil rad na stran spravil in mojemu starejšemu bratu Svojmiru, ki je pri njem bil in vedno zoper mene ščuval, do oblasti pomagal. On je mene hotel odpraviti, zato sem jaz njega,« pripoveduje Svetopolk.

»Kdo ti je to rekel? Varali so te, to ni res!« reče Metod in kri mu obraz zalije, ker zdaj mu je bilo jasno, da je tu skrivna potvora delovala.

»Vsi so mi pripovedovali.«

»Frankovski duhovniki najprvi, nemški škof v Nitri, ne li?«

»Tudi ti, da, še posebno.«

»Nesrečnež! In ti si veroval njim, ki so smrtni sovražniki tvojega naroda, če se ti tudi ne kažejo, a si zdaj kri od svoje krvi, svojega rodnega otca brata, blagega Rastislava izdal!«

Svetopolk bi bil na vsakega osorno poskočil, kdor bi se bil drznil tako očitanje v lice metati mu, a Metodov glas je poleg karajočea obenem imel nekaj tako pomilovalnega, prosečega in nenavadnega, da je bil silni vojnik ves mehak in se je le skušal izgovarjati:

»Zakaj govoriš 'izdal'? Ko je k meni prišel ...«

»V goste!«

»Srečali so ga na potu Nemci in so ga odveli.«

»A ti si znal za to, da ga čakajo, ti bi ga bil lahko otel, a ga nisi; s tem si ga izdal.«

»Izdal, izdal! Kaj mu je? On rad moli in bogosluži. Torej je baš prav, da so ga v klošter deli. Ni mu sile tu med Nemci. Naj nekoliko premišlja, da je s Svojmirom meni grob kopal.«

»Svojmir, tvoj brat, o čem takem nikdar ni pomislil. On ne nosi meča več. Že več let je, kar sem ga posvetil za svečenika, in moj cerkveni namestnik je zdaj. Zakaj nisi prišel v Velegrad, da bi bil videl? Zakaj si veroval kovarstvom vragov naših!«

»Moji sovragi niso. In Rastislavu tudi ni tako hudo! Rekel sem že, da rad moli, zakaj bi tedaj v nemškem kloštru ne bil, ne na Velegradu?« reče Svetopolk.

»V nemškem kloštru je in mu ni tako hudó!« naglaša Metod, vstane s stolca, ostro pogleda Svetopolka in reče: »Ti ne veš, kaj so storili tvoji prijatelji Nemci s tvojim stricem Rastislavom!«

»Kaj?«

»Izročili so ga svojemu kralju Ludoviku, smrtnemu njegovemu sovražniku, in ta mu je ukazal oči izkopati!« reče Metod z naglasom.

Svetopolk ga srpo gleda in obledi.

»Da, Nemci, tvoji prijatelji, so našemu slovenskemu knezu Rastislavu iz žive glave oči izkopali. Rastislav, tvoj stric, sedaj živi beden in zapuščen v večni temi, ni sonca ni dneva, ni prijateljskega ni sovražnikovega obraza ne vidi več. Pod onim častitljivim čelom Rastislavovim, katero je mislilo vedno le o boljku slovenstva, izginilo je izpod obrvi jasno oko, ki je Slovene v Moravi vladati znalo, in v prazni luknji v živi glavi razjeda le trpka bolečina, še strašnejša bol nego večna temà, ki našega slovenskega kneza v nemški ječi muči, to je zavest, da ga je v to grozoto pahnila slovenska kri, da ga je sorod njegov sam strmoglavil v strašnejše stanje, nego je smrt, da si to storil ti, ti Svetopolk!«

Svetopolk se pretrese, stegne roko proti Metodu ter z nekako plašnim glasom vpraša:

»Je li res, da so ga — oslepili?«

»Povedal mi je škof Hinkmar, oni, ki si ga videl pri Karlmanu, vprašaj ga sam — ne spada li med tvoje nove prijatelje?« reče zbadljivo Metod.

Če je hotel Metod s svojo povedjo v Svetopolku Slovena obuditi in moža, posrečilo se mu je, kajti začele so se Svetopolku oči svetiti in srdito je s pestjo ob surovi leseni stol udaril in se zagrozil:

»Ako so to storili, varali so me, slepili so tudi mene in maščevati se hočem nad njimi, maščevati s krvjo in zvijačo, čuj me!«

»Nisem ti povedal te strašne novice zato, da bi v tebi budil maščevalnost do Nemcev. Krivični sosedje so nam, krivično sodci so meni, ali zgled našega Odrešenika nas uči prej odpustiti jim in reči, da morda tudi ne vedo, kaj delajo, nego razplamenovati sovraštvo do njih. Kar sem jaz pri tebi doseči hotel in kar ti dopovedati želim, je le to, da jih spoznaš in se jih ogiblješ, da čuvaš svoj slovenski narod pred breznom narodne smrti, do katerega vabijo oni tebe in tvoje ljudstvo. Jaz želim, da mreže izprevidiš in spoznaš, v katere so te že omotali, da te popolnoma za seboj potegnejo in Slovene s teboj. Če imaš kaj srca za svojo kri in za svoj rod, kaj spomina o svoji materi, potem bodeš raztrgal vezi, v kateri si nevidoma že vkovan, in bodeš popravil ono strašno pregreho, storjeno nad Rastislavom, s tem, da v njegove stopinje stopiš in delo zvršiš, katero je on pričel: da zediniš, državno urediš in izobraziš slovenski narod, da ga osvobodiš od tujih vplivov, da podpiraš njegove učitelje in odvračaš od njega vse one tujce, ki hočejo njegovega duha zamoriti, da vzpostavijo na razvalinah svoje gospostvo. Jaz bi rad videl, da bi ti, ki imaš oblast in veljavo med svojimi rojaki, ter jo lahko še povečaš, spoznal velikost in važnost te dobe, v kateri te je bog, odkazovatelj usode narodov, na svet postavil, in ti priliko dal, da s krepostjo in moževsko delavnostjo svoj narod poveličaš ali pa pustiš, da zabrede v robstvo, iz katerega se more rešiti stoprav čez mnogo stoletij ali nikoli. Glej, ta naš narod slovenski je še mlad, še mehak, še nepokvarjen. Vreden je vse naše ljubezni; delo, ki ga zanj storimo, ni nehvaležno. Mlade moči tega naroda zbiraj, združuj, njegove duševne kreposti pomagaj vzbuditi, in ti bodeš založil osnove državnega poslopja, kakor ga ni bilo v tem delu sveta, kakor ga niso imeli Rimljani niti ga nimajo Franki.«

»Kaj mi je storiti? Reci! Storim!«

»Proč od tod, proč od krivih svojih prijateljev. Med Nemci ti ni prijateljev, njim si ti le ptica vabljenka, s katero hoté tvoje rojake ujeti, zato te hoté porabiti. To spoznaj in ne daj se! Rastislav je to spoznal in se ni dajal, delal je za svobodo svojega roda, a zato so ga Nemci od tebe izvarali in tako strašno ravnali ž njim. Oni spoznavajo, da zdaj se jim je treba pripraviti, da v last dobodo vašo zemljo, kjer hoté gospostvovati, zato pa preganjajo tiste, ki so njihovi nameri na potu, ki so spregledali njih cilje.«

»Še danes osedlamo in se vrnemo domov, a ti moraš z nami, tebe vzamemo s seboj, ti mi bodi svetovalec,« reče Svetopolk.

»Idi ti s svojimi, jaz sem ujetnik, a pridem kasneje k vam. Pojdi v Moravo, oglasi se pri bratu Svojmiru, zaupaj mu, on je dober in poučen. Pri njem najdeš tudi mojega učenca Nauma, i njega poslušaj, če meni veruješ,« reče Metod.

»Ne, ne! Tu ne smeš ostati, ubegneš lahko, zunaj mesta te počakamo mi in odjezdimo, brez tebe ne pojdem.«

»Lahko bi ubegnil in smel bi,« odgovori Metod. »Pravice nimajo nobene zapirati me niti ne soditi. Tudi jim nisem z besedo obljubil, da nečem poskušati uteči. Ali jaz nečem, da bi moji protivniki rekli: Metod je pred nami bežal. Svoboden se hočem vračati, kakor sem svoboden in z dobro vestjo prišel. In notranji glas mi pravi, da se vrnem k vam, da moji protivniki ne bodo imeli dolgo oblasti nad menoj. Za tebe je drugo, ti glej, da se umakneš od tod, čimprej moreš — če moreš, čuj, če moreš še in smeš.«

»Če morem in smem?« vpraša Svetopolk.

»Če nisi sam že ujetnik tu z družino svojih tovarišev vred?«

»Ti meniš, da bi nam branili domov vrniti se, kadar bi mi iti hoteli?«

»Vse možno.«

»Potem se bijemo!« vzklikne Svetopolk razjarjen.

»Previdnost je včasi tudi lastnost junakova. Ne sili z glavo v zid, temveč skušaj si modro pomagati iz pasti, v katero si sam zašel. Kako? Jaz ti nečem svetovati kako. To je in mora biti tvoja stvar. Le to te prosim: proč na vsak način od tod, javno ali skrivaj, takoj ali ob prvi priliki, samo proč, domov, na delo, kakor sem ti ga zaznamoval.«

Svetopolk ni bil izobražen človek kakor njegovi sovremeniki raznih narodnosti vobče ne, izvzemši jako malo številce onih, katerim je bil odprt vir starega klasištva. Razen nekoliko malega latinskega, ki se je bil naučil od frankovskih duhovnikov v svoji stolici v Nitri z onim hitrim talentom, s katerim se mehki Slovenje vobče brzo naučujejo tujih jezikov, ni znal ničesar. Zaradi tega mu je v nadaljnjem razgovoru Metod še z drugimi besedami in z drugimi opisi pravi nálog obrisal in objasnil, kateri je vreden slovenskega kneza v tako burnih, a tako odločilno važnih časih. Svetopolk je imel pa dovolj naturne pameti, da je Metoda razumel, kaj hoče, in razvidel je, da prav govori. Sam pa morda še opazil ni, da ima ta mož poseben vpliv nanj, kateremu se protiviti ni možno. Metod mu je bil odprl nov vid in mnogokaj, česar do zdaj niti dosti pazil ni, stalo je naenkrat pojasnjeno pred njegovimi očmi. Sklene tedaj poslušati in po nasvetu Metodovem ravnati se na vsak način.

Osmo poglavje

Ko je Svetopolk od Metoda proč šel, poln novih misli in osnov, koračil je hitro proti dvoru, kjer je bil s svojimi družniki nastanjen. Radovednost in skrb ga je morila, bodo li res ti Nemci, ki so ga vabili med sebe, zdaj drznili si braniti mu, da bi šel domov, kadar bi hotel. Kakor so do zdaj ravnali ž njim, dobrikaje se mu in mu vsakovrstne zabave in uživanja naklanjaje, govorilo je proti taki sumnji. Ali strašna usoda Rastislavova — in Svetopolk se je stresnil pri misli, da je on sokriv — in usoda Metodova kakor mnogokaj, kar mu je njegov bojni tovariš in prijatelj Zemižizen večkrat brez uspeha pripovedoval, govorilo je, da je vse možno, da, celo verjetno. (Svetopolk, nagle krvi in brzega sklepa človek, hotel je teči naravnost h Karlmanu povedat mu, da še danes odhaja, in videt, kaj na to poreče.)

Zemižizen je bil tisti človek, kateremu je Svetopolk največ zaupal in katerega svet je imel nanj največji vpliv — kadar si je sicer dostikrat svojeglavi in tačas siloviti Svetopolk svetovati dajal. Zemižizen je imel ta vpliv nanj, dasi je bil nekoliko let starejši od Svetopolka in tudi v drugem celo različne narave, kajti bil je Svetopolkov pobratim, zaklet mu po stari šegi v krvno prijateljstvo. Mož je bil velike, a nelepe glave, mršav, z iskrimi in lepimi očmi, širokimi usti, a prijetnim glasom, majhen, na videz slabotnejši, dasi zdrav, mirne krvi, a sicer zvest kakor majka mila, premišljav in previden. Vsi drugi Svetopolkovi družabniki so se tu na nemškega kraljeviča dvoru pri veselicah, obedih, pijanstvih in igrah dobro zabavali, le Zemižizen ne, le on si je želel proč, med domače preproste poštene Slovene domov nazaj, čimprej možno.

Zatorej se je močno obveselil, ko mu je Svetopolk prišel povedat svoj sklep, zamislil se je pa, ko je čul vse drugo, kolikor mu je Svetopolk z bolj okorno besedo mogel povedati Metodovih misli. On sam je že prej imel isto sumnjo v Nemce, kakor jo je tu slišal. Zdaj je bil popolnoma prepričan, da je opravičena, drugače ne bi bila mogla poroditi se tudi v drugi, njemu popolnoma oddaljeni glavi. Strašno dokazovanje pak je bilo tudi Rastislavovo oslepljenje. Zemižizen torej zavleče Svetopolka v zadnji kot dvora in tam sedeta.

»Stoj, zdaj bode trebalo modrega premisleka, da se izbavimo. Hitro ne pojde, to že vidim. Samo idkavost nam bode pomagala. Varajmo one, ki hote nas varati. S silo ne moremo ničesar opraviti, komaj peščica nas je v njihovi sredi, daleč od meje proč. Samo zvijača nas reši,« govori Zemižizen. Svetopolk se domisli, da je oni drugi modri mož, Metod, tudi previdnost svetoval. »A katko misliš?« vpraša Svetopolk.

»To niti še sam ne znam. Slučaj mora nam pomagati. Zdaj pa je prvo treba: molčati! Nobenemu ničesar ne govori, niti ne našim. Ti ne. Bolje je, da nekaterim razumnejšim našim jaz nekoliko namignem, nego da bi ti sam. Oni ne smejo vedeti, v kakem položaju smo. A tudi ti se moraš prevladovati tako, da ti ne bode nikdo na licu videl, da kaj slutiš. Danes ne vprašaj ničesar. Jutri z besedo potiplji Karlmana, ali previdno, on ne sme opaziti, da slutiš našo opasno položenje. Meni se zdi, da se bodemo rešili samo, če se na videz radi vdamo v vse, kar hočejo naši gostarji, a čakamo prilike, ki bode za beg ugodna.«

Drugi dan je Svetopolk povedal Karlmanu, da želi te dneve kdaj s svojimi spremljevalci zopet domov odjahati. Kar je Metod slutil in Zemižizen potrjeval, obistinilo se je: Karlman je takoj in odločno rekel, da naj Svetopolk ostane, če se neče mogočnemu nemškemu kralju Ludoviku, njegovemu očetu, popolnoma zameriti; če hoče vobče v prijateljskih razmerah z veliko nemško državo ostati, da mora počakati še tako dolgo, da pride Ludovik v Regens-burg in da se ona stvar z Metodom reši. Svetopolk je videl, da utegne za temi izgovori zadaj tudi sila biti, in obmolknil je.

Svetopolk je bil po sreči vendar dovolj pripravljen na tak odgovor. Dasi ga je razljutil, vendar se je znal pritajiti in se je delal, kakor da bi mu popolnoma vseeno bilo, ostati ali oditi, da, celo nekaj takega je rekel, kakor da mu je želja mogočnega sosednjega vladarja Ludovika zmerom ukazovateljska. Pač bi bil najrajši meč zavzdignil nad možem, ki ga je z lepo besedo v gostje zvabil, a ga zdaj pridržuje s silo.

»Ker ne moremo bojevati zdaj z orožjem proti orožju, treba je boja z lestjo in zvijačo,« dejal je Zemižizen tiho, ko mu je Svetopolk povedal, kaj je rekel Karlman. »Z zvijačo so nas ujeli, z zvijačo uidemo. Delajmo se od zdaj tako nemške, kakor so Nemci sami, da ne bodo pazili na nas, ali da bodo mislili, da smo brezopasni, ali da nam celo zaupati začno.«

To je bil Zemižiznov vojni črtež, za katerega izvedenje pak je bilo treba potrpljivosti. Lokavemu Zemižiznu te slovenske čednosti ni manjkalo, pač pa Svetopolku, in zato je bil Zemižizen zdaj Svetopolku tako potreben kakor glava telesu. Kajti Svetopolk je tem manj sam vedel, kaj mu je v tem sitnem položenju početi, čim bolj je premišljal stanje, v katerem je, in vse ono, kar mu je Metod povedal in pojasnil.

»Varajmo Nemce, kakor nas varajo oni,« rekel je Zemižizen, a še sam ni vedel, kako bi jih varal. Čakal je prilike in slučaja, a pričakoval ga je za gotovo.

Deveto poglavje

Metod se je od kraja čudil posebni prijaznosti, ki mu jo je škof Hinkmar izkazoval. Videl je skoro, da ni zanimanje za dobro stvar in za sveto istino, kajti o tem ni hotel nikdar govoriti z Metodom, celo brzo je besedo na drug predmet navil, kadar je Metod poskušal resen razgovor o svojem poklicu ž njim začeti. Pač pa je Hinkmar Metodu nadrobno in, kakor se je videlo, jako odkrito in iskreno razložil razmere nemškega dvora in namere nemške politike kakor tudi svoje osebne stvari. Ko je pa Metod Hmkmarovo celo osebno usodo zvedel natančneje, enkrat nekoliko in enkrat zopet nekoliko, zginil je zadnji sled sočutja do tega tovariša; ako je še občeval ž njim, moral je, ker on je bil njegova edina zaslomba in pomoč, držal se je tedaj tega, kar mu je bog poslal, a zaupanja vanj ni imel, zato je govoril le, kar je bilo treba, skoro da evangelijsko z »da« in »ne«. Sicer je pa Hinkmar bil dovolj bistroviden, da je to nezaupnost Metodovo opazil. Zato je sklenil z Metodom naravnost govoriti, da bi naredil ž njim gotov račun, če pojde — »clara pacta, boni amici«, kakor je dejal.

Hinkmar je neka posebna podoba v tej zgodovinski dobi. Njegov ujec, tudi Hinkmar po imenu, bil je metropolitanski škof v Reimsu, v zapadnofrankovski državi. Ta ujec je dal mladega Hinkmara, ki je bil osirotel, vzgojiti in študirati, posvetil ga je za duhovnika in je zaradi svojega mogočnega vpliva še jako mlademu svojemu nečaku škofijo laonsko pridobil. Ujec je mladega laonskega škofa priporočil še pri kraljevem dvoru, kjer je užival kmalu zaradi svoje duhovitosti občno prijateljstvo in naklonjenost.

Ali ta velika sreča v mladih letih je mlajšega Hinkmara s prevzetnostjo napolnila. Zanemarjal je svoje dolžnosti in živel prav razkošno v neki opatiji, katero mu je bil kralj Karel zoper pravo in šego poklonil v drugi škofiji. Ko ga je - njegov dobrotnik, ujec in nadškof, starejši Hinkmar reimski, klical na odgovor, ni se niti oglasil, temveč ujca ter predstojnika svojega z nehvaležnostjo preziral.

A tudi kralju nasproti je mladi laonski Hinkmar pokazal svojo trmo, upornost in nehvaležnost. Sin nekega Ljuda, kateremu je bil mlajši Hinkmar dal posestvo v fevd, a mu ga potem proti pravici zopet vzel, pritožil se je pri kralju Karlu. Razsrjeni kralj odvzame laonskemu škofu nato ne le darovano mu opatijo, temveč tudi zapleni dohodke njegove škofije, zlasti tudi zavoljo tega, ker ni bil zopet nič blizu prišel, ko ga je kralj na opravičevanje k sebi pozival. Ujec Hinkmar reimski se je tu še potegnil za nehvaležnega nečaka, in sicer zato, ker je mislil, da ga mora ščititi kot cerkvenega dostojanstvenika, da mora paziti samostalnost cerkve, ker da škofje smejo le od sebi ravnih mož sojeni biti. Zaradi tega je dobil Hinkmar laonski svojo škofijo zopet povrnjeno v državnem shodu v Pistresu, zlasti ker je žugal, da se bode na papeža obrnil in ker je bil že prej za odpuščanje prosil. Tako je bil mir narejen.

A ne za dolgo. Kajti mladi škof Hinkmar je kmalu našel drug povod za prepir s kraljem. Prepustil je bil namreč prej prostovoljno neko posestvo kralju, a ta ga je potem podaril nekemu svojemu vojniku Nortmanu. Hinkmar laonski gre in piše naravnost papežu, da kralj Karel njegovo, to je cerkveno premoženje razdeljuje. Papež Hadrijan, tako krivo poučen, piše kralju in reimskemu nadškofu, ujcu Hinkmaru, da se mora ono posestvo precej laonskemu škofu vrniti, če ne, žuga papež s cerkvenim izobčenjem. Ohrabren napade mladi Hinkmar z oboroženo četo Nortmana in ga spodi s posestva ter ga popolnoma opleni. Ko pa to kralj čuje, pošlje vojno četo nanj, da bi ga ulovili in k njemu priveli.

Ali mladi Hinkmar beži s svojo duhovščino v cerkev pred oltar in tja si kraljevi oboroženci niso upali ponj, ker so se bali sveto mesto skruniti. Kralj je tedaj moral 24. aprila 869 sklicati občno zapadnofrankovsko sinodo v Berberie na Oisi, kamor je bil tudi laonski škof Hinkmar povahljen. Res pride tja, zagovarja se in zvija dobro in terja, naj papež razloči, kdo ima pravico, on ali kralj. Pa ne da bi ga pustili potovati v Rim, kakor je dejal, da hoče, da ga kralj prijeti in zapreti. Pa škof Hinkmar je bil na to že pripravljen, vse je bil prej premislil. Proglasil je, da v ceH njegovi škofiji je »interdikt«, to je, nobena maša se ne sme brati, noben človek krstiti, spovedati, z zakramenti prevideti, k pogrebu spremljan biti, dokler bode on zaprt. Sicer njegov ujec te naredbe ni potrjeval, vendar ga je moral kralj iz zapora izpustiti. Prvo delo osvobojenega laonskega Hinkmara je bil učen spis proti svojemu ujcu in nadškofu, a tudi kralju se ni pokoril, tako da ta ni upal si onega posestva Nortmanu vrniti, najbrž iz ozira na papeža. Starejši Hinkmar je odgovarjal v protivnem učenem spisu, in sovraštvo med njima je raslo, niti sinoda v Attignvju ga ni mogla poravnati.

Ko je Hinkmar laonski videl, da drugi cerkveni dostojanstveniki nečejo njemu pritrditi, nego ujcu reimskemu Hinkmaru, poskušal se je brž s kraljem Karlom sprijazniti. Na pol mu je to posrečilo se, a vendar ne celo, ker kralj je imel vzroka dovolj, ne upati ošabnežu. Zatorej se opre na sina kraljevega Karlmana (kateri se pa ne sme zamenjavati z obenem živečim bratrancem njegovim Karlmanom, sinom Ludovika Nemškega v vzhodni frankovski državi, s katerim smo svoje čitatelje že seznanili). Ko se je ta Karlman z očetom spri in mu upiral se, podpihoval ga je Hinkmar laonski in mu svetoval pri papežu pritožiti se zoper očeta. Ali tudi papež Hadrijan ga ni več hotel podpirati. Nekov Ansegis je bil šel v Rim in papeža poučil o razmerah, zato mu je Hadrijan pisal, naj se svojemu ujcu in nadškofu pokori. Skrivaj pošlje mlajši Hinkmar nekaj svojih ljudi s pismom v Rim, da bi papeža zopet pregovorili in kralja ter ujca obtožili. Res mu Hadrijan še enkrat veruje in piše kralju: da ravna s Hinkmarom kakor krut tiran ter da zasluži iz cerkve izobčen biti.

Razljuten skliče Karel leta 871 sinodo v Douzy pri Sedanu in da mlajšega Hinkmara škofom na sodbo. Kralj in nadškof starši Hinkmar, oba sta tožna pisma cerkvenim očakom predložila zoper mlajšega Hinkmara iz Laona. Nevolja zoper njega je bila v celem zboru občna. Obsojen je bil in odstavljen od svoje škofovske službe. Po določbi koncila sardiškega je imel le še pravico, prizivati na papeža v Rim.«

Tako je moral Hinkmar s prijatelji in svojimi zakladi bežati v vzhodnofrankovsko državo Ludovika Nemškega, kjer smo ga našli na strani njegovega sina Karlmana, kateremu se je znal zaradi svoje velike učenosti, odločnosti in zvitosti hitro prikupiti. Tekmovanje in nezaupanje, ki je vladalo med obema bratovskima državama, med nemško in romansko Francijo, olahkotilo je Hinkmaru doher sprejem pri Karlmanu na vzhodu, zlasti tudi, ker je Hinkmar imel tu med škofi dva dobra prijatelja, Luitberta in Altfrida.

To se ve, da Hinkmar Metodu vsega tega o sebi ni baš prav tako povedal, kakor je historično istinito, temveč zavijal je reči na svojo ugodnost. A bistroumnost Metodova je brzo izpregledala, kje je zrno stvari, kje je narejena olepšalna lupina.

»Hočeš svoboden biti?« vpraša enkrat Hinkmar Metoda z važno skrivnostjo.

»Kdo ne bi tega želel na mojem mestu?« odgovori Metod mirno.

»Jaz ti pomagam do svobode, in sicer ali s privoljenjem tvojih protivnikov ali pa tudi zoper njih voljo.«

»Dobro delo storiš, ker pravice nimajo, zadrževati me tu v zaporu,« reče Metod hladno, kakor da bi pričakoval še daljnjega pojasnila.

»Ali roka roko umiva, prijatelj,« reče Hinkmar smehljaje se.

»Povedi, kaj želiš od mene. Ako se da z dobro vestjo storiti in je meni možno, storjeno je,« reče Metod.

Hinkmar vstane in korači po mali golosteni izbici, ki je Metodu prisiljeno prebivališče bila, gor in dol ter, v tla gledaje, prične:

»Brate, najprej ti povem, kar si že sam lahko opazil, da se imaš vse meni zahvaliti in mojenru vplivu pri Karlmanu, da se ti ni tukaj med tvojimi sovražniki huje godilo. Jaz sem to rad storil, in sicer zaradi tega, ker krivico trpiš kakor jaz, ker imaš s tepci opravka kakor jaz in ker imaš v Rimu svojo zadnjo zaslombo kakor jaz. Midva si lahko drug drugemu pomagava. Midva sva oba v enem položenju ali vsaj v podobnem. Jaz imam vpliva tukaj več, nego ti misliš, a ti imaš pri papežu toliko veljavo, da se te zaradi tega boje oni, ki te tukaj pridržujejo, to mi le verjemi. Torej, brate, obljubi mi, da se potegneš v Rimu tudi za mojo pravico, in jaz ti do svobode pomagam. Sredstev za to mi ne bode manjkalo, ozirov ne bodem imel nobenih, kadar imam tvojo obljubo. Ti niti ne znaš, kako sem jaz do zdaj s Karlmanom govoril, da sem te oni dan otel pred sodbo episkopov, a da sem ti dosegel evo tak način zapora, iz katerega je na svobodo priji mogoče. Jaz sem jim namreč upanje dajal, da te pregovorim, da bodeš odslej delal med Sloveni za njih namene v smislu Karlmanovem in Adalvinovem. Svetopolka mislijo, da že imajo, in sicer od dne do dne bolj, s časom sem jim obetal tudi tebe pridobiti.«

Metod vstane, zardevši v lice, in upre svoje velike oči v Hinkmara.

»Le tiho!« primetne Hinkmar. »Poznam te že toliko, da vem, da si pretrme glave in pretrd, da bi hotel v službo stopiti tem ljudem, dasi se mi zdi, da bi za tebe in tvoje talente bolje bilo, nego da se žrtvuješ vsega za svoje slovenske barbare. Ali to vsak po svoje, to mene ne briga, ravnaj se, kakor ti drago. Samo to je, da molči, ako ti v tej reči vprašanje stavljajo, glej, s tem dobiš časa in čas je tvoja gotova rešitev, ker papež te ne more pustiti. Za zdaj je bilo že treba na ta način časa za tebe loviti. Odslej ga ne bode. Zatorej, če nečeš Nemcem ničesar obljubiti, da bi potlej prav lahko in celo s sijajem prišel na svobodo — jaz sem ti porok, da s sijajem, če se jim le z eno besedo vdaš — obljubi samo meni za mojo osebno stvar pri papežu potegniti se, kadar boš svoboden, in jaz ti pomagam na svobodo takoj jutri, če hočeš.«

»Nikdar!« odgovori Metod.

Osupel Hinkmar zopet obstane pred njim.

»Nečeš? Zakaj ne?« vpraša.

»Po ravni poti izidem iz te temnice, ako je volja onega, za čigar ime je bilo vse moje delo, za čigar ime tu sedim. Ako ni volja njegova, da izidem tako, ne izidem, umrem tu. če si torej za mene kaj tako nečastnega in nepoštenega obetal, kakor je možno izdanje mojega preverjenja in ubogega naroda, zagovarjaj sam, jaz nisem poleg tega. Za tvojo stvar pak ne bodem govoril jaz ni ene besede, ni za svobodo ni brez nje, kajti ni istina, da sta si tvoje in moje položenje podobni ali celo enaki. Tvoje osebne stvari presojati nisem pozvan, ali zdi se mi iz samih tvojih besedi jasno, da si iskal osebnega dobička, da te je kriva častilakomnost in nezakonita nepokorščina zavela na kriva pota, katerih jaz zagovarjati nikdar nečem, ker jih pogubljam.«

Hinkmar obledi, pogleda v drugo steno pa reče porogljivo:

»Mislil sem, da imaš več razuma, mož.« 

»Tega, kar ti razum imenuješ, nečem imeti,« reče Metod.

»Škoda za tvojo učenost. Kakor dete ali navadna starica meniš, da ti pošlje bog s posebno priliko angela čuvarja, da te izvede iz nemške ječe.«

»Če je volja njegova.«

»Za tako modrost ni treba grške filozofije, tako sodi tudi moj hlapec.«

»Gospodar, uči se od njega,« reče Metod.

»No, bodo že Nemci skrbeli, da ti ne bode manjkalo časa, premišljevati svojo današnjo pobožnost in natančnost; najbrž jo bodeš premišljeval skoro že v manj svetlih prostorih, nego je ta izba.«

Rekši, Hinkmar odide.

Metod je nekako čutil, da je odšel za zmerom od njega. Tako je izgubil zadnjega človeka, s katerim je bil zdaj tako rekoč še zvezan z velikim svetom. Zdaj je bil sam, le njegov učenec Gorazd je bil še pri njem. In v tem hipu, ko je nanj pomislil Metod, vstopi Gorazd.

»Sedi sem k meni, sine,« vabi ga učitelj in, ko Gorazd sede, pripoveduje mu vse, kar je od Hinkmara zvedel in čul. »Kaj bi bil ti storil in govoril na mojem mestu, Gorazde moj?«

»Po tvojem nauku Kriščevem ne bi bil obljubil kaj takega, rajši bi bil ostal v zaporu in trpel za istino in pravico,« odgovori Gorazd.

»Tako je lepo in prav. Zatorej pa ostanem tudi jaz tukaj in ničesar takega nisem hotel obetati.«

Reče Metod tako in, prijemši Gorazda za roko, dostavlja prijazno:

»In ti, moj sin, ideš li zopet na svoj dom v svobodo ali pak ostaneš še pri meni in malo še potrpiš z menoj?«

Mlademu možu Gorazdu lice zagori, svetla solza se mu iz oči utrne po lepem licu, on pade na kolena pred svojim učiteljem in prosi:

»Pusti me tu pri sebi, ne goni me proč, jaz ostajem tu pri tebi, sveti moj oče, zmerom tu, da te vidim in poslušam.« Metod dene roko na rumeno mehkolaso Gorazdovo glavo in reče:

»Ne zmerom tu, moj sin, ne zmerom tu. Notranji glas mi govori, da nama ni sojeno pred božjim stolom, da tu med protivniki smrti učakava, delali še bodemo v vinogradu Gospodnjem, delali na božjo slavo, jaz delal in tudi ti poleg mene, Gorazd, tudi ti, ne za mene, ne za sebe, za narod naš in blagost duše njegove. Vstani!«

Deseto poglavje

Na moravski zemlji nedaleč od Rastislavovega slavnega gradišča Velegrada sta čepela tik broda, ki je držal čez majhen potočič, tekoč v reko Moravo, dva slovenska vojnika za drenikovim grmom. Eden, mlajši, je bil čepe pri umirajočem ognju zadremal in široka lasata glava mu je težko kincala med koleni. Drugi, starejši, pak je sedel na kamnu, z obema rokama objemal svoje kopje in pazno zrl po stezi predse, dasi so bile tudi njegove oči trudne.

Zdajci naglo na noge skoči in oči upre proti mali gošči, ki je onkraj potoka rasla in iz katere je držala steza navzdol do potoka in potem preko plitvega potoka gor do njega. Ravno se je bil dan naredil, še se ni dobro videlo, vendar risove oči našega moža morale so nekaj zapaziti, kajti lahko stopi nazaj za grm in sune spečega tovariša, z zategovano sapo kličoč:

»Onobol, Onobol! Zbudi se, vstani!«

Zaspan, a vendar prestrašen Onobol vstane in vpraša: »Kaj ti je?«

»Nekdo prihaja.«

Mladi Onobol hlastno pobere na grm oslonjeno svoje kopje in ga oprime, kakor je treba za redno metanje, z drugo roko pa si popravi široki jermen iz bobrove kože, ob katerem je bil pripet kratek meč.

»Kje? Kdo?« vpraša.

Po stezi navzdol iz gošče je prihajal previdno in oprezno kakor lisica majhen človek in šel naravnost proti kamenju, ki je bilo v vodo nametano, da se je moglo po njem čez plitvo vodo prestopiti.

»Molči, da na to stran pride, sam je in nima orožja razen frankovskega meča,« prišepne starejši stražar Onobolu.

»Majhen je, take tri jaz sam nase jemljem,« odgovori ta zaničljivo. »Meč je skoro daljši nego mož, ni li, Mrkun?«

»Molči!« reče Mrkun pak stopi z visoko zavzdignjenim kopjem izza grma in tujcu, ki je bil baš z zadnjega kamna ha suho tega kraja skočil, zakliče gospodovalno in osorno:

»Stoj! Reci, kdo si in čigav si? Kaj hodiš po naših stezah, komu si pokoren?«

Prišlec obstane na bregu potoka ter roko, ki je bila nehote posegla po dolgem meču, dene na hrbet in reče: »Povesi kopje, brate, ne meri name, Sloven sem in ne sovražnik tvoj.«

Mrkun sicer kopje povesi, a reče: »Brat tvoj nisem, dokler ne poveš, kako te ljudje kličejo in v katero zadrugo in rodovino te štejejo. Čujem te, da govoriš slovenski, ali slišal sem, da znajo slovenski govoriti že tudi nemški kupci, ki lepe in neumne stvari k nam prinašajo od sončnega zapada sem, da našo deželo ogledajo in doma svojim vojnikom pot do naših gradišč preiščejo. Kaži, kdo si in nisi li prelagataj, ki prelezuje v naš tabor na oglede. Kakovo ti je ime?«

»Imena mojega nisi morda še čul, ni zadruge ne znaš, ki me je rodila, ker daleč od tod je tekla moja zibel, v nitranskem oblastju, v Svetopolčji vlasti. A ti, če si stražar Slavomirove vojske, vedi me do njega ali pokaži stezo do Velegrada, važno novost nosim in Slovenom koristno.«

Zdajci skoči mladi Onobol izza grma in vpije prišlecu na breg: »Besedo sem čul iz tvojih ust, da si iz nitranskega okraja in Svetopolčje vlasti. Jaz znam tam zadruge, kliči mi svojo, ako ne znaš, stopi sem, da te poveževa, ker lagal si in v prelazovanju ogleduješ za vrage našo zemljo. Reci, si li iz zadruge Objezdičev, Malonjičev, Beloslavcev, Kavojinov, Vitanjcev ali iz katere druge. To te vpraša Onobol Objezdič in, ako si res Nitranec, odgovarjaj.«

»Blagor ti bodi, Onobol Objezdič, si li ti brat Jarožirov z Rdečega brda?«

»To je naš človek!« vzklikne Onobol oveseljen, čuvši ime svojega brata. Oba stražarja korakata proti tujcu, ki jima tudi nasproti stopa. A jedva so storili toliko korakov, da jutranja megla ni več jasnega vida kalila, ko Onobol veselo prestrašen obstane in vzklikne:

»Zemižizen!«

»Sam Zemižizen, nihče drug,« odgovori mali mož z veliko glavo, a videč, da sta stražarja s spoštovanjem oči pobesila pred njim, Svetopolkovim pobratimom, hitro pristavi: »Vesel sem, da sem dobil zemljaka na prvi straži. Brzo mi eden vaju pokaži pot v tabor k Slavomiru. Koliko hoda je do tja?«

»Precej hoda bi bilo; ali takoj tu gori na vrhu pri drugi straži imamo konje, brzonoge živali, in jež prideš v Velegrad, preden bode stalo sonce za pol moža visoko,« odgovori Onobol, a mnogo bolj pohlevno, nego je prej vpil.

»Tedaj eden vaju pojdi z menoj,« ukaže Zemižizen, »dokler zamena ne pride, dovolj je tu eden, ker opasnosti ni nobene.«

»A sovražniki leže blizu,« primetne Mrkun.

»Kateri pojde?« vpraša Zemižizen veliteljno.

»Pojdi ti do vrha, tam vprašaj,« reče Mrkun in Onobol se obrne ter s pogledom naznani Zemižiznu, da je pripravljen provesti ga. Oba odideta po malo razhojeni stezi med nizko goščavo proti vrhu, Onobol naprej, Zemižizen za njim. Dasi je prvi bil dolg in je imel spešen korak, priganjal ga je vendar drugi vedno na bržo hojo.

Onobol pa bi bil rad kaj zvedel, zato izpregovori: »Ko bi jaz smel, povedal bi ti, da so ljudje govorili, da si s Svetopolkom pri Nemcih, a glej, zdaj sva te tukaj zagledala, jaz in Mrkun. Ti ne veš, gospod, kako se bodo še drugi naši začudili, ko te vidijo v taborišče došlega, ker lepo število nas je prišlo iz nitranskega okraja na Moravo pomagat proti Nemcu.«

»In kaj so ljudje še govorili?« vpraša Zemižizen, ki je sam radoveden postal slišati narodov javni glas. Onobol zardi, da se mu je od strani videlo barvano lice, dasi zagorelo, in reče: »E, ti veš sam bolje od mene, da ljud mnogokaj govori, kar ni, da bi mož na jezik jemal.«

»A povedi mi, ne boj se, rad bi čul.«

»Nu, rekli so, da Svetopolk, tvoj pobratim, hoče med Nemci ostati in nas prodati jim, a jaz ti povem, da tega nisem nikdar verjel.«

»In o meni so isto govorili?«

»Da! Ne, ne morem reči ...« popravlja se Onobol. »Jaz ne pazim babjim besedam. Veseli me pa, da si tukaj. Zdaj, ko gre nemška vojska nad nas, treba takih mož, ko si ti, Perun ti pomozi! Oni teden je bil trikrat krvav Svarog na nebu, to kaže boj in poboj, govore starci, kateri se drže stare vere slovenske, a Slavomir kliče svoje kristjane, naj molijo k svojemu bogu za pobedo nad Nemci, ki so baje že tako blizu, da se utegne kmalu strelomet začeti iz našega tula in nemškega. Zato je bašte škoda, da ni Svetopolka pri nas, ker naj govore, kar hote — jaz ne vem, ali lažejo ali ne — to pa vem, da je junak in vojsko voditi zna. Z molitvami ne znam, če se kaj opravi proti Nemcu ali ne, a nama z Mrkunom se že zdi, da bi bil meč (boljši nego vsi tajni zagovori z Morano ali po novi šegi kristjanski, kakor hočejo Slavomir, Naum, Ozor in drugi taki, ki so kristjanskemu bogovi posvečeni. Da, to pač govore, da, ko bi tisti veliki svetec tukaj bil, ki ga zovejo Metod, znal bi morda pravi čarobni zagovor proti sraki Nemcu najti, ker on baje zna posebne umnosti. Ali Nemci so ga zvabili v svoje dvore in tam ga imajo zaprtega, čuli smo. Tako govore ljudje, zlasti novoverci, ki svojega Krista kličejo, a rekajo, da Peruna ni niti Svaroga, ni Vil ni Morane. Mi pak, ki se starega zakona držimo, mi hvalimo debel mlat v roki, meč ob boku, poln tul strel in dobrega vojvoda pred seboj, kakor bi bil silni Svetopolk, ko ni še mrcina ne bil izpridil, da zdaj z Nemci hodi in nas hoče prodati.«

»Verjemi, da to ni res,« odgovori Zemižizen. »To li govori narod vobče o Svetopolku?«

»Ne verujo še vsi, jaz tudi ne morem verovati, ali oni, ki so okoli Slavomira, trdé takisto. Svečenik Naum pripoveda, da ga je pri Nemcih sam videl sedečega v sredi njih tako, kakor da bi bil njih zadružnik in brat, ko so sodili naše ljudi, tistega Metoda in družino mu. A zdaj celo pripovedujejo, da Nemcem pot kaže sam Svetopolk v našo zemljo,« reče Onobol ter nekaj plašno Zemižizna od strani pogleda, radoveden, kaj ta poreče. Zemižizen poskoči ta hip čez krivo na pot preraščeno gabrovo korenino pa ne odgovori ničesar; a po nekoliko hipih vprašuje dalje: »Kako je to, da je Slavomir vaš poveljnik, on ni vojnik?«

»Ni vojnik, svečenik je, kriščan, zato se je branil vojvoditi nam. Ali prisilili so ga možje starešine, da se je vdal. Rekli so, da mora biti eden iz takega roda na glavi, drugim se ne bi hotel ves slovenski narod pokoravati. Veš li sam, kako ljud rad vpraša: kdo in od kod, a ne kakov. A mnogo jih je, ki rekajo, da je kvar velika in žalost, da Rastislava ni več. Mi pa Nitranci govorimo: Svetopolk bi bil tudi ves drug, nego je ta njega starejši brat Slavomir, ves mu nepodoben, mehak in nevoj. In ti pripoveduješ, da ni res, da bi nas bil izdal Svetopolk, glej!«

»Preden sonce tretjič zaide, utegneš se preveriti, da sem istino govoril,« reče Zemižizen. Prišla sta bila do vrha, kjer so bili štirje stražarji in so imeli konje.

»Vidiš, hrabri Onobol je enega Franka ujel in ga nam podi za seboj, za hrbtom,« šali se eden, tako da sta bližajoča se slišala, a drugi se zasmejejo.

»Jezik za zobmi!« ukaže Onobol in dostavi: »Naš junak je to in važno vest nosi našim vojvodom. Dajte mojega in Mrkunovega konja, mudi se nama, ne li?«

»Mudi,« potrdi Zemižizen in oni, ki je prej zabavljal, hiti mu konja dovesti in občudovaje gleda s srebrom okovani ročnik njegovega meča in zlate všive v pasu, ki mu je belo volneno zgornjo obleko obsegal.

»Ta zna dobro v sedlu sedeti, on je gotovo iz vojvodske družine,« reče eden stražnikov, ko sta bila Zemižizen in Onobol na brzih okroglo kovanih konjičih odjahala navzdol proti moravski poljani, kjer je ležalo slavno gradišče Velegrad.

Enajsto poglavje

Na Velegradu je bila največja trdnjava tedanjega stoletja. Trdnjava, to se ve, ne v rimljanskem smislu niti ne v obliki nemških gradov, temveč po staroslovenski šegi, silno prostorno gradišče, kamor so Sloveni zdaleč in blizu ob času vojne pribegali z vsem blagom in imenjem ter, ubranivši se v deželo vpadlega vraga, večinoma zopet popustili ograje in vrnili se na delo v domove, če jih ni sovrag razdejal bil.

Knez Rastislav je bil Velegrad postavil in večkrat mu je to gradišče rabilo za nujno zavetje; večkrat so nemške vojske v zemljo vdrle in prodrle do Velegrada, a tu pred Rastislavovim gradiščem omagale in se upehane morale umakniti, poj ene od ohrabrenih Slovenov.

Gradišče je zavzemalo neizmeren prostor, kateri je bil po zgledu obrskih ograj okoli in okoli z nasipi, koljem in rovi, na eni strani pa tudi s tekočo vodo tako zavarovan, da sovražnik ni mogel vniti. V notranjosti tega ograjenega prostora so stali na holmu v sredi domi in dvori kneževi iz kamna in lesa, okoli pa hiše kneževe družine in stalnih naseljencev v gradišču. Vse drugo prostorišče v ograji je bilo v mirnih časih prosto, pašnik in polje; kadar pa so žarni kresi po gorah svitali in po slovenski zemlji oznanjali strahovest, da Nemec nosi meč in ogenj v deželo, napolnila se je planjava v gradišču s pribeglimi in vojniki.

Ko sta Onobol in Zemižizen prešla skozi zadnjo stražo na glavni vrzeli, kjer je moral Onobol še geslo govoriti, da je stražnik vedel, da li sta prišleca »naša človeka«, jahala sta potem v notranjem gradišču brez zadržka dalje proti sredini. Na levo in desno v gradišču se jima je pred očmi odpiralo jako raznolično in živahno gibanje. Cele vrste vozov, natovorjenih z raznim živežem za ljudi in žival, z orodjem, polnimi mehovi, s kožami, otroki in ženami. Med vozovi so bile majhne ograje, v katerih je živina neznano mukala in se pojala; konji, privezani na kole in plotove, so razbijali in rezgetali, dokler jih ni gospodar prišel z glasnim klicem in z bičem mirit. Tam je množina ljudi, ženskih, dece in moških čepela okoli velikega ognja, pri katerem se je cel janjec na dolgem ražnju pekel, in željno pričakovala obeda rumeno opečene pečenke. Ondi je zopet mož prekrival voz s široko odejo, spleteno iz bičja in lubja, ter jo na obeh krajeh tako podpiral, da je bilo za nekoliko njegove družine prostora pod vozom in pod njo ubogega zaščita pred soncem in dežjem. Drugi je kole zabijal v ilovnata tla, ob katerih je nameraval oplesti kože in platno ter stvoriti šotor za sebe in svojce. Tretji je len ležal poleg svojega orožja na tleh in poleg svoje žene, ki je plakajočo deco tešila pa žito mlela na žrnvi, staroslovenskem ročnem mlinu, s kamnom vrteč ob kamen. Preko vsega tega pisanega prizora pak je bil opaziti duh nereda, nenavadnosti, nuje in sile, bede in vojne. Po širokem potu med to množico jahajoč, je Zemižizen na levo in desno daleč okoli pazil in gledal, kakor da bi hotel šteti. In vedno veselejše mu je bilo lice.

»Dosti mečev, dosti junakov,« reče potem Onobolu.

»Počakaj, da prijahava do naših; mi smo sami možje, bojevniki, žene in deco smo ostavili, a na pomoč prišli samo za boj pripravni.«

»Dobro, da ste prišli, ker preveč brez skrbi in brez reda narod tu leži, ne vedoč menda, kako blizu je že sovražnik.«

»Blizu?« vpraša Onobol meneč, da zve zdaj v poslednji hip kaj več. Ali Zemižizen ni odgovarjal in Onobol je znal, da je pobratimu Svetopolkovemu dolžan toliko poštovanja, da ga ne sme s sitnimi vprašanji nadlegovati.

»Tu so naši,« reče čez nekoliko časa, ko prijahata do gostih šotorov, pletenih ali razprtih nabitih kož, bolj trajno in dobro stvorjenih, nego so bila druga v gradišču, do zdaj videna.

»Naravnost me vodi k Slavomiru, glavnemu vašemu velitelju,« ukazuje Zemižizen.

»Ne znam mu stana, niti ne smem, ko bi znal. Našemu velitelju te moram dovesti.«

»Kdo je to?«

»Rastič iz Nitre, znati ga moreš.«

Zemižiznu se čelo zmrači, kajti ni bil prijatelj mu, čigar ime je slišal. »Ni li že tu?« vpraša, videč gostobradega močnega moža pred seboj. »Je!«

Od vseh krajev so zdaj vojni možje ozirali se, mnogi so bili Zemižizna spoznali in se čudili, videči ga, ker glas je bil občno razširil se, da je s Svetopolkom pri Nemcih, zoper katere se je bilo zdaj treba zbirati. To je bilo menda tudi krivo, da ga ni nihče z glasnim vzklikom pozdravil, temveč da je naokoli in okoli le vse umolknilo in so bile vse oči vanj uprte, ko je Rastiču na pol tiho govoril: »Blagor ti, Rastič, in pozdravljenje od pobratima Svetopolka. Od njega prihajam in važne vesti nosim za tebe in vse naše in rod naš in dom. Brzo odvezi konja, zajahaj in vedi me k Slavomiru in drugim veliteljem, da razložim, česar ne veste še, a odločuje o našem životu.«

»Razjahaj, blizu je, i peš se pride,« reče Rastič.

»Jaz jezdim,« odgovori Zemižizen odločno in oko v Veliki glavi se mu zaiskri. Rastič migne Onobolu, naj mu konja posodi, in ga zajaha. Nista daleč jahala, ko se je zagledal holm in grad na njem.

»To so knežji dvori?« vpraša Zemižizen Rastiča, ki je do zdaj molčal.

»To so,« odgovori Rastič in sumnjivo pogleda Zemižizna. »Tu stanuje Slavomir, kateremu smo mi zvestobo in pokornost zarotili, dokler boja ne končamo.«

Pred njima se v zrak dviga veliko in široko poslopje, zidano iz belega rezanega kamna, s stolpi in mogočnimi vrati. To je bil dom nesrečnega Rastislava, trden dvor, ki bi se bil dal tudi še potlej braniti, ko bi bila velika ograja velegradska na kakšnem kraju od sovražnikov predrta. Poveljnik slovenske vojske Slavomir, visok, a suh mož, prijaznega, nevojevitega lica, imel je baš nekoliko svojih zaupnih mož okoli sebe, s katerimi se je posvetoval o tem, kar so mu poročale različne vesti od sovražnika. Znali so, da je sovražnik že tako blizu, da jih utegne napasti vsak dan. Ali hoteli so ga za zdaj čakati za ograjo in nasipi vsaj tako dolgo, da ga od blizu mogo preceniti, kako močan je po številu vojakov, s seboj dovedenih.

Silno se zavzemo vsi, čuvši novost, da je Svetopolkov pobratim Zemižizen v tabor prišel ter da hoče govoriti o imenitnih rečeh z glavnim veliteljem.

Ko je Zemižizen, v izbo stopivši, Slavomiru in vsem navzočnim pozdrav izgovoril, reče Slavomir, k njemu stopivši: »Zdravje in blagor tudi tebi, Zemižizen, ako si prišel kot Sloven med Slovene, brat med brate in nam hočeš s svetom in mečem pomagati, da domovino rešimo. Govori pa nam, od kod prihajaš in kaj si videl tam, koder si hodil, ker jako radi bi slišali, kaj novega si nam prinesel, veselo ali tuge polno, reci svoje slovo.«

»Hočem, ali ne vprašaj me stoprav, prihajam li k vam kot Sloven med Slovene, brat med brate, Zemižizen mi je ime in pošteno je,« reče došlec in ponosno ogleda Slavomirovo družino.

»Nismo ti zalega govorili, ali ti prihajaš od mojega mlajšega brata Svetopolka, ki je k Nemcem šel, in zlo je, kar naši ljudje govore o njem, zlo, da bi me ne bilo sram, da naju ni nosila ena majka, ko bi vse resnica bila. Nisem mu vražen, da je moj protivnik bil vselej, dasi sem že mlademu prepustil otčeve dvore in k blagemu stricu šel, ali nikdar mu naj ne bode oproščeno ni od mene ni od nobenega pravega Slovena, če res zdaj z nemško vojsko ide na svoje brate in zoper svojo rodino, tako da hvalim boga, da mi ni brat enomat.«

Pri teh besedah Slavomir zardi od jeze, a obrne se takoj k Naumu, ki je na levici poleg njega stal, in reče: »Pač mi prihaja na misel, da sv. vera uči odpustiti tudi sovražnikom, ali slab sem za to in ne morem mu odpustiti, bratu Svetopolku, bog me pomiluj!«

Pa tudi Naum, Metodov učenec, je tako srdito izpod čela gledal Zemižizna, da se mu ni baš videlo, da hi bil bolj krščansko odpuščal svojim sovražnikom kakor Slavomir.

»Krivo dolžiš ti rodnega si brata in družino mu. Svetopolk ne ide z nemško vojsko zoper brate, nego on ide za brate; za svobodo slovensko bode i on meč svoj v nemški krvi pral kakor vi in mi vsi,« reče Zemižizen.

»Vesela vest je, ki jo prinašaš, samo če je resnična.«

»Taji, če moreš, da je bil Svetopolk s teboj in družino vred med Nemci v Solnogradu, ko so po krivem obsojali našega svetega otca in učitelja Metoda!« zavpije Naum jezen Zemižiznu.

»Ne tajim, bili smo tam, a zdaj sem jaz tu in Svetopolk ni daleč proč, a upa skoro i on pri vas biti in vam na čelu, ako me poslušate,« odgovori mirno Zemižizen.

»Zvit je ta, kača je, ni mu vere,« reče Rastič svojemu sosedu in lahno mrmranje se čuje.

»Šli smo k Nemcem v gostje s Svetopolkom,« nadaljuje Zemižizen, »ker so ga vabili tja in on ni htel poslušati mojega sveta, misleč, da so Nemci samo sovragi njegovemu stricu Rastislavu, a ne tudi njemu. Med Nemci bivajoči pak smo brzo opazili, da so oni sovražniki vsakemu Slovenu. Oni so bili Svetopolka k sebi zvabili, da bi ga uničili. Mi smo bili zajeti. To smo opazili v pravem času in opozoril nas je vaš sveti učitelj na to.«

»Metod!« vzklikneta Slavomir in Naum obenem.

»Da, on je Svetopolku razjasnil, kje smo in kaj čaka nas in našo domovino. Svetopolk je veroval, ker smo mu že drugi prej isto propovedali, dasi drugače. Sklenili smo z zvijačo rešiti se, ker z junaštvom se ni bilo možno. Delali smo, kakor da bi bili slepi za namere in nazore Nemcev, in Svetopolk je ponudil jim vso našo zemljo in ves narod pridobiti, vse po njihovo urediti, danj plačevati in samo nemškega kralja priznavati. Verovali so nam od dneva do dneva bolj in mi smo čakali ugodnega časa, kdaj nas izpuste. Ko je prišel glas, da se tu zbirate na Velegradu in ste sklenili Slavomiru izročiti veliteljstvo Rastislavovo in Svetopolkovo, svetoval sem jaz Svetopolku, naj se Frankom kaže, kakor da bi vam bil sovražen. Ne bodi sovražen Svetopolku in meni, ko ti povem, da sva govorila Nemcem slabo o tebi in slabo o drugovih tvojih, rekoč, da ga ni zdaj ni enega tukaj, ki bi znal narod v vojsko zbrati in boj voditi, a ti da si pobožen svečenik, nikakov pa vojnik. Za lest in prevaro Nemcev je bilo nama treba tako govoriti in verovali so nama. Poslušali so tudi Svetopolkov in moj svet, naj z vojsko gredč nad vas, a midva z družino da jim hočeva biti voditelja in kažipota. In že na Volčjem potoku stoji nemška vojska, glasovita vojvoda Engiekalk in Vilhelm ji ukazujeta, a od kraljeviča Karlmana imata nalog, poslušati svete Svetopolkove. Moj pobratim Svetopolk hoče Nemcem plačati nevero z nevero, hoče pogubiti one, ki so njega pogubljali, on me pošilja k vam in govori: zmenimo se in dogovorimo, jaz vam celo nemško vojsko pod sekiro pošljem, da ne uteče noben mož iz slovenske zemlje, nego oni, ki ga iz ujetstva pošljemo sami nemškim sorodcem povedat, da so poginili na potu, po katerem so Slovenom pogin nosili.«

Slavomir in vsi drugi so bili po teh besedah Zemižiznovih tako veselo iznenadeni in osupnjeni, da je nekaj hipov vladal molk, nobeden ni vedel, kaj bi rekel. Potem reče Slavomir:

»Izpregovoril si veliko in težko reč, brate, prijetno slišati, neverjetno izvesti. Govori nam več, da te razumejemo.« Tu se oglasi Rastič:

»Poznam jaz Zemižizna, gladek mu je jezik in zgovoren. Zakaj nam ne pove, kako je pač možno Svetopolku govoriti, da hoče Nemce uničiti, ako je sam z malo družino med njimi. Ni prijatelj mi Nemec, sraka, a zdi se mi, da ima mozga v glavi več, nego je dobro za nas sosede; zatorej gotovo takoj izdajo opazi, preden se Svetopolk gane in položi njega ter družino mu na zeleno travo, da mu nikdar več ne dahne duša. Kaj more Svetopolk z malo družino med Nemci? Čuvajmo se! Sam je šel k njim v gostje, dasi je čul, kako so že prej Rastislava na potu prijeli, odveli in ga imajo v zaporu, če ga ubili niso.«

Pohvala teh besedi se je slišala. Zemižiznov veliki obraz pak je lahka rdečica preletala, kajti čutil je, da v mnogem oziru Rastič pravično sodi; ali prijateljstvo do pobratima Svetopolka mu je velevalo prvič ogibati se za zdaj odgovora, kaj je z Rastislavom, drugič pa modro vse porabiti, kar more nekoliko porušeno veljavo Svetopolkovo zopet na višek povzdigniti. Reče tedaj: »O Rastislavu ne morem pripovedovati, nismo ga videli, a če Nemci, katere smo spoznali stoprav dobro, ko smo pri njih bili, niso lepo in pravično ravnali ž njim, maščujmo krivico s krvjo. Za to je Svetopolk zdaj pripravljen, ker vedi, o Rastič, da ni sam on Sloven z malo družino v nemški vojski, nego je še Slovenov s Posavja in Podravja in od Mure in Murice toliko, da mogo več nego eno sotesko za hrbtom nemškima vojvodoma, Engiskalku in Vilhelmu, in njiju vojski zasaditi in Nemce od tilnika prijeti ob tistem času, ko jih vi spredaj primete. Treba je zvitosti in prelesti. Vozniki za vojsko skoro so sami Susli, Sloveni od reke Mure, katere vodi Motižir, neprijatelj Nemcev. Ta je tiho že pridobljen in nam utegne pridobiti to noč še tudi Ečegoja Crmnjanskega. Prav tako je Vitoglav že obljubil, ki je od Nemcev prisiljen bil pridružiti se s svojo vojno družino vojvodi Vilhelmu. Z Vitoglavom valjda potegnejo Tvrjanje, živeči med Celjani in Ljubljani v sredi. Tudi drugi slovenski Podravci so v vojski, kakor Razvojanje, Hujanje, Zeteljanje, čistanjepoljci.«

»Znana mi imena imaš na jeziku,« oglasi se Naum. »Ni li Vitoglav vojvod junakov ljubljanskih od zgorenje Save na jugu doli, a Motižir vojnik kneza Koclja v Ptuju in Mosaburgu?«

»Tako je, kakor si rekel. Spoznavam te iz tega, da si sam že doli v jugu bil; najbrž si spremljal onega svetega moža, ko je k Nemcem šel in ki ga Metoda zovete!«

»Dobro si uganil, a povej nam, je li tudi Metod pri Svetopolku in z vami, ker si prej omenil, da vas je on opozoril na to, da Nemci nič dobrega ne nameravajo vam gostom, in če ni, zakaj ste ga pustili?«

»Pustili smo ga, brate, ker ni hotel. On je kristjan tak, kakor tebe uči, da bodi. A mi drugi ne moremo biti taki. On je rekel, da sam ne smeš varati sovražnika, če tudi on tebe. Zatorej upa on v boga in njegovo rešitev, a tudi nam ni svetoval Nemce prekaniti, nego midva s Svetopolkom sva tako ukrenila.«

»A sta svetemu možu povedala?« vpraša Slavomir.

»Povedala,« odgovori Zemižizen. »In ako poznate nekega moža, kateri ga je bil do Nemcev spremil, a ga je potem k vam poslal z nalogom, da oprezni in zbrani bodite, pokažite mi ga, Naum se kliče.«

»Ta, glej, je tisti, ki ga imenuješ!« kaže Slavomir soseda si Nauma.

»V čislih si ti pri svetem moževi, ker dal mi je za tebe posebno stvar, katero sem moral tako skriti, da je Nemci ne bi dobili, tudi ko bi jo bili pri meni iskali. Zatorej sem jo v podplate v opanke zašil.«

Rekši, se ozre Zemižizen po kaki stolici, sede, začne pisano jermenje pri opankah leve noge odvezovati, sname čevelj in s svojim velikim zapasnim nožem prereže malo notranji podplat ter izvleče pergament.

»Pismo!« vzklikne Naum veselo iznenadejan ter hitro razgane mali pregament ter čita, čita dolgo in obraz se mu od veselja sveti. Potem da pismo Slavomiru, čita i ta, oba vkupe citata.

»Istina je vse, junaki in možje, kar nam je brat Zemižizen govoril, ker pismo je prinesel tudi od našega svetega otca in učitelja, Svetopolk nas reši!« obrne se Naum k drugim Slovenom, kar jih je bilo navzočnih. In dasiravno ni razen Nauma in Slavomira nobeden izmed slavnih slovenskih vojvodov poznal pisanega ni ne vedel nič, kako je možno, da tista črna čačka na pergamentu, »stvari, brezovemu lubju podobni«, more prinašati iz daljne daljave vesele ali žalostne vesti ali potrdila tega, kar kdo govori, vendar so stari junaki obstopili Slavomira in Nauma in vsak je hotel videti sam, kakovo je tisto pismo od svetega učitelja Metoda.

»Vesele in velike vesti je prinesel gost naš v kneževe dvore velegradske, a mi ga niti s soljo in hlebom nismo še počastili, niti mu vrča z medom, olom ali vinom primaknili, da žejo ugasi. Zatorej sedimo ž njim k stolu in častimo ga. Pri jedi in pijači lahko dalje poslušamo njegovo modro besedo ter sami uganemo, kaj nam je storiti. Hvala bogu, da nam je poslal svetovalca v sili.«

Tako je rekel Slavomir. A možje gredo in sedejo okoli stola. Pili so in jedli ter modrovali dolgo. Zemižizen jim je nadrobno razložil, kje mora bitva biti, kdaj in kako, če se vreme in druga stvar naredi takisto, a kako drugače se mora vršiti, ako se prva nakana ne primeri. In vsi so bili zadovoljni z narejenim velikim črtežem, čedalje bolj so strmeli nad neslišanim pogumom in vojno silovitostjo Svetopolkovo.

Od nekdaj so slovenski možje radi pili dobro kapljo duhovite pijače v skrbi in radosti; in prigodilo se je v stari dobi, kar se prigaja i današnji dan, da je kakov moder slovenski mož zaradi dobrega pitja kakovo besedo izpregovoril, katera sicer ne bi bila prestopila ograj njegovih zob, ker se je je morda kasneje pokesal ali se je z nevoljo sam na sebe domišljal, rekoč: zakaj se nisem pritajil in tega primolčal.

Tako je tudi Rastič iz Nitre mnogo molčal pri posvetovanju, poslušal, kaj Zemižizen poveda, in pil možganomotni ol požir za požirom. Kadar je pa na koncu vstal, motile so se mu za majhno spoznanje noge, oči so se mu drugače svetile in ni mogel nečesa iz glave izbiti, čeravno je zaporedoma zmajeval in se otresal. Zato pristopi k Naumu in mu reče:

»Slišiš li, brate, pogledaj ti in pogledaj še enkrat ono belo kožico, ki ti jo je ta prinesel od vašega svetega moža, in drobno pogledaj, da li ni kakova prevara.«

»Tega ti ne umeješ,« odgovori Naum. »Mi, ki poznamo umetelnost pisanja, spoznamo ti to, kar je prijatelj napisal, že od daleč na dobro oko prav tako, kakor ti spoznaš lice ali glas dobrega znanca ali tovariša. Ko bi jaz pisanje Metodovo našel v temni noči, spoznal bi ga pri bliskovem osvitu, ker, kakor Metod piše, tako nihče več ne zna, nobeden nas, nobeden Nemcev ni Latincev.«

Temu je moral Rastič verovati, ker ugovora zoper to ni vedel.

Dvanajsto poglavje

Franki ali Nemci so bili v tedanji dobi vseskozi vojaški narod, zlasti od Karla Velikega. Stoječe vojske, kakor so jo imeli Rimljanje, vendar Nemci niso imeli, dasiravno je bila vojna dolžnost občna. Vsak svobodnjak je bil vojak. Moral je priti pod kneževe ali kraljeve zastave, kadar je bilo treba, kadar je bil klican. Ta »čast orožja« je baš odlikovala svobodnega moža. Poleg te vojne dolžnosti moral je svobodni vojnik ali njega gospodar še sam skrbeti za orožje in obleko in je celo živeža moral nekaj s seboj vzeti. Država je dala le mašine, mostove, za vojsko pa od kraja vojne le konjsko krmo. Preprostejši svobodnjak je šel sam na vojsko. Bogatejši pak je moral vzeti še svoje ljudi s seboj, toliko in toliko, kakor je že njegovo fevdno posestvo večje ali manjše bilo. Kar je prišel ukaz od kralja ali njegovega namestnika, ki se je, kakor jih je še nekoliko iz one dobe zapisanih ostalo, takole glasil:

»Mi ti ukazujemo (ta in ta) dan gotovo in ob pravem času priti na pr. v Ptuj na Dravi, kjer se bode vsa vojska zbirala. Ti imaš pa s svojimi ljudmi tako pripravljen priti na imenovani kraj, da bodeš mogel od tam popolnoma za boj pripravljen oditi v oni kraj, kamor hočemo mi zapovedati, t. j. ti imaš pri sebi imeti orožje in posode in sicer vse, kar je za vojsko potrebno, z živežem in z obleko, tako da ima vsak jezdec ščit in sulico, en težek meč za obedve roki, a en kratek meč, lok in tul s puščicami; dalje morate imeti pripravljene svoje vozove, sekire, železne lopate, svedre in kar je še v vojski treba; na vozeh pa da imate živež za tri mesece, orožja in obleke pak za pol leta.«

Kdor ne bi bil na tak ukaz prišel, kaznovan bi bil kakor razbojnik.

Tak ukaz sta bila izdala nemškega kralja namestnika Vilhelm in Engiskalk po Solnograškem, Krajini, Gorotanu in onih delih Dolenje Panonije, kjer so že Nemci gospodovali, ko je bil nemški kralj Ludovik sklenil pod Slavomirom popolnoma odpale Moravane pokoriti. Poleg tega je en del izbrane nemške vojske iz Regensburga proti Ptuju odrinil. Ptuj se je bil izbral za shajališče zaradi tega, ker se je hotelo porabiti zlasti vojsko iz savskih in dravskih krajev. Drugi deli nemške države so imeli polne pesti krvavega dela drugod.

Tako je pa prišlo, da je vojska, ki je pod Vilheimom in Engiskalkom zbrala se in proti Moravi odrinila, bila za tretjino slovenska, kajti vsi polodvisni slovenski rodovi so morali z Nemci marširati proti svojim rodnim bratom, katerih, to se ve, da niso poznali, ker oddaljeni bili so jim, žal, tuji. Šli so na boj, ne vedoči zakaj ni komu v korist.

Le dva sta bila med Sloveni v Vilhelm-Engiskalkovi vojski, ki sta vedela, da, ako do končne zmage pomagata Nemcem, osužnjita sebe in svojo domovino. Ta dva sta bila Svetopolk in pobratim njega Zemižizen, katerima je bil Metod oči odprl.

Skrbno pa sta svoje spoznanje pritajevala in skrivala ves čas, ne le prej na Nemškem pri Karlmanu, temveč še pri vojski med potom. Vilhelm in Engiskalk sta mislila, da imata v Svetopolku in Zemižiznu dva dobra voditelja in zlasti za potem dobro orodje, kadar bode moravska vojska pod Velegradom zdrobljena in bode trebalo deželo po nemški šegi ustrojiti. V tem oziru je bil Svetopolk po Zemižiznovih nasvetih Karlmana popolnoma pridobil.

»Peče me,« rekel je Svetopolk Zemižiznu tiho, ko sta ponoči pri ognju sedela že blizu cilja, »peče me, da moramo kakor lisice potajno delati in nemoško govoriti neresnico.«

»Nemoško je govoriti neresnico možem, ki gledajo iz oči v oči prijatelju in sovražniku in povedo, kdo so. Ali ne pozabi, da so ti Nemci tu rekli, da hote ujcu Rastislavu le priliko dati, da bode lahko molil, ti pa da lahko Moravsko s svojo zemljo zediniš, a niso izpolnili, kar so obrekli.«

»Oči so mu izkopali,« srdito mrmra Svetopolk.

»Bili bi jih tudi tebi, ko bi mene ne bil poslušal in jih z obljubami in črteži bodočih del kanil, kakršne radi čujejo, a sami zvršiti ne morejo. To premisli in to naj te peče,« odgovarjal je Zemižizen mirno.

V Svetopolku pak je vzkipelo in rotil je maščevanje. Ko so prišli v moravsko zemljo, jel se je Zemižizen potiho in previdno bližati vodjem Slovenov, kar jih je bilo v nemški vojski. Začel jim je pripovedovati, da so to Sloveni, proti katerim gredo na boj, da utegne kaj posebnega priti, pa da morajo potem v sreči in nesreči drug drugemu pomagati, kar je Slovenov v taboru, da pa Nemci naj o tem še ničesar ne čujejo. Radi so Sloveni slišali tako govorjenje. Vsak je čutil, da mu ni prijatelj oni, ki ga vodi, nego da je silnik.

»Če so to tudi Sloveni, na katere nas vodijo, ne vojujmo, odstopimo in naj bodo Nemci tepeni; jaz itak ne vem, zakaj me je knez Kocelj poslal,« reče odločno prvi, Motižir, in njemu je potlej Zemižizen razkril celi crtež: namreč v odločni bitvi pomagati Moravcem. Motižir je pridobil druge. Tako je Zemižizen, ko je kot ogledovalec iz nemškega tabora v Velegrad prišel bil, mogel našteti Vitoglava z Ljubljani in Tvrjani, Susli, Črmnjani, Razvojani, Čistanjepoljci in dr. kot gotovo slovenskih Moravanov zaveznike pod Svetopolkovim vodstvom, zaveznike, stoječe v sredi nemške vojske.

Razen Zemižizna so bili Nemci še več drugih prelagatajev ali oglednikov odposlali, da hi se poučili, koliko imajo sovražnika pred seboj in kakovšen je. Ker si ni nobeden od njih daleč upal, vrnili so se bili večidel že vsi z neznatnimi in ne zmerom soglasnimi poročili. Zemižizna ni bilo še. Njega so kot rojenega Moravca in veščega v vsem vojvodi nemške vojske težko pričakovali, najteže pa Svetopolk s svojo družino.

Nazadnje pride Zemižizen v tabor. Engiskalk in Vilhelm z drugimi nemškimi vojvodi sta ga pričakovala. Tudi Svetopolk je bil navzočen.

»Vse dobro!« reče Zemižizen Nemcem in v skrbi ga pogleda Svetopolk. Rad bi bil brzo skrivno besedo ulovil od njega, ali lokavi Zemižizen se ni ozrl nanj, modro je poročal knezom in junakom nemškim: »Vse dobro! Bolje, nego smo sodili. Srečo sem imel in bil sem v sredi Slavomirove vojske, v Velegradu samem.«

Čudeč se so to slišali. »Kako ti je bilo to možno? Govori! Lahko zaide podgana v past, ali iz pasti ne lahko,« reče Engiskalk.

»Prvi stražniki, ki sem jih naletel, bili so moji znanci, Nitranci, vojniki Svetopolkovi. Krive so vesti culi o nas in vas, zato so s svojim orožjem prišli Velegrajcem, Slavomircem na pomoč. Z velikim veseljem so mi zdravje klicali. In ko sem jim povedal, da je Svetopolk, prijatelj nemškega kralja, tukaj v taboru proti Slavomiru, pomišljati so začeli. Verovali so prej, da smo mi vsi, Svetopolkova družina, pobiti in se ne vrnemo. Ko so videli mojo glavo živo in culi mojo pripoved o Svetopolku in njega mislih, pustili so me s seboj v šotor. Ker smo s Slavomirom, kakor znate, v starem sovraštvu, čuval sem se mu pokazati, a skrit med našimi Nitranci ogledal sem vso Slavomirovo vojsko.«

»Koliko si je videl?« vpraša Vilhelm, vojvoda.

»Glav je za obkoljem in za nasipi mnogo, živine in drugega blaga silno; a vojnikov ni obilo, deca in žene prostor jemljo. Rekel bi, da je nas več.«

»Nisi li slišal, kaj nameravajo? Pridejo li na polje in se nam pokažejo v lice ali hote za ograjo nekoliko kasnejšo pogubo čakati?« vpraša dalje Vilhelm, vojvoda.

»Ne bodo si upali na polje, premalo jih je za veliko bitev, a tudi za bran razširjene ograje jih s časom utegne premalo biti, ako jih prevaramo in na enem kraju močno primemo,« pripoveda Zemižizen.

»Severni kraj je za to ugodnejši, čul sem,« reče Engiskalk.

»Resnico si čul. In kar je dobro za nas, tam stoje naši Nitranci; ti nas spuste čez nasip, ako slišijo Svetopolka med nami, rekli so mi in obljubili. Le ako jih Slavomir drugam dene, bilo bi teže z naskokom na moravski tabor srečo imeti.«

»Zato se pripravimo, časa imamo dovolj. Tudi se mora trudna vojska odpočiti,« reče Engiskalk.

Dolgo še so se posvetovali in Zemižizna izpraševali ter poslušali.

Naposled se razidejo. Sklenjeno je bilo čakati, da se vojska odpočije in da se medtem priprave narede, s katerimi se bode začelo naskakovanje trdnjave, za katero so moravski Sloveni skriti. »Koliko je istine in koliko lesti v tem, kar si govoril?« vpraša Svetopolk, ko sta bila sama.

»Istina je vse, kar je protivno mojim besedam. Jutri v večer bomo svobodni in ni eden Nemec ne pojezdi proti sončnemu zapadu ali jugu na dom. Tiho in idiva na delo! Še to noč treba, da naši vsi vedo, a da Nemci ne vidijo, kaj mislimo.«

Odideta k zadnjemu koncu šotorov, kjer so imeli slovenski Susli vozove in kjer je Vitoglav stal z Ljubljani in Tvrjani, Ečegoj s Črmnjani in druga vojna družina Slovenov, idočih iz posiljenosti ali nevednosti z Nemci v boj. Noč je bila. Ognji v taboru nemške vojske so pogasnili, le pri stražah so bili svetli. Vojaki so spali. Hlad, vedno obilnejša rosa po travi in grmovju kakor tudi zvezde na jasnem nebu so kazale, da se jutro bliža, dasi se v vzhodu nebo še ni nič bolj svetilo nego drugod po nebesu.

Ob tem času je z brzini korakom stopil načelnik straže pred vojvodskim šotorom k Engiskalku in ga iz spanja budil. »Kaj je?« vpraša stari vojvoda zaspan. »Kar imamo Slovenov s seboj, vsi so že na nogah in v orožju. Nekateri se prepasujejo s slamo ali z belim platnom. Vozove so na kupe zvozili, klanec z njimi zagradili; vse to ponoči, a nihče ne ve, kdo jim je to ukazal,« poroča stražar.

»Psi! Kaj hočejo?« zagrozi se silni Engiskalk, vrže odejo s sebe in skoči na noge pa poseže po zgornji obleki.

»Pojdi brž in pošlji koga po Svetopolka, jaz mu ukazujem, naj takoj sem pride, takoj!«

Stražnik pošlje zunaj sla do Svetopolka, knez se oblači pa vprašuje vrnivšega se stražnika, kaj on misli.

»Vprašal sem jih sam, zakaj vstajajo zarana, a ne odgovarjajo. Najsumnejše pak se mi zdi prepasavanje s slamo ali belino, če ni to kako zmenjeno znamenje?«

Engiskalk od jeze zardi, zaiskre se mu oči, vstane, opaše težki meč in poseže po kopju, slonečem ob kolcu, sredi šotora v zemlji stoječem, na katerem je olje slabo brlečo luč dajalo.

»Konja mi odvežite, moje ljudi skličite, pojdem sam gledat!«

Za malo hipov je Engiskalk na čelu nekoliko jezdecev preko tabora dirjal na zadnjo stran, kjer so bili Sloveni. Tu je vojvoda res videl, da je bilo vse tako, kakor mu je stražnik rekel: Sloveni so bili na nogah, oboroženi, za novo sestavljenimi vozovi v temi med seboj tiho govoreči, na njegova vprašanja odmikajoči se. Tam na griču je bil ogenj in Svetopolk pri njem z Zemižiznom in veliko druščino. Tja Engiskalk konja zapodi in drugovi za njim. Ko do pod griča pride, pošlje vojaka k Svetopolku, naj pride takoj dol. Zdaj se domisli, da se prej odposlani enaki poročevalec niti vrnil ni, in jasno mu je, da se tu ravna o zaroti.

»Vsa vojska na orožje!« Ta ukaz pošlje po taboru, a od Svetopolka dobi tudi hitro jasen odgovor: »Pot od Engisfcalka do Svetopolka ni daljša nego pot od Svetopolka do Engiskalka.«

»Tako si drzne govoriti z vrhovnim vojskovodjem Sloven suženj!« Od jeze se vzpeni Engiskalk, izpodbode konja, jaha kopjemet blizu do Svetopolkove družine in žvižgaje sfrči po zraku ostro kopje ter se ravno poleg Svetopolka v zemljo zapiči. Z naglim skokom izdere Svetopolk nemško orožje, zavrti ga nad glavo in z umno roko vrže s klicem: »Udri srako!« ostro kopje navzdol v krdelo, kjer se je blisketalo konjikov svetlo orodje v svetli noči. To je pa bilo kakor znamenje drugim Slovenom, blizu stoječim; vsak je poprijel tul s puščicami ali s klicem »Udri srako!« lučil mlat na nemško krdelce. V hipu je popadalo več nemških jezdecev s konj, drugi z Engiskalkom se obrnejo in ubegnejo v tabor nazaj, kjer se začne vrišč, vpitje in ropot orožja.

»Prenaglo, prenaglo!« reče Zemižizen in v velikih skrbeh gleda na vzhod. Tam se je počenjalo res že nekoliko zoriti, ali dogovorjenega znamenja, da pridejo že Slavomirovi Moravci, ni še bilo videti nikjer.

»Vsak čas morajo oni spredaj priti, glej, dani se,« kaže Svetopolk.

»Rekli so, da zažgo grmade, a glej, nikjer ni še ognja; začel si prezgodaj,« reče Zemižizen.

»Čuješ li, Svetopolk, ves tabor se dviga na nas, deset proti enemu, to ni ravna borba. Kje so vaši Sloveni, ki primejo od one strani Nemce?« vpraša jezno Motižir, videč opasnost od Engiskalkove vojske, kateri so bili Sloveni za hrbtom.

»To ni ravna borba, umaknimo se!« reče drug in mrmranje se čuje za vozovi.

»Niste nam istine povedali, kje so Moravci?«

Že so se uvrščali nemški vojaki, da udarijo na krdelo slovenskih sodružnikov za vozovi, ki so jim bili izneverili se.

»Varali so nas z obljubami oni moravski Sloveni; v zasado smo zašli, žive glave ne odnesemo, ker premalo nas je samih; a zato se ipak branimo po moževsko,« govori Vitoglav.

»Samo da nekaj časa vzdržimo, potem pridejo,« vpije Svetopolk.

»Znamenje! Hejo! Že so tu!« kliče zdajci Zemižizen in kaže na ogenj, ki je bil vzplapolal in se od hipa do hipa množil onkraj nemškega tabora na gričih.

»To so prijatelji naši, Sloveni iz Velegrada, bitva se začne, mi nismo sami!« kliče Svetopolk.

Slovenje pri vozovih zaženo donebesni krik veselja in udarjajo oh orožje.

»Zapalite vozove!« kliče Svetopolk in hitro so Nemci videli za hrbtom ognje, pred seboj ognje, za tilnikom sovražnika in pred seboj sovražnika.

Strah obvzame nemško vojsko. Noč, neznani kraj, nepričakovani napad, izdaja v lastni sredi — vse je množilo grozo in nered. Zastonj sta vojvoda Engiskalk in Vilhelm trudila se urediti vojsko na kup, da bi samo braneč se čakala belega dneva. Viharno so pritiskali Moravci od spredaj, bilo jih je vedno več, kakor listja in trave, od zadaj pak so letele puščice in sekire nemški vojski v hrbet od upornih Slovenov pod Svetopolkom.

Ko je beli dan zasijal, bila je nemška vojska že razbita in razkropljena, Sloveni pa združeni, bojni klic Svetopolkov slušajoči. Strahovito je divjal slovenski meč. »Udri srako!« glasilo se je dogovorjeno geslo med Moravci in Sloveni Posavljani in Podravljani. Kjer je že zmagovalčeva roka pešala v pomoru in poboju, tam je na konju prihrul krvavi Svetopolk in hrabril:

»Sekaj vraga, toki, ne smili se ti, on je knezu Rastislavu oči iz žive glave iztaknil, smiljenja ne dajal ne zaslužil.«

Sloven je bil taisti dan odložil ovčjo milo in potrpljivo naturo in bil je divji kot tur razjarjen. Klal je kakor volk v hlevu med drobnico. Pomoril je vojvode nemške, Engiskalka, Vilhelma in druge kneze nemške, poklal vojake, ki so se branili, dohitel bežeče, zaplenil in zarobil one, ki so se kleče mu vdali in razoroženi. Nemška vojska je bila uničena.

In ko je bilo krvavo delo dokončano, zbrali so se knezi in glavarji, dneva trudni, in izmed njih se oglasi Slavomir ter reče:

»Poslušajte me, možje, in storite po mojih besedah! Ne vidite li, da bi mi ne bili nikdar v enem slavnem dnevu mogli uničiti sovražnika svojega imena in svoje domovine, sovražnika slovenskih knezov in slovenskega naroda in slovensko učene svete vere, ko bi nam ne bil bog vsemožni poslal mojega brata tukaj, Svetopolka. Ljudje so mu povedali, da mu jaz nisem prijazen, in on je veroval takim besedam, morda zaradi tega, ker nisva od ene matere porojena brata. Jaz pa želim, da vidi, kako neresnično so mu ljudje besedovali o meni. Zatorej vas prosim, da meni odvzamete oblast vojvodstva, ki ste mi jo izročili, in jo preložite na Svetopolka, ker znate, da je že danes on vojevodil, ne jaz, ker za boj mene bog ni odločil, nego njega.«

»Govoril je, kakor bi mu bil brat enomat,« pristavi Naum, vsi drugi pak so zaklicali zdravje vojvodi knezu Svetopolku, ki je danes Nemce premogel z zvijačo in hrabrostjo. Zbrali so se vojniki, trudni krvavega dela, in čuvši, da je vrhovni velitelj junak Svetopolk iz roda Rastislavovega in Mojmirovega, veselo so mu na zdravje klicali.

Trinajsto poglavje

Moravska slovenska zemlja je bila svobodna po tej veliki dobljeni bitvi, a osvobodili so se, čuvši velike uspehe svojih bratov na severu, tudi Sloveni ob Muri, Dravi in Savi ter zapodili iz različnih krajev nemške duhovnike in z gradov nemške vojnike, čeravno od povsod Nemcev niso mogli pregnati, ker so bili že v mnogih krajih med Sloveni naseljeni in ondi utrjeni.

Cela nemška dežela pak je zajokala, ko je slišala grozni pokol in konec vse nemške vojske. Od velike ponosne armade ni bil ni en orožnik domov prišel, ker, kar je bilo v bitvi pred Velegradom živega uteklo pred slovenskim kopjem in mečem, uničili so niže stanujoči Sloveni na begu.

Svetopolk pak pošlje h Karlmanu vest, ki je govorila: »Mi imamo ujetih veliko število vaših vojnikov, katerih nečemo zasužnjiti, kakor vi z našimi delate, kadar jih oborožene v oblast doboste. Nego mi smo pripravljeni izpustiti jih k vam na svobodo, ako nam vrnete vi one Slovene, ki jih ujete imate, da jih zamenjamo z vašimi vojniki in te vam nazaj pošljemo moža za moža, šteto po pravici. Posebej pa še zahtevamo, da nam vrnete Metoda, ki ga naš narod svojega svetca in učitelja zove in ki ga vi brez pravice v ujetstvu držite, kakor ste hoteli nas, dokler vas nismo spoznali. Za vsakega našega tala, ki ga imate, vam damo po enega vašega svobodnjaka, a za Metoda vam damo dvajset plemenitih in svobodno rojenih glav vašega roda.«

Ko je Nemec kraljevič Karlman to poročilo dobil, poslal je pač nekoliko slovenskih talov in ujetnikov v zameno, ali Metoda ni poslal, temveč rekel, da Metod ni ujet, temveč le čaka cerkvene sodbe škofov. Ako samo za te poslane tale Sloveni ne izroče vseh ujetih nemških vojakov, svobodnjakov in hlapcev, žugal je Karlman, da pride sam ponje in gorje Svetopolku in njegovemu rodu.

Nato groženje sklenejo Sloveni Svetopolkovi samo enega, in sicer najslabšega nemškega moža — kronika pravi: komaj pol moža — h Karlmanu poslati s poročilom: »Nam je Metod več vreden kot vsi drugi, njega nam vrni, ker po krivici imaš ti našega učitelja ujetega; dokler nam Metoda ne pošlješ, ne bode nobeden vaših svobode videl, kar nam jih je vojna sreča v oblast izročila.«

Sešli so se Nemci v Forchheimu in slišali vest od Slovencev v Moravi. Vojniki in knezi bi bili radi dali Metoda, nebojevitega popa, v zameno za svoje ujete tovariše, ker neugodno jim je bilo vedeti, da so v sovražnikovi oblasti. Ali jezno so vstali nemški škofje in duhovniki in rekli:

»Naglavni greh bi bil zoper našo vero, ko bi izdajali mi tega krivoverca; naša cerkev ima pravico nad njim; vi pa, katerim je bog izročil meč, da se bojujete za njegovo in svojo slavo, ne mislite, kako bi se ponižali pred sovražnikom in ujetnike od njega izprosili. Vzdignite se, zberite novo veliko vojsko, rešite čast rodnega si imena in z mečem v roki osvobodite svoje brate iz slovenske sužnosti.«

Tako so nemški cerkveni možje govorili in nemški knezi in vojniki so jih poslušali. Resnica je to, rekli so in ukrenili novo večjo vojsko pripraviti na Moravče. Turingi in Saši so dobili od Karlmana vojno povelje in postavili so silno množino oborožencev.

Ta vojska je precej udarila na moravsko mejo. Moravci pod Svetopolkom pak so jo že čakali in bila se je nova bitva. Tudi zdaj je Svetopolk slavno zmagal Nemce. Sloveni so se hrabro bili in nemški kronist sam daje spričevalo, da so se v tej bitvi celo slovenske žene poleg mož hrabro bojevale in nemške grofe s kiji in drogi s sedla na tla metale. S sramoto je turinško-saška vojska, kolikor ni bilo razbite, v nemške pokrajine pribežala. Ob istem času sta vodila dva nemška višja duhovnika, škof Arno in opat Sigehard iz Fulde, drugo frankovsko vojsko iz vzhodne marke zoper Slovene. Ta je bila od kraja srečnejša, prodrla je v slovensko zemljo in šla do blizu Velegrada. Ali Nemci so morali tudi od tod pobegniti, ko je Svetopolk prišel svojim na pomoč. Na begu je Svetopolk škofa Arna in opata Sigeharda daleč podil in njiju vojski velike izgube prizadel.

Vsa tepena nemška zemlja je z zobmi škripala. Karlman je svoj srd s tem hladil, da je od časa do časa, zdaj tukaj, zdaj tamkaj poslal močna vojna krdela čez mejo, da so požigala, plenila in pustošila Slovenom deželo. Na ta način jih je mislil omehčati.

Ali Svetopolk je prežal in čakal in kmalu se mu posreči, ko je bila ena taka velika četa Bavarcev pod škofom Embrihom zaletela se v slovensko zemljo pustošit, Nemce zopet smrtno udariti. Skrivaj pošlje namreč vpadlim Bavarcem svoje vojske za hrbet, pobije one Bavarce, ki so na Dunavu ladje za prevoz stražili, in tako odrezane bavarsko-nemške pustošnjake in roparje poseka, polovi ali v Dunavu potopi. Le škof Embriho je bil z majhno družino pete odnesel.

Zdaj so Nemci imeli strah pred Sloveni. Ni jim več na misel hodilo vpadati v slovensko zemljo, temveč poročali so, da žele miru. Sloveni so bili takoj pripravljeni mir skleniti, oni, ki niso nikoli sosednjih dežel nadlegovali in osvojevati hoteli kakor Nemci, temveč so vedno le svoje branili in se le razširjenju nemštva ustavljali. Svetopolk je bil že leta 873 poslal ujetega nemškega svobodnjaka Bertrama h Karlmanu, ki je ravno v Biesenstattu bival, s predlogi miru, a Karlman tačas ni hotel še priznati neodvisnosti Slovenov. Šele ko je tudi v malih bojih ob meji vedno nesrečo imel in je videl, da Sloveni jako vztrajno in hrabro vojujejo, šele ko je Karlman enkrat sam bil v največji osebni opasnosti — malo je manjkalo, da ga Svetopolk ni ujel — vdal se je in hotel mir narejati.

Ker se je Karlman po pravici bal, da Svetopolk in Sloveni, od Nemcev že tolikokrat prevaljeni, ne bi radi verovali enemu njegovih ljudi, ki bi z mirovnimi ponudbami k njim prišel, izbere si tujca za ta posel. Ravno tedaj je bil namreč od papeža h Karlmanu poslan prišel višji duhovnik iz Italije, Janez iz Benetk, zahtevajoč v imenu papeževem, naj ne drži dalje Metoda v zaporu. Nemški kraljevič je vdal se v to tem laže, ker so ga že itak bili Sloveni primorali in bi bil moral na to misliti tudi brez papeževega terjanja. Ali dobro je porabil priliko in stavil pogoj, da izpusti Metoda na svobodo, ako mu papežev poslanik gre v slovanski tabor in tam za Nemce kolikaj ugoden mir sklene.

Benečan pride k Svetopolku in tu se je naredil mir. Nemci so morali priznati neodvisnost moravskih Slovenov, Slovenje so obljubili nemške naselbe, kolikor jih je že med njimi bilo, pri miru pustiti in nemškim duhovnom prihoda v svoje dežele ne braniti, kajti med vojsko so bili vsi ti iz slovenske zemlje izgnani. Posebno je Karlman na zahtevanje solnograških škofov zahteval, da se od strani Slovenov v Podravju in Posavju, ki so se bojev in zmag Svetopolkovih soudeležili, ne preganjajo nemški priseljenci in duhovniki in da Metod ne stoluje dalje pri Koclju v Ptuju in Mosaburgu, nego na Moravskem. Da bi učitelja le skoro dobili iz ujetstva domov, silili so njegovi učenci v Svetopolka, naj se tudi v to vda. Od obeh strani so se zamenjali ujeti zasužnjiki, Nemci so obljubili tudi Metoda na svobodo pustiti. V mirovni pogodbi v Forchheimu leta 874 je bil ta mir med Sloveni in Nemci slovesno od poslaništev obeh narodov potrjen. Slovensko ime je bilo tačas veliko v Evropi. Bali so se pred Sloveni potomci onih, ki so Rim razsuli in v zapadu Evrope najmogočnejšo državo ustanovili, bali so se Slovenov potomci Karla Velikega. Kar čez noč iz tal zrasla je bila velika mogočna slovenska država v srcu Evrope; kakor mlad velikan je stal slovenski narod tukaj, mnogobrojen ob najlepših rekah Dunavu, Lahi, Vltavi, Savi, Dravi in bili sta dve veliki imeni, katerih veljavo je vsak Sloven brezuvetno priznal, Svetopolk, junak meča in bojnega kopja, a Metod, mož modrosti božje in svete knjige. Skupno in v slogi delujoča sta mogla ta dva velika moža slovenstvo v krepko državo utrditi in s tem Evropi drugo lice dati. Drug drugega podpirajoč, drug drugega dopolnjujoč, veliko narodno delo deleč med seboj, odločevala sta o tisočletni bodočnosti.

Zaradi tega je to stoletje v zgodovini za Slovene tako velikanskega pomena. Da je velikanskega pomena, to so že tačas instinktivno spoznali Nemci, zato so po sklenjenem miru — sklenili boj nadaljevati zoper Slovene skrivaj in javno, z vsemi sredstvi, brezozirno.

Da li so spoznali tudi Sloveni velikost momenta?

Štirinajsto poglavje

Na Dravi sredi rodovitnega polja stoji staro slovensko mesto Ptuj. Menda eno najstarejših naših mest. Tacitus ga imenuje že 60 let po Kristu. In tudi staroslovensko. Ime, kakor ga čitamo v prastarih listinah, ne da se namreč iz nobenega drugega jezika razložiti nego iz Slovenščine. Da ga Nemci ugibaje pripisujejo Keltom, to ne dokazuje drugega nego njih nevednost v slovanščini. Mesto Ptuj ali Petuj ali Petov so naši slovenski pradedje postavili in krstili ali imenovali. Rimljanje, ki so povsod radi že najdena tuja imena mest puščali in jih včasi le svojemu jeziku malo prilagodili, so ga imenovali Potovio. To kaže le še prastaro slovensko obliko jezikovno, kakor se je na pr. od kraja rekalo tudi »konjo« namesto »konj«. Isti prehod je iz prvotnega Petovio v kasnejši Petuj in zdanji Ptuj.

Že za časov rimljanskih slavno, bilo je ptujsko mesto tudi ob Metodovem in Svetopolkovem času imenitno in velevažno, ker bilo je drugo ali poleg Mosaburga na Blatnem jezeru prvo mesto tretjega izmed onih slovenskih knezov, v imenu katerih so bili Slovenje iz Carigrada od carja Mihaela pozvali sveta solunska brata Cirila in Metoda — mesto Kocljevo, pri katerem je Metod učil in cerkev upravljal, dokler ni moral iti na nemški shod v Solnograd.

Knez Kocelj je bil, kakor že povedano, blag in rodoljuben mož, a nemočnega duha. Rad bi bil videl svoj rod svoboden in samostalen od sosedov, a bal se jih je vendar. Zato se ni upal upirati odhodu Metodovemu v Solnograd. Veselilo je kneza Koclja, da je Metod v njegovi državi snoval narodno upravo v cerkvi in tako krščanstvo v kratkem času svojega bivanja v Mosaburgu in Ptuju bolj razprostiral, nego so nemški priseljenci s svojimi duhovniki opravili to v več desetletjih. Radoval se je, da je rimski papež imenoval Metoda za panonskega metropolita, torej tudi za višjega duhovenskega pastirja Kocljeve slovenske države; ali da bi se bil z močjo in moževsko besedo zanj oglasil, ko so ga bili Nemci zvabili k sebi in ga po krivici in surovi sili zaprtega obdržali, ni imel poguma. Pač pa je natihoma poslal v Rim do papeža prošnjike za Metoda, ali javno se je bal Karlmana in kazal vdanost mogočnemu nemškemu sosedu, sosebno kar je bil še Svetopolk v nemškem ujetstvu. Silne zmage osvobojenega Svetopolka, nezaslišano in prej neverovano zaporedno pobitje in razbitje nemške vojske je tudi kneza Koclja z onim navdušenim veseljem napolnilo, katero je moral tačas vsak Sloven čutiti, meneč, da je zdaj nemški jarem otresen. Veselil se je teh zmag tem bolj, ker so se velike bitve pri Velegradu na Moravi reki udeležili poleg Svetopolka tudi njegovi ljudje Ptujčani in Susli pod Motižirom, Dudlebi, Razvojani, čistanjepoljci in drugi, katere je bil na poziv Karlmanov pridružil s težkim srcem k nemškim vojem knezov Engiskalka in Vilhelma, da bi se borili proti bratom svojim in lastni krvi. Vendar se je ravno tako bal maščevanja nemškega, ker on je bil Frankom bližji sosed nego Svetopolk in — kakor Karla Velikega sočasni životopisec Einhart pripoveduje — rekli so Grki: Franke je dobro imeti za prijatelje, a ne za sosede. Nove zmage Svetopolkove v bojih, katerih se je več ali manj tudi Kocljev narod udeležil, pomirile so sicer tega kneza in mu sčistile veselje, a mira forchheimskega ni dočakal niti ne toliko zaželene rešitve in vrnitve velikega učitelja Metoda: umrl je in njegovo mesto je zavzel Bratislav ali Braslav, nečak mu.

Braslav med narodom ni bil priljubljen, ker se je manj brigal za njegove koristi nego za svojega života veselje in uživanje. Nemški naseljenci v Ptuju in Mosaburgu, vedoči, da bode Braslav naslednik Kocljev, znali so strastim in poželenju mladega dobroživca ugajati in laskati in ga tako na svojo stran pridohiti. Ali po slavnih Svetopolkovih bitvah in po ugodnem forchheimskem miru je tudi Braslav od nemške strani odmaknil se in Svetopolku poslal čestitke z darovi ter vabilom, naj pride kot brat, prijatelj in zaveznik v njegovo ozemlje. Kajti od nekdaj je na svetu bilo takisto, da so brezznačajnifci in samopridneži vlekli z onim, ki je bil močnejši, ne vprašavši za to, kaj je pravično, lepo in pošteno.

Na to vabilo je bil Svetopolk z veliko vojno in duhovensko družino prišel v Ptuj, tem rajši, ker je Metod poročal, da se on vrne na Moravsko preko zgornjega Posavja in Podravja, da med potom stori dolžnosti svojega duhovnega pastirstva in potujoč pregleda, koliko je zrnje kali pognalo, ki ga je prej sejal, ter da popravi, kjer je delo pokvarjeno, dovrši ga, kjer je stoprav začeto.

V Ptuju je bil Svetopolk s svojo vojno družino z veliko sijajnostjo sprejet. Zbrala se je silna množica naroda, kateremu je na daleč okoli bilo naznanjeno, da se snideta dva velika Slovena v Ptuju: slavni junak Svetopolk, kateri je Nemce v vseh bojih prevladal, in sveti učitelj Metod, kateri je voda od njega kapala, znamenje, da ima že precej dolgo časa svoje delo. Pečenka je bila pa tudi že lepo zarumenela in kaplje masti, ki so cvrčaje v žerjavico padale, razprostirale so prijeten duh, ki je čakalcem dobrodejno v golt sezal.

»Kako ste že rekli, da se imenujejo ti Sloveni, katerim je knez močni mož, Svetopolk?« vpraša eden iz družbe. »Moravljani jih zovejo, zakaj, to ve morda Lis.«

Prej omenjeni starec, ki je najbliže ognja sedel, pokima z glavo in razlaga: »Kako ne bi vedel, ko sem bil pri njih z Motižirom tačas, ko smo bili vse Nemce pobili, srake. Moravljani se imenujejo zato, ker jim reka Morava skozi domovino teče, glejte, kakor nam tu doli Drava. Zakaj pa se mi imenujemo Črnovci, če ne zato, ker tu gori na Črni gori stanujemo. Ali kadar prideš dan hoda ali več od doma, ne vedo ljudje več za našo Črno goro, temveč samo za Ptuj ali za Dravo, zato nas zovejo Podravce ali Dravljane in morda še drugače, a jaz nisem drugače slišal, ne morem povedati, prijatelji. A dobri ljudje so Moravljani, hrabri, bratje naši po jeziku in rodu in zdaj, bogu hvalo, tudi bratje po orožju proti Nemcu, sraki.«

Vsi si modrost starčevo na pamet deno, a najmlajši med njimi, vrtilec pekočega se ovna, vpraša: »Dedček, zakaj pa se Nemcu reče sraka, kakor ti govoriš, dede?«

A tu je vnuk več vprašal, nego ded znal: »Od nekdaj smo jim tako rekali, kadar smo med seboj o njih govorili ali jih na boj klicali, Vidko. Samo, da jih toliko nismo poznali kot zdaj. Ko sem bil jaz tvojih let dečko in sem hodil s svojim otcem v mesto, bilo jih je komaj deset v Ptuju, srak nemških, zdaj so se že tako razgnezdile kakor uši in pol mesta je že njih polno, če ne več.«

»Morda se jim zato daje priimek srake, ker so pisano oblečeni, ne belo kot mi,« ugiblje mlad mož.

»Ali pa zato, ker radi vse jemljo, kar se kolikaj sveti pri nas, sosebno denar,« pristavi drugi in glasen grohot kaže, da razložba poslednjega občinstvu bolj ugaja.

»Danes so se nekako poskrili, zdelo se mi je, kakor miši nad izbo, kadar maček po lestvi skakoma stopa,« reče eden starejših. »Meni se zdi, da jih prihod tega imenitnega moravskega junaka in onega svetca močno kolje v dušo in srce.«

»Poskrili? Nekateri so lepo pred Svetopolkom na tla popadali, rečem ti, Ščetin, sam sem jih videl,« odgovori Lis in pristavlja: »Nu pak, to bi znal, zakaj bi se pred Svetopolkom skrivali, ker on je velik črt njihovemu rodu in plemenu. Ali zakaj bi se bali onega svetega moža, Metoda, ker vendar menda isto vero molijo in prav tako božje pomaganje kličejo, kot on uči, slišal sem.«

»To je res,« odgovori Ščetin, »oni se ne zbirajo v logu pod drevesom kakor naši stari in še zdaj nekateri, ki se Peruna drže in Morane; oni hodijo v velik zidan hram, cerkev, in potezajo s pestjo ali prsti križ po čelu in molijo samo enega boga in sina Krista in svetega duha, češ da je on oče naš, ki nam daj kruha vsak dan — vse menda prav tako, kakor je tudi ta sveti mož učil, ki se danes vrača, Metod, in kakor so oni propovedovali nam, ki so se prej od njega naučili. Ali nekaj je vendar razločka med Metodovim učenjem in med pripovedovanjem nemškega svečenika, ne domišljam se njega imena ... Rihbalda ali kako. Metod ne govori prav vse tako kot mi, vse drugače in lepše mu beseda poje, ali vendar ga morate le poslušati, ker vse vam gre do uma in razuma; oni nemški propovedovalci pa tako čudno govore, da včasi razumeš polovico, če s teboj govore; kadar pa se med seboj razgovarjajo ali boga kličejo, ne razumeš ničesar, čisto ničesar.«

»Jaz Metoda še nisem slišal sam,« reče Lis. »Zato sem mislil in rekel sam pri sebi: Stopi dol v mesto, stopi, da čuješ sam. Zlasti ker je tudi Svetopolk tukaj, ki je Nemce tako močno ukrotil, da morda ne bodo več čez našo mejo glave vtikali in nam v kvar hodili, rekel sem, da me cela zadruga ne udrži doma. Zato pojdem drevi ali jutri poslušat v oni veliki zidani hram, ki mu cerkev pravite, kako pove Metod o Jezu Kristu in bogu. Posebno bi rad zvedel, kako je to, da je samo en bog in zopet so trije, vse vkup. Tega pri nas nihče še ne ve in mislim, da tudi drugod po hribih ne, sosebno ker nekateri skrivaj še zmerom naše stare bogove kličejo in jim obete delajo, vrhu tega da sta že pokojna kneza Pribina in Kocelj sovražila perunovce in jih zmerjala s pogani.«

»Ej, niso le pri vas na gori taki, tudi po poljani jih je še vse polno,« oglasi se eden.

»Kako bi jih ne bilo, ker nima kdo ljudi poučiti; Nemci, ki tu v Ptuju sede, ne znajo ali nehte, Metoda so bili pa poltretje leto pri sebi zaprli daleč tam nekje blizu konca sveta iz same grde zavisti, rekoč, če mi ne znamo, pa še ti ne bodeš. Jaz sam sem že kopje dobro metal, tako da ga ni vsak otrok izpulil, kadar sem ga v deblo zapodil, a sem še zmerom molil in mislil, da mi o kresu pride božič Svarožič durne podboje pozlatiti. Zdaj pač vidimo, da je kristjanski bog močnejši, naših starih bogovi so menda opešali ali celo pomrli, čemu bi torej mi pazili nanje, ako nas ne slišijo več. Gluha molitev Perunova molitev. Le premislite, da je slovensko orožje šele zdaj v čisli prišlo in šele zdaj poznamo velike vojne pobede, odkar je ta Metod poučil Moravane in naše ljudi, sosebno poljane in meščane v kristjanski veri. Sosebno Svetopolka je on do dobrega spreobrnil h križu, ko sta bila pri Nemcih skupaj zaprta nekje daleč tam na drugem koncu franške dežele in menda celega sveta, kjer sonce zahaja. In glej, od koder ni še noben ujeti Sloven vrnil se, prišel je Svetopolk domov in še celo temo sovražnikov s seboj zvabil, da so propali. Dokler so nam le Nemci po svojih in naših knezih novo vero silili, morali smo jim davek plačevati in vojsko dajati, ako so kam na boj šli, zdaj, ko je Metod prišel, vse se je zaobrnilo in se zaobrne še bolj, le verjemite. Ko bi bili naši stari bogovi, ki smo jih od davnega častili, še ob moči, ne bi bili nas kristjanski Franki ali Nemci zmerom tepli in trli, .poprej pa Obri pasjeglavi tlačili, temveč Perun bi se bil za nas oglasil in Morana ne bi bila naših dedov davila, temveč naše sovražnike. Recimo potem, če moremo, da vera v križ ni mogočnejša! Ne moremo reči.«

»Ne moremo,« pritrdijo drugi starešini Lisu, kajti niso imeli mnogo modrejših niti veljavnejših mož med seboj. Le Ščetin je bil morda bolj v veri poučen, zato se je pa takoj oglasil in rekel:

»Kako si dejal, da ne razumeš, zakaj je samo en bog, a se imenujejo trije: oče, sin in sveti duh. Vidiš, to se meni zdi tako: vzemi v roko vile iz celine, narejene na tri roglje, vsi roglji samorasli, ne da bi bil kateri pribit. Kaj imaš? En rogelj je les za sebe, drugi za sebe, tretji za sebe les. In vendar so tudi vse vile vkup en les.« »A — a!« zanoslja Lis premišljajoč in prikima. Njemu in vsem se je po tej sicer netemeljiti, ali dobro mišljeni razložbi velika verska skrivnost prav jasna zdela.

Sicer pa je menda že bralcu odkrito iz tega do tu navedenega razgovora slovenskih mož o resnicah naše svete vere, da so še na pol pogani in da se je v njihovih glavah še čudno mešalo poganstvo s kristjanstvom in da nagibi njihovega verstva niso bili povsem krščansko čisti, temveč so močno nazori samopridnosti in materialnega boljška vpletali se vmes. Oni so govorili, kakor so mislili, bolje niso znali; da, velika večina niti teh verskih znanosti ni imela, kolikor Lis in Ščetin.

»Mislim, da je že pečeno,« reče zdaj Lis, potegne dolgi nož, zabode ga polagano v ovna na ražnju in ga zopet izvleče, prikimne z glavo in dečku reče: »Kje ga hočemo rezati?«

Dečko prinese ozko staro desko, ukradeno prej iz plota, in jo položi pred starca, kateri zvrne pečenega ovna nanjo in ga začne s svojim orožjem na kose razrezavati in deliti najprej med svoje ljudi, to se ve, sebe ne pozabivši; potlej, kar mu ostane, ponuja vsem okoli stoječim, tako da je ves pečeni oven s kostmi vred skoro z deske zginil.

Najedši se, vzame stari Lis opleteno bučo, ki jo je pred seboj med koleni na tleh čuval, odmaši jo in pije, a potem ponudi Ščetinu piti, drugemu pak ni enemu, temveč skrben za sebe oprta zanko, na katero je bila vinska buča privezana.

»Veselje je možu piti vinsko kapljo po dobrem mesnem založaju; kakor materino mleko detetu dojencu prilega se duši. Kako bi dobro bilo, ko bi ta svetec Metod hotel pri nas ostati in narediti, da bi zmerom dobra letina bila za vino in za žito. To zna on vse, ako hoče. A zna valjda tudi dež in točo napraviti, živino zagovoriti in še več, kot mi sodimo. Tudi besa vražjega v človeka spusti, če hoče.«

Poslednje besede je mož skrivnostno povedal, a kakor da bi se sam pred besom hotel začuvati, odmaši še en pot vinsko bučo in pije.

»Kako bi besa v človeka spuščal, ko pripovedujejo, da je dober človek, kakor ga ni bilo in ga ne bode?« vpraša Ščetin.

»Ne rečem, da ga spušča, nego le, da ga more in zna, če hoče, kakor tudi hudo zimo ali hudo sušo naredi in ustavi, ako le hoče, verjemi ti!«

»Ne vem. Ono leto sem ga sam slišal, ko je rekel, da vse od boga pride, zlo in dobro, in nič brez božje volje.«

»I, nu! Od koga je pa on prišel k nam, če ne od boga?« vpraša Lis. »A kaj misliš, da se nista prej z bogom nič zmenila, preden ga je poslal nas učit, in da mu ni nič Oblasti dal? Še jaz, kadar katerega iz svoje zadruge kam dalje pošljem, naročam mu: tako in takisto govori in stori, ako pa izprevidiš, da ne pojde tako, onda stori, kakor se ti bode prav in dobro zdelo, saj si sam pameten in jaz ti ne morem povsod za petami stati. Če jaz dam tako oblast svojemu, ti svojemu, naši knezi svojim vojvodom, no, kaj meniš, da bog ni modrejši od nas vseh? Je, je. Sicer bi nas ne bil znal vse ustvariti, nebo in zemljo in sonce in zvezde in kar je živega in mrtvega. Le pomislite, da bi Svetopolk ne bil nikoli mogel Nemce prevariti in prelestiti, ko bi Metoda ne bilo. Ta jih je bil s slepoto udaril in nihče drug. Kaj ne vemo iz pripovedovanj naših starih in iz tega, kar smo sami doživeli, kako lokavi in prebrisani so? In da je Svetopolk potlej Nemce povsod dobro nabil in potolkel, kjer so se njega Sloveni z njimi srečali, to ni kar tako, vrhu tega da je sam močan kakor noben človek.«

»Je li močan?« vpraša Ščetin. »Davi so bik že odšli iz mesta, ko sem jaz prišel, nisem ga videl.«

»Močan kot tur, širok, velik, glavan!« glasilo se je hitro poročilo izmed okoli sedečih in stoječih.

»Takega silnega junaka nisem še videl,« reče potem še eden.

»On je že iz rodovine take, oče mu je bil podoben in baje ded še bolj,« reče Lis. »Brat njega je tudi velik, samo da je slok in manj čvrst, zato ni vojnik, nego svečenik, ali že zarad tega, ker je iz tega roda, iz katerega Svetopolk, izbral ga je bil narod na Moravi reki vojvodo, dokler samega Svetopolka ni bilo. Ko so pa zaslišali vpitje Svetopolkovo v bitvi pred Velegradom, slušali so vsi njega. A kako zna vpiti! Noben rog tako glasno ne tuli, noben medved ni bik nima tako močnega glasu kot Svetopolk, kadar tovarišem v boju priklicuje. Moraš teči v krvavo vrsto, moraš udarjati, ako on ukaže, tudi ko bi se prej bal, da je vraga preveč pred teboj, ker, kamor Svetopolk tovariše goni, tja hodi on z njimi prvi in vpije, da je veselje in strah.«

»Veselje in strah?!« čudijo se okoli sedeči.

»Kadar je kopje zalučil, gotovo zadene in v travo vrže za vselej onega, na katerega je meril, potem pa meč potegne in oči mu se poveličajo in zakrvave, obraz gori, groza je pogledati ga. Zato ga ni do zdaj še nikoli nobeno orožje ranilo, ni puščica ni kopje, ni kij, ni sekira, ni meč. In če je do zdaj tak bil, da se ga ni nič prijelo, koliko bode šele zdaj trden in brezskrben, ko sta se z onim vseveščim svetcem Metodom sprijateljila in se hočeta tu doli danes ali jutri še bolj. Zdaj mu Nemci ne pridejo do živega, tudi ne, ko bi jim besi pomagali.«

»Zdravje mu in slava!« reče Ščetin in prav tako se oglašajo drugi.

»Ko bi le naš knez Braslav podoben bil,« primerne eden polglasno.

»Podoben mu ne more biti. A da bi mu le pokoren bil, njemu, a ne Nemcem. Potlej bi mi zopet vedeli, čigavi smo in kakovo ime imamo. Do zdaj nismo vedeli, ali smo srake ali smo sokoli. V sredi smo enkrat v boj šli z Nemci in za Nemce zoper ljudi svojega rodu in svoje krvi, drugič smo zopet s Sloveni vred vzdignili se zoper Nemce, ki so nas pa potlej zato skubli; kadar niso mesa imeli in ne kaj jesti, prišli so po naše voli in ovce in po žito in nekatera slovenska ženska, nekatero mlado dete je ž njo vred, privezano na nemške konje, nago kakor po rojstvu, od nas odgnano bilo za vselej in jim služi ter dela na krvavo usmiljenje. Naše ljudi so Franki med seboj prodajali in kupovali ceneje kot mi kobile. Koliko zadrug po dolinah je ležalo brez strehe kakor zver v gozdu, a na ravnem polju sta rdeča žerjavica in sivi dim vedela, kje je bila prej slovenska vas. V hribe k nam si niso upali, ker nimajo dosti vzeti, ali koliko naših mladičev so ulovili doli na polju in z vrbovo trto zvezane gnali jih naprodaj, Nemci, srake. In kdo je bil kriv? Mi sami, ki smo poslušali take kneze, ki so od straha pred Nemci do nog padali in jim danj dajali iz naših kašč in naših hlevov. Pribina je bil ves pasji, več Nemcev je bilo v njegovi družini nego naših in, ko bi nas bil le mogel, prodal bi nas bil Frankom kar vse vprek, kosmate. Kocelj je bil bolj naš, a strahu je imel preveč. Še zadnjič, ko so prišli Franki na potu proti Moravanom, poslal je nas ž njimi in mi bi bili res morali ž njimi v prijateljstvu bojevati se proti svojega plemena ljudem, ko bi Svetopolka ne bilo, ki je rekel: tako mora biti — in bilo je takisto, da smo skoro celo nemško vojsko potolkli in le ostanke polovi. Zato rečem: Ko bi se tako zmenili, da bi tudi pri nas odslej zmerom Svetopolk imel ukazovati, a Franki ničesar, potlej smo svoji in nas ne bi več sram bilo, kakor nas je do zdaj lahko bilo, ne li?«

Zdajci se oči vseh poslušalcev od pripovedovalca Lisa obrnejo iz jarka v dol k mestu, ker od tam se je začula godba, glasna, da je vse skozi ušesa letelo.

»Dudlebi, Dudlebi,« vzkliknejo sosebno mlajši in vse skoči na noge. Tudi druge tolpe zbranih vstanejo in v divjem diru se vse spusti iz jarka navzdol na cesto h godcem.

Dudlebi so se imenovali možje precej mnogo čislanega rodu, prebivajočega od Ptuja po Dravi navzgor proti zdanji Koroški in še globlje v to zemljo. Sloveli so prav tako kot dobri vojniki in borci s kopjem in mečem kakor tudi — in skoro še bolj, kajti od tega so ime imeli — kot godci in pevci. Pravega soglasja, harmonije dudlebska godba ni imela; vsak je pritiskal na svoje dudle, piskal na svojo piščal, drgnil z lokom ob žimnato struno ali trobil v rog, kakor se mu je zdelo, da se priklada in ujema z drugimi, gledal je le, da je bil s svojim inštrumentom glasan. Tako je bila dudlebska godba pač močna in burna, a manj ubrana. Vendar so jo Sloveni radi poslušali, mladina in starina, vse je klicalo »Dudlebi, Dudlebi« in vrelo h godcem.

Ti so se po cesti razstopili in godli stoje. Ko se je pa zaslišal med množico glas in šel od ust do ust ter veselo razburjenje v narodu vzbudil: »Že gredo! Pridejo! Glejte, glejte!« vzdignejo se Dudlebi in na čelu naroda, ki se vali za njimi po cesti in ob straneh ceste, gredo naproti veliki družini, ki spremlja in dovaja od daleč Metoda in Svetopolka.

Petnajsto poglavje

Z viharnimi pozdravi in srčnimi priglasi je narod v Ptuju sprejel Metoda, na strani Svetopolkovi jahajočega na dolgogrivem belem konju, svoje učence svečenike in množino drugega spremstva za seboj imajočega. Ne le da je narod svojega učitelja že od prej poznal in ga ni mogel pozabiti, zdelo se je, kakor da bi tisti čudoviti instinkt navduševal slovensko ljudstvo za svetega svojega učitelja in duhovnega otca, s katerim vidimo, da bog večkrat obdaruje mlade, neskušene, od usode tepene, zatirane narode, da prav znajo ločiti, kdo mu želi blago in dobro, kdo ga prav uči, kdo ga hoče po pravem potu voditi do boljše bodočnosti, čeprav morda daljne, še nevidne, negotove bodočnosti. V prvih vrstah gledalcev so verni kristjanje padali na kolena, da bi deležni bili blagoslova, ki ga je Metod dajal s prijaznim obrazom narodu, odzdravljaje na desno in levo, pogani in oni, ki so bili le krščeni ali malo poučeni, so se oprijemali drevja, plotov, lezli ob hišah, da bi tudi videli čudotvorca, v čigar uk so tako rekoč že verovali, preden so ga poznali, samo ko so učitelja videli. Matere so vzdigovale deteta in jim kazale moža božjega, osorni in trdi možje so čutili v sebi neko nenavadno ponižnost in mehkost, ko so ga gledali v lice, a razposajena in tresopeta sicer mladina morala je nehote resno lice imeti in obmolkniti z veselo ali obadno šalo.

Poleg Metodove in Svetopolkove slave pak je bil tudi izrecen ukaz kneza Bratislava daleč po zadrugah naokoli raznesen, ki je pozival zlasti vojne može, naj pridejo te dni v Ptuj klanjat se imenitnima gostoma in ju častit. In od sela do sela je tekel glas: pojdimo gledat in častit svetega moža in tistega vojvodo silnega.

Metod reče Svetopolku: »Vidiš li, knez moj, kako je ta naš narod hvaležen za to, kar se mu dobrega stori, hvaležen nam za besedo božjo, ki smo mu jo prinesli, in za tvoje trude v krepkih bojih za svobodo in neodvisnost njegovo. Glej ta lica, z njih se čita ljubezen in spoštovanje, in večjega dani človek od človeka ne more iskati. Sicer možu ne pristoji samo hvaležnosti in nagrade od ljudi iskati, kadar ide na delo za blagost svojega bližnjega; dobro in blago delati treba zarad dobrega in blagega ali zato, ker je to volja in zapoved Najvišjega. A dobro dene človeku, delo je lažje, trud je manjši, prebite težavnosti imajo lepši spomin, če človek vidi priznanje za svoje prizadevanje med onimi, katerim na korist je namenjeno. Vrl narod je naš in duša mu je še nepokvarjena.«

»Vrl narod,« odgovori Svetopolk in nekako zaničljivo zasukne velike ustnice ter z glavo in visokim vranjim perjem na čeladi ponosno nazaj omahne, »vrl narod, ali jaz ga imam najrajši, kadar je pokoren, da stori, kar se mu ukaže, sosebno pak, da ne beži, kadar se je treba biti in boriti.«

»Pokorščina je lepa in krščanska čednost, kjer je na mestu; tudi hrabrost in vojevitost je narodu na čast in korist.

Starec se ozre na dečka, gleda ga nekaj časa, kakor da bi ga ne poznal, potem ga brzo čudna misel obide, katero hipoma zvrši. Z obema rokama stari Lis popade svojega vnuka Vidka za ušesi in ga potrese na vso moč enkrat, dvakrat, trikrat. Dečka zaboli, da se mu zdi devet sonc pred očmi, in kakor psiček, ki je poleno dobil v stegno zalučeno, malček z obema ročicama oprime starega deda zli roki in v bolesti kriči: »Aj-aj, aj-aj!«

Starec izpusti vnuka. Vidko pokrije rdeči in pekoči svoji ušesi z rokami, plaka na ves glas in prestrašen gleda deda Lisa, kakor da bi se mu zdelo, da je iz uma prišel. Ded je Vidka tako rad imel, da ga je povsod s seboj jemal, nikdar mu ni žal besede rekel, nikar da bi ga bil tepel ali lasal ali uhljal.

»Bolelo, bolelo li?« vpraša ded Lis vnuka, a ko ga ta le strahotna gleda in joka, reče stari mož: »Prav je, da te boli, da čutiš, Vidko; ali nič ne plakaj, jaz te imam rad, samo da nikdar ne pozabiš, da za večno pomniš, kdaj je slavni Svetopolk za tebe vprašal, moral sem te za ušesa, zdaj bodeš vedel, kdaj je junak Svetopolk vprašal, čigav si, za nobenega, samo za tebe.«

Dečko neha plakati, ko čuje, da ni bilo zlo namišljeno od deda, vendar bi v tem hipu najbrž rajši bežal bil, nego da bi bil Svetopolk še vdrugič prišel deda Lisa zarad njega ogovarjat.

A ni se bilo bati. Svetopolk in njegovo spremstvo je bilo že odšlo, narod je napolnil vse ulice, po katerih je bil prej prostor po sredi za sprevod, in cela množica se je skušala valiti naprej proti cerkvi, kamor so šli velikaši in za njimi s svojim piskom in goslarjenjem zlasti od mladine občudovani umetelni godci Dudlebi. V cerkvi in pred cerkvijo so se bili zbrali v Ptuju naseljeni Nemci pod vodstvom grofa Gozvina in nadsvečenika Rihbalda. Tukaj, v velikem zidanem svetišču, so Nemci najbolj brez opasnosti čutili se pred veliko množico slovenskega naroda, ki se je bil v mesto natekel, zlasti pa se jim je najvredneje zdelo, da tukaj, v velikanskem svojem zidanju, sprejmo z navidezno prijaznostjo in modro previdnostjo velika dva slovenska mogotca, katera bi bili vsekako najrajši v temnice svoje oddaljene domovine poslali ali kar naravnost iz tega sveta. Cerkev je bila namreč delo njih truda. Frankovski zidarji so jo postavili in solnograški škof Teotmar jo je sam bil prišel posvetiti jedva dva meseca poprej. Zarad tega je grof Gozvin z dozidanjem svetega hrama še posebno hitel, da je mogel načelnik bavarske cerkve, Teotmar, blagosloviti ga, preden so bili Nemci od papeža in Svetopolkovih prisiljeni Metoda izpustiti, metropolita Panonije, tako da je ta našel pred novo cerkvijo že od drugega, kateri si je metropolske pravice prilastoval, nastavljenega župnika, svojega tožitelja pred zborom nemških duhovnikov. Število nemških naseljencev, pred cerkvenimi vrati in v cerkvi zbranih, je bilo majhno v primeri z veliko množico Slovencev, ki so bili okoli in okoli njih na nogah. Nemci, na čelu jim grof Gozvin, bili so od nog do glave v orožju in resno so molčali. Niso jim bile neznane razmere; znali so, da so bile njih vojske od Slovenov zaporedoma tepene, da se je naredil v Forchheimu mir, ki je Slovenom zagotavljal popolno svobodo, tudi onim Slovenom, katere so oni do zdaj radi smatrali za svoje podložnike, katerim so kneze postavljali ali potrjevali in tem knezom ukaze nosili, narodu vero narekovali in danj merili. In zdaj so bili kakor majhna tolpa mož, vojni hlapci Gozvinovi, trgovci, obrtniki, cerkveni sluge, a vsi vojniki. Mnogo njih tovarišev je bilo zapustilo ta zdaj opasni kraj. Mala hrabra četa ostalih v sredi sovražnikov bila je odrezana od svojih, čakajoča usode negotove. Kajti znali so Nemci, da je treba v razburjeno množico, 'ki jih obkolja, le iskro vreči in srd naroda proti do zdaj gospostva željnim tujcem bi se bil brzo vnel, a rešenja potem ni bilo ni v največji hrabrosti. Naturni razum jih je učil, da je zdaj z njimi in njih vladajočim vplivom tako, kakor je vsem veliteljem, ki se ne opirajo na narod sam, ampak imajo zaslombo samo od zunaj. Kadar ta zaslomba nima veljave več, zgine tudi ves njih vpliv na narod, in oni sami radi padejo. A Nemci so pa tudi znali, da je Sloven mehak mož, dobrodušina, rado pozabljajoč tudi krivice; zato so sklenili svojo nrav premeniti, v ovčji koži kazati se, dokler je sila, ponižno se ukloniti in kazati se pokorne in ničesar zahtevajoče.

Med Nemci najpogumnejši je bil njih duhovnik Rihbald. On je tudi znal zadržavati in v vztrajnosti bodriti svoje rojake, kar jih je še v Ptuju okoli njega ostalo bilo in ne hotelo bežati pred novimi spremembami zarad slovenskih zmag. On je prerokoval, da to ne more dolgo biti, da bi Sloven svobodo ohranil, složen bil in brez vrhovnega gospostva nemškega živel. Počakati je treba, menil je, ne bati se, trdovratno obdržati svoje mesto v sredi med Sloveni in ob pravem času domačinom zopet vajete iz rok vzeti.

Rihbald je stal tedaj v svojem cerkvenem ornatu s svojim podsvečenikom, z grofom Gozvinom in z drugimi nemškimi naseljenci na cerkvenem pragu, da bi pozdravili Metoda in Svetopolka; bled je bil v obraz, ali strast je živo gorela v nemškem duhovniku, strast za širjenje vpliva in mogotstva svojega roda in jezika med drugorodce, in taka strast je moč. S svojim sokoljim očesom je Svetopolk že od daleč spoznal Rihbalda. Metod je baš s konja lezel pred obširnim praznim predcerkvenim prostorom, da bi peš šel v novi božji hram; ta zgled so posnemali i drugi in razjahali: Braslav in vojvoda njegov Motižir, Metodova učenca Gorazd in Vihing, ki ju je s seboj privel iz nemškega zapora, oba svečenika, Naum in Klemen, ki sta bila s Svetopolkom prišla učitelju naproti, Vitoglav, ljubljanski knez, ki je Metoda spremljal do Ptuja, in več drugih slovenskih boljarjev, kateri so ali iz svobodne volje ali vabljeni na konjih prijezdili ta dan v mesto.

Svetopolk reče Metodu: »Slišiš li, oče, glej! Ni li človek pred cerkvenim pragom, oni v oltarnem oblačilu, suhokostni dolgin, oni in isti mož, ki je tebe v Solnogradu na grmado deval s strupenim jezikom? Besi po meni in nezdravja mi, če ni tisti!«

»Je, Rihbald, poslan od solnograških škofov v ta kraj. In oni poleg njega je Gozvin, nemški grof in veljaven mož med svojimi rojaki,« odgovori Metod mirno.

»To hočemo mi grmado narediti za tega dolgonosca; gotovo mu bode ugajalo tako peči se, kakor je želel, da bi bili tebe pekli Nemci. Ne bi bilo razumno, ako mu ne damo tega, kar je on tebi prosil, pota v nebesa; če pa z grmade zavije v pekel, ne boli mene ni tebe, Nemec je in smrti ti je želel. Kako ga sodimo?«

Metod ga prestrašen pogleda in reče jako odločno: »Ti si v sveti veri poučen in krščen na ime Jezu Krista, kateri je na križu umirajoč nebeškega očeta prosil za svoje sovražnike, bil tudi njim odrešitelj, ne soditelj. Zakaj torej govoriš neverski, poganski, nekrščanski! Sodba je božja. Zarad tega, kar je proti meni storil, ne dovoljujem, da ga sodiš ti niti ne kdo drug. Meni, oznanjevalcu Kriščevega nauka, ne pristoji maščevanje. Ljubi svojega bližnjega, ne samo prijatelja, nego i sovražnika, to je nauk Kristov.«

Svetopolk se glasno zasmeje. »Nemca ljubiti, ki te ubiti hoče, ako mu ne služiš!« In še se zasmeje velikan Svetopolk, da se mu silne prsi tresejo.

»Da, težka zapoved, a zato lepa in vzvišena. Samo bog jo je mogel terjati od človeka, po svoji sliki ustvarjenega, ki mora truditi se na tem svetu, da njemu v dobrem podoben postane.«

A še se zasmeje Svetopolk na debelo s svojim turškim glasom in reče: »Ne vem, ti, sveti oče in učitelj, ali se mi je sanjalo ali je res, da tačas ti sam nisi tega ostronosega Nemca nič kaj ljubo, nisi mu lica celoval niti ga brata klical, ko te je pred vsemi obritimi in neobritimi nemškimi duhovniki tožil, da si vrag bogu in ljudem in da te je treba na gorečo grmado vreči, ker Slovene slovenski učiš? Ni li bilo tedaj, da si od jeze zagorel, kakor bi pri razbeljeni peči stal? Tačas bi ti bil jaz prav rad svoj nož posodil, ker orožja nisi imel.«

Metodovo lice pri tem govorjenju Svetopolkovem za hipec otemni. Res, tačas je bila Metoda samega človeška jeza prijela, ko je slišal, kako nesramno ga dolže; tačas je bila premagala v Metodu vroča kri nad hladnim duhom. Že tačas si je Metod v greh štel, da ni mogel miru ohraniti, da je v nevolji vzburil in vzkipel in se ne premagal. Zato zdaj odgovori Svetopolku: »Pravično govoriš, ako me zasluženo ponižuješ z opominom, da sem se tačas tudi jaz nedostojno vedel. Jaz bi se ne bil smel dati strasti in trenutku prevladati, nego mirno odgovarjati in ugovarjati. A ker sem se bil spozabil, grešil sem in pokoriti se mi je za to. Nikakor pa iz tega nimam pravice, še drugič pozabiti hladnega premisleka in tudi zdaj zavreti zoper osebnega ali stvarnega svojega sovražnika. Enkrat storjeni, a potem spoznani napaki ima se kristjan drugič izogniti, a ne ponavljati jo. Sicer pa je tudi velik razloček med tem, kako smo zdaj in kako je bilo, ko sem bil jaz v nemški oblasti. Tačas so mogli z menoj storiti, kar bi bili hoteli; zdaj sem med svojimi, tu vlada Sloven spet, hvala bogu, in Nemci nimajo moči nad menoj, temveč glej jih, klanjati se nam hote. Lepše je za nas in vrednejše, da pozabimo, kar je bilo, in jih pustimo na miru tu med seboj, dokler so mirni. Dovolj ima slovenska zemlja prostora za nas in zanje in gostoljubnost so poštovali že naši slovenski predniki, ki niso še Krista in njega vzvišenega nauka poznali.«

»Tudi jaz sem bil gost pri Nemcih in ti ...«

»Znam, kaj misliš in nameravaš reči,« prestriže Metod Svetopolku besedo. »Pomni pa to, knez — treba je zlasti tebi ta nauk čestokrat pred očmi imeti, ker tebi je od boga dana oblast nad mnogimi — pomni, da človek ne sme vselej poslušati srca v jezi, nego razum in glavo mora na posvetovanje jemati. Mnogo je že krvi prelite, mnogo bede in nesreče v rodovinah tvoje zemlje zaradi dolge vojske z Nemci. Je li torej treba, da bi culi zdaj zopet o nas, da smo slabo ravnali z onimi njihovimi rojaki, ki so tu ostali, morda le pokorni drugim ali na našo dobrosrčnost zaupajoči? Naj se ne motijo v tej veri. Verjemi, da s tem se hočemo najlepše maščevati, da jim pokažemo, da mi ne vračamo zla s hudim.«

»Tudi jaz tako mislim,« reče ptujski knez Braslav in se rdeč v lice boječe po Svetopolku ozre. On se je namreč še vedno Nemcev bal. Mislil je: lahko se maščujejo, Velegrad in pomoč je daleč, mi smo sosedje, previdnost je vselej dobra.

Svetopolk zgane z ramo: »Tukaj si ti gospodar in, če s teboj vleče še naš sveti oče Metod, moram jaz molčati. Ljubite vi tiste, ki sovražniku pot delajo, jaz ljubim le takega Nemca, kot je ta naš Vihing, on je naš in ne več nemški. Ni li?«

Močno obradovan se prikloni ogovorjeni Metodov kaplan Vihing, a ne reče ničesar, ker ni se mu zdelo primerno s kako besedo izreči, da ni onih misli kakor njegov učitelj in episkop.

Vtem so bili cerkvenim vratom približali se. Nadsvečenik Rihbald stopi korak naprej pred Metoda in ga v latinskem jeziku pozdravlja pred vstopom v hram božji, katerega so dali zidati njegovi cerkveni glavarji v Solnogradu s pomočjo tu navzočnega grofa Gozvina ter njemu, Rihbaldu, izročili ključe njegove.

»Pax vobiscum, mir z vami!« odzdravi Metod kratko in korači na čelu svojega spremstva v cerkev. V tem hipu se zasliši izmed ljudstva nagnečenega na nizkem cerkvenem obzidju, glasen, vriskajoč klic: »Strahomer, Strahomer!« Metodovega mladega duhovnika Gorazda, ki je precej v drugi vrsti za svojim učiteljem z Vihingom hodil, pretrese ta klic kakor strela; v trencu se obrne Gorazd na levo, vidi blizu sebe med ljudstvom mlado lepo žensko, ki zardela in s štrlečimi svetlimi očmi vanj zre in s prstom kaže, obledi, obrne se brzo proč in stopa za Metodom v cerkev.

»Lepa ženska, glej, Zenužizen, to je najlepša ženska. Kdo je, čigava?« reče pak Svetopolk in zamaknjen obstane.

»Grimislava,« čuje se med ljudmi mrmrati in vse se je bilo ozrlo v krasno, močno, belo deklico s svetlim zlatim igelnim gumbom v laseh, ki je vpila »Strahomer!« A že je bil izmed vrste velikašev vojnik Motižir k njej priskočil, potisnil jo med ljudi nazaj in jo karal.

»Čigava je, njegova?« vpraša z izbuljenimi očmi Svetopolk.

»Hodi, molči, vidiš li, da vse gleda na nas, mi moramo v cerkev,« priganja pobratim Zemižizen in Svetopolka s seboj potegne.

Šestnajsto poglavje

Doli pri Dravi je v Ptuju stala hiša, skoro zadnja v mestu, dasi ne najslabša. Kajti ni bila okoli štirih kolov spletena in potem z ilovico ometana ter s slamo pokrita, temveč zidana, in zid je bil star, debel in močan, tako da ga je morda nekdaj delal kak rimski naseljenec. Ali ta zid je bil nad okni pod slabo pol leseno, pol slamnato streho črno opaljen in videlo se je, da ni dimove črnine nihče odpravljal ali pobeliti skušal kot dež, kadar je po strani šel.

Vrata in duri v prvo izbo, vse je odprto; vstopimo.

Na postelji, malo od tal vzvišeni, sedi silno stara ženska. Noge je pod dolgo obleko nakvišku potegnila in pestuje koleni, objemši ju s sklenjenima rokama. Z glavo cinca venomer sem ter tja, kakor da bi hotela kaj potrjevati; oči se iz podolgastega rumenega in odurno gubastega obraza svetijo kakor mačje; kratki sivi lasje izpod tankega, a starega črnega ovoja tu in tam po čelu in sencih padajo, kar prijaznosti nje prikazni ne povišuje. Obleka njena je tu in tam zašita, tudi že prevotljena, a narejena je bila nekdaj iz blaga, kakršnega domači Sloven tukaj ne prideluje, nego se more le od kupcev od daljne južnovzhodne tujine dobivati. Okoli suhega vratu pak je starka nosila širok obroč iz čistega zlata; v svetlem obroču so se ob natančnejšem pogledu videle lepo udelane glave in grozna žrela raznih neznanih živali, okoli njih pa so bili vrezani cveticam podobni risi in pisi. Tudi kaj takega ne vemo, da bi bil kateri tedanji slovenski umetelni obrtnik izdelaval, temveč gotovo je bila zlata ovratnica vojni plen iz tujine, zanesen v to zemljo.

Starki nasproti pri drugi steni je na nizkem panju sedela in se močno napošev naslanjala na veliko staro leseno, a rdeče prebarvano skrinjo mlada močna deklica in je jokala. Te okrogle polne ude, ta močni, a krasni, beli, mladi ženski obraz, to kodrasto glavo smo že videli — da, na Ljubiji in v Ljubljanah smo jo videli — Grimislava je. In starka na postelji njej nasproti je njena babica, mati nje matere, na Verdu ob Ljubiji Obrovka zvana.

»Grimica! Grimica, e joj, ti mala ubožica, zakaj plakaš, mala?« vpraša starka otročje sladko in maje z glavo nazaj in naprej. »Vidim, da brišeš oči, ali jokaš glasno? Slišim te ne, Grimica ubožica, kaj pa ti je?«

In Grimislava, »ubožica mala«, dvigne svoje močno desno rame s skrinje, na katero se je opirala, upre komolce v nadkolenje, belo prteno, in nekoliko ostro in glasno odgovori s protivprašanjem:

»Nisem li vam že dvakrat povedala, da sem Strahomera videla, klicala ga, a on me niti pogledal ni?«

»Si li mi povedala? Da, zdi se mi, si, si. Brat Motižir te ni hotel pustiti, da bi bila gledala pred visokim hramom belim, kjer imajo kristjanje svojega boga, kajne? A domov sem k meni te je spremil in jezno je s teboj govoril. Je li, Grimica? Hud je nate bil, ker si klicala Strahomera naglas pred ono vežo, ki pravijo, da je sveta. Da, dete moje, vnuk moj Motižir se je tudi s čarobno vodo krstiti dal, Peruna zaničuje in z onimi obritimi dolgovezniki vleče, ki govore, da ima človek pokoro delati, drugače ne pride v raj po smrti. Da, Motižir, tvoj brat, pravi, da se je pokristjanil zato, da je nov meč v dar dobil po krstu z ročajem, s srebrno nitjo ovitim, a to ni res. Vem jaz, Grimica, da ni res. Ne bi bil mogel mene iskati in tebe, preden te je na poti našel in hotel odvesti, kakor da bi ne bila sestra mu po rodu, a jaz bi mu bila dala zlata po očetu za lepši mečev ročnik, nego je oni iranskih britoglavcev. — Kaj sem te že vprašala? Grimica? Zakaj te ni pustil bratec Motižir klicati Strahomera? Ne ve li, da sve bili po otčevi smrti pri Strahomerovih, dokler ni Motižir tebe našel in pome prišel? Ne ve. A ti mu nisi povedala, da bi te bil za ženo vzel Strahomer, da ti ga ni odvel oni božji mož, kako ga zovejo? Ne ve li več, da je Strahomer tebi in njemu bratranec, ker ste vsak iz enega brata?«

»Sam je šel z njim, z onim božjim možem, sam, in mene je pustil. Zakaj je danes precej v stran pogledal, ko me je spoznal. Sram ga je bilo, da sem ga klicala.«

»Sram? Beži, dete. Ti imaš lepo telo po materi in otcu in močno telo po dedu, moževi mojem. In videla sem in slišala zmerom, da mladi možje kaj radi oči obračajo po ženski, ki je lepe podobe. Neče li Strahomer gledati te in iti za teboj, pusti, pusti, drugih je dovolj i večjih i lepših. Zakaj zlatega obročja ne natakneš na lakti, ki sem ti ga dala, in knežji dečki potek6 za teboj in te prosijo za sebe.«

»A zakaj Strahomer ne? Nisem li tolikokrat prosila vse prekupce in popotne ljudi, ki po svetu daleč prihajajo in tudi do onih zlih ljudi na Verdu, pri katerih sva midve prej bili, naj povprašajo in pozvedo, da li je Strahomer vrnil se in kje biva. In plakala sem, ko niso ničesar znali. Zdaj pa, ko ga naenkrat zagledam v družini onega velikega junaka, od preveselja ga kličem, ne odzove se mi on, nego ide dalje, kot da me ne bi poznal. A moj brat Motižir me ne pusti za njim, sili me domov od ljudi proč in se boji, kaj poreko ljudje. A jaz že vem, kaj misli: zopet siliti me, naj se vdam Braslavu, tej gubi in spaki, ki niti loka ne zna nategniti. Rajša grem še jaz sama po svetu in služit na tuje kakor Strahomer ali pa za njim, hoče li me ali me neče.«

»Glej, glej,« govori starka, »jaz sem mislila, da Strahomera niti ne jemlješ dosti več v misel, ker nisi ničesar povedala, ničesar govorila o njem. A pojdi za katerim hočeš, ni mene ni brata ne vprašaj. Ali pri knezu bi delale druge ženske za tebe, druge bi te stregle in delati ti ne bi trebalo. Strahomer pak je izobčenec iz zadruge na Verdu, ker je šel v novo vero, in zdaj služi onemu svetemu možu in po svetu hodi, a svoje zemlje nima. Kam hoče ženo deti? Če ti srce za njim veli, idi, brata ne vprašaj niti babice; ne silim te ostati pri nas, dasi te nerada pustim in me prej vzame Morana, če tebe ne bode. Ker glej, tudi jaz, ko sem mlada bila, kot si ti, nisem vprašala ni prosila rodnih si ljudi, ki so me ljubili, nego šla sem skrivaj od njih proč za možem, ki sem ga še bolj ljubila nego otca svojega; za možem sem šla, ki niti krvi naše ni bil, temveč Ober. Obri so bili silen narod, na konju in v orožju doma, prišli so od daleč tam, kjer sonce vzhaja, in vladali so nad vsem našim svetom, prek in prek jim je bilo vse pokorno in vsi narodje so jim dajali žita in zlata, kož in vojske, oni pak so bili vsi sami knezi in so gospodarili nad drugimi.

Še dandanašnji ne bi drugih knezov bilo, ali svojih bogov niso imeli, ne zlih ne dobrih. Niso častili ni sonca ni križa. Zato sta slovenski Perun in križ, ki prihaja od Frankov in ga časti oni Motižirov sveti mož Metod, oba sta šla zoper Obre v boj z ljudmi in jih premagala v grozi in krvi. Le malo jih je ostalo, bili so skoro vsi pobiti. Ti, ki so ušli, razkropili so se po vsej zemlji. Morali so služiti Frankom in našim ali pa so rajši umrli sami. Nekateri Obri pak so se zatekli v gozde in močvirja in tam v majhnih krdelih bivali v zatišju, divji lov lovili in v plen hodili kot vojniki, ne sami delali na zemlji. K takim Obrom so bežali tudi vsi slovenski hudi, iz zadrug izvrženi, in vsi bojeviti. Tam je bil i moj Obo, tvoj ded, Grimica. On je bil iz rodovine enega iz boja in poboja rešenih Obrov. Oče njega je že bil glava vsem drugim in vsi so se ga bali, ker poznali so moč njegovo. Obo pak je bil še močnejši nego otec mu. Ko je k nam v vas hodil, Skrivaj in sam, ter mene iskal, bila sem tvojih let. Tudi jaz sem se ga bala in bežala sem dolgo pred njim in mu nič odgovarjala, kajti imel je svetle oči kot oglje v temi, a veliko črno krožljato brado, in lasje kot svetlo vranovo perje so mu dolgi viseli izpod okovane čelade po hrbtu. Velik je bil kot Perun, močan kot devet drugih, a prsi je imel odete z železnim pletenjem, katerega ni nobena puščica predrla. Takega ni bilo nobenega ...«

»Svetopolk je tak, babica, o pojdite ga gledat, velik, močno velik,« vzklikne Grimislava.

»Je li? Ni ne, ni ne, takega ni več in ne bode ga več, kot je bil moj Obo. Bil je tako težak, da ga je velik konj težko nosil; jermenje je stokalo pod njegovim sedlom. A meč, ki ga je on z eno roko rabil kakor šibko lahko, mogla sem jaz z obema rokama komaj odvzdigniti. Kadar je bil jezen, ni mu mogel nihče v obraz gledati, ni jaz ne, ki sem ga kasneje poznala, da je bil dober mi, krotak in ljub kakor privajena živalca. A nikdar bi ga ne bila spoznala, ko bi me ne bil s silo na konja k sebi posadil in z menoj odjahal v svoj stan v gozd, kjer je bil njegov dom. Spazil me je bil, kam sem pred mrakom sama hodila, počakal me je in prijel. Tresla sem se od straha, vidiš takole (pri teh besedah starka posnemlje tres človeškega strahu) in še vse bolj, ko me je pred seboj na sedlu držal in je konj pod nama dirjal, da mu je dolga griva po meni opletala, kajti v grivi je imel konj z zlatimi nitmi všite dolge pisane trakove in rumeno tenko jermenje, rezano iz ustrojene človeške kože Obovega največjega sovražnika, ki ga je moj mož sam ubil in odri v svoji grozni jezi. Na takem konju me je nesel v svoj dom v gozd. Dom mu je bil okoli in okoli objet s kamnenim zidom, visokim, da noben mož ni s prstom vrha dosegel, težko Obo sam, ki je bil največji v svoji moški družini. Tam sem imela vsega dosti, jesti in piti, obleke in svetle lepote, spala sem na mehkih kožah, delati me ni nihče silil, ker vse so drugi storili, ki so morali biti Obu pokorni, ker nikoli ni manjkalo deklam žita za mlenje na žrnvi, ni mesa v lonec, ni platna in sukna za odelo, vsega je imel Obo polno naloženo. Ali jaz sem jokala, ker sem se ga bala, in, ko bi bila mogla, utekla bi bila domov na Verd k materi in bratu, a nisem mogla, ker noč in dan so stražili Obovi ljudje ozidje, kadar je bil on doma ali kadar je jezdil proč in se dolgo ni vračal. Ko pak sem čutila, kako me on ljubi, nisem se ga bala več. Ko sem videla, da ni samo silen in jak kakor junak obrski, nego da je tudi dober in mehak kot mlado dete, ne bi bila več bežala iz njegovega doma proč, ko bi bila tudi lahko prišla skozi vrzel pri obzidju. Še sem plakala, kadar sem se domislila svoje matere, ali sama si nisem želela domov, brez Oba ne. Ako pa bi me bil pustil domov, vrnila bi se bila k njemu. On me ni pustil, rekši, da, ko bi ljudje vedeli, da me je s seboj v plen vzel, iskali bi ga povsod, našli in ne nehali, da bi ga ubili, ker mnogo jih je. Ljudje so ga vsi sovražili, ker je bil iz rodu obrskega, ki je nekdaj vladal nad Sloveni, nad Nemci in nad vsemi rodovi od vzhoda do zahoda. Ljudje mu niso ničesar iz dobrih rok dali, ker jim ni hotel služiti. Zato si je vse s silo jemal in z junaštvom, ponoči ali podnevi, kadar je mogel, on z družino svojo obrsko in hudsko. Kadar ga celo noč ni bilo domov, bala sem se zanj in plakala sem in dete moje ter njegovo celovala, a kadar je domov prišel, včasi umazan in krvav od boja, bala sem se spet njega, dokler se ni preoblekel in odložil grozni kij in bridki meč, k meni sel in dete poljubovati začel in mene. Potem sem vse pozabila pokraj njega, ker on, junak močni, ki je bil strah vsem drugim ljudem, naslonil se je k meni kakor dete moje, krotak in dober. Zatorej sem se še bolj strašila, kadar ga po več dni zavrstjo ni bilo domov. Enkrat ga kar ne bode več nazaj k meni, mislila sem. Ali prinesel ga je konj tudi zadnjič, čeravno ne jahajočega, temveč ležečega preko sedla in nezavestnega. Krvav je bil, ali tačas ne od ljudske krvi, nego od svoje. V boju mu je bil neki Ljubljan s sekiro glavo prebil in jedva so ranjenca tovariši oteli, da so ga domov priveli. Kako sem ga klicala po imenu: Obo, Obo! On pak me ni slišal, Morana ga je bila objela, ni več izpregovoril, drugi dan je bil mrzel. Tovariši njegove vojne družine pak so mu zunaj ozidja naredili veliko žarovišče in ga tretji dan deli na grmado. Poleg njega so deli po običaju in starem zakonu pečenega mesa, pitnega ola in čebule za popotnico duši na dolgem potu v zeleni raj. Kar je bilo Obrov v družini, hoteli so, da bi bila i jaz šla na grmado in se dala živa z možem sežgati, kakor je bila šega obrska. Mene je strah bilo pred smrtjo, o strah, ti ne vež kako. Ž njim živim bi bila dala se sežgati, ako bi bil on rekel, a ko je bil on mrtev, bila me je groza in bala sem se za sebe in za dete, ki je potlej tvoja mati bila in Motižirova. Prosila sem odurne može in, kar je bilo med njimi hudcev Slovenov, niso hoteli, da bi morala jaz na grmado, nego igra naj odloči, rekli so, čigava bodem odslej, ko nimam več moža,in gospodarja. Požgali so Oba samega, pepel njegovih kosti z orožjem vred zagrebli in mogilo nad grobom znesli. Na čast mrtvemu so z orožjem svojim trizno med seboj igrali in sedli okoli stola velikega k jedi in pijači, da stravo praznujejo in o meni igro vržejo, čigava bodem. Ker niso imeli več gospodarja, pili so ves dan močan ol in trpko medico tako, da so se vsi opili in na večer pijani polegli po tleh in zaspali. Jaz sem vzela dete, tvojo mater, vzela nekatere drage zlate darove svojega moža in šla iz doma ven, iz vrat in ozidja ven, ker ni to noč nihče več stražil, vse je spalo. Bežala sem, a ne dolgo, po stezi, ker sem se bala, da pridejo za menoj in me ženo nazaj medse ter me vzame oni, kateri me v igri dobi. Zatekla sem s steze v stran in med kamenjem, grmovjem in drevjem sem bežala, kar sem mogla le dalje in dalje, da bi prišla do ljudi. Mesec je svetil in strah me je bilo pred sencami poleg sebe .in pred seboj, stresla sem se, ko je žival pred menoj bežala, in bala sem se svoje stopinje, ali vendar sem hodila naprej, ker za menoj so bili Obovi družniki, ki so me hoteli žgati. Ko je nehal mesec svetiti, nisem videla več drevja pred seboj ni korenin pod nogami. Sedla sem k smreki, dete utišila, da ni plakalo, zavila ga, da ga ni zeblo, in tako sem čakala dne, zmerom nož v roki, da bi sebe in dete branila, ako pride kaka zver nadme. Ko sem tam čepela in poslušala na vse kraje, slišala sem daleč pred seboj lajanje. So li lisice, so li psi? Psi so bili, a kjer so psi, tam so ljudje. V oni kraj sem šla, ko se je danilo, in k ljudem prišla v veliko vas. Pod streho so me vzeli, z mlekom in kruhom pogostili, postlali mi in mi počiniti veleli. Ko pa sem se bila odpočila, pokazali so mi pot na Verd, k materi in bratu domov.«

»A mati vam je bila že umrla?« primerne Grimislava, ki je to babičino povest že mnogokrat cula, ali danes s posebno pozornostjo poslušala.

»Matere nisem več našla. Morana jo je vzela, preden je zvedela, kaj se je z menoj zgodilo, ko me naenkrat več ni bilo. Nihče ni vedel, da me je Obo na konja vzel in v gozdno puščo na svoj dom povel. Moj brat, ko je slišal, da je dete, ki sem ga prinesla s seboj, Obova hči, obrska kri, branil se je mene, sestre, zaradi deteta pod streho, ali jaz nisem hotela iti proč, bala sem se za dete, tvojo mater, in zapretila sem bratu in sosedom, da sem se pri Obru naučila zlih urokov in zagovorov. Ko so to slišali, bali so se oni mene in dali mi prazno kočo umrlega zadružnika za stanico in iz zadružne kašče žita za žrnev, a mleka za dete. In ko je tvoja mati dorasla, kakor si ti, bila je tako lepa, da so se vsi ljudje za njo ozirali, ali ogibali so se je v takem strahu, kakor so bežali pred menoj, kadar so me imeli srečati, ker je bila obrska hči in ji Volčiča ime.«

»Zakaj ste jo imenovali Volčico, babica?« vpraša Grimislava, ki imena svoje matere pač danes ni prvič slišala, a vendar stoprav zdaj radovedna bila.

»Nisem li povedala, da sem jo porodila v pušči na Obovem domu, kjer so bili okoli in okoli nas zli ljudje in zle zveri? In da bi je nihče ne očaral s hudim pogledom, da bi ji zver ne prišla blizu, imenovala sem jo po divji volčiči v lesu, ki se sama braniti zna. Zato je bila pa močna po očetu in oči je imela kakor ti, lase tvoje, lice tvoje, le rast še višjo. Mladeniči vsi v celem Verdu so gledali za njo, ali samo Loboda, lovec, ki ni bil v zadrugo štet, ker ni delal, kar drugi, govoril je ž njo in jo vzel za ženo. Brat mu, Strahomer starejši, ni od tačas več govoril ž njim, ker se je spečal z Obrko. Zato je pa Loboda trdo ravnal s tvojo materjo.«

»Je li tepel mater?« vpraša Grimislava in ognjene oči se ji svetijo v jezi na očeta, ki ga je malo poznala.

»Tvoja mati se ni dala, branila je sebe in mene, dasi je bil Loboda eden največjih Verdovcev. Taka je bila, ali ko je prišla pozimi Morana, premrazila jo in vrgla v vročino in bolezen, ni se mogla ubraniti, oslabela je kakor dete in več ni vstala. Ko smo jo pokopali, nisem jaz več hotela pri njem ostati, nego vrnila sem se v svojo kočo, a tebe mi je oče pustil, ker si bila še majhna, a brata tvojega Motižira, ki je že najtežji lok znal zapeti in medveda iz kože deti, vzel je s seboj in šel po svetu bojev iskat in plenov, kakor so Obri hodili. Sam se je vrnil dvakrat in mi prinesel za tebe darov: platna in zlata, rimskih denarjev in igrač iz daljnega sveta, kar še imaš in kar si izgubila. Potlej ga ni več bilo in mislila sem, da je umrl on in Motižir. In ko bi te oni Strahomer ne bil v Ljubljane s seboj vzel, ne bi bila ti Motižira našla in on tebe ne, a ko bi mu jaz onega obrskega obroča ne bila dala na noge za členke, polovico njemu, polovico tebi, ne bi se bila spoznala, in imel bi te bil kot tujo deklico, v plen ujeto, in brat bi bil sestro za priležo vzel s silo ali dobrini, kar vse je prepoved pri ljudeh in pri Perunu, ki je dober le dobrim, a zle besom daruje ter ne jemlje v raj zeleni.«

»On ne mene, jaz sem tudi močna, babica, in braniti se znam kakor mati,« ugovarja Grimislava in zardi zaradi misli babičine.

V tem hipu Motižir v izbo stopi in Grimislava brata iskro srdito pogleda morda baš tudi nekoliko zaradi one babičine strašne misli, kaj bi se bilo zgodilo, da ni starka mladeniču, preden je šel po svetu, nad členke zlati obrski obroč nataknila na levo nogo ravno tak, kakršnega je Grimislava nosila na desni nogi.