Slovenski plavičarji med turškimi roparji
| Slovenski plavičarji med turškimi roparji |
| |||||||||||||
Prijaznosti prejšnjega državnega poslanca g. J. Lipolda v Mozirji, ki je bil našemu listu od začetka do denašjega dne zvest prijatelj in podpornik, imamo zahvaliti zanimivo pismo njegovega očeta iz leta 1814, ktero bode našim bralcem dokazalo, da tudi Slovenec doživi sem ter tje nekoliko tiste romantike, o kteri se po drugih literaturah popiše knjig na cente, o kteri si pa naši preveč rahločutni pisatelji še ne upajo pisati. Pismo je pisano v prav čedni, čvrsti nemščini in popisuje osodo slovenskih plavičarjev, ki so padli turškim roparjem v roko. Mi bomo priobčili prav živo in s prav dobrim humorom pisano pismo v kolikor mogoče zvesti prestavi. Res se bode v prestavi zgubilo mnogo prvotne originalnosti, vendar mislimo, da bodo naši bralci tudi v prestavi še zadovoljni s krepkimi potezami, s kterimi ded naših domoljubnih Lipoldov opisuje, kar je doživel, in da mu bodo priznali, da je v težavnih trenotkih kazal toliko poguma, kakor zvijače in humora, kader je hotel in mogel zadeti sovražnega roparja. Vsakako pa mislimo, da pojasnimo v nekoliko težavno in nevarno življenje slovenskih rojakov iz savinske doline, ki kupčujejo v podonavske kraje. Pa pustimo ranjkega g. Lipolda samega govoriti:
»Ker je bilo spomladi leta 1814 že aprila meseca lepo vreme, odpeljal sem se 13. aprila s šestdesetimi splavi[1] po Savini iz Mozirja. Po stari navadi smo v Celji zvezali po dve splavi vkup in se torej s 30 splavi peljali v Savo, kjer se pri Radečah zvežejo po tri in tri majhne splavi, tako da smo se z dvajsetimi splavi peljali do Roglice, kjer smo vse povezali v eno veliko splav. Seboj sem imel šest ljudi. Od Mozirja do Roglice smo imeli ugodno vreme in vodo. Blizo Roglice pa je začel hud sever pihati, tako da smo morali tam dva dni počivati. Ko se je sever nekoliko pomiril, odpeljali smo se v Sisek, kjer sem stržil 400 gld. v bankovcih in nekoliko srebra. Ne daleč od Siska blizo male hrvaške vasice pa se je sever zopet ponovil, tudi je začelo snežiti, tako da smo se morali od 26. aprila do 1. maja muditi v tej vasici. Zarad slabega vremena nismo mogli ostati na splavi, ampak smo se morali preseliti v malo krčmico poleg Save. Imela je samo eno sobo in mi v njej en kotiček, kjer smo na slami spali. Vsako noč so se zbirali jako sumljivi ljudje. Da bi jih vsaj nekoliko v strahu imeli, moral je vsako noč eden mojih hlapcev stražiti z napetim dvocevnim samokresom v roki; poleg sebe smo imeli tudi sekiro in gorjače, tako da smo bili vsaj nekoliko varni. Vendar smo zarad vednega strahu prav srčno želeli, da bi mogli čem preje zapustiti ta slaboglasni kraj. 1. maja se je sever nekoliko pomiril, tako da smo okolo desete ure zjutraj vrvi odvezali in se odpeljali nadejaje se, da pridemo pred nočjo še do šest ur oddaljene veče in na boljem glasu stoječe vasi Puzka. Komaj smo se vozili kake dve uri, že je sapa začela zopet burno pihati. Na vso moč smo morali veslati, da smo rešili blago in življenje. Že čez dve uri smo morali ustaviti in se jako napenjati, da smo prišli h kraji. Veter je hudo razsajal. Torej smo si obetali, da se v kratkem potolaži in da vendar še pridemo v Puzko. Vendar smo se motili in prisiljeni smo bili na tem nesrečnem kraji prenočiti. Po večerji in skupni večerni molitvi (na vsaki splavi je splošna navada, da se vsako jutro in večer glasno moli rožni venec, apostoljka vera in še nektere kratke molitvice) smo do 11. ure sedeli okolo ognja na splavi razgovorjaje se, koliko plavičarjev je bilo že tukaj oropanih; jaz sam sem vedel o enem pripovedovati, ki je bil v boji z roparji celo ubit.
Ob enajstih sem se vlegel jaz in 5 hlapcev k pokoji. Utrujeni smo hitro zaspali. Šesti — doslužen vojak — je ostal na straži. Zarad veliko zime si je netil majhen ogenj.
V najboljem spanji me zdrami hud dim, ki me je skoraj zadušil. Hotel sem pokregati našega stražnika, kako da tak dim dela; ali komaj sem bil oči odprl, ko zapazim šest ljudi, vsacega oboroženega z dvema pistolama, kratkim krivim mečem in puško. Oblečeni so bili turško, na glavi so nosili turban, sicer pa široke kratke višnjeve hlače, bele nogovice in rumene črevlje. Pet izmed njih je bilo poleg tega oblečeno v dolge rumene suknje s širokimi kratkimi rokavi, za širokim pasom so jim tičali samokresi in sablje. Eden pa, ki mi je kasneje življenje otél, je nosil kratko črno suknjico z kratkimi širokimi rokavi. Da je bila suknja iz črnega sukna, spoznal sem samo na rokavu, ker je bilo vse drugo tako rekoč posuto in pošito srebrnjakov, ki so se svitlo očiščeni tisočerno lesketali. Za vratom ni nobeden nič imel, glave so imeli do turbana gladko obrite. Vsi so nosili močne brke, razen 18 let starega mladeniča, ki pa je imel že prav roparsk obraz in me je kasneje tudi še do smrti prestrašil, kar bom pa niže doli popisal.
Prvi trenotek sem mislil, da ni res, kar vidim, in da so le navadne žive sanje, ktere sem tolikokrat v enakih položajih imel. Oči sem torej odpiral in zapiral, ščipal sem se v stegna; ko pa sem se konečno lotil blizo mene ležečega hlapca in se je ta ganil in oglasil v znamenje, da me je razumel, prepričal sem se, da so nas zajeli tuji, gotovo neusmiljeni roparji, proti kterim se ne moremo niti braniti, še menj pa vbežati.
Videl sem, da je človeška pomoč in rešitev nemogoča, oblil me je mrzel polt, na vsem truplu sem se tresel in debele kaplje so se mi pocedile po čelu.
Ta trenotek se mi vzbudi vera in obrnil sem se s trdnim zaupanjem do Boga, od kterega edinega sem mogel v svojih žalostnih razmerah pričakovati tolažbe, rešitve in poguma. Po dobri katoličanski šegi sem se pripravil k smrti, obudil sem popolno kesanje, molil sem tri božje čednosti in druge pri nmirujočih navadne molitve. Svoje življenje sem čisto izročil božji volji.
»Spomnil sem se še v tem prežalostnem trenotku« — popisuje g. Lipold na dalje — »svoje vrle sopruge in svojih otrok, dveletnega sina in pa fantička, ki je bil še na materinih prsih[2] in sem jih kakor svojo dušo priporočil božji milosti. Kdor veruje na Boga, bode mi priznal, da sem v smrtnem strahu molil z največjo pobožnostjo in z vsem zaupanjem v božjo milost. A nihče ne more razumeti, kako me je molitev potolažila in pomirila, koliko poguma mu je dala. Nikdar občutena srčnost me je navdala in brez strahu sem začel pričakovati, kaj bode. Samo to sem si namenil, da se ne bom nepotrebno ustavljal roparjem, ker bi bilo kaj tacega samo moje in mojih hlapcev življenje spravilo še v večo nevarnost. Vspel sem se po konci, tako tudi moji hlapci. Ta trenotek pa so nam roparji svoje puške namerili proti našim prsam žugaje nam, da nas takoj postrelé, če ne ostanemo čisto mirni, ali če bi le skušali med seboj govoriti. Ko sem jim obljubil, da se bomo po njih zapovelji obnašali, ker drugače ne moremo, in ne mislimo na nikakoršen upor, so roparji svoje puške zopet na rame obesili.
Po moji razsodbi je bilo preteklo dobre pol ure, ko smo oddaleč zaslišali vesljati — sapa je bila namreč popolnoma potihnila. Roparji so zaklicali: »Doide harambaša!« In res se je v kratkem precej velik čolnič ustavil pri naši splavi. Iz čolna in k ognju stopi blizo 15 roparjev, ki so bili ravno tako oblečeni, kakor zgoraj popisani. Med njimi se je posebno odlikoval harambaša. Bil je šest črevljev visok, blizo 45 let star, močan in dobro raščen, rujavkastega obraza in oči; imel je močne brke, sicer je bil obrit po glavi in obrazu. Na glavi je imel bel turban, na turbanu lepa labudova peresa in srebern polumesec, kterega je kinčalo bliščeče kamenje. Nosil je temnovišnjeve široke hlače, bele nogavice in rudeče črevlje; široka suknja mu je segala do mêč, bila ja znotraj kosmata in z gornostajevino obrobljena. Za zelenim pasom okolo telesa sta tičala dva velika, krasno izdelana samokresa, tudi je na njem visel kriv palaš ali sablja. Puške ni imel, namestu nje pak vsaj dva funta težak jatagan, ki je bil na eni strani jako oster videti. Ali je bil srebern ali jeklen, tega nisem mogel razločiti.
Harambaša stopi k ognju mencaje si roke in oči in mi z trpetajočim — brž ko ne od mraza — glasom reče, da je mrzlo, kar sem mu potrdil, dasiravno je bilo meni vroče, kakor v peklu. Na to se je vsel poleg našega stražnika na zaklenen kovčeg, ki je imel skrivne predele, ktere je bilo težko najti. Sedé nas je delj časa natanko opazoval; ko je zapazil mojo lepo s srebrom okovano ulmersko pipo, povpraša me, kaj je to, in ko sem mu stvar razložil, pravi mi, naj mu pipo dam, da bo on meni tudi svojo dal. Jaz sem mu svojo izročil, on pak je pozabil dati mi svojo. Vzel mi je tudi mojo mošnjo in na njegovo zahtevanje sem mu moral izročiti tudi drugi tabak, kar smo ga imeli — bilo ga jo okolo dva funta nerezanega navadnega ogerskega tabaka. »Imate rakije?« vpraša me v svoji nenasitljivosti. Rekel sem, da žganja nimamo, kar harambaši ni bilo nič po volji. V meni nerazumljivem jeziku je nekoliko besedi spregovoril, vsled kterih je eden izmed roparjev odšel, harambaša pa me na dalje izprašuje: Imate cipovke?[3] kar sem potrdil in ob enem izročil enemu izmed roparjev velik hleb kruha, ki je bil doma pečen iz lepo mlete ržene moke in je ostal cele tri tedne okusen in použivljiv. Naš mozirski kruh je bil mogočnemu roparskemu harambaši po volji, kajti zapovedal mi je, da mu moram dati ves kruh, kar ga še imam. Dal sem mu ga sedem lepih hlebov, o kterih si niti naš mlinar niti sopruga — pekinja ni mislila, da bi kedaj redili človeka, ki bode meni stregel po življenji.
Med tem se je vrnil ropar, ki je bil poprej odšel na nerazumljive besede harambašove in je prinesel okolo štiri bokale velik sodček, kterega je hotel ponuditi harambaši. Ta pa mu je zaukazal, naj ga ponudi meni, in jaz da naj bi pil. Dasiravno sem se mu rotil in rotil, da jaz nikdar ne pijem močnih ali žganih pijač, moral sem piti in z menoj vsi moji hlapci, ker mi je harambaša jezno zaukazal, da moram piti. Nisem več nego dvakrat požrl, ali tresel sem se na vseh udih. Pijača se je sicer okušala kakor dobra slivovka, vendar se nisem mogel znebiti misli, da je v njej če že ne strup, pa gotovo kako omotica in že sem v duhu videl, kako nas bodo omóčene roparji pometali v Savo in s tem bolj zakrili svojo roparsko moritev.
Ko je harambaša videl, kako se jaz in moji ljudje tresemo, smijal se je na vse grlo in kakor na zapovelje so se drugi roparji pridružili njegovemu krohotu. Tega divjega smeha in režanja na obrazih ne bom pozabil žive dni. Ko smo bili vsi pili, podal je eden roparjev sodček harambaši, ki je najmanj en maslic močne slivovke pogoltnil, potem pa sodček tudi ponudil drugim roparjem, kterim se okusna pijača tudi ni ustavljala. To me je prepričalo, da je bila pijača res čista slivovka; zopet sem se nekoliko potolažil.
Harambaša je s svojimi ljudmi pri nas delal dobro kupčijo. Vendar se je menda dolgočasil, kajti že v nekterih minutah mi zapové, naj mu dam svojo uro, da bi videl, koliko je na času. Odgovoril sem, da ure nimam. On z odgovorom ni bil zadovoljen, marveč mi je s trpkim glasom povedal, da mu je znano, ka se na vsaki splavi gotovo nahaja ura, naj ga torej ne dražim ter mu dam, kar si bode izbral. Ta prijateljski nasvet me je nagnil, da sem enemu svojih hlapcev naročil, naj prinese skrito žepno uro. Prineseno podam harambaši; on je nanjo pogledal, je glasno rekel, da je polutretje, potem pa je mojo uro potisnil v svoj žep, bržkone zato da bi mogel še večkrat nanjo pogledati.
Zopet nastane mir in tišina. Naenkrat harambaša plane po konci in začne v jeziku meni nerazumljivem zaukazljivo govoriti svojim ljudem. Ko je končal, so roparji postavili svoje puške v piramide in stopili za nas, razen šestih, ki so se pol sežnji od ognja postavili z napetimi puškami proti nam. Še drugih šest nas je še bliže z golimi sabljami obstopilo. To je bilo mahoma storjeno. Harambaša nam zdaj zapové, naj vstanemo in odidemo iz naše lesene kolibe. Jaz sem moral stopiti poleg harabaše, drugi moji ljudje pa nama nasproti. Na harambašin migljaj so šli roparji v našo kolibo, so pretaknili slamo, na kteri smo ležali in vse kote in so vse odnesli, kar jim je količkaj prida prišlo pod roke, izvzemši star, čisto raztrgan plašč. Ker smo zarad mraza obuti spali, roparjam pa so se tudi naša obutula dopadala, morali so se moji hlapci, ki so imeli kaj prida črevljev, sezuti; samo meni je bilo v tem oziru prizanešeno.
Med tem ko so roparji to svoje poslo opravljali, potrka mi harambaša precej osorno s svojim jataganom na ramo in mi majestetično zapové: »Tako gotovo mi moraš stotinu cekinov brojiti; ako ne, tučem tebe i tvoje sluge i bacim v rieku!« Na vse pripravljen sem mu odgovoril s krepkim glasom: »Tebi je lahko z nami ravnati, kakor se ti ljubi, a meni je nemogoče dati ti zaželjenih sto cekinov, ker jih nimam; do zdaj še nisem nič prida stržil in še le v mestu Gradiški dobodem več denarja, kamor moram po pogodbi svoj les dopeljati.« Po kratkem premišljevanji mi reče, naj dam, kar imam. Izročim mu torej svojo mošnjo, ki sem jo imel pri sebi v žepu. V njej je bilo okolo 2 goldinarja srebra in ravno toliko bakrenega denarja. Harambaša je mošnjo odvezal, denar ogledal, potem pa možnjo zopet zavezal, vrgel mi jo pred noge velé mi, da moram več denarja imeti in da naj mu kovčeg odprem. Kaj sem hotel? Dal sem toraj ključ do kovčega enemu svojih hlapcev — osemnajst let staremu mladeniču, edinemu ki od onih hlapcev zdaj še živi. A dečko se je tako tresel, da ni mogel ključa vtakniti. Nevoljen ropar je z mečem proti fantu sunil, kterega bi bil gotovo smrtno ranil, ko bi se ta ne bil hitro na stran obrnil, tako da ga je doletela le poldrug palec dolga, a ne globoka rana. Fant je glasno zavpil, kar je harambašo jako jezilo, tako da je še enkrat ponovil svoje povelje, naj molči, sicer da mu takoj odseka glavo. To žuganje se je fanta prijelo, niti glasu ni več dal od sebe. Roparja pa, ki je bil po fantu mahnil, je harambaša v svojem tujem jeziku pokregal in ga odpravil s straže, kamor pa je takoj poklical druzega roparja. Potem sem jaz sam pobral ključ in hitro odprl svoj kovčeg; zgorej na vrhu je ležal samokres, ki je harambaši delal veliko veselja; rekel mi je, da je vedel, da moram imeti tak samokres. Poleg samokresa je stala rozolijska steklenica, ki je bila napolnjena z oljem, in zraven nje 3 enake steklenice napolnjene s prav dobro rozolijo. Na vprašanje, kaj je v teh steklenicah, odgovoril sem mu, da olje in sem mu hitro dal oljnato steklenico povohati. Ko je podišal, je rekel, da mu olja ni treba, in je vse štiri steklenice dal hlapcu, ki jih je zanesel v čisto izpraznjeno kolibo. Pustil mi je tudi tobak za noslanje.
Ko je bil kovčeg čisto izpraznjen, hotel sem ga zapreti, ali harambaša mi je zapovedal, da naj še počakam, ga je sam od vseh strani ogledal opominjaje me, da so tla mnogo predebela in da mora tam biti napravljen kak skriven predelek, kterega naj mu odprem, ker bi sicer on kovčeg siloma razbil, kar bi bilo meni le na škodo češ da bi za kovčeg jaz vendar še lahko stržil par goldinarjev. Preverjen, da bi harambaša res tudi tako ravnal, kakor mi je zažugal, in da bi rešil vsaj prazen kovčeg, odprl sem skrivni predelek. Veselje je zabliskalo iz harambašinih oči, ko je zagledal 1400 gold. odkupe lepo zvezanih in mošnjo z blizo 140 gold. konv. denarja; oboje je vzel v roke, se je obrnil k ognji ogledovaje svoj plen. Drugi roparji vidé toliko denarja so harambašo obstopili, celo straža se je rinila k njemu tirjaje, naj se denar nemudoma razdeli. Harambaša pa je imel svoje muhe in rekel, da tú ni čas denarje deliti. Roparji se niso dali tako meni nič tebi nič odpraviti in so glasneje in glaseje tirjali svoj delež. Zdaj se je harambaša razlutil, visoko zavihtel svojo sabljo in ko bi ne bili vsi roparji hitro zbežali, mislim, da bi bil z nekterimi mahljaji vse posekal. Samo eden je ostal, namreč tisti, kterega sem zgoraj opisal, da je imel s srebernjaki obšito suknjo in lepi polumesec na turbanu. Pa še ta se je hotel odtegniti, a harambaša ga je pri sebi pridržal in mu v tujem jeziku nekaj povedal, kar se mi je sicer glasilo kakor tolažeče pa ravno tako odločno.
Harambaša zopet spravi sabljo in stopi nekoliko korakov gori in doli po splavi. Potem se zopet obrne k meni in se jezno name zadere: »Daj simo čemer!« Jas sem mu rekel, da ne vem, kaj hoče, da mi je že itak vse pobral in da mi more samo še življenje vzeti. »Dobro, pa daj svoje življenje!« divje zavpije, me zgrabi z levo roko za mojo desnico, porine me od sebe, v kolikor daleč je segala njegova roka, potegne svojo sabljo, zavihti jo visoko nad mojo glavo in zamahne, da bi mi jo razcepil. Ta trenotek zavpijejo moji hlapci: »Jezus Marija!« vsi kakor iz enega grla in samega strahu popadajo po tleh. Jaz sem komaj mogel misliti na ta sveta imena, ko mi je sablja tikoma mojega nosa zafrčala: zraven mene stoječi ropar s kratko suknjo je bil harambaši med mahljajem roko potegnil na stran in mu je z resnobnim glasom rekel: »Zašto sečeš? uzmali več smo, šta su imeli, odlazimo: zora!« Z obema rokama je čvrsto poprijel harambašino roko, toliko časa, da je slednji sabljo spravil in odhajaje mi hrbet obrnil. A še med potom obstane in me vpraša: »Znaš ti Lukaža Konjeviča?« Jaz sem mu seveda rekel, da ga ne poznam, na kar on: »Ja sim, drugi put bolje očes me znati!« in odide.
Harambaše samega nisem več videl. Pač pa se je še enkrat vrnil njegov spremljavec, oni s kratko suknjo (der kurzökete), ki mi je bil življenje otél, in nam je zapovedal, da moramo iti v kolibo, tam vleči se, čez glavo pokriti se s puščenim nam raztrganim plaščem in tako mirno ležati vsaj eno uro, pred dvema urama pa da ne smemo odpeljati se; ako se ne bi ravnali natanko po teh zaukazih, imeli bi sami sebi pripisovati, ko bi nas roparji izza grmovja postreljali. Če pa bomo ubogali, naj bomo čisto brez skrbi; on nam je s svojo častno besedo porok, da se nam ne bode zgodilo niti najmanjše kaj hudega. Na to je mojega življenja rešnik odšel, a ostali so trije roparji pred kolibo na straži. Od časa do časa so nam velevali: »šuti!« (molči). Toda nisem dolgo tako ležal. Že v nekterih trenotkih se je bil vrnil oni mladi fantin z opisanim roparskim obrazom in mi je zaklical: »Gazda, odlazi na polje!« To mi je vzbudilo misel, ka so roparji sklenili vzeti me seboj in tirjati še več denarja odkupnine. Ta misel je bila tem bolj opravičena, ker sem se sam spominjal, da so bili pred dvema letoma roparji dva potujoča kupca ujeli, odpeljali in za nju tirjali 20.000 gold. odkupnine, ki bi se imela položiti na zaznamovan kraj. Tudi sem se v svojo tolažbo še spominjal, da se je bilo pametnim naredbam polkovnega zapoveljništva posrečilo, da je skoraj vso roparsko družad zalotilo, trgovca pa oba osvobodilo.
To premišljevanje vendar ni moglo pregnati mojih skrbi. Vstal sem in sem pripognen hotel zapustiti kolibo — pripognen zato, ker je bila koliba prenizka, da bi bil mogel po konci stati. Pri durih me zgrabi fantin za zavratnik, tako da sem že res mislil, ka me hoče pri tej priči zadaviti; toliko da sem ga mogel še vprašati, kaj hoče, da me tako davi, saj mu rad prostovoljno dám, kar bi se mu izljubilo. On obstane in opomni, da mi hoče zavratnik odpeti. Pri tem sem mu rad sam pomagal. Ko sem mu odvezani zavratnik stisnil v roke, ga je hitro skril v hlačnice in mi bežaje reče: »Odlazi natrag!« Vesel da sem se tako dober kup znebil poželjivega tatu, šel sem v kolibo, kjer sem se vlegel na stari prostor, vendar sem ljuknjičasti plašč tako zasukal, da sem mogel na eno oko videti, kaj se okoli in nad menoj godi. Čez četrt ure sem opazil, da so se zadnji trije roparji drug za druzim pogubili v temno noč.
Res nas je slama pekla pod kožo, vendar smo celo uro tako ležali v kolibi, da se ni nobeden ganil in tudi nobeden ne besedice črhnil. Ko je bila po naši sodbi prisojena nam ura pretekla — moralo je biti polučrte ure, ker se je začelo že daniti — smo vsi na enkrat vstali in smo zapustili kolibo. Pa nepopisljivi so obrazi, ktere so delali moji preplašeni hlapci, ko so se ozrli po splavi in opazili, da je izginil — vinski sod! Navadno se namreč v Zagrebu naloži vina, kolikor ga plavičarji potrebujejo za vse potovanje, domá pa se že preskrbé z rižem, fižoljem, špehom in drugimi vsakdanjimi potrebščinami. Kaj nam je bilo početi? Vse jedljivo so nam pobrali, še pip si nismo mogli natlačiti, ker je bil šel tobak z roparji na pot. Do Puzke smo imeli še pet ur in tú bi bili imeli čakati še eno uro. Ne, to ni bilo mogoče in hitro so bili hlapci pripravljeni, da se takoj odpeljemo. Ko sem jim razlagal nevarnost, ki bi nam po žuganji roparjev utegnila pretiti, vedeli so si hlapci hitro pomagati. Na obéh straneh splavi so naložili desko vrh deske in sicer tako visoko, da je bil največi med nami varen in podolnoma skrit za njimi, če je tudi po konci stal. Tako utrjeni smo odvesljali.
Res so nam bili roparji vse vzeli, vendar nismo bili tako revni, kakor sem sam mislil. Ko stopim v kolibo, opazim one tri steklenice dobre rozolije, za ktere sem bil harambašo opeharil, ko sem mu dal olja duhati. Čutil sem se jako oslabljenega in mislil sem, da me zarad prestanega strahu položi huda bolezen. Segel sem torej po edinem zdravilu, po rozoliji. Odprem eno steklenico in dasiravno nikdar ne pijem kake žgane pijače, tudi vina čisto malo, gotovo sem tu spil pol maslica rozolije na en požirek. Drugi dve steklenici sem dal hlapcem velé jim, naj trije pa trije spraznijo po eno steklenico, pa naj tudi bratovski med seboj pijačo razdelé, kar so tudi storili in steklenic spraznili, kakor da bi bil v zrak pogledal. Rozolija jih je pa tudi popolnoma razveselila in pregnala vse prestane strahove; pa kaj bi ne, bila je najbolje vrste in vsaka steklenica skoraj polič velika. Jaz sem si prizadeval ohraniti jih pri dobri volji, kajti tudi gledé mojih hlapcev sem se bal, da bi mi ne zboleli. Norce vganjaje smo ranjenemu mladeniču rano izprali in z oljem namazali in ker je dečko tožil in stokal, žugal sem mu kakor poprej roparski vodja, da mu glavo odsekam, ako ne bode molčal. Enakih šal smo napravili še več, toda se jih zdaj ne morem več spomniti.
Naposled sem pa vendar našega bivšega stražnika vprašal, kako je bilo mogoče, da so roparji prišli na splav in kako da nas ni poklical. Hlapec mi je blizo tako-le razlagal: »Na enkrat sem slišal blizo splavi vesljati; torej sem vstal in sem šel na konec splavi gledat, od kod je vesljanje. Mislil sem, da je kdo ribe lovil, kakor je sploh tukaj navada, s čolnici gori in doli voziti in ribariti. Oseb še nisem mogel razločevati, pač pa sem tje v črno noč vprašal, ali lové ribe, na kar se mi jo odgovorilo, dà! Med tem je prišel čolnič do splavi, nekdo je skočil tik mene na našo deske, me zgrabil za prsi in mi nanje nastavil sabljo žugaje, da me takoj prebode, če bi jaz le količkaj zinil. Na to me je potisnil k ognji, kjer sem se moral vsesti na kovčeg in sem sedel, dokler ste se drugi zbudili.«
Jaz mu nisem mogel na to pripovest reči žal besede, ampak še pohvalil sem ga, češ da naj boga hvalimo, ka naš stražnik zarad temnote roparjev na prvem čolniči ni spoznal, kajti ko bi nas bil zbudil, bili bi se mi gotovo v bran postavili in bi bil zanesljivo eden ali drugi, če ne vsi zgubili življenje; zdaj smo si hvala bogu! ohranili vsaj slednje.
Vprašal sem tudi hlapce, kaj so si mislili, ko so roparje zagledali. Rekli so mi, da so se jako preplašili mislé, da nas bodo vse brez razločka pomorili; da so se po vsem telesu tresli, in da se niso mogli toliko časa pomiriti, dokler niso pili moje rozolije. Tudi sem jih baral, zakaj so tako zavpili in na tla popadali, ko je harambaša svoj meč nad mojo glavo zavihtel. Zveste duše so mi odgovorile, da zato, ker me radi imajo in ker sem se jim smilil; tudi so se bali, da bodo roparji tudi vse hlapce poklali, kader bodo enkrat mene umorili. Zaukazal sem še svojim ljudem, da naj ne delajo nikakoršnega hruma, dokler se ne bomo vedeli čisto varne.
Med šaljivimi in resnobnimi pogovori smo prišli okoli 10. ure v Puzko. Naš prvi posel tu je bil, da smo si poiskali najboljšo krčmo, kjer pa nismo druzega dobili kakor vino in slivovec. Vendar sem bil toliko srečen, da sem od neke ženske kupil tri kokoši in enega kapuna. Moji hlapci so kokoši skuhali, kapuna pa spekli. Med tem, ko se je naša jed pripravljala, pozvedoval sem, kako daleč je po kopnem do Jesenovec, prve vojaške postaje proti Turčiji. Zvedel sem, da je mogoče priti v šestih urah, da pa se ni moč voziti, ampak samo jahati. Na vodi potrebujemo poldrug dan do tje. Sklenil sem, da jašem v Jesenovec; vzel sem si torej dosluženega korporala za spremljevalca in najel si konja. Ob dveh popoldne smo se napotili: jaz po suhem, moji hlapci pa po vodi. Z denarjem, kar mi ga je bil harambaša v moji mošnji pod noge vrgel, plačal sem, kar smo použili. Bil sem precej slabo oblečen. V dobri uri sva prišla do velikega hrastovega gozda »carski log.« Ko sva bila v njem uro daleč prišla, zagledam od daleč dva velika ognja, okolo njega mnogo ljudi. Vstavim konja hoté vrniti se. Mislil sem namreč, da bi utegnili to biti roparji, ki so nas zjutraj obrali in ki bi me gotovo umorili, ko bi zapazili, da hočem iti k vojaškemu poveljništvu v Jesenovec tožit. Vendar sem še svojega korporala vprašal, kaj so ti ljudje? Zvedel sem, da so bili pastirji bližnjih vasi, nekteri tudi iz njegove vasi, ktere je poznal. Spremljevalec mi je rekel, da je dobro, ka je on z menoj, kajti sicer bi me bili gotovo ustavili in do nazega slekli. Bojé se, da bi se vendar le pastirjem dopadala moja sicer slaba in nepopolna obleka, ponudil sem svojemu spremljevalcu, naj se on vsede na konja, jaz pa da pojdem pred konjem, in če bi pastirji k nama prišli, naj jim reče, da so me v njegovi vasi zgrabili, ker nimam popotnega lista, in da me zdaj on tira pred vojaško poveljništvo v Jesenovec; naj reče, da sem Nemec, ki ne zna nobenega druzega jezika; tudi sem mu izročil svoj popotni list, kterega naj pastirjem pokaže, češ da je to gnanski list. Korporal menda sam ni dosti zaupal svojim rojakom. Moj nasvet se mu je dopadal, torej se je on vsel na konja, jaz pa sem šel peš pred njim. Komaj so nas pastirji zagledali, vzeli so svoje na tleh ležeče sekire v roke in so nama šli naproti.
Pastirji so se nam kmalu tako približali, da so naju mogli spoznati. Moj spremljevalec je najprvo vse vkup prijazno pozdravil, potem pa še posebno tiste, ktere je znal po imenu poklicati, potem pa se je vstavil in je v nemškem jeziku tudi meni zaukazal, naj obstanem. Pastirji so hitro postali radovedni in vprašali, kdo sem. Moj korporal je odgovarjal, kakor sem mu bil naročil. Zanimalo bi bilo te hostne prebivalce tudi zvedeti, kako je kaj z mojim denarjem. Zviti vojak jim je hitro pogasil vso pohlepnost po denarji, kajti umljivo dovolj jim je razložil: »Uši pač utegne imeti, denarja pa gotovo ne, kajti zgrabili so ga taki ljudje, ki bi mu gotovo ne bili pustili nobenega vinarja in ko bi bil tisoče seboj nosil.« Po tem kratkem razgovoru sem bil zgubil vso vrednost v očeh pastirjev in brez ovire sva se podala na pot, to tem laže, ko je moj spremljevalec pastirjem na srce položil, da se mu mudi, ako hoče »tička« v Jesenovec pritirati. Zaukazal mi je, naj grem, kar sem tudi storil. Ko sva bila pastirjem iz oči, spremenila se je zopet najina razmera, jaz sem z nova zasedel konja, on pa je hodil poleg mene. Blizo Jesenovec in že zunaj gozda sem mu povedal o roparjih. Moja povest mu ni bila po volji. Rekel mi je, da bi me ne bil nikakor hotel spremiti, ko bi bil to vedel, češ da me je gotovo oropal na naši in na turški strani zloglasni harambaša Luka Konjevič; sicer da Konjevič kmetom ničesa ne stori, toda ako zvé, da je kdo kaj za to storil, da bi se mogli njegovi ljudje zasačiti, potem pa dotičnega tudi gotovo zna zasačiti in umoriti. Vendar se je moj tovariš potolažil s tem, da harambaša o njegovem spremljavanji ne bode ničesa zvedel, ali pa mu tega vsaj ne tako v zlo štel.
Proti večeru sva prišla v Jesenovec; jaz sem šel naravnost k postojnemu zapoveljniku in sem mu naznanil, kako sem bil oropan. Zapoveljnik je takoj poklical štiri pisanja zmožne može. Kar sem povedal, zapisal je v zapisnik, kterega je s pismom vred poslal zapoveljniku trdnjave Gradiške in glavnemu zapoveljništvu v Zagreb.
Zdaj sem zopet začel misliti na svoje poslo. Zase in za svoje hlapce, ki so drugi dan došli, nakupil sem potrebno obleko in kar smo sicer še za na splav potrebovali. Zopet oskrbljeni smo se odpeljali. Iz Jesenovec do stare Gradiške smo hitro in srečno vozili. A komaj tje došli smo dobili zaukaz, da moramo neutegoma priti pred zapoveljnika trdnjave. Ko pridem do njega, je imel že v rokah iz Jesenovec poslano naznanilo in me je vprašal, ali sem jaz oropani, in ko sem mu to potrdil, je želel, naj mu dogodjaj še enkrat natanko povem. To sem tudi storil. Zapoveljnik je rekel, da se vse lepo slaga in da bode stvar takoj naznanil zapoveljniku na drugi strani Save ležeče turške trdnjave in ga naprosil, naj tudi ona išče roparjev in naj jih, ako bi jih zasačil, semkaj pošlje z vsem, kar bi pri njih dobilo. Že v treh dneh smo dobili odgovor, da bode paša vse storil, kar bode v njegovih močeh. Ali vsemu iskanju kljubu ni bilo o roparjih ničesa zvohati. Še le leta 1827 so L. Konjeviča in dva njegovih tovarišev vjeli in obesili, a premoženja niso našli nobenega pri njem. Pri tem obešanji je bil poleg drugih plavičarjev nazoč tudi eden mojih hlapcev, ki je bil z menoj na ravno opisanem nesrečnem potovanji. Harambašo je takoj zopet spoznal in enemu izmed častnikov povedal, kako nas je bil Konjevič oropal. Častnik mu je rekel, da je bil Konjevič to že pri zaslišavanji sam povedal.
V petih dneh sem svoj posel opravil; kar mi je blaga še ostalo, poslal sem ga z dvema hlapcema v Brod, z dvema pa sem potoval domu, kamor sem prišel četrti dan ob enajsti po noči. Moja žena, ki me je že na glasu spoznala, je pritekla glasno jokaje k vozu. Jokanja si nisem mogel dobro razložiti, torej jo povprašam, kaj jej je. Ona mi z ihtečim glasom razloži, da se jej je ravno tisti večer pravilo, kako so bili turški roparji napadli savinske plavičarje, jim vse pobrali in nektere celo pobili; da pa jej ljudje niso hoteli povedati imen nesrečnih plavičarjev in da je torej gotovo mislila, da sem jaz ubit in da me ne bode nikdar več videla. Iz vsega srca Boga hvalé, da temu ni tako, me je objela in poljubila, jaz pa sem jej obširno popisal mojo nesrečo, kakor sem jo tukaj zapisal v spomin svojim otrokom.«