Slovenski oratar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovenski oratar.
T. S.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/37 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Več tednov že smo bili v bližini sovražnika, ne da bi mogli kam naprej ne mi, ne sovražniki. Vsi italijanski napadi niso mogli omajati naših postojank. Ako smo se ob hudem topniškem ognju umaknili iz ognju izpostavljenih jarkov, smo pri sledečem naskoku pešcev bili zopet takoj na svojih mestih, da se sovražnik ni mogel približati jarkom, ali če je kje slučajno prišel v kak jarek, smo ga nemudoma in brez usmiljenja kakor listi pravijo »izčistili«. To čiščenje je seveda prav posebne vrste; največkrat je po tem čiščenju v jarku vse le bolj umazano in v neredu. Strjena kri, razmetane puške, okrvavljeni noži, nerabljene mine in ročne granate, mrtva trupla, ostanki razpršenih šrapnelov, vse to leži po jarku razmetano, kadar je jarek, kakor rečejo, »očiščen«. Le sovražnikov živih je čist.

Ravnokar se menjajo vojaki v fronti. Tretji vod kompanije je dobil ukaz, da nadomesti druge tovariše v sprednjih bojnih jarkih. Stali so v vrsti; prešteli so jih in narednik je sporočil častniku o svojem vodu.

»Kaj?« zavpije častnik, »Zemljiča zopet ni tukaj? Kam se je zopet zaril?« »Najbrže da je še kje na njivi.«

Medtem pa je Zemljič že prisopihal brzih korakov in ves potan, je pozdravil predstojnika malo nerodno in narednik ga je ostro pogledal.

»Pokorno javim, da sem preizkušal zemljo na njivi pri naši zasilni bolnici, to vam je krasna, prhka rodovitna zemlja.«

»Kaj te zlodej moti?« zahruli nad njim narednik; »kaj nas briga zemlja?« »Dobro bi bilo, ko bi bila obdelana. Sto mernikov pšenice bi lahko zraslo na tem prostoru,«

»Zemljič, pustite njivo v miru! Mi nismo tukaj, da bi zemljo obdelovali, ampak da se vojskujemo! — V vrsto!«

Z zadnjo besedo je odrezal narednik vsak nadaljnji razgovor.

Vod je odkorakal v prve bojne jarke, posamezni vojaki so se razdelili; vsak je šel na določeno mesto. Nasproti pri sovražniku se je zdelo, da je vse mirno. Razdalje med sovražniki in našimi je bilo kakih sto metrov, zato so precej natančno lahko drug drugega opazovali. Ta posel so opravljale straže, izpostavljene v zakritjih pred jarki.

Drugi so si čas preganjali po jarkih, kakor so vedeli in znali. V enem kotu so igrali na karte, ki se jim vsled umazanosti niso skoro več podobe poznale, drugi so strmeli tja v noč, premišljujoč, če bodo jutri še živi in zdravi, ali pa so se pogovarjali o domu, kaj zdaj doma delajo, kako radi bi jim pomagali, ako bi mogli domov; kdaj je ta ali oni dobil kako pismo z doma, kaj je novega v domovini. Iz oddaljenega jarka so se čule tudi orgelice, ki si je ž njimi nekdo preganjal dolgčas. Tam v kotu je nekdo počasi in previdno privlekel iz žepa cigareto; pozorno jo je presukal?in varno prižgal. Kakor prijetno dišeče kadilo doma na sveti večer tako prijetno je cigaretni dim zadišal vojakom, ki jim je cigareta bila vedno redkejši gost.

»Človek božji, kako pa še prideš do cigarete ?«

Osem dni kompanija že ni prejela nobene pošte; vse bi že še pogrešali, le da bi imeli kaj tobaka. Zato ni bilo prav nič čudno, da je prižgana cigareta vzbudila toliko splošnega zanimanja, občudovanja in zavidanja. — To vse je opazil in čutil srečni vojak s cigareto in zato je tembolj moško izpuščal velike dime predse v zrak.

»Treba vedno hraniti za lačna leta; sicer človek celo pozabi, kakšen okus ima tobak.«

Ob robu jarka je slonel Zemljič. Na eno steno si je naslanjal hrbet, v drugo steno se je opiral z nogami. Ravno sedeti ni smel, ker bi sicer njegova čepica že pogledala iz jarka in bi Lah takoj poizkušal, če bi se dal ta viden del glave zadeti. Zemljič pa ni mislil na Laha. Njegova duša je vasovala doma. Vojska je Zemljiča prvikrat odkrehnila od domače grude. Precej na samoti stoji njegov dom, zato je prišel malo med ljudi in svet je zanj prenehal za domačimi gorami. Tembolj pa je bil spojen s svojim domom in z vsem, kar se ga je držalo. Vsako drevo v hribu mu je bilo znano, vedel je, kje gnezde sinice, kje kosi, za vsak štor je znal, kdaj je bilo posekano drevo, natančno je poznal smreke, kjer so vranam jemali jajca in jim podtikali kokošja jajca, in veselje so imeli, če jim je vrana zvalila petelinčka. Ta bo gospodar na domačem dvoru, da bodo pred njim bežali vsi sosednji petelini. — In znamenje žalostne Matere božje sredi gozda, kako živo mu je to v spominu. Bil je šestleten, ko je v tem gozdiču pasel ovce, ki so nekoč zašle v sosednji graščinski gozd. Pa se je prikazal iz gostega grmovja velik bradat mož s puško čez ramo, pogledal je grdo, vzel višnjev robec iz žepa in ujel ovco ter pastirju zagrozil, da jo odvede za kazen s seboj. Še se dobro spominja, kako je tedaj zakričal, kakor je bežal jokajoč proti kozolcu na polju, kjer je mati sadila semensko repo; a preden je mogel materi potožiti vse svoje neskončno pastirsko gorje, primeketale so že za njim ovce in tudi ona, ki jo je hudi mož iz grada držal opasano z višnjevim robcem.

»Ne jokaj,« dejala je zlata mati, »glej, saj je ovca tukaj!«

Ko pa je odrasel, tedaj je bila njiva njegova knjiga; tu ga je učil oče obdelovati polje, tu ga je navduševal za razumno kmetijstvo ter mu razlagal, da je kmet, če je delaven, razumen in varčen, najbolj srečen človek na svetu. Ako ga ne tarejo dolgovi, je on najsrečnejši kralj na svoji zemlji.

In od tedaj je mladi Zemljič vzljubil domačo grudo, na kateri je sanjal o svojem bodočem kraljestvu, ki mu je o njem tolikokrat pripovedoval njegov oče. Tudi s svojo nevesto, ki jo je imel z dovoljenjem staršev in po svojem srcu že izbrano, se je najrajši razgovarjal, kako bosta skupno obdelovala polje, da bo jima bogateje rodilo.

Tako je bil vojak Zemljič navezan na svojo domačijo, čutil se je kakor njen nerazdeljiv del. Bil je vnet za svojega cesarja in vedel je, da je treba dati cesarju, kar je cesarjevega, zato je tudi brez obotavljanja odšel k vojakom, ko so ga poklicali, pripravljen, da vselej in povsod izpolni svojo dolžnost, ki mu jo naloži vojaški poklic.

Navidez miren in vesel, posebno zaradi staršev in svoje izvoljenke, se je poslovil od domačih; a nikdo ni slutil, kaj je v onih trenotkih pretrpel v svoji duši. Kakor bi bili izpulili sredi njive šop cvetoče pšenice, kakor bi bili ukrali z gorkega gnezda negodnega mladiča, tako se mu je zdelo, da je njemu. S tožnim očesom je ob slovesu gledal še zadnjikrat bohotno cvetoče pšenično polje, gostoporasle travnike, pogledal je še enkrat skrivaj v hlev in vse živalice, ki jim je tolikokrat pokladal, so se radovedno ozrle vanj, češ:

»Nikar ne hodi!«

In od domačih, kako težko mu je bilo slovo. Kako ga je pretreslo, ko ga je skrbna mati pokrižala, ko mu je oče podal v slovo svojo žuljavo desnico in bi bil najraje zajokal, ko bi ga ne bilo sram.

Od vsega tega vzljubljenega in priraslega njegovemu srcu so ga odtrgali ...

On sedi sedaj tu v bojnem jarku, njegov oče pa sedaj v jeseni koraka za plugom, konja hrskata, oče si od"časa do časa briše pot s čela, jata vran frfota za drevesom in pobira črve, del njive je že obsejan, a na koncu njive je še vreča polna pšenice, ki mora biti še danes v rahli zemlji.

Ob tej misli se je Zemljič vzdramil, trenil je z očmi in začutil, da so se mu napolnile s solzami. Prestrašen pogleda naokrog, če ga kdo vidi, in si hitro z rokama otare solze iz oči.

Odkar se je poslovil Zemljič od doma, videl je mnogo sveta, a njega niso zanimala velika mesta, kjer so postajali, on se je veselil bolj črnih gozdov in lepega polja, kjer so se vozili. In tudi tukaj na bojišču, kjer že biva več mesecev, hodil je v prostem času najrajši med njivami, ki so ležale bogate rodovitne prsti in čakale gospodarja, da jih izorje in obseje, čakale so, a čakale zastonj, ker njih gospodar je begunec, moral je z doma in se potika po svetu kdovekod.

In Zemljič se ni mogel otresti misli, kakojpametno bi bilo te njive posejati, in o tem je vedno sanjal in zato pri vsaki priliki svoje predstojnike nagovarjal.

Tako je Zemljič sanjal o zemlji, ki jo je treba obdelati, da nam da vsakdanjega kruha, okrenil se je ob steni in se nekoliko dvignil nad steno. Tedaj pa mu zapiska ravno nad glavo sovražna krogla; za las je komaj manjkalo, da mu ni šla, skozi glavo. To ga je vzdramilo in poučilo, da je v strelskem jarku, dobrih sto korakov od sovražnika, ki preži nanj kakor divja zver na svoj plen.

Podčastnik je nadzoroval jarek. Njegov nos je bil živ kakor nos lovskega psa. »Kdo pa je tukaj cigarete kadil?« je vprašal radovedno in poželjivo.

Tudi možje, ki so imeli po tri zvezde in te vse obrobljene pod vratom, niso imeli cigaret.

»Jaz sem kadil, gospod podčastnik, a to je bila moja zadnja!« odgovori mlad vojak tam v kotu, — Podčastnik je bil strasten kadilec, in ta strast ga je sedaj premagala, da je bil domač v pogovoru s svojimi prostaki bolj, nego je bila sicer navada tega strogega podčastnika,

»Vendar ima še kdo v jarku kaj za kaditi?« Te besede je izgovoril precej glasno in tudi Zemljič jih je slišal; počasi je vstal in se približal podčastniku.

»Vzemite, to so moje zadnje.«

»Oj, Zemljič, ti zlata duša, koliko ti dam zanje?«

»Nič ne maram. Samo če bi smel ...«

»No, kaj bi rad?« reče podčastnik poln dobre volje, ravno je prižgal in pogoltnil prvi dim; bil je tako srečen, da bi bil najrajši objel Zemljiča, seveda tega zaradi svojega častne službe ni smel storiti, no, prijazen biti, to pa je smel.

»Kaj si hotel reči, Zemljič?« ga vpraša še enkrat podčastnik,

»Jaz mislim, da bi bilo prav, če bi njivo tam pri naši zasilni bolnici — če bi meni gospod častnik dovolil, ko se vrnemo iz jarka, da bi ono njivo preoral in posejal s pšenico.«

»Veš, dragi Zemljič, saj bi ti rad ustregel, za kar me prosiš; toda glede njive bodi pameten, saj veš, da to ne gre. Na ono njivo je padlo v prejšnjih bojih polno granat, ki se gotovo niso vse razstrelile če bi katero zadel s plugom ali konj s podkevjo, se lahko razleti in kdo bi bil odgovoren za tako strašno nesrečo?«

»Gospod podčastnik, prehodil sem že vso njivo in vse nevarne granate spravil na varno; od te strani se ni treba bati nobene nesreče.«

»Toda kje pa dobiš plug in konje in seme?«

»Plug je že na njivi, tam ga je moral pustiti gospodar, ko je ubežal z doma, kakor so mu zapovedali.

Konjev je dovolj pri našem trenu in pšenica bi se tudi dobila, sem že govoril z ljudmi tam v bližnji vasi.«

»Seveda ti govoriš, kakor misliš, da bi bilo tam pri vas doma. A tukaj smo v vojski in če pridem s to stvarjo pred stotnika, rekel mi bo, da nisem pri zdravi pameti.

Podčastnik je že videl, v kako zadrego da lahko zabrede, in to zaradi teh par cigaret.

»Veste, Zemljič, to ni tako enostavno. Seveda, ko bi se vi skazali v bitki in pregnali sovražnika iz bližnjega jarka, ali uničili tisti dve strojnici, ki nam branita naprej, no, potem ne rečem, da bi ...«

Tedaj pa se obrne podčastnik od Žemljica, gre po jarku nazaj godrnjaje:

»Čudno, kako se more količkaj pametnemu človeku zariti taka misel v glavo, da bi na bojišču oral in sejal. — Kaj vse si ta slovenski kmet ubije v glavo? —«

Zemljič pa je zopet sedel na svoje mesto, »Kaj je že rekel podčastnik: Če bi kdo uničil one strojne puške, tedaj bi že.« Splazil se je Zemljič iz jarka tja na skritja in je pregledoval skozi oknice sovražne jarke.

Pred njim se je razprostirala planjav in se je na levo bočila in dvigala in tam pod tem robom sta bili postavljeni v zavetju strojnici, ki sta gospodovali na levo in desno čez ravnino. Tja na rob se je željno oziral kakor jastreb na zajca v detelji.

»Ko bi se človek mogel priplaziti do tja!« Na misel so mu prišle ročne bombe, s katerimi so se večkrat vadili v metanju. Zemljič je premišljeval. Tako bi morda bilo mogoče, toda tja bi morali poizkušati od drugega konca jarka. In v duhu se mu je zdelo, da se že plazi čez ravan med grmičevjem, in da je prišel do roba. Tam se mu je zdelo, da rob napravi mali ovinek, kjer bi se človek morda varno prikril. Od tam do strojnih pušk pa je komaj deset korakov.

In Zemljič je bil vedno bolj zamišljen.

Stvar se mu ni zdela nemogoča. Dobival je vedno bolj jasno podobo v svoji glavi o celem načrtu, kako bi se vse posamezno moralo urediti. Svetile so se mu oči, obrvi so se mu gubale, resne so mu postajale poteze na obrazu, ustnice so se mu stiskale — Zemljič je veliko in živo premišljeval in volja mu je bila jeklena.

Popoldne se je Zemljič dalje časa razgovarjal s podčastnikom, ki ga je poslušal in se mu vedno bolj čudil, Prostak mu je postajal vedno težje razvozljiva uganka. »Kaj zlodja ga sili, da tako meni nič tebi nič stavi svoje življenje v smrtno nevarnost. Ali se mu je vžgal tak srd proti sovražniku, ali mu je v hipu tako vzplamtelo njegovo domoljubje? Ali je tako ponosen, da si hoče na vsak način prislužiti zlato svetinjo,« razmišljal je podčastnik.

Ta je o tej stvari kajpada poročal tudi stotniku, ki pa ni bil tako iznenaden, ker je imel kot star vojak za to svoje posebne vzroke,

»Saj sem vedno pravil, da je moj vojak vsak tudi junak. Ni še davno, ko sem vas vse opozarjal, da v danem slučaju v najhujši nevarnosti mora ne le vsak čast- nik, marveč tudi vsak mož določevati, kaj je najbolje storiti s sovražnikom v boju. Pri tem možu se kaže, da me je prav razumel. Moji ljudje so vojaki, ne pa stroji. Zemljič naj le pride k meni! —

In Zemljič je stopil pred stotnika krepak in ponosit.

»Podčastnik mi je vse povedal. Sinko, to je zate častno. — Ali bi rad prislužil zlato svetinjo?«

»Kajpada, gospod, pa zaradi tega samo ne bi poizkušal.«

»Tako je prav! Vse, kar storite, treba delati za domovino, ne zaradi hvale ali odlike. To samoposebi pride; vendar junak ne to ne gleda.«

»Da, gospod stotnik, jaz storim to brez želje za odliko,« reče Zemljič. Stotnik se je zasmejal, dobrohotno je pogledal visokega postavnega mladeniča pred seboj.

»No, bomo videli; zdaj pojdite in se oglasite pri podčastniku prvega voda; ta vam bo dal vsa potrebna navodila.

Popoldne Zemljiča ni bilo v strelnem jarku, dejali so, da ima drugod posla; šele proti večeru se je vrnil k svojim tovarišem. Tiščali so v njega radovedni, kje je hodil, pa ni hotel naravnost z besedo na dan. Tudi podčastnik je bil precej nemiren; vojaki so ga dobro poznali in takoj so začutili, da nekaj bo. Kar zašumelo je po jarku: Povpraševali so, šepetali, ugibali, kmalu so vsi vedeli: Napadli bomo! — —

Po jarku je vse obmolknilo. Vojaki so pripravljali orožje, drugi so pisali v naglici karte, tretji so si obetali, da kdor ostane živ, o prijatelju, ki pade, sporoči domačim. Nekaj jih je sedelo na svojih tornistrih, kakor bi premišljevali o svojem življenju in o njem delali račun. Videti jih je bilo mnogo, ki so molili.

Večer se je prikradel in zunaj so nad jarkom viseli težki temni oblaki, nobene zvezde ni bilo nikjer.

Tedaj pa pride stotnik. Vsi nestrpni čakajo povelja.

»Vojaki, nocoj mora sovražnik iz jarkov, ki delajo take težave našim postojankam in nam provzročajo toliko izgub naših najboljših mož. Bojujte se hrabro in vztrajno, zmagati moramo, tako naj vsakdo misli in potem gotovo zmagamo.«

Vsi so stali v vrsti in poslušali navduševalne besede svojega pogumnega stotnika. Samo Zemljiča ni bilo nikjer. Kje pač hodi?

Zunaj po ravnini se je plazil med grmičevjem, počasi kakor prej se je premikal; tiščal se je zemlje, kakor bi se z njo zraščal. Z glavo po strani se je oziral na sovražnikove jarke; dvoje debelih polen si je opasal okrog ledij in ju vlekel za seboj.

Kar naenkrat mu skoro zastane srce- Od sovražnikove strani se je zabliskalo in širok svetal žarek je posvetil v temo. Kakor bi se kdo z zajčkom igral in komu nagajal, da ga je z ogledalnim steklom razsvetljeval. Naprej je šel žarek po zraku, nato se je nagnil in sipal luč preko ruš ob strelskem jarku.

Zemljič se je oddahnil, luč je hitela od njega proč proti postojankam; bil je že blizu in zdelo se mu je, da mora zdaj zdaj priti do vboknjenega ovinka. V tem hipu pa se žarek obrne in se vleče prav ob zemlji, kakor bi se pasel, čez ruševino. Zemljič obtiči na zemlji kakor mrtev; če ga žarek obsveti, takoj ga opazi sovražnik in on je izgubljen; hipno se pred jarkom pomakne naprej in se zvali v zaseko ob ovinku prav v onem trenotku, ko se je zablesketala luč nad njim. Sedaj je bil na varnem pod robom. Utrujen je bil, pot mu je tekel po obrazu.

Ko se je zašilo odpočil, dvignil je previdno glavo malo čez rob; gledal je v noč; ko je dalje časa gledal, opazil je pred seboj neko temnejšo točko, ki se je dvigala nad temo v okolici; to je bila zakrita streha, kjer sta se skrivali za robom strojnici.

Zopet se je skril za rob. Bil je popolnoma miren. Odpasal si je od ledij poleni, pa čudni poleni, to sta bili ročni granati, ki ju Zemljič porabi za napad. Pregledal in pretipal je netivo, vzel iz žepa vžigalico in prižgal gorivo ob granati. Urno je vstal — vedel je, da ni nič časa izgubljevati, če je enkrat netivo vžgano — zavihtel je z desnico in v širokem loku je švignila granata v gluho noč.

Takoj je bil zopet na tleh, v istem hipu pa je že strašno počilo tam deset korakov za robom. Za hip vse tiho, v par sekundah se je že dvignila ognjena kača v zrak, dilje, železo, zemlja, vse se je vzdignilo, zažarelo v zraku in zopet padio na tla. — Vmes pa so ljudje kričali, tekali semintja in streljali kakor nori proti našim jarkom, odkoder se pa ni nikdo oglasil s puško.

Zemljič je zopet pogledal čez rob. Slišal je, kako je nekdo komandiral, zdelo se mu je, da strojnici še nista uničeni.

Zato je zopet vžgal netivo pri drugi granati in jo v loku vrgel na streho, kjer sta bili postavljeni strojnici. Kakor bi se bilo dvignilo iz ognjenika, tako je zaprasketalo in vzplamtelo v zrak. Le malo glasov se je še čulo, pač pa stokanje in vzdihi.

Takrat pa se rog oglasi v naših jarkih in naši vojaki planejo iz jarka z bajoneti in ročnimi minami čez ravnino. To so že prej večkrat poizkusili, a strojnici tam pod robom dobro zavarovani sta jih vselej prepodili. Sedaj pa sta sovražni strojnici razbiti; pač strelja sovražnik iz jarkov, a preden so se Lahi dodobra zavedli, kaj da je, bili so že naši v njih jarkih, kjer so jih obdelavali, oddaleč z minami, od blizu z bajoneti, z noži, s kiji. Na bežeče sovražnike so pomerile naše strojne puške, tako da se jih je le malo rešilo; drugi so se vdali, ker so uvideli svoj poraz.

Zemljič je ležal skrit pod obronkom, srce mu je plulo, ves se je tresel od skrbi, ali se napad posreči; ko je videl tovariše hiteti čez ravan, skočil je tudi on čez rob in bil kmalu ob strani svojih tovarišev v divjem boju s sovražnikom.

Kmalu ko je prihitel na bojišče, opazil je, kako se njegov podčastnik bori z laškim oficirjem; ravno je hotel sovražnik nameriti revolver na podčastnika, takrat pa skoči Zemljič in z betom udari Laha čez roko, ki je takoj onemogel padel na tla. In čezenj je naprej divjala krvava bitka.

Zmaga je bila naša, sovražni jarki so bili osvojeni; odvedli so vojne ujetnike in ker so se bali zopetnega napada, so vojaki takoj pričeli z delom, da jarke popravijo in nasipe zgrade proti sovražniku. Tudi sanitejci so prišli na bojišče in odnašali ranjence, drugi pa so mrtve zakopavali. Ko so preštevali naše vrste, ni bilo toliko izgub, kakor se je bilo bati.

Takoj je bil na bojišču tudi stotnik, ki je po dobljeni zmagi pohvalil vojake.

»Dobro ste se držali, vsi ste junaki, prvi med vami pa je Zemljič.«

»Živel Zemljič!« zakličejo tovariši, a Zemljiča ni bilo nikjer. Podčastnik stopi k stotniku ter mu poroča, kako ga je Zemljič v jarku rešil smrti.

»Hitro Zemljiča iskat!« ukaže stotnik, v tem pa počasi prikoraka Zemljič čez čelo obvezan in po obrazu ves okrvavljen. »Ah, Zemljič, hvala Bogu, da vas vidim živega., Ali ste celo ranjeni ?« vpraša stotnik.

»Mislim, da bo kmalu dobro,« odgovori Zemljič.

»Dobro! Tu je moja roka, čestitam vam. Vi ste junak. Tukaj imate zlato svetinjo, ki mi jo je izročil naš višji poveljnik, da naj jo ob zasluženi priliki izročim najhrabrejšemu svojemu vojaku. Nosite to znamenje cesarjeve milosti s ponosom in skrbite, da je boste vsekdar vredni.«

Sveča je trepetala v vetriču, ko je stotnik pripenjal Zemljiču svetinjo na junaške prsi.

Zemljič se je po vojaški zahvalil stotniku brez posebnega navdušenja, pač pa je skrbljivo gledal na podčastnika, češ, sedaj sem storil, kar si hotel, zdaj pa je pri tebi vrsta, da izpolniš mojo željo. Pa podčastnik ga ni hotel prav razumeti.

»Ali še kaj želite, Zemljič? Kar povejte, junaku ne smemo odreči nobene želje,« je dejal stotnik.

»Gospod stotnik, prosim, dovolite mi, da preorjem in obsejem njivo tam za našo bolnico,« pravi Zemljič.

Tako resno, slovesno in proseče je Zemljič izgovoril te besede, da je stotniku smeh kar v grlu zastal. Vendar ni vedel, kaj bi to pomenilo; podčastnik mu nakratko vse pojasni.

»Torej tak je naš Zemljič, kmet, kar ga je, kakor je bil prej vojak, zgled vsem drugim. — Gospod podčastnik, jutri ima naš oddelek počitek. Zemljič pa naj orje in seje, kolikor mu duša poželi. Poskrbite, da dobi plug, vprežno živino, seme in pomočnika.«

»Zahvalim se iz srca gospodu stotniku,« reče Zemljič in solze so mu zalile oči od veselja.

Tisto noč je počival Zemljič v jarku truden, a spati ni mogel. Kakor v polspanju se mu je zdelo, da je doma ob pšenični setvi, vse je že na vozu pripravljeno za drugi dan. Vreča pšenice, oralo, samo vpreči je treba zjutraj in pognati konje na njivo, V teh sanjah je Zemljič trdno zaspal in se vzbudil, ko se je že solnce prikazovalo skozi gosto meglo. Vojaki so bili hitro pokonci; tretji vod je že čakal pred jarki, da nadomesti junake, ki imajo danes v zaledju svoj počitniški praznik.

Zemljič pa je hitro vse pripravil za setev. Podčastnik ga dobi in mu reče:

»Prijatelj, rešil si mi življenje, in nikdar v življenju ti ne morem tega povrniti; zato pa te prosim, nikari ne hodi na njivo, ali če že moraš iti, vzemi s seboj tovarišev kolikor hočeš, da še po vsem prostoru iščejo, če bi bila le še kje kaka nerazpočena granata.

»Je že vse v redu,« odgovori Zemljič in se smeje bojazljivemu podčastniku.

Kmalu je Zemljič zastavil plug in zarezal brazdo v njivo. Tedaj, ko je videl konje pred seboj in črno rodovitno zemljo pod seboj, bil je zopet Zemljič iz srca vesel. Njegova duša je pela visoko pesem domači zemlji; v hipu je pozabil na vojsko, na prelito kri, dasi je imel na obrazu še krvave srage od prejšnje noči.

»Ali je kamen v zemlji?« vprašal se je Zemljič, ko mu je drevo tako nenadno odskočilo v stran in zahreščalo. — Ko je prioral do konca njive, spomnil se je podčastnikovega svarila in zaradi varnosti pustil je plug in še enkrat natanko pregledal prostor, ki ga ima še preorati, če vendarle ni še kje kake granate. Zdelo se mu je vse varno in pričel je zopet z oranjem. Kmalu je zopet plug zacvilil in odskočil. Zemljič se je prestrašil. Prebrskal je zemljo in našel precej težak kamen, ki ga je zatočil na kraj njive.

»Zanikarni ljudje,« je godrnjal, »tako lepo zemljo imajo, pa nikdo se ne pobriga, da bi to kamenje pobral z njive.«

»Dobro jutro, Zemljič!« zakliče nekdo nad njim, ko je prišel ravno s plugom na konec njive. Bil je njegov stotnik, ki je jahal na sprehod in si hotel tudi Zemljiča pogledati pri njegovem delu.

Zemljič je bil vesel, da se tudi njegov poveljnik zanima za poljsko del d in razlagal mu je, kako treba orati, da se zemlja dobro prevrne in bogato obrodi.

»Veliko srečo, Zemljič!« reče stotnik in se poslovi od njega. »Kmet je res steber državi v vojski in miru, takih junakov dovolj in kmalu bo sovražnikov premalo,« modroval je stotnik, ko je jahal proti bolnici.

Komaj je zopet zasadil Zemljič lemež v zemljo in sta konja krepko potegnila, tedaj pa je odskočil plug in zahreščalo in zagrmelo je, kakor bi se svet podiral.

Stotnik se obrne s konjem in hiti ž njim na njivo. Grozen pogled. Ob nerazpočeno granato je zadel plug, kakor se je podčastnik bal in Zemljiču pravil. Konja sta ležala raztrgana in mrtva, Zemljič ves v krvi razmesarjen mrtev in kosi drevesa so ležali na okrog, na sredi pa je zijala široka izkopana luknja.

Otožen in zamišljen se je vrnil stotnik v taborišče in ukazal, da naj bo pogreb Zemljiča kar najsijajnejši. Prav tam v zemlji, ki jo je tako ljubil, naj počiva njegovo truplo. Jama je bila že izkopana. Vse ondotno vojaštvo je nastopilo v paradi z vojaško godbo. Vojni kurat je truplo blagoslovil, vojaki so junaka zakopali v jamo, ki jo je razkopala granata; podčastnik je dal zbrati razlomljene dele pluga in jih je položil na grob v podobi križa.

Stotnik pa kakor po navadi, je hotel ob tej žalno-slovesni priliki spregovoriti pokojniku v spomin in vojakom v spodbudo,

»Vojaki!« je pričel, a beseda mu je zastala v grlu, solze so mu zalile oči, zamahnil je s sabljo proti grobu v slovo, obrisal si solze in odjahal, —

Nemo in solznih oči so odkorakali za njim tudi vojaki.

Vojni kurat pa je molil: Vzemi zemlja, kar je tvojega, naj sprejme Kristus, kar je njegovega, meso je iz zemlje, duh pa je od zgoraj vdihnjen ...