Slovenske narodske pesmi v nemško prestavljene
| Slovenske narodske pesmi v nemško prestavljene anonimno |
Podpisano z D.
| |||||||||||||
Nas slavni roják, po pevskim imenu Anastazi Grün celimu svetu znan, je zbirko naj lepših slovenskih narodskih pesem ponemčil in pod naslovam: „Volkslieder aus Krain.“ Uebersetzt von Anastasius Grün. Leipzig 1850, ravno zdej na svitlo dal.
Že več lét je preteklo, od kar je nektere teh pesem v novoletniški knjižici „Musenalmanach“, potem v Dunajskih nedeljskih listih „Dr. Frankls Sonntagsblätter“ za pokušnjo ponudil. Nemci so se že tačas nad veliko lepoto téh izvirov prostiga slovenskiga duha začudili in obljubljene veči zbirke s hrepenjenjem pričakovali. Pač lepa hvala gré pevcu, de se je tega težavniga dela lotil, de ga je tak slavno dokončal! S takimi rečmí se mora rahlo ravnati. Metulja lahko vjameš; pa kako ga boš zasačil, de mu pisane štupice, ktera njegove perute tak čudopolno bôji, ne osmukneš? Ravno tako ni zadosti, de prestavljavec vsaki gib in dih narodske pesmi na tanjko zapazi in sam živo občuti; treba je tudi, de vse to v gladke enakolične besede druziga jezika prestvari. In kdo bi zamogel mile glasove slovenskiga naroda bolj razumeti, – kdo jih lepši stolmačiti, kakor pevec, kteri vse strune človeškiga serca tak milo prebirati zna, kakor pevec, kteriga zibelka se je na krajnski zemlji takala? Naša lipica je tudi njega pod svojo ljubohladno senco vabila; tam je poslušal njeno čudno šeptanje, le pevskimu duhu razumljivo, in cvetečo duhtečo vejico si je odtergal, de bi jo na slavni nemški Parnas zasadil.
Gotovo bojo Nemci ta dar pervaka svojih pevcov z veseljem sprejeli, pa tudi naša dolžnost je, veliko korist in važnost te knjižice v slovenskim obziru razjasniti. Sploh rêči zamoremo, de je z njo slovenšina veliko podporo, velik napredek zadobila. Ta zbirka nam jasno dokazuje, de ima slovensko slovstvo zdravo, krepko, v serce naroda globoko segajočo korenino, de je le več delavcov v domačim nogradu potreba, de smemo obilo lepiga sadú dočakovati, ako bo vsak po svoji moči pri tem imenitnim delu pomagal. Pa tudi slave hočemo opomniti, ktero je slovenska Modríca s tem vencam Anastazija Grüna zadobila. Kako ji bo veselja in ponosa serce igralo, ko se bojo za naprej njene mile pesmice ne le po domačih dobravah, ampak tudi povsod, kjer se nemško kramljá, in gotovo kmalo v jezikih vsih omikanih narodov po celim svetu razglaševale!
Kaj pa porekó njeni sovražniki, kteri vse, karkoli le po slovenšini diší, z gadjim jezikam opikajo? Kako pisano bojo oni gledali, ki vsako gibanje domorodskiga duha kot znamnje neomikanosti, zarobljenosti, barbarstva grajajo, če bojo zaslišali, de se je velikán nemških pevcov s takimi barbarskimi rečmí vkvarjal? Tudi v ti knjižici bojo strupa za se iskali, pa našli ga – ne bojo, ker jim pevec le sladki med ponuja. Alj se bo njih sovražno serce toplotvornim glasam teh pesmic odperlo? Alj bojo hotli poslušati preroške besede vejčice, ktera takole govorí; „Poglejte me, kako sim krasna in duhteča! Na ledíni, o časih nevihte in borje, me je slovenska lipa rodila. O, koliko lepši mladike bo moja mati poganjala, kak košato se bo ona razcvedla, če bo v rodovitno zemljo prestavljena! kako se z visokim deblam, z bogato krono v nebeški zrak razpenjala, ternja in germovja, ktero jo je skoraj zadušilo, réšena, od prijazniga sonca obsijana, od milejših sapic opihljana!“ –
Pa ne de bi ta dar rahločutniga pevca le za orožje proti sovražnikam slovenšine rabili, – tudi njeni zvesti prijatli tukaj podukov dovelj in obilnost sladkiga medú najdejo.
Toraj, dragi slovenski bratec! ki si še poprej narodske pesme kot edini dragi zaklad, kteriga smo od svojih prededov sprejeli, cenil in visoko spoštoval, nikar ne opusti, te ponemčane zbirke prav prav pazljivo preberati. Če knjižico v roko vzameš, se ti bo zgodílo, kakor de bi v cvetnjak bogatiga gospóda stopil. Prijazni vertnar ti majhno shrambico odprè. Noter stopiš, začudiš se, ostermiš, ker tukaj zagledaš planinske cvetlice, ktere si nekdaj na gorah nabiral. Tù se ti mična cvetka nasmehuje; tam ti njena sestrica svoje duhteče cvetiše odpira; v kotičku tam te milenka s pripognjeno rôsepolno glavico pozdravlja. Kar ločiti se ne moreš; vse ti je znano, vse prav po domače, in kar nar več veljá, je to, de so se tvoje ljubljenke les preselile, brez de bile le mervico svojih vonjav, svojih lepot zgubile. –
Že predgovorček A. Grünove zbirke je bolj podučen, kot marsiktera debela knižura. V njem je velika pomenljivost narodskih pesem sploh, posebno pa njih notrajna vez s življenjem in zgodovino slovenskiga naroda lepo razložena. Od te straní naše pesmi pretehtati in popolnama razjasniti, bi bilo za slovenskiga pisatelja pač kaj imenitno delo, – pa tudi težavno, če pomislímo: kakšna znanost zgodovine, šeg in tudi vraž našiga naroda, kolika bistroumnost, kako dognana nabira vsih domačih pesem in pripovedk bi bile potrebne, de bi se vse zapreke, ktere bi se utegnile zoperstaviti, na stran spravile.
Pa poslušajmo, kako Grün naše pesmi v tem oziru sodi: „Narodska pesem je – tako pravi –cvét narodskiga življenja; eno drugo rodí, eno drugo oživlja, eno brez druziga biti ne more. Kjerkoli se je samostojno narodsko življenje razvilo, tam se tudi lastovita narodska pesem glasí. In kakor se življenje naroda v vunanje javno in notranje domače razdeli, ravno tako tudi dosledno narodska pesem v visoko ali junaško ([zgodovinsko-epiško) in v domačo (Iiriško-idilsko) razpade. Še clo narodske pesmi od svetih rečí, desitudi bi rade nebeškiga izvira veljale, se tako posvetno ločijo: ali so javne (cerkvene) ali pa domače (proste pobožne) pesmi. Tudi slovenske pesmi razodevajo ozko notranjo vez, ktero narodske pesmi sploh, kot glas naroda, z njegovim življenjem in z njegovo zgodovino imajo. Iz starih ajdovskih (malikovavskih) časov se je dosihmal javalne kakšna pesem popolnama obderžala; le tù in tam zamoremo kakšne ajdovske oglase zaslediti. De so se duhovni pri vpeljanju keršanske vére malikovavstvu, ktero je tačas še zmožno bilo, krepko zoperstavljali, de so se v njegovo pogubo neprenehama vojskovali, ter ga v vsakim prikazku pogumno zatirovali in iz vsih kotov preganjali, lahko zapopadeš, – in to jim tudi moraš v veliko slavo šteti, ker je bilo ljudstvo za vse zgube v taisti vojski z lučjo in blagoslovi keršanstva obilno odškodovano. Pa tega ne moremo zagovarjati, de jugoslovanski duhovni, potem že, ko je bila slavna zmaga keršanstvu davnej uterjena, so bojniga duha navajeni, še zmiraj proti nedolžnim prikazkim posvetnih veselih pesmic razsajali in ljudstvu le spokorivne otožne pesmi in psalme usiliti hotli. –“
„Krajna se je, od trinajstiga stolétja dozdaj z Avstrijo pod eno krono zjedinjena (razun kratkiga francozkiga vladarstva med 1809–1813), zmiraj zvesto in pošteno pri vojskah in osodah Avstrije vdeležila. Nar slavniši pa, in, tako rekoč, na svojo roko se je v dolgočasnih kervavih turških vojskah bojevala. Ona ni le zmiraj pod Avstrijanskimi banderi perva v versti stala, temuč tudi sama pod lastnimi vojskovodi, kakor so bili Kacianer, Turjačan, Thurn, Lamberg, Lenkovič i. t. d. s starim sovražnikam keršanskiga ljudstva v morivnih bitvah se borivši, kri svojih sinov na bojiših tistih vojsk potokoma prelivala. Po zemljopisni legi od pašetov turških mej, če je bil tudi mir storjen, vsako léto napadovana, je bila cela dežela skozi stolétja veliko taboriše, od streljaštev in vojskinih naprav stermeči grad; kar je ljudstva za orožje bilo, je vse, kot množica velike sprednje straže, na vsaki hip za odhod in boj pripravljeno stalo, oprezovaje: kdaj se bojo germade na vsih gorah zažgale v znamnje, de se ima o malo urah cela dežela pod orožje spraviti. Tù je bila vsaka hiša prekop; gradovi in še clo cerkve so tabori postali, s stolpi, ozidjem in z rovi obdani, – v brambo neoborožjenim, v varstvo nanešenimu blagu.“
„Ta dôba nar bolj terdih in serditih bojev je nar slavniši v zgodovini te dežele. Odsihmal so vsi pesniški spominki; njene posebni lastnosti pa ste: vojaško življenje naroda, in ž njim samostojna narodska pesem. Letá vzame junake, ktere poslaviti hoče, ali iz števila domačih vojšakov in klatovitezov, večidel pa iz zgodovine in pripovedk sosednih narodov, kterih prigodbe se z našimi vežejo. Toraj ima orjaška podoba serbskiga junaka Kraljevića Marka, verjetno po bojnih tovarših iz Horvaškiga in Slavonije les zanešena, še zdaj v Krajnski narodski pesmi nekaj veljavnosti; pa vse druge v nje prekosí ptuja, skoraj basnovita prikazen, kralj Matjaš po imenu. Kjer zgodovina to basnovito podobo zašačiti more, spoznamo v nji Matija Korvina Hunjada, ogerskiga kralja (po ogersko: Matyas Kiraly), kteri je tukaj zraven svojih junaštev in dogodb, tudi od svojiga očeta in druzih junakov dopernešene, pa morebiti še clo pregrehe zadnjiga Ceijskiga grofa prevzeti moral. (Poglej znane pesmi: Kralj Matjaš v turški vojski, in Matjaševa smert.) Pa njegova pomenljiva igra še ni dokončana, ker ljudstvo, svojim ljubljencam in braniteljem hvaležno, ne dopustí, de bi mu smert tako drago posestvo ropala. Tak verjame češki kmet, de njegov dobrotnik Jožef II. še zdaj živí, de le po svoji stari navadi skrivej po daljnih deželah popotva, kjer se v starinski kočíi z upreženimi medlimi kljuseti vozi; – tak marskteri francozki star vojšak terdi, de Napoleon še ni umerl, de le v jutrovih deželah barbarskim trumam poduk daje, kako se po evropejsko vojskuje in vojšaki vajajo; – ravno tako tudi po pripovedki Jugoslovanov kralj Matjaš še ni umerl, on le spi v eni jami globoko na Ogerskim, in se bo gotovo obudil, kakor Friderik rudečobradec v gori Kyffhäuser, in Veliki Karol v Solnograškim Untersbergu, kakor Danec Holger v obokanim poslopju blizo Kronburga, in Britanec Artur v nekim hribu svoje domovine. Tam sedí s svojo černo vojsko pri mizi pod lipo – slovenskim narodskim pesmam lastovitim drevesam – pod ktero se vse zgodi, karkoli poglavne rečí ali deželo dotiče. Po stari pesmi, ktera se pa v to zbirko ni vzela, se kralj Matjaš, kakor Orfej po Evridiko, z gosli v roki, še clo v pekel podá, si svojo mertvo ljubico otet, kar se mu po ravno tako, kakor Traškimu pevcu po volji ne izide, ker milica zavkaženo molčanje prelomi.“
„Tako narod osebam svojih naj ljubših vitezov natvezuje – brez natanjčniga pretresa – svojo in ptuje lastnosti, junaštva in dogodbe, kakor so se mu po povestih na znanje dale. Neugasljiva serditost do Turka, mnogokrat v okrutnost zdivjačena1, te vnema romancnate in po tem, kar smo zgorej rekli, pač večidel iz 16. in 17. stoletja izvirajoče pesmi. Posebne spričbe pa za njih pristni izvir iz ljudstva v tem obstojé, de si narod ne le svoje junake po svojim smislu, po svojih opravilih, po domačih navadah, temuč tudi ptuje narode po lastnih šegah in običajih domišluje2, de se navadno sovražtvo in zabavljivost med sosednimi deželjani tudi v njih znajdete3 i. t. d. Nar bolj v rodu ste si serbska narodska pesem in pa naša, desitudi letá svojiga bližnjiga roda s pesmami drugih slovanskih narodov ne zatají. Pa, ako serbska narodska pesem, soglasna s serbsko zgodovino, kot lepovverstena epopeja v slavo domačih junakov, kot ponosna pesem zmage po slavno dokončanih bojih, široka in veličastna verší, se naša pesem, ravno tako soglasna s krajnsko zgodovino, bolj nagla in pretergana razléga, kot kratka romanca, kot krepka vojaška, ktero vojšaki po noči na stražišu pri ognju prepevajo; zavoljo budnosti in za kratek čas, pa, ker odhod ali napad vsaki trenutek pesem prestriči zamoreta, nočejo, de bi se njena nit predolga spredla. V poznejih časih zapazimo, kako se je pri mnogoterni dotiki z Nemci, staroslovanska narodska pesem, ki se je dozdaj le pri Serbih ohranila, sčasama po smislih in izrazih nemške narodske pesmi poptujila; nagibi so si v obojih podobni, tudi se je nekdanjim Slovanam ptuji srok (Reim) našim pesmam pridružil. V osemnajstim stoletju se je celo vojskovanje spremenilo; posamesni rojaki in toraj tudi narodska pesem se niso več tako pri bojih vdeleževali; po tem takim pesem od Lavdona pred Belimgradam iz zadnjih turških vojsk že precej hira. Ravno tako je tudi tisto na pol službino, zaukazano domorodstvo v pruskih in francozkih vojskah le persiIjen sad rodilo. V sedanjih časih je z lastovitim narodskim življenjem tudi stara slovenska popevka svojo osobítost, svoj značaj zgubila; na njeno mesto je stopila borna pesmarija4, od kakiga pevca na kmetih navdihnjena, v učilnicah ali kerčmah skovana, kteri oživljajoči narodski duh manjka; tudi so se k nji pridružile po pevski méri zakrožene tožbe ljudstva zoper povikšano ceno solí, ali odpeljanje ljubčkov za novince, zoper težke davke, tlako i. t. d.“
„Razun kratkih večidel čveteroverstnih pesmic, ktere se viže imenujejo, je pristna narodska pesem utihnula, pa tudi une nimajo tolikanj važnosti več. Te pesmice so se morebiti na mejah sosednih nemških dežel, ali verjetno v planínah, ktere našo deželo tam obmejijo, rodile, ker so okroglim bavarskih, avstrijanskih in štajarskih hribcov popolnama podobne. Le okoljšine planinskih krajev so začetku takih popevk primerne; po samotnih planinah se razlegajo posamezni vskliki radosti in tuge; kar tam zdajci misliš in občutiš, se ti globoko utisne; tam so kratki klici sosedov od gore do gore bolj primerni, kakor prepevanje daljših pesem, za ktere je le v družbi pravo mesto. Pevci, kteri so te okrogle zložili, so jih o jesení iz čistejših planinskih krajev v doline zanesli; tam so se, z veseljem sprejete, pozimi v predivnicah in pri plesu na podih razlegale; mnogokrat so tudi dostavkov pridobile. Kjer toraj niso iz čistiga narodskiga življa, tudi značajniga narodoviga lica nimajo. Pa samo v njih se v sedanjih časih narodska pesem na Krajnskim razodéva; stara pervôtna pesem še davnej ni več občinska, in na kose razcepljena le pri posamesnih pevcih osebenkva.“
Razun tega razjasnjenja narodskih pesem še drugih opomb v predgovoru najdemo. Pa one niso za naše bravce tolikanj važne, ker večidel le vodíla zadenejo, kterih se je bilo treba deržati pri zbiranju pesem za to knjižico, in pri njih prestavljanju v nemški jezik. Slišali smo, s kako gorečo besedo naš rojak nekdanjost našiga naroda popisuje. Pa tudi njegov razsodek v sedanjih prizadevah Slovencov, s kterim pregovor sklene, lepo dokazuje pravičnost in poštenost nemškiga pevca, kteri se ne da od jednostranosti prevariti, da bi Slovenca razžalil, ali v krivi sodbi njemu prihodnost odrekel. Toraj tudi konec tega krasniga uvoda tukaj pristavimo, ki se takole glasí:
„Preglejmo še enkrat v to zbirko vzete pesmi, kterih vrednost izdajatelj nikakor ne preceni, kterih pogubo bi pa jako omiloval. Veči del teh pesem in naj lepši izmed njih se nam kot pristni pa le raztreseni ostanjki nekdaj veliko obširniši politiške poezije slovenskiga naroda pred oči stavijo. Njih počasno utihnjenje v poznejših dobah je pa tudi znamnje, da njih pravi studenc življenja že posahnuje, ker po opombi nekiga bistroumniga pisatelja5 so si valovi časa ravno nasprot z valovi reke; uni merliče potopijo in le to, kar je živo, na poveršju nesó. Pred nekimi léti bi morebiti marsikteri, to zapazivši, mislil, de v slovenskih deželah slovanski živelj nemškimu omaguje? – aii posebno v nar novejši dobi se je zmota tega usodka skazala. Ta prikazek se pa iz tega, česar nas tudi drugod skušnja uči, lahko razjasniti da. Zmage narašajoče omike preganjajo samostojni pesniški duh narodov; osobite stare šege ljudstva se občinskim oblikam nove izobraženosti umikujejo; domači junaki nekdanjih časov, brez kake vezí s sedanjostjo, pobegnejo iz ust naroda v starinske liste zgodovine, in na mesto umirajoče narodske pesmi nastopijo dopadljivši stvaritve umetniškiga pesništva. Ta v zgodovini vterjena sprememba v omiki se je tudi tukaj že prevagnila, in v domovíni naših pesem si nemštvo in slovanstvo, jako oborožena, v boru nasproti stojeta, – obadva od domačínov branjena, le s tem razločkam, de enim globoko vkoreninjeni nemški živelj, drugim zbujeni narodski duh, ki tudi v politiške zadeve sega, več veljavnosti ima. Nemštvo, na videz prevagajoče, popolne obstojne zmage še ni zadobilo; pa tudi slovanstvo se še zmaganiga ne spozná, marveč, dolgo časa se boja ogibavši, mlajši in krepkeji trumo vnovič v vojsko pelje. Na ktero stran se želje nemškiga pevca nagibajo, pač ne boš dvomil; ali on ni tako tesniga serca, da bi pravíčniga tirjanja mogočne iskrenosti in junaške kreposti tudi v nasprotnim taboru ne spoznal, in da bi, nepremakljivo le svoje stranke se deržeč, višjiga svet vladajočiga klica preslišal, ki iz mogočniga človeštva doní in pred kterim kričanje posamesnih narodov utihniti mora, kakor beseda posamesniga človeka pred glasam celiga naroda. De se imenitne vprašanja, ktere človeštvo zadevajo, brez pripomoči mogočne slovanske rodovine obstojno dognati ne zamorejo, to je v nar novejši dóbi stara, košata slovenska lipa s svojim na daleko se glasečim šumenjem dovelj razumljivo zapovedala. Vejčica tega drevesa pa se je že nekdaj v pesmih naše zbirke gibala.“
S tem sklene slavni pesnik predgovor zbirke slovenskih narodskih pesem.
Kar prevod vtiče, je v enakomernim glasu nemškiga jezika cela milina, gibčnost in živost naših pesem vpodobljena. Povsod je pevec pravo porazumnost slovenske pesmi, in živi občat njenih lepot skazal. Prav umetno je iz Vrazove in Korítkove zbirke nar lepši pesme odbral. V celim jih je 48 prestavil in nekaj kratkih okroglih dodal. Večidel so pesmi te zbirke na Krajnskim domá, pa tudi tacih najdeš, ki se le pri Ogerskih in Koroških Slovencih pojejo. Nekaj jih je tudi iz spodnjiga Štajarja, in dvoje ali troje (na str. 2. 44. l07.) jih je Horvaškiga ali prav za prav Serbskiga rodu. Že v predgovoru se opomni, de je prestavljavec pri ti zbirki čez krajnske meje segel, ker se naša narodska pesem po kronovínah ločiti ne da. Ona je lastnína slovenskiga naroda, – in kakor svobodna tičica, v gojzdu, brez ozira na politiške granice sorodnih dežel, danas takraj jutro unkraj mejnika žvergoleva.
Le to je nam prav žal, de je g. Grün na narodske pesme (str. 55. – 83) v 5. zvezku „Krajnske čbelice“ (leta 1848 izdanim) pozabil. Marsiktera od njih bi bila prevoda vredna. Posebno je „Mlada Breda“, ktero je, kakor smo zvedili, učen rodoljub na Notrajnskim iz ust starke napisal, in blezo pozabljeno smerti otel, tako lepa, de ji skoraj ni para.
Tudi po svojim zaderžanju se pesmi te zbirke lepo versté, kakor pri lepo vbranih strunah se ena z drugo vjema. Tu ne zaslišiš nobeniga ostudniga brenka, in ako ti serce v začetku, od miline glasov ginjeno, živo hrepenenje ljubezni občuti, ti bo proti koncu junaškiga navdiha polno igralo. Nektere teh pesmic so tako drobne in mične stvarčice, de boš gotovo milo in rahlo serce našiga naroda, v kterim so se rodile, visoko cenil, če si ga tudi dozdaj po krivih usodkih siroviga in neobčutniga grajal. Od njih tudi veljá, kar je Matija Majar v svoji pesmarici od naših svetih narodskih pesem tako lepo povedal: „One niso zavíte, zapletene, metafizične in meglene, temuč lahko razumljive, vsakemu Slovencu kakor domače; ako kdo pesmico dvakrat sliši, jo že blizo zna; so nježne, kakor lepe dišeče rožice, ki same od sebe na ledinici izrastejo; so kratke, naj lepši in naj starejši imajo samo po dvé, tri, največ po četiri redke v jednej versti (Strophe); so živahne, jederne, kakor naši Slovenci; v téh pesmih vse živí, vse se giblje, vse govorí in se odgovarja, de se človeku zdí, kakor bi vse v resnici vidil in slišal, kar pesem pové. Blizo vsaka versta bi se upodobiti (namalati) dala, ako je ravno le kratka.“
Pa tudi v prevodu tacih pesem visoke umetnosti Anastazija Grüna prehvaliti ne moremo. Tukaj pristavimo sledeči nemški prevod in v priliko tudi slovensko pesmico svojim bravcam za pokušnjo, kako umetno on drage in drobne slovenske biserčke nabirati zna:
Ein Verlassner.
Es liegt, es liegt ein schmaler Pfad,
Ein schmaler Pfad, ein glatter Pfad,
Der führt in's Dickicht tief hinein,
Tief in den grünnen Wald hinein.
Ein Sünder liegt im Wald allein,
Er liegt gar krank und ächzt gar schwer,
Wünscht sich herbei den Priester sehr.
Da fliegt ein Vögelein heran,
Zum Vöglein spricht der arme Mann:
»»Da lieg' ich kranker sünd'ger Mann,
Und wünsche mir den Priester sehr;
Wenn mir nur da ein Bote wär!««
So spricht und sagt das Vögelein:
»Ich selber will dein Bote sein.«
Das Vöglein in die Luft sich wiegt
Und an des Pfarrers Fenster fliegt,
Da zwitschert es und singt so fein,
Dass drob der Pfarrer wach muss seyn:
»Im Wald liegt Einer, krank gar schwer
Und wünscht herbei den Priester sehr;«
Das Vöglein auf den Thurm sich schwingt,
Und an die grosse Glocke klingt,
Dass drob der Messner wach muss sein.
Der Messner eilt zur Kirche schnell,
Den Pfarrer fand er schon zur Stell'.
Der Pfarrer spricht und redet diess:
»Ein Sterbender mich rufen liess,
Jedoch wohin? das weiss ich nicht!«
Das Vöglein aber also spricht:
»In's Schnäblein mir das Glöcklein thut,
So wll ich vor euch springen gut,
Wohl springen gut und klingeln gut.«
Sie reichen flink das Glöcklein ihm,
Vor ihnen hurtig springts dahin,
Wohl springts dahin und klingelt hin,
Zum Kranken dort im Waldesgrün. –
Der Sünder beichtet allsogleich,
Die Seele fliegt in's Himmelreich.
Zapušen.
Leži, ležzi vozka steza,
Vozka steza uglajena,
Kamor predeleč derží
Notri v gojzd zeleni.
V gojzdu pa grešnik leží,
Bolan leží, milo ječí,
Duhovniga k sebi želí.
Drobna ptičica priletí,
Grešnik pravi, govorí:
»Jez grešnik bolán ležim,
»Jez bi rad duhovniga,
»Pa mi nima kdo po njega.«
Drobna ptica pravi, govorí:
»Grem jez po njega!«
Gori ptica v zrak zletí,
Na fajmoštrovo okno priletí,
In predrobno zažvergolí,
De fajmoštra prebudí:
»V gojzdu grešnik bolán leží,
»Duhovniga k sebi želí!«
Drobna ptica v turn zletí
In z velkim zvoncam pozvoní,
De mežnarja izbudí.
Mežnar je hitro vstal,
Že je fajmoštra v cerkvi našel.
Fajmošter pravi, govorí:
»Bolnik je poslal po me,
»Obhajat grem, pa kam? ne vem!«
Že predrobna tica govori:
»Dajte meni v klunčik zvončik;
»De jez pred vam skakljala bom,«
»Skakljala bom, zvonkljala bom.«
Že so ji dali v kljunčik zvončik,
Pred njima skakljala je,
Skakljala je, zvonkljala je,
De ju k bolniku pripeljala je.
Je grešnik spovedal se,
In duša šla v nebesa.
Nektere slovenske pesmi praviga merila (Metrum) nimajo, kakor na priliko v zadnjim listu natisnjena. Národ njih pomanjkljivost s tem poboljšati skuša, de pri pevanju vdark na besede drugač stavi, kakor pri navadnim govoru.
Pri tacih se je Grün v prestavku skoz in skoz eniga merila deržal, in sicer tajistiga, v kterim je veči del pesmice zložen, ker bi zares v nemškim jeziku napčno bilo, zdaj v to, zdaj v uno mero zabresti. Naj lepši kinč cele zbirke so naše daljši romance, kakor od Lepe Vide, Rožlina in Verjankota, od kralj Matjaža, Ravbarja i. t. d. Že v slovenskim jeziku so one v vsakim obziru dognane. Lepoto njih prevoda tukaj na široko pretresovati, bi bilo pač derva v gojzd nositi. Pri njih je vse dolikano; nič ne manjka, nič ni od več; marsiktere lepote, ktere v slovenski pesmi morebiti nisi pazil, te bo še le prevod opomnil. Tudi dodane opombe str. 149–166 veliko k njih razjasnjenju primorejo.
Le težko smo se od te prelepe knjižice ločili, in na koncu branja smo popolnama občutili visoko pomenIjivost besed svetiga pisma, ktere je Grün na čelo predgovora postavil: „Colligite, quae superaverunt fragmenta, ne pereant.“
Naša narodska pesem umira; zadnji čas je tedaj, de se to, kar je ostalo, prihrani. Ali te ne zbode v serce, če pomisliš, kolikanj dragih zakladov smo po svoji nemarnosti zgubili? Pri ti priložnosti naj bo povedano, kako znajo sčasama naj krasniši pesmi poginiti. Po celim svetu znana je serbska pesem od „Hasanaginice“, ktero je nemški pesnik Goethe iz Fortisoviga taljanskiga prevoda v nemški jezik prestavil (Klagegesang der Frauen Asan-Agas). Fortis jo je iz ust Morlakov v Dalmacii proti koncu pretečeniga stoletja napisal. Slavni Vuk Stefanović si je, kakor v II. delu serbskih narodskih pesem piše, mnogo prizadjal, to pesem v Dalmacii ali drugod zopet najti, ali zastonj je bil ves njegov trud. Če se je to s popevko pri narodu pripetilo, kjer so slepi pevci kot čuvaji narodskih pesem visoko cenjeni in spoštovani, ki jih za nje vneti množici prepevajo in dalječ okrog zanesó, pač znamo vprašati: kaj se je s slovenskimi pesmami zgodilo, za ktere se le malokdo iz ljudstva popečá? Naj lepši izmed njih – če niso popolnama pozabljene – niso druziga varha najdle od kakšne starke, ktera radovednim otrokam čudne dogodbe iz turških časov prepeva. Kaj nam pomaga, če si učeni možje s pokvarjenimi imeni raznih narodov pri Gerških in Latinskih pisateljih glave belijo, de bi nam kaj gotoviga od starih Slovanov povedali, ako smo sami tako nemarni, de naj dražjih, včasih edinih zakladov našiga naroda pogube oteti nočemo, ki jo jim valovi časa žugajo. Nekaj žlahtniga blaga se je že rešilo, pa še veliko bogastvo odrešenika čaka.
Kar smo od slovenskih pesem rekli, tudi od ljudskih pripovedk, od starih izrek in pregovorov veljé. Hvala in čast možem, ki so lepo množico taciga blagá nabrali! Nekteri tožijo, da se nič noviga in lepiga najti ne da; oni so se scer z veseljem nabiranja slovenskih pesem lotili, pa opešali so pri delu, ker so napčno ravnali. Niso pomislili, de je naša narodska pesem prosta tičica, ktera v samotnim gojzdu žvergoleva, in kadar le kak šum zasliši, omolkne. Oni pa so jo hotli ujeti, v tičnik zapreti, de bi jim tam po njih volji prepevala. To delo se le z združenimi močmi doveršiti da, posebno pa bi izobražena slovenska mladost, za veliko ceno teh ostanjkov vneta, veliko k uspehu pripomoči zamogla. De se je pravi duh nabiranja tudi v naših mladih pisateljih zbudil, nam kažejo lepe narodske pripovedke v lepoznanskim listu „Ljubljanskiga časnika“, s kterimi je verli pisatelj Janez Terdína vsim Slovencam ustregel.
Dognana zbirka slovenskih narodskih pesem in pripovedk bi bila velika podpora našimu slovstvu. Iz nje bi pevci kot iz praviga studenca zajemali, in se praviga narodskiga duha navdali. Po navadi se misli, de je že pesem v duhu naroda zložena, ako se samostavnim imenam ženskiga spola slovke ica in ičica pritikujete, in ena redka (Vers) v tajisti pesmi ponavlja. Pa to še ni vse. Umetniška poezija mora, ako hoče lepo poganjati, na zdravim deblu narodske pesmi vcepljena biti. Slišali smo kako visoko Grün pesmi našiga naroda ceni. Tudi druge nemške pevce je vonjava jugoslavenskih cvetlic privabila. Siegfried Kapper je poskušal iz serbskih narodskih pesem lepo vversteno epopejo sostaviti. Tudi „Ljubljanski časnik“ je prestavek tega spisa iz Dunajskih novic prinesel. Nemška pevca Frankl in Vogl, sta si junaštva Kraljevića Marka za predmet obširne junaške pesmi zvolila. Ali bi si Jugoslaveni ne morali v sramoto šteti, če bi njih pevci cvetlic zanemarili, na ktere čbelice iz daljnih krajev letajo. Ali naše narodske pesmi in pripovedke ne povedó dovelj glasno, po kakšnih pesmih Slovenci hrepené? Po vsih krajih slovenske zemlje so ti razvaline starih taborov priče junaštva naših prededov; povsod, kamor zahajaš, ti bojo od turške sile in od kreposti Slovencov dokaj povedati vedili. Ali ne bojo te prikazni naših pevcov vžgale, se bolj domačih zgodb lotiti, in jih v visoki pesmi postaviti, kakor se je dozdaj zgodilo. In ako se na rajske poljane Serbskih narodskih pesem podaš, koliko žlahnih cvetlic tam najdeš, kako lepo se dajo one v naše slovstvo vplesti! Če ti domači junaki ne zadostijo, ali ni lepo število serbskih vitezov tako slavni predmet za visoko pesem, kakoršniga blezo drugi narodi nimajo. Po takim načinu bi se naša umetniška poezija po celim narodu razglašala; take pesmi bi narodski duh, kteri je skoraj zaspal, bolj oživil, kakor že tolikokrat prepevane tuge plakajoče matere Slave.
De so domače zgodbe pravi predmet umetniške visoke pesmi, je že rajnki Dr. Prešern živo občutil, in v krasnim sonetu povedal:
Očetov naših imenitne déla,
Kar jih nekdanjih časov zgodba hraní:
Kakó Metulum se Avgustu brani,
Kaj je Emona strila, kaj terpéla,
Kakó je bramba vere bla dežéla,
Kakó per Sisku kope so pijani
Omagali pred Krajnci Otomani,
Vam bo Homerov naših pesem péla.
Bog daj, de bi se prerokba neumerjočiga pevca skoraj spolnila.6
D.
1) Tako se Marko nad Turčinam grozovito mašuje. Poglej Vrazovo zbirko št. 14, kjer se poje:
Tako je rekel Marko mlad:
»Usmiljenje ti čem skazat,
»Jez hočem živ'ga te pustit,
Oj živ'mu pa ne zdrav'mu bit.«
Hiti ga zdaj spod mize zleč,
Po svoje hoče mu postreč.
Polomil mu je vse kosti,
Staknil mu potlej je očí.
Na berz'ga konj'ča ga je djal,
Bandero svojo v roko dal –
Ga nesti caru turškimu.
Tudi kralj Matjaš Turkam ne prizanese, kakor nam pesem: Ženídba kralja Matjaša (Stanko Vraz str. 21.) pove:
V obojo kralj pa seka stran,
V obojo druža mika stran:
Po bliskovo mu sablja gre,
Za žnico snopje stavka se,
Za koscam trava vred letí,
Za njim po versti Turk leží.
Pa belče vdir, de prideta
Gor do kovača vmazanca.
Matjaš mu reče: »Kaj ti dam?
»De turški kuješ si poznan,
»Berž konjča zbosi, preobuj,
»Narobe podkov mu prekuj.«
Turčin narobe prekoval,
Pa kralj z levico zlat dajal,
Z desnico glavo proč mu djal i. t. d.
2) V pesmi Ženidba kralja Matjaša se staroslovenska šega, po kteri si je vsak plesavec moral raj kupiti, ki jo je že Valvazor v svoji kroniki (II. str. 284.) popisal, kakor de bi bila tudi v Turčíi domača, omeni:
Turčije v sredi globoke
Stoje tri lipe zelene;
Pod pervo konjče vstavíjo,
Na raj se berhk opravíjo,
Pod drugo raj prodavajo,
Pod tretjo kroglo rajajo.
3) Znana pesem od Ravbarja Štajarcam in Korošcam zlo zabavlja:
Štajerci so list prebrali,
Grenko kíslo se deržali,
Tresli se vsi 'n omagvali,
Ker Turčina so se bali. –
List so tud Korošci brali
Z enim glasam pa vsi djali:
»S Turkam nočmo se vojskvati,
»Kaše vrele ne pihati;
»Turek ima velke hlače,
»Dolge, dolge pa muštače,
»Bi vratove naše vgledal,
»Dové, kaj bi nam povedal!«
4) Anastazi Grün razločno opomni, de ta razsodek le sedanjo narodsko pesem vtiče, ne pa umetniških poezij, s kterimi so slavni možje Vodnik, Prešerin, Koseski i. t. d. slovensko slovstvo okinčali.
5) Rob. Prutz, die politische Poesie der Deutschen, In Lit. hist. Taschenbuch 1843.
6) Pri tí priliki, ko je naš visoko učeni in v slovenskim slovstvu obširno izvedeni rodoljub g. D. kritiko Grünovih »pesem« doveršil, se ne moremo zderžati, de bi svojim bravcam tudi ne naznanili, kakošno slavo tudi drugod našimu g. Anastaziju Grünu prepevajo, zavolj izverstniga prevoda teh »slovenskih narodskih pesem«, in kako clo Nemci, se vé de pošteni in pravični Nemci povzdigujejo in hvalijo veliko notranjo vrednost našíh pesem. S to hvalo pa sklenejo tudi hvalo slovenskiga naroda, iz kterih serc take pesmi izvirajo. Če moramo tolikrat le zabavljanje zoper naš jezik in očitanje sirovosti našiga ljudstva slišati, nam serce veselja igra, če zaslišimo enkrat pravično razsodbo, ktero tolikanj višji cenimo, ker pride od take straní, ki se ne more nikakor enostranosti dolžiti. V 282. listu Dunajskiga časnika (Ostdeutsche Post) beremo pretrés Grünovih pesem, iz kteriga nektere verstice povzamemo. „Nar novejši delo Anastazija Grüna so pesmi: „Volkslieder aus Krain“ – govorí imenovani časnik – „s kterim je on poslavljenje svoje domovíne doveršel, in zemlji, na kteri je njegova zibelka stala, njeno materno ljubezin obilno povernil. Ta knjiga je vredna, de jo priporočimo vsim prijatlam slovstva. V teh narodskih pesmih je Grün, bolj kakor v vsih poprejšnih, slavno dokazal svojo pesniško moč in svobodnost. Tukaj je mogel vse navadne in pohojene pota zapustiti, in ličnih pesniških oblik je bilo treba iskati po vse drugim načinu, de, čeravno umetno zložene, se pesmicam vunder umetnost nikakor ne vidi; treba je bilo skozi in skozi zapopasti vse nježnosti pa tudi vse rodosti narodske pesmi z njenim dostikrat čudovito zapletenim merílam. Kar je serce prostiga ljudstva brez vse šolske omike, brez vsiga pesniškiga meríla, svobodno kakor tiček v gojzdu, otročje in dobrovoljno, sladno in žalostno v še malo razvitim jeziku prepevalo, te je mogel pesnik v drug jezik spet v podobi narodske pesmi prenesti. De je pa notranja izvirna oblika vunder v prevodu ostala, de se v ponemčenih pesmih vunder lastovitno življenje slovenskiga naroda vedno vidi, je mogel prestavljavec vse druge, scer navadne pesniške šege na stran djati. Po mojih mislih je v tem obziru ta knjižica nar slavniši delo, ki ga imamo na obširnim polju prestavljenih narodskih pesem. Ali pa ta knjiga veliko ali malo slov. narodskih pesem obseže, ali je prestavljavec nar boljši izmed njih izbral, ali ne, – o tem naj sodijo možje, ki slovensko slovstvo poznajo, – žal mi je, de se jez nemorem tajistim prištevati. Meni se ta izbira zato tako krasna zdi, ker – čeravno mnogoverstna – v nji vunder nič ne najdemo, nad česar bi se zamogel kdo spodtikati, in ker prestavljavec ni nič taciga va-njo vzel, ktero, čeravno učeno, bi vunder priljudno ne bilo. Lepota zgodovinskih, in pa milína in nježnost selskih pesem bo privabila ti knjižici veliko veliko spoštovavcov, ne le med visoko omikanimi ljudmí, temuč tudi med prostimi bravci nemškiga naroda. Tisti pa, ki k pesmam napéve (viže) zlagajo, gotovo ne bojo teh izvirnih pesem v nemar pustili, ampak jih bojo v napevih po svetu razširili.“
„Kar sladka ljubezin do domovine zamore pevcu za nekdanjost njegoviga naroda v serce vtisniti, to je Anastazi Grün s to knjigo svétu razodel. In s tem je, kakor upamo, tudi nar imenitniši delo za prihodnost njegoviga naroda storjeno. Ljudstvo pa, kteriga pesniški duh v takošni slavi pokrov svojiga grôba predêre, se mora kot novo pridobljena dežela, kot novo pomnoženje močí, izvirnosti in lepote v človeškim napredku in vljudni omíki od vsih strani veselo pozdraviti!“
Tako beremo v gori imenovanim časopisu. Naj se z nami vsi Slovenci veselé, in se serčno zahvalijo našimu slavnimu domorodcu, de je tudi nemškimu svétu razodel bogati zaklad naših slovenskih pesem, ki je toliko in toliko lét zakrit in zakopan ležal! Vred.