Slovenske narodne šole na spodnjim Štajarskim
| Slovenske národne šole na spodnjim Štajarskim anonimno |
Članek je podpisan z imenoma Ljubomir in Jozipič.
| |||||||||||||
Veliko1 sim slišal grajati in čertiti neumnost Madžarov, pri kterih se je latinski jezik po latinsko razlagal in učil. Ako pa pomislim naše šole, se spomnim evangeljske pripodobe od pèzdira v očesu svojiga brata. Na Madžarskim so se še le od 2. latinske šole počemši vse znanosti po latinsko razlagale, dokler se je v šolah po deželi koliko toliko v narodnim jeziku podučevalo. Ko se je razum že nekoliko izobrazil, je učenec sploh v 14. létu nastopil dobo, da je mogel clo latinske komade ali kóse požirati. ‒ Kakó se pa godi v spodnjim Štajarskim (ne mnogo bolje tudi na Koroškim in Krajnskim)? Radi se sicer naši protivniki izpričavajo ali zgovarjajo s tem: latinski jezik je mertev, nemški pa živ. Pa kaj je na tem; ako je jezik nerazumljiv, naj si je staro- ali novoogerski? nerazumljiv je vsak, in duh vedno gladuje po primerjeni hrani ali živežu. Perva knjižica,2 ki jo sedemlétno dete v roke dobí, je na eni strani slovenska, na drugi nemška; dete se mora nar poprej nemških ali gotiških čerk učiti, ter se v čitanji ali branji nemške straní marljivo vadi. Kader otrok že vse iz glave dobro preroštati zna (česar pa gladko nič ne razume), sedaj se še le začenja učiti latinskih ali slovenskih čerk. To se zgodi po priliki čez pol léta. Misliti bi bilo, da se bo maternimu jeziku ravno toliko časa dovolilo. Pa nikakor ne! Zakaj hitro se učitelj s tem potolaži: „To zamore (?‒!) otrok tudi sam storiti.“ ‒ Po tem se detetu v roke da ravno takó osnovan katekizem, in katehet, ki otroku pusti vérne nauke najbolje (po nemško) preroštati (da bi otroci kaj razuméli, in vérne resnice v sercu ohranili, tega večidel ni misliti), tak katehet se od gospoda tehanta pràv čvèrsto pohvali. ‒
Računiti se otroci celò po nemško učijo; samo najmanjšim otrokam se dovoli po slovensko brojiti (štéti), kar se za veliko milost šteje. Nebom veliko zašel, ako térdim, da v celim Celjskim in Marburškim okrogu niso tri šole, v kterih bi otroci le edino besedo „multipliciren“ v maternim jeziku izreči znali!! ‒ Še hujši je s slovnico (Sprachlehre). Kako sim zdihoval, ko vidim v slovenskih šolah ravno tisto nemško slovnico, ktero v Gradcu v šolah rabijo. Vodbe ali regule nemškiga jezika v ti slovnici so osnovane celò za Nemce. Ni izreči, kakó strašna muka in trud je za siromaško dete, (pa vender brez vse koristi ali hasna), ako se mora slovensko dete teh vodb ali postav po nemško učiti, kterih še nemški otrok ne razume. Ako nas hočete nemško učiti, pràv je! hvaležni smo vam, pa le bolj pametno, ne takó bedasto, in trud vaš se bo tudi z večim sadam poplačal.3
Slovnica, kakor učitelji terdijo, bi mogla biti umoslovje za ljudstvo, to je, po slovnici naj se ljudstvo misliti učí; kje se ta namen doseže v naših šolah?! ‒ Umni bravci sami naj sodijo, kakošni posledki iz takiga napačniga podučenja izvirajo, opomnim lé, da se razum in duh taciga otroka pokvariti mora. ‒ Gledé pravopisa ni ne za las bolje. Bil sim pri mnogih šolskih skušnjah, pa ne enkrat, rečem ne enkrat se v slovenskim jeziku ne besedice ni pisalo. Ko taki otroci po takim napačnim petlétnim podučanji iz šole stopijo, so po besedah nekiga slovenskiga kmeta (kteriga sim podučil, kako koristne so šole za njegovo dete) „bolj bedasti, kakor poprej, preden so v šolo stopili.“ ‒ Kolikrat sim slišal pritoževati se, da bivši šolarji še težakov ali delovcov si zapisati ne morejo. In ne more drugači biti; zakaj nemški jezik si prilastiti, je potreba najpoprej pametnejšiga podučenja, pametnejših knjig, potem bi ena ura toliko zdala, kolikor zdaj tri. ‒ Zdaj se pa v téh brez tega kratkih urah nerazumljena, ptuja roba v glavo siloma zabija (da bi otrok od tega kaj razumel, česar se učí, tega ni misliti), in v teh kratkih urah se otrok nikokor nemore naučiti jezika brez vsih postav, kakoršni je nemški, tudi slovnica ni osnovana za mlade učence; verh tega otrok nima nikakoršne priložnosti, v tem jeziku se vaditi. Iz druge strani pa tak bivši šolar (ki je 4 ali 5 lét šole pohajal) še nikakoršne slovenske knjige pošteno brati ne zna, ako se ni po svoji lastni marljivosti tega naučil. Jeli to ni žalostno, ako bi otrok mogel bolje znati ali vediti, kaj je njemu koristno ali hasljivo, kakor pa vladarstvo?
Po takim načinu mora slovenski naš narod vsaki dan bolj zaostati v znanostih in učenosti. Izobraženje ali podučenje mora v domačim jeziku od znotraj izhajati, ako hočemo, da naj podučenje po sreči napreduje; vsako od zvunaj prismoljeno izobraženje mora le jalovo in ravno biti. ‒ Ali morebiti v resnici mislite, nemšina je edinozveličavna? 4
Pogostoma se sliši govoriti: „Slovenci naj si sami pomagajo, pa preleni so in brez vsiga duha.“ Tako očitanje ne zasluži odgovora. Tudi dobrih šolskih knjig nam zlo pomanjkuje; ‒ in zakaj se za šolske darila ali premije ne dajejo naj boljši knjige, kakor v nemških šolah? ‒
Saj imamo pametno osnovanih knjig, postavim nemško slovnico (po slovensko), ktera je spisana v letu 1838; hvale vredno slovnico od Vódnika, ktere predmet je slovenski jezik. Pa te knjigi niste šolski knjigi. ‒ S tem smo pa tudi že pokazali izvir ali vzrok, zakaj so naše narodne šole v tako slabim stanu. Vladarstvo sicer nekaj pomaga, pa, kakor smo zgorej rekli, to je premalo, zató pa ne zamore iz tega zaželjeni sad ali korist izcvêsti. Še veliko manj pripomorejo pa deželski stanovi v téh rečéh, ker zevsema nemški za naše blagostanje in srečo celò nič ne skerbijo, marveč bi nas Slovence raji ponemčili. ‒ Kako revno se pri nas učiteljske službe vmestujejo! Od prihodnjiga učitelja se terja vednost nemškiga jezika; zastran slovenšine se dalje nič v misel ne vzame, kakor da je le na Slovenskim rojen. Po tem takim se le prepogostoma dogodí, da imajo pervence učiti taki ljudjé, ki so sicer pervih 7 ali 9 lét svoje starosti na Slovenskim bili, po tem pa 10 ali še več lét na nemškim preživeli, in nemško se učili, brez da bi bili za slovenšino kaj marali. Kako bodo taki učitelji jezika takó vajeni, kakor bi treba bilo?5 Učiliša za slovenski jezik v celi deželi nimamo, razun v Gradcu, za ktero smo stanovam priserčno hvaležni. ‒ Pa od učiteljskih pripravnikov ali prihodnjih učiteljev se ne térja samo, da so slovenski tečaj ali kurs izveršili: ampak da so v slovenšini dovelj podučeni. Početno podučenje je za ljudstvo silno imenitno in ima več posledkov za celo prihodnje učenje in življenje, kakor marsikteri misli. Ni se tedej čuditi, da se je nek častitljivi učitelj latinskih šol nam pritožil: mnogi izmed Slovencov so bistriga uma, pa so mlačni, za vse lepe znanosti leni. Napčno početno podučenje je tega krivo.6
Je li v takih okoljšinah čudo, da je pri nas mnogo učiteljev, kteri še imén ali poglavk premenjati neznajo v tem jeziku, kteri je vunder vsih njegovih učencov materni jezik! Jez sicer poznam veči del učiteljev po naši deželi; pa samo za jedniga vém, ki se je slovenšine učil, in si je tudi prizadeval v svoji šoli pametnejši učiti. Pa zdaj je še on zavoljo mnogih neprilik, ki so mu jih delali, odstopil.7
Kako se pa v takih okoljšinah duhovništvo obnaša? Nezapleteno rečemo: mnogo bolje! ‒ Mladi bogoslovci so zavezani slovensko učiliše obiskovati, in že za tega voljo se bolje naučijo slovenšine; zraven tega tudi njih stan in mnoge druge okoljšine jim dobrotljivo pripomagajo k narodnimu djanstvovanju. V tem obziru so mnogi vsiga poštovanja in hvale vredni možjé, ki se za narodnost svojiga ljudstva krepko zavzémajo. Že od nekoliko lét izhajajo iz duhovskiga seminišča skorej sami iskreni Slovenci, ki še sedaj veselo izobražujejo svoj materni jezik. Ti gospodje so sicer večidel še mladi, in so tedej samo podložni služabniki. Verh vsega tega jih še ni v prevelikim številu. Kako bi pa tudi drugači mogoče bilo? Večidel bogoslovcov se po učiliših izneveri svojimu narodu. Zakaj akoravno pervih 10 lét na slovenskim prebivajo, preživijo sledečih 12 naj imenitnejih lét med Nemci, pri čisto nemškim učenji, kde se neporedkama še očitno in javno njih rod zaničuje, da se še mnogokrat svoje narodnosti sramovati začenjajo!8
Ako vse dozdaj rečeno na pretres vzamemo, lahko spoznamo, de namen naših (po iménu) slovenskih šol je, nas Slovence ponemčiti, in kér se pri nas ponemčenje natihama godí, se tudi nihče proti temu ne pritožuje, kakor se pruski Poljaki in Slovaki na Vogerskim temu krepko protivijo. Vender v klub vsemu temu prizadevanju skoz celi ta čas (že do 70 lét), odkad nas šole namenujejo ponemčiti, se druziga nič ni opravilo, kakor da je naš narod néke malenkosti nemštva si prilastil, neke pokvarjene nemške besede in izreke (kletve) zgrabil, ter tù pa tam tudi nemško-francozke hlače oblekel. Na takošin način ni nikakoršen dobiček nam prirastel, kakor da se naš narod ničesar naučil ni, in še sedaj na tisti stopnji izobraženosti stojí, na kteri je že zdavnej bil. ‒ To je v resnici žalosten nasledek mnogoverstniga prizadevanja, in takó znamenitiga truda (in tolikih potroškov!)9
1) Pričijoči sostavek je spisan v nemškim jeziku v nemškim letopisu léta 1843 »Jahrbücher für slavische Literatur, Kunst und Wissenschaft« doktorja J. P. Jordana slovanskiga profesorja. Verli domorodec gosp. Matija Majer so nas v svojim domorodnim spisu (13. list Novíc), ki je celò po mojim sercu, vživo zbudili, da smo poskusili pričijoči sostavek posloveniti, in v naših Novícah ga razglasiti. Naj vsi Slovenci iz tega sostavka spoznajo, kakó silno je potrebno, da se naše slovenske šole v boljši stan postavijo; in kader bodo v resnici slovenske, samo potem bo mogoče (kar že zdavnej želimo!) ga sploh tudi v kanclije vpeljati. Slavomir.
(Opomniti moramo, de pričijoči sostavek je pisan v létu 1843. Od tistiga časa se je čeravno ne veliko, vunder marsiktera reč poboljšala v slovenskih šolah, ne po ukazu postav, ampak po blagim duhu nekterih rodoljubih učenikov in duhovnov, ki so se iz lastniga nagiba v šolah tako obnašati začeli, kakor je dobro in potrebno. ‒ Vredništvo.
2) Pri nas se pervencam ali elementarcam podá tablica, na kterí so samo nemške ali gotiške čerke, slovenskih pa ne!! Namesto da bi se dete učilo najpoprej slovenske čerke poznavati (kar bi pràv in pametno bilo), se revežu gotiške čerke v glavo zabijajo!! Odreši nas zlega! Slavomir.
3) Čitanka (berilo) za drugošolce je vsa nemška, namesto da bi vsaj na eni strani slovenska bila. Vsaj je med Slovenci še kaka prebrisana glava, ki bi še čitanko (berilo) poslovenila; samo naj se ukaže!! ‒ Ravno taka je tudi z evangeljem. Kolikokrat je naš vredni učitelj slovenskih evangeljev prosil, vsakokrat je naša Marburška kresijska gosposka nam nemških poslala. Vsaj se sv. evangeli v šolah ne bere zató, da bi se iz njega otroci nemščine učili; temuč naj evangeljske nauke v sercu ohranijo za svoje življenje in naj ga doma tudi svojim staršem bolj gladko berejo. Slavomir
4) Še pri nas v naši šoli je bil pred nekimi léti učitelj, ki je svojim šolarjem ojstro prepovedal slovensko govoriti, akoravno okoli in okoli šole slovenšina živi! Tak mož je mučitelj pa ne učitelj! Slavomir.
5) Tako postavim sim slišal pri neki šolski skušnji učenika prašati: »Kak se pukštabi notertalajo«!! Slavomir.
6) Zató po vsi pravici sedaj térjamo (kar smo že zdavnej vsi slovenski domorodci priserčno želeli), ter našim poslancam vživo naročimo, da se v imenu našiga slovenskiga naroda pri velikim zboru krepko poženejo: Naj se v latinskih šolah v Marburgu, Celji in drugod po slovenskih deželah brez vsiga odloga učiliša slovenskiga jezika in slovstva osnovajo, da bo slovenski jezik redni nauk (studium ordinarium) za vse učence skoz celi tečaj latinskih šol. Slavomir. 7) Kako bi se naj hitreje povzdignilo učiteljsko seminišče za slovenske učitelje, kakor je že v Zagrebu, naj nam kak slovenski domorodec naznani. Slavomir. 8) Velik zaderžek je tudi za slovenske bogoslovce, de morajo z nemškimi vred v jednim seminišču živéti, ter zavoljo nemških se tudi Slovenci morajo vsih naukov po nemško učiti, kteri nauki bi po postavi in po pravici se mogli v narodnim jeziku razlagati (kakor pastirstvo, katehetika, metodika). Zato želimo in terjamo vsi Slovenci naše sekavske škofije, de se zjedinimo z lavantinsko škofijo, de se za nas posebno seminišče napravi. Slavomir.
9) Dolgo časa smo milo zdihovali mi Slovenci nad revnim stanjem naših narodnih slovenskih šol; pa oglasiti se nismo smeli: sedaj, sedaj nam je prisijalo zlato sonce, sedaj si pomagajmo, ki z drugimi narodi avstrijanskimi jednaki tudi jednake pravice vživamo. Vi moji slovenski prijatli in preljubljeni poslaniki! ki bote v imenu našiga celiga naroda v Beču govorili, nikar ne pozabite naših narodnih šol! Zdaj se naj popravijo! Vživo se vselej spominjajte, de početne narodne šole so temelj ali podloga vsega blagostanja in sreče! Slavomir.