Slovenske ljudske pripovedi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovenske ljudske pripovedi
Kristina Brenk
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Dr. Milko Matičetov, znanstveni svetnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je svoje udejstvovanje posvetil zbiranju in preučevanju slovenskega ljudskega slovstva. Sadovi njegovega zbira¬teljskega dela so pristen umetniški dokument, ohranjen v živi govorici na magnetofonskih trakovih in imajo velik pomen za spoznavanje slovenske ljudske besedne umetnosti. Spremna beseda k našemu izboru slovenskih ljudskih pripovedi je predavanje slušateljem V. mednarodnega seminarja slovenskega je¬zika, literature in kulture na Univerzi v Ljubljani 3. julija 1969. Fran Levstik je leta 1858 odpiral vrata v moderno slovensko pripovedništvo s temi besedami: »Močilar mi je časi kaj raz-kladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli in kako so imeli to in to reč med sabo. Enkrat v nedeljo mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest: V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasi je živel v starih časih Krpan, močan in silen č1ovek ...« Klasična slovenska povest o Martinu Krpanu je torej položena v usta kmetu Močilarju. Tudi Josip Jurči, ki je zvesto izpolnjeval literarni program, kakor ga je začrtal Levstik hkrati teoretično v Popotovanju in praktično s Krpanom, se leta 1864 na začetku povesti Domen sklicuje na kmeta, starega Oralka. Med Krpanom in Domnom potemtakem vsaj glede okvirne zasnove ni razločka. Razloček je drugje. Po literarni fikciji naj bi bil Krpan v celoti, tak kot je, od A do Ž Močilarjeva pripoved, medtem ko je Oralku pripisana samo vsebina. V ti zvezi pa je Jurčič izrekel nekaj pomembnega: »Ko bi imel tako pamet, da bi si bil mogel Oralkovo povest do besede zapomniti, rad bi jo bil častitim bralcem po starčevem jeziku povedal; a ker sem si jo le po obsežku v spominu ohranil, hočem jo s svojo besedo priobčiti.« Slovensko umetno pripovedništvo se je že v drugi polovici prejšnjega stoletja in v začetku našega stoletja hitro in močno razraslo, o čemer pričajo imena Kersnik, Tavčar, Cankar, Finžgar in mnoga druga. Kaj pa je bilo medtem z ljudskim pripovedništvom? Se je mar skladno z rastjo umetnega, pisanega pripovedništva razvijalo tudi ustno? Ali je ostalo na isti stopnji, kot sta ga srečala Levstik in Jurčič? Morda pa je celo nazadovalo, bledelo, izgubljalo jato svojo veljavo, zunanjo in notranjo moč? Nepoučenega bi kaj lahko zmedla sledeča izjava slovenskega literata iz časa okoli 1930: »Način, kakor narod pravljice pripoveduje in kakor so bile zabeležene, je jako preprost in okoren.« Mar so v teh dveh-treh rodovih od ok. 1860 do ok. 1930 res mogoče tolikšne spremembe? Če naj verjamemo Jurčiču, ki hi bil rad povedal povest »po starčevem jeziku«, kako si zdaj razlagati nepričakovani zasuk — za celih 180 stopinj — k trditvi, da je ljudsko pripovedovanje pravljic »jako preprosto in okorno?« Tu smo najprej dolžni poiskati resnico. Fran Milčinski — on je tisti literat, čigar izjava nas spravlja v zadrego – je bil mestni otrok. S podeželja, iz rodnega Loža, je odšel že v četrtem letu starosti v Ljubljano. Oče je bil češki davkar, mati iz ugledne Slaparjeve gostilne v Lukovici. Tja je naš pisatelj kot mladenič redno zahajal o počitnicah, vendar se je rajši družil s pisateljem Kersnikom, ko da bi se potrudil z iska-njem preprostih ljudi, ki bi znali kaj pripovedovati. Občudovanja vredni »Živjjenjepis mojega peresa«, v katerem je Milčinski povedal o sebi več, kot bi mogel katerikoli literarni zgodovinar, nam daje med drugim tudi odgovor na vprašanje, kje je pravljico: »V Kresu, Glasniku, Zvonu, Valjavcu, rokopisih itd.« Tit je treba pošteno priznati, da se Miličinski niti malo ni zmotil v oceni tega,»gradiva<<: da je način, »kakor so bile Iskoraj vse dotakratne pravljice] zabeležene, jako preprost in okoren«. Vendar je šel predaleč, ko je v isti sapi in celo najprej obsodil tudi način, »kakor narod pravljice p r i p o v e d u j e. Tega načina, kot smo videli, sam nikakor ni poznal, zato je bila njegova sodba - milo rečeno — neprevidna. Živa pravljica in slabo zabeležena pravljica sta dve stvari, ki se med sabo ločita ko dan in noč! Tu se moramo povrniti k Levstiku in Jurčiču. Močilar in Oralek sta vsaj v zvezi s Krpanom in Domnom izmišljeni osebi, literarna fikcija za okvir zgodbi. Nobenega dvoma pa ni, da sta tako Levstik kot Jurčič v svojem domačem kraju poznala vrsto oseb, voljnih in zmožnih lepo pripovedovati, pa naj je bil to skriv¬nostni Močilar, Oralkov oče, smolar Luka, Štentov Jože, polhar Trpek ali kdorkoli že. Vsaj enega pa poznamo tudi s pravim ime¬nom in priimkom: to je Jože Jankovič, Jurčičev ded po materini .strani, katerega je pisatelj tako živo upodobil v Spominih na deda: »Imel sem deda ... Sedeli so vso božjo zimo za pečjo... Zlasti so radi pripovedovali pravljice... V tem jih ni nihče pre¬segel v celi soseski ... << Če vzamemo za hip še enkrat v misel odklonilno izjavo Mil-e inskega, bi v nji opozoril na hudo zakasneli ostanek romantičnega izrazosloyja: »Način, kakor narod pripoveduje ... Mar to ne spominja na »pojoči narod« (das singende Volk)? Sicer je tudi Jurčič, ko je teoretiziral, podlegal podobnemu ustaljenemu mnenju, češ da so pravljice nastale med ljudstvom »brez kacega posamnega skladavca«. Ne smemo pa prezreti okoliščin, da je bilo to napisano 1865 in ne 1930, drugič pa da je Jurčič menda prvi na Slovenskem postregel s pričevanji, ki izpodbijajo načelo kolektivnosti v ljudskem ustvarjanju. Saj nam je prav on predstavil vrsto nadarjenih govorcev z Muljave in okolice. Pisateljska intuicija in lastno opazovanje sta Levstiku in Jurčiču že pred dobrimi sto leti pomagala zadeti bistvo stvari. Če nič drugega, sta Slovence vsaj opozorila na pravljičarje, ki nikakor niso sad domišljije, ampak živi ljudje. Od pisateljev, ki jih je gnala predvsem sla po samostojnem oblikovanju, kajpada ni moč pričakovati, da bi si bili prizadevali ujeti pripovedi svojih informatorjev dobesedno. Bodimo zadovoljni s tem, kar so nam dali. Kot učenci, ki so po svoje prerasli lastne učitelje, se spoštljivo priklonili ljudskim mojstrom govorjene besede. Levstik tako, da je enega izmed njih, Močilarja, naredil za avtorja po¬vesti o Krpanu. Jurčič pa takole: »Ko bi si bil mogel Oralkovo povest do besede zapomniti, rad bi jo povedal po starčevem je¬ziku ...« Kaj bi še hoteli več? Česar nam v prejšnjem stoletju niso mogli dati pisatelji, smo dobili od tujega lingvista in od domačega čevljarja. Poljak Jan Baudouin de Courtenay je na skrajnem slovenskem zahodu, v Reziji, zapisal v sedemdesetih letih vrsto pravljic zvesto po pri¬povedovanju domačinov. Med njimi se je po pripovedni žilici odlikoval osojski munih (cerkovnik) Pjeri Golanda Koščak. Malone ob istem času je samouk Gašpar Križnik v Motniku in okolici našel nekaj dobrih pravljičarjev in iz njihovih ust zajel bogato gradivo, ki pa že okoli 80 let čaka v rokopisu na objavo, do katere bo, upamo, prišlo v kratkem. Slovenska folkloristika pa vseh teh dragocenih namigov in spodbudnih začetkov ni znala izkoristiti. Baudouin de Courtenay ni našel nadaljevavcev, Križnika pa so že ob prvem samostojnem nastopu (1874) grdo potolkli kot diletanta. Pravljičarje smo morali potemtakem odkrivati tako rekoč znova, malone sto let po tem, ko so bili že enkrat odkriti, čeprav ne ravno pod tem imenom. Beseda kot taka ima za izhodišče »pravljico«, ki ji tu dajem najširši pomen, podobno kot ga ima med našim ljudstvom. Za vse, kar se pripoveduje, je namreč v rabi ena beseda, ki se sicer spreminja od kraja do kraja, je pa zmerom ena sama: tu storjica tam priovest, tu basen tam pravljica... Ta zadnja beseda je morda najbolj razvejena, kot kažejo oblike pravljenca, pravdalca, prajerca, pravica, prawca ipd. Tu in tam se najde kdo, ki besedo >>pravljičarji<< rabi za tiste, ki pišejo pravljice: ali po že danih tiskanih oz. rokopisnih predlogah (kot npr. Milčinski) ali pa po ustnih virih, ki z njimi kajpada razpolagajo precej samovoljno. Vsem, ki sestavljajo nove, umetne pravljice, ali pa oblikujejo, predelujejo, lepšajo, večkrat tudi mrcvarijo ljudske pravljice, recimo »pisatelji pravljic«. Besedo pravljičar ali pravljičarka pa bi veljalo prihraniti samo za tiste ljudi, ki pripovedujejo pravljice. To so nadarjeni posamezniki, mojstri govorjene besede, dediči in nadaljevavci stoletnega in tisočletnega pripovednega izročila, ki se prenaša iz roda v rod nezapisano, od ust do ust. Kmalu od začetka smo zastavili vprašanje, ki nanj še nismo odgovorili naravnost. Gre za to, ali je v ljudskem pripovedništvu na Slovenskem v zadnjih sto letih prišlo do sprememb. Odgovor ni težak. Prvič: s stališča izročila, ki ima za sabo tisočletno pre¬teklost, je sto let drobec, migljaj, ki se v njem kaj prida sploh ne more spremeniti. Drugič pa je treba žal priznati, da za objek¬tivno, znanstveno presojanje, za primerjavo med stanjem pred sto leti in danes tako rekoč nimamo porabnega gradiva. Vse, kar imamo, so bolj ali manj nezanesljive obnove pravljic, ki so prišle na dan največ po naključju in ne kot sad načrtnega raziska-vanja. Vse preradi smo se opotekali iz skrajnosti v skrajnost. Včasih smo bili prečrnogledi, včasih pa nam je prekmalu pošel zalet. Klasičen zgled črnogledega risanja situacije je Levstikov odstavek iz Popotovanja: »Poezija našega naroda umira, samo kaka babuška še zna odlomek te ali one stare junaške pesmi... S pravljicami je skoraj tudi ravno taka. Minila je doba, ko se je skladalo in pelo. Kar se ni še do zdaj nabralo, poslej se ne bo dobilo več dosti izvirnega.<< To je v bistvu precej grobo posplo-ševanje opažanj, ki najbrž niti za Dolenjsko leta 1858 niso bila čisto veljavna. Vendar pa je Levstikova avtoriteta nemara odvrnila od raziskavanj marsikoga, ki bi bil v našem ustnem izročilu zroWu lahko odkril čudo in pol! Kot zgled prehitre utrujenosti pa bi mogli pokazati veliko zbirateljsko akcijo, na čelu katere je bil prof. Karel Štrekelj. Ogenj, ki ga je on zanetil, je prinesel vseh vrst ljudskega blaga, med drugim seveda tudi obilico pravljic, žal pa je le prekmalu ugasnil. Koje Štreklja pobrala neusmiljena smrt, ne da bi bil dokončal niti veliko zbirko ljudskih pesmi, je celotna pravljična bera obležala v njegovi zapuščini nedotaknjena skoraj do včeraj, /0 je do dne, ko je prišla v Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, kjer se zdaj kot prvi korak k izdaji prepisuje in ureja. Precej obsežno gradivo, zelo neenako po vrednosti, po skrb¬nosti tistih, ki so ga zapisovali ali obnavljali, ima brez dvoma veljavo kot historičen dokument, za tematske primerjave ipd. Neprimerno manjša, včasih skoraj nična pa je njegova vrednost za literarne, estetske, stilistične, jezikovne, psihološke in druge analize, kjer se terja oblikovna avtentičnost. Kaj radi pozabljamo, da je pravljica mimo vsega in celo najprej umetniška zvrst. Oblika, v kateri se pojavlja, je potemtakem njena bistvena sestavina in ne samo poljubna posoda, ogrinjalo, lev. Šele če imamo to pred očmi, se nam pomen pravljičarjev pokaže v pravi luči. Zahteve po avtentičnosti zapisov, po tem, da se zmerom in povsod beležijo ipsissima verba informatorjev, ki naj bojo vedno imenovani s polnim imenom in predstavljeni z vsemi dosegljivimi podatki, niso le kaprica etnografov, kot se morda zdi nekaterim pisateljem pravljic. Zraven priložnostnih, povprečnih informatorjev se namreč najdejo tudi pravljičarji, ki so v polnem pomenu besede umetniki. In pred takimi se pisatelji pravljic lahko skrijejo! Na ozemlju, koder se govore narečja slovenskega jezika, tako v mejah SRS kot onkraj državnih meja na Ogrskem, v Avstriji in Italiji, še danes ta dan prav gotovo živi dosti dobrih pravljičarjev in pravljičark, poznamo pa jih le malo. Saj ni nič kaj lahko priti do njih, izvedeti zanje. Svojo prvo pravljičarko, Pod Bdrdan na desnem bregu Tera, sem ob prvem obisku te va¬sice leta 1940 gladko zgrešil. Kogar sem le vprašal, vsak mi je zagotavljal, da pravljic pri njih ne zna nihče. Poparjen sem za¬puščal naselje po strmem bregu navzdol. Kar zaslišim za sabo otroško vpitje in zagledam trop otročajev, kako teče za mano in mi maha, naj počakam. Ko smo prišli skupaj, so mi povedali, da jih pošilja ta in ta, češ da bi mi rada povedala nekaj »pravic. Kajpada mi ni bilo treba reči dvakrat! S spremstvom vred sem se pognal po stezi navzgor in tokrat res zadel na pravi naslov. V polmraku ob nizkem ognjišču je sedela, sključena v dve gube, Regina Krdmaro Količesa, pravljičarka po božji volji! Samo 13 pravljic mi je povedala do zadnjega slovesa (1941) in čeprav sem skoraj vse še slišal tudi kasneje drugod, spet in spet ugotavljam, da je v njih razlita posebna, enkratna milina. Ko sem eno njenih pravljic delno objavil v tržaških Razgledih 1948 in jo postavil nad Jurčičevo obnovo iste ljudske snovi (»Brat in ljubi<<), je literarna kritika to sprejela (Jurčič, ZD F, 1961, 317). Za Terjanko Regino Krámaro sem srečal ničkoliko pravIjičarjev in pravljičark. Ker se še zmerom pojavljajo novi in ker z nobenim izmed njih, dokler živi, delo ni končano, bi bil pregled nad njimi in njihovim repertoarjem vsakokrat le nekaj začasnega. Prav zato vam tu nočem natresati začasnih, pogojnih številčnih podatkov. Preglednice, inventura, statistike niso moj konjiček. Pač pa, če le zamižim, tiho stopijo predme iz polmraka, kot bi bili živi, vsi tisti, ki jih ni več. Prvega vidim Bohovega očeta iz Podgorice pri Šenturju na Dolenjskem in slišim njegovih 23 prav¬ljic, polnih notranje iskrivosti, ki pa jih sede v zapečku pripove duje gladko in monotono, kot bi molil očenaš. Potem slišim smeh gostilničarja in zidarja Bepa Umra Malnarja iz Bavcev pri Mare¬zigah v slovenski Istri. In že mi poredni Lojze Tratar iz Dolenje vasi pri Mokronogu narekuje svoje zasoljene zgodbe, kjer včasih kar na lepem preskoči v prvo osebo in postane on sam junak, da rešuje kraljične iz podzemlja. Njegovim drznim sklepnim formulam bi bil kos le še trentarski kljukec Joza Kravanja Ma-rinčič. Ko je žena le-tega nekoč prišla mimo naju med najinim »delom«, je za hip postala, potem pa rekla: »Zdaj pa res ne vem, kateri je bolj neumen: ali ta, ki pravi, ali ta, ki piše!« Marinčič se jele zdavnaj izpel, pač pa se po stari šegi svoje doline pripravlja, da bi pomnožil število trentarskih stoletnikov... In že je tu Anton Dremelj Resnik iz Petrušne vasi, ki je v ljubljanski bolnišnici na opazovanju pred težko operacijo konja val pravljico in mu je med veselo svatbo, brez katere skoraj ni pravljice, prišla bolniška sestra merit temperaturo; mož se je brž znašel in konec zasukal takole: Vaz sem prišel ke na tisto ohcet bolj proti koncu, so mi pa dali le še tale termometer pod pajsho!« Do smrti, ki ga je pobrala 1960, komaj 50 let starega, mi je Resnik povedal 63 pravljic. Izmed pravljičark mi prihaja pred oči Mica Štdnflnova z Rečice v gornji Savinjski dolini. Niti deset pravljic ni obsegal njen re¬pertoar, vendar so jo otroci v vasi oboževali, ker jim jih je znala tako lepo povedati, da bi jo poslušali dan in noč. In prav nazadnje slišim še glas 89-letne Rezijanke Rozalije Čonkine iz Bile. Sre¬čanje z njenimi pravljicami, samo dva mesca pred njeno smrtjo, ostane prvinsko doživetje. To je bilo bajanje, kot si ga je mogoče misliti samo v času pred iznajdbo pisave. Čeprav živita obe Roza¬lijini hčeri, ki sta skupaj ohranili dobršen del materinega repertoar¬ja, njenega epskega stila in izrazne moji še od daleč ne dosežeta. Naštel sem samo nekaj rajnikov in rajnic. Glede živih, še aktivnih pravljičarjev bi bilo kajpada najlepše, ko bi mogli tega ali onega obiskati na domu in ga poslušati v njegovem naravnem okolju. Ker to ni mogoče, bi rad vsaj v sliki in tonu predstavil 80-letnega Gorenjca Petra Jaklja Smerinjekovega iz Kranjske gore, 68-letno Rezijanko Tino Pielick Wajtavo s Solbice in 50-letnega Franca Isopa Lebna iz Gorinčič v Rožu. Zato si bomo skupaj ogledali* tri izmed sedmih dokumentarnih filmov »Pri naših pravljičarjih«, ki jih je 1967168 posnela izobraževalna redakcija RTV Ljubljana s sodelovanjem narodopisnega inštituta SAZU. V tem inštitutu so vsakomur na ogled ne samo popolni naslovi vseh znanih slovenskih pravljičarjev, ampak tudi njihovi teksti, prepisani ali pa šele na magnetofonskem traku. Od svojega prvega spisa o pravljičarjih, to je že od omenjenega članka v Razgledih 1948 se namreč zavzemam za javnost podatkov. Prav zato pa vas za konec mirno lahko povabim tudi v Nemški Gradec, k družini Di Lenardo Krukiž (Vorbeckgasse 311), kjer govore in bajajo v narečju doline, od koder izhaja rod zdavnaj umrlega prapradeda. Še danes živa prababica Rozalija je bila rojena že »zdoma«, v Postojni, leta 1884. Hčerka njene nečakinje, v Gradcu leta 1931 rojena Edda, mi je oktobra 1968 nenavadno lepo povedala pravljico o ribi, »to z rybo«, za katero bi bilo vredno iti ne samo v Gradec, ampak tudi na Dunaj ali še dlje. Naj jo na kratko obnovim s svojimi besedami, samo na nekaterih odločilnih mestih poslušajmo tudi izvirnik: »Je biw den rybičer anu e mew try hćeri. Anu rudi lovew rybe. Anu den din a ny mogu nalest fes nikar. »Gojme« — a di — »lipe me šćeryce, a na vin, da koj će bet, ma ultra ćon tet šće nur, si no, mamo te pekjat, ka nymamo fes nikar za jest već tu hyše.« Ubogega ribiča je na vsem lepem zapustila ribiška sreča. Zbal se je, da mu bo treba iti beračit, ko je potegnil iz vode veliko ribo in šel ves vesel z njo domov. Drugo jutro naj bi jo najstarejša hči nesla prodajat. Po poti pa je riba v torbi spregovorila s človeškim glasom: »Vrzi me v morje!(( Dekle se je ustrašila in tekla nazaj. Oče ni hotel verjeti, da riba govori, zato je poslal drugo hčer. Riba se je oglasila tudi drugič in še tretjič v torbi najmlajše Verke prav tako, zato so jo spustili v morje. Ko je ribič vrgel spet mrežo v morje, je potegnil ven polno zlata in srebra pa še tisto ribo povrhu. Tokrat je riba prosila, naj ji kupijo zlato skledo in naj ji vsak dan menjajo vodo. Ko je bila že dolgo pri hiši, je rekla očetu, nuj vpraša starejšo hčer, če bi jo hotela vzeti. Hči je odklonila. Prav tako se je zgodilo pri drugi hčeri. V skrbeh je oče stopil do najmlajše hčerke: »Čuš-bej, ryba ma barala, će ty maš vojo jo wzet.«  »Ryba?« na di. »Go!« »Vite koj, oća: ryba nen pomagala: mamo hyšo, mamo beče — a ćo wze rybo! To bo forč wštrijdno, zako alore romony? A ćo wze rybo!« Najmlajša hči je po tem, da riba govori, pač sklepala, da tu zadaj morda tiči zakletev, in se je odločila: »Jaz vzamem ribo!« Tedaj so ju poročili. Opolnoči se je zlata riba iz sklede spremenila v lepega moža. »Nič se ne boj, jaz sem tvoj mož, sem zaklet v ribo in ne smem videti sonca. Ker je zdajle noč, sem pri tebi in ti si moja žena!« Pred jutrom se je prelevil v ribo, vendar je oblju¬bil, da se bosta zvečer spet videla. To je trajalo nekaj mescev, dokler ni prišla na obisk k ribičevim teta, ki se je dekletu čudila: »Kako moreš biti tako vesela, ko imaš ribo za moža?« — »Ribo, tata? To ni riba: opolnoči je moj mož, lep, lep!« »Káko ti viš, da te lip, se ga vydala?« »Ne, ne smin ga vydet, a ne smi vyde' Iii6e.o »Ojme, ta nora! Wzamč no svičo, wniti jo anu deo du poden lončc anu skryj ano ko bo spaw ta par tabé, tada wstáne pocasu, da ta na čüe, anu vyde ga, ty boš vydla, kako dan an ve!« Zgodba doseže tu svoj vrh. Nesrečnica je poslušala neumne .svete: ko je mož zaspal, je vzela izpod lonca skrito svečo in posve¬tila. »Joj, preljuba moja žena, kaj si ti naredila? Nikoli več se ne bova videla!« in že se je zgubil. Ni ga bilo pri nji, ni ga bilo v Skledi, vrnil se je v morje. Mlada žena je hotela znoreti od žalosti. Očetu in sestrama je tedaj povedala, da pričakuje otroka od moža, ki se je zgubil. Videla ga je, da je lep ko sonce, zato ga gre iskat. ))Če ga še kdaj najdem, se bomo videli, če ne, nikdar več!« Odšla je zdoma in šla zmerom za vodo in klicala, pa ni nikjer čina glasu in nikjer ni videla svoje ribe. Prišla je v drugo kraljestvo in ker se je bližal čas, je prosila tamkajšnjo kraljico, če bi mogla počakati pri njih, dokler ne pride na svet njen otrok. Ko ga je srečno povila, so novorojenčku določili posebno sobico. Kraljica ga je imela tako rada, da so mu dali celo posebno strež¬nico. Le-ta je ponoči nekaj opazila: opolnoči je prišel neznan moški skozi vrata, vzel otroka iz zibke, ga začel zibati in peti:

Spe spe, mej sinčč! Spi, spi, moj sinek! Ba zwöne na zwonyle, Če bi zvonovi ne zvonili, loče ne gorele, luči ne gorele, patalynave ne pele, petelini ne peli, rude zybat ba ta tel!« zmerom zibat bi te htel!

To se je ponavljalo večer za večerom, dokler ni strežnica povedala kraljici. Zvečer sta šli skupaj oprezovat in kraljica se je prepričala, da je vse res. Ko je za to zvedela mlada mati, se je razjokala. Zvečer se je tudi ona prepričala, da je tako in nič drugače. Kraljica pa je zdaj šla brž na delo. Ukazala je pobiti vse peteline in pod smrtno kaznijo prepovedala zvoniti in prižigati luči. »Tako, zdaj bomo pa videli, kaj bo nocoj!« Bašta, spet puwnoče, spe wdarilo, spe paršow noter h zibilice, wzew otroka anu pew: »Spe spe, muj sineć! Baj patalynave na pele, luči ne gorele, zwone ne zwonyle, rude zybat ba ta tew!« Anu nidan patalen ni zakuku'ruknow, nina luč ny zagorela, nidan zwun ni zazwonow, šin ke sune vilezlo won. A mew talyko forče, da e djaw sinyčo tu zibilico, a se prebratew ta na kowo anu spove ... Mladi mož je imel po tem le še toliko moči, da je dal otroka v zibko, potlej pa se je zvrnil na posteljo in zaspal. Spal je tri noči in tri dni vkup in ko se je zbudil, se je ozrl po sobi. Prišla jek njemu kraljica in ga ni poznala. On pa pravi: »Čujta bej, vy ste mela noga sinyćo, ka vese na den bot e sa zubew?<< »Gö.« »Vydita, mate: ite syn, to se ja! Anu ita žena, ka ta per wen, to je ma žena, anu iti sineć ka sy ga zybow, to je moj« (»Čujte, kraljica, niste morda imela sina, ki se je zgubil?« »Seveda!« »Vidite, mati: tisti sin sem jaz in ta žena, ki je pri vas, je moja žena in ta otročič, ki sem ga zibal, je moj!«)

Vem, da ste le sami prepoznali pravljico: to je varianta znamenite zgodbe o Amorju in Psychi izpod peresa rimskega pisatelja Apuleja, ena redkih ohranjenih pravljic antičnega sveta. Zgodba je seveda krožila med ljudstvom pred Apulejem in za njim v neštetih variantah, če jih je švedski folklorist J. Ö. Swahn za svojo obsežno monografijo nedavno mogel zbrati nad tisoč. Zdaj se je pokazalo, da to slovito pravljico poznajo tudi Rezijani. Nova varianta se celo uvršča med tiste, ki so najčisteje ohranile osrednji, ključni prizor, kako mlada žena sredi noči kradoma prižge svečo, kljub prepovedi občuduje svojega moža in s tem pahne v nesrečo njega in sebe. Pri pravljici o ribi bi se mogli med drugim vprašati, ali je res »preprosta in okorna«. Prepričan sem, da mi boste pritrdili: že iz navedenih odlomkov (krajšava je bila nujna zaradi dolgosti besedila in nerazumljivosti narečja) je moč spoznati, da pripo-vedovanje nikakor ni »okorno«; če pa je »preprosto«, to ni pomankljivost, ampak za pravljico celo odlika!

ŽELEZNI PRSTAN[uredi]

V bajti na kraju vasi je živela nekoč siromašna žena, ki je imela sina, edinca. S težkim delom je mati preživljala sebe in otroka. Ko je sin dorastel v dečka, je spoznal, kako težko jima je življenje. Odločil se je zato, da ne bo več v breme sirotni materi, in je sklenil, da si poišče kruha pri drugih ljudeh. Stopi v službo in ko zasluži tri krajcarje, se ga poloti želja, da bi šel po svetu za kruhom in za srečo. Poslovi se od matere, vname s sabo tri krajcarje in se odpravi na pot. Dolgo hodi po poti in naposled prispe v neznano vas. Lačen je in že se odloči, da si kupi za krajcar kruha, kar zagleda na vasi gručo otrok, ki kamenjajo starega in bednega psa. Zasmili se inu žival, pa stopi k otrokom in jih prosi, naj puste psa pri miru. Hudobneži se mu posmehujejo in še dalje obmetujejo žival s kamenjem. Tedaj jim reče deček: - Pustite meni psa, dam vam zanj krajcar! Otročaji so zadovoljni, vzamejo krajcar in prepuste žival dečku. Potuje dalje po svetu v soncu in vročini in ob njegovi strani hodi pes. Na potu ga žival ogovori in pravi:

Življenje si mi rešil. Kako naj te poplačam? Pri tebi ostanem, morda me boš kdaj še potreboval. Tako korakata dalje po svetu.Po dolgi, dolgi hoji prispe deček v drugo vas. Truden in lačen je od dolge poti in že si hoče kupiti za krajcar kruha, kar zagleda na mostu nad globoko vodo kup otrok z vrečo v rokah. Stopi k njim in jih vpraša, kaj imajo v vreči, in otroci mu povedo, da so zavezali vanjo staro mačko, katero bodo zdaj vrgli v valove. Dečku se žival zasmili, pa poprosi otroke, naj jo dajo njemu in on jim plača krajcar. Otroci odvežejo vrečo in mu dajo mačko, deček pa seže v žep ter jim izroči krajcar. Od tod potuje deček dalje po svetu. Z njim hodita pes in mačka. Med potom se oglasi mačka in pravi: — Življenje si mi otel. Kako naj ti poplačam? Pri tebi ostanem, morda me boš še potreboval. Dolgo hodi deček v spremstvu psa in mačke, ko pride do zelenega pašnika. Na pašniku, tik poti, zagleda pastirja, ki vihti dolgo palico in ubija pisano kačo. — Kaj delaš? vpraša deček pastirja. In pastir mu odgovori: — Grdo kačo ubijam. A tudi ta žival se dečku zasmili, zato prosi pastirja, naj jo prepusti njemu. Obljubi mu krajcar za plačilo. Pastir vzame denar in mu prepusti kačo. Tako potujejo naprej deček, pes, mačka in kača. Na potu se kača oglasi in pravi: - Življenje si mi otel. Kako naj ti poplačam? S tabo ne morem hoditi po svetu, ker sem preveč osovražena; zato pojdi v grad mojega očeta, kralja vseh kač, dala ti bom železni prstan in dokler ga boš imel, se ti bo izpolnilo vse, kar boš želel. Pomni pa dobro, kar ti še povem! Ko pridemo do gradu, se ustavi pred vhodom, in ko ti bom vrgla prstan v roke, se ulezi na tla; kajti takrat se bo moj oče, kralj vseh kač, hudo razsrdil in bo zamahnil z repom, da se bo zemlja stresla. Deček odgovori, da je vse razumel in da bo storil, kakor mu je svetovala kača. Preko pašnika dospe deček v spremstvu živali pod visoko goro. Od tod plezajo po strmini med grmovjem in med skalami, kakor jim kača kaže pot. Pridejo pod vrh gore. Tam je bila visoka in navpična skala in pod to skalo je bil grad kralja vseh kač. Kača pripelje dečka do vhoda in mu reče, naj tam počaka. Sama se splazi v grad in po kratkem času mu vrže v roke železni prstan. Deček ga vzame, nato se vrže hitro na tla, kakor mu je bilo naročeno. Takrat zašumi kakor vihar in kralj vseh kač zamahne s tako silo pred vhodom, da se zemlja strese. Nato se vse pomiri. Deček vstane in se vrne v dolino. Dolgo že ni jedel, zato je bil lačen. No, sedaj mu je vse lažje kot prej. Usede se kraj poti in si poželi jedi, in glej, že so pred njim. Naje se in nasiti tudi živali, nato krene proti domu, da osreči mater in sebe. Zveseli se mati, ko ugleda sina, čeprav se je vrnil navidezno ubog, kakor je bil prej. Deček pa ji ničesar ne pove. Zvečer gresta mati in sin počivat. Ko se uležeta v posteljo in ko mati zaspi, si deček zaželi, da bi bila na kraju, kjer je domača hiša, prelepa palača z visokimi okni in prostranimi sobami. V teh sobah naj bi bila lepa oprava in draga posoda. Mati in on naj bi se zbudila v mehkih in lepih posteljah. V omarah naj bi bila najlepša oblačila in v izbi na mizi naj bi bila najboljša jedila. Okoli palače naj bi se razprostiral prelep vrt in v njem naj bi cvetele pisane cvetlice. Kar je deček mislil, to se je tudi zgodilo. Ko se mati zjutraj zbudi, se zelo začudi. Namesto v stari bajti se znajde v prelepi palači, namesto na trdi postelji se zbudi v prelepi sobi, na mehkih belih blazinah. Vstane in gre iz sobe v sobo in druga je lepša od druge. Pride v izbo in vidi mizo obloženo z najboljšimi jedili. Naposled stopi v sobo k sinu in ga vpraša v strahu in veselju, kako je mogoče, da se je vse tako spremenilo. Deček ji pove vse po vrsti, kako je hodil po svetu, kaj je doživel in kako je dobil železni prstan. Zdaj živita mati in sin srečno in veselo. Ničesar jima ne manjka ; kar si le poželita, vse se jima izpolni. S časom doraste deček v mladeniča in mati se postara, da ne zmore več vseh hišnih opravil. Odloči se mladenič, da se poroči. Reče torej materi: -- Grem, da si poiščem nevesto in jo pripeljem na dom. Tako bostc živeli v miru in ne bo vam treba toliko delati in skrbeti. Odpravi se mladenič in gre naravnost h kralju tiste dežele ter ga prosi, naj bi mu dal hčer za ženo. Kralj se zavzame in se skoraj razhudi, češ, kako si upa preprosti človek prositi za roko njegove hčerke. A slišal je o mladeničevi sreči in o prelepi palači, pa si misli: Kar tako ga ne odženem; postavim mu pogoje in ker jih ne bo mogel izpolniti, bo moral oditi praznih rok. Obrne se k mladeniču, ki mirno čaka njegove besede, ter mu pravi: -- Dam ti hčer za ženo, ako postaviš na moj vrt najlepšo in največjo smreko, ki raste v gozdu. Drugo jutro vstane kralj ob zori in se nemalo začudi, ko vidi v vrtu največjo in najlepšo smreko, kar jih je bilo v gozdu. A tudi sedaj se obotavlja in noče dati snubcu besede. Reče mu drugič: Dam ti hčer za ženo, ako zgradiš poleg mojega gradu palačo iz samega stekla. Naslednji dan vstane zelo zgodaj in poleg gradu ugleda palačo iz samega stekla. Še v tretje pravi mladeniču: -- Dam ti hčer za ženo, ako narediš, da bo peljala od tvoje palače do mojega gradu široka cesta in da bodo rasla ob cesti najlepša drevesa, pa tako, da bo vsako drugačno in da bo na vsakem drevesu prepevala druga ptica. Tretji dan kralj zarana vstane in vidi, da drži od njegovega gradu do mladeničeve palače široka cesta in da rastejo ob cesti drevesa, od katerih je vsako drugačno, in poje na vsakem drevesu druga ptica. Sedaj se kralj ne more več ustavljati; vda se ter obljubi mladeniču svojo hčer v zakon. Bilo pa je tako, da je ljubila kraljeva hči princa iz sosedne dekle in je nanj čakala, da pride in jo zasnubi. Zdaj izve, da jo je oče obljubil drugemu v zakon. Očetovi volji se ne more upirati, a v srcu sklene, da se bo maščevala nad mladeničem. Kralj priredi bogato gostijo in mladenič ter princesa se poročita. Po poroki odpelje mladi mož svojo ženo na novi (loiii in njegova mati jo sprejme radovolino in z odprtimi ro-kami. Kraljeva hči je navidezno zadovoljna. Prijazna je do mla-deniča in njegove matere. Mladenič je vesel, ker misli, da je osrečil nevesto, mater in sebe. Pa čeravno se nevesta dobrika mlademu možu, kuje v srcu črne naklepe in komaj čaka, da hi se ga iznebila. Nekoč, ko najde kraljeva hči mladeniča na samem, ga "it sladko in zaupljivo: vInas Povej mi, kako je to, da lahko narediš vse, kar hočeš? Mladenič se spočetka obotavlja, a naposled ji vse zaupa in pove, da ima železni prstan, in kar si želi, vse se mu izpolni. Nato vpraša kraljeva hči : In kje hraniš prstan? On ji pove, da ga nosi privezanega na vrvici okoli vratu. Ko gresta zvečer počivat in ko mladenič zaspi, se skloni kraljeva hči nad njim, mu odpne srajco, prereže s škarjami vrvico in mu vzame prstan. Drugo jutro se mladenič zbudi in ne more verjeti svojim očem. Znajde se v bajti, ki sta jo imela z materjo, preden je dobil železni prstan. Lepe palače ni bilo nikjer, pa tudi prin-cesa je bila izginila. Žalosten in potrt hodi okoli in ne ve, kaj bi počel; pa stopita k njemu pes in mačka ter ga ogovorita: — Pojdimo iskat prstan, morda ga le najdemo. Služiti ti hočeva in kar želiš, vse narediva. Mladenič je zadovoljen in vsi trije se odpravijo po svetu iskat čudodelni prstan. Hodijo skozi mesta in vasi, skozi globoke gozdove in pre-ko razsežnih planjav in pridejo naposled do velike puščave. Gredo skozi puščavo in ne vidijo nikjer ne bilke ne drevesa, ne studenca ne človeškega bivališča in ko pridejo onkraj pu-ščave, zagledajo pred sabo široko morje. Ustavijo se na mor-skem bregu in mladenič je še bolj žalosten. Pes in mačka pa ga potolažita in mu rečeta: — Tu ostani in naju počakaj ; midva greva v vodo ter preplavava morje in če najdeva železni prstan onkraj morja, ti ga prineseva. Mladenič je zadovoljen in živali skočita v vodo. Plavata noč in dan po morju in tretje jutro dosežeta drugi breg ter stopita na suho. Hodita po tuji deželi in ne hodita dolgo, ko prideta do prelepega gradu. Ustavita se pred obzidjem, a v grad ne moreta, kajti vrata so bila zaprta. Pa gresta okoli ob¬zidja in prideta do drevesa tik ob zidu. Ustavita se in mačka pravi psu: — Tukaj me počakaj; jaz splezam po drevesu na zid in grem od tod v grad in pogledam, ali je v njem železni prstan. Mačka spleza na drevo, z drevesa skoči na zid, z zida na tla. Sedaj gre v grad in zamijavka, kakor je pri mački v navadi. Takoj prihiti kraljeva hči, pogleda mačko in pravi princu iz sosednje dežele, s katerim je sedaj tu živela:— Glej, prav tako mačko smo imeli na prejšnjem domu! Naj ostane kar pri nas, nam bo vsaj miši lovila. Mačka ostane v gradu in stika skrivaj po vseh kotih in po vseh prostorih, da bi našla železni prstan, a vse zaman. Povsod je že bila, vse preiskala, le v princesino sobo se ji še ni posrečilo priti. Nekoč najde vrata v to sobo odprta; zmuzne se skoznje in skoči pod posteljo, da bi se skrila. Tako čaka večera in noči. Zvečer prideta princ in princesa v sobo in ko se uležeta k počitku ter zaspita, se splazi mačka izpod postelje in išče po sobi, da bi našla železni prstan. Kar zagleda drobno miško in hop, plane nanjo ter jo zagrabi. Miška pa se oglasi in pravi: - Pusti me živeti, za plačilo ti poiščem in prinesem železni prstan. Mačka jo izpusti in miška steče pod omaro ter prične glodati les. Gloda, gloda in naposled pregloda v omaro. Zleze vanjo in prinese ven železni prstan. Izroči ga mački, sama pa skoči v luknjico. Zdaj premišlja mačka, kaj naj naredi, da pride neopažena iz sobe. Pa začne mijavkati in mijavka, dokler se ne zbudi princesa, ki vstane iz postelje ter jo zapodi skozi vrata. Mačka nese železni prstan iz gradu, skoči na obzidje in spleza po drevesu na tla. Tu najde psa in mu pove, da je našla, Ur sta iskala. Sedaj potujeta zopet proti domu. Prideta do morja, skočita v vodo in plavata proti drugemu bregu. Ko pa sta sredi morja, reče pes: —Daj, da nesem jaz prstan! Ničesar še nisem storil za gospodarja, da bi mu poplačal dobroto, ko me je rešil hudobnežem iz rok. Mačka se brani in mu neče dati prstana in tako se prepirata, v prepiru pa pade mački prstan iz ust v morje.Hudo žalostna sta oba. Molče plavata dalje. Zgodi se pa, da priplava mimo psa zlata riba. Pes jo popade, a riba ga prosi: — Pusti mi življenje; za plačilo ti prinesem železni prstan, ki leži na dnu morja. Pes izpusti ribo; riba splava v globino morja; prinese železni prstan in mu ga da. Zopet sta živali veseli in plavata hitro proti bregu. Ko priplavata pes in mačka tretji dan k bregu, najdeta tam dečka, ki ju je čakal. Pes mu izroči železni prstan in mačka mu pripoveduje, kje in kako ga je dobila. Zdaj se vrnejo vsi trije proti domu. Doma pove sirotni mladenič materi, da je zopet našel že-lezni prstan, in tudi ona je srečna ter vesela. In mladenič pri¬veže železni prstan na vrvico ter si ga obesi okoli vratu. Potem si misli in reče: — Princ in princesa naj živita odslej v tej revni bajti, mi pa se preselimo v prelepi grad onkraj morja. In zgodilo se je tako.

TRIJE VELIKANI[uredi]

Oče je imel sina, ki je bil zelo močan. Odloči se zato, da ga da za kovača, ker zahteva prav ta stan močnih ljudi. Stopi torej v tretjo vas do kovača in ga prosi, če bi hotel vzeti nje-govega sina k sebi, da ga izuči. Kovaški mojster sprejme mladeniča in mu odkaže delo pri nakovalu. Mladenič vzame v roko navadno kladivo, ga osukne nekajkrat v roki, se namrdne in pravi: — To je pa lahko ko peresce. Nato udari s tako silo po na¬kovalu, da se kladivo zdrobi.Kovač mu da kladivo za obe roki, a tudi to se zdi mlade-niču prelahko. Mojster je v zadregi, ker nima težjega kladiva razen onega, ki ga goni voda. Mladenič seže po tem kladivu. Z lahkoto ga dviga in kuje, da se stresa kovačija in da žven-ketajo šipe v oknih. Kovača se polasti strah nad toliko močjo. Boji se, da mu mladenič ne podre kovačije, zato ga prosi, naj neha in naj gre nosit železo, ki so ga pripeljali iz mesta. Mla¬denič se odpravi, gre in poišče železo. Bilo ga je za težak voz, a on zadene vsega naenkrat na hrbet ter ga nese proti kovačiji. Pred kovačijo vrže železo s sebe, da močno zaropota in se stresejo zidovi. — Kovač, ki to vidi, se ustraši in se zboji, da bi mu mladenič nekoč ne podrl cele hiše, zato se ga skuša rešiti. Da mu nekaj denarja in ga prosi, naj gre od njega. Mladenič je zadovoljen, poslovi se in se odpravi po svetu za delom in za srečo. Glas o silni moči mladega moža se raznese kmalu po vsej deželi. Mladenič hodi od vasi do vasi in prosi, da bi ga kje vzeli na delo, a nihče ga ne mara, ker se vsakdo boji njegove moči. Naposled pride v glavno mesto in stopi pred samega kralja ter ga prosi, naj ga vzame v službo. A tudi kralju je znana mladeničeva moč. Boji se ga in bi se ga rad na lepem znebil, pa premišlja in premišlja ter sklene naposled, da ga pošlje v tujo deželo k sovražnemu knezu, kateri mu je bil tri vreče cekinov, a mu jih ni hotel dati. Sovražni knez je slovel kot zelo krut in neusmiljen. Kralj si torej misli: ta ga gotovo ne bo pustil živega nazaj; tako se ga znebim na lepem in mir bom imel pred njim. Reče torej mladeniču : — V sosednji deželi živi knez, ki mi je dolžan že dolgo časa tri vreče cekinov. Pojdi k njemu, poterjaj denar in mi ga prinesi! Mladenič je zadovoljen z naročilom in se odpravi takoj na pot. Potuje in potuje proti tuji deželi. S ceste pride na stezo, steza pa ga zapelje v velik gozd. Hodi dalje in dalje po gozdu in pride do moža velikana. Opazuje ga in vidi, da ruje velikan smreke iz tal in jih povezuje v butare. Mladenič se čudi nje¬govi moči in ga vpraša: — Čemu boš potreboval drevesa? — Domov jih ponesem, da bom z njimi kuril, mu odgovori velikan. Nato vpraša še on mladeniča, kam je namenjen. Mla¬denič mu pripoveduje, kam ga pošilja njegov kralj in gospodar. Ko sliši velikan mladeničevo zgodbo, mu pravi: — Nič ne boš opravil sam. Poznam sovražnega kneza in vem, da je hud in neusmiljen. Ali hočeš, da grem s tabo in ti pri delu pomagam? Mladenič se zveseli in rade volje sprejme velikanovo to¬varišijo. Oba potujeta dalje po gozdu in prideta na široko in dolgo jaso. Na jasi ugledata moža, ki je tekal sem ter tja in je imel privezane mlinske kamne na nogah. Mladenič ga vpraša: — Čemu imaš mlinske kamne na nogah? Velikan mu od¬govori: — Prehitro letam, da me pa noge preveč ne nesejo, sem privezal nanje mlinske kamne, mu odgovori velikan in še vpraša: — Kam sta vidva namenjena? Mladenič mu sedaj pove, kam ju pelje pot in orjak ju brž prosi, ali bi se jima smel pridružiti. Vzameta ga v družbo in tako potujejo vsi trije dalje v tujo deželo. Dolgo hodijo in pridejo do tretjega moža velikana. Ta sedi na skali in piha tako močno skozi nos, da se dela silen veter. Ustavijo se pri njem in ga vprašajo, kdo je in kaj počenja. Velikan odgovori: — Veter delam. — Kako narediš pa vihar? ga vpraša mladenič. Velikan stisne tedaj eno nosnico ter pihne skozi drugo s tako močjo, da se rujejo drevesa v gozdu. Nato pripoveduje mladenič, kam pelje pot njega in oba tovariša; pa je tudi tretji velikan brž pripravljen, da gre z njimi. Še potujejo skozi gozde in čez planjave in po dolgem potu prispejo v deželo tujega kneza. Gredo k njemu in mladenič pove, po kaj so prišli. Tuji knez jih gleda črno izpod oči. Rad hi jih končal kar pri priči, a se boji močnih postav velikanov. Sklene zato, da se jih reši drugače. — Res sem dolžan vašemu kralju tri vreče cekinov, pravi, a moja zakladnica je precej daleč odtod pri jezeru, ki leži med skalami in gozdovi. Tja pojdite in dobili boste, kar zahtevate. Mladenič in velikani se posvetujejo, kaj naj bi naredili, pa sklenejo, da pošljejo k jezeru orjaka z mlinskimi kamni na nogah, češ da ta najhitreje leti. Velikan steče proti jezeru, Ukor bi ga nesel veter, in ko pride tja, dobi tam ogromnega in hudega zmaja. Pošast plane takoj nanj, da bi ga ugonobila, a orjak je pripravljen na boj. Rujeta se in premetujeta, dokler zmaj ne podleže; velikan ga uduši. Izmučen se vrne velikan proti knezovemu gradu, a zaradi trudnosti leže v senco hrastovega drevesa, da bi se odpočil. Spanec ga premaga, da zadremlje. Drugi čakajo in čakajo, velikana ni od nikoder. Čudno se jim zdi, pa pravi orjak, ki je delal veter: — Čakajta, pihnem proti jezeru, tako ga opomnim, naj pohiti! Res zatisne eno nosnico in pihne s tako močjo, da se lomijo drevesa. Vihar doseže tudi hrast, pod katerim je spal velikan. Veja se odkrhne z drevesa, pade nanj ter ga zbudi. Hitro skoči pokonci in hiti proti gradu. Ko pride tja, pripo¬veduje, kaj se mu je pripetilo. Velikani se razhudijo in stopijo pred kneza ter zahtevajo denar. Knez se še ne vda. Pravi jim: — Moja zakladnica je v poslopju za gradom. Tja pojdite in vzemite, kolikor sem dolžan! Vsi trije gredo k poslopju za gradom in velikan, ki je ruval smreke, odpre težka vrata. Ko pa pogleda v notranjost, planejo nanj najhujše zveri, kar jih je na svetu. Zveri ga grizejo in praskajo, on pa davi eno za drugo, dokler niso vse mrtve. Ves krvav se vrne k tovarišem pa pravi: — Tu notri so pa res zakladi. Skoraj bi teh živali ne bil zmogel sam; kmalu bi bil moral klicati vas na pomoč. Mladenič in velikani se vrnejo v grad vsi razjarjeni in zahtevajo s hudim, naj jim kralj da denar. Ko kralj zve, da je velikan podavil vse najhujše zveri, se zboji, odpre zakladnico; velikani napolnijo tri vreče cekinov; zadenejo vsak svojo na ramo ter odidejo iz gradu. Mladenič je nejevoljen, ker mora hoditi prazen, a oni ne puste, da bi kaj nesel. Ko se velikani oddaljijo od grada, se knez skesa, da jim je dovolil vzeti toliko zlata. Skopost ga premaga in brž ukaže sklicati skupaj močno vojsko. Sam se ji postavi na čelo ter hiti z njo za velikani, da bi jih dotekel in jim vzel zaklad. Na hitrih konjih drvi knezova vojska po planjavi in se bliža orjakom. Takrat reče eden izmed velikanov: — Nekaj je zadelo vame, kakor da bi bila priletela mušica. — Saj res, odgovori drugi, kakor da bi brenčale mušice. Ozrejo se in vidijo za sabo knezovo vojsko, ki se jim pri-bližuje v diru in strelja nanje. Velikani se pogovarjajo in posvetujejo, kaj naj naredijo, pa pravi oni, ki je delal veter: — Bom pa kar pihnil v te možice na konjih. In res zatisne eno nosnico s prstom, skozi drugo pa pihne s tako močjo, da pomete vihar knezovo vojsko kot listje. Nekateri vojaki popadajo na tla, druge pa odnese vihar kar v zraku daleč, daleč nazaj. Sedaj potujejo velikani v miru po gozdih preko planjav in ravnin, dokler ne pridejo v domačo deželo. Prinesejo tri vreče cekinov pred kraljev grad in jih vržejo s tako močjo na tla, da se stresejo zidovi. Ko kralj sliši, da se je mladenič vrnil v družbi treh velika-nov, ki so prinesli toliko vreč cekinov, se ustraši. Verjeti ne more, da bi bili ušli krutemu in mogočnemu knezu. Da bi se rešil nevarnih ljudi, jim podari vse zlato in jih prosi, naj za-puste njegov grad in mesto. Velikani prepustijo vse tri vreče cekinov mladeniču, sami pa odidejo vsak v svoj kraj. Mladenič je bil bogat. Vrnil se je srečen in vesel domov k očetu, kjer je živel potem zadovoljen in brez skrbi.

PASTIRČEK[uredi]

Živel je nekoč deček — pastirček, ki je imel zelo siromašne starše. Sam si ni mogel veliko prislužiti, pa sklene, da gre po svetu za kruhom in srečo. Napravi se, se poslovi od očeta in matere in gre z doma. Potuje po cesti, s ceste stopi na stezo, po stezi pride na polje, s polja zaide v gozd. Globoko v gozdu naleti na puščav¬nika, ki je živel v skalni duplini in se je hranil z divjimi sadeži ter s koreninicami. Puščavnik ga sprejme z lepo besedo in ga vpraša, kam je namenjen. Deček mu pove, da je revnih staršev sin in da je pastirček, ki se je namenil po svetu za kruhom in za srečo. Starček pogosti pastirčka z bornimi dobrotami, ki jih je imel, in se mu ponudi za vodnika, da ga izpelje iz gozda. Pred odhodom stopi mož v duplino ter prinese iz nje piščalko in stekleničico vode, pa pravi pastirčku : — Tu imaš piščalko, ki ima moč, da jo poslušajo živali. Ko boš zapiskal nanjo, bodo živali brž priletele k tebi in bodo šle za tabo, kamor boš hotel. In v tej stekleničici je čudodelna voda, ki ozdravi vsako bolezen. Vzemi piščalko in stekleni¬čico z vodo, morda boš kdaj oboje potreboval. Sedaj pelje puščavnik pastirčka iz gozda in mu pokaže pot v svet. Deček hodi dalje po poti, pa zagleda kraj ceste drobno miško, ki bega sem ter tja in ne more najti luknje, da bi se skrila. Deček jo vpraša: — Miška, kaj ti je? Živalca mu odgovori: — Oslepela sem in sedaj ne vidim ne dneva in ne luknjice, da bi se skrila. Pastirčku se miška zasmili, seže v torbo po stekleničico in ji opere oči z zdravilno vodo. Živalca spregleda, se zahvali usmiljenemu dečku, pa pravi :

— Kadar boš v stiski in boš potreboval moje pomoči, pokliči me in pridem, da ti pomagam. Miška zbeži nato v luknjo, deček pa gre dalje po poti. Hodi dalje po poti in pride do čebelice, ki brca z nožicami sredi ceste in se ne more zganiti z mesta. Tudi sedaj vzame deček stekleničico iz torbe ter opere čebelico. Živalca ozdravi v hipu. Prelepo se mu zahvali ter pravi: — Kadar boš v stiski in boš potreboval moje pomoči, pokliči in pridem, da ti pomagam. Čebelica odleti in deček gre dalje po poti. Zopet hodi po cesti, kar zagleda na veji vrana, ki se ne more dvigniti v zrak. Deček vidi, kako žival poveša krila; zasmili se mu, pa ga vpraša: — Kaj ti je, vran? In vran mu odgovori: — Perut imam zlomljeno, pa ne morem v zrak. Deček izvleče iz torbe stekleničico in opere vranu perut z zdravilno vodo. Vran je takoj zdrav; zahvali se dečku in mu še pravi: — Kadar boš v stiski in me boš potreboval, pokliči me in pridem, da ti pomagam. Ko to reče, odleti v zrak, deček pa gre dalje po poti. Dolgo potuje po cesti in naposled pride v glavno mesto, kjer je bil kraljev grad. Vprašuje pri ljudeh, če bi ga hoteli spreti v službo, a svetujejo mu, naj stopi pred samega kralja, ki potrebuje prav sedaj dobrega pastirja, in naj se mu ponudi v službo. Deček uboga, greh kralju in ga prosi, če bi ga hotel za pastirja. Kralj je zadovoljen in mu obljubi, da ga vzame v službo; le to mu pove, da bo moral pasti tristo ovac in bo moral paziti nanje, da jih ne izgubi, ali da katere ne raztrga divja zverina. Pastirček zagotovi kralju, da bo skrbno čuval ovce in da ne bo nobene izgubil, pa da ne bo pustil, da bi mu katero raztrgala divja zver. Že drugi dan žene deček ovce na pašo. Skrbno jih varuje in ko se hočejo nekatere oddaljiti, zapiska na piščalko in živali pritečejo brž k njemu. In ko se nagne dan, zbere ovce okrog sebe ter jih pelje domov. Tako pase leto in dan. Kralj je zadovoljen s pridnim pa-stirčkom in rad ga ima bolj ko druge služabnike. Kraljeva naklonjenost do mladega pastirja pa ni pogodu služabnikom. Posvetujejo se torej, kako bi ga mogli očrniti pri gospodarju, pa sklenejo, da mu pokradejo na skrivaj nekaj ovac in jih ubijejo. Mislijo si, ko bo kralj videl, da je pastirček izgubil nekatere živali, se bo razsrdil nanj in ga ne bo več maral; morebiti ga bo še zapodil iz službe ali pa ga bo drugače ka¬znoval. Nekega dne gredo služabniki na pašnik in odženejo skrivaj nekaj ovac, da bi jih ponoči ubili. Skrijejo jih globoko v gozdu in jih privežejo k drevesom. — Zvečer proti mraku, ko je bil čas, da bi se ovce vrnile s paše domov, vzame pastirček pi¬ščalko iz torbe, jo nastavi na usta ter zapiska; in glej, živalce prihite k njemu. Tudi tiste, ki so v gozdu, slišijo glas piščalke, odtrgajo se od dreves ter hitijo k čredi. Služabniki uvidijo, da ne morejo dečku škodovati, pa si izmislijo drugo zvijačo. Gredo pred kralja in tožijo pastirčka, češ da hoče veljati več ko kralj, pa da pravi, da lahko omlati vse vladarjevo žito v eni sami noči. Kralj se razhudi, ker misli, da se je pastirček v resnici prevzel. Veli ga poklicati predse in mu pravi: — Nocoj, to noč moraš omlatiti vse moje žito. Ako dela ne opraviš, boš kaznovan s smrtjo. Potrt gre deček domov. Zvečer leže zgodaj spat in premišlja ves žalosten, kako bi delo opravil, pa se spomni drobne miške; pokliče jo in živalca se že prikaže. Vpraša ga: — Kaj ti je in kako naj ti pomagam? Pastirček ji pripoveduje,kaj mu je rekel kralj in kakšno delo mu je naložil. Miška mu odgovori: — Nič se ne boj, le mirno zaspi, poprej ko bo jutri dan, bo vse delo opravljeno. Deček zaspi, miška pa skliče veliko število svojih sester; lakaj se lotijo dela ter znašajo zrnje na en kup, slamo pa na drugega in še pred dnevom je bilo delo končano ter žito omlačeno. Ko pogleda kralj drugo jutro v skedenj, se zelo začudi, ker najde žito omlačeno in očiščeno. Pohvali dečka in mu nič žalega ne stori. Sedaj so bili služabniki še bolj jezni na dečka; zopet skle-nejo, da ga zatožijo pred kraljem. Gredo in povedo gospo-darju in vladarju, češ da pravi deček, da zamore sezidati v eni noči lepši grad, kakor je njegov. Kralj veli zopet poklicati dečka predse in mu pravi: — Slišal sem, da zmoreš sezidati v eni noči grad, ki je lepši od mojega. Pomni, ako nocoj tega ne storiš, boš kaznovan s smrtjo. Pastirček gre potrt od kralja. Zvečer se odpravi zgodaj spat in premišlja svoje težave, kar se spomni čebelice, ki jo je bil ozdravil na poti. Pokliče jo in živalca pribrenči v hipu ter ga vpraša: — Kaj ti je in kako naj ti pomagam? Pripoveduje ji, kaj mu je ukazal kralj. Čebelica mu odgovori: — Nič se ne boj, le mirno zaspi, poprej ko bo jutri dan, bo grad postavljen. Deček zaspi, čebelica pa odbrenči in skliče skupaj pre-mnogo rojev svojih tovarišic; vse pričnejo zidati grad iz samega voska in še pred dnem je bil grad gotov. Kralj se drugo jutro začudi prelepemu gradu iz samega voska. Pohvali dečka in mu nič žalega ne stori. Služabniki so bili še bolj hudi in jezni na dečka. Še v tretje poskusijo, da bi ga očrnili pred kraljem. Gredo h gospodarju in vladarju ter mu pripovedujejo v hudobiji, češ da je pastirček rekel, da zmore priplezati po lepem zidu do kraljičninega okna. Kralj se razhudi in veli poklicati dečka predse, pa mu pravi: — Slišal sem, da znaš plezati po golem zidu; zato ukazu¬jem, da priplezaš nocoj do kraljičninega okna tam, kjer je grad najvišji. Pastirček gre potrt od kralja in ne ve, kako naj bi si pomagal. Pa se spomni bolnega vrana, katerega je na potu ozdravil; pokliče ga in ptič je v hipu pri njem. Vran ga vpraša: — Kaj ti je in kako naj ti pomagam? Deček mu pripoveduje, kaj mu je naložil kralj in vran ga potolaži ter mu pravi: — Nič se ne boj, ko bo čas, ti bom že pomagal. Zvečer gre deček pod kraljičnino okno, ki je bilo visoko gori v najvišjem nadstropju, pa prileti jata vranov, dvignejo ga na perutih v zrak, ga nesejo v velikem loku okoli gradu ter ga naposled posadijo na kraljičnino okno. V sobi sta čakala kralj in kraljična in ko zagledata dečka pred sabo, se zelo začudita. Kralj stopi k pastirčku, ga po¬hvali in mu ponudi za njegova dejanja kraljično v zakon in še mu obljubi, da bo po njegovi smrti on vladar v deželi. Potem je bila poroka. Po poroki sta se preselila pastirček in kraljična v voščeni grad, kjer sta živela srečna in zadovoljna. Deček je poklical k sebi svoje starše in nič več niso trpeli pomanjkanja. Po kraljevi smrti pa je bil on vladar v tisti deželi.

PUŠČAVNIK[uredi]

Živel je nekoč puščavnik, ki ni bil le pobožen, temveč je tudi prerokoval ljudem prihodnost. Ljudje so se radi zatekali k njemu, ker jim je dajal tudi dobre nasvete. Tako so se namenili trije bratje, da gredo do puščavnika in ga prosijo, naj jim prerokuje o življenju in prihodnosti. Najstarejši med brati je bil kmet, srednji krčmar, najmlajši duhovnik. Ko pridejo do pobožnega puščavnika, ga prosijo, da bi jim razodel prihodnost. Puščavnik jim ukaže, naj gredo na bližnjo goro in naj si dobro zapomnijo, kaj se jim bo pri¬godilo tam gori; drugi dan naj se vrnejo in on jim bo iz pri¬pocedovanja razložil prerokbo. Bratje se odpravijo na pot in gredo po hribu navzgor. Spočetka hodijo precej hitro, a pot je dolga in počasi pešajo njihove moči. Sredi poti se duhovnik ustavi in pravi bratoma: — Ne morem več dalje; utrujen sem; tukaj ostanem in vaju počakam. Brata se poslovita in hitita po bregu navzgor. Pod vrhom gore opeša tudi krčmar in ne more naprej. Zlekne se na tla in pravi bratu: — Ne morem več hoditi; tu ostanem in te počakam, da se vrneš. Tretji brat pa, ki je bil kot kmet v hoji utrjen, stopa dalje proti vrhu. Ko dospe na vrh, zagleda pred seboj ravnico, na ravnici pa stoji hišica. Kmet gre v hišo in ko stopi v izbo, vidi na beli javorovi mizi pripravljeno dobro večerjo. V hiši ni žive duše. Kmet sede na klop in čaka. Čaka do večera, a ni¬kogar in od nikoder. Lakota ga zapelje, da sede k beli mizi ter poje pripravljeno jed. Mrak je že, ko se pripodi okoli hiše čreda ovac, pastirja pa ni za njimi. Kmet čaka, da bi prišel tudi pastir, a ker ga noče biti od nikoder, odpre vrata v hlev ter sežene ovce vanj. Vse so rade šle v hlev, le ena se brani in ga ne uboga. Trudi se, da bi jo spravil pod streho, a zaman, zato jo pusti zunaj. Pozno zvečer se vrne kmet v hišo in leže k počitku. A kako se začudi drugo jutro, ko se zbudi in vidi nad seboj modro nebo in da leži namesto na postelji, na zeleni trati. Koče, v kateri je prejšnji večer legel spat, ni bilo nikjer več. Kmalu vstane, se razgleda še enkrat naokoli, nato se vrne v dolino, da poišče svoja brata. Ko pride do brata krčmarja, katerega najde na istem mestu, kjer ga je pustil prejšnji dan, mu pove, kaj je doživel. Ko neha kmet pripovedovati, se oglasi krčmar in pravi: — Sinoči nisem mogel hitro zaspati, čeravno sem bil zelo truden. Ko sem pa zaspal, sem sanjal prečudne stvari. Hud dež je lil in v dolini je zraslo jezero, ki se je dvigalo vedno više, da je doseglo celo moje noge. V jezeru je plavalo mnogo kosti; valovi so jih zanašali k bregu, da so me bile po nogah in po životu, a bežati nisem mogel. Ko si prišel ti, sem se hvala bogu zbudil. Po tem pripovedovanju se brata dvigneta in se napotita po hribu navzdol. Ko dospeta do tretjega brata, mu pripove-dujeta, kaj sta doživela; a tudi on jima pove dogodek iz svojih sanj. Pripoveduje jima: — Ko sta me včeraj pustila na tem mestu, sem kmalu za-spal; v spanju pa se mi je sanjalo, da je zraslo nad mano drevo, ki je imelo zlate cvete. Ko je cvetje odpadlo, so dozorele na drevesu same medene hruške. Priletela je na drevo ptica in je prepevala tako milo, da se mi je srce topilo. Ko je ptica nehala peti, je pričela jesti hruške, drugo za drugo, in ko je pojedla vse, se je lotila listja; ko je obrala listje, je pričela kljuvati veje in deblo. Pojedla je drevo in še korenine, za tri komolce v zemljo. Ptica je odletela in jaz sem se prebudil. Vsi trije bratje gredo sedaj k puščavniku, da jim prerokuje iz doživetij in sanj. Pobožni starček razloži najprej kmetov dogodek, rekoč: — Dobro bo zate, če boš še v prihodnje tako živel in delal. Ovce, ki so rade šle v hlev, so bile siromaki, ki si jih rad spre-lei pod svojo streho in jih obdaroval. Ovca, ki ni hotela v hlev, je bila berač, katerega si zapodil od svoje hiše in si mu odpo¬vedal prenočišče. Krčmarju razloži sanje takole: — Jezero, ki si ga videl, je vsa tista voda, katero si primešal k vinu; kosti v jezeru pa so bile tiste, ki si jih prinesel gostom na mizo namesto mesa. Če hočeš, da boš srečen, opusti, kar si delal do sedaj! Naposled razloži sanje tretjemu bratu: — Petje prelepe ptice pomeni, da si dajal dobre nauke. Da je ptica pojedla sadje in drevo, pomeni, da si užival dobrote, ki jih je kmet pridelal s trdimi žulji. Da je ptica pojedla korenine za tri komolce pod zemljo, pomeni, da obiraš človeka še tri leta po smrti. Bratje so se vrnili vsak s svojim naukom domov.

SIROTICI[uredi]

Živel je vdovec, kateremu je pustila revna žena dva nebogljena otročiča, dečka in deklico. Vdovec ni mogel sam gospodariti, zato se je poročil drugič. Druga žena pa je bila hudobna in krutega srca. Imela je lastno hčerko, katero je ljubila in jo negovala, siroti pa je črtila in ju preganjala. Črnila je pastorka in pastorko pri možu in mu naposled zapovedala, naj ju spravi od hiše, ako ne, da pojde pa ona od doma. Mož posluša bolj ženo ko lastno očetovsko srce in nekega dne vzame siroti ter ju pelje v gozd. Sredi lesa zakuri ogenj in pravi otrokoma, naj počakata, da nabere drv, da se vrnejo domov. Oče se oddalji in pusti otroka sama sredi gozda, sam pa se vrne po drugi strani domov. Doma pripoveduje ženi, kako je prekanil siroti in kako ju je pustil v divji samoti. A že med pripovedovanjem se odprejo vrata in v hišo vstopita bratec in sestrica. Mačeha se še bolj jezi in se huduje nad otrokoma. Zopet ukaže možu, naj ju spravi od hiše. Zdaj obljubi oče sinu in hčerki, da pojdejo češnje trgat. Mož ju pelje v gozd do češnje in jima reče, naj splezata na drevo. Ko sta bila otroka na dre¬vesu, pravi oče: — Varujta se, da ne padeta na tla. Čakajta, da bosta bolj varna, vaju privežem k deblu! Res spleza na drevo in priveže otro¬čiča k deblu; nato se spusti na tla in se vrne hitro proti domu. Uboga otroka kličeta na pomoč, a nihče ju ne sliši. Pa se domisli deček, da ima v žepu nožič. Seže ponj in prereže svojo vrv. Nato reši še sestrico in oba splezata z drevesa ter gresta dalje po gozdu. Domov si ne upata več, ker se bojita, da bi se jima še hujše ne godilo. Prideta do razpotja in se posvetujeta pa skleneta, da pojdeta po svetu za kruhom in za srečo. Poslo-vita se in deček gre na levo, deklica pa na desno. Deklica hodi ves božji dan, a ne najde žive duše in ne vidi človeškega bivališča. gele pozno pod večer dospe do lepe hišice sredi zelene trate. Stopi v hišo in najde v njej postarano ženico. Prosi jo, naj bi jo ,vzela k sebi, da bi ji delala in služila. Ženica jo rade volje sprejme in pravi: — Sprejmem te, samo da me boš lepo ubogala in storila, kar ti bom ukazala, in če boš pridna, ti bom kupila najlepša oblačila in ti bom plačala, kar boš zaslužila. Deklica ji obljubi, da bo pridna in poslušna.Tako ostane sirota pri ženi. Pridna je in rada dela ter uboga in žena ji kupi lepih oblačil in še mnogo drugih reči. Mine leto in pride zadnji dan službe. Takrat ukaže žena mladi deklici, naj pomete enajst sob in naj jih očisti prahu; v dvanajsto sobo pa ji prepove vstopiti. Deklica posnaži enajst sob in postane radovedna, kaj more biti v dvanajsti. Obotavlja se in omahuje, naposled jo premaga radovednost, da odpre vrata tudi v to sobo. In kaj vidi v njej? — Marija je Jezusu umivala noge. — Takrat vstane gospodinja, ki je bila sama Mati božja, in reče deklici: — Nisi me ubogala; a čeprav si se pregrešila, ne bom ti utrgala plačila. Odtod pa moraš iti in nič več ne smeš tukaj biti. Zaman joče in prosi deklica; žena ji da oblačila ter izroči plačilo in deklica mora oditi iz hiše. Sirota se vrne domov. Ni ji več sile. Pa jo skrbi brat in poizveduje za njim ter ga naposled najde. Z razpotja je šel brat po svetu in je prišel do grofa, pri katerem je vstopil v službo. Ko ga sestrica najde, mu čestokrat piše in mu pošlje tudi svojo sliko. Brat jo skrije v klobuk in vselej, ko se odkrije ter pogleda sestrino sliko, se milo zjoče. Grof to zapazi, pa ga vpraša, čemu tolikokrat joče. Mladenič mu pove vse od kraja, kako sta imela s sestro kruto mačeho in brezsrčnega očeta, in še mu pokaže sliko v klobuku. Grof ogleduje in jo da svojemu sinu, mlademu grofiču, da jo pogleda tudi on. Oba grof in njegov sin se zavzameta nad njeno lepoto. Brž ukažeta hlapcem, naj naprežejo najhitrejše konje ter naj gredo ponjo. Brat sede v kočijo in se odpelje po sestro. Pride domov in oba se pozdravita v solzah ter joku. Pri-povedujeta si, kako se jima je doslej godilo, nato razodene brat, kaj mu je grof naročil in po kaj ga je poslal na dom. Pravi sestri, da jo želi imeti grofič za ženo in jo prosi, naj se hitro napravi, da odpotujeta v grad. Ko se brat in sestra poslavljata od očetove hiše, ju poprosi hudobna mačeha, naj vzameta tudi njeno hčer s seboj. Oba sta zadovoljna in tako se odpeljejo vsi trije proti gradu. Potujejo po cesti in se pripeljejo do široke reke. Peljejo se čez most in takrat pogleda mačehina prava hči v vodo in reče polsestri: — Poglej, kako velika riba plava po vodi! Polsestra se skloni iz kočije in takrat jo mačehina hči prime ter jo vrže v valove. Voz drdra dalje; hči je zdaj sama v kočiji. Vesela in za-dovoljna je, da se ji je vse posrečilo, kakor jo je bila naučila mati. Težko pričakuje ure, ko bo prispela v grad. Vsa živi v upih, da se bo grofič poročil z njo in jo vzel za ženo. Kočija se ustavi pred gradom. Pride grof in povpraša hlap-ca, ali je pripeljal lepo sestro. Takrat stopi iz kočije grda ma-čehina hči in grof vpraša shuda: — Kaj je ta tvoja lepa sestra? Hlapec mu odgovori: — Ne, to je le njena polsestra; moja prava sestra je še v kočiji. Ali prave sestre ni nikjer. Grof se silno razhudi. Brž ukaže služabnikom, naj uklenejo hlapca in naj ga zaprejo v ječo; grdo mačehino hčer pa zapodi zopet domov. V temni celici zdihuje brat in tuguje, ne nad sabo, temveč nad ljubljeno sestro. Pa se priplazi skozi luknjo kača in mu reče: — Prosi stražnika, naj te izpusti iz ječe, in pojdi k reki; tam je tvoja sestra. Ureži tri vrbove šibite in udarjaj z njimi po vodi, dokler ne pride sestra iz nje. Mladenič stori, kar mu je svetovala kača. Ko mu zopet prinese stražnik jedi, ga prosi, naj govori zanj pri grofu, da ga izpusti za nekaj časa na prosto, ker ima nujen opravek. Grof se zanese, da mu hlapec ne uide; izpusti pa iz ječe in mu veli, naj hiti po opravku. Mladenič hiti k reki tja do mosta; tam ureže tri vrbove šibe in udarja z njimi po vodi. Ko udari v tretje, se dvigne sestra iz reke in je še lepša, kakor je bila poprej. Brat jo pelje pred grofa in vsi se zvesele njenega prihoda. Grofič se poroči z lepo siroto, njen brat pa dobi obilo bogastva. — Odslej sta živela oba srečno in nič več ju ni merila skrb za vsakdanji kruh.

ZAČARANI MLADENIČ[uredi]

Živel je mladenič, ki ga je oče zaklel, da je prišel ponj zli duh in ga odnesel v svoj grad. Tam mu je naložil delo v hlevu, da je moral skrbeti za dva konja, enega suhega in drugega re¬jenega. Prvega je moral dobro krmiti in snažiti, drugega pa je moral slabo krmiti in mu naložiti vsak dan trideset palic. Mladenič opravlja delo, kakor mu je zli duh ukazal. Suhemu konju poklada dobro krmo in ga snaži, rejenemu pa daje najslabše seno in mu odšteje vsak dan trideset palic. Zgodi pa se, da rejeni konj nekega dne spregovori in pravi mladeniču : — Ti me tepeš nazaj boš dobil tako da bodo drugi tudi tebe. Mladenič se ustraši spričo teh besed, a se ojunači in vpraša konja, kdo je. Konj mu pove, da je človek, katerega je zli duh odnesel in začaral. Pogovarjata se še, kako bi bilo mogoče ubežati od tod. Konj svetuje mladeniču, naj vzame troje reči, ki so v gradu, namreč palico, steklenico vode in kamen, pa naj pride drugo jutro v hlev ter naj ga zajaše. Mladenič stori, kakor mu je ukazal konj. V gradu vzame palico, steklenico vode in kamen, pa gre v hlev ter zajaše žival. Konj zdirja iz hleva in drvi po planjavi. A zli duhovi opazijo kaj kmalu, da sta jim ubežala hlapec in konj. Zberejo se v veliko trumo in udarijo za njima. Konj beži, kolikor more, pa reče mladeniču, naj se ogleda in naj popazi, če ju kdo ne zasleduje. Mladenič se ozre in vidi, da drvi za njima truma zlih duhov. To pove živali in ta mu svetuje, naj vrže nazaj palico. Ko mladenič to stori, se naredi za njima velik gozd. Zli duhovi morajo obhoditi gozd in za-ostanejo. Konj drvi dalje in zopet ukaže mladeniču, naj se ogleda. Zopet vidi zle duhove, ki se podijo za njima in se jima pribli-žujejo. Zdaj ukaže žival mladeniču, naj vrže nazaj steklenico z vodo. Mladenič stori tako in za njima nastane široko morje. Zli duhovi morajo okoli morja in zaostanejo. Ko zopet dalj časa drvita po ravnini, naroči konj mladeniču v tretje, da pogleda navzad. Zopet vidi zle duhove, ki se jima naglo bližajo. Zdaj ukaže žival jezdecu, naj vrže kamen. Mla¬denič zažene kamen nazaj in za njima se dvigne v zrak visoko in strmo gorovje. Čezenj zli duhovi ne morejo. Vsi upehani se ustavijo in opuste lov za ubežnikoma. Zdaj sta konj in mladenič prosta. Ustavita se in jezdec stopi na tla. Tedaj pravi konj mladeniču : — Razparaj me in mi oderi kožo! Mladenič uboga. Ko razpara konja, skoči iz njega mož, ki je bil toliko časa zaklet v živalsko podobo. Rešenec pravi mladeniču: — Ogrni se v konjsko kožo! Mladenič uboga in pri priči se spremeni v konja. Sedaj mu pravi mož: — Pojdi in če bo sila, zateci se k meni! Ko pride čas, boš rešen tudi ti. Pove mu še, kje naj ga iščee, in tako se ločita ter gresta vsak svojo pot. V konja začaranega mladeniča ujamejo in ga dajo v vojaško službo. Tu strada in ga pretepajo. Težko mu je, a voljno pre-naša trpljenje. Zgodi se pa, da je bila med tistim in sosednjim kraljestvom napovedana vojna. Vojaki se pripravljajo na boj, vadijo se v jahanju in v rabi orožja. Takrat zbeži konj skrivaj k možu in mu pove, kaj se bo godilo. Mož da konju skrivno moč in mu pravi : — Ko boš zacepetal z nogami in se bodo iskre ukresale pod podkvami, se bo naredila okrog tebe taka vročina, da je nihče ne bo prenesel. Žival se vrne na svoje mesto in kmalu jo odženejo v boj. Sovražni vojski si stojita nasproti. Prične se boj. Takrat se zakadi konj med sovražnike, zacepeta z nogami, da se ukre-šejo iskre pod podkvami. Zdaj nastane krog njega taka vročina, da popada sovražna vojska mrtva na tla. Zmaga je tako dobljena brez boja. Konj se vrne med svoje čete. Vsi, vojaki in vojskovodje ga hvalijo ter gladijo. Peljejo ga v sprevodu v kraljevo mesto. Tu mu določijo v grajskem hlevu najlepši prostor. Konja pride gledat tudi kraljična. Dobrika se mu in ga gladi po grivi. Takrat pa on spregovori in ji pravi: — Pojdi po sabljo in razparaj me, ako hočeš, da bom rešen! Kraljična se hudo prestraši, ko sliši, da je konj spregovoril; vendar stori, kar ji je naročil. Gre in prinese sabljo ter naredi, kakor ji je bilo ukazano. In glej, iz konja skoči lep mladenič. Vsi se zvesele tega dogodka, najbolj pa je srečna kraljična sama. Mladenič pripoveduje vse od kraja, kako se mu je godilo in kaj se mu je pripetilo. Zdaj stopi mladenič še pred kralja in ga prosi, če bi mu dal hčer za ženo. Rad mu jo da in po smrti mu prepusti še krono in vladarstvo.

BELA KAČA S KRONICO[uredi]

Bila je kmetica in je imela otroke. Hodila je na polje delat, otroke pa je puščala doma ter jim v skledo dajala mleka, da medtem niso bili lačni. Vselej so vse pojedli, zato jih je mati hvalila, da so pridni. Otroci pa so rekli:

— Saj ne jemo sami, k nam hodi tudi lep ptiček jest.

Mati si je mislila, da prihaja kakšna mačka in je z otroki. Vendar se ji je čudno zdelo, da otroci pripovedujejo o lepem belem ptičku. Hotela se je prepričati, kaj je. Skrila se je tedaj v hišo in postavila otrokom mleko v veži kakor ponavadi ter čakala, kaj bo. Kmalu se je privila izpod mize bela kača z lepo krono na glavi ter se zvila najmlajšemu v naročje. Mati je bila vsa trda od strahu. Otroci pa so božali in gladili lepega ptička. Ko se je kača najedla, je stresla lepo kronico z glave in se spet iz-gubila v luknjo. Brž ko je kača izginila, je mati skočila v vežo in spravila otroke na varno; seveda ni pozabila pobrati tudi krone. Dala jo je v skrinjo, kjer so imeli prejo. Ded je pozimi prejo vil. Vso zimo je vil, pa je ni mogel poviti. Žena si je mislila: — Kaj neki more to biti? Morda ima krona tako moč? Zato so dali krono proč in kmalu je bila preja povita. Nato so dali krono v žito. Merili in merili so žito, pa ni nikdar pošlo v njihovi kašči. Tako so devali kronico tudi k drugim rečem in v kratkem času si je hiša tako opomogla, da je bila najpremožnejša v vasi. Imeli so kronico tako dolgo, dokler je bil pri hiši tisti rod, ki je z belo kačo prijazno in lepo ravnal.

O SINU, KI JE IMEL KRATEK KONEC PAMETI IN MRVICO ZASTOPNOSTI[uredi]

Živel je njega dni oče, ki ga je vse življenje tresla revščina. Imel je sina, ta pa kratek konec pameti in mrvico zastopnosti. Preden je oče umrl, ga je poklical k sebi in mu rekel: — Sin moj, denarja in gradov ti ne morem zapustiti. Bog ti je dal konec pameti in mrvico zastopnosti, prav ju uporabljaj, pa boš že kako živel med dobrimi ljudmi. Zapomni si pa zlati nauk, ki ti ga dajem s seboj na pot: Če greš mimo poštenih ljudi, karkoli naj počenjajo, jim vedno iz srca želi: Bog daj več! Vsaj drugim privošči srečo, če je že sam nimaš. Slabega ti to voščilo tako in tako ne more prinesti. Oče je umrl, sin pa je šel po svetu. S seboj je nesel kratek košček pameti in mrvico zastopnosti pa še očetov nauk. Pa ga pot zanese mimo žitnega polja, ki ga je pravkar pobila toča. Ljudje hodijo z žalostnimi obrazi med njivami in ogledujejo uničeni sad svojega truda. — Ej, ljudje božji, kaj se tako kisate? jih nagovori in jim vošči: Bog daj več! Ljudje se razjezijo in ga malone kamenjajo kot kačo. — Kdo te je tako učil, da nam voščiš nesrečo? Sin se začudi in vpraša: — Kako pa bi moral reči? — Reči bi moral: Nikoli več nam ljubi bog ne pošiljaj kaj takega, mu pravijo ljudje. Zapomni si njih nauk in gre dalje. Pride mimo hleva, pred katerim je srečni gospodar ogledoval pravkar skoteno tele. — Nikoli več nam ljubi bog ne pošiljaj kaj takega! sprego¬vori sin. Mož pa se razjezi, misleč, da mu zasmehuje lepo živinče, in pravi: — Reci rajši: Bog daj vsako leto enega! Ker je imel sin konec pameti in mrvico zastopnosti, si za-pomni še ta nauk in gre dalje. Pride mimo hiše, iz katere so pravkar nesli mrliča. — Bog daj vsako leto enega! vošči. Pa tudi to voščilo ljudem ni bilo pogodu. Kljub vsej žalosti so se v jezi spravili nad njega in ga skoraj pobili na tla. — Smrkavec, reci rajši: Bog mu reši dušo! Pa zmoli en očenaš za rajnkega in pojdi po svoji poti. Sin si zapomni še to, zmoli očenaš za rajnkega in gre dalje po svoji poti. Pride mimo kovača, ki je baš podkoval starega konja. Popotnik mu že od daleč zavpije: — Bog mu reši dušo! Nato hoče zmoliti še en očenaš, pa ga kovač nahruli v jezi, misleč, da se fant norčuje. Reče mu: — Saj mrha nima duše! Zato reci: Le trdno naj stoji! Če pa tega nočeš, molči in pojdi dalje. Sin se izgovarja, da tega ni vedel, zahvali se za nauk in gre. Pride mimo dveh drvarjev, ki žagata debel hrast ob poti. — Le trdno naj stoji! jima želi sin, kakor se je naučil od kovača. Drvarja pa s tem nista zadovoljna, temveč ga oštejeta, rekoč: — Ti že pokaževa! Reci rajši: Bog daj, da bi padel! No, sin si zapomni še nauk drvarjev in gre dalje. Pride do fanta, ki je splezal na košato vrbo nad potokom, da jo oklesti. Ustavi se pod vrbo in želi fantu na vrbi: — Bog daj, da bi padel! Fantu je bilo to že preveč. Splezal je z vrbe in pahnil po-potnega sina v potok, rekoč: - Ne jaz, padi rajši ti, ki imaš prekratek konec pameti in predrobno mrvico zastopnosti. Od tu dalje molči zgodba o popotnem sinu. Jaz si mislim takole: če je v potoku utonil, je zgodbe tako in tako konec. Če pa je srečno prilezel iz vode, mu je ta hladna kopel morda toliko pomagala, da se mu je podaljšal prekratki konec pameti in povečala predrobna mrvica zastopnosti, tako da je želel ljudem dobro vselej le po njih prilikah in sreči.

LONEC MAJARONA[uredi]

Živel je oče, ki je imel dve hčeri in veliko premoženje. Nekoč se odpravi na daljno pot; preden pa odide z doma, povpraša hčerki, kaj želita, da jima prinese s potovanja. Starejša hči prosi očeta, naj ji kupi lep svilen robec, mlajša pa želi, naj ji prinese lonec majarona. Oče potuje po tujih deželah, s suhega na morje in po morju v daljne kraje. Ko se z ladjo zopet vrača proti domu, se dvigne silen vihar. Oče premišlja, kaj naj bi bilo vzrok, da je morje burno in divje, pa se domisli, da je pozabil kupiti hčerama obljubljene darove. Po hudi nevarnosti prispe ladja vendar srečno v pristanišče. V mestu kupi oče takoj, kar sta želeli hčerki. Starejši kupi svileno ruto, mlajši lonec majarona. Starejša hči zadovoljna ogleduje lepo ruto; mlajša pa se ne raduje tako. Lonec z majaronom postavi na okno svoje sobe in ko zapazi, da je zemlja suha, gre, prinese vode in ga zalije. A glej, čudo, iz lonca vstane na mah prezal mladenič. Deklica obstane, a mladenič jo ogovori in ji pravi, naj se ga ne boji. Reče ji še, naj prinese zvečer pol golide mleka, katerega bo takrat namolzla, da bo še mlačno. Nato naj ga potopi v mleko, da se okoplje in da ga očisti greha. Dekle obljubi, da bo vse storila, kakor ji je naročeno. Starejša sestra sliši pogovor. Radovedna je, kdo je mla-denič, s katerim se pogovarja mlajša. Kmalu ugane, kaj se je moglo zgoditi. Črna zavist se je poloti, pa sklene, da uniči sestri srečo in veselje. Gre in poišče steklovine, kolikor je more najti, pa jo zdrobi na kosce in jo položi na dno golide. Ko mlajša sestra namolze zvečer pol golide mleka, ga nese v svojo sobo in čaka, da pride prezali mladenič. Ne čaka dolgo, ko stopi pred njo in ona ga potopi v mleko. A ko ga dvigne iz golide, opazi, da je hudo ranjen. Mladenič zboli; ne more ne stati ne hoditi. Deklici se smili v dno srca, pa sklene, da pojde po svetu iskat leka, da ga ozdravi. Dolgo hodi po gozdih in puščavah. Preživlja se ob žiru ter jagodah in pije hladno vodo. Po dolgi hoji prispe nekega dne pod večer do hišice. V hišici najde staro ženico. Deklica jo prosi, da bi jo sprejela čez noč, a starica se brani, češ da se boji svojih sinov — vetrov, ki se zelo hudi in bi jo raztrgali, če bi jo našli v koči. Deklica pa ji pripoveduje svojo žalost ter nesrečo. Povest gane starko, da se omehča in pelje mla¬denko v hišo ter jo skrije. Pozno zvečer pridejo vetrovi domov in komaj stopijo v hišo, že zakriče: — Krst smrdi, krst diši! Mati se izgovarja, da ni nikogar v hiši, a ko ji sinovi ob¬ljubijo, da deklici ne bodo storili nič žalega, jo pripelje pred nje. Zdaj jim deklica pripoveduje svojo zgodbo in pove, po kaj je šla po svetu. Vetrovi so usmiljeni do nje, nič žalega ji ne store. Še dober svet ji dajo in ji pravijo, naj spleza ponoči na drevo pred hišo in naj vzameš sabo naročje tresk in naj čaka. Ponoči bodo prišle na drevo tri črne mačke; prva opol¬noči, druga ob enih, tretja ob dveh. Na vsako mačko naj vrže nekaj tresk, da jo ubije. Deklica uboga. Vzame v naročje treske in spleza na drevo. Opolnoči pripleza proti njej prva mačka, ona vrže nanjo nekaj tresk in žival pade mrtva na tla. Sedaj deklica ne ve, kaj naj z mačko naredi. Vrne se v hišo in potrka na vrata, da bi zbudila vetrove. Pa vstane njihova mati in deklica ji pove, kaj bi rada vedela. Starka ji ne ve sveta, zato gre k sinovom, da bi jih vprašala. Sinovi se zelo razhudijo, ko jih mati zbudi, pa pravijo, zakaj jih ni deklica vprašala za svet. Komaj jim mati ubrani, da ne planejo na mladenko; naposled ji povedo, naj vzame mast vsake črne mačke in naj jo shrani; doma naj namaže bolnega mladeniča najprej z mastjo prve mačke, nato z mastjo druge mačke in naposled z mastjo tretje mačke. Deklica naredi, kakor so ji svetovali vetrovi. Vrne se k drevesu in vzame mast prve mačke, nato spleza v veje in čaka. Ob enih pride druga mačka; deklica jo ubije s treskami in ji vzame mast. Ob dveh pride tretja mačka; tudi to ubije s tres¬kami in ji vzame mast. Nato zavije mast vsake mačke posebej v ruto, se zahvali starki in vetrovom ter se vrne proti domu. K mladeniču so prišli vsi zdravniki tistega kraja, a nihče ga ni mogel ozdraviti. Ko se vrne deklica domov, je ne puste takoj k bolniku, ki je že umiral. Mladenka prosi in prosi straž¬nike, naj bi jo vendar pustili do njega, naposled jih le preprosi, da ji dovolijo stopiti v njegovo sobo. Tu vidi mladeniča, kako leži na, postelji bled in bolan. A ko mladenič zagleda svojo rešiteljico, zbere poslednje moči ter se dvigne k njej. Ona ga namaže najprej z mastjo prve mačke in kri neha teči iz ran; ko namaže v drugo, se rane zaprejo in se naredi na njih skorja; ko namaže v tretje, je popolnoma čist in je lepši, ko je bil prej. Mladenič se ne more dovolj zahvaliti deklici za rešitev. Vzame jo k sebi in se poročita. Šele po poroki ji pove, kako se je zgodilo, da je bil uklet. Bilo je tako. Nekoč je prišel vinjen k svoji prvi ljubici in ta ga je tako klela in rotila, da se je spre¬menil v majaron.

KAJ JE NAJLEPŠE, NAJMOČNEJŠE IN NAJDEBELEJŠE NA ZEMLJI?[uredi]

Živel je bogatin, ki si je po krivem prisvojil mnogo de¬narja. Tako je tožil tudi nekega reveža, ki je imel samo majhno njivico. Dolgo sta se pravdala za njo, vendar je sodnik ni hotel prisoditi niti bogatinu, ki ga je podkupil, niti revežu, čeprav je vedel, da ima prav. Da bi pa lažje razsodil, jima je zastavil tri uganke:

  Kaj  je najlepše, najmočnejše in najdebelejše na zemlji?	
  Ko prideta domov, pove bogatin uganke svoji ženi, revež pit svoji hčerki, ker ni imel več žene. Žena je bogatina slabo naučila, hči pa svojega očeta dobro.

Ko prineseta drugi dan vsak svojo rešitev, vpraša sodnik najprej bogatina. Ta mu jih reši takole: — Najlepše je zlato, najmočnejši je lev in najdebelejši spitan vol. Revež pa je ponižno povedal: — Najlepša je prava pamet, najmočnejši je spanec, ker vsakega premaga in najdebelejša je laž, ker je ne more nihče zmeriti. Sodnik se je začudil reveževi modrosti in ga vprašal: — Ali ste sami to uganili, ali vam je kdo povedal? — Moja hči mi jih je razložila, odgovori revež ponižno. Sodnik ga zopet vpraša: — Ali je vaša hči stara? Revež mu pove: — V najlepši dobi svojega življenja je. Pravdo je dobil revež in bogatin mu je moral povrniti tudi vse stroške, katere je imel revež s pravdo. Bogatin se je jezen pobral domov, reveža pa je sodnik pridržal in ga izpraševal o njegovi hčeri. Ko se je sodniku zdelo, da ve dovolj, ukaže revežu, naj mu drugi dan hčer pripelje. Drugi dan pripelje revež sodniku pokazat svojo hčer. Lepa deklica je sodniku ugajala in hotel se je sam prepričati o njeni modrosti. Najprej ji zastavi tri uganke. Vse tri je dobro uganila. Nazadnje jo prosi, naj gre z njim na sprehod. Ona ga odločno zavrne. — Brez mojega očeta ne grem nikamor. Nato prosi sodnik očeta, naj mu da hčer za ženo. Revež se začudi, kako more tak gospod vzeti rako revno deklico za ženo. Spočetka je oče tudi mislil, da se sodnik samo šali, ko pa je sprevidel, da ima sodnik resno voljo vzeti njegovo hčer, privoli v to in nekaj tednov pozneje so obhajali ženitovanje. Nekega dne reče sodnik svoji leni: — Če bi se prigodilo, da bi mene ne bilo doma, se ne smeš z nikomer pogovarjati, ki bi povpraševal po meni. Reci, da me ni doma, da se bo dlje pravdal. Nato je šel od doma. Kmalu nato prideta dva moža, ki sta zapravdala že skoraj vse svoje premoženje, in vprašata po sodniku. Gospa jima pove, da ga ni doma, da je ravnokar šel z doma. Začne ju izpraševati, po kaj sta prišla. Moža ji povesta, da se že več let pravdata zavoljo malovrednih besed. Ona ju nagovarja, naj stvar med seboj poravnata, da ne bosta imela toliko stroškov in zamude. Moža se sporazumeta in se vrneta skupaj domov. Zgodi se pa, da pride sodnik prav po tisti poti, po kateri se vračata moža. Ko ju sreča, se mu čudno zdi, zakaj gresta tako.prijazno skupaj in se zaupno pogovarjata, ko sta se vendar poprej tako hudo sovražila. Začne ju izpraševati in onadva mu vse povesta. Sodnik pride domov ves zelen od jeze. Stopi pred ženo in ji osorno reče: — Pripravi se! Danes opoldne boš zadnjikrat jedla z menoj. Spravi svoje cunje in pojdi, odkoder si prišla. Nočem, da bi mi ljudi zapeljevala, da še zaslužka ne bom imel. S seboj smeš vzeti tri reči : kar najbolj potrebuješ, kar najbolj ljubiš in in s čimer se najrajši igraš. Sodnik ji pri kosilu napije, ona mu odzdravi, prej pa mu je še naglo nekaj vrgla v kupico. Sodnik je takoj zaspal, ona pa je vzela denar, moža in dete s seboj, ter šla na svoj dom. Ko se sodnik zbudi, se ogleduje, kje neki je. Žena je predla za kolovratom. — Zakaj si me prinesla sem? jo jezno vpraša. Žena mu odgovori: — Saj si mi rekel, naj vzamem s seboj, kar najbolj potrebujemi, kar najbolj ljubim in s čimer se najraje igram. Denar najbolj potrebujem, tebe najbolj ljubim in z otrokom se najraje igram. Odslej sta živela mirno brez pričkanja in prepiranja.

SAMSON IN ČEVLJARČEK[uredi]

Živel je svoje dni čevljarček, ki je rajši lagal, kakor zabijal žeblje v podplate. Nekoč ga je zanesla pot mimo Samsonove bajte. Samson je sedel pred svojo bajto in se grel. Bil je tolik orjak, da bi lahko nesel pol hriba v košu. poizkusita, kateri izmed njiju je močnejši. Velikan je debelo pogledal pritlikavca in rekel:Čevljarček se je postavil predenj in mu predlagal, naj se — Ali te je še kje kaj? Ti se hočeš poizkusiti z menoj v moči? — Kar pridi jutri zjutraj, kamenje bova s pestmi drobila. — Kar pridi jutri zjutraj, kamenje bova s pestmi drobila. Drugo jutro je zavezal zviti čevljarček v ruto kepo skutein šel k Samsonu kamenje drobit. Velikan je pograbil debelo skalo, jo del na koleno in udaril po njej s pestjo s takšno močjo, da se je zdrobila v prah. Čevljarček pa je vzel iz rute kepo skute, jo del na koleno in udaril s pestjo, da je brizgnila na vse strani. Somson je rekel: Poglejva, kdo je bolje zdrobil svoj kamen. Moj je prah. — To ni še nič! Iz mojega se je kar voda pocedila, mu je odgovoril čevljarček. Samson se je čudil: — Moža ni nikjer, a močan je le. Jutri se bova izkušala, kdo vrže kamen bolj daleč. Čevljarček si je prinesel drugo jutro vrabca v žepu. Samson je pograbil skalo in jo zabrusil s takšno silo, da bi bilo čev¬ljarčka, ki mu je stal preblizu, skoraj odneslo. Ta pa je vzel iz žepa vrabca in ga izpustil, da je zletel še delj od Samsonove skale ter sploh izginil nekam za goro. Samsona je jezilo, da ga mali čevljarček prekaša, toda ni odnehal. Rekel je: — Jutri greva pa češnje zobat. Drugo jutro sta šla češnje zobat. Samson upogne debelo vejo in obira češnje. Čevljarček pa kar zleze na upognjeno vejo in brez skrbi zoblje. Zdajci zagleda Samson na drugem vrhu lepše češnje, zato spusti upognjeno vejo. Toda joj! — Frrr! je smuknila veja v zrak in z njo je odletel tudi čevljarček, ki je sedel na njej. Padel je na tla onstran plota prav pred staro ženico, ki je šla po poti. — Ježešna!... Kako. sem se ustrašila! je dejala ženica, ki se je od strahu vklala v jezik z edinim zobom, ki se ji je še majal v dlesnih. Nato je začudeno vprašala: — Prijatelj, odkod ste prišli? — Naravnost iz nebes! je rekel čevljarček. — Jejhata, iz nebes? se je čudila ženica in pokrižala. Potem ste pa videli gori mojega rajnkega Matevža. Kako se mu kaj godi? — Dandanes je povsod slabo, je rekel čevljarček. V ne¬besih še celo, ker je gori že preveč ljudi in nimajo kaj jesti. Vaš Matevž je že bolj star, zato ga drugi še laže odrivajo. Tako mi je rekel, naj poprosim pri vas zanj nekaj klobas in Bric za priboljšek. Jej, jej, kaj mi poveste! se je čudila ženica, da ji je sapo jemalo. Še v nebesih trpi moj rajni Matevž pomanjkanje! Koj mu pripravim kaj za priboljšek, če mu hočete res vzeti s seboj. — Pa le hitro, je rekel čevljarček, ker se i mudi. Obiskai moram še svojce mnogih drugih nebeščanov,za katere imam sporočila.Ženica je peljala čevljarčka domov in silila vso pot z vprašanji vanj, d reve — Pa le hitro, je rekel čevljarček, ker se mi mudi. Obiskati moram še svojce mnogih drugih nebeščanov, za katere imam sporočila. Ženica je peljala čevljarčka domov in silila vso pot z vprašanji vanj, da revež že ni več vedel, kaj bi ji povedal. Doma se je zavrtela okrog ognjišča in kmalu je bil pečen lep kos krače in pripravljena klobasa. Čevljarček je vse pospravil. Ko je odhajal, mu je naročila, naj Matevža prav lepo pozdravi. Stisnila mu je še par stotakov za ljubega Matevža, svojega rajnkega moh. Čevljarček je vse lepo obljubil in odšel. Proti poldnevu se je vrnil ženičin sin iz mesta. Ona mu je povedala, kakšen nepričakovan obisk je imela in kako je poslala svojemu rajnemu Matevžu nekaj klobas, krač in denarja. Sin je spoznal, da jo je nebeški odposlanec prav pošteno po¬tegnil. Zajahal je konja in odhitel po cesti za njim. Ko je bil čevljarček že daleč, je začul, da jezdi nekdo za njim. Skočil je kraj ceste, snel klobuk z glave in ga tiščal k tlom, kakor bi nekaj skrival.

Ženičin sin  je prijezdil mimo in ga vprašal:

— Ai čepite že dolgo časa tu ob cesti? — Danes od sončnega vzhoda dalje, je odgovoril čevljarček. — Kaj pa tukaj delate, če smem vprašati? je rekel sin. Čevljarček se je namuznil in rekel:— Glejte srečo sem ujel, zlatega ptiča imam pod klobukom. Čakati moram, da sonce zaide. Prej ga ne smem pogledati. — Jej, jej, kaj pravite! se je začudil sin. Ali ste videli kak¬šnega tatu, da bi bežal tod mimo? — Videl sem ga, je rekel čevljarček. Pol ure je morda tega — Kakšen pa je bil? je poizvedoval sin. — Ej, kakšen? Kot drugi ljudje. Težko ga ulovite, vam pravim. Najbolje je, da skočim jaz za njim, ki sem ga videl. Podržite mi samo moj klobuk z zlatim ptičem za nekaj časa in posodite mi vašega konja. Koj vam pripeljem tatu. Toda gorje, če mi pred sončnim zahodom odkrijete zlatega ptiča pod klobukom. Tako je rekel čevljarček. Sin je bil zadovoljen s tem, posodil mu je konja in tiščal klobuk k tlom. Čakal je eno uro, dve, toda čevljarčka le ni hotelo biti nazaj. Tatu seveda tudi ne. Tako je zaman čakal do večera. Ko je sonce zašlo, si je mislil: — Vsaj zlatega ptiča mu vzamem, če me je že za konja osleparil. Privzdignil je od strani klobuk in začel z roko prav previdno in počasi segati po zlatem ptiču. Ko je zagrabil, je držal v pesti — prazen nič. Sedaj je spoznal, da ga je tat osleparil še za konja. gel je žalosten domov. Ženica ga je vprašala: — Ali si dohitel onega, ki je nesel priboljšek mojemu raj¬nemu Matevžu? — Dohitel, je rekel sin, in še konja sem mu dal, da bo prej opravil svoje opravke tu na zemlji in laže prišel v nebesa.

O SIROMAKU, KI JE ŠEL ISKAT ČLOVEKA, PRAVIČNEJŠEGA OD BOGA[uredi]

Živel je siromak, ki je vedno tožil, da bog ni storil prav, ker imajo nekateri ljudje vsega dosti, nekateri pa nimajo niti najpotrebnejšega živeža. — Bog ni pravičen, je dejal, iskat grem pravičnejšega. In res gre po svetu, da bi našel koga, ki je pravičnejši od boga. Sreča moža z dolgo brado, ki ga vpraša, kam je namenjen. Siromak mu odgovori, da išče pravičnika. — Jaz sem pravičen, pravi sivi mož. — Kdo pa si ti? ga vpraša siromak. — Bog, odgovori oni. Siromak se opravičuje, rekoč: —Pravičen si že, vendar iščem pravičnejšega od tebe. — Mar misliš, da boš našel pravičnejšega od mene, ki sem neskončno pravičen? - Res je, da si pravičen, pravi siromak, vendar grem iskat še pravičnejšega. Rekel si, da si pravičen, vendar daješ ne katerim ljudem vsega obilo, da ne vedo, kam z imetjem, ne-katerim pa tako malo, da ne morejo živeti. Nato odide siromak svojo pot. Sreča ga škrat, ki ga vpraša, kam gre. — Iščem pravičnega človeka, odgovori siromak. — Jaz sem pravičen, ki sem škrat, de oni. — Že vem, da si pravičen in da ne jemlješ, kar ni tvoje, pa vendar grem iskat še pravičnejšega. In siromak gre naprej. Pridruži se mu bela žena, ki ga vpraša, kam se je namenil. — Pravičnega človeka iščem, ji odgovori. — Jaz sem pravična, pravi žena. — Kdo pa si ti, ki praviš, da si pravična? jo vpraša mož. — Smrt sem, mu odgovori bela žena. — No, ti si še najpravičnejša, reče siromak, ker pobiraš vse od kraja in nič ne zbiraš, bodisi bogatin, bodisi siromak, nikomur ne prizanašaš. Potem ga vede smrt v veliko poslopje, kjer je bilo brez števila svetilk, nekatere so pojemale, veliko pa jih je že ugasnilo. Siromak vpraša smrt, kaj pomenijo te lučce. Smrt mu raz-loži : — Vidiš, to je tako: vsak človek ima svojo lučco; tisti človek, čigar svetilka gori svetlo, bo še dolgo živel, oni pa, čigar pojema, bo kmalu umrl. Siromak zagleda lučco, ki samo še nekoliko brli; postoji in vpraša smrt, čigava je ta lučca. Smrt mu odgovori, da je njegova. Siromak se prestraši, ko vidi, da njegova lučca že pojema in da bo kmalu ugasnila. Poprosi torej smrt, naj ji prilije še malo olja. — Smrt pa mu odgovori: — Kako neki naj ga prilijem? Saj si sam priznal, da sem pravična in da ne prizanašam nikomur. Če bi te poslušala in izpolnila tvojo prošnjo, ne bi bila pravična. — Naj se zgodi, kar se mora zgoditi, pravi siromak. Lučca ugasne in siromak umre.


PŠENICA - NAJLEPŠI CVET[uredi]

V prastarih časih je neki kralj ukazal, da morajo pomoriti vse stare ljudi, ki ne morejo več delati. Živel pa je sin, ki je imel svojega očeta nadvse rad. Ko so kraljevi sli preiskovali deželo, je skril svojega očeta na dvorišču pod velik čeber in skrivaj mu je nosil hrane. Ta velika otroška ljubezen je bila kmalu bogato poplačana. Kralj tiste dežele je imel lepo hčer, pa nobenega sina. Mislil je in mislil, kako bi poročil kraljično z najpametnejšim mladeničem svojega kraljestva, ki naj bi postal tudi njegov na¬slednik. In izmislil si je tri uganke. Zapovedal je, naj se naslednje jutro zberejo vsi mladeniči njegovega kraljestva navsezgodaj zjutraj pred sončnim vzho¬dom na visoki gori. Kdor bo prvi zagledal vzhajajoče sonce, bo rešil prvo uganko. Ponoči, preden se je sin odpravil na pot, je prosil očeta —starčka za svet. Oče mu je dejal: — Dragi moj sin. Ko boš prišel na goro, bodo vsi fantje gledali proti vzhodu, kjer se vsako jutro pokaže sonce. Ti pa pokaži vzhodu hrbet, obrni se na drugo stran in poglej proti najvišji gori. Ko bo sonce s prvim žarkom obsvetilo njen vrh, takrat zakliči: — Kralj, poglej sonce! Kot je starček dejal, tako se je zgodilo. Vsi mladeniči, ki so prišli na hrib, so nestrpno zrli proti jutranji strani. Sin pa, ki je skril svojega očeta, je gledal na najvišjo goro. Ko je na njen vrh poslalo sonce svoj prvi žarek, je dejal: — Vaše veličanstvo, poglejte sonce! Kralj ga je potrepljal po ramenu in dejal: — Uganil si! Ostali mladeniči so ga obstopili in izpraševali: — Le kako, da si se obrnil vstran od sonca? On pa jim je odvrnil: — In vendar sem prej zagledal sonce kot vi vsi. Ko se je sin vrnil domov, je dejal očetu: — Danes je bil moj odgovor kralju po volji, ne vem, kako bo jutri. Bojim se, dragi oče, da bo jutrišnja naloga presegla tvojo pamet. — Le povej, mu je ukazal starček. In mladenič je nadaljeval: — Drugo uganko bo rešil, kdor bo prišel ne bos in ne obut. Starček se je nasmehnil in dejal: — To je zelo lahko, vendar tega nihče ne bo zmogel razen tebe. Fantje bodo preizkušali to in ono, vsak bo drugače obut: le-ta bo nataknil nogavice, le-oni eno samo nogavico, drugo nogo pa bo imel boso, spet tretji bo le eno nogo obul. Ti pa odtrgaj podplate s čevljev, tako da boš obut in vendar bos. Tako je mislil tudi kralj. Prišel je določen dan in mladeniči so se zbrali k preizkušnji. Sin je vzdignil obe nogi, da je kralj videl bose podplate, čeprav je bil zgoraj obut. In kralj se je prepričal, da je sin prišel ne bos in ne obut. — Prav imaš, je menil kralj. Ti, sinko, si že vdrugič natanko pogodil moje želje. Nato je kralj zastavil tretjo uganko. — Pojutrišnjem se zberite spet na tem kraju. Kdor bo imel za svojim klobukom zataknjen najlepši cvet, bo zmagal. Starček je komaj pričakal, da se je vrnil sin, in ga je vprašal: — Kakšno nalogo ste sprejeli danes? — Oh, to je pa že pretirano, je dejal sin. Le kdo bo med tolikimi lepimi cveticami izbral prav tisto, ki se kralju zdi najlepša. — Dragi sin, je odvrnil oče. Na tem svetu ni lepšega cveta, kot je pšenični klas. Zatakni si ga za klobuk in videl boš, da si pravo zadel. — Naredil bom, kot ste mi naročili, očka, je dejal sin in utrgal žitni klas na njivi. Prišel je dan in mladeniči so trumoma hiteli na kraj, ki ga je določil kralj. Ko so zagledali pšenični klas za njegovim klobukom, so se na ves glas smejali: — Tepec, pšenični klas ni cvet. Kralj je že od daleč zagledal mladeniča s pšeničnim klasom. Šel je k njemu in ga objel, rekoč: — Ti, moj dragi sin, boš nasledil moj prestol. Kajti, ni ga lepšega cveta, kot je pšenični klas. Nato se je obrnil k mla-deničem : — Ali je še kaj lepšega na svetu kot pogled na njivo zlate pšenice, ki valovi v vetru. In kaj diši bolj zamamno kot hleb pšeničnega kruha, ki ga še toplega postavimo iz peči na mizo. Nobena vrtna cvetica ne diši tako lepo. Skrbno sejte najlepši cvet, še skrbneje ga žanjite! Nato se je kralj spet obrnil k mladeniču s pšeničnim klasom za klobukom in ga vprašal: — Sin moj, le od kod si vzel toliko modrosti v tvojih letih? Mladenič se je prestrašil in ni vedel, kaj naj odgovori. Slednjič se je opogumil in dejal: — Vaše veličanstvo, povedal bi vam, če se ne bi bal stroge kazni. — Ne boj se, mu je prijazno rekel kralj. Mladenič je pričel: — Ko ste ukazali, da moramo umoriti svoje starše, sem stopil pred svojega očeta in mu dejal: Ljubi oče, vi ste mi poklonili življenje, me ljubeznivo hranili in vzgojili, v zahvalo pa naj vam jaz vzamem vaše življenje. Ne, moje srce tega ne bi preneslo. Raje vidim, da mene kaznujejo s smrtjo. Nato mi je oče odgovoril: Dragi moj sin, izteši velik čeber in povezni ga v kot na dvorišču. Zadaj pa naredi odprtino, da bom mogel kdaj pa kdaj na svetlo. Ti pa mi boš skrivaj pri-našal hrane. Storil sem tako in do danes ohranil pri življenju mojega ljubega očeta. Kolikokrat mi je dal napotil in nasvetov, prav tako kot je tudi tokrat le on razvozlal vse tri uganke. Kralja je ganila iskrena otroška ljubezen in dejal je mladeniču : — Moj dragi prijatelj, ker si to storil, si mi še dvakrat ljubši kot doslej. Pokazal si, da imaš žlahtno in hvaležno srce. Meni pa si odprl oči. Spregledal sem in spoznal, kako potrebne so nam modrost, izkušenost in znanje starih ljudi, čeprav ne morejo več delati. Od danes naprej naj velja: Vsak naj se do starih ljudi spoštljivo obnaša! Sinovi in hčere pa naj bodo svojim staršem hvaležni in naj skrbe zanje do poslednje ure njih življenja.

ZAČARANI GRAD IN MEDVED[uredi]

Neki trgovec je imel tri zale hčere, med njimi mu je bila najmlajša tudi najljubša, kot je to že navada v družinah, ki imajo po več otrok. Ko se je trgovec nekoč odpravljal v glavnomesto tiste dežele, je vprašal svoje hčerke, kaj želijo, da jim prinese. Najstarejša si je izvolila razkošno in krasno obleko, kakršne še ni imela nobena deklica v tistem kraju. Srednja hči bi rada imela dragocen lišp, najmlajša pa, ki je posebno rada vrtnarila, de očetu : — Slišala in brala sem o nekem gradu blizu glavnega mesta. V grajskem vrtu pa neki raste drevo, ki prekrasno žvižga in poje. Tri cepiče bi rada imela od tega čudežnega drevesa; požlahtniti hočem moje najljubše drevo v našem. vrtu. Trgovec je odšel. V glavnem mestu je imel mnogo opravkov, kakor sploh bogati trgovci, o čemer pa mi ne razumemo mnogo. Kupil je le razkošno obleko in dragocen lišp za starejši hčeri, a na najmlajšo bi bil kmalu pozabil. Povprašal je po tistem čudnem gradu in po čudežnem drevesu, a komaj je izvedel zanj. No, slišal je tudi, da leži pod pojočim drevesom grozno hud medved, ki varuje grad in drevo ter silno renči, če se kdo približa. Toda trgovec se tega ni prestrašil, saj bi rad storil vse za svojo najmlajšo hčer. Prišel je pod grad in z največjo težavo zlezel čez grajsko obzidje. V tem hipu je že pri njem medved, ki ga povpraša, po kaj neki je prišel v grad. Trgovec pove, da bi rad dobil tri cepiče od tistega prečudnega drevesa, ki krasno poje in žvižga. Medved pa mu de: — Ako mi izpolniš, kar te bom prosil, ti bom dal cepiče, da bo zadovoljna tvoja hčerka. Trgovec odgovori: — Če mi bo le mogoče, ti bom od srca rad izpolnil vsako željo. Nato pravi medved: — Mogoče ti bo! Ali mi torej izpolniš eno samo željo. Trgovec premišlja, omahuje, a naposled vendar reče: — Naj bo, kakor bog hoče, izpolnil ti jo bom. Medved gre, a se kmalu vrne s tremi cepiči in pravi: — Danes čez tri leta pridem po tvojo hčer, da mi bo žena. Trgovec je postal bled kot zid, a ugovarjati ni mogel in si ni upal. Odšel je z žalostno dušo proti domu. Hčerke so bile vesele očetovih darov. Najbolj vesela je bila najmlajša hči, kajti tudi njej je oče izpolnil vročo željo. S cepiči iz čudežnega vrta je požlahtnila svoje drevo, ki je že ob letu tako krasno pelo in žvižgalo, da so ga hodili poslušat od blizu in od daleč. Trgovec je že skoraj pozabil na medveda, hčere pa niso vedele zanj, saj jim ni povedal. Nekega dne pridrdra pred trgovčevo hišo krasna kočija, vsa iz čistega zlata. Trgovec se je tako prestrašil, da se je zgrudil na tla, kajti spomnil se je, da je na ta dan tretja obletnica. Njegov služabnik teče, da bi pomagal prišlecu iz kočije. Toda kočijaž mu ukaže, naj pokliče gospodarja. Z gospodarjem želi govoriti neki gospod, ki pa ne more iz kočije. Gospodar pride, odpre vratca in zagleda medveda, ki mu moli taco v pozdrav. Medved mu reče: —Prišel sem po svojo ženo; pripelji mi jo, ali pa te raz- trgam, da ne bo ne duha ne sluha za teboj. Trgovec gre v hišo, a pripelje najstarejšo hčer, ki se je bra¬nila na vse kriplje. No, medved je ni niti pogledal, udaril je s taco in srepo pogledal trepetajočega trgovca. Prav tako se je zgodilo s srednjo hčerko, tako da je moral privesti najmlajšo hčer, ki se pa ni branila. Sedla je k medvedu v kočijo in blisko¬vito so oddirjali proti začaranemu gradu. Medved se je za hip spremenil v prekrasnega mladeniča, ki je objel in poljubil lepo trgovčevo hčer, rekoč: — Jaz nisem medved, kralj sem, toda silno nesrečen, kajti začaran sem z gradom vred. Toda upam, da me boš ti rešila. Deni glavo na mojo ramo in ne treni ne z glavo ne z očesom, čeprav boš videla strašne prikazni. Videla boš grozovite po-šasti, ki te bodo strašile, kakor bi te hotele požreti, toda ne boj se jih, ker ti ne smejo skriviti niti lasu. Kače bodo navidezno lezle okrog tebe, sikale ti bodo v obraz, a ne ustraši se, ker ti ne smejo in ne morejo škodovati. Gore se bodo rušile na tvojo glavo in nad glavo ti bodo viseli mlinski kamni na nitki, toda vse to bo le navidezno delo hudobnih duhov, da bi se ti pre¬strašila in pobegnila iz kočije — s tem pa bi pogubila mene. Z glavo ne kreni nikamor, sicer se boš še bolj bala. Ko se pa pripeljemo v grad, boš zaslišala prekrasno godbo, ki bo še bolj nevarna kot vse prejšnje prikazni, ker te bodo hoteli zli duhovi z godbo omamiti in pridobiti. Če me boš pa ubogala in ne boš okrepila glave in ne boš trenila z očmi, smem upati, da boš osrečila mene in sebe. Obljubila mu je, da bo stanovitna in da bo rešila lepega začaranega ženina. Kakor ji je povedal, tako se je zgodilo. Veliko strahu je prestala, toda pogumno se je držala poleg medveda, ki jo je osrečeval s svojimi pogledi. V gradu pa je igrala tako lepa godba, kakršne še ni slišala v svojem življenju. Ali tudi to je prebila. H kočiji sta ji molče prišli nasproti dve ženi, prijeli sta jo vsaka za eno roko ter jo molče odvedli v grad, kjer sta ji odkazali več prekrasnih sob. Vse je bilo silno lepo, kakor je slišala praviti v starih pravljicah, toda bilo je vse mrtvo in brez življenja. Po vrtovih, po travi in hodnikih so spali vojaki in konji. Medved je ležal podnevi pod pojočim drevesom, ponoči pa je prihajal v grad. Šel je skozi sobo, v kateri je ležala njegova nevesta, poljubil pa jo je vsak večer ter odšel počivat v sosednjo sobo. Tako je bilo dva ali tri mesece. Nevesti je postalo pusto in dolgočasno. In to ni bilo čud¬no, saj ni imela nikakršnega dela, knjig ni bilo, ženi pa sta molčali, kot bi bili mutasti. Zato reče nevesta nekega večera medvedu : — Rada bi šla malo na vrt, ali smem in kdo mi bo pokazal pot? Medved ji pove, da jo bosta vodili po vrtu njeni dve nemi služabnici. In tako se je tudi zgodilo. Vrt je bil silno velik in zelo lep. Blizu pojočega drevesa pa je bila krasna utica in v njej mnogo knjig. Nevesta se jih je zelo razveselila. Brala jih je in brala in dan za dnem je imela z njimi veliko veselja. Po devetih mesecih pa vzame v roko debelo, zaprašeno knjigo. V tej knjigi je bila popisana usoda zakletega gradu. Povest jo je tako zanimala, da ni opazila, kako med tem časom vse okoli nje oživlja in se preraja. Proti koncu povesti so se zbudili tudi vojaki in začeli čistiti svoje konje in brusiti meče, kot bi se pripravljali na boj. Konec povesti pa jo je tako razburil, da je vsa razmišljena in preplašena tekla v svojo sobo. Toda pot ji je prestregel medved, kateremu je odpadla zakleta koža, in krasni kraljevič je objel svojo srečno nevesto. Godba je začela igrati vesele poskočnice in res je bil še tisti večer ples v kraljevem gradu, kamor so bili povabljeni vsi imenitniki iz mesta. Veseli so bili zaroke rešenega kralja, ki je toliko let — začaran v medveda — varoval čudodelno pojoče drevo. In tega se je radovala vsa dežela. Čez nekaj časa sta kralj in žena obiskala trgovca. Stari mož je bil vesel hčerine sreče. Starejši dve sestri pa sta si od same jeze in nevoščljivosti razgrizli ustnice. Zdihovali sta vsaka sama zase, da bi ju nihče ne slišal: — Le zakaj nisem šla takrat z medvedom! Prav mi je!

KRALJ, NA SMRT BOLAN[uredi]

Nekoč je bil kralj neke dežele bolan na smrt. Nobeno zdravilo ni pomagalo. Zdravniki so že popolnoma obupali. — Ali oglasili so se modri ljudje in rekli:

—	Dobiti je treba človeka, kateremu prav nič ne manjka na svetu; srajco tistega človeka naj oblečejo kralju in zdrav bo.

Poslali so na vse vetrove kraljeve poslance iskat človeka, kateremu nič ne manjka na svetu; hodili so po vseh deželah, gorah in dolinah, a niso našli človeka, ki bi bil popolnoma zadovoljen. Temu je manjkalo to, drugemu ono do popolne sreče. Končno so naleteli v deveti deželi v neki krčmi na veseljaka, ki je popival in popeval in bil dobre volje. Povprašali so ga, kako da je tako dobre volje? On pa je zavriskal, udaril s pestjo po mizi in dejal: — Kako bi ne bil dobre volje, ko mi pa na tem božjem svetu nič ne manjka. Kraljevi poslanci so bili veseli tega srečnega človeka in so rekli: — Pojdi z nami pred kralja, boš bogat. Veseljak je odgovoril: — Kaj bogat, zakaj bogat? Jaz sem že dovolj bogat, no grem. Z veliko težavo so spravili srečnega človeka na voz in ga peljali h kralju, ki je bil že v zadnjih zdihljajih. — Hitro sleci srajco, so silili vsi vanj. On pa jih je debelo gledal in odkimaval. — Srajco dol, dol srajco, slecite srajco, so vpili vsi vprek. Ali kako so vsi ostrmeli, ko se je izkazalo, da veseljak n1 imel srajce. Kralj je moral žalostno umreti. Ni bilo človeka, kateremu bi nič ne manjkalo na svetu.

O ČUDODELNEM POVODCU[uredi]

Pri neki hiši so imeli mnogo otrok. Ker sta jih oče in mati težko preživljala, sta rekla starejšemu sinu, naj gre služit za pastirja ali hlapca. Najstarejši obleče rjavo pastirsko suknjico, dene torbico čez ramo, vzame palico v roko in gre po svetu. Ko pride že daleč od doma, zagleda na prijaznem gričku ličen gradič. — Tamle gori pa gotovo potrebujejo več poslov, pravi sam pri sebi, tja grem. Kar prileti ptič kljunač in mu reče: — Deček, skrij me pod suknjico, da me ne bodo lovci ubili. Deček prime kljunača in ga varno skrije pod suknjico. Lovci odidejo. — Sedaj me pa le izpusti, se oglasi kljunač, sedaj sem le varen. Preden pa kljunač odleti, pravi: — Povrnil ti bom dobroto. Deček gre dalje. Nasproti mu pridirja divji zajec, ki ga prosi : — Deček, skrij me pod suknjico, da me ne, bodo lovci ubili. Deček prime zajca in ga varno skrije pod suknjc. Lovci odidejo. Čez nekaj časa pravi zajec: — Sedaj me pa le izpusti, se bom že sam varoval. A po¬vrnil ti bom dobroto. In mladenič ga izpusti. Nato prileti divja raca in lbu reče: - Deček, skrij me pod suknjico, lovci me zalezujejo. Zelo ti bom hvaležna. Mladenič jo skrije, ko pa lovci odidejo, se raca oglasi: — Sedaj me pa le izpusti, se bom že sama varovala, tebi se bom pa o pravem času izkazala hvaležna. Nato pride mladenič v grad. Ker je bil lačen, je poprosil najprej hrane, nato pa se je ponudil za pastirja. V gradu je živela vdova s tremi hčerkami in mnogimi služabniki. Dečku je graščakinja rekla: — Ker nimamo drugega dela zate, boš podnevi pomagal vrtnarju, ponoči pa boš pasel kobilo na, povodcu. In tako je mladenič ostal v gradu. Prvo noč je vodil kobilo s povodcem na pašo. Ker pa je bil utrujen od dolge poti, si je ovil povodec okoli roke, legel na travo in zaspal. Toda drugo jutro, ko se zbudi, drži le povodec v roki, kobile pa nikjer. Zaman jo išče in išče. Kar prileti k njemu kljunač in pravi: — Ker si me rešil smrti, sem ti dolžan zahvalo. Pojdi s povodcem za menoj. Ondi za plotom bom razkopaval in iz zemlje bo prišla bela meglica. Ti pa vrzi povodec na meglico in spre¬menila se bo v kobilo. Potlej jo zajahaj in jezdi domov. Zgodi se tako in mladenič vesel jaha domov. Ko pride noč, spet žene na povodcu kobilo na pašo. Nekaj časa pase, nato pa postane utrujen in zaspan, zato si ovije povodec okoli roke. Prej pa povodec močno priveže kobili okrog noge. Potem leže in zadremlje. Zjutraj se zbudi, spet drži samo povodec v roki, kobile pa nikjer. Kar pridirja iz grmovja zajec in mu pravi: — Ti si me rešil smrti, jaz pa sem ti dolžan zahvalo. Kobila je v onemle grmovju. Pojdi z menoj in kjer pobrskam, se bo dvignila bela meglica iz zemlje. Ti pa vrzi vanjo povodec in spremenila se bo v kobilo. Tako je deček naredil in spet je imel kobilo. Tretjo noč se mu je zgodilo prav tako kot prejšnji dve noči. Zaspi, ko se zbudi, zopet ni kobile nikjer. Prileti pa divja raca in mu pravi: — Ti si me rešil smrti, dolžna sem ti zahvalo. Pojdi k onemu tolmunu, v njem je kobila. Kjer bom udarila s perutmi po vodi, tam se bo dvignila bela meglica iz vode. Vrzi vanjo povodec in spremenila se bo v kobilo. Tako je storil in spet je imel kobilo. Ko jo je prignal domov, ga je v hlevu čakala najmlajša hčerka in mu rekla: — Tri noči si srečno dopasel, imel si dobre in zveste pomoč¬nike, odslej pa ne boš imel nobenega več. Le pojdi sedaj k materi in ko te, bo vprašala za plačilo, ne, zahtevaj nič drugega kot povodec, s katerim si pasel kobilo. To je namreč reč, s katero se naši materi vse posreči, kar si Mi. Da bo temu konec, zah¬tevaj oni povodec. Če bi dobil denar, bi se ti spremenil v čre¬pinje; če bi hotel obleko, bi se ti precej raztrgala ali pa bi ti izginila. S povodcem pa lahko narediš, karkoli si izmisliš. Če ga vzameš iz žepa, potreseš z njim in rečeš: Pridi predme, lep konj, s cesarsko, vojaško ali kakršnokoli opremo, takoj bo konj prišel. Zajahaš ga in greš, kamor te je volja. Pastir jo uboga, gre h gospodarici in ji pove, da mu je to opravilo pretežko in da ne more delati noč in dan. Graščakinja ga nagovarja, naj še ostane, v gradu. Pastir pa reče, da ostane samo, če mu odWe kakšno drugo delo. Nato ga gospodinja vpraša, kakšno plačilo hoče za svojo službo. Mladenič od¬govori : — Drugega ne maram kot povodec, na katerem sem pasel kobilo. Graščakinja se dolgo brani, naposled mu ga pa vendarle vrže in pravi: — Tu ga imaš! Ker si pa tak, bom tudi jaz taka: sedem let ne, boš mogel spregovoriti nobene druge besede kot: neutudum. In graščakinja je pastirja spodila, z gradu. Najmlajša hčerka je prosila mater, naj mladeniča ne podi od hiše in naj mu da kakšno drugo delo. Graščakinja je le privolila, naj ostane in naj samo na vrtu pomaga. Tako je mladenič ostal v gradu. Ko pa je bil nekega dne sam na vrtu, potegne povodec iz žepa, ga potrese in pravi: — Pridi predme takšen konj, kakršnega jaha sam cesar in v prav taki opremi. Tako se je zgodilo. Mladenič se vzpne v sedlo in jaha po vrtu. Ker pa so bile stezice med gredami ozke, je konj poteptal mnogo lepih cvetic in drugih imenitnih rastlin. Vrtnar je mla-deniča spodil z vrta in ga zatožil gospe, ki ga je znova spodila z gradu. Ko je to slišala najmlajša hči, je prosila mater, naj ga še obdrži in naj mu da kakšno drugo delo. Mladenič je ostal, oskrboval je kokoši in prinašal drva v kuhinjo. Tako je minilo nekaj let. Takrat pa so razglasile vse tri grajske gospodične, da se bodo omožile. Prišlo je več snubcev in starejši dve sta si izvolili bogata viteza, mlajša pa ni hotela drugega kot nemega hlapca. Preden so se pa poročile, se je vnela vojna. Tudi oba viteza, zaročenca starejših grajskih hčera, sta morala na vojno. Preden so se ločili, so napravili veliko pojedino, na katero so po¬vabili mnogo prijateljev in vitezov. Pri slovesu je vsaka hči dala svojemu zaročencu dragocen svilen robec, na katerega je vsaka sama z zlatimi črkami uvezla svoje ime. Tudi najmlajša hči je dala svojemu zaročencu z zlatom vezen robec. Zlahta pa se je pomenkovala, kako bi odpravili z gradu nemega hlapca, da bi najmlajša hči nikoli več ne videla svojega zaročenca. Ko so odjahali na vojno, so mu pripravili starega, mršavega i kon a, ki že ni bil za nobeno rabo. Posadili so ga nanj in od- rinili na vojno. Mislili so, da bo s konjem vred poginil kje na poti. Ko so bili vitezi že daleč od gradu, so opazili, da hlapca ni več z njimi. Razveselili so se in mislili, da je poginil kje v jarku. Pa ni bilo tako! Ker je prav takrat že minilo sedem let, odkar ga je graščakinja zaklela, se je kuhinjski hlapec spremenil v lepega mladeniča. Potresel je povodec in zahteval, naj pride takšen konj, kot ga imajo vitezi, in prav tako opremljen. Potem se je preoblekel, zajahal konjiča in odjezdil z njim na vojno. Bitka se je že pričela, ko je prijahal na bojišče. Tam je med padlimi vojaki zagledal tudi zaročenca starejše grajske hčere. Nezavesten je ležal na tleh in bil je ranjen v roko. Mladenič razjaha in mu obveže rano s tistim svilenim robcem, ki mu ga je najmlajša hči dala za spomin. Vojska je končana in vitezi se odpravljajo domov, med njimi je tudi tisti, ki mu je mladenič obvezal rano na roki. V gradu pripravijo veliko gostijo, da praznujejo srečno vrnitev. Starejši dve hčeri se veselita, da sta se vrnila njuna zaročenca, mlajšo pa vsi zasmehujejo in zbadajo: — Izgubil se nam je tvoj ženin že na poti na bojišče, ostal je menda s k1jusetom v kakšnem jarku. Tedaj pa zagledajo v daljavi lepega viteza, ki jaha proti gradu. Ko prijaha v grad, ga nihče ne spozna; vojščaki pa pripovedujejo, da so ga videli v bitki, kako je hrabro sekal na desno in na levo. Mladenič pa veli tistemu vitezu, ki mu je obvezal roko, naj pokaže robec, s katerim je rana zavezana. Vitez odveže rano, mladenič pa vzame robec in ga pokaže mlajši hčeri. Ta precej spozna robec, ki ga je dala svojemu ženinu, preden je šel na vojsko. Čez nekaj dni so v gradu praznovali imenitno gostijo, na katero so povabili viteze in graščake od blizu in daleč. Slavili so poroko vseh treh grajskih hčera; med ženini pa je bil najlepši ženin najmlajše hčerke.

ZLATA PTICA[uredi]

Kralj je imel na svojem vrtu neizrečeno lepo jablano, ki je rodila zlata jabolka, a jih nikoli niso mogli dobiti. Vsako jutro je eno manjkalo. Noč in dan je postavljal k drevesu straže, da bi zasačil tatu, toda tudi najboljši stražniki niso mogli dobiti nikogar, ki bi hodil po jabolka, pa je vendar manjkalo slednje jutro po eno. Vse to ni nič pomagalo in vojaki so se že branili hoditi na stražo. Kralj pa je imel tri sinove. Starejša dva sta bila bolj samo-svoja in mlajšega brata nista nič kaj marala. Kralj je rekel stražiti tudi sinovom in prvo noč je šel najstarejši. Vzel je puško, jo dobro napolnil, hodil gor in dol in gledal okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel. Vso noč ni bilo nikogar, toda drugo jutro je jabolko le manjkalo. Drugo noč gre srednji sin. Z nabito puško hodi gor in dol kakor prvi in gleda okoli sebe, kdaj in od kod bo kdo prišel nad jablano, pa nikogar ni bilo, jabolko pa je le manjkalo. Tretjo noč gre najmlajši. Namesto s svin-čenim zrnom, nabije puško z grahom, češ da tatu ne bo ustrelil, temveč ga samo spoznal, kakšen tiček je to, ki zna tako krasti, da ga nihče ne zasači. Zvečer se ustopi pod drevo, upre oči v jabolka in gleda venomer vanje, ne da bi se ozrl kamor koli. Kar prileti okoli polnoči izpod neba ptica, tako, tiho, da se ni nič slišalo, in se spusti na drevo. S kremplji prime jabolko, najmlajši pa pomeri, sproži in ji odstreli tri peresa. Ptica se ustraši, pusti jabolko in zleti. Sin pobere peresa in vidi, da so iz čistega zlata. Ko brata slišita strel, brž vstaneta, pritečeta k mlaj-šemu in ga vprašata, od kod je tat prišel. On pa jima reče : — Gledala bi, pa bi ga videla. Nato odide k očetu in mu pokaže tista tri peresa. Ker so bila peresa zlata, je rekel kralj sam pri sebi: — Kako lepa mora biti šele ptica, ki ima taka peresa! Ker bi jo rad imel, reče naglas: — Kdor mi jo prinese, bo krali! Starejšega je kraljestvo zelo mikalo; vzel je brašno in puško in šel iskat ptico. Šel je v gozd, kajti v gozdu so ptice najrajši, češ, tam jo bo že kje dobil. Hodil in hodil je po gozdovih in se oziral po drevesih, da bi zagledal ptico, ali zlate ptice ni bilo na nobenem. Pride do trate in ker je bil lačen, stopi s konja, sede na tla, vzame brašno iz torbe in začne jesti. Tedaj pa pride k njemu medved in ga prosi, naj da tudi njemu kaj jesti, rekoč: Daj še meni malo, ker sem lačen. Toda on se obrne, zareži nad medvedom in pravi: — Saj bo komaj zame dosti, pa bom še tebi dajal! Poberi se od mene; zate in za take, kot si ti, so v gozdu zverine. Pojdi in lovi jih! Medved se obrne in pravi: — Le počakaj, še slabo se ti bo godilo! Zarenči in odide. Ko se kraljevič naje, gre dalje in pade roparjem v roke. Vse mu vzamejo, kar je imel: denar in konja, in mu zažugajo, da ga celo umore, ko jih je prosil, naj ga puste, ker je kraljevi sin. Ko pa jih je le za božjo voljo prosil, naj mu vsaj življenje puste, so roparji rekli, da drugače ne, le če se jim pridruži in hodi z njimi ropat. Kaj je hotel? Še bog, da ga niso umorili. Šel je z njimi in postal — ropar. Leto je preteklo, toda starejšega sina še ni bilo domov. Zato reče srednji sin očetu, da namerava zdaj on iti iskat zlato ptico. Oče ga pusti, ker je obljubil, da se ob letu vrne domov, naj dobi ptico ali ne. Oče mu da konja, puško, denarja in brašno. Srednji sin se napravi, zasede konja in gre po ravno isti poti, po kateri je šel starejši brat. V gozdu gleda po dre¬vesih po zlati ptici, toda zaman. Tudi on pride do tiste trate in ker se je zlakotil, se ustavi, stopi s konja, vzame brašno iz torbe in začne jesti. Spet pride medved in ga prosi, naj mu da kaj jesti, ker je lačen. Toda tudi ta ga zapodi kot prvi in pravi : — Poberi se od mene! Zate in za take, kot si ti, so v gozdu zverine. Pojdi in lovi jih! Medved se obrne in pravi: — Le počakaj, še slabo se ti bo godilo! Zarenči in gre. Ko se srednji brat naje, gre dalje in roparji ga. dobe. Vza¬mejo mu vse, kar je imel: denar in konja, in mu zažugajo, da ga celo umore, kajti starejši brat ga je spoznal in se zbal, da bi očetu ne povedal, kaj je on. Ker pa le prosi in prosi, mu pri-zanest, seveda če se jim pridruži in dela to, kar oni. Kaj je hotel? Še bog, da ga niso umorili. Šel je z njimi in postal —ropar. Leto je preteklo in tudi srednjega sina ni hotelo biti nazaj. Zdaj reče očetu še mlajši sin, da hoče iti tudi on iskat zlato ptico. Oče pa mu pravi: — Dva sta že šla in ju ni nazaj. Iti hočeš še ti, da tudi tebe ne bo. Ostani doma, vidiš, edino tebe še imam, ali hočeš, da še tebe izgubim? Toda sin ni dal miru. Tako dolgo je naganjal očeta, da ga je pustil, mu dal konja, denarja in brašno. Najmlajši sin je jezdil po ravno isti poti in prišel na isto trato, kjer sta bila prejšnje in poprejšnje leto njegova brata. Stopi raz konja, vzame brašno iz torbe in začne jesti. Spet pride medved in ga prosi: — Daj še meni malo, saj vidiš, da sem lačen. Ta pa — dobrega srca, kakor je bil — reče: — 0, le jej z menoj, kolikor hočeš in kolikor se ti poljubi. Bo že kako šlo, če zmanjka. In medved je jedel in jedel, da je njemu le malo ostalo. Nato seže še v torbo in jo popolnoma izprazni. Toda medved spet jé, da je bil kraljevič prav malo deležen. Medved pa še ni bil sit. Pravi mu: — Daj mi še konja, da ga snem in se najem, ker sem lačen. — I, pravi on, saj ti bi ga dal, pa nimam potem na kom jezditi. Medved odgovori: — Boš pa mene jezdil. Kraljevič pravi: — Kako bom tebe jezdil, ko se mi bo vsak smejal, kdor me bo videl. Medved pa mu spet odvrne: — Naravnost tja te bom prinesel, kjer je tista stvar, ki jo iščeš. Ko kraljevič to sliši, si misli: — Če ti veš, kaj iščem, tudi veš, kje je, in reče : - no, pa ga snej, da se naješ in lakoto zamoriš. Tedaj plane medved nad konja, ga razmesari in se naje. Ko se je najedel, mu reče : — Zdaj pa ureži leskovo šibo, ki je v enem letu zrasla, zajaši me in prinesel te bom do zlatih ptic. Mladenič je urezal leskovo šibo, kar je je v enem letu zraslo, zajahal medveda, in dirjala sta, da sta pridirjala do skale. Pri skali se medved ustavi in pravi: — Tu, v tej skali je cela jata zlatih ptic v zlatih kletkah. Mahni z leskovko po skali. Od¬prla se bo, pojdi vanjo in vzemi prvo ptico, ki ti pride v roko, toda nikar ne izbiraj, da se ne zbude stražniki in te ne ujamejo. Stopil je z medveda, mahnil z leskovko po skali in skala se je odprla. Stopi v lep, velik prostor; na obeh straneh so visele zlate kletke z zlatimi pticami, prva lepša od druge. Šel je od ptice do ptice in vsaka mu je bila bolj všeč, dokler ni prišel do konca votline, kjer je bila najlepša ptica. Njo vzame in se obrne. Toda preden pride do drugega konca, se straže zbude, ga primejo in mu hudo žugajo. Vprašajo ga tudi, zakaj je hotel ptico ukrasti. Mladenič pa se še nikoli ni zlagal in pove vse od konca do kraja. Obljubili so mu, da ga izpuste in mu podare ptico, če jim pripelje takega in takega konja, ki mu ni v devetih deželah enakega. Ko pride iz votline do medveda, mu reče medved: — Vidiš, zakaj me nisi ubogal in vzel takoj prve ptice, do katere si prišel? Jaz sicer vem za takega konja, toda moraš me ubogati in storiti, kakor ti born. rekel. Vzemi leskovko, sedi spet name in si misli, da bi bil rad tam, kjer so tisti konji, ki jih v devetih deželah ni takih. Mladenič je vzel leskovko, sedel na medveda in si mislil: — 0, da bi bil tam, kjer so tisti konji! Komaj je to mislil, je že bil pred skalo. Medved mu reče: — Udari spet s šibo po skali in skala se bo odprla. Dobil boš konj celo čredo. Odveži prvega, ki prideš do njega, in nikar ne izbiraj, da se stražniki ne zbude in te ne ujamejo. Mladenič stopi z medveda, udari s šibo po skali, ki se odpre in razmakne v votlino. Na obeh straneh so stali privezani konji, lepi, da bi jih kar gledal, prvi lepši od drugega, zadnji na koncu Jame pa najlepši. Tega mladenič odveže in odpelje iz jame, toda od ropota kopit se stražniki zbude, primejo ga in mu hudo žugajo. Vprašajo ga tudi, zakaj je hotel ukrasti konja. Po pravici jim pove vse od konca do kraja in obljubili so mu, da ga izpuste in mu dajo konja, če jim pripelje morsko deklico. Mladenič jim obljubi in odide iz jame. Ko pride do medveda, ga medved ošteje kot prvič, rekoč: -- Saj sem ti rekel, zakaj me nisi ubogal? Pač vem, kje in kako bi se dala dobiti morska deklica. Tu spodaj ni daleč morje. Pojdi v mesto in si nakupi vsakovrstnega blaga, z njim pojdi na breg morja in ga tam prodajaj. Prišle bodo tri morske deklice. Kupčuj samo s tisto, ki ti bo najbolj všeč. Ko bo nakupila in hotela oditi, naj ti da roko, da bo sreča večja. Takrat pa si misli, da bi bil rad pri konjih. Ročno boš tam, kjer si želiš. Tako delaj ves čas. To medved reče in gre svojo pot. Mladenič gre in gre in pride do mesta. Tu nakupi vsake vrste kramarskega blaga: trakov, šivank in drugih podobnih reči. S tem blagom gre k morju in ga tam razloži naprodaj. Pridejo tri morske deklice, prva lepša od druge. Samo s tisto, ki se mu je zdela najlepša, je kupčeval. Ko je deklica nakupila, kar je želela, ji mladenič reče, naj mu seže v roko, da bo sreča večja. Deklica mu seže v roko, on pa si misli : Ko bi bil zdaj pri konjih. Kakor bi trenil z očmi, je bil mladenič z morsko deklico pri konjih. Tam so mu dali prej obljubljenega konja in vsi zamaknjeni so gledali morsko deklico, pa se je niso mogli na¬gledati. Mladenič sede na konja in preden gre, jih prosi, da bi še smel deklici seči v roko za slovo. Radi so mu dovolili, veseli, da so le deklico dobili. On ji seže v roko in si misli : — 0, ko bi bil zdaj tam, kjer so zlate ptice! Kakor bi z očmi trenil, so bili pri zlatih pticah: on, morska deklica in konj. Vsi veseli ogledujejo konja, tako lepega in ognja polnega. Ročno mu prineso najlepšo zlato ptico v naj-lepši. zlati kletki, ko še s konja ni stopil. Toda kakor hitro je dobil ptico in prijel deklico za roko, si je mislil: — 0, ko bi bil zdaj pri medvedu! Takoj so bili pri medvedu on, morska deklica, konj in zlata ptica. Medved mu reče: — Zdaj imaš vse in sreča te čaka. Samo enega se varuj: varuj se kupovati mesa z vislic! Medved to izgovori in gre svojo pot. Mladenič pa jezdi z morsko deklico dalje proti domu in prijezdi v mesto. V mestu je vrelo skupaj polno ljudi. To se mu je zdelo čudno in povprašal je prvega, ki je prišel mimo njega, kaj to pomeni. Ta mu pove, da peljejo dva tatova obesit. Stopi bliže, da bi videl, kdo sta ta dva nesrečnika. Toda joj! V njiju spozna svoja starejša brata. Vpraša, kaj sta storila, in povedo mu, da sta zelo veliko pokradla. Smilita se mu, saj sta vendar brata. Zato vpraša, ali ju je mogoče rešiti. — 0, pač, mu reko, kdor plača še enkrat toliko, kolikor sta vzela. Ker je imel še od doma dovolj denarja, našteje odkupnino in gre svojo pot iz mesta. Ko sta brata zvedela, da sta rešena smrti, bi rada vedela, kdo ju je odkupil, in vprašala sta vsakega, kje je njun rešitelj. Pokazali so jima pot, po kateri je šel iz mesta. Gresta za njim in ko ga zagledata, spoznata, da je njun brat in da nese domov zlato ptico. Zbala sta se, da bi doma ne povedal, kaj se je zgodilo z njima. Iz zavisti sta ga ubila in pustila mrtvega na cesti. Vzela sta konja, morsko deklico in zlato ptico in šla proti domu. Vse se ju je veselilo, posebno pa. oče — kralj. Konja so dali v hlev, toda odsihmal se je tako shudil, da ni smel nihče k njemu, in so mu morali z vrha dajati zobanja. Tudi morska deklica je bila tako žalostna, da ni mogla besedice spregovoriti. Zlata ptica je vedno nosila povešeno glavo in tudi ni dala glasu od sebe. Vsi so mislili, da jo bo zdaj zdaj konec. Tedaj pa pride medved do mrliča na poti. Izkoplje neko korenino, jo stolče na kamnu, kane sok mrtvemu v usta in mladenič oživi in ozdravi. Nato medved izgine in nič več ni bilo slišati o njem. Mlade-nič pa gre v strgani obleki domov. Nihče ga ni poznal. Vpraša po svojem konju, a vse ga debelo gleda in misli, da je blazen. Pokažejo mu konja v hlevu in povedo, da ne sme nihče v nje-govo bližino. On gre k njemu. Ko ga konj zagleda, začne veselo rezgetati in se mu da božati in gladiti, kakor bi bil nak bolj krotka žival. Vse strmi. Nato mladenič spet vpraša: — Kje je moja ptica, zlata ptica? Dajte mi jo nazaj! Šel je naravnost v stanovanje v tisto sobo, kjer je visela kletka z zlato ptico. Komaj ga ptica zagleda, začne na ves glas začn

nebeško prepevati, da se je razlegalo po vsem gradu, kakor bi godli sami nebeški angelci. Ko kralj sliši ptico tako prepevati, prihiti v sobo, iz druge sobe pa morska deklica, ki se ji je to čudno zazdelo. Komaj zagleda mladeniča, razpne bele ročice, skoči k njemu, ga objame, se ga oklene in pritisne na srce, kakor bi ga več ne hotela izpustiti.

Oče je bil priča vsemu temu in ni vedel, kaj naj reče. Spozna svojega sina in ko izve, kako sta brata z njim ravnala in kaj se je z njim godilo, se razhudi ter zapove oba starejša sinova spoditi, ker sta to tudi zaslužila. Mlajšemu pa je dal kraljestvo in naredili so veliko svatovščino, kajti oženil se je z lepo morsko deklico in milo jima je pela zlata ptica.

UŠJA SLANINA[uredi]

Nekoč je bil grof, ki je sc'esal uš, pa si je mislil: — Tole uš bom pa jaz redil. Res je ukazal narediti stekleno posodo. Vanjo dene uš in jo dolgo redi. Ko je bila že debela, jo da zaklati, slanino pa, ki je bila lepa in debela, nasoli in jo razobesi. Nato razglasi, da dobi njegovo hčer za ženo, kdor bo uganil, od katere živine je ta slanina. Prihajali so ljudje iz vseh krajev in koncev, toda nihče ni mogel uganiti. Za le-to slanino pa je zvedel siromašen pastir-ček, ki je služil pri nekem kmetu. On pravi svojemu gospo¬darju: — Naj no grem gledat tudi jaz to slanino. Zares se odpravi na pot, s seboj pa vzame olje, kruh in palico. Ko je šel po poti, vidi čebelo, ki je imela strto nogo. Pastir ji namaže nogo z oljem, pa se ji je zacelila. Čebela mu reče: — Jaz ti bom še koristila. Gre naprej in najde miš, ki je tudi imela nogo zlomljeno. Namaže ji nogo z oljem, pa se ji zaceli. Miš mu reče: — Jaz ti bom še koristila. Ko je šel malo dalje, mu priskaklja nasproti volk, na treh nogah, četrto pa je imel ranjeno. Namaže mu jo, volk pomalem ozdravi in mu reče: — Jaz ti bom še koristil. Tako gre pastirček naprej. Ko pride do gradu, postoji malo zunaj. V kuhinji sta govorili grofica in hči. — Fantje bi te radi imeli, reče mati, hči pa pravi: Pa da te ušle slanine človek ne bi mogel prepoznati. Pastirček zunaj je pa slišal, da je to ušja slanina, in brž gre v grad. Ko je prišel v kuhinjo, pravi materi in hčeri: Dober dan, bogdaj! Jaz sem tudi prišel pogledat in uganjevat, kakšna in od katere živine je tale slanina. Dobro pa je vedel, kajti slišal je govoriti grofico in hčer, da je to ušja slanina. Onidve mu rečeta: — Dobro, samo gor pojdi! On gre v kajžo, ko je pa vrata odprl, so se mu vsi zasmejali in rekli: — Kaj pa ti tu delaš, raztrganec? Mar bi ostal doma v zapečku. Ti boš uganil, česar še mi ne moremo, ki smo dru-gačni ljudje kot ti. Kajti v grad so prišli grofje, knezi in drugi bogati ljudje. Pastirček gre k slanini, jo malo obrača, ogleduje, potem pa reče: — To je pa prav takšna slanina, kot bi človek ubil debelo uš, potegnil z nje slanino in jo obesil. Grof reče : — Dobro, on je uganil. Pastirčku pa pravi: — Toda preden boš dobil mojo hčer, moraš še nekaj napra-viti : to noč moraš zmlatiti vso pšenico, žito, ajdo, oves, proso in vso ozimino, kar je imam na svojih pristavah. Če to narediš, sreča tvoja; če ne, bog ti pomagaj! Grof je imel strašno mnogo ozimine za mlačvo. Pastirček odide žalosten z gradu. Tako žalosten je hodil po polju in premišljeval, kako naj bi to napravil. Naenkrat skoči iz luknje pred njega tista miš, ki jo je ozdravil, in ga vpraša: — Zakaj si pa tako žalosten? Odgovori ji : — Kako bi ne bil žalosten. Uganil sem, kakšna je tista slanina, zdaj mi pa grof noče dati svoje hčerke. In še naročil mi je, da moram omlatiti vso ozimnico na njegovih pristavah. Tega vendar ne morem. Miš mu reče: — Ti pojdi kar spat, zjutraj bo vse narejeno. Miš zacvili in zbero se vse miši tistega kraja, lepo narede in znosijo na prvi kup zrnje, na drugega pleve, na tretjega pa slamo. Grof je ponoči hodil poslušat, pa ni slišal mlatiti in si je mislil: dobro je tako. Zjutraj zarana pa gre pogledat in najde vso ozimnico omlačeno, kot je zapovedal. — Še nekaj mi moraš napraviti, pravi grof pastirčku. Pred mojim gradom moraš to noč postaviti tako velik in prav tak grad iz voska, kakor je moj. Pastirček odide žalosten z gradu. Tako žalostnega ga sreča tista čebela, ki jo je ozdravil, ko je šel v grad. Čebela ga vpraša, kaj mu je. — Ustregel sem mu že in naredil, kar je zahteval, pa mi noče dati hčere. No, zdaj mi je pa naložil še eno nalogo: pred njegovim gradom bi moral to noč narediti iz voska prav tako velik in tak grad, kot je njegov. Kako naj to naredim? — Ti pojdi lepo spat, zjutraj bo vse narejeno, mu pravi čebela. Nato čebela zabrenči in vse čebele priletijo skupaj. Vsaka prinese malo voska in ponoči zgradijo grad iz voska, tako velik in prav tak, kot je bil graščakov. Zjutraj grof vstane in za¬gleda pod oknom lepi grad, še vse lepši, kot je njegov. gel je v grad in se sprehajal po njem, hčere pa pastirčku še zme¬raj ni hotel dati. Pastirček žalosten zapusti grad in odide v gozd. Tako ža-lostnega in zamišljenega ga sreča tisti volk, ki ga je v grad grede ozdravil. Volk ga vpraša: — Kaj ti je, dragi prijatelj? Zakaj si žalosten? — Kako se ne bi žalostil? Dve želji sem izpolnil tistemu grofu, vso ozimino sem mu omlatil v eni noči, grad iz voska sem mu zgradil v eni noči, zdaj mi pa noče hčere dati. — Nič se ne boj, mu pravi volk. Ureži si palico, sedi name in me krepko udari s palico. Dobro! Pastirček ureže. palico, sede na volka in ga krepko mahne. Volk strašno grdo zatuli in mu reče : — Udari me še, kolikor moreš! Pastirček ga grdo mlati, volk pa strašno tuli in beži proti gradu. Ko so drugi volkovi zaslišali tuljenje, so pribežali skupaj od vseh strani. Nazadnje se jih je nabralo strašno mnogo in vsi so za njima bežali proti gradu. Volk reče pastirčku : — Še me udari s palico, kar moreš! In spet ga je mahnil s palico. Volk je zatulil in skakal in vsa tolpa se je bližala gradu. Ko je grof to videl, se je prestrašil in je zavpil pastirčku skozi grajsko okno: — Ne goni te črede semkaj, pa ti dam vse, kar imam! Voik pa reče pastirčku: — Ne verjemi mu, temveč me le še bolj udari! Pastirček ga udari, volk znova zatuli in drvi z vsemi volkovi proti gradu. Ko je grof to videl, se je še bolj prestrašil in kar umrl od strahu. Zdaj pastirček razpusti vse volkove, se lepo obleče, sede v kočijo z grofovo hčerjo in se odpelje k poroki. Po poroki je bilo veliko gostovanje; tudi jaz sem bil na gostovanju, zelo so streljali z možnarji, pa je le en možnar počil, jaz sem pa v Dragotince skočil.

CESAR IN KMETJE[uredi]

Neki cesar je rekel kmetom: — Kdor mi bo kaj zelo bistrega povedal, tistemu bom davek odpustil. Prišel je kmet in povedal cesarju: — Rodil sem se v tistem letu, ko se je pisalo tako naprej kot nazaj. Kako bi le to moglo biti, si je mislil cesar in rekel, naj mu pove, katerega leta se je rodil in potem mu ne bo treba davkov plačevati. — Rodil sem se leta 1691, mu je rekel kmet. Pa obračaj leto še tako, zmeraj bo leto ostalo isto. Cesar se je temu začudil in mu rekel: — Nikomur ne, smeš tega povedati prej, dokler ne boš videl trideset cesarjev. Nato je šel cesar domov in je rekel svojim ministrom, naj mu povedo, katero leto se je pisalo tako naprej kot nazaj. Le-to da mu je neki kmet povedal tam in tam. Cesar je hotel ministre preizkusiti, če kaj vedo, ker mu ni bilo všeč, da kmet več ve kot ministri. Ministri so razmišljali in razmišljali, katero leto naj bi to bilo, pa se niso mogli nič domisliti. Eden izmed ministrov pa je šel skrivaj k tistemu kmetu, tako da cesar ni vedel in je vprašal kmeta, katero je tisto leto. Kmet mu je rekel: — Jaz ti tega ne smem povedati, kajti cesar mi je prepovedal, da tega ne smem nikomur povedati, dokler ne bom videl trideset cesarjev. Minister mu da osemindvajset tolarjev in pravi : — Tu imaš osemindvajset tolarjev, pa mi povej, katero je to leto. Glej, na vsakem tolarju je po en cesar, enkrat si ga že videl, to je že devetindvajseti, ko te bo predse poklical, boš pa tridesetega videl. Nato je kmet ministru povedal leto. Minister je odšel domov in je cesarju rekel: — Jaz sem se že domislil, katero leto je to. In je povedal cesarju pravo leto. 1691. Cesar se je temu začudil in dejal: — Nihče drug ti tega ni mogel povedati kot tisti kmet. Nato je kmeta poklical predse in mu rekel: — Zakaj si se ti pregrešil zoper mojo zapoved? Saj še nisi videl trideset cesarjev! Kmet je odgovoril cesarju : — Jaz sem že videl trideset cesarjev. Tukaj imam osemindvajset tolarjev, na vsakem je cesar. Ko si bil ti, cesar, pri meni, sem te tudi videl, to je 2e devetindvajseti cesar in sedajle te tudi vidim, to je trideset cesarjev. Na to mu cesar ni mogel ničesar odgovoriti in mu je odpisal davke.

TRIJE BRATJE[uredi]

Neki oče je imel tri sinove, ki jim je za dediščino zapisal samo eno hišo, en polovnjak vina, mačko, kozo, srp in enega bika. Ko je oče umrl, so sinovi začeli deliti. Najprej začno piti vino. Starejša brata sta imela mlajšega za norca, čeprav je bil bolj postaven kot pa onadva. Rekla sta mu: — Zdaj bomo pa vino pili. Ker si ti najbolj neumen, moraš svojo pipo najbolj spodaj zabiti, nato pa pij. Mislila sta si, da bo najmlajši spil drožje, onadva bosta pa zgoraj čisto vino pila. Srednji brat je zabil pipo v sredino, in nanje starejši pa zgoraj. Zdaj je mlajši brat legel pod pipo in jo odškrnil. Ko pa jo je odškrnil, se je drožje dvignilo, vino pa je teklo k dnu, kajti zgoraj so bile pene. Najmlajši je takso dolgo pil, dokler ni vsega spil, ko pa je že drožje teklo, je zaškrnil in dejal: — Jaz sem. se že napil, zdaj pa še vidva. Srednji brat odškrne pipo, toda vina ni. Odškrne pipo sta¬rejši brat, a vina ni. — Ti si vse spil, mu zažugata in se jezita. Znočilo se je in vsi trije so šli v eno posteljo spat. Naj-mlajši je moral za kazen spati na sredini, tako sta rekla starejša brata, zato ker je spil vse vino. Ker sta mislila, da bo zmrznil, sta še vso odejo nanj zmetala. Ponoči je bilo mlajšemu na sredi postelje zelo vroče; starejša dva je pa pošteno zeblo in celo noč sta vlačila nase odejo, ki jo je mlajši brcal s sebe. Ko so zjutraj vstali, je rekel starejši brat: — Mene je pa ponoči zelo zeblo. — Tudi mene, reče srednji. Najmlajši pa pravi : — Meni je bilo pa vroče. Tedaj sta bila starejša dva huda nanj, ker ni zmrznil. Nato so si takole razdelili očetovo dediščino: najstarejši dobi koso, srednji srp, najmlajšemu pa sta dala mačko in se norčevala iz njega. Tako so šli vsak s svojo dediščino po svetu. Pridejo do nekega travnika, kjer so z nožem kosili travo. Najstarejši brat se nasmeje in reče: — Kaj mi daste, če vam jaz vse to v eni uri pokosim. — Če pokosiš, ti damo sto rajnišev. Najstarejši začne kositi in zares dobi sto rajnišev na roko, zato pa jim je moral tudi koso pustiti. Gredo dalje in pridejo do njive, kjer so z nožem želi. Srednji brat se nasmeje žanjcem in jim reče: — Kaj mi daste, pa vam v eni uri vse požanjem. — Če požanješ, dobiš dvesto rajnišev. On požanje vse in dobi dvesto rajnišev na roko, srp jim pa pusti. Zdaj sta se starejša dva brata mlajšemu smejala, češ dzi ne more oddati mačke. Dobro! Gredo dalje in pridejo do krčne, kjer so gostje ravno jedli, krčmar pa jim je moral miši odganjati, da ne bi v skledo šle, toliko jih je bilo. - Jaz imam pa takšno stvar, reče mlajši brat, da vam ne tio treba varovati sklede pred mišmi. Koliko mi daste zanjo? - Šeststo rajnišev, pravijo vsi. Najmlajši spusti mačko na tla, ona hitro razpodi miši, jih hobije in se naje. Ko se je najedla, se je stisnila k mlajšemu hrzttL[ in po svoji navadi predla; vrbAn, vrbAn, vrbAn. Krčmar pa je bil Vrban in si je mislil: že zdaj pravi ta stvar, da bo potlej Vrbana jedla, bo pa prav mene pojedla. Ko so trije bratje odšli, ukaže krčmar, naj vse znosijo iz Diše, okna s slamo zaprejo in mačkov hišo zaprejo. Nato naj hišo zažgo, da bo mačka zgorela. Krčmar pa spleza na jagned poleg hiše, kajti si je mislil, če mačka ven pride, me ne bo našla. Res, hiša se vname, mački je bilo že hudo, pa je ska-kala od stene v steno. Naenkrat butne v slamo, s katero je bilo okno zaphano. Skoči skoz okno in po svoji mačji navadi naravnost na jagned, na kateri je bil naš krčmar Vrban. Ko je on to videl, se je prestrašil in padel z drevesa, ker je mislil, da gre mačka na njega. Mačka pa, ko je videla, da nekaj leti z drevesa, se je tudi prestrašila. Obrnila se je in zbežala za svojim starim gospodarjem. Tako je mačka pribežala za najmlajšim, ki je imel zdaj šeststo rajnišev pa še mačko nazaj. Sinovi pridejo do nekega gradu pa vprašajo, kaj pri njih delajo hlapci. Grofica jim odgovori: — Grofa varujejo, da ga ne bodo miši pojedle. Tedaj pa reče mlajši brat: — Kaj mi daste, če vam dam takšno stvar, da hlapcem ne bo treba varovati grofa. — Šeststo rajnišev, pravi grofica. Najmlajši ji da mačko, pa dobi šeststo rajnišev, tako da jih je imel zdaj dvanajsto. Nato odidejo. Ko so odšli, se grofica spomni, da je pozabila vprašati, kaj le-ta stvar jé. Hitro pošlje hlapca za njimi, naj jih vpraša, kaj ta stvar jé. Mlajši brat mu odgovori: — Vse, kar dobi. Hlapec pa je bil malo gluh in je razumel: konje in ljudi. Hitro je tekel nazaj in rekel grofici: — Ta stvar jé konje in ljudi. — To pa ni dobro, si misli grofica, pa že rajši to stvar po-ženem z gradu, kot da bi mi ljudi in konje jedla. Zares požene mačko z gradu. Mačka pa pribeži za svojim gospodarjem, tako je mlajši brat dobil mačko nazaj in še denarja je imel dosti. Zdaj gredo bratje domov in govore med seboj: — Zgradimo si hleve. V čigar hlev bo šel bik sam, tisti bo bika imel. Starejša dva brata zgradita lepa hleva, mlajši pa zveže uto iz vej. Bik se je zunaj pasel in ker so ga nadlegovale muhe, pa naravnost v senčno uto, lepih hlevov se je bal. Zdaj se je mlajši brat oženil, imel je mnogo denarja, ženo, bika in hišo. Starejša dva pa sta mu bila nevoščljiva, ker je bil tako bogat, pa mu zažgeta hišo. On na to nič ne reče, naloži oglje s pogorišča v vrečo in gre z njim v mesto. Pride do krčme in gre noter. Zunaj pa pusti žakelj in pravi : — Bog ne daj, da bi kdo odprl vrečo in pogledal. vanjo. Kajti to, kar je notri, se bo takoj v oglje spremenilo. Nato gre v hišo ter pije in je. Ljudje se pa zunaj niso mogli vzdržati, odprli so vrečo in zagledajo v njej oglje. Ko je najmlajši prišel iz krčme, je pogledal v vrečo, videl oglje — prej pa je slišal, kako so ljudje odvezali vrečo — in že začel tarnati in razgrajati. — Tiho bodi, saj ti bomo plačali, kolikor hočeš imeti, so mu rekli ljudje. — Potem mi morate vrečo napolniti z zlatom in s srebrom, je rekel. Napolnili so mu vrečo z zlatom in srebrom. On pa veselo gre domov in pokaže bogastvo bratoma. — Kje si neki to dobil? sta ga vprašala. — Tisto oglje sem prodal, ki je ostalo na pogorišču, ko sta mi vidva hišo zažgala, jima. odgovori. Hitro tudi onadva vsak svojo hišo zažgeta, pa neseta oglje v mesto naprodaj in hočeta tako kot brat, da jima za oglje napolnijo kupci obe vreči z zlatom in srebrom. Ljudje so se Jima smejali in rekli: — Le kateri norec vama bo za oglje dal toliko? Nista mogla prodati oglja in sta žalostna prišla domov. Mlajši brat pa se jima je smejal, kajti zdaj sta bila siromaka. Vzel ju je k sebi v nov dom in ju do smrti redil.

O TREH GRAHIH[uredi]

Živel je siromak, ki ni imel niti kruha za svojega sina. Zato mu reče, naj si gre po svetu iskat srečo. — Pojdi, sinko, mu pravi, kamor hočeš! Samo tega ne pozabi, da prvo stvar, ki jo najdeš, pobereš in jo shraniš. Tako se poslovita. Oče ostane doma, sin pa odide po dolgi prašni cesti s torbo na rami v daljni svet. Ko tako nekaj časa hodi, zagleda na cesti grahovo zrno. Spomni se očetovega nasveta, pobere zrno in ga spravi v torbo. Gre dalje in najde drugo grahovo zrno. Tudi to pobere in spravi v torbo. Proti večeru najde tretje grahovo zrno, ki ga tudi pobere in shrani. Pozno zvečer je že bilo, ko pride do velikega gradu in za-prosi prenoc'196a. — Za eno noč že dobiš posteljo, mu pravi graščakova žena, ko je merila čednega mladeniča od nog do glave. Ugajal ji je, še bolj pa je ugajal njeni hčerki, ki je stala poleg matere. - Ta tujec, ki smo ga sprejeli danes pod streho, pa ni videti siromak, pravi pri večerji graščakova žena svojemu možu. Najbrž se je samo preoblekel, da bi videl, kako je pri nas. Jaz namreč mislim, da bi rad vzel najino hčer za ženo. Pa že pridemo na čisto, da vidimo, pri čem smo. Svojemu služabniku je graščakova žena naročila, naj tujcu odkaže slabo posteljo in naj pazi, kaj bo ponoči počel. — Če je v resnici siromak, bo dobro spal tudi na slabi po¬stelji. Ako pa je iz imenitnejše hiše, vso noč ne bo imel miru, pojasni graščakinja zvijačo svojemu možu. Mladeniču res odkažejo prenočišče, kakor je bilo ukazano. On se sleče in leže v posteljo. Ker pa se je bal, da bi mu kdo ponoči torbe ne izmaknil, ki je bila edino njegovo premoženje, si jo dene pod glavo. Torba pa ni bila dobro zaprta. Zato so silili tisti trije grahki iz torbe pod njega. On jih je pobiral in zopet tlačil v torbo. Komaj je spravil enega nazaj, že mu je pri tem ušel drugi iz torbe. Ko je ujel drugega in ga deval v torbo, mu že uide tretji. To se je ponavljalo vso noč, tako da niti oči ni zatisnil. — No, kako je bilo ponoči? vpraša drugo jutro radovedna graščakinja služabnika, ki je skrit pod posteljo opazoval tujca. — Vso noč se je preobračal na postelji. Bilo me je že strah, da se podre name. — Aha! Saj se mi je takoj zdelo, da ni siromak, se razveseli graščakinja in gre ročno sporočat to veselo novico možu in hčerki. Vsi trije se dogovore, da tujca še en dan zadrže na gradu. Da se pa o njem docela uverijo, če je res samo preob-lečen imenitnik, mu hočejo. drugo noč odkazati mehko in lepo posteljo. Ker so bili drugi dan z mladeničem vsi zelo prijazni, res ostane na gradu še eno noč. Po dobri večerji mu za prenočišče odkažejo imenitno sobo, ki je bila bogato in potratno oprav-ljena. — Ej, vedno lepše! si misli siromak. Vidim, da sem v dobri in pošteni hiši. Čemu bi deval torbo pod glavo in vso noč lovil grahe, kakor sem včeraj. Rajši se pošteno naspim. Res obesi torbo na obešalnik, se razpravi, leže v mehko posteljo in sladko spi vso noč. — Kako je bilo nocoj? vpraša zjutraj graščakinja služabnika, ki je zopet pazil pod posteljo. — Vso noč je nepretrgoma spal, se je glasil odgovor. — Saj sem vedela, da ni siromak, pravi vzradoščena gra-ščakinja. Prav gotovo je najmanj plemič, če ne celo kraljevič. Seveda nese to novico še toplo možu in hčerki. Po zajtrku pride tujec h grofu, da bi se mu zahvalil za vso prijaznost in skrbno, postrežbo, ki je je bil deležen na gradu. — Kam pa nameravaš sedaj, prijatelj? ga vpraša ljubeznivo graščak. — Po dolgi prašni cesti, sam ne vem kam. — No, če je pa tako, te pa ne pustimo nikamor. Vidiš, jaz imam hčerko istih let, kakor si ti. Videl si jo in upam, da ti je všeč. Če te je volja, ti jo še danes dam za ženo. Potem pa že bo, kakor bo. Sicer je siromak sprva kar ostrmel pri teh odkritosrčnih besedah, vendar se je takoj znašel in privolil v to nenavadno ženitev. Še tisti dan se je vse izvršilo. Napravili so veliko gostijo, ki je trajala štirideset dni in štirideset noči. Ves ta čas ni bilo videti v gradu niti enega žalostnega obraza. Še celo srečni ženin si ni belil glave in ni bil prav nič v skrbeh, kaj bo iz vsega tega. Ko pa mine štirideseti dan, pokliče mati graščakinja svojega zeta k sebi in mu reče : — Sinko moj! Gostija je končana in jutri se odpravita na pot, da pokažeš ženi svoj grad. — Svoj grad?! bi bil skoraj zakričal siromašni ženin in toliko, da ni povedal vsega po pravici in resnici, da ima na-mreč njegov oče doma samo raztrgano bajto, ne pa gradu. Vendar se še zadnji hip premisli in molče pritrdi, da odideta drugi dan z nevesto na njegov grad. V tistem trenutku pa ga seveda mine vse veselje in globoka žalost in skrb sta se mu brali z obraza. — Na obrazu ti vidim, da se težko ločiš od nas, pristavi dobrohotno graščakinja. Pa potolaži se, ljubi moj zet! Saj se kmalu zopet vidimo. Ostanita tam samo nekaj časa in potem se zopet vrnita k nam. Drugi dan nalože na velik voz tri vreče ovsa za konje, vrečo denarja, nanj sedeta mladoporočenca in še dva strežnika. Tako se odpeljejo proti moževemu — gradu. Mlada gospa je bila žalostna, še bolj žalosten pa je bil njen mož. Vsi so mislili, da sta potrta zaradi tega, ker sta se ravnokar ločila od doma. Mladega moža je ta Most tako potrla, da ni zinil niti besedice in se je v resnici zasmilil svoji ženi, ker je mislila, da je tako mehkega srca. On pa je mislil ves čas samo na to, kako bo, kadar pridejo do očetove razdrte bajtice. To je bil tudi pravi vzrok njegove velike žalosti. Proti večeru se pomika voz s potniki skozi velik gozd. Mlada gospa vpraša svojega potrtega moža, če je še daleč do njegovega gradu. — Ej, do tja je še daleč, jako daleč, ji odgovori on. Lahko "c brez skrbi zaspiš, preden pridemo tja. s skrbi pridem

res zadremlje. To priliko pa porabi njen mol in skoči z voza.

Rajši grem v smrt, kakor da bi ji povedal, kakšen siro-mak sem, si misli in gre daleč proč od ceste v gozd. Ko-maj pa napravi nekaj korakov, že mu pride nasproti mož beloglavec. — Kam pa ti, sinko, v tej temni noči? ga ogovori mož z belo glavo. - Bežim v smrt! odgovori beloglavcu in mu vse odkrito prizna, kako se je godila vsa ta čudna zgodba, ki bo imela še bolj čuden konec. — Ej, čemu bi se žalostil, prijatelj! pravi beloglavec. Sedi rajši na voz in se pelji s svojo ženko še nekaj časa naprej! Kmalu prideta do mojega gradu. Jaz odhajam sedaj z doma in se vrnem šele čez leto dni. Ves ta čas si lahko ti gospod v mojem. gradu. Ali enega nikar ne pozabi: Ko se bom vračal, takrat se bo ves grad močno stresel. Vidva z ženo pa glejta, da takrat nemudoma zbežita iz gradu. Če se le malo zamudita, vama odbije zadnja ura! Mladi mož se starcu lepo zahvali in se vrne k vozu, ki ga je čakal na cesti. — Skoraj smo zgrešili in iskal sem pravo pot, je pomiril vznemirjeno ženo, ki se je bila medtem prebudila in pogrešila svojega moža. Zdaj sem se prepričal, da smo na pravi poti in nimamo več daleč do mojega doma. Čez nekaj časa res dospo do velikega gradu, ki je bil ves razsvetljen. Pred vrati stoji cela vrsta lepo oblečenih slug, ki se priklanjajo in ponižno pozdravljajo prišlece kot svoje nove gospodarje. — Joj! Tvoj grad je pa lepši kakor naš! se je začudila mlada gospa in bila na tihem jako zadovoljna, da je ubogala svojo prebrisano mater in se poročila z na videz siromašnim tujcem. Pa mine teden, mine mesec v veselem in zadovoljnem življenju na gradu, pride konec leta. Takrat se pa grad zavrti in strese tako močno, da se je hotelo vse porušiti. Šele tedaj se spomni graščak-siromak besed beloglavega starčka. S svojo ženo hoče zbežati, a žene ne najde nikjer. Teka iz ene sobane v drugo, iz kleti v shrambe, iz shrambe na podstrešje, od tam zopet v klet, a žene ne najde nikjer. Naposled najde v kleti namesto žene staro grdo babo, ki ga je še grše gledala. On pa njenih pogledov ne opazi, ker je bil v prevelikih skrbeh za svojo ženo. Zato se obrne h grdi starki in jo lepo poprosi : — Ali veste, dobra mati, kje je moja žena? Povsod jo iščem, pa je nikjer ne najdem. Še danes mora umreti, če ne zapusti prej gradu, preden se vrne njegov gospod. Baba pa mu odgovori: — Nič se ne boj, sinek! Pojdi h kuharici in ji povej, naj da v mlin sedemkrat vsejano žito. Iz te moke naj sedemkrat zamesi kruh in ga sedemkrat speče. Ta kruh naj položi pred grajska vrata, za drugo pa ne skrbi! — Dvakrat mi je že pomagala dobra sreča; morda me tudi tretjič ne zapusti, si misli graščak-siromak ter pomirjen odide h kuharici, ki ji vse tako naroči, kakor je bil zvedel od one ženščine. Komaj pa naročilo opravi, že se strese grad v drugo, in sicer tako močno, da so kar stene pokale. — Stokrat se poruši grad, preden bo spečen tisti kruh, si misli graščak-siromak. A zdaj, kar je, to je. Rajši umrjem, kakor da bi napravil svoji ženi žalost in sramoto, da je vzela za moža — berača. Medtem pa je kuharica že spekla kruh in ga položila pred vrata, kakor ji je bilo naročeno. To je bila njegova sreča. Proti grajskim vratom se je že valil velikanski zmaj, ki je imel sedem glav in v vsaki glavi sedem jezikov: tako je bil strašen! — Po ljudeh smrdi v mojem gradu! je tulil zmaj že od daleč; iz žrela pa mu je švigal sedemkrat sedem metrov dolg plamen. — Hej, vrata! Železna vrata mojega gradu! Kaj ne poznate več svojega gospoda, da se nočete odpreti? zavpije pred vrati. Takrat pa se oglasi sedemkrat spečeni kruh in pravi: — Zmaj! Ves tvoj trud je zaman. Le če se daš sedemkrat po-sejati, sedemkrat požeti, sedemkrat zmleti, sedemkrat zamesiti in sedemkrat speči, potem pridi in se ti umaknem, drugače ne! Zmaj se strahovito razjezi, da ga vrata ne ubogajo. Z vso silo se požene v vrata, tako da se grad trikrat zavrti. A vrata se ne odpro. Zažene se drugič, in sicer s tako silo, da se grad šestkrat zavrti. A vrata se ne ganejo. Zažene se še tretjič v vrata, in sicer s tako močjo, da se sam razleti na kosce in pogine pred svojim gradom. Tako je ostal siromak gospod v zmajevem gradu s svojo lepo ženico. Še danes srečno živita, če že nista umrla.

SANJE SO SE IZPOLNILE[uredi]

Neki grof je imel tri sinove in eno hčer. Nekoč je rekel svojim trem sinovom: — Kar se bo vsakemu od vas nocoj sanjalo, to se bo tudi uresničilo. Ko so zjutraj sinovi vstali, sta starejša dva takoj povedala očetu, kaj se jima je sanjalo, in oče je dejal, da se bodo sanje tudi uresničile. Najmlajšemu sinu pa se vso noč ni prav nič sanjalo. Vendar si je kar izmislil in rekel očetu: — Sanjalo se mi je, da so mi mati prinesli v skledi vode, da sem si umil krvave roke, vi, oče, pa ste mi podali obrisačo, da sem si roke obrisal. Oče se je nato razčemeril in si mislil, saj tale bo pa še koga ubil, in ga je nagnal od hiše. Najmlajši je šel od hiše, grenko je jokal in prišel je v velik gozd. Ker je bil gozd velik in neznan, je v njem zašel. Hodil je in hodil, dokler ni zagledal hiše sredi gozda. V hiši pa je živela čarovnica. Najmlajši je šel v hišo in prosil čarovnico, naj ga vzame v službo. Čarovnica ga je rada vzela, rekla mu je pa: — Vse me moraš ubogati, kar ti bom ukazala. Obljubil ji je, da jo bo ubogal do pičice vse, kar bo ukazala. Nato mu je čarovnica dala puško in mu ukazala, naj gre lovit, da bodo imeli kaj jesti. Najmlajši je šel s puško v gozd, zagledal je vrano in jo je hotel ustreliti. Vrana pa ga je prosila, naj je nikar ne ustreli, saj mu bo za to dobroto — če jo pusti pri živ-ljenju — nekaj dobrega naredila. Pustil je vrano in šel naprej ter zagledal zajca. Že je nameril s puško, da bi ga ustrelil, pa je zajec spregovoril in ga prosil, naj ga nikar ne ustreli. Ce mu pusti življenje, mu bo tudi on nekaj dobrega storil. Pustil je zajca in šel naprej ter zagledal lisico. Tudi lisica ga je prosila za življenje in on ji je ustregel, nakar je tudi lisica obljubila najmlajšemu, da mu bo nekaj dobrega storila. Tako se je vrnil domov praznih rok in je povedal čarovnici, da ni videl ničesar, kar bi ustrelil. Čarovnica mu je nato rekla: — Vzemi mojega konja in ga ženi na. pašo. Če pa konja napaseš, že veš, kaj te čaka. Odgnal je konja na pašo in bil je zelo žalosten. Vseskozi je pazil na konja in bič je imel pri sebi. Ko se mu je pa pričelo dremati, je malo zaspal. Ko se je zbudil, ni bilo konja nikjer. Zelo se je prestrašil in mislil: hudo bo, če ne najdem konja. Čarovnica pa je že poprej naročila konju, naj se skrije. Pastir ga je šel iskat, iskal ga je in iskal, a ga ni našel in je jokal. Tedaj je priletela tista vrana, ki je ni ustrelil, in ga vprašala: — Kaj ti je, čemu jočeš? On ji je vse povedal, kako je bilo. Vrana mu je rekla: — Pojdi k tistemu grmu in z bičem trikrat udari po njem. Šel je h grmu, trikrat udaril po njem in konj je prišel. Pastir se ga je razveselil in ga gnal domov. Čarovnica je molčala, samo v hlev je šla ter konja okregala in pretepla, ker se ni bolj skril. Konj pa je rekel: — Tri klaftre globoko v zemljo sem se skril, pa me je našel. Zdaj je čarovnica spet ukazala pastirju, naj žene konja na pašo. Gnal ga je in zelo pazil, da ne bi konja napasel. In vendar je zaspal; ko se je zbudil, pa ni bilo konja nikjer. Šel je po gozdu,da bi ga našel, in bridko je jokal. Tedaj ga je videl tisti zajec, ki ga pastir ni ustrelil, in ga je vprašal, zakaj joka. Pastir mu pove, kako je. Zajec pravi : — Pojdi in šestkrat udari z bičem po tistem grmu. Šel je in šestkrat zamahnil in konj se je prikazal, pa ga je gnal domov. Čarovnica je molčala, samo konja v hlevu je pretepla, ker se ni bolje skril. Konj je povedal, da je bil šest klafter globoko v zemlji, pa ga je le našel. Nato mu čarovnica ukaže, naj znova žene na pašo. Ko ga je prignal, sploh ni šel s konja, ampak je skozi sedel na njem, da ne bi zaspal. Toda tudi na konju je zaspal. In konj se tiho spusti na tla, da zdrsne pastir na zemljo, ne da bi se prebudil. Ko se je zbudil, kako se je prestrašil, saj je bil vendar na konju, zdaj je pa na tleh. Kako je to mogoče? Konja pa nikjer! Ves žalosten losten ga. gre iskat in sreča lisico, ki je ni ustrelil. Vprašala a ga je, zakaj je žalosten, in povedal ji je. Lisica mu pravi: — Pojdi k tistemu ribniku in prosi ribiče, ki tam ribe lovijo, naj ti dajo eno ribo. Tako dolgo jih moraš prositi, da ti jo bodo dali. Ko si jo izprosiš, položi nanjo bič in konj bo prišel. V tistem ribniku pa so bile zlate ribe. Šel je k ribičem in jih lepo prosil, naj mu dajo eno ribo. Toda niso mu je hoteli dati, temveč so rekli : — Kaj boš z ribo? Saj zlate ribe ne boš mogel jesti. Toda pastir jih je tako dolgo prosil, da so mu dali ribo. Samo bič je položil nanjo in že je prišel konj iz nje. Razveselil se je in ga gnal domov. Čarovnica je konja pretepla, on pa ji je dejal, da se je skril dvanajst klafter globoko v zemljo, pa ga je le našel. Zdaj je čarovnica odšla z doma, konj in pastir pa sta ostala sama v hiši. Hudo se jima je godilo, posebno pa konju, zato je dejal pastir: — Ušla bova, hudo se nama godi tu. Konj mu odgovori: — Zašij me v kožo, s seboj pa vzemi metlo, brusni kamen in koso. Tako me ženi iz hleva, da se s kopitom ne bom dotaknil praga, kajti če se ga dotaknem, bo to slišala čarovnica in se bo vrnila. Mladenič je naredil vse tako, kot mu je konj naročil, in ga je počasi gnal iz hleva, da se ne bi dotaknil praga. Toda konj se je le malo dotaknil praga in je rekel: — Zdaj pa brž skoči name, da bova zbežala. Bežala sta, toda čarovnica je bila že za njima. Tedaj mu je konj ukazal, naj vrže metlo na tla. Vrgel je metlo na tla in iz metle je zrasel velik, zarasel gozd, skozi katerega je morala čarovnica dolgo hoditi, preden je prišla ven. Nato pa je bila spet brž za njima. Tedaj mu je ukazal konj, naj brusni kamen vrže na tla. Vrgel ga je in iz kamna je zrasla visoka gora; toda čarovnica je bila hitro preko gore in že je bila za njima. Konj mu ukaže, naj koso vrže na tla. Vrgel jo je in iz ene kose je zraslo širno polje nožev, kos in srpov, ki so stali navpik in počez. Preko teh pa čarovnica ni mogla več bežati za njima, porezala se je na kosah in nožih in je tam ostala. Onadva pa sta prišla do gradu, kjer je živel mladeničev oče. No, nič več ni poznal najmlajšega sina, saj je bil že dolgo zdoma in je bil še majhen, ko je moral oditi od hiše. Pri gradu njegovega očeta pa je bilo mnogo moških, ki so s konji skakali čez široke in globoke jame. Kdor bi skočil čez, bi se lahko oženil z grofovo edino hčerjo. Nihče ni mogel preskočiti. Najmlajši sin je vprašal jezdece in grofa, če sme tudi on s svojim konjem preskočiti jamo. Toda niso mu pustili skočiti, rekli so mu: - Kaj boš ti, saj ne moreš s svojim shujšanim konjem preskočiti jame. Navsezadnje so mu pa vendarle pustili, da je skočil, pa ni preskočil jame enkrat, temveč trikrat. Zdaj bi se lahko poročil s svojo sestro, pa mu še na misel ni prišlo. Konj mu je rekel, naj ga žene v grofovo hišo ter ga izreže iz kože, v katero ga je zašil. Ko je to naredil, je imel zares krvave roke. Prosil je, naj mu dajo vode, da si bo umil roke. Njegova mati so mu prinesli vode in ko se je umil, so mu oče dali brisačo, da si je roke obrisal. Zdaj so ga spoznali in se spomnili, da jim je nekoč povedal svoje sanje in da so ga zavoljo njih nagnali od doma. Tudi on je spoznal očeta in mater in še nekatere ljudi in hišo od znotraj. Tako so se izpolnile sanje, ki se jih je očetu zlagal. In spet je bil doma kot poprej in vsi so se veselili, da je njihov sin za zmeraj prišel domov.

O PREBRISANI DEKLICI[uredi]

Živel je reven čevljar, ki je imel mnogo otrok in še več siromaštva pri hiši. Njegov bogati brat pa je bil brez otrok, a je imel polne hleve živine. Med rejeno živino pa je bil tudi zelo shujšan teliček. Čevljar ga je prosil, naj mu da telička in bogati brat ga mu je dal. Minila sta leto, in dan in shujšani teliček je pri čevljarju zrasel v lepo tele. Nekega dne pa je tele ušlo s paše nazaj k bratovi živini. Čevljar je zahteval tele, brat pa mu ga ni hotel dati, češ, saj mi nisi nič dal zanj. Čevljar je brata tožil in prišel je dan, ko sta morala oba v graščino pred sodnika. Povesta mu, kako je bilo, ko je čevljar dobil bogatinovo tele. Sodnik premišljuje, nato pa jima zastavi tri uganke, ki jih morata uganiti. Kdor bo pravo uganil, bo dobil pravdo. Prva uganka: kdo je najbolj srečen na. svetu? Druga: kdo je najhitrejši na svetu? In tretja: kaj je najslajše na svetu? Nato reče sodnik bratoma, naj gresta domov, kajti za danes sta opravila. Bogati brat si misli po poti grede: — To bom pa res lahko uganil. Kdo je najsrečnejši na. svetu? I, najsrečnejši sem jaz, ker imam vsega dovolj in še lepo kmetijo povrhu. Odgovoril bom na prvo uganko: kmet je naj¬srečnejši na. svetu. — In kdo je najbistrejši na svetu? Naj¬bistrejši sem jaz, ker znam najbolj barantati in vsako reč prav obrniti. Porečem: najbistrejši je barantovec, ki zna vsako reč dobro obrniti. Na vprašanje, kaj je najslajše na svetu, pa po¬rečem : med; saj to vsak lahko ve. Čevljar pa ni premišljeval, kako bi rešil uganke. Tistega jutra, čez osem dni, ko sta morala priti z bratom na sodbo, je dejal zaskrbljeno svoji sedemnajstletni hčerki: — Sodnik nama je zastavil tri uganke, pa kar vem, da jih ne bom rešil. Hčerka mu reče : — Povejte mi vendar, kakšne so te uganke. — Prva je: kdo je najsrečnejši na svetu? Druga: kdo je najbistrejši na svetu? In tretja: kaj je najslajše na svetu? Deklica takole svetuje očetu: — Najsrečnejša na svetu je zemlja, ki nam vse da. Najbistrejše na svetu so oči, ki v tre-nutku pogledajo čez hribe in doline. Najslajše je pa spanje, kajti potrebuje ga prav vsak človek. Osmi dan gresta ubogi in bogati brat k sodniku, da bi povedala vsak svoje rešitve. Najprej je bil seveda na vrsti bogatin, toda sodnik je pri njegovih odgovorih le z rameni skomignil. Nato reče čevljarju: — No, kakšne odgovore pa vi veste? Čevljar mu odgovori: — Najsrečnejša na svetu je zemlja, ker nam vse da. Naj-bistrejše na svetu so oči, ker v trenutku pogledajo čez hribe in doline. Najslajše pa je spanje, saj ga potrebuje prav vsak človek. Sodnik se je začudil in rekel: — Tako je pray. Rad bi le vedel, kdo vam je rešil zastavljene uganke? — Moja sedemnajstletna hči, pravi čevljar. — Rad bi videl vašega dekleta, pravi sodnik. Recite ji, ko je tako prebrisana, naj pride jutri k meni. Toda ne sme priti ne bosa in ne obuta, ne pokrita in ne gologlava, ne peš in ne na konju. Če pride tako, kot sem rekel, se bom poročil z njo. Ko pride čevljar domov, pove hčeri, kako mu je naročil sodnik, da mora priti v graščino ne bosa in ne obuta, ne po¬krita ne gologlava, ne peš ne na konju. Deklica pravi : — Že vem, kako bom naredila, saj to ni težko. Drugo jutro vstane in vzame iz hleva kozliča, da se bo v graščino grede naslanjala nanj. V žakelj zaveže mačka, obuje stare čevlje brez podplatov, na glavo dene strgan prtič in gre, malo po tleh, malo naslonjena na. kozliča. Graščak-sodnik pa je gledal skozi grajsko okno, kdaj bo prišla. Ko je prišla že blizu graščine, je gospod spustil psa skozi grajska vrata, da bi jo zmotil. Deklica pa je odvezala žakelj in izpustila iz njega mačka. Pes je stekel za mačkom in deklica je srečno prišla v graščino. Graščak-sodnik je vzel lepo in bistro deklico za ženo, vendar pa je bil muhast in ni posebno lepo ravnal z njo. Nekega dne ji je dejal: — Ti lahko greš, kamor hočeš, in vzameš s seboj iz gradu, kar imaš najraje. Nato jo je še povabil na poslovilno večerjo. Jedla sta in pila in žena je možu graščaku večkrat nazdravila, da se je nalezel vina. Nato je velela napreči kočijo in nesli so graščaka vanjo, sama pa je pognala proti domu. Ko se je pripeljala z možem domov, jima je čevljar postlal s slamo v hiši po tleh in legla sta. Ponoči pa se gospod prebudi. Slama je šuštela in gospod vpraša: — Kje pa sva? — Pri mojem očetu, mu odgovori žena. Saj si mi rekel, naj grem in vzamem s seboj, kar imam najrajši. Vzela sem s seboj tebe, ker te imam najrajši. Razveselil se je bistre žene in peljala sta se nazaj v graščino ter do smrti srečno živela.

KAKO JE MLADENIČ PO KOPNI ZEMLJI PRIJADRAL PO NEVESTO[uredi]

V Deveti deželi je živel bogat grof, ki je imel več gradov. Svojo hčer, ki je zavoljo lepote slovela po vsej deželi, je obetal v zakon tistemu, ki prijadra v ladji po kopnem do njegovega gradu. To so izvedeli tudi trije bratje. Najstarejši je rekel, da bo stesal ladjo in odjadral po grofovo hčer. Gre v gozd, spotoma pa sreča starca, ki ga nagovori in vpraša, kam gre. — V gozd sem namenjen, odgovori mladenič, da naredim nekaj žlic. Ko pride v gozd in zaseka s sekiro v bukev, da bi jo posekal, odleti od debla toliko, žlic, kolikorkrat je zamahnil. Mladenič pobere žlice in jih nese domov. — Ako mi ni usojeno, da bi dobil grofovo hčer, bom pa tržil z žlicami, je dejal najstarejši sam pri sebi. - No, ali si naredil ladjo, ga vpraša srednji brat. Ladje ne, odvrne najstarejši, temveč žlice, bomo pa z žlicami tržili. Nato se srednji odpravi v gozd, da bi stesal ladjo. Spotoma sreča starca, ki ga nagovori in vpraša, kam. gre. — V gozd sem namenjen, odgovori mladenič, da naredim nekaj skled. Ko pride v gozd in zamahne v bukev, odleti skleda od nje. Kolikorkrat je zasekal, toliko skled pade od drevesa. Nato pobere sklede in jih nese domov. — Hitro si napravil ladjo, se mu smejeta brata, ker je tako hitro prišel domov. —Saj sem vedel, pravi mlajši brat, da ne bosta ničesar na- redila. Bosta videla, kako bom jaz ročno stesal ladjo z božjo pomočjo. In mlajši vzame sekiro in se odpravi v gozd. Spotoma sreča starca, ki ga vpraša, kam je namenjen. — V gozd grem ladjo tesat, da se z njo popeljem po grofovo hčer. — Le pojdi, pravi starec, pa zamahni trikrat v bukev in ladja bo narejena. Ko boš jadral proti gradu, sprejmi nanjo vse, česarkoli nisi še nikoli videl. Če tega ne boš storil, ne boš nikoli prijadral do gradu. Nato gre starec naprej po svoji poti. Mladenič stori, kakor mu je velel starec. Trikrat zamahne s sekiro in glej, že stoji pred njim velikanska ladja. Takoj sede vanjo in odjadra proti gradu, do katerega je bilo trideset dni pešpoti. Ko jadra mimo nekega mlina, vidi pod koritom človeka, ki sproti popije vso vodo, kar je priteka po koritu. Kaj takega mladenič še ni videl. — Ti, ki si tako žejen, nagovori pivca, stopi le-sem k meni v ladjo! Pivec ga uboga in nato se odpeljeta naprej. Nekje na polju zagleda mladenič orače, ki orjejo s tremi pari živine. Nekdo pa stopa za njimi in sproti požira vse brazde. — Ti, ki si tako ješč, mu zakliče mladenič, stopi k meni v ladjo! Ješči ga uboga in vsi trije odplujejo naprej. Jadrajo spet mimo hriba, na katerem trije pastirji pasejo krave. Eden izmed njih pravi tovarišu: — Ti, pojdi no zavrnit sivko, precej dolgo je že, kar se je oddaljila od črede. — Ej, kaj boš hodil in jo iskal, jaz jo zavrnem hitreje, pravi tretji. Le kamen primem in ga vržem šest ur daleč za k ravo. Srednji pa pravi: — Kaj boš metal kamen, jaz se enkrat prestopim, pa bom tam. Toda še preden srednji pastir to stori, že jim zakliče mladenič z ladje: - Kaj takega nisem še nikoli videl. Vsi trije morate z menoj! In pastirji puste čredo govedi in stopijo v ladjo. Nato vsi odjadrajo. Že se bližajo gradu, v katerem je živel grof s prelepo hčerjo. Ko prijadrajo do gradu, se izkrca mladenič s svojimi tovariši in vsi gredo pred grofa. Mladenič pa pravi : — Gospod grof! Po kopnem sem prijadral do vašega gradu, torej bom dobil vašo lepo hčer za ženo. — Dobiš jo, odvrne grof, toda pripravil sem bogato po- jedino Kam bomo z njo, ko si pripeljal tako malo svatov. — Gospod grof, odgovori ženin samozavestno, ne bojte se! Take svate imam, da nam bo še vsega premalo, in če ste še toliko pripravili. - Pazi, če je res tako, pravi grof. Kajti, če vsega ne po-jeste in ne popijete, kar smo pripravili, ne boš dobil moje hčere. Prišel je dan svatbe. Svatje posedejo okrog mize, služabniki pa prinašajo najimenitnejša jedila in raznovrstno pijačo. Tisti svat, ki je pojedel vse brazde, se nikakor ni mogel dodobra najesti, sproti je pojedel vse, kar so prinesli na mizo. Oni svat, ki je izpil vso vodo pri mlinu, je popil vse vino, tako da je rekel grof, naj ga odvedejo v klet k vinskim sodom. Popil je vse vino, kolikor ga je bilo v kleti. Samo sod je nagnil in ga izpraznil. Ker je grof nerad dal hčer neznanemu mladeniču, dane besede pa ni hotel prelomiti, je ugibal, kaj bi še ukazal mla-deniču, česar bi le-ta ne mogel storiti. Naposled si izmisli in mu reče : — Še tole moraš storiti, preden boš dobil mojo hčer za ženo. In pove mu, da je daleč nekje v drugem cesarstvu studenec, iz katerega mu mora prinesti vode še tisti dan, če hoče, da bo mlada grofica zares postala njegova žena. Iz te zagate je mladeniča rešil tisti svat, ki je lahko tako daleč stopil. Mladenič mu ukaže, naj stopi k studencu in pri¬nese vode. Svat odide. Ker se pa precej dolgo ne vrne od stu¬denca, jame mladeniča skrbeti, kaj bo. Zato veli prvemu pastirju-svatu, ki je neskončno daleč videl, kje je oni in kaj dela. Ta pogleda in pravi, da spi v senci pod drevesom blizu onega studenca v drugem kraljestvu. Treba ga je zbuditi! Zato reče mladenič svatu, ki je znal daleč metati kamen, naj ga vrže ob spečega in ga zbudi. Ko tretji pastir zažene kamen, se speči ob studencu res zbudi, zajame studenčnico in je koj nazaj v gradu. Grof se je jezil, da je mladenič vse tako naredil, kot mu je ukazal. Vendar mu ni preostalo drugega, moral mu je dati lepo hčer za ženo. Po poroki sta šla mlada dva v sosednji grad in tam še danes srečno in zadovoljno živita, če že nista umrla.

POD NEBOM NAJLEPŠA IN SVETLA KAKOR SONCE[uredi]

Nekoč je bil oče, imel je enega sina in enega psa, pa je imel psa rajši kakor sina. Vselej, kadar je kam šel, je še psu kaj prinesel. Nekoč pa je nesel davke plačat in je oddal ves denar, kar ga je imel. Bil je zelo žalosten, ker ni mogel psu ničesar kupiti. Ko je tako žalosten šel, je srečal berača in berač ga je vprašal: — Čemu si tako žalosten? Oče mu odgovori: — Kako bi ne bil žalosten, ko sem pa ves denar razdal, zdaj pa nimam niti peneza, da bi kaj za psa kupil. Berač mu je rekel: — Jaz ti dam denar, če mi ti daš tisto, kar ti bo danes naj-prej nasproti prišlo, ko boš prišel domov. Ta berač je bil vrag. — Oče pa zdaj premišljuje, kaj bi na-redil. Misli si: kaj drugega mi tako ne bo nasproti prišlo kakor pes; psa sem pa že večkrat komu dal, pa je vselej nazaj prišel, bo pa še zdaj. In reče beraču: — Dal ti bom. Dobro. Berač mu da sedem rajnišev in odide. Oče gre v krčmo, naroči si zajtrk in še nekaj za psa, nato pa gre domov. Ko je prišel blizu doma, mu pride nasproti sin. Oče se je zelo razžalostil, kajti zdaj je že vedel, da je sina dal vragu. Vselej, kadar je kruh rezal sinu, je jokal. Sin ga je večkrat vprašal: — Oče, zakaj jočete vselej, kadar mi kruh režete? Pa vendar ne zato, ker ga dosti pojem? Oče pa mu ni hotel nikdar nič povedati. Nekoč pa sta šla v gozd drva sekat. Razsekovala sta velik panj, pa ga nista mogla razsekati. Ko se je že malo razklal, pravi sin: — Potisniva prste notri, pa ga bova narazen potegnila. Ko pa je oče porinil prste notri, je sin spustil, da je očeta stisnilo, in reče: — Zdaj mi pa povejte, zakaj vselej jočete, kadar mi kruh režete? Oče mu pove, da ga je vragu prodal, sin pa pravi : — Nič se ne bojte, vse bo še dobro! Pa sta šla domov. Na tisti dan, ko je minilo sedem let, pride vrag ob desetih zvečer. Oče je pripravil veliko večerjo in poklical vse mašnike skupaj, da bi za sina molili. Ko vrag pride, potrka. V hiši je vse tiho. Potrka drugič tako, da so se vrata tresla, pa nihče nič. Potrka tretjič, da se je cela hiša stresla. Takrat so pa rekli : naprej! On pride in pravi: — Zdaj sem prišel po tisto, kar sem kupil pred sedmimi leti. Oče ga poprosi, naj še počaka. — Naj bo še sedem let, pravi vrag in odide. Ko je minilo še sedem let, je oče spet napravil veliko ve-čerjo in povabil vse mašnike, da bi za sina molili. Ob desetih zvečer pride vrag pa potrka. Nihče nič ne reče. Potrka drugič. Nihče nič ne reče. Tretjič pa tako potrka, da se je cela hiša stresla. Tedaj rečejo: naprej! On pride v hišo in pravi : — Zdaj sem prišel po tisto, kar sem kupil pred štirinajstimi leti. Oče ga prosi, naj mu sina še malo pusti. Vrag pa noče, temveč priveže sina na vry in že sta letela po zraku ter priletela do steklene gore. Tedaj je hotel vrag potegniti sina na goro, toda utrgala se mu je vry in nič več ni imel moči nad njim. Sin pa ni vedel, kaj naj zdaj - počne. Hodi sem in tja po stekleni gori in opazi, skrivne dveri. Potrka. Ker se nihče ne oglasi, odpre dveri in vstopi. V hiši ni bilo nikogar, zagleda pa druge skrivne dveri in spet potrka. Ker se nihče ne oglasi, odpre in vstopi. Tu zagleda mizo, pogrnjeno za dvanajst ljudi. Nato zagleda še ene skrivne dveri in tudi na te potrka. Nekdo se oglasi: Naprej! Vstopi, a kako se prestraši, ko zagleda na mizi v klobčič zvito veliko kačo. Kača pa mu reče: Ne boj se me! Pojdi in ureži tri leskove šibice, ki so v enem letu zrasle. Z njimi me tako dolgo tepi, da bo lubje od njih odletelo. Jaz se bom okoli tebe sukala, toda ti se ničesar ne boj! Mladenič odide in prinese tri leskove šibice. Udari kačo trikrat s prvo šibico in že leti lubje od nje. Vzame drugo šibico in tepe kačo, ki je dobila debelejšo glavo. Ko je odletelo lubje od druge šibice, vzame tretjo, kača pa se je okoli njega sukala in ga ovijala. Ko pa je odletelo lubje od tretje šibice, je kača postala lepa deklica, pod nebom najlepša in svetla kakor sonce. Zelo mu je bila hvaležna, ker jo je odrešil, saj je bila zakleta. Nato sta se poročila. Mladenič pa je bil še zmeraj žalosten, ker ni mogel domov. Zena ga je povpraševala: — Zakaj si tako žalosten? — Ah, pravi on, kako bi ne bil žalosten, ko me je pa vrag prinesel semkaj na to goro. Zdaj pa ne znam nazaj domov, pa bi tako rad še enkrat videl svoje starše. — Jaz pa vem, kje si doma, mu pravi žena. Če hočeš iti, ti pokažem najbližjo pot do doma. Toda vse drugo lahko poveš doma, le mojega imena ne smeš spregovoriti. On ji obljubi, da ne bo spregovoril njenega imena, in se odpravi na pot. Ko pride domov, se ga oče nadvse razveseli in napravi veliko gostijo in povabi dosti gospode. Povpraševali so ga, kod je hodil in kje je bil in vse jim je povedal, le imena svoje žene ni hotel povedati. Gospoda pa bi rada vedela ime njegove žene, zato ga je na-pojila, da je bil zelo pijan. In v pijanosti so ga pripravili, da je povedal njeno ime: POD NEBOM NAJLEPŠA IN SVETLA KAKOR SONCE. Ko je to povedal, jo je zagledal pri vratih, toda naenkrat je izginila. Bil je neizrečeno žalosten in ni vedel, kaj naj počne, saj ni znal poti nazaj. Toda ni mogel zdržati in šel je iskat svojo ženo po svetu. Hodil je in hodil in prišel do treh bratov. Že tri leta so se pretepali za kapo, plašč in za čevlje. Zdaj so ga lepo prosili, naj jim on razdeli kapo, plašč in čevlje. On pa se je s kapo pokril, plašč si je ogrnil in čevlje obul ter jih vprašal: — Zdaj nima nobeden nič, ali je zdaj dobro? — Dobro je, so odvrnili. Brž ko pa si je obul čevlje, je z njimi lahko šest ur daleč stopil, brž ko si je plašč ogrnil, ga nihče ni videl in ko si je kapo dal na glavo, je bil tako močan, da je lahko vladal ve-soljni svet. Šel je naprej in komaj tako stopi, že je bil na neki visoki gori. Tam je našel starega, vsega v goro zaraslega moža. Ta ga čemerno vpraga: — Kaj delaš tu? Kaj hodiš tod? — Siromak potujem po svetu in iščem svojo ženo, mu odgovori on. — Tam na drugem bregu je moj brat, ta je tako močan, da vlada celi svet, mu pravi mož v goro zarasel. — Naj bo, kakor hoče, odgovori sin, šel bom tja. Komaj se je prestopil, že je bil na drugem bregu pri drugem bratu. Drugi brat mu reče : — Ne hodi na drugi breg! Tam je moj brat, ki je tako močan, da vlada celi svet. Mladenič pa se ne boji, temveč gre. In komaj se prestopi, že je na drugem. bregu. Tretji starec v goro zarasel ga hudo pogleda in mu reče: — Kako se predrzneš priti k meni in me vznemirjati? In že sta se spoprijela. Sin pa je tako vrgel možakarja, da so tretjemu bratu tam čez kosti zašklepetale. Tedaj se še enkrat prestopi in že je bil na stekleni gori. Tam pa se je njegova žena Pod nebom najlepša in svetla kakor sonce — z drugim že-nila. Šel je v hišo, ker pa je imel ogrnjen čarovni plašč, ga nihče ni videl. Usedel se je poleg svoje žene in ko si je nesla žlico juhe v usta, jo je sunil v roko, da se je polila. Obrisala se je in si drugič zajela juho, on pa jo je sunil in tako je storil tudi tretjič. Zdaj je pričela žena premišljati, kaj bi moglo to biti. Poprosi, da bi jo malo spustili, in odide v zadnjo hišo, on pa za njo. Tam jo obide silna žalost za prvim možem. In prične grenko jokati. Ko on vidi njeno veliko žalost, spregovori. Zena ga Je takoj spoznala po glasu in šla sta v hišo k svatom. Tam ona pove, da je že oženjena in da jo je prvi mož rešil zakletve. Tedaj pa on sleče svoj plašč in vsi so ga videli. Objame nevesto, svojo ženo — Pod nebom najlepšo in svetlo kakor sonce. Svatje so pojedli, kar so imeli, in se razšli, jaz pa tudi. Drugi ženin je odšel z dolgim nosom, onadva pa sta še dolgo, in srečno živela.


S KAČO SE JE OŽENIL[uredi]

Neki kmet je imel tri sinove. Najstarejši bi se rad oženil, a si tega ni upal povedati očetu. Zato se dogovorita s srednjim bratom, da pojdeta skupaj po svetu nevesti iskat. — Oče, midva greva po svetu nevesti iskat, stopita nekega dne pred očeta. — Joj, sinko, težko delo je to za siromaka. Katera bi te vzela? pravi oče. Vendar se dogovore, da gre najstarejši prvi po svetu. Ako se temu posreči, da dobi ženo, potem šele naj gre drugi. Starejši sin odide ter pride do velikega. gozda. Vso pot si lepo žvižga in prepeva. V tistem gozdu pa je imel svojo hišico starček, ki je živel že sto in sedem let. — Kam greš sinko, ki si tako lepo žvižgaš? ga vpraša starček. — Kaj si ne bi žvižgal, ko si grem nevesto iskat, mu od-govori dečko. Morda pa le najdem tako, ki bi vzela siromaka za moža. — No, saj to ni tako težko. Kar pojdi po tej poti naprej. Ko prideš iz gozda, boš zapazil hišico. Tam se oglasi in iz¬vedel boš vse drugo. Najstarejši se lepo zahvali za dober nasvet in gre naprej, dokler ne pride do tiste hišice. Tam se oglasi in pove, kaj bi rad. — Tri hčere imamo, pravi mati. Izberi si, katera ti je po volji, pa pojdita v božjem imenu. Tretji dan je že najstarejši z nevesto doma pri očetu. — Oče, reče drugi sin še tisti dan, meni tudi ni živeti brez žene. Tudi jaz jo grem že jutri iskat. — Bog ti daj srečo, sinek, privoli oče. Srednjemu bratu se je prav tako godilo kakor najstarej-šemu. Tudi on je prišel v tisti gozd do onega starca. Ta ga na¬poti k hišici ob robu gozda in tam si izbere izmed dveh hčera eno za ženo. Tretji dan se že z njo vrne k očetu. — Bog mi pomagaj, oče, se oglasi potem najmlajši sin pri očetu. Tudi jaz bi se oženil, čeprav me imate vsi za tepčka. Morda pa le najdem katero, ki me bo vzela. Oče maje z glavo in mu odsvetuje na vse načine. Ker si pa najmlajši ne da ničesar dopovedati, ga slednjič vendarle pusti, da si gre tudi on iskat ženo po svetu. Pa gre najmlajši sin ter si lepo žvižga in prepeva ob misli, kako bo lepo, ko bo tudi on pripeljal ženico na dom. Tako pride do stare vrbe kraj poti. — Mižek, kam pa tako veselo? ga vpraša glas. — Po svetu, prijatelj, ženo si grem iskat. — No, če nimaš druge želje, to ti pa jaz lahko izpolnim. Kar mene vzemi za ženo, se oglasi isti glas. — Kdo pa si ti, ki me poznaš in kličeš po imenu? vpraša Mižek in se ozira, a nikogar ne vidi. - Jaz sem kačja kraljica. Kje pa tičiš, da te ne vidim? - V vrbi sem. Kar poglej I Mižek pogleda v votlo vrbo in res zagleda dolgo, grdo kačo, ki se vije proti njemu in sika z razcepljenim jezičkom. Mižek se je ustraši. -- Vidim, da se me bojiš, pravi kača. Pa bodi brez skrbi. Prav ničesar ti ne bom storila. Če pa hočeš biti srečen, poslušaj. Tu imaš ključek. Če ta ključek trikrat v žepu obrneš, ti bo dal vsega, kar si poželiš. Zdaj pa pojdi domov ter pripravi vse za gostijo. Potem pridite po mene, in sicer z lestvenim. vozom. Na vozu naj sedi sedem goslačev, šest črnih in en bel. Dečko res vzame ključek, gre domov in pove očetu, kako se je zgodilo. — Pa poskusi, če res kaj zmore tvoj ključek, pravi oče. Potem bomo že avideli, kaj se da storiti... Mižek trikrat obrne zlati ključek. — Skledo gibanic sem na mizo, ukaže. A komaj izgovori, že so na mizi ravnokar pečene gibanice, da se še kadi iz njih. — Tri vrče vina bi nam ne škodilo, si misli Mižek in spet zasuče ključek. In že stojijo pred njimi trije vrči sladkega vina. — Sinko, tvoj ključek je pa res nekaj vreden, pravi oče. Napravimo torej vse tako, kakor je ukazala kačja kraljica. Drugi dan se peljejo k vrbi prav tako, kakor je naročila kača, z lestvenim vozom in s sedmimi goslači. Ko pridejo tja, se priplazi kača iz vrbe in sika z jezikom. Vsi se je boje in se stiskajo na vozu razen ženina Milka. — Nikar se me ne bojte. Jaz vam samo dobro želim, spre-govori kača in zleze na voz k ženinu na pravo stran. Ta dva sedita spredaj na vozu, vsi domači in povabljeni gostje pa zadaj. Gostje si komaj upajo za mizo. Nevesta kača se potegne pod mizo. Le glavo steguje na mizo ter se stiska k ženinu Milku, kateremu se škodoželjno posmehujeta starejša brata, ker si je tepček vzel tako nevesto. Ko pa udari ura polnoči, poči grdi kači-nevesti koža in poleg ženina stoji prekrasna deklica v zlati obleki in z zlato krono na glavi. — Ti si me rešil in vzel za ženo, ljubi moj Mižek, pravi ženinu prelepa nevesta. Odslej sem tvoja in ločiti naju moreta le motika in lopata, pa nič drugega na svetu. In bilo je tako. Zadovoljno in srečno sta živela še dolgo vrsto let. Morda še danes živita, ako ju nista ločili motika in lopata.

KRALJ VRBA[uredi]

Kristus in sveti Peter sta prišla v hišo siromaka čevljarja. — Zakrpaj nama čevlje, zaprosi sveti Peter. — Daj nama prenočišče za eno noč, pristavi Kristus. No, siromak čevljar zakrpa čevlje, da jima večerjo in ju prenoči. Zjutraj ga revna popotnika vprašata, koliko sta mu dolina. — Le pojdita v božjem imenu, pravi siromak čevljar. Kaj bi plačevala, ko sta pa še večja reveža kakor jaz. Komaj prideta iz vasi, pravi Kristus svetemu Petru: — Ti, Peter! Mene greje v hrbet. Poglej, poglej, kaj se godi za nama. Peter se ozre in vidi, da je hiša siromaka čevljarja vsa v plamenu. Dosti pepela pa nekaj ognja, to je bilo vse premo¬ženje čevljarja siromaka. — Moj bog, kaj bo pa sedaj, je tarnala čevljarjeva žena. — Bo, kakor je božja volja, ji odgovarja siromak čevljar. Samo to vem, da sedaj ne moremo več ostati tu, temveč moramo po svetu. In res se napotijo po svetu. Mati nosi hčerko, oče pa sinka. Pa pridejo do velike reke. — Kako pridemo preko te velike vode? vprašuje žena. — Glejta, tam je ribičeva kočica. Pojdita tja, pa ga prosita, da nas spravi na ono stran, pravi mož. Žena gre s hčerko do ribiča in ga prosi. Ribiču se smili uboga žena, a ji ne more pomagati, ker ima pokvarjen čoln. Potopili bi se. Siromaku čevljarju pa to ni bilo všeč. Hotel je na vsak način čez reko. Zato poprosi ribiča, da mu posodi vsaj desko, na kateri se bo sam prepeljal. Ribič privoli. Siromak čevljar sili ženo in otroka, da naj gredo na desko. Žena si ne upa in tudi otrokoma ne pusti. Ves čemeren odloži siromak čevljar svoje breme in se srečno prepelje na drugi breg. Potem pa gre dalje in se niti ne zmeni več za ženo in otroka. — Mož te je zapustil, pravi ribič ženi. Kaj boš začela? Najboljše je, da greš služit. Otroka pa vzamem jaz za svoja, ker sva z ženo brez otrok. — Moj bog, toži žena, kako bom prestala brez otrok in brez moža. Nazadnje pa sama uvidi, daje najbolje tako. Zato pusti otro¬ka ribiču, sama pa odide služit k nekemu bogatinu v tretjo vas. Siromak čevljar pa hodi naprej in naprej. Bogve, kako dolgo je že hodil, ko pride slednjič do velikega mesta, kjer je bila zbrana številna gospoda in velika množica ljudstva. Ravnokar so volili novega kralja. — Joj, kako bi prišel jaz, siromak čevljar, bližje tele gospode, da bi si jo ogledal, si misli. Pa se prerije skozi množico in pride res prav do gospode. Ker pa je bil slabo oblečen in se je bal, da ga bodo služabniki nagnali, je naglo smuknil v votlo vrbo, ki je stala ondi. Iz vrbe je opazoval, kaj se godi. Velikaši se med seboj pregovarjajo. Vsak bi bil namreč rad kralj. Zato se ne morejo odločiti, koga bi izvolili. No, slednjič se pa le sporazumejo, in sicer za takole volitev: krono vržejo v zrak in na kogar pade, tisti naj bo kralj. Pa volijo in vržejo krono v zrak. Krona se v zraku trikrat zavrti, potem pa se spusti na — staro votlo vrbo. — Kaj, vrba bo naš kralj? se spogledajo velikaši. To pa vendar ni mogoče! Vrzite krono še enkrat. Pa vzamejo krono z vrbe ter jo spet vržejo v zrak. Krona spet prileti na vrbo. Pa poskusijo še v tretje. In tudi tretjič se krona ustavi na vrbi. - To je božja volja, pravijo vsi navzoči. Pa naj bo vrba naš kralj! Ampak tu je ne moremo pustiti. Prenesli jo bomo, v kraljevsko palačo. Zato jo moramo posekati. Pa primejo sekire, da bi vrbo posekali. Takrat pa zleze iz vrbe, ves umazan in raztrgan — siromak čevljar. — Joj, človek je bil v vrbi, se začudijo vsi. Odločeno je! On bo naš kralj. Tako so dobili siromaka čevljarja za kralja. Pa kralj mora imeti tudi kraljico. Kje naj jo dobi? Oženi naj se! je želja vseh ljudi. - Dobro! Se pa oženim, pravi novi kralj. Preden pa to storim, zahtevam, da pride do mene vsaka ženska mojega kraljestva, da si bom lahko pravo izbral. In res so dan za dnem, prihajale ženske h kralju. Vse so prišle: lepe, grde, stare, mlade, bogate in siromašne. Toda tiste, ki jo je iskal čevljar in kralj — namreč njegove prave žene, ni bilo med njimi. Kaj sedaj? — Poznam ženo, katere še ni bilo k meni. Iščite jo po vsem kraljestvu, se je oglasil kraljev ukaz. Pa so jo iskali na vse mogoče načine. Celo po šolah so izpraševali otroke, če vedo za žensko, ki še ni bila pred kraljem. Šolarji pa so slišali, da služi pri bogatem kmetu taka ženska, ki se šen odzvala kraljevemu ukazu. Pa pošlje učitelj ribičeva otroka po tisto žensko. — Ali ste vi že bili pri kralju? vpraša ženo, ko sta se otroka z njo vrnila. — Ne, vsem bila. — Ne poznate njegovega ukaza? — Poznam ga. — Pa zakaj ga ne ubogate? — Jaz sem že imela svojega moža. A ker ga nisem dovolj spoštovala, me je zapustil. Drugega moža pa nočem, pa čeprav je sam. kralj. — Pred kralja pa le morate iti. — Če ni drugače, pa pojdem. Za moža ga pa ne vzamem, če bi me tudi on hotel. In spremijo ženo do kralja. Kralj jo takoj spozna in tudi ona njega. Objameta se in poljubita pred vsemi dvorjanki. — To je moja žena in vaša kraljica, pravi kralj ves srečen. Kralj Vrba je seveda vzel svoja dva otroka od ribiča k sebi na dvor; ribiča pa je bogato nagradil. Vladal je dolgo vrsto let v srečo vsemu kraljestvu. Še po njegovi smrti se je ljudstvo dolgo spominjalo srečnih let, ko je vladal kralj Vrba.

DOBRO JE DELIL[uredi]

Siromak je zaklal kokota. — Zakaj bi ga ne zaklal? Kuretina tako ni za siromake, ampak samo za gospodo. Tako si misli in nese kokota v graščino grofu. — Milostljivi gospod grof, sprejmite tega kokota v dar. Iz srca rad ga vam dam. Grof pa je imel ženo, dve hčeri in dva sina. Ukazal je speči kokota in poklical siromaka, da naj kokota pošteno razdeli med vso družino. Siromak pride, vzame nož in deli. Najprej odreže glavo in vrat ter ju da grofu in njegovi ženi: — Glava gospodu, vrat gospej, ker spadata skupaj. Potem odreže obe nogi in da vsakemu sinu eno z besedami : — Noga je za mlade ljudi, da bodo lažje hodili na lov. Nato odreže še obe perutnici in da vsaki hčerki eno, in pravi : — Dve perutnici dobita gospodični, ker morata tako plesati, kot bi frčali. — Tako, zdaj ima vsak svoj kos. Ta malenkost, katera je ostala, je pa moja, ker sem dobro, razdelil. Siromak lepo sede k mizi in kar začne obirati tisto kokotovo »malenkost«. Grofu je ugajal navihanec. Zato je ukazal, naj dajo siromaku par juncev za kokota. Vse to je izvedel siromakov lakomni sosed. Seveda bi tudi on rad zamenjal kokote za junce. Zato je vzel vseh šest ko-kotov, jih nesel v grad in podaril grofu, ker je mislil, da bo dobil zanje šest parov juncev. Grof je sprejel kokote in ko so bili pečeni, pokliče kmeta: — Sedaj nas je sedem s teboj. Razdeli pravično, da te po-plačam. Sicer jih boš dobil petindvajset od mojih hlapcev. Požrešni sosed je razmišljal, kako bi pravično razdelil šest kokotov med sedem ljudi. Na vse načine je poizkušal, pa mu nikakor ni prišlo pray. Zato so mu jih grofovi hlapci našteli petindvajset s palico in ga pognali iz gradu. — Pokličite siromaka, veli grof. Bomo videli, kako bo on razdelil. Siromak pride in deli: — Gospod in gospa in en kokot. To je trojstvo. Mlada gospodiča in en kokot. To je drugo trojstvo. Obe gospodični pa kokot, to je tretje trojstvo. Jaz in dva kokota — četrto trojstvo. Zadnji kokot pripade pa meni, ker sem se pri delitvi toliko potrudil. Grof se je prav od srca nasmejal prebrisancu. Ukazal mu je dati še en par volov. In tako si je siromak opomogel, da si je vsaj ob praznikih lahko privoščil kurje meso.

ZDRAVILNO JABOLKO[uredi]

Svoje dni je živel kralj, ki je imel tri sinove. Doživel je že lepo starost in moči so ga jele zapuščati. Nekega dne naglo zboli. Poklicali so najboljše zdravnike vsega kraljestva, da bi vrnili kralju zdravje, a vse zaman. Odkritosrčno so mu povedali, da se mu bliža konec življenja. Kralj se je vdal v svojo usodo in se pripravljal na daljno, zadnjo pot. Ko ravno ni bilo nikogar v sobi, se odpro duri in v sobo stopi berač. Nejevolja se je pokazala kralju na obrazu. Berač to opazi in reče : — Kralj, nikar ne bodi nejevoljen. Nisem prišel k tebi pros¬jačit, temveč bi ti rad povedal nekaj važnega, le če mi boš verjel. — Hitro, mi povej! Saj vidiš, da se mi bliža zadnja ura, odgovori kralj s slabotnim glasom. — Ni še prišla zadnja ura, kralj. Eno zdravilo je še na svetu, ki ti more vrniti ljubo zdravje. — Tega skoraj ne morem verjeti, pravi bridko kralj, pa le povej! — Prav dobro vem, da boš nejeverno majal z glavo; kar ti povem, je gola resnica tako gotovo, kakor sedaj pred teboj stojim. Tebe ozdravi samo, zdravilno jabolko. Ko ga použiješ, boš zdrav ko, riba v vodi. Zato pošlji svoje sinove po svetu, da ti prineso zdravilno jabolko. Enemu se gotovo posreči. Ako ne storiš po mojih besedah, ti je odbila zadnja ura. - Zbogom, kralj! S temi besedami zapusti sobo. Kralj ga kliče nazaj, ker bi rad vedel, kje je tisti vrt, na katerem raste zdravilno jabolko. Toda na, njegov klic pride služabnik. Temu reče, naj takoj pokliče berača, ki je ravnokar odšel. Služabnik pravi začuden, da ni videl nikogar iti iz sobe, čeprav je bil blizu kraljevih vrat. Kralj se zamisli. Čez nekaj časa pokliče sinove in jim reče : — Sinovi! Moje življenje še ni končano. Ozdraviti me na-mreč more zdravilno jabolko. Zatorej se odpravite na pot po svetu. Kdor izmed vas mi prinese zdravilno jabolko, bo na-slednik mojega kraljestva. Starejšima sinovoma to ni bilo po volji, kajti potovanja nista bila vajena; rajši sta se zabavala brez dela po pustih in praznih veselicah. Najmlajši sin pa se je razveselil, ko je slišal, da mu preljubi oče še ne bo umrl. Vsi se istega dne odpravijo na pot; vsak na svojo stran. Minilo je več tednov, ko pride najstarejši sin v deželo, kjer ni videl nobenega človeka. Gledal je s hriba naokrog, pa ni za¬gledal nobene hiše, nobene vasi. Ko se vsemu temu čudi in gre po beli cesti dalje, vidi prihajati šepavega človeka. Bil je berač. Kraljev sin hoče prevzetno mimo njega, a ta ga lepo poprosi : — Ponižno prosim, milostivi gospod, za majhen dar! Vrže mu desetico, hromec pa še prosi: — Košček kruha, milostivi gospod, lepo prosim, lačen sem, da ginem. Kraljeviču napuh ni pustil, da bi še dalje stal pri revnem možu. Ničesar mu ne odgovori, temveč stopa ponosno dalje. Zdajci se kraljevič ustavi in ozre, rekoč: — No, ti berač, desetico si dobil od mene. Ali mi veš po¬vedati, na katerem vrtu je zdravilno jabolko? — Le pojdite po tej cesti, skoraj boste dospeli do tistega čudežnega vrta. Urno odtrgajte jabolko in odhitite z vrta! — Že prav, že prav! reče kraljevič in se smeje nasvetu, ki mu ga je dal berač. Pot je bila zelo dolga. Naposled vendar pride do velikih vrat, jih odpre in stopi na vrt. Drevesa ni bilo nobenega, le tam sredi vrta je zelenela ena sama samcata jab¬lana. Gredica je bila pri gredici in na njih je rastlo na tisoče najmilejših cvetic. Čarobna vonjava se je širila po vrtu. Počasi je stopal kraljevi sin po poti, ki je vodila k jablani, ki je stala tam na zeleni trati. Sadja ni bilo na njej, samo na eni, daleč k tlom pripognjeni veji je viselo lepo rdeče jabolko. Hitrih ko¬rakov gre kraljevič tja ter odtrga to prečudno jabolko. Rado¬veden ga ogleduje od vseh strani, a je bilo kakor vsako drugo navadno jabolko. Komaj stoji nekaj trenutkov pod drevesom, ga obide težka utrujenost. Ni dolgo premišljeval, marveč je legel pod drevo na zeleno trato. Ni dolgo ležal, ko se mu približa človek. Kraljeviču se je zdelo, kakor da gleda skozi gosto mrežo. Sedaj ga spozna. Bil je tisti berač. Pripognil se je k ležečemu in mu vzel iz roke jabolko. Z njim se je dotaknil veje, na kateri je prej viselo, in jabolko se je zopet prijelo. Odtrgal je majhno vejico, se z njo dotaknil kraljeviča in zašepetal: — Ti nisi vreden, da bi očetu prinesel zdravilno jabolko. Zakaj me nisi ubogal? Tako dolgo bodi vran, črni vran, dokler ne pride rešilni dan! In res — spremenjen je bil v črnega vrana, ki je zletel kvišku. Tri dni pozneje je šel po isti poti drugi sin, ki se mu je pri¬merilo isto kakor prvemu. Zopet tri dni pozneje je bil na isti poti najmlajši sin. Naproti mu pride berač, ki pa niti ni utegnil poprositi miloščine, kajti kraljevič mu le vrže rumen cekin v klobuk, rekoč: — Gotovo si lačen, revni mož. Na, ta kos kruha! In hoče iti dalje. Berač se mu lepo zahvali in reče : — Kraljevič, jaz vem, kam greš. Ta pot je prava. Urno odtrgaj jabolko in odhiti z vrta! Danes je zadnji dan. Prej ko bo luna vzhajala, mora imeti tvoj oče zdravilno jabolko, sicer bo prepozno. Gorje pa tebi in bratoma, ako ne ubogaš! Te besede so dale kraljeviču novo moč. Kmalu pride do vrta in stopi vanj. Cvetice so mu mamljivo dehtele naproti. Pogumno je hitel k jablani. Komaj rdeče jabolko odtrga, hoče takoj oditi, kakor mu je zapovedal berač. Toda glava mu je težka in noge utrujene. Že hoče leči pod drevo, ko zdajci nekaj nad njim zašumi. Ozre se kvišku in vidi dva vrana. Grozna slutnja se ga polasti. — Kaj, ko bi bila to moja brata? mu šine v glavo. Telo se mu strese in vsa utrujenost ga mine. — Moj oče! vzklikne glasno in hiti z jabolkom z vrta. Zunaj mu pride naproti berač. — Blagor ti, kraljevič! Trepetal sem že zate. Sedi na zeleno trato tu in se odpočij! Nekoliko trenutkov je berač molčal, potem pa spet spregovoril: — Na to vejico, vzemi jo s seboj! V tistem hipu, ko bo oče zdrav vstal iz postelje, pojdi iz gradu ven. Priletela bosta dva vrana in sedla predte na zemljo. Hitro se ju dotakni s to vejico. In spet se je kraljeviča lotila utrujenost. Ni se ji mogel ubraniti. Zaprl je trudne oči. Zdelo pa se mu je, da ga je berač prijel okoli pasu ter zletel z njim kvišku. Siv mrak je ležal na zemlji, ko se je kraljevič prebudil. Pred seboj zagleda grad svojega očeta. Sprva je mislil, da je samo, sanjal o zdravilnem jabolku, a ko ga zagleda v svoji roki, spozna, da je bila resnica. Spomni se tudi, da mora biti pri očetu, preden vzide luna. Kakor srna odhiti kraljevič v grad. Ko je kralj jabolko pojedel, je bil zdray. Čvrst in krepak je skočil iz postelje, v kateri je že tako dolgo ležal. Kraljevič pa je hitel iz sobe. Ko pride iz gradu na plan, mu priletita naproti dva vrana in sedeta predenj na zemljo. Glej čudo! Komaj se ju dotakne z vejico, ki mu jo je dal berač, že stojita pred njim njegova brata. V gradu je zavladalo veliko veselje. Starejša kraljeviča sta bila nekam potrta, kajti njun najmlajši brat je postal očetov naslednik, čeprav sta onadva mislila, da se to nikdar ne more zgoditi. Tudi jaz sem bil tam, sicer bi ne vedel, kako se je to zgodilo.

O ŠTIRIH GODCIH[uredi]

Štirje godci, ki so hodili od vasi do vasi in godli po gostilnah ter se tako preživljali, so prišli nekega večera do podrtega gradu. Mesec je obseval razpadle zidove in skoz okna so molele veje dreves. Tedaj je rekel eden izmed godcev: — Tovariši, napravimo podoknico nekdanjim prebivalcem gradu. Drugi godci so bili s tem predlogom zadovoljni in vsi skupaj so zaigrali veselo poskočnico. Ko so prenehali gosti, je stopil iz razvalin majhen, star možiček, se jim zahvalil za godbo in dal vsakemu orehovo vejico, rekoč: — Nesite te vejice vašim otrokom! Godci so vzeli vejice, toda med potjo so jih pometali v travo in zabavljali nad starcem: — Kaj drugega naj bi nam bil raje dal. Čemu bodo otrokom te vejice, saj jih imajo doma dosti. Samo eden je vtaknil vejico v žep in jo dal otrokom, ko je prišel domov. Drugo jutro so pa priskakali otroci k njemu vsi iznenadeni in rekli : — Oče, zakaj si nam pa prinesel tako trde orehe, da jih še raztolči ne moremo. Pa tako lepo rumeni so vsi. Takih orehov še nismo videli. Godec je začuden gledal orehovo vejico, na kateri je viselo vse polno zlatih orehov. Hitel je pripovedovati o tej čudnidogodbi svojim tovarišem. Ko so to slišali drugi godci, so šli iskat svoje vejice. Ves dan so iskali po travi, vendar so se morali nazadnje vrniti praznih rok domov. Ta pravljica nas uči, da človek ne, sme nikdar prezirati niti najmanjšega daru.

O POVODNEM MOŽU[uredi]

Neka mati je imela dva sina in hčerko. Sina gresta nekega dne na polje orat in naročita materi, naj jima sestra prinese obed na polje. Tako je tudi storila. Sestra nese obed mimo velike vode. Na obrežju te vode pa se je vrtelo veliko kolo. Naenkrat se kolo ustavi in velik, kosmat mož se ji prikaže. Prime jo okoli pasu in jo zavleče v svoj povodni grad. Brata sta se še zmerom zanašala, da jima sestra prinese obed, akoravno je bilo poldne že davno mimo. Ker pa obeda le nihče ne prinese, se odpravita domov in vprašata mater, zakaj sestra ni prinesla obeda. Mati se prestraši in pošlje starejšega sina za njo, zakaj pri vodnem kolesu se je že večkrat kaj hudega pripetilo. Ko mladenič pride do tistega kolesa na obrežju reke, udari po njem. Kolo se hipoma ustavi, a pred njim se prikaže po-vodni mož. Brat ga prosi za sestro. Povodni mož ga, vzame s seboj v stekleni grad ter postavi predenj kolač bronca in bokal žvepla, rekoč: — Ako to poješ in popiješ, dobiš sestro nazaj: če pa nete vržem, da se v proso razletiš. Brat ne more ne jesti ne piti. Povodni mož ga res vrže tako, da se v proso razleti, sestri pa veli, naj to proso pobere in hrani, ako hoče imeti spomin na starejšega brata. Ker tega toliko časa ni domov, pošlje mati mlajšega sina za njim. Tudi ta pride do tistega kolesa, ki se mahoma ustavi, ko udari po njem. Nato se prikaže povodni mož in ga vzame s seboj pod vodo. Tam mu pokaže dva kolača bronca in bokal žvepla ter mu zažuga, da ga bo zdrobil v prah, ako vsega ne poje in popije. Ker tega ne more storiti, stori povodni mož, kar mu je zažugal. Njegova sestra — jetnica povodnega moža — pomete prah in ga hrani kot spomin na svojega mlajšega brata. Mater presune silna žalost, ker ni nobenega njenih otrok nazaj. Zato si neprenehoma želi, da bi dobila še enega sina. To se zgodi. Ko njen tretji sin doraste, vpraša mater, zakaj je vedno tako žalostna. Njemu se je namreč sanjalo, da je imel dva brata in eno sestro, ki pa je vse povodni mož ugrabil. Mati mu tega ni hotela povedati. Da bi mu mati povedala resnico, si izmisli najmlajši sin zvijačo ter reče materi, da se mu je sanjalo o denarjih, ki so skriti pod vogalom hiše. Tja pelje mater, privzdigne vogal in reče materi, naj seže pod vogal po denarje. Ko mati seže z roko po denarju, spusti sin hišni vogal na ma¬terino roko in jo tako primora, da mu pove vse od konca do kraja. Zdaj gre najmlajši brat iskat svoja starejša brata in sestro. Ko pride do tistega kolesa, udari tako silno po njem, da se razleti na drobne kosce. Povodni mož pride ves prestrašen izpod vode ter ga vpraša, kaj bi rad. Ko izve, da bi rad imel brata in sestro nazaj, ga pelje povodni mož v stekleni grad. Tam mu pokaže tri kolače bronca in dva bokala žvepla, kar mladenič mahoma poje in izpije. Zdaj se gresta metat, a povodni mož je bil slabši in mlajši brat ga stisne v kot tako trdo, da mu da v hipu brata in sestro nazaj. Ker pa ga najmlajši brat še ni hotel izpustiti, mu še obljubi, da odslej ne stori nikdar več kaj takega. Zato tudi ni več slišati o povodnem možu, da bi koga ugrabil ali da bi kje razsajal.

MOJCA POKRAJCULJA[uredi]

Mojca Pokrajculja je pometala hišo in našla med smetmi krajcar. Zanj si je kupila piskrček. Zvečer je zlezla vanj, legla in zaspala. Zunaj je bil hud mraz in padala je slana. Mojco Pokrajculjo je zbudilo močno trkanje na vrata njene hišice. — Kdo je zunaj? je vprašala. — Jaz sem, lisica. Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zunaj brije burja in pritiska mraz. Zmrznem, če me ne vzameš pod streho! je javkala. Mojca Pokrajculja se ni dala kar tako pregovoriti in je dejala: — Če kaj znaš, ti odprem, drugače ne! — Šivilja sem, je dejala lisica. Mojca Pokrajculja je spustila lisico v piskrček. Legli sta in takoj zaspali. Še preden sta se v spanju prvič obrnili, je že zopet trkalo na vrata. Ko je Mojca Pokrajculja vprašala, kdo spet trka, je zajavkalo: — Oh, Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, zunaj je burja, slana pada in jaz zmrzujem. Volk sem in izučen mesar. — Ker nekaj znaš, le pridi k nama, je odgovorila Mojca Pokrajculja, odprla vrata in spustila volka v piskrček. Iz spanja jih je zbudilo javkanje: — Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, odpri mi. Burja brije, slana pada in jaz, medved, zmrznem, če me ne pustiš k sebi. — Kaj pa znaš? ga je vprašala Mojca Pokrajculja. — Čevljar sem, je odgovoril medved. Mojca Pokrajculja mu je nato odprla vrata na stežaj. — Danes pa res vso noč ne bo miru, se je hudovala Mojca Pokrajculja, ko je znova zaslišala trkanje in tarnanje: — Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, pusti me k sebi, zmrzujem ! - Kdo pa si in kaj znaš? je vprašala gospodinja. Jaz sem zajček. Šivati znam kakor krojač, se je glasil odgovor. Nato je tudi zajček dobil svoj kotiček pod piskrčkom. Mojca je bila že res huda, ko je zopet nekdo trkal in stokal: — Mojca Pokrajculja, lepo te prosim, spusti me noter, ne prenesem več burje in slane. Bil je srnjak. Mojca Pokrajculja je tudi njega vzela pod streho, ko je zvedela, da je izučen drvar. Nato so vsi sladko zaspali. Mojca Pokrajculja je zjutraj poslala vse goste na delo. Volk je poskrbel za dobro večerjo. Prinesel je več panjev čebel, jih razklal in vse lepo otrebil, med pa očistil in spravil v lonec. Skuhali so si večerjo in legli počivat. Ponoči je lisica zastokala: — Avbe, joj, mene pa trebuh boli! Mojca Pokrajculja ji je rekla: — Pojdi v kuhinjo in si skuhaj kamilic! Lisica je vstala in odšla v kuhinjo. Komaj so vsi zadremali, je lisica zopet zastokala in tako dolgo javkala, da ji je Mojca Pokrajculja zopet rekla, naj si skuha kamilic. Lisica je šla tako trikrat v kuhinjo kuhat čaj. Pa je ni prav nič ščipalo po trebuhu in tudi kamilic si ni skuhala. Vedela je namreč, kam je Mojca Pokrajculja shranila med, in ga je polizala do kraja. Nato je sladko zaspala. Zjutraj je Mojca Pokrajculja zopet odredila vsem delo, lisici pa rekla: — Šiviljička, ker si bila sinoči bolna in nisi mogla spati, pa sedaj malo dalje poleži, da se spočiješ. V kuhinji je kmalu nato nastal velik hrup in prepir. — Ti si strd polizal — Jaz ne, pač pa ti! In tako naprej so se obdolževali. Mojca Pokrajculja je odločila: - Tat je bil domačin; nihče drug ni vedel za strd in tudi nihče ni mogel v piskrček, ker so bila vrata zaklenjena. Da bi se gostje oprali sramote, je svetoval volk: — Lezimo vsi na hrbet, odprimo usta in se sončimo! Kdor je pojedel med, temu prileze nazaj in kapal mu bo od ust. Vsi so legli pred piskrčkom na travo in takoj zaspali. Lisica je imela slabo vest, zato je bedela. Res, strd ji je prilezla iz želod¬ca in kapala na tla. Brž se je obrisala in namazala s strdjo poleg sebe spečega zajca okoli ust. Nato je tudi ona brez skrbi zaspala. Zbudil jo je hrušč. Zaspanci so se medtem zbudili ter opa¬zili, da se zajcu cedi med okoli gobca. Začeli so ga neusmiljeno pretepati. Nalomili so mu že, prednje noge, šele potem je mogel pobegniti. Vsi so tekli za njim in Mojca Pokrajculja je ostala sama s piskrčkom. Zajcu niso več zrasle polomljene prednje noge, zato ima še danes prednji par nog krajši od zadnjega.


JUG IN PASTOREK[uredi]

Bil je nekdaj fantič, ki je imel hudo mačeho. Nekega dne mu reče, naj gre z njo brat gobe. Deček vzame košaro in gre z mačeho v gozd. Mačeha ga pelje daleč v gozd do jame in mureče, naj vrže kamen vanjo, da bo slišal, kako je globoka. On stori, kakor mu je bilo ukazano, in da bi bolje slišal, kako kamen bobni, se nagne nad globino, a mačeha ga sune za kamnom ter krohotaje se odide domov. Doma pove očetu, da gaje silen medved raztrgal, ona sama pa da mu je komaj ušla. Deček je medtem padal in padal tri dni in tri noči, a do dna še ni prišel. Slednjič pade na mehko blazino. Precej dolgo leži kakor mrtev, končno se zave in začuden gleda okoli sebe. Bil je na drugem svetu. Blazina, na katero je bil padel, je ležala na sredi mesta. Lepe in široke ulice so se razprostirale na vse strani. Hiše ni videl nobene, samo prekrasne palače je gledalo njegovo začudeno oko. Največja in najlepša pa je bila tista, pred katero, je padel. Velika črna zastava je visela s strehe in noben vetrič je ni mizil. Povsod je kraljevala mrtvaška tihota: vse ulice so bile prazne, nobena ptičica ni žvrgolela v zraku. Deček se radovedno približa palači, s katere je visela zastava. Velika vrata najde na stežaj odprta in boječe vstopi. Zdaj zagleda tikoma za durmi velikega moža v čudni opravi, ki je na palico naslonjen nepremično zrl predse. Deček se prestraši in že misli pobegniti; ker pa se vratar ne gane, se mu počasi približa in ga prime za roko. A kako ostrmi, ko zapazi, da je mož okamnel. Nato stopa dalje. Po širokih stopnicah dospe v veliko dvo¬rano, ki je bila polna raznih služabnikov in služabnic. Pa tudi ti so bili okamneli kakor vratar. Iz te dvorane pride v drugo. V njej najde razno gospodo; gospe so sedele v širokih na¬slanjačih, gospodje so stali v skupinah, kot bi se o čem važnem pomenkovali, a tudi v tej dvorani ni bilo nič živega. Slednjič pride deček v prekrasno sobano, v kateri se je vse bleščalo od samega zlata, srebra in žlahtnega kamenja. Sredi dvorane je sedela na zlatem prestolu prekrasna kraljična, obdana od dva¬najstih prelepih devic. V snežno belih prsih kraljične je tičalo ostro bodalce. Deček se približa in ji izdere bodalce iz prsi. Zdaj kraljična globoko vzdihne in spregleda. Začudena upre svoje mile oči v dečka, ki je v kratkem času, kar je bil zapustil gornji svet, postal lep mladenič. — Moj rešitelj, pravi kraljična, kako se ti naj zahvalim, da si me rešil iz oblasti hudobnega čarovnika, ki je mene in ves moj narod spremenil v kamenje. Če te je volja, ostani tukaj in postani moj mož, kraljeval boš čez devet dežel in čez devet morij! Vse device, ki so tudi že oživele, mu žele srečo in čestitajo k nenadni slavi in moči. Nato ga lepa kraljična prime za roko in ga pelje k oknu. Kako velika sprememba se je medtem iz-vršila v mestu! Ulice so bile polne veselo se sprehajajočih ljudi in na prostoru pred kraljevo palačo se je zbrala množica ljud¬stva, ki je z glasnim vzklikanjem pozdravljala svojo kraljico in svojega rešitelja. Prej črna zastava je bila zdaj bela in je veselo plapolala v zraku. Kmalu potem so obhajali veselo ženitovanje. Kralj je s svojo prekrasno ženo srečno živel na drugem svetu mnogo mnogo let. Nekega dne se spomni kralj zgornjega sveta in polasti se ga silna želja po domačem kraju. Kraljica ga vpraša, zakaj je tako otožen. On ji odgovori: — Kaj bi ne bil otožen, ko imam na onem svetu starega očeta in bi rad vedel, kako se mu godi. — Če drugega ni, odgovori kraljica, pojdi in pripelji očeta semkaj. Vzemi tale prstan, po njem te bom spoznala, ko se vrneš. Kralj se odpravi na pot. Hodil je devet dni in devet noči po suhem in po morju, dokler ni prišel v svoj rojstni kraj. Tu je pa našel vse tuje; namesto male hišice, v kateri je odrasel, je stala velika, lepa hiša, a v nji so prebivali tuji ljudje, od katerih je zvedel, da je oče od žalosti umrl, ko je slišal, da mu je sina medved raztrgal. Zdaj se vrne kralj žalosten na drugi svet, a gorje, pozabil je pot. Dolgo časa je blodil po gozdovih, dokler ne pride do ne-kega puščavnika. Vpraša ga, ali morebiti on ve za pot na drugi svet. Odgovori mu, da ne, a morebiti ve zanjo kateri njegovih služabnikov. Nato zažvižga in od vseh strani pritečejo vse štiri-noge živali, toda pota na drugi svet ne ve nobena. Puščavnik mu reče, naj gre čez devet hribov in devet dolin in prišel bo k drugemu puščavniku, ki gospodari čez vse ptice. Morebiti ve on za pot na drugi svet. Kralj ga uboga, a tudi tukaj ne zve, kar bi rad. Spet mora čez devet dolin in čez devet hribov do tretjega puščavnika, ki je gospodar vetrov. Le-ta pokliče ve-trove. Prišel je Sever, mrzli Zdolec, suhi Gornjak in končno prisopiha tudi Jug. Puščavnik ga vpraša, kje se je tako dolgo mudil. Jug mu odgovori, da je bil na drugem svetu, kjer se ravno kraljica moži, ker jo je njen prvi mož zapustil. Prisilili so jo njeni svetovalci, rekoč, da je kralj gotovo mrtev, sicer bi se bil vrnil. Kralj vpraša, kako daleč je na drugi svet. — Tri dni in tri noči, odgovori Jug. Čez tri dni bo tudi kraljičina poroka. Zdaj poprosi kralj Juga, naj ga ponese na drugi svet. — Zakaj ne, če le gospodar dovoli, pravi Jug. Puščavnik mu pravi: — Pohiti, sinko, da prideš še o pra¬vem času! Zdaj odideta. Kralj ni videl ne slišal, tako hitro sta letela po zraku. Že so tretji dan zvonili na drugem svetu v znamenje, da ima poroka kmalu biti. Naenkrat se znajde kralj pred svojo palačo. Že so se vrata odprla in v krasnem sprevodu so prišli svatje iz palače. Ko zagleda kralj kraljico, poklekne pred njo in ji pokaže svoj prstan. Komaj zagleda kraljica prstan, spozna svojega moža in veselja ni bilo ne konca ne kraja. Novega kralja so takoj spodili. Kralj rešitelj je potem še mnogo let kraljeval v srečo in zadovoljstvo svojega ljudstva.

NEBEŠKA OVCA[uredi]

Na začetku sveta je bilo mnogo hudobnih ljudi in ker jih je bilo menda mnogo na zemlji, so se začeli med seboj prepirati in pretepati. Vile so jih opominjale, da naj bodo dobri, toda niso jih hoteli poslušati in tako so se pokvarili, da niso niti dobrega boga priznali, temveč so ga kleli in zmerjali. Vile so jih opominjale, toda vse je bilo zaman in ko so videle, da ne morejo pripeljati ljudi na pravo pot, so priredile skupščino in rekle, da bodo šle boga prosit, naj bi ljudi prestrašil. In res so odšle tri vile k bogu in so mu povedale, kaj bi rade. Bog jim je rekel: — Saj sam vidim in slišim, kaj moje hudobno ljudstvo dela in kaj vam pravi. Hotel sem jih že kaznovati, toda ve ste zanje prosile in molile, vendar bom to storil, kajti na celem svetu sta le dva poštena človeka in to sta Noe z očetom in z otroki. Pazite nanju, da ne bosta kaj zagrešila in tudi druge ljudi opominjajte. Jaz bom počakal še kakšnih sto let in če se ne bodo poboljšali, potem bom vse pokončal, da jih ne bo več na zemlji. Sedaj pa pojdite, pazite na ljudi in obračajte jih na pravo pot. No, ljudje se niso prav nič poboljšali, temveč so se tako pokvarili, da so živeli na svetu kot nema živina. Ko so vile to videle, so šle vse tri spet k bogu in so mu povedale, da je samo ena hiša poštena in to je Noe s svojimi otročiči. Bog jim je rekel, naj gredo na zemljo in poreko Noetu, naj naredi barko in naj dene vanjo vsake zverine po en par, kajti jaz bom cel svet s potopom kaznoval. Noe je delal barko in vsakemu je povedal, kaj dela in za-kaj, toda vsi so se mu posmehovali. Ko je barko naredil, so prišle vile z vrlo pastirico ter mu pomagale nagnati v ladjo po en par od vsake zverine. Ko so naredile in mu rekle, naj gre v barko, je pričelo grmeti in dež je curkoma lil in oblak se je pretrgal, tako da je vse zalila voda, ki je bila višja od naj-višjega brega. Ko se je bilo vse potopilo in je spet nastalo lepo vreme, so vile odprle vrata Noetove barke. Ko pa so živali spustile na pašo, niso kaj pazile nanje in volk, ki je bil sprva tako krotek kakor kakšna ovca, je zaklal ovna in ga pojedel. Ko so vile šle gledat in so videle, da ovna ni med živalmi in tudi volka nikjer, so se ozirale in zagledale, kako volk trga ovna in ga je že pol pojedel. Vila pastirica se je tako strašno razjezila, da je rekla, da bo volka in njegovo pleme pomorila. No, prišel je bog prav takrat, ko so bile vile zbrane in so se pomenkovale, kaj naj sedaj narede. Kajti pred potopom jim je bog rekel, da morajo one paziti na živali, da bo ostal vsak par živ. Ko je bog prišel pred barko k vilam, se je nenadoma vse razsvetlilo. Vile so pričele lepo prepevati in ga hvaliti in pričel se je z njimi pogovarjati. Nato mu je vila pastirica potožila, da ji je volk ovna zaklal in da zategadelj ne bo mogla več pasti ovac. Tedaj ji je rekel bog: — Ti kaznuj volka, kakor hočeš, jaz ti vse prepuščam. Nato je vila pastirica spremenila volka v ničemrno in hu-dobno zver, ki jo bo vsak človek hotel uničiti in ki ne bo smela priti na svetli dan. Rekla je: — Da se bodo pa ljudje tega spominjali, spreminjam tebe, hudobni volk, in siromašno ovco v zvezdi. In še dandanes imenujejo to zvezdo nebeška ovčica. Mi pa dandanašnji ne bi imeli ovac, če ne bi bila na božjo srečo ovčica breja. Ovca je povrgla ovčico in ovna in spet so se začele ovce. Vila pastirica je sama večkrat pasla ovce, volkove pa je ukazala preganjati in še dandanašnji beži volk pred pastirjem in zvoncem in bo bežal od veka do veka.

ČUDODELNA TORBICA[uredi]

Živela je mati, ki je imela edinega sina. Tega sina je imela nadvse rada. Deček je pasel svinje in mati mu je pomagala, kadar je šel na pašo in je gnala z njim svinje tja in nazaj. Zmeraj je vedela, kdaj bo prišel domov; šla mu je naproti, da mu je pomagala gnati svinje domov.Tako je nekoč gnal svinje na pašo in mati mu je pomagala. Pasel je, ko je pa šel dan k večeru, je jedel sir. Pa pride k njemu zelena kača. Ko jo deček opazi, ji da sira in reče: — Kačica, pridi sem, kačica, pridi sem. In kača je vzela sir in jedla z njim. Ko sta se on in kača najedla, mu kača pravi: — Ali bi ti, deček, hotel nesti mene k moji hiši. Jaz ti bom zares dobro plačala. Potem reče on: — Hočem. — No, dobro, torej spusti me v torbo in me nesi, toda tvoja mati te bo karala, ker me nosiš, in hotela te bo natepsti, ti pa samo beži. In tako je bilo. Mati je kot ponavadi prišla k njemu in ko jo je deček zapazil, je zaklical: — Mama, mama, glejte, jaz imam kačico, kačico. Tedaj ga ona vpraga: — Kje je? Pokaže ji kačo, ona se prestraši in mu reče : — Vrzi jo, vrzi jo proč! On pa je ni hotel vreči in je niti ni mogel, ker je kača tako naredila in mu je rekla: — Le pojdi, kamor ti bom jaz pokazala. In deček je to naredil in jo nesel po podzemeljski poti tako dolgo, dokler ni nazadnje prišel do neke gore. Gora je bila zelo visoka in strma. Pričel je iti v goro, toda ni mogel iti s kačo in kača mu je rekla: — Spusti me na tla, saj bom sama. šla. Težko sta šla navkreber, dokler nista prišla na vrh. Hodila sta in hodila in prišla do velikanskega zmaja. Zmaj ga je hotel požreti, toda ker je bila z dečkom kača, ga ni hotel in ga ni smel požreti, ampak se jima je moral še umakniti s poti in oba sta šla naprej. Tako jo je moral vzeti v torbo in tako sta šla in prišla do kosca, ki je kosil travo. Tam je bilo toliko kač, da so se druga čez drugo plazile. Kačica pa je pomolila glavo iz torbe in morale so se jima umakniti. Tako sta šla naprej in prišla do velikega zmaja, ki je spuščal strup iz zoba in je hotel dečka požreti. Ko pa je zmaj zagledal kačico, se jima je moral umakniti s poti in šla sta dalje. Nato mu je rekla kača: — Ti, deček, vprašali te bodo, kaj hočeš, da ti dam? In ti nikar ne vzemi drugega kot tisto torbico, ki visi za devetimi vrati, kajti zelo jo boš potreboval, drugače se ne boš več vrnil. In ti, ko bova prišla noter v moje stanovanje in bova šla skozi dvanajst vrat, da bova prišla v dvanajsto sobo, me nesi k mizi, da poljubim svoje starše, nato me nesi k postelji, da poljubim svojo sestro, in nato ti bodo dali jesti in jej in pojdi spat. Drugi dan te bodo vprašali za plačilo in ti prosi to, za kar sem ti rekla. In tako govoreč sta prišla do nekih vrat in ta vrata so bila zlata. Nato mu kača ukaže: — Potolci po vratih, da se bodo odprla. Toda vrata se niso hotela odpreti, dokler ni ona pomolila glave iz torbe. Tedaj so se vrata odprla. In tako je bilo pri drugih vratih in pri vseh drugih, dokler nista prešla vseh dva¬najst vrat. Prišla sta v dvanajsto sobo in pastir jo je nesel k mizi k staršem in potlej k sestri. In tako se je zgodilo, kot je kača rekla: da so mu rekli, naj je in gre spat. In dali so mu posteljo iz same volne, da se je globoko vdrl, ko je padel vanjo. Drugi dan so ga vprašali, kaj naj mu dajo za to, ker jim je prinesel njihovo dete. On jim odgovori, da hoče tisto torbico, ki visi za devetimi vrati. Oni so mu pa odgovorili: — Bedak, le kaj boš s tisto torbico? Mi ti damo toliko denarja, kolikor ga boš mogel nesti. Toda on ni hotel drugega, kot tisto torbico in še košček kruha in nato so ga spustili ven pri vratih. Toda, ko je prišel skozi vsa vrata in prišel do enajstih vrat, se mu niso hotela odpreti. Tolče, joka, kriči, toda nič ni pomagalo. Saj bi si lahko pomagal, pa je pozabil, da mu je kača povedala, kaj mora narediti. Šel je nazaj k tistim vratom, skozi katera bi moral oditi, pa je tolkel, toda niso se hotela odpreti. Nato reče, kot bi mu gospod bog pomagal, da je rekel: — V torbo. In ko je to izrekel, takoj so se mu vrata odprla. In šel je dalje in pri vsakih vratih je moral enkrat več reči: v torbo, tako da je vse prešel in prišel ven. Šel je, dokler ni prišel do tistega zmaja, ki je strup iz sebe spuščal, in hotel ga je požreti. Pastir pa se je domislil in rekel zmaju: — V torbo, v torbo. In zmaj se je hotel vriniti v torbo, pastir pa ni pustil, ampak je šel kar naprej in je prišel do kosca, kjer so bile take množice kač, ki so ga hotele gristi, on pa jim je dejal: V torbo, v torbo. In kače so hotele iti v torbo, on pa je torbo stisnil in jim ni pustil noter, ampak je šel naprej. Prišel je v gozd in ker je bil lačen, je pojedel nekaj tistega kruha, ki ga je dobil. Nato je šel naprej po gozdu. Gre, gre, zelo je bil lačen, toda ničesar ni našel ne dobil jesti. Naenkrat je naletel na lepa jabolka; razveselil se je in si je nabral jabolk, hotel jih je jesti. Ko pa je ugriznil, takoj so mu zrasla tako velika usta, da ni mogel govoriti. Kaj naj zdaj počne, siromaček? Toda imel je pomoč, pa ni vedel zanjo. Torbica. Jokal je in k njemu je prišel neki berač in mu rekel: — Ti, poslušaj, pojdi na drugo stran naprej, tam rastejo hruške. Utrgaj tisto, ki se bo obrnila vstran od tebe, in ne tiste, ki se bo obrnila k tebi. On je tako naredil in je utrgal hruško, ki se je vstran obrnila, in ugriznil jo je in lice mu je splahnelo in bil je vesel, toda še zmeraj lačen. Sel je naprej in prišel je do neke gostilne. Šel je noter in si je mislil: — Jaz grem noter in bom naročil jesti; nimam denarja, pa se bom vendarle najedel, naj plača, kdor hoče, saj mi ne morejo nič vzeti. In naroči si porcijo golaža in polič vina. Prinesli so mu in vse je pojedel in še bi rad jedel in je naročil še eno porcijo in polič vina in tudi to je pojedel in popil. Nato mu je krčmarica rekla : - Plačaj vse, kar si pojedel. Toda siromak ni imel v nobenem žepu denarja in iskal ga je po torbi in ker ga ni bilo, reče: — Sem imel, pa sem najbrž izgubil. In jel je iztepati torbico in iz nje so pričeli cureti sami cekini. Nato je bil tako vesel, da ji je dal cekin za hrano, krčmarica mu je hotela vrniti drobiž, on pa ga ni hotel. Dal si je prinesti še boljših jedi in je ostal tam čez noč in še dalj časa nato. Čez nekaj dni je prišel h krčmarju neki trgovec in ga je prosil, da bi mu posodil nekaj denarja, če ga ima. Krčmar mu je odgovoril: — Jaz nimam denarja, ampak tale, ki je pri meni, ga ima. Daj se mu v roke in pomagal ti bo. In pastir mu je dal zato, ker se mu je dobro zdelo, da ga je poprosil. Iztepel mu je iz torbice toliko, kolikor je mogel nesti. Potem je prišel spet neki drug trgovec in ga je prosil, da bi mu posodil nekaj denarja. On ga je pa vprašal, če ima kakšno hčer, da bi mu jo dal za ženo in mu bo dal denarja, kolikor hoče. Nato je trgovec poklical svoje tri hčere, da naj ga katera vzame, toda nobena ga ni hotela, ker je bil tako kosmat. Kajti ni bil več deček, temveč odrasel človek in je imel veliko brado, ker je že dolgo časa in več let hodil okoli. In zato, ker ga nobena hči ni hotela vzeti, mu ni dal denarja. Takrat so pa razglasili, da kdor bo mogel premagati kraljevo hčer v kvartanju za denar, bo postal njen mož. Nato je pastir poklical kraljevo hčer, naj pride k njemu, da bo z njo kvartal tam, kjer je doma, v gostilni. In kraljeva hči je prišla z njim kvartat. Nato je on iztepel svojo torbico in jo postavil za hrbet. In je ona dobila igro in je toliko dobila, da ni mogel nihče odnesti, temveč so z vozom odpeljali. In ona je mislila: — Jaz ga bom vzela, pa mu vzamem torbo, njega pa spodim, samo da torbo dobim. In tako je naredila. Vzela ga je in se z njim poročila. Čez nekaj dni pa mu je vzela torbo, njega pa spodila. On, siromak, je premišljal, kaj bo sedaj, in se je spomnil na tista jabolka in hruške, pa je šel ponje. Natrgal je jabolka in šel z njimi v mesto. Drugi dan je bila nedelja. On je nesel jabolka na trg in se oblekel v siromašno obleko, ki si jo je za kratek čas sposodil. Njegova jabolka so tako dišala na trgu, da so se vsi ozirali in gledali, kje so jabolka, ki tako dišijo. On pa jih ni pokazal vse dotlej, dokler ni kraljeva hči šla v cerkev. Postavil se je na vogal; ko je šla mimo in ko je prišla blizu, je postavil jabolka na tla in jih razkril. Ona je prišla in ga vprašala, koliko stanejo ta jabolka. On odgovori : — Pet grošev. Ona mu je toliko rada dala in čeprav bi mu dala še več, kajti všeč so ji bila. Po maši je šla urno domov, čeprav se je včasih rada sprehajala, toda tokrat je šla brž domov zato, ker je imela jabolka, ki so ji zelo dišala, toda sram jo je bilo, da bi jih na ulici jedla. Ko pa je prišla na stopnice svoje hiše, je ugriznila v jabolko in komaj je ugriznila, ji je zraslo tako veliko lice in ustnice in še jezik ji je otekel, da ni mogla niti spregovoriti. Tako, ko je v hišo prišla, ni mogla očetu povedati, samo pokazala je, da je jabolko ugriznila, pa ji je lice tako oteklo. Nato se je oče prestrašil in je poklical zdravnika, da bi jo ozdravil. Toda nihče je ni mogel ozdraviti. Potem je pastir rekel kralju, da jo bo ozdravil. Kralj pa ga je prepoznal, da je to njen mož in je rekel, da mu da, kar hoče, samo da jo ozdravi. Pastir je dejal, da jo bo, le da je drugače ne more ozdraviti, če ne bodo vsi odšli z dvora tri ure daleč. No, ko je videl kralj, da ni drugače in da je ne more ozdraviti noben zdravnik, je moral tako narediti, kot mu je pastir rekel. Vendar pa je kralj postavil stražo okoli mesta in naročil stražarjem, da ga morajo prijeti, če bi zbežal. Toda pastir je bil pameten in je oblekel dve obleki, svojo lepo spodaj, drugo razdrapano pa povrhu. In ko so sluge in gospoda odšli z dvora, je on stopil k nji in rekel: — Poslušaj, ali me poznaš? Ona je odkimala z glavo, da ne. Nato ji on pravi: — Ti si moja žena. Daj ti meni mojo torbo in jaz te bom tako ozdravil, da boš spet lahko govorila. Ona vidi, da ne more drugače in mu da torbo. Nato ji on da hruško in ji reče, naj jo ugrizne. Ona jo je ugriznila in bila je zdrava. Nato pa on s torbo zbeži in beži, beži, pa odvrže zgornjo obleko, daje zbežal z gradu in ga stražarji niso poznali. Nato je pa dobro živel, saj je imel dosti denarja, ki mu ga je dajala čudodelna torbica.

O ŽOLNI[uredi]

Pripovedujejo, da je črna žolna pametna. Saj zna najti tisto travo, ki ima čudežno moč, da odpre vse zaprto, pa naj bo veliko, kolikor hoče. Kadar ima žolna mlade, je najlažje dobiti od nje čudodelno travo, Žolna ima mlade v luknji, ki jo naredi detel s kljunom. Kadar odide žolna po hrano, ji je treba s klinom zabiti luknjo, da ne more do mladih. Takoj gre na livado in najde travo ter gre z njo k luknji. Tisti pa, ki hoče od nje dobiti čudodelno travo, mora razprostreti ob deblu črn-rdeč robec ali sukno ter stopiti za kakšno drugo drevo, da ga žolna ne vidi. Ko pride žolna, se s travo dotakne klina, ki takoj skoči iz luknje. Nato žolna spusti travo na robec, ker misli, da je ogenj. Saj noče, da bi kdo dobil travo v roke. Nato gre tisti in vzame travo in robec. Tako postanejo nekateri veliki tatovi, saj morejo s travo odpreti vse, kar je zaprto, če pa so v zaporu, odpade vse železje od njega. Da pa trave ne izgubi, si mora zarezati dlan ali prst in dati travo v zarezo, da se zarase. Tako je ne more nikoli izgubiti; kadar mu je treba, se pa z zarastlino, kjer je trava, dotakne tistega, kar hoče odpreti. To je tisto, zavoljo česar govorijo, da je žolna pametna. To čudodelno travo pa je mogoče dobiti še na drugačen način, namreč poleti, ko se seno kosi. Takrat mnogokrat koscu odpade kosa, kadar prereže čudodelno travo. Vselej, kadar jo prereže, kosa odpade; če je še tako močna, mora odpasti. Kadar mu odpade, kosec ve, da je prerezal to travo. Zato pobere vse pokošene trave, ki jih je takrat pokosil, vsako naj¬manjšo pobere in jo nese k tekoči vodi in mečev vodo vsako posebej. Trava, ki ni prava, plava po vodi nizdol; prava trava pa plava po vodi navzgor. Tako kosec spozna, katera trava je čudodelna, in si jo vzame. Nekoč je bil pastir, ki je imel sina. Bila sta siromašna, sin pa se je zaljubil v deklico, ki je bila lepa, marljiva, a tudi zelo siromašna. Zato je ni mogel vzeti, čeprav ga je tudi ona imela zelo rada. Ko je nekoč ob nekem gozdiču pasel svoje govedo, ves v misli zatopljen, kako bi si mogel pomagati, da bi dobil svojo drago, je naenkrat zaslišal cvrkotanje mladih ptic. gel je v gozd in našel mladice v gozdu. To so bili žolnini mladiči. — Naenkrat se pastir spomni, da žolna pozna travo, s katero se more vse na svetu odpreti. In se spomni, da se ta trava dobi tako, če dobiš žolnine mladiče, zabiješ luknjo s klinom in vržeš ob deblo robec. Ko pride stara žolna in vidi, da so mladiči zabiti, odleti in prileti čez nekaj časa z nekakšno travo v kljunu. S travo se dotakne klina, klin odskoči in trava pade na robec. Ko to pastir opazi, steče po travo. Takrat pa opazi pečino in v tej pečini železna vrata. Pri-tisne travo na vrata in vrata se s strašnim treskom odpro. Ko se odpro, opazi starca, ki mu reče : — Vzemi si denarja, kolikor hočeš, toda pazi, da trave ne pustiš notri. Potem ne boš več mogel drugič priti po denar. Pastir od veselja skoči h kupu zlatnikov. Saj ni vedel, kaj je drago kamenje in druge stvari, zato je nagrabil polno torbo zlatnikov in od veselja je pozabil na travo. Ko je šel ven, se je hotel vrniti, da bi nabral še več denarja, a ko se je ozrl, ni bilo več pečine. Kajti notri je pustil travo in pečina je izginila. Toda sedaj je imel dosti denarja in ko je prišel domov, je povedal očetu, kaj se je z njim zgodilo. Oče ni hotel verjeti. Ko pa je videl cekine, se je razveselil in dejal: — Zdaj, moj sine, lahko vzameš Maro. Ko je mladenič prišel k svoji Mari, jo je vprašal, če ga hoče vzeti. Povedal ji je, kako je dobil toliko bogastva, in nato mu je ona odgovorila: — Moj dragi, ti veš, da bog pomore ljubečim se, in jaz bi tebe vzela še rajši, če ti ne bi postal tako, bogat, kot zdaj, ko veš, da

                               ni dragoceno srebro, ne zlato,
                             dragoceno je le, kar je srcu ljubo.

VILA PRIJATELJICA IN MESECI PRIJATELJI[uredi]

Neka hudobna ženska primoži s svojim revnim možem majhno deklico z imenom Marico. Potlej ji bog da še eno pravo hčer, katero ljubi in goji kot svoje oko. Pastorke pa, ki je bila dobro in lepo dete, ni mogla videti s koncem očesa. Preganja jo, muči in mori; da bi jo prej pokončala, ji meče najslabše ostanke jedi in še to kakor psu. Celo kačji rep bi ji dala jesti, če bi ga imela. Namesto v posteljico, jo pošilja spat v staro korito. Ko pisana mati vidi, da je deklica pri vsem tem dobra in potrpežljiva in da lepše raste kot njena hči, si misli in izmišlja, kako bi našla vzrok, da bi sirotico spodila od hiše. In izmisli si. Nekega dne pošlje svojo hčer in pastorko volno prat. Hčeri da bele volne, pastorki pa črne ter ji ostro zažuga: — Če mi te črne volne tako belo ne opereš, kakor bi jo moja hči, mi ne pridi več domov, sicer te bom iztepla od hiše. Ubožica pastorka milo joka, prosi in govori, da ji tega ne bo mogoče narediti, toda vse je bilo zaman. Ker vidi, da ji ni milosti, oprta volno in gre jokaje za polsestro. Ko prideta k potoku, razprtita svoji bremeni in začneta prati. Kar se jima od nekod pridruži neko lepo belo dekle in ju pozdravi: — Dobro srečo, prijateljici! Ali vama je treba pomagati? Mačehina hči odvrne posmehljivo : — Meni ni treba pomoči, moja volna bo koj bela, toda tale volna naše pastorke ne bo kaj kmalu. Nato stopi tuje dekle k žalostni pastorki in pravi: — Daj, bova videli, če se bo volna dala belo oprati. Obe pričneta mencati in prati in hipoma se črna volna pobeli kakor mladi sneg. Ko opereta, pa lepo dekle kar nekam izgine. Ko mačeha vidi pastorkino belo volno, se čudi in jezi, ker nima vzroka, da bi preganjala pastorko. Kmalu zatem pride huda zima in sneg. Hudobna mačeha še zmerom misli, kako bi zatirala nesrečno pastorko. Zdaj ji zapove: — Vzemi košek in odpravi se v goro. Tam mi naberi zrelih jagodic za novo leto. Ako jih ne prineseš, je zate bolje, da ostaneš na gori. Sirota pastorka milo joka, prosi in govori: — Kako bom reva zdaj v ostri zimi dobila zrelih jagodic. Toda vse zaman — vzeti mora košek in iti. Ko hodi vsa objokana po gori, sreča dvanajst junakov, ki jih lepo pozdravi. Junaki prijazno sprejmejo pozdrav in jo vprašajo: — Kam gaziš, ljuba mala, tako objokana po snegu? Ona jim vse lepo pove. Junaki ji rečejo: — Mi ti bomo pomagali, če nam veš povedati, kateri mesec je najboljši. Pastorka jim odgovori : — Vsi so dobri, toda mesec sušec je najboljši, ker nam prinaša največ upanja. Junaki so bili zadovoljni z odgovorom in so ji rekli: — Pojdi v le-to prvo dolinico na prisojno stran, tam boš dobila jagodic, kolikor te bo volja. In res prinese mačehi za novo leto poln košek najlepših jagod in pove, da so jih ji pokazali junaki, ki jih je srečala na gori. Nekaj dni kasneje, ko je mraz odjenjal, je rekla mati svoji hčeri : — Pojdi tudi ti na goro po jagode. Morda boš srečala tiste junake in ti bodo dali kakšno srečo, ker so se že naši umazani pastorki izkazali tako čudno dobrotljivi. Hči se ošabno obleče, vzame košek in vesela odskaklja v goro. Ko pride tja, res sreča dvanajst junakov. Prevzetno jim reče: — Pokažite mi, kje rastejo jagodice, kot ste pokazali naši pastorki. Junaki rečejo : — Dobro, če uganeš, kateri mesec v letu je najboljši. Ona hitro odgovori: — Vsi so hudi, mesec sušec je pa najhujši. Po teh besedah se vsa gora hipoma pooblači in neurje udari vanjo, da je hči komaj prisopihala domov. Dvanajst junakov je bilo dvanajst mesecev. Medtem pa se je dobrota in lepota psovane pastorke razglasila daleč po deželi in neki pošten, bogat in mlad gospod je sporočil njeni mačehi, da bo na ta in ta dan s svojo žlahto prišel pastorko snubit za ženo. Mačeha, nevoščljiva siroti, ji o tem ni zinila niti besedice, ampak je svoji hčeri namenila srečo. Ko je prišel napovedani večer, je brezvestna mačeha zgodaj spodila pastorko v korito. Nato je očistila hišo, pripravila ve-čerjo in našopirila svojo hčer, kolikor je najbolj mogla. Posadila jo je za mizo s pletilom v rokah. Ko so se pripeljali snubači, jih mačeha prijazno sprejme, popelje v hišo in jim govori: — Tukajle je moja mila pastorka. Toda kaj pomaga, ko pa so imeli v hiši petelina, ki je začel na ves glas in brez prestanka peti: — Ki-ki-ri-ku, lepa Marica v koritu. Kukuriku, lepa Marica v koritu. Ko so snubači zaslišali in razumeli petelinovo petje, velijo, naj jim pripelje pravo pastorko iz korita. In ko so jo ugledali, se niso mogli zadosti načuditi njeni lepoti in. ljubeznivosti. Še tisti večer so jo odpeljali s seboj. Hudobna mačeha in njena hči sta ostali osramočeni pred vsemi ljudmi. Marica pa je bila s svojim možem in z vso svojo hišo srečna do visoke starosti in lahke smrti — ker ji je bila vila prijateljica in vsi meseci prijatelji.

KAJ NI NIKOLI BILO IN NIKOLI NE BO[uredi]

Trije bratje so se vozili po morju. Vstane pa burja in jim razbije ladjo. Bratje splavajo na goro, ki je štrlela iz morja. Tam najdejo studenec in nalove rib ob kraju ter dobe ptic v goščavi. Toda kaj jim vse to pomaga, ognja niso imeli. Eden od bratov spleza vrh gorice in zagleda onkraj ogenj. Bratje so se razveselili in takoj so se zmenili, da naj gre najstarejši ponj.Prvi brat se res napravi na pot čez gorico v drugo dolino, kjer se blešči ogenj. Tam najde kosmatega, grozno velikega junaka, ki je v roki držal grčavo batino, betičasto na koncu, in stal stražo pred ognjem. — Kaj bi rad, hlapček? vpraša prvega brata. — Ognja, pravi on. Trije bratje smo, radi bi kurili, a nimamo ognja. — Dam ti ga, pravi junak. Samo to mi moraš povedati, kaj nikoli ni bilo in nikoli ne bo. Brat nekaj čenča in ugiba, pa menda že ni pravega vedel in pravil, ker je kosmatin dvignil batino, grčavo palico, in mu jih prav dobro na hrbet nametal, ognja pa nič dal. Brat je jokal in prišel nazaj. — Pojdi ti, pravi drugemu bratu. Ta gre, pa se mu zgodi prav tako. S palico je dobil po hrbtu, og¬nja pa nič. Mlajši pa je bil kakor kak štramle in brata sta mu rekla : — Ti pa ne boš hodil, šleva šlevasta. Če midva nisva mogla ničesar dobiti, kako bi šele taka trapa kaj dobila, kot si ti. Ko pa je pritiskala čedalje večja sila, sta mu začela sama prigovarjati: — Poskusi, morda boš imel srečo; glave nimaš, to veva. Mlajši brat gre k junaku, ki je kuril. — Kaj bi rad, hlapček, ga ogovori oni. — Ko bi mi malo ognja dali. — Menim, že dva trapa sta bila tukaj, nobenemu ga nisem dal. Če boš pa ti bolje odgovarjal, ga boš dobil. Povej mi kaj takega, kar še nikoli ni bilo in nikoli ne bo. Mlajši brat pomišlja, pomišlja in si izmisli. — To ti pa precej povem, pravi junaku, ki je imel ogenj, le poslušaj me: — Nekdo se je bil nekdaj boba najedel. En bob se ni bil v njem razkuhal, ampak je bil, napol surov, cel ostal, zato ga želodec ni maral, temveč ga je iz sebe dal. Iz tistega boba je zraslo veliko, veliko drevo, ki je segalo prav do neba. Na eni strani je imelo namesto vej goste štrclje, kakor pol lestve. — Kaj bi bilo, je rekel tisti človek, ki se je bil boba najedel, kaj bi bilo, če bi jaz sosede in ženo in otroke in ta svet zapustil in po tem drevesu, ki je zraslo iz mojega boba, v nebesa zlezel. Nebesa so le nebesa, svet je pa le svet. In ne bodi nemaren, tisti človek zleze ob drevesu v nebesa. Vrata so bila le prislonjena, samo malo jih je odrinil in bil je v nebesih. Boga in svetnikov ni videl. Sveti Peter je imel leseno stopo in bet, sedel je na trinogatem stoku in tolkel proso; melone so pa letele iz stope na prtiček, ki je bil razgrnjen po tleh. - Kaj boš naredil, sveti Peter? Pšeno? ga vpraša. Kašo bi rad jedel, pravi Peter, pa tolčem tule za vrati in sproti čakam, kdaj pride kakšna duša sem gor, pa že dolgo n i ni kogar. Človek malo posedi, Peter pa v stopi pšeno dela. Toda možu se je v nebesih zazdelo dolgočasno in zaželel si je na svet nazaj. — Jaz grem domov k ženi in sosedom, pravi Petru. — Stoj, prijatelj, mu odgovori Peter. Ti si prišel po drevesu gori, kajne? Drevesa pa ni več, zakaj ravnokar je prasica drevo izpodrila, bobek snedla, iz katerega je zraslo, in vse se je posušilo in na kup padlo. Kako češ zdaj dol? — To bo napak, pravi ta človek, ali nimaš nič vrvi ali kaj takega enakega, da bi se po njej na zemljo spustil. — Nič nimam, pravi Peter. — Daj mi, daj mi pehar mekin, ko pšeno delaš, pa si bom sam spletel vry iz njih. Peter mu da mekin, on pa splete vry ter jo priveže za tečaj pri nebeških vratih in se spusti po tej vrvi proti zemlji. Toda vrv je bila prekratka. Kaj stori človek? Spleza zopet navzgor, odreže vrv od zgoraj in jo doveže odzdolaj. Tako dela spet in spet in prileze le blizu zemlje. Samo še za dober skok mu je manjkalo. — Ni vredno, da bi še to dovezoval, kar skočim, pravi in skoči na zemljo. Pa je bilo previsoko in vdrl se je sedem komolcev globoko v zemljo in ni mogel priti venkaj. — Čakaj, čakaj, je dejal, saj imam doma rovnico. Grem pa ponjo, pa se odkopljem. Gre domov, vzame rovnico in se izkoplje iz zemlje. — Da ta rovnica nikdar nikogar več ne bo odkopavala, jo vržem v ogenj, si je mislil tisti človek in zares je vrgel rovnico v žerjavico. Kaj se je zgodilo? Železna rovnica je zgorela, leseni ročnik pa je ostal cel v pepelu. Tisti mož gre domov in spotoma sreča botre, ki so otroka h krstu nesli. — Koga nesete, jih vpraša. Čigav je ta otrok? — I, to je tvoj oče, pravkar se je rodil, zdaj ga pa nesemo h krstu, mu rečejo botri. Tako je pravil mlajši brat, ki so ga imeli za tepčka, junaku, ki je imel ogenj pod palico. — Dobro si povedal, ognja ti bom dal, reče junak, nagrabi utrinkov in ogorkov in žerjavice v ponvi ter mu jo da. Bratje so kuhali, pili, jedli, pa meni ničesar dali.

KOVAČ JURIJ[uredi]

Živel je svoje dni kovač Jurij, prav vesel in smešen možiček. Nekega dne stopita k njemu v kovačnico moža, prašna in utrujena od dolge poti, in ga poprosita za hrano. Bila sta Jezus in sveti Peter. Jurij jima postreže. Pri odhodu mu pravi mlajšipopotnik, bil je Jezus, naj si zaželi tri reči, katerekoli hoče. In še pristavi, naj ne pozabi najboljšega. Kovač ju ogleduje od strani in si misli: vajina obleka ne kaže, da bi mogla izpolniti obljubo. Vendar se ne obotavlja ter urno reče: — Če si smem želeti, kar hočem, potem si želim mošnjiček, ki bo zmeraj poln dvajsetic. Komaj kovač izgovori, že mu Jezus poda mošnjiček do vrha poln dvajsetic. Kovaču poskakuje srce od veselja, ko vidi lesketajoče se dvajsetice. — No, zdaj izreci drugo željo, vendar pa ne pozabi naj-boljšega, veli spet popotnik. — Saj najboljše že imam, reče Jurij, če ste pa že tako do-brotni, pa mi dajte pipo, vedno tobaka polno. Popotnik seže v žep in mu pomoli pipo. Nato ga opomni, naj izreče še tretjo željo. — Kaj mi pač še manjka, misli kovač, šencaj, že vem. Dajte mi tako torbo, da če bom rekel »noter«, da bo moral takoj vsak noter, komur bom ukazal. Popotnika sta mu dala tudi to in odšla. Zdaj je bil kovač Jurij vesel in bogat. Zakaj pa ne? Imel je denarja dovolj, denar je pa čez vse na svetu, to vsak ve. Pripetilo se je nekega dne, da gre Jurij k nekemu daljnemu žlahtniku. Se ve, da svojih treh reči ni pozabil doma. Ko je nastala tema, je stopil v neki mlin in poprosil za preno¬čišče. — Srčno radi te prenočimo, mu odgovore, toda še mi mo-ramo ponoči bežati iz hiše, kajti pri nas straši. — Le kaj bo to, odgovori kovač, strahov se jaz ne bojim. Le prenočite me. Peljejo ga v prazno sobo in ga puste samega. Ura odbije polnoči — in zdaj jame po vsej hiši ropotati, da je bilo kaj. Odpro se duri in noter se privali dvanajst grozovitih peklenskih pošasti. — Ti greš z nami, zarjove največja med njimi. — Ne bo nič, odgovori Jurij, le pobrišite jo, če vas ni več kot toliko. — Še eden ti bo preveč, reče pošast, ter ga hoče zgrabiti, toda Jurij urno popade torbo in reče : — Vseh dvanajst noter. Komaj spregovori, le capljajo vsi v torbo. Zdaj zgrabi Jurij palico in tako nemilo udriha z njo po torbi, da so duhovi postali vsi črni. Od tistega časa so duhovi še zmeraj črni, kakor pri¬povedujejo kmetje. Nato kovač strese vseh dvanajst iz torbe. Kakor vihar so jo pobrisali, kovač pa se je smejal in rekel: — Tako, zdaj poznate Jurija kovača. Juriju se je približala smrt. Čudežni mošnjiček je zapustil ženi, vedno polno pipo stricu, za torbo pa je naročil, naj mu jo dajo pod glavo, ko bo umrl. Smrt ga je pobrala. Jurij se sicer pekla ni bal, vendar jo je raje proti nebesom urezal. Ko pa je prišel do tja, je sveti Peter zaprl vrata ter dejal: — Kar pojdi! Zate niso nebesa. Saj sem te nekoč opomi-njal, da ne pozabi najboljšega. Zakaj nisi izbral nebes. Ali je kaj boljšega. — Le nikar ne bodite tako prevzetni, mar mislite, da ste sami? Saj imajo tudi v peklu dovolj prostora, grem pa tja, mu odvrne kovač. Ko se približa peklu, pa zasliši strašen ropot. Ko se pri¬bliža vratom, pogleda nekdo skoznje in se koj umakne. — Joj, joj, sliši Jurij kričanje za peklenskimi vrati, tecite, tecite in tiščite duri. Pred njimi je tisti kovač, ki nas je v mlinu tako naklestil. Prestrašeni peklenščki so skočili k durim in jih tako tiščali, da so jim kremplji les predrli. — Ti me pa še dobro pomnijo, si misli Jurij, vzame kladivo in zatolče v duri iz lesa moleče kremplje. — Kaj bo pa zdaj? si misli. Tu se me bojijo, v nebesa me nočejo, nazaj na svet pa ne morem. Mahne jo zopet proti nebesom. Zopet ga sveti Peter od-pravlja. Jurij še malo prosi, potem pa reče: — Ne bom vam več nadlege delal, le malo vrata odprite, da bom videl, kako se imate v nebesih. Da bi se sitneža znebil, mu sveti Peter odpre, toda v tem hipu vrže Jurij v nebesa svojo torbo. — Joj meni, torba mi je noter padla, pustite, da jo poberem. Ko je to rekel, je kovač švignil v nebesa in se usedel na malho. Peter ga je podil stran. — Kaj mi hočeš? Mar ne sedim na svojem? pravi kovač. Peter se jezi, ga podi, pa vse zaman. Mesec pa je bil še prazen. — Pošlji ga na mesec, je rekel Jezus, in odpeljali so Jurija tja. Še dandanašnji vidijo slovenski kmetje v temnih pegah meseca Jurija kovača.

PRAVLJICA O SMRTI[uredi]

Živel je bogatin in ponj je prišla smrt. Ker bi bil rad še živel, jo je nagovarjal in prosil, naj mu prizanese. Zaman! Kaj je torej storil? Na videz se je vdal trdosrčnici. — Le počakaj malo, je dejal, da te pogostim. Potlej pa poj deva. Smrt se ni branila. Pelje jo v klet, pokaže ji največji sod vina in ji veli, naj pije, kolikor hoče. Smrt si ni dala dvakrat reči. Kar nagne in — sod je prazen. Pelje jo k drugemu sodu in izpraznila ga je, kot bi kvišku pogledal. Potem gresta še k tret¬jemu. Tudi ta je bil kmalu prazen, le da se je smrt tokrat že opijanila. Bogatinu je bilo to prav povšeči, kajti ravno to je nameraval, da bi jo laže ukanil. Vrgel je smrt v prazen sod in ga zaprl, da sirota ni mogla nikjer ven. Ko se je čez nekaj časa streznila in ko je videla, da je v ječi, je jela tožiti in jadikovati. Rada bi iz soda, pa ni mogla. Prosi in prosi, a bogatina ne more preprositi. Imel jo je zaprto celih sedem let. Medtem pa celih sedem let nihče ni umrl. Svet se je pomnožil in pohudobil, da je bilo groza. Bogu se milo stori. Pošlje torej angela na zemljo k bogatinu, naj smrt izpusti iz zapora. A tudi angelu se bogatin ustavlja. — Ne izpustim je, grdunke, je dejal, dokler mi za trdno in pošteno ne obljubi, da ne bo nikoli več prišla pome. In smrt je morala bogatinu obljubiti, da ga ne bo nikoli več nadlegovala. Zdaj pa je še tembolj divjala. Hotela je nadomestiti, kar je izgubila v sedmih letih. Nastala je kuga, nastale so druge bo-lezni, za katerimi je pomrlo nešteto ljudi. Cepali so kakor muhe v jeseni, ko jih omamlja mraz. Vse se je žalostilo, le bogatin je bil vesel. Zdrav kot riba v vodi in ptica pod nebom, je živel v lepem blagostanju brez vseh skrbi. Toda kaj pomaga, ko mu ni bilo moč ostati vedno mlad. Postaral se je. Od sive starosti ves polomljen, je bil nadležen drugim in samemu sebi. Rad bi bil umrl, pa ni mogel. Smrti ni bilo ponj. Šel je križem sveta smrt iskat. Išče jo še dandanašnji povsod po svetu, pa je ne more najti nikoli nikjer. Vedno se mu umika. Našel jo bo, pravijo, pa še ne kmalu; in kadar jo bo dobil, ne bo dolgo več, ko bo sodni dan.

UBOŽNI MLADENIČ IN MODRA KRALJIČNA[uredi]

Star kralj je imel hčer, lepo in mlado, a tudi razumno in modro, da take ni bilo zlepa. Nje razboritost je zaslula v deveto deželo. Oče je želel, da bi se omožila, in ji je često prigovarjal. A ona se je branila in branila ter se izgovarjala: — Saj mi še ni sile in niti me ne veseli. Toda oče jo je silil in silil, da se je naposled lepa kraljična vdala očetovi želji. — Naj bo po vaši volji, reče, toda to vam povem, vzela bom samo tistega, ki mi bo zastavil tako uganko, da je ne bom znala uganiti. Prosim vas pa, naj umrje vsak, ki mu bom uganila zastavico. Kralj si je mislil: — Kaj bi se ustila! Ženska glava si, četudi si najbistroum¬nejša. Na koncu se bo vendarle našel mož, ki te bo nadmodril. In dovolil ji je, kar ga je prosila. Zdaj so jeli prihajati snubci od vseh strani, iz daljnih in bližnjih krajev. Bilo jih je vsake biret plemenitih, neplemenitih, bogatih in ubogih; toda nihče ni znal zastaviti uganke, ki je kra¬ljična ne bi razvozlala. (Gorje jim! Vsakemu je rabelj vzel glavo.) V neki vasici je živela uboga ženica s svojim sinom. Dru-gega nista imela kot nekaj kokoši in golobov. Njen sin je rastel v dvajseto leto in je bil čvrst mladenič. Nekega dne je rekel materi : — Tudi jaz pojdem kraljični zastavit uganko. Mati mu je branila, kakor je vedela in znala, prosila ga je in rotila, naj ne hodi po neumnosti izgubljat mlade glave. Toda sin se ni dal preprositi. Ko je mati videla, da sina ne more pregovoriti, ji je v obupu prišlo na misel, da bi bilo boljše, če sin umrje od njene kot od rabljeve roke. Zato se je na oči dala pregovoriti in je s težkim srcem spekla sinu dva goloba za popotnico. Goloba pa je za-strupila. S sinom je šel od doma tudi domači pes, kodrasti Grivec. Ko sta že dalj časa hodila, je videl mladenič, da je Grivec lačen. Vrgel mu je oba pečena goloba. Brž ko jih je pes pojedel, je poginil. Mladenič ga je pustil na cesti in odšel. Ko gre tako naprej, se mu je pot pričela izgubljati tako, da ni bilo nikjer več sledu o nji. Zato se je vrnil ter prišel na kraj, kjer je obležal njegov pes. Toda psa ni bilo več, namesto njega pa je ležalo na cesti dvanajst mrtvih vranov. Pobere jih in gre dalje. Na poti ga ulovi mrak, da je moral prenočiti v gozdu. Ponoči pa pride mimo njega četa razbojnikov, bilo jih j6 štiri-indvajset. Odvedejo ga s seboj v skrivališče. Mladenič pa je še nosil s seboj dvanajst vran. Oskubil jih je in jih dal razbojnikom za večerjo. Jedli so in pomrli. Drugi dan se mladenič napoti dalje. Kmalu pride iz gozda na plan in od daleč zagleda mesto ter na hribcu kraljevi grad. Zdaj začne premišljevati, katero uganko bi zastavil kra¬ljični. Misli in misli ter se naposled domisli, da bo najbolje, ako ji zastavi to, kar je na poti do nje izkusil in sam videl. Zato se oglasi v gradu in hitro ga odvedejo pred kraljično, ki ga je čakala sredi svojih spletičen na kraljevskem prestolu. Mladenič pogumno stopi pred njo in ko mu kraljična ukaže, spregovori in reče : — Dva mrtveca sta ubila živega; a ta, ki je bil zdaj mrtev, je ubil drugih dvanajst in teh dvanajst mrtvih je ubilo drugih štiriindvajset. Tisti pa, ki bi ga morala prva dva ubiti, še živi. Kaj je to? Kraljična premišlja in pregleduje vse knjige, v katerih so bile uganke napisane. Zunaj je bil rabelj že pripravil klado, na katero naj bi mladenič položil glavo, da bi mu jo odsekal. Znotraj pa si je kraljična trla glavo in se naposled vdala ter priznala, da te zastavice ne more razrešiti. Velela je mladeniču, naj ji jo pojasni. On pravi: — Ko sem se namenil k vam, mi je mati branila. Da pa me ne bi vi umorili, mi je spekla dva goloba, ki ju je zastrupila. Goloba sem dal na poti svojemu lačnemu psu, ki je takoj po-ginil. Tega psa je prišlo jest dvanajst vranov, a vrane je pojedlo štiriindvajset razbojnikov. To je zgodba, ki se mi je pripetila na poti do vas. Kraljična se je vdala in še tisti večer sta se poročila. Kralj Je ukazal napraviti veliko večerjo, a ko so se najedli in napili, je udaril ob mizo in rekel, da še nikoli ni bil tako vesel. Na-posled je še tako plesal s kuhinjsko deklo, da mu je kar krona odskakovala na glavi.

VILA IN TRIJE BRATJE[uredi]

Neki kralj je imel hčer in je razglasil, da jo bo dal za ženo tistemu, ki bo tako pasel njegove svinje, da se ne bo nobena izgubila. Neki oče pa je imel tri sinove. Najstarejši je dejal svoji materi: — Mati, specite mi hlebec kruha. Šel bom past svinje in potem bom dobil kraljevo hčer za ženo. Mati mu je spekla hlebec kruha in najstarejši sin je odšel. Prišel je v velik gozd, sedel je in načel hlebec. K njemu je prišla žena, bela kot sneg. To je bila vila. Prosila ga je, naj ji da malo kruha. On pa ji je odvrnil: — Trapica, ie počakaj. Kaj pa misliš, da sem.prinesel kruh s seboj zato, da ga boš ti jedla. Če ne boš koj odšla, ti bom dal eno s palico po plečih. Vila je odšla, on pa je šel naprej ter prišel h kralju. Vzel je svinje in jih pasel cel dan. Zvečer je prišel s svinjami pred kraljevski grad in kralj je šel svinje štet. Ena je manjkala. Tedaj je rekel kralj najstarej¬šemu: — Tebi že ne dam hčere, ker nisi vseh svinj pripeljal s paše. Ko se je najstarejši vrnil domov, je šel tudi drugi sin h kralju svinje past. Godilo se mu je prav tako kot prvemu. Ko je v gozdu jedel, je prišla k njemu vila in ga prosila kruha. On pa ga ji ni dal. Nato se je tudi on vrnil s paše brez ene svinje in kralj mu ni dal svoje hčere. Šel je potem tudi najmlajši sin in rekel materi: — Mati, specite mi hlebec kruha. Tudi jaz bom šel svinje past. Mogoče bo pa kralj meni dal svojo hčer. Mati mu je odvrnila: — Beži, beži, tepček. Kako jo boš ti dobil, kraljevo hčer za ženo, ko je še tvoja starejša brata nista mogla. Najmlajši pa je sitnaril: — Dajte, dajte, specite mi hlebec kruha. Mati mu je rekla: — Saj nimam moke, da bi ti ga spekla. Če hočeš, ti spečem hlebec iz otrobov in tropin. Najmlajši je odgovoril: — Pa dajte! Mati mu je spekla hlebec iz otrobov in tropin, in odšel je. Prišel je v gozd, izvlekel hlebec iz torbe in ga ogledoval: — 0 bog, le kdo bi to jedel. Nato je prišla vila in mu rekla: — Čuj, daj ti meni malo kruha. Najmlajši je odgovoril: — Draga moja, kako naj ti ga dam; saj vidiš, da ga še sam ne morem jesti, kako neki ga boš ti jedla. Ona pa mu je rekla: — Le daj mi ga. Dal ji je kruh in vila ga je jedla. Ko se je najedla, mu je rekla: — Vern, kam greš. H kralju greš svinje past. Poslušaj me in ubogaj! Ko boš prišel k njemu, se takole dogovori: vsak dan hlebec kruha in tri hlebce sira in devet čaš žganja. Ubogal jo je in se tako dogovoril. Nato je šel s svinjami na pašo. Ko je pasel, je prišel k njemu zmaj z dvema glavama in mu rekel: — Pojedel te bom. Deček pa mu je odvrnil: — Ne boš me ne, saj imam dosti sira, kruha in žganja. Nato mu je zmaj odvrnil: — Ej, to bi bilo dobro, zame, tega že dolgo nisem jedel. Nato mu je pastir dal jesti in piti. Zmaj se je tako napil, da je bil pijan in je zaspal. Deček je pa mislil: — Le kaj naj naredim? Zaklal ga bom. In nabrusil je nož ter zmaja uničil. V njem pa je našel bakren ključ. Drugi dan je prišel k pastirju drugi zmaj s tremi glavami, tudi z njim je naredil tako kot s prvim in je našel v njem srebrn ključ. Tretji dan pa je prišel k njemu zmaj s šestimi glavami. Tudi ta se je napil in zaspal. V njem je našel pastir zlat ključ. Ko je prišel zvečer domov, je kralj preštel svinje in bile so vse. Nato je šel deček četrti dan na pašo in ko je na paši nekaj stikal okrog neke pečine, je prišel pred bakrena vrata. Odklenil jih je z bakrenim ključem, vstopil in zagledal pred seboj srebrna vrata. Odklenil jih je s srebrnim ključem, vstopil in zagledal pred seboj zlata vrata. Odklenil jih je z zlatim ključem in za-gledal hišo. V hiši je bila miza in na mizi palica. Udaril je s palico po mizi in prikazala sta se dva moža. Vprašala sta ga: — Kaj ukazujete, gospod? Ker ni vedel drugega, je rekel: — Na vrt bi rad šel. Nato je šel na vrt in si tam utrgal dve rožici, zlato in srebrno. Nato je šel domov. Predenj je prišla kraljeva hči in mu rekla: — Poslušaj, dragi, daj mi ti dve rožici. Pastir jih ji je dal, kraljeva hči pa mu je rekla: — Veš kaj! Jutri bodo prišli k nam vsakovrstni gospodje in tisti, ki bo na konju preskočil naš grad, bo moj mož. On pa ji je odgovoril: — Naj le skačejo, če hočejo, jaz pa ne bom. Drugi dan je gnal najmlajši sin spet svinje past. Šel je do pečine in v hišico ter je udaril po mizi. Prikazala sta se dva moža in ga vprašala: — Kaj ukazujete, gospod? Odgovoril jima je: -- Srebrnega konja mi priskrbita in pripeljita. Pripeljala sta mu ga, pastir ga je zajahal in skočil preko kraljevega gradu. Skočil je prav pred kraljevo hčer in ji snel prstan z roke. Nato se je vrnil k svinjam, konja pa je odpeljal nazaj k pečini. Ko pa je zvečer prišel domov, je rekel kraljevi hčeri: — Poglej, kako me prst boli. Kajti kraljičin prstan na prstu si je obvezal. Nato mu je ona odvrnila: — Počakaj, pripeljala ti bom zdravnika. Pastir pa je šel h kralju in mu rekel: — Poglejte, to je prstan vaše hčere, ki sem ji ga vzel. Kralj mu je moral potem dati svojo hčer. Bil pa je jezen in jezno je rekel: — Kar pojdita spat v svinjak. Pastir in njegova žena pa sta šla k pečini. Udaril je s palico po mizi in prikazala sta se moža ter ga vprašala: - Kaj ukazujete, gospod? Odgovoril jima je: — Kočijo in štiri konje. Pripeljala sta mu kočijo in štiri konje in pastir se je s kraljevo hčerjo napotil h kralju. Ko ju je kralj videl, je ukazal pripraviti svatovščino in to tako svatovščino, da ni bilo kam vilic zabosti.


O ROJENICAH[uredi]

                                               1

Rojenica, ki je živela vrh Mladega hriba, je hodila s srebrnim žehtarjem molst Grošeljnove krave, ki so se pasle ondod. Noben pastir si ji ni upal tega zabraniti, ker kdo ve... Zato pa, ker ji pastirji niso rekli žal besede, je nekoč prinesla h Grošeljnovim preje in rekla: — Tu imate za plačilo vaše gostoljubnosti. Vijte jo in nikoli vam ne bo potekla, ako ne boste nikoli rekli: Konec je potekel, ali Konec sem našel. Raje recite: Nitka je potekla, in Nitko sem našel. Če ne boste tako rekli, bo preje takoj konec. Storili so po rojeničinem nasvetu in obogateli. Zmeraj so vili in vili, pa je bilo preje še vedno toliko kot z začetka. Ko je zvečer pastir prignal domov krave s paše, je moral vsakokrat viti prejo do trde noči. Ker pa so pastirji navadno leni, se je tudi Grošeljnovemu pastirju nekega večera stožilo in ves nejevoljen je rekel: — Da bi bilo že vsaj enkrat te preje konec. In res! Še tisti večer je prejo izvil.

                                               2

Bilo je še zgodaj spomladi, meseca sušca. Povsod po naših gorah je bilo še na debelo snega. Pa vendar je vsako jutro klicala rojenica z vrha Vancovca k nam: — Kmet, bob sej! Kmet, bob sej! — Zakaj, vraga, mi že veleva sejati bob, ko je še toliko snega, se je čudil kmet. Toda rojenica je še zmeraj klicala, naj kmet bob seje. Kmetu se je čudno zdelo in mislil si je: rojenica še nikoli ni kaj slabega svetovala, moram jo vendar ubogati. Gre tedaj in poseje njivo ravno čez sredo z bobom. Ko je bil posejal, pride domov in pravi: — Četudi nič ne bo, ni veliko škode; pol mernika boba gori ali doli. Mi vsaj ne bo mogla rojenica očitati, da je nisem ubogal. Ko je skopnel sneg, je posejal z bobom še preostali kos njive za vrhom in za dnom. — Glejte, čudo! Kar je boba kasneje sejal, kar ni mogel zrasti in še tistega, kar ga je zraslo, so snedle mušice. Kar ga je bil pa posejal v sneg, je rastel, da ni¬koli tega; le stročja ni hotel delati. Ko je kmet videl, da ne bo nič pridelal, si misli: — Zdaj so stebla še mlada, krave bom tedaj zapodil v bob, da ga bodo popasle; če čakam zorila, ne bo tu in tam nič. Kakor je sklenil, tako je storil. Toda joj, ko so jele krave obgrizovati stebla, so videli, da ima na rojeničino povelje sejani bob zrnje v sredi stebla, kakor da bi bilo celo steblo en sam strok. — Hitro tedaj krave z njive! Ko je bob dozorel, so poželi, kar so pustile krave, in vendar so še toliko namlatili, da še nikoli poprej ne toliko s tiste njive.

GOŽ[uredi]

Gož je kača, dolga kot grabljišče. Stanuje pod hišnim zi-dom, pod ognjiščem ali vsaj blizu hiše. Domačim ne stori nič hudega, njih največji prijatelj je, hišo varuje nesreče in igra se z otroki. Opoldne je gospodinja vzela fužino iz peči, lonček jedi pa je pustila pri žerjavici. Ljudje so odšli na delo. Gož prileze izpod ognjišča v peč in poje, kar mu je pripravila gospodinja. Zvečer, ko pride gospodinja kurit za večerjo, zleze gož izpod peči in zgine počasi pod ognjišče. Pri neki hiši so vsi goži naenkrat prilezli na njivo k žanjicam. To ne more biti nič dobrega, si mislijo žanjice in gredo domov. Res zagledajo, kako je švigal iz dimnika ogenj. K sreči so ga še mogli pogasiti. Hiša je stala na samoti, nedaleč od potoka, ki teče po do-linici. Uro hoda ni bilo hiše na nobeno stran. Na vrtu blizu hiše je stala samcata, od grmovja obdana skala, ki se je gotovo nekoč privalila s hriba. Pri hiši so imeli edinega sinka. Vsak popoldan je prosil kruha in potem odšel, da noben ni vedel kam. Materi se je čudno zdelo, da sinko brez kruha nikoli ni šel od hišnega vogla. Povedala je očetu in sklenila sta, da bosta šla gledat, kam hodi sin. Gresta za njim in prideta do velike skale, ki je stala na vrhu. Tu ga vidita, kako sedi na tleh in drobi kos kruha. Sam ga je in ga daje tudi v usta gožu, ki mu v kolobar zvit leži na kolenih ter drži glavo kvišku. Oče priskoči in ubije goža, sinek pa prične jokati in tožiti očetu : — Zakaj ste ubili mojo ptičico? Ni se mogel potolažiti, jel je hirati in kmalu je tudi on umrl od žalosti.

O TISTEM, KI SE JE PRI KAČI ŽENIL[uredi]

Rekla sta stara sinu: — Midva sva opešala, pojdi se ženit! Šel je, pa ga nobena ni marala. gel je po poti, pa je rjula kača tam v robek: — Kam pa greš? — Ženim se, pa me nobena noče. — Pa mene vzemi. — Daj no, kaj bodo pa doma rekli. — Kar hočejo, bo že vse pray. Vse pripravi za ženitovanje: godce, posteljo in vse. Kadar bo čas, da bova šla k poroki, bom že pripravljena. Ko prideva pred oltar, se ti bom okrog roke ovila. Potem pa bom šla z vami domov. Ko boste ženi-tovanje obhajali, bom pod mizo, pa mi daj od vsake jedi žlico pod mizo. Bale so se pa dekleta zato poroke z njim, ker sta bila stara tako huda. — No, potlej je prišel domov in mati mu je priletela naproti : — Ali si se oženil? — Sem se. — Kje pa? — Pri kači. — To je pa že preveč, bova pa morala midva odjenjati, če misliš kačo vzeti. Potlej je pripravil vse: obleko, godce, svate in vse. Prišel je dan poroke in šli so k poroki v cerkev ali kam, saj ne vem, kakšne navade so bile takrat. No, pridejo tja, svatje so se jeli shajati in so se usedli h kosilu. — Kje je pa nevesta? — Bo že prišla! Bo že sama skrbela, da pride. Potlej so šli. Ko so prišli v cerkev, je pa prišla kača. Šli so k poroki in kača se mu je ovila okrog roke pa je bila poroka sklenjena. Nato so šli domov in so obhajali ženitovanje. Ženin je od vsake jedi dal žlico pod mizo, kača pa je bila pod mizo. ženi¬tovanje je bilo končano. Potlej sta šla ležat. — To ti povem, je rekla kača, vrata dobro zakleni. Stara bosta noter prišla in me ubila, ker se bosta bala, da te bom pičila. Zjutraj pa je vstala ženska, da ji ni bilo para. — Zdaj pa greva po doto, je rekla. — Kam bova pa šla? — Tja, kjer sem te poklicala. In sta šla v tiste robe in prišla v lep grad, kjer sta našla tri kadi denarja. — Glej, to je moje. Spravila sta denar domov, kako, ne vem. Zdaj tudi stara nista bila več huda, da je sin kačo za ženo vzel.

NEDOLŽNA LJUBEZEN[uredi]

Bili sta dve vasi, ena blizu druge. V prvi vasi je bil lep mla-denič, da mu ni bilo para, v drugi pa je bila lepa deklica, lepša kakor vse njene tovarišice. Bila sta pa oba ne le samo lepa v obraz, temveč njuni srci sta bili še čisti in nepokvarjeni. Ta dušna in telesna enakost ju je kmalu zedinila v čisti ljubezni. Drug drugemu sta razodevala svoja čustva in mislila sta, da sta tukaj na zemlji že v raju. Toda kakor vsako veselje, se je tudi njuno kmalu skalilo. Deklica je tako zbolela, da so že vsi mislili: zdaj, zdaj bo ugasnila. Mladenič jo je hodil pogosto obiskovat. Nekega dne gre že v mraku svojo pot in sreča v hosti belo oblečeno ženo. Ko žena vidi, kako je žalosten, ga vpraša, kaj mu je. Mladenič ji pove, da je njegova ljuba bolna in kako zelo se boji, da jo bo kmalu izgubil. Žena ga tolaži ter mu veli, naj pogleda proti bregu, tam bo nekaj videl. Mladenič se ozre na breg in vidi dve svetilki. V eni je luč prav svetlo gorela, v drugi pa je hotela že ugasniti. 7-ena mu je takole razložila: — Svetilka s svetlo lučjo pomeni tvoje življenje. Živel boš, dokler bo ta luč gorela. Druga svetilka pa pomeni življenje tvoje ljube, ki bo kmalu ugasnilo. Vendar pa jo moreš oteci smrti, če toliko olja iz svoje svetilke v njeno odliješ, da ga v njeni ne bo nič več in nič manj kakor v tvoji. Potlej pa je tudi tebi življenje prikrajšano in umrla bosta oba v isti uri. Če te je volja, kakor praviš, reši življenje svoji ljubi. — Hvala bogu, vzklikne mladenič radostno in hiti na breg k svetilkama. Viseli sta v zraku pa nista bili nikjer privezani. Stori, kakor mu je rekla žena, potem pa hiti v dol, da bi se zah-valil beli ženi. A ni je našel več. Ko pride do vasi, vpraša deklo, ki je ravno po vodo šla, kako se kaj bolnici godi. In ta mu pove, da ji je zmeraj boljše. Veselo hiti v hišico in se prepriča, da je to res. Deklica je kmalu popolnoma ozdravela in ljubi ji je povedal, kako jo je ozdravil. V sreči in ljubezni sta živela še sedem let. Čez sedem let pa oba na en dan zbolita in v mraku ob isti uri umrjeta. Ljudje so pravili, da so videli na bregu dve svetilki, ki sta zaporedoma, ugasnili. Pokopali so ju drugega ob drugem pred cerkvenimi vrati in ljudje so hodili preko njunih grobov. Iz vsakega groba pa je prirasel bršljan, se oprijel cerkvenih vrat in jih obrasel okoli in okoli. Čez leto in dan so groba odkopali. Trupli sta bili čisto sprhnjeni, srci pa sta bili še celi in iz vsakega je rasel bršljan. — Ponekod pa pravijo, da je iz dekličinega srca prirasla bela lilija, iz mladeničevega pa rdeča vrtnica.

BELA KAČA[uredi]

Nekoč so se kače okoli Osojan tako silno razmnožile, da jih je vse gomazelo. Hudo so nadlegovale kmete v tisti okolici. Lezle so jim v izbe, v mlečne shrambe in celo v postelje. Še pri mizi niso imeli miru, ker so jim lačne kače v sklede silile. Najbolj pa so se bali velike bele kače, ki so jo večkrat videli na Osojščici. Napadala je črede. Kmetje si niso znali pomagati; napravljali so procesijo in hodili na božja pota, da bi bog to strašno kazen odvrnil od njih. Vendar tudi to ni pomagalo. Ko so bili ubogi ljudje v največji stiski in niso več vedeli, kaj naj počno, da bi se je znebili, te nadloge, je prišel v tiste kraje neznan mož. Obljubil jim je, da bo pokončal vse kače do zadnje, če mu le zagotovo povedo, da niso nikoli videli velike bele kače. — Nismo je videli nikoli, so odgovorili nekateri iz množice, ki se je zbrala okrog čudnega moža. Ukazal je napraviti veliko grmado okrog visoke smreke in je zlezel v sam vrh smreke. Nato je ukazal, naj zažgo grmado in nato naj hitro beže vstran. Ko je od vseh strani švigal plamen proti visoki smreki, je neznani mož vzel iz žepa koščeno piščalko in pričel tako močno piskati, da je vsem po ušesih cvililo. Od vseh strani prigomazi in pride h grmadi strašna sila kač, gadov in modrasov. Od čudne moči gnane poskačejo vse v ogenj in poginejo. Tedaj pa se zasliši z Osojščice še močnejši, ostrejši pisk, da sta vse pričujoče spreletela strah in groza. Ko je mož na smreki to zaslišal, je prebledel od groze in zavpil: Joj meni, ni mi več pomoči. Belo kačo sem slišal za-žvižgati. Zakaj ste me nalagali. Bodite vsaj tako usmiljeni in ne pozabite: vsako leto na ta dan dajte zame miloščine siro-makom. Komaj je revež izrekel te besede, že se je z velikim hrupom privalila strašna kača. Kot deroč potok se je čez strme pečine prekucnila v jezero, da so pene letele kvišku. Kmalu nato je priplavala na drugo stran jezera in vsa raz-besnjena prilomastila h goreči grmadi. Vzpela se je na, smreko in potisnila reveža v ogenj. Kača se je v ognju premetavala in sikala, silni ogenj pa jo je slednjič premagal. Tako je srepa kača, ki je čredam toliko škode delala, po-ginila s celim kačjim zarodom vred. Spet so mogli kmetje brez strahu opravljati svoje delo in pastirji na, Osojščici so brez skrbi spet pasli črede. Hvaležni svojemu dobrotniku pa še dan-danes niso pozabili obljube svojih pradedov in vsako leto na, tisti spominski dan delijo obilne darove ubogim.

VILA[uredi]

Nekega toplega dne je šel lep in krepak veprinški mladenič na goro Učko. Na trati ob stezi je zagledal zalo, lepo oblečeno deklico, ki je spala na soncu. Mladenič se je zazrl v lepoto nežnega dekliškega obraza in se začudil. Ni je hotel prebuditi, temveč je odrezal veliko vejo in jo tiho zasadil v zemljo, da bi ji delala senco. Deklica se prebudi in zagleda skrbno zasajeno vejo, sebe pa v senci in pri sebi stoječega mladeniča. Vpraša ga: — Ali si mi ti, mladenič, priskrbel senco? On ji odgovori: — Sem, ker si se mi smilila, da te sonce pripeka. Deklica ga vpraša: — Kaj hočeš za to dobroto? Mladenič ji veselo reče : — Daj, da se nagledam tvojega prelepega obraza, da te vzamem za ženo. — Dobro, zadovoljna sem in se bom omožila s teboj, mu je odgovorila lepa deklica. Toda vedi, jaz sem vila in ti ne smeš nikoli spregovoriti mojega imena. Če me boš poklical po imenu, te bom morala zapustiti. Mladenič ji je obljubil, da je ne bo nikoli poklical po imenu. Nato jo je odpeljal na svoj dom in povedal svojim staršem, kako in kaj se mu je zgodilo. Ni jim pa povedal, da je njegova nevesta vila. Staršem je bila deklica všeč in radi so privolili v ženitev. Nato sta se poročila. Nekaj let sta živela srečno in zadovoljno. Rodila se jima je hčerkica, tako lepa, da lepše ni bilo devet fara naokoli. Ko je bila hčerka nekaj let stara, je zaslišal oče poletnega jutra zgodnje grmenje. Vstal je, stopil k oknu in videl, da se pripravlja huda nevihta. Rekel je ženi: — Žena! Nevihta se pripravlja, velika škoda bo, ker nismo poželi pšenice. Vso nam bo toča pobila. Žena mu je odgovorila: — Ne boj se! Naše pšenice ne bo pobila toča. Ko je to rekla, je vstala in šla pred duri. Ko se je vrnila v izbo, je pričela padati debela toča. Mož je zdihoval in govoril: — Saj sem ti rekel, da bomo ob vso pšenico. Žena pa mu je smehljaje se rekla: — Pojdi v skedenj in videl boš, da nam pšenice ni toča pobila. Ko je toča pojenjala, gre mož res v skedenj in zagleda tam pšenico vso lepo v snope zloženo. Vrne se v hišo in zakliče ves začuden: — Človek je človek, a vila je vila. V tem hipu je žena izginila in mož je ostal pobit in žalo¬sten s svojo hčerkico. Mati vila pa se je k hčeri še zmeraj vračala. Nihče drug je ni videl, le hčerka; za vse druge ljudi je bila nevidna. Pomagala je hčeri, v vseh težavah ji je stala ob strani kot najskrbnejša mati, dokler se hči ni omožila. Ko pa se je omožila, je postala mati Polharske rodovine. Tako nam pripoveduje pravljica.

PRAPROTNO SEME[uredi]

Med zelišča, ki imajo včasih čudno moč, da nam utegnejo v mnogih rečeh pomagati ali škodovati ali prerokovati prihod-njo srečo ali nesrečo, spada tudi praprot. Toda za to ni dobra cela rastlina, temveč le seme. Praprotno seme pa ima svojo moč prav ob kresu, ko je naj-daljši dan in najkrajša noč. Poslušajte, kaj se je nekoč pripetilo. Neki gospodar je imel hlapca. Cel dan sta kosila na travniku in zvečer utrujena prišla domov. Po večerji je gospodar ukazal hlapcu, naj žene na pašo oba vola, ker bodo šli drugi dan po seno na najbolj oddaljen travnik. Hlapec je ubogal, čeprav bi raje šel spat. Komaj je prignal vola na travnik, že se je ves utrujen usedel na kamen in zadremal. Ko se je prebudil, ni bilo volov nikjer. Hitro je skočil na noge in ju šel iskat. Dolgo, dolgo je hodil in je bil že ves utrujen od premalo spanja in od slabe poti. Preklinjal je in grozil, da bo pretepel vola, ker sta se mu skrila. Kako se je razveselil, ko ju je zagledal v dolinici, kjer sta mirno ležala in prežvekovala. Potihoma je šel bliže in se pripravljal, da ju bo pretepel. Toda kako se je prestrašil, ko je zaslišal starejšega vola, kako govori mlajšemu: Blagor tebi, tovariš, ki boš še dolgo živel in služil pri gospodarju dobro klajo. Jaz pa bom moral že prihodnjo jesen umreti in moje meso bodo ljudje pojedli, kot imajo navado. žalosten se je stari vol obračalk mlajšemu in solza se mu je utrnila iz očesa.

- Prihodnjo pomlad, je nadaljeval, boš ti z novim tovari¬šem oral za repo. Ko boste zorali nekaj brazd na njivi, se ti bo prikazala izpod brazde velika in strašna kača. Siknila bo proti gospodarju, ki bo ravno plužil, in ga bo smrtno pičila v nogo.

Ali mu nihče ne bo mogel pomagati? vpraša mlajši vol. Nihče drug mu ne bi mogel pomagati, kot le hlapec, odgovori starec. Hlapec bi mu pomagal, če bi kači, brž ko se bo dvignila iz brazde, z gorjačo pokazal pravo pot do gospo¬darja. Toda vstaniva in pojdiva proti domu. Hlapec naju le išče in gorje, če naju dobi. To je rekel, nato sta vola vstala in šla proti domu. Hlapec je šel miren in pohleven za njima, še dotakniti se ju ni upal, tako je bil preplašen. Ko je prišla jesen, je gospodar zares prodal starega vola. Prihodnjo pomlad pa, ko so orali za repo, se je zgodilo natanko tako, kot je na lanskoletni kresni večer govoril vol. Izpod brazde je prilezla kača ter zasikala proti gospodarju z dolgim razklanim jezikom. Toda hlapec je pazil nanjo in z gorjačo ji je razbil glavo. Gospodar je videl, kako nepričakovano ga je hlapec rešil, in ga je ves začuden povprašal, odkod je vedel, da bo kača prišla. Hlapec mu je vse po resnici povedal, kako je slišal, kar sta se lansko leto na kresno noč vola pogovarjala. Toda ni vedel, čemu je prav on takrat slišal vola govoriti. Saj niti vedel ni, da se mu je praprotno seme usulo v škornje. Če bi pa to vedel, potem bi ničesar ne slišal, kar se živali pogovarjajo.

OLJE MLADOSTI[uredi]

Živel je nekoč bogatin, ki je imel tri sinove. No, leta so minevala in bogatin se je tako postaral, da je že pričakoval smrti. Ker pa bi vendarle rad še živel, pokliče nekega dne svoje sinove in jim pravi: — Sinovi! V svojih mladih letih sem slišal, da je nekje na svetu olje mladosti. Kdor namaže oči s tem čudovitim oljem, ostane mlad vse svoje žive dni. Pojdite torej v božjem imenu po svetu. Kateri od vas mi prinese olje mladosti, tistemu iz-ročim vse svoje premoženje. Sinovi vzamejo vsak svojega konja, zajahajo ter se poslove od očeta : — Zbogom, oče! Čez leto dni se vrnemo. Nekaj časa so jezdili skupaj. Potem pa pridejo do razpotja, kjer se je cesta razdelila na tri poti: prva je bila lepa in suha, druga blatna, tretja pa trnova. — Tu se razidimo in pojdimo vsak svojo pot, pravi najstarejši brat. Jaz si izvolim lepo, gladko pot. — Jaz grem po blatu, dé srednji. — Zame je pa dobra tudi trnova, pristavi najmlajši. Starejša sta ga imela za bedaka, zato sta se mu zaničljivo smejala. — Kdor se prvi vrne, naj počaka tukaj še na druga dva, da se vsi skupaj vrnemo k očetu, naroči še starejši brat in že odjezdi kot blisk po lepi cesti. Srednji se nekaj časa jezi na konja, ker mu ni hotel na blatno cesto. Slednjič ga le prisili in odjezdi. Najmlajši pa razjaše in pravi konju: — Med trnjem boš še sam težko hodil. Čemu bi me nosil. In res gre peš poleg svojega konja. — Moj mali, dobri gospodar, se oglasi konj že po nekaj korakih, midva ne bova hodila, ampak letela. — Če bi nama bog dal peruti, bi pa res lahko letela, se nasmeje najmlajši. — To bo le moja skrb, kar sedi nazaj v sedlo. Dečko res spet zajaše. Konj se pa samo nekajkrat požene in že leti s svojim gospodarjem kot ptič po zraku. Ko tako nekaj časa letita, zagledata pod sabo bajtico na samotni jasi. Konj se spusti na zemljo. Tu pa stopi dol in vpragaj! pravi konj. Morda, ti povedo v tej hiši, kje je olje mladosti. Dečko uboga, razjaha, potrka na, duri in vstopi. 2e, stoji pred staro ženico, ki je prebirala staro knjigo. Lepo pozdravi starko, in ji pove, čemu je odšel z doma. Morda, ona, ve, kje bi dobil olje mladosti za svojega, očeta. — Ljubi moj sinko, pravi prijazna ženica, jaz ti tega ne morem povedati, ker sama, ne vem. Če pa imaš dobrega konja, sedi nanj in potuj še tri mesece in tri dni. Potem prideš do druge take hišice. Ondi živi moja starejša sestra. Morda ona ve, kje dobiš olje mladosti. -- Nič dobrega, reče najmlajši sin konju, ko pride iz bajtice. Še tri mesece in tri dni bi me moral ti nesti, da, bi prišla do druge take hiše. Mogoče bi tam kaj zvedela, o olju mladosti. — Dobro, kar sedi v sedlo, mu odgovori konj in že frčita. Čez tri mesece in tri dni prijezdita pred drugo bajto. — Jezdi še šest mesecev in gest, dni do tretje take hišice, pravi sključena in zgubana, starka. Jaz sem še premlada in ne vem ničesar o čudovitem olju. Tam daleč pa, živi moja starejša sestra. Ona ti gotovo pove, kje boš dobil olje mladosti. Dečko odjaše. Šest mesecev in šest dni sedi v sedlu. Potem pride do tretje hišice. V njej je sedela, silno stara ženica pred odprto knjigo. — Že vem, sinko, kaj te je privedlo do mene. Dobro me poslušaj, če hočeš dobiti olje mladosti. Nedaleč od moje hiše je železen grad. Tvoj konj naj ostane pri meni, do gradu te po-nese moj konj. Ti pa nikogar po ničemer ne vprašuj, temveč kar pojdi v grad. V železnem gradu boš našel v zlati stekleničiti olje mladosti. Ne pozabi pa: ko moj konj prvič zarezgeče, beži iz gradu ter se nič ne oziraj in ne mudi, sicer ostaneš v gradu in se nikoli več ne vrneš domov. Dečko se starki lepo zahvali za dober svet, sede na njenega konja in že zletita kakor blisk do železnega gradu. Konja priveže k vrbi, sam pa stopi v grad. Ko odpre prvo sobo, zagleda v njej prelepo spečo deklico. Ozira se po sobi, da bi zagledal zlato stekleničico z oljem mla-dosti. — Tu ga ni, pravi sam pri sebi, pojdimo dalje. V drugi sobi sta spali dve deklici. Stekleničite ni. V tretji sobi najde tri speče deklice. In tako je hodil naprej, do -enajste sobe, v kateri je spalo enajst deklic. Seveda ga je mikalo, da bi si vse deklice ogledal, saj so bile tako lepe. A spomni se, da bo morda konj prej zarezgetal, preden bo on dobil zlato stekleničico z oljem mladosti. Zato gre naprej in odpre vrata dvanajste sobe. V dvanajsti sobi pa je spala samo ena deklica, krasnejša od vseh prejšnjih. Na glavi je imela krono. Nad glavo pa ji je kot sonce žarela stekleničita z oljem mladosti. Najmlajši sin hitro zgrabi zlato stekleničico in jo spravi v torbo. Potem pa posluša, če že ne rezgeče konj. A bilo je vse tiho in mirno. Zato se skloni k prekrasni kraljični in jo rahlo poljubi na čelo. Pri tej priči se kraljična prebudi in pravi: Samo da si prišel, dragi moj! Težko sem te pričakovala že mnogo, mnogo let. Vsa vzradoščena razprostre roke, da bi objela svojega re-šitelja. V tem hipu pa zarezgeče konj pred grajskimi vrati. — Zbogom. Samo to besedico je mogel izreči in že je hitel skozi vseh dvanajst sob proti izhodu. V vseh sobah so bile deklice že zbujene. Vse so ga prosile in rotile, naj ostane pri njih vsaj za kratek hip. A najmlajši se ni menil za vse mile prošnje, ampak je kar tekel do konja, skočil v sedlo in že sta letela kot ptica po zraku. Minilo je leto dni, ko pride najmlajši na razpotje, kjer so se lani ločili vsi trije bratje. Oba sta ga že čakala, seveda praznih rok. -- No, kaj pa ti, norček? ga ogovori najstarejši. Malo si zamudil. Daleč je železni grad, težka je zlata stekleničita z oljem mladosti, odvrne najmlajši. Potem je bratoma vse po resnici povedal, kako se mu je godilo in kako je našel olje mladosti. Pokazal jima je tudi stekleničico, v kateri se je svetila oljnata tekočina kakor žareč ogenj. Po kratkem počitku zajašejo konje ter se napotijo proti domu. — Ta tepec bo dobil vse očetovo bogastvo, zašepeče neje¬voljen srednji brat starejšemu, midva bova pa berača vse žive dni. - Če te je volja, si lahko pomagava. Kmalu bomo prišli do globokega usahlega vodnjaka. Norčka potegneva s konja in ga vrževa v vodnjak. Doma pa porečeva očetu, da sva midva našla olje mladosti. Rečeno, storjeno. Najmlajšemu vzameta stekleničico in ga vreta v vodnjak, sama pa odjašeta domov. Oče je medtem že oslepel. Sinova mu z oljem mladosti na¬mažeta oči in starček spregleda ter se pomladi. Ostane pa mož beseda in da polovico premoženja najstarejšemu sinu, drugo polovico pa izroči drugemu sinu. Najmlajši sin pa je priletel nepoškodovan na dno globo-kega usahlega studenca in milo jokal. Kmalu nato pridejo mimo studenca popotni ljudje, zaslišijo njegove klice in ga rešijo. On se pa preobleče v raztrgane beraške cunje ter se napoti peš proti hiši svojega očeta. — Dober dan, mladi gospod, pozdravi svojega očeta. — Bog ga daj tudi tebi! Kaj pa bi rad, raztrganec? ga vpraša oče. — Službe iščem, službe, gospod. — No, to pa lahko dobiš. Ravnokar iščemo pastirja, da bi nam pasel svinje. Sicer gospodarita sedaj tukaj moja dva si-nova, a mislim, da bosta tudi onadva zadovoljna, če te sprej-mem v službo. Oče mu takoj pokaže svinje in pašnik. Dečko pa vzame bič, nekajkrat poči z njim na dvorišču in odžene svinje na pašo. To je opravljal dan za dnem, ne da bi ga spoznal oče ali pa brata. Prelepa kraljična v železnem gradu pa ni bila zadovoljna, da jo. je rešitelj tako hitro popihal iz gradu. Vsa potrta je ho¬dila po sobanah in po grajskem vrtu. Nikjer ni imela obstanka. — Sedemkrat preiščem ves svet, da ga najdem, je rekla svojim dvorjankam. Če ga najdem, ga vzamem za moža. Ce ga pa ne dobim, potem moram od žalosti umreti. In res zajaše iskrega konja in se napoti po svetu iskat svo-jega rešitelja. Kamor pride, povsod vprašuje, če se je kdo po¬mladil z oljem mladosti. Ko tako potuje že dolge, dolge me¬sece, pride slednjič do velike reke. Preko široke vode ni bilo nobenega mostu, pač pa je preko nje brodar prepeljeva) ljudi. Prelepa kraljična vpraša tudi njega. In brodar ji pove, da živi onstran reke bogatin, kateremu sta njegova sinova prinesla čudodelno tekočino. — Pojdi preko, pravi kraljična, in reci bogatinu, naj pride semkaj s tistim sinom, ki mu je prinesel zlato stekleničico z oljem mladosti. Bogato ti poplačam tvoj trud. Bogatin pride z najstarejšim sinom. — Tukaj sva, lepa kraljična, kakor si ukazala, pravi oče. — Ta ni pravi, privedi drugega. Vrneta se in oče privede srednjega sina. - Tudi ta ni tisti, ki je našel olje mladosti. - Več sinov pa nimam, presvetla kraljična, reče oče. - Tvoj tretji sin je dobil olje mladosti in me rešil. Kje je on? - On se ni vrnil. Vse svoje življenje je bil bedak. Bog zna, kod hodi po svetu. - Kogar imaš še neoženjenega pri hiši, s tistim pridi sem¬kaj, ukaže kraljična. Pa gresta oče in srednji sin domov, tiha in molčeča. Oče ne zine besedice, sin pa tudi ne. — Kdo bi pač bil še neoženjen pri naši hiši? premišljuje oče in se spomni pri tem svinjskega pastirja. No, ji pa tega raztrganca privedem. Pa se vrne z njim. Komaj ga kraljična zagleda, le mu hiti naproti in ga ob¬jame. - To je tvoj najmlajši sin, oče. Ta je našel olje mladosti. Ta me je rešil! Oče pogleda raztrganca natančneje in res spozna v njem svojega najmlajšega sina. Oče in sin sta odšla s prelepo kraljično v železni grad, brata pa sta ostala doma. Strašno ju je grizla pekoča vest prav do smrti.

PADEL BOM[uredi]

Nekoč je živel močan korenjak, ki je bil pa tudi velik silak in ni poznal strahu. Hudo veliko je snedel, tako mu je že sa-memu hodilo po glavi, da očetu gotovo ni po volji, ker je še zmeraj pri njem. Tedaj reče očetu: — Dajte mi, kolikor se vam zdi, da je moja dota; jaz grem po svetu, da vam ne bom preveč pojedel, razen tega bi pa tudi rad zvedel, kaj je strah. Oče mu dajo, kolikor so mislili, da mu gre, in tako odide pa pride čez nekaj časa v gostilno in si naroči jedače. V gostilni pa je sedel neki duhovnik, ki ga vpraša, kam da gre. Naš ko-renjak mu odgovori, da gre strahu iskat. Duhovnik mu nato reče: — Kaj mi daš, če ti pokažem, kje in kaj je strah? Pobotata se, da mu naš silak plača sto goldinarjev, če ga nauči strahu; če pa ne, mu mora duhovnik našteti ravno toliko. Založita denarje pri krčmarju in duhovnik ga na večer pelje na pokopališče ali groblje. Ko je odbila enajsta ura, so vstali vsi pokopani duhovniki ter so začeli kegljati. Keglji so bile kosti, krogle pa mrtvaške glave. Naš silak se jim tudi pridruži, a niso ga pustili medse. Tedaj položi v igro sto goldinarjev, a še zmeraj ga ne puste. Sedaj zgrabi za kost in jih začne goniti in poditi okoli cerkve. V tem hipu odbije dvanajsta ura in vsi izginejo pod zemljo. Tako je potemtakem dobil sto goldinar¬jev in je šel naprej po svetu. Pride spet v drugo krčmo, kjer je hotel prenočiti. Krčmar se ga brani, rekoč, da nima prazne izbe, kajti v prvi je on sam s svojimi otroki, druga je polna družine, tretja pa je še manj za gosta, ker do sedaj še nihče v njej ni čez noč ostal živ. — No, to mi je pač kaj prav, mu odgovori silak, saj po svetu iščem strahu. Leže tedaj spat. Ob enajstih pride nekdo ter mu ukaže, naj vstane, da ga bo obril. — No, to mi je pač kaj prav, mu odgovori naš potnik, saj sem že tako močno bradat. Ko ga obrije, ga silak vpraša, koliko je dolžan; ker mu pa grdež ne da odgovora, mu reče : — Pa naj ti plača bog za to dobroto. Koj pride drugi z velikimi škarjami, ki so bile tako dolge, kot naše svisli doma; in bilo je ravno tako kot z brivcem. Nekaj časa vse utihne, naenkrat pa zasliši nad seboj v dim¬niku glas: - Padel bom. Padi, kamor hočeš, mu zavpije silak. Nekaj zarožlja skozi dimnik in na tla pade noga. Spet nekdo zakriči : — Padel bom. Silak pa zavpije še glasneje: — Padi, saj te ne motim. Nekaj debelega ropoče po dimniku in na tla se zgrudi zelo velik trup brez nog in glave. In spet kriči: — Padel bom. In na silakov odgovor: Padi, kamor hočeš, pade rusasta glava, skoči na trup, noge k trupu in pred našim potnikom je stal grd velikan. Grdo se je držal in grozil silaku. Ta mu pa ukaže, naj gre ali pa naj ostane, njemu ni to nič mar. Velikan mu pa ukaže, naj gre z njim, da mu bo pokazal veliko bogastvo, čc mu bo odpiral železna vrata. V devetih izbah pregledata veliko, veliko bogastva, srebra, zlata in diamantov. Toda od vsega tega ni hotel silak ničesar vzeti; v zadnji izbi pa najdeta čudno šibo, ki je imela moč vse živo usmrtiti, vse mrtvo pa oživiti. Silak takoj useka velikana s šibo, iz velikanove glave pa vstane mož, ki se mu zahvaljuje, da ga je rešil devetstoletnega prekletstva. Tedaj gre silak naprej strah iskat. Pride v neko veliko mesto, kjer so vsi ljudje hodili pobešenih glav in se klavrno držali. Silak jih vpraša, kaj to pomeni, toda nihče mu ne odgovori. Naenkrat zagleda lepo oblečeno kraljično, ki so jo nekam peljali iz mesta. Napoti se za njimi ter vidi, kako so jo napol mrtvo privezali kraj hude črne jame, za tem pa so vsi pobegnili v mesto. Ostal je, da bi videl, kaj le bo iz tega. Kmalu za tem zasliši iz jame sopihanje in iz nje plane zmaj, da bi kraljično požrl. Toda naš silak ga useka po glavi in zmaj se mrtev zgrudi. Šele sedaj izve mladenič od kraljične, da je zmaj vsako leto terjal po eno deklico, drugače pa bi porušil mesto in poteptal vso deželo. Po obljubi svojega očeta mu kraljična rada poda roko v zakon. Oženita se z velikim hrupom in živela sta srečno in zadovoljno. Ko se jima je rodil prvi otrok, so nekega dne vsi trije sedeli pri potoku. Od nekod prikobaca velika žaba, otrok se je ustraši in — pljusk! pade v vodo. Silak se tega tako prestraši, da ni mogel vstati, da bi dete dvignil iz potoka in bi se skoraj utopilo. Dete ga je naučilo strahu, ker mu je bilo milo pri srcu!

KRALJ VSEH VRAN IN GAVRANOV[uredi]

Siromak je oral s kravicami na njivi. Okrog njega so letale črne vrane in iskale živeža. — Lačne smo, prijatelj, se oglasi ena izmed njih. — Pa jejte, ako ste lačne; jaz vam ne branim, jim odgovori siromak, ki je dobro vedel, kako hudo je biti lačen. — Vse smo že pojedle, kar je za naš kljun, a vendar smo še zmeraj lačne. Daj nam svoji kravici, naš kralj ti bo dobro poplačal. — No, če ste res tako hudo lačne, pa pojejte v imenu božjem eno kravico, jo bom že kako utrpel. Ena naj pa meni ostane. Pri tem je ostalo. Z glasnim krakrakrakanjem sede cela jata vran na ubogo kravico, jo kljuje in mrcvari, da kmalu ne ostane drugega kot nekaj do golega obranih kosti. Siromaku se je dobro zdelo, ko je gledal, s kako slastjo obirajo sestradane vrane kravico. Ko so pa vrane že odletele, se spomni na dom in ženo, in nič kaj prijetno mu ni bilo pri srcu. Komaj si je upal domov in stopil je na dvorišče lepo tiho, da ga ne bi žena opazila. Pa se ji le ni mogel izmuzniti. — Kje pa imaš še drugo kravo? ga vpraša žena. — Vranam sem jo dal. — A tako, vranam si jo dal, tepec! Čakaj, bom že posvetila tvoji neumni betici. Žena zagrabi metlo, da bi možu vtepla pamet. Siromak je pa ne čaka, ampak jo pobriše z doma in gre po svetu. Za vasjo sedi na stari vrbi vrana in gleda potrtega siromaka. — Kra, kra, prijateljček naš! se oglasi vrana. Kam pa tako žalosten? — Po svetu, če me prej ne dohiti žena. — Čemerna je zavoljo krave, vem, a ti se nikar ne boj. Ne bo prišla za teboj, doma te bo čakala. Ti pa ne pojdi domov, ampak kar naprej tja, kamor letijo vrane proti večeru. Vse drugo že izveš o pravem času. Siromak si vse dobro zapomni in potuje dalje. Sedmi dan pride do velikanske črede samih kray. — Čigave so te krave? vpraša pastirja. — Naš gospod je kralj vseh vran in gavranov. — No, potem sem pa na pravem potu, si misli siromak in nadaljuje pot. Čez sedem dni in čez sedem noči pride do velike črede konj. — Čigavi so ti lepi konji, vpraša pastirja. — Naš gospod je kralj vseh vran in gavranov. — Na pravem potu sem, si zopet misli siromak in gre dalje. In spet je sedemkrat zašlo sonce, ko pride do zlatega gradu in v gradu do samega kralja vseh vran in gavranov. - Koga iščeš, prijatelj, ga vpraša kralj. - H kralju vseh vran in gavranov so me napotili, gospod. Pa ne vem, sem li prav prišel ali ne. — Prav si prišel, pray. Jaz sem kralj vseh vran in gavranov. — Tvojim podložnim sem dal kravico. Lačni so bili. Pa so rekli, naj se zglasim pri tebi, da mi jo plačaš. — Aha, ti si tisti siromak, se razveseli kralj. Že vem, kako je bilo. Tri dni ostaneš moj gost, potem mi pa poveš, česa si želiš. Kralj ukaže svojim služabnikom, naj siromaku dobro postrežejo ter naj mu dajo jesti in piti česarkoli in kolikorkoli si poželi. Siromak je prvi dan jedel, drugi dan pil, tretji dan pa noč in dan spal. Zadnjo noč se mu je pa tako sanjalo, da naj ne prosi ničesar drugega, kakor za mali možnarček, katerega nosi kralj zmeraj pri sebi v žepku. Četrtega dne se oglasi siromak naysezgodaj pri kralju. — No, koliko krav si želiš? — Prav nobene. Saj bi jih ne mogel spraviti tako daleč domov. — Dam ti konj, kolikor hočeš. Moji konji so hitri in vzdrže pot do tvojega doma. — Nimam ne krme ne ovsa za konje, o kralj. — Izvoli si denarja, zlatega ali srebrnega. Dam ti, kolikor hočeš. — Ljudje bi rekli, da sem oropal bogatina, če bi se siromak vrnil s tolikim denarjem. Še v ječo bi me vrgli. — Torej nočeš ne enega ne drugega, kar ti jaz ponujam. Zdaj pa povej sam, kaj bi rad! — Tako se mi je sanjalo, o kralj, da nosiš ti v žepku majhen možnarček. Tistega mi daj, pa bom poplačan. Kralj se silno začudi tej siromakovi želji. Na vse načine ga pregovarja in mu ponuja vse mogoče druge stvari. Toda si-romak se ne da pregovoriti ne preprositi, ampak ostane pri moinarčku. — Torej dobro, pravi slednjič kralj vseh vran in gavranov. Dam ti možnarček, ker nočeš ničesar drugega. Ampak pazi nanj, zelo pazi. Kajti, če ti ga kdo vzame, potem boš prav tak siromak, kakršen si bil doslej. Siromak spravi možnarček v žep, se kralju lepo zahvali za postrežbo ter se napoti proti domu. — Kra, kra, prijateljček! Kje je tvoj možnarček? se spet oglasi s prve vrbe tista vrana, ki ga je napotila h kralju. — V žep sem ga skril. — Pazi nanj! Če te bo kdo zanj poprosil in mu ga boš dal, te bo sreča zapustila. Komaj vrana to izgovori in odleti, le pride siromaku po cesti nasproti popotnik z velikim batom v roki. Pozdravita se, kakor se spodobi, ter drug drugemu povesta, kam sta namenjena. — Ti, pravi človek z dolgim batom, jaz bi pa menjal s tvojim možnarčkom. Dam ti zanj svoj bat. Ta bat je namreč takšen, da vsakega namlati, če mu reče gospodar: Udri, batek! Dajva, menjajva! — Če je tako, dobro. Jaz ti dam možnarček za bat. Res menjata. — Tvoj možnarček je več vreden kakor sedem takih batov, pravi popotnik-in si ogleduje možnarček. Tvoj možnarček ima namreč tako moč, da mi da jesti, piti, denarja, sreče, sploh vsega, česar si poželim, ako mu zapovem. — Dobro, da si mi še o pravem času to povedal. Torej : Udri, batek! In bat začne mlatiti po tistem sleparskem popotniku, daje kar cvilil. Bil ga je tako dolgo, dokler ni siromaku vrnil možnarčka. Potem siromak nadaljuje pot ter pride srečno domov. Doma ga vsi sprašujejo, kod je hodil in kaj je delal toliko časa. On Jim pa ničesar ne odgovori, temveč sede za mizo in ukaže možnarčku: — Gosposke hrane nam daj, ljubi možnarček. Komaj to izgovori, se že pogrne miza z belim prtom in razpostavijo se beli krožniki z juho, pečenko in gibanicami, da je bilo prava slast vse to gledati, kaj šele jesti. — No, piti in jesti že bo, si misli siromak. Ali kaj bo s hišico? Premajhna in preubožna je za tako gosposko hrano. Pa komaj mu pride to na misel, že se uborna hišica spre¬meni v velik gosposki grad. — Piti, jesti in lepo hišo že imamo, si spet misli siromak. Samo godcev nam še manjka. Pa se oglasijo v drugi sobi godci in zagodejo, da je veselje. — Zdaj pa povabite vse moje dobre sosede! Pili in jedli in veselili se bomo toliko časa, dokler ne izve sam turški kralj, kako dobro se nam godi. No, še tako dolgo ni bilo treba čakati, kakor si je mislil siromak, in že pride pismo z rdečim pečatom. V pismu piše turški kralj, naj mu siromak vrne čudodelni možnarček, ker mu je bil pred leti ukraden. - Kar sam pridi ponj, ako je res tvoj! Tako je odpisal siromak turškemu kralju. I n res: kmalu pride turški kralj. Pa ne sam, ampak z vso svojo vojsko. Sosedje, ki so se gostili pri siromaku, se strašno prestrašijo. Žal jim je bilo za lepo in dobro življenje. — Kar jejte in pijte, prijatelji, jih potolaži gospodar. S temi Turki le sam opravim. Pa gre in vzame bat, ter pravi: Udri, batek! Bat plane nad Turke in mlati vse povprek. Pred nobeno puško se ne ustavi, nobene krive sablje se ne ustraši, ampak bije vsakogar, kogar doseže, pa naj si je preprost vojak ali pa visok general. — No, in kako je bilo potem? — Kdor je tako radoveden, naj si pa sam naprej izmišljuje.


RIBIČEV SIN[uredi]

Na Dunaju je živel neki gospod. Imel je ribiča, da je zanj ribe lovil. Ta gospod je pripravljal veliko pojedino in zapove svojemu ribiču, da mora v treh dneh tri cente rib naloviti. Ribič gre prvi dan zgodaj ribe lovit. Pa ni nobene ujel. Drugi dan gre spet zjutraj prav zgodaj. Hodi okoli vode, pa zopet nobene ne ujame. Pride tretji dan. Ribič gre lovit in hodi do poldneva, pa ni mogel nobene zasačiti. Opoldne se je napravil, da bi šel pri kraju vode domov in se je prav kislo držal. Kar se po vodi pripelje pisana barka. V barki sedi zeleno oblečen gospod. Ta povpraša ribiča, rekoč : — Mož, kaj ste tako žalostni tukaj pri vodi? Ribič pravi : — Kako ne bom žalosten? Moj gospodar mi je zapovedal, da mu moram v treh dneh tri cente rib naloviti. Danes je že poslednji dan, pa nisem še nobene dobil. Zdaj reče gospod: — Obljubi, da mi boš dal to, kar ne veš, da imaš, pa boš še danes zadosti rib nalovil. Ribič si misli: — Kar ne vem, da imam, bom lahko pogrešal, če mu tudi obljubim. Gospod pa še pristavi : — Čakal te bom dvajset let. Čez dvajset let pa mi boš moral obljubljeno odrajtati. — Zadovoljen sem, pravi ribič, vrže mreže in vzdigne polno rib. Vrže jih vdrugo, pa je bilo ravno tako. Vrže jih še enkrat. Gospod mu pravi: — Le pošlji sporočilo domov, da naj z vozom in s štirimi konji pridejo ponje. Prišli so s štirimi konji in so naložili rib, da so jih s štirimi konji komaj peljali. Preden pa so šli domov, vpraša gospod ribiča: — Ali veš, kaj si mi obljubil? Ribič pravi: Gospod, ne vem. Kar ne vem, da imam, sem ti obljubil, naj že bo, kar hoče. Nato se gospod zasmeje in pravi: — Ti ne veš, da ti bo tvoja žena rodila sinka in tega si meni obljubil. Ko bo preteklo od danes dvajset let, mi ga moraš pripeljati prav tukajle sem. Ribič pelje ribe domov in je po eni strani vesel, po drugi pa silno pobit. Ko jih pripelje domov, začne gospod godrnjati, rekoč : Ti si pravi cepec. Zakaj si mi hodil lagat, da ne moreš ujeti nobene ribe. Zdaj si mi jih pa toliko privlekel, da skoraj ne vem, kam bi z njimi. Ribič se izgovarja in razlaga gospodarju vso prigodbo od k raja do konca. In potlej povpraša: - Sam bog ve, kaj bo zdaj, ko sem tako lisasto (neumno) storil, da sem mu svojega sina obljubil. Gospodar mu pravi: - Le kaj bo to. Dvajset let, to je dolgo. Do tistega časa se bo morebiti še vse drugače zaobrnilo. Zgodi se. Ribičevka res porodi fantiča. Ta raste prav lepo. Ko pa majhno odraste, ga dajo v šolo. V šoli se je tako dobro učil, da je bil šestnajst let star že zadosti izučen, da bi ga blagoslovili za mašnika. Pa sta rekla oče in mati: - Za mašnika ni, ker je obljubljen. Dajmo ga rajši še štiri leta v črne šole. Ko pa se je v črnih šolah izučil, je prišel spet nazaj na Dunaj. Vse je vedel vnaprej, kako se mu bo godilo, in za nazaj, kakor se je že zgodilo. Tedaj reče svojemu očetu: — Oče, zdaj je že čas, da greva. 0če: Kam, da greva? Sin: Kamor ste me obljubili. 0če: Kdo te je kam obljubil? Sin: No, ali ne veste, komu ste me obljubili že pred dvajsetimi leti. Kod pojdeva k tisti vodi, kamor ste takrat hodili ribe lovit? Očeta je zdaj močno zaskrbelo. Sin pa pravi: — Nikar se ne bojte. Le urno suknjič čez ramo, pa hajdi za mano. Toda storiti morate vse tako, kakor vas bom poučil. Če me boste ubogali, se vam in meni ne bo nič hudega zgodilo. Po poti je očeta takole učil: — Ko bova prišla k tisti vodi, se bo pripeljala prav tista pisana barka, kot se je pripeljala takrat, ko ste ribe lovili. V njej bo sedel zeleno oblečen gospod, kateremu ste vi mene obljubili. Jaz bom stopil z eno nogo na barko, z drugo pa bom stal na suhem. Tačas rečete : Sin, jaz te izročim bogu očetu in sinu in svetemu duhu. Ti trije naj bodo zmeraj pri tebi. Ko boste izrekli te svete besede, jo bom jaz puhnil na barko. Vse se je zgodilo natanko tako, kakor je po poti sin pravil očetu in ga učil. Pisana barka priplava po vodi. V nji je zeleno oblečen gospod. Sin stopi z eno nogo na barko, z eno pa stoji na suhem. Oče ga izroči bogu očetu in sinu in svetemu duhu. Sin puhne na barko, gospod jo odrine. Kar naenkrat pa se vse potopi: barka, gospod in sin. Oče se grozno prestraši in zavpije na ves glas: — Jezus, Marija, moj sin se je v pekel pogreznil. Potem krevsa domov prav žalosten. Sin pa prileti skozi vodo v mesto, ki se mu pravi Perdon-korten. V tem mestu so bili vsi ljudje začarani. Hodil in hodil je po mestu, a nikjer ni bilo nobenega človeka. Lakota se ga je polotila, pa ni mogel dobiti prav ničesar za pod zob. Kar mu pride na misel, da bi šel ribe lovit. Gre k vodi in jih nalovi, zakuri ogenj, jih speče in se naje. Potem gre, se uleže v senco in zaspi. Zasanja se mu: — Pojdi čez noč v graščinsko hišo. Usedi se za mizo. Na vsako stran ob sebi prižgi po eno svečo in čakaj. Storil je, kar se mu je zasanjalo. Ura odbije polnoči in kar naenkrat se hišna vrata sama od sebe odpro na stežaj. V hišo se privali debela kača. Gre proti mladeniču in ga prosi: — Poljubi me! On pa jo zaroti in reče: — Satan, poberi se proč od mene! Ti nimaš do mene nobene moči! Kača se je vrnila skozi duri. Nato se je zdanilo. Mladenič spet hodi in hodi po mestu. Vidi sem ter tja kakšno vpreženo kočijo, človeka pa nikjer nobenega. Opoldne gre zopet k vodi in si nalovi rib. Ko se naje, gre v senco. Uleže se in hitro zaspi. Pa se mu brž zasanja, da bi le bilo prav, če bi kačo poljubil. Zbudi se in si misli: — Drevi pojdem spet v graščino in jo bom poljubil, če bo le prišla. Šel je zvečer spet prav v tisto graščinsko hišo in se usedel k mizi. Prižgal je dve sveči in čakal. Ura udari dvanajstkrat, vrata se odpro. Skozi nje se privali še veliko večja kača kot prejšnji večer. Kača je imela dve glavi. Plazi se kača proti njemu in ga spet poprosi: — Poljubi me. Mladeniča obide groza, ker je bila kača še strašnejša kot prejšnjo noč. Spet jo zaroti: — Satan, poberi se od mene. Ti nimaš nad mano moči Kača se spet odplazi iz hiše. Nato se je zdanilo. Mladenič je šel v mesto, nalovil rib in se najedel. Nato je šel v senco, se ulegel in zaspal. Pa se mu brž zasanja: — Pa bi bil vendarle storil prav, če bi bil kačo poljubil. Mladenič se zbudi in pravi: — Drevi jo bom pa poljubil, če se mi še strašnejša pri¬kaže. Zvečer gre spet v graščinsko hišo in se usede za mizo. Prižge dve sveči in čaka. Ko ura v zvoniku dvanajstkrat odžvenka, se vrata odpro. Strašna kača se priplazi v sobo. Tri glave je imela in vsaka je bila še večja kot prejšnji večer. Siknila je proti mladeniču in se mu nato vzpela po kolenih in ga za¬prosila : — Poljubi me. Mladenič jo stisne k sebi in jo poljubi. Ko pa jo je poljubil, se je kača spremenila v prelepo deklico, najlepšo, kar more biti deklica lepa. Kača je bila začarana graščakova hči. Ker jo je mladenič poljubil, je s tem rešil vso graščino in celo mesto. V hišo sta brž prišla oče in mati rešene hčere. Sprejela sta mladeniča s takim veseljem, da je bilo kaj. Oče mu je rekel: — Prijatelj! Dam ti svoje kraljestvo in svojo hčer, če se ti dopade. Mladenič pa odgovori: — Počakajmo, da se malo spoznava. Nato so priredili veliko večerjo. Navečerjali so se in se pozno odpravili spat. Zjutraj, ko sta vstala, sta se obljubljeni sin in odčarana deklica šla po mestu sprehajat. Celo mesto se ga je veselilo in s prsti so kazali nanj, rekoč : — To je naš rešitelj! Zdaj je bil mladenič z vsem zadovoljen. Le to ga je še žalo-stilo, ker je mislil: Meni se tukaj tako dobro godi, moj oče pa misli, da sem se v peklensko brezno pogreznil. Ko bi le mogel še enkrat priti na Dunaj do svojega očeta, da bi mu povedal, kako se mi godi. Potem bi bil zares popolnoma zadovoljen. Nato mu reče rešena deklica: - Jaz imam tako reč, da bi z njo ti lahko prišel do svojega očeta. Dam ti jo, če boš le zagotovo prišel nazaj. Mladenič ji pravi : Saj veš, da bom prišel. Kako tudi ne bi, saj se mi še nikjer ni tako dobro godilo kot tukaj. Dogovorita se, da ga bo čakala sedem let, če ga prej ne bo nazaj. Nato mu deklica da neki prstan in reče: — Na tale prstan. Poglej skozi njega in si misli, da bi bil rad na Dunaju pri svojem očetu in znašel se boš tam. Ko boš hotel priti spet nazaj k meni, poglej spet skozi prstan in si misli, da bi bil rad pri meni. In znašel se boš pri meni. Nikomur pa ne smeš pokazati prstana, da ne boš prišel obenj. Če ga zgubiš, boš težko še kdaj našel pot do mene. Mladenič pogleda skozi prstan in si misli, da bi bil rad na Du¬naju pri svojem očetu, in — puh — že je bil tam. Oče in mati sta bila silno vesela, da sta ga spet videla živega in zdravega. Spraševala sta ga, kako in kaj, on pa jima je pravil, kako je skozi vodo priletel v začarano mesto in kako se mu je potem godilo. Vsi v hiši so skakali od veselja, ko so slišali, kako je srečen. Posebno vesela je bila mati in je vedno le po prstih hodi¬la. Potlej ga je oče peljal h gospodarju, kateremu je še zmeraj ribe lovil. Tudi tam so se ga vsi zelo razveselili. Gospodar pa je imel dve hčeri in brž mu je rekel: — Ostani pri nas. Dal ti bom pol svojega kraljestva in tisto hčer, ki se ti bolj dopade. Mladenič pa si je mislil: — Tam doli me čaka celo in pa še večje kraljestvo, kot je tvoje. Moja rešena deklica pa je tudi lepša kot pa ti dve skupaj. Vendar je rekel še sam pri sebi: Kaj pa potem, če ostanem tukaj kakšen dan. Saj bom lahko šel nazaj, še preden bo po¬tekel čas. Sedem let pa ne mine tako hitro. Nekega dne je šel z obema hčerama na sprehod. Po poti jima je — traper — pokazal prstan in jima povedal, kako da se je, vrnil na Dunaj. Onidve pa sta si mislili: Šembrajte, ko bi mu midve mogli vzeti ta čarovni prstan, pa bi še rad ostal pri naju. Ko se sprehajajo po poti naprej, pa pravi starejša: — Sedimo malo v senco, vroče je. Usedejo se na trato v senco košatega drevesa. Le malo časa sedijo, že se oglasi mlajša hči: — Čuj, čuj, kaj pa imaš v laseh? — Ne vem, da bi kaj imel, pravi mladenič. — Res imaš nekaj v laseh, pokaži mi glavo. Mladenič ji je položil glavo v naročje, mlajša pa mu začne grebsti po laseh, da se mu je zadremalo. Ko starejša hči to vidi, mu hitro seže v torbo in vzame prstan iz nje. Nato vstanejo in se gredo sprehajat. Hodijo in hodijo po ravnem polju, mladenič pa seže v torbo in opazi, da nima več prstana. — Ej, se ustraši, izgubil sem prstan. Kaj bo pa zdaj? — Pojdimo nazaj pod košato drevo, pravita sestri, poiskali ga bomo. Morebiti ga pa najdemo. Gredo nazaj do tistega prostora, kjer so sedeli. Skrbno sta mu pomagali iskati izgubljeni prstan. Toda zaman so ga iskali, ker ga je starejša hči imela v svoji torbi. Po tistem dnevu je mladenič ostal v hiši še celih pet let. Ko pa je preteklo peto leto, je dejal: — Tako ne bo šlo več. Če bom zmeraj tukaj, se ne bom nikoli več vrnil v Perdonkorten. Zdaj moram oditi! Preden bosta minili dve leti, bom menda že prišel tja. In vzela ga je noč. Hodil je in hodil in prišel do hoste, v kateri ni bilo žive duše. Kar zagleda na drugem hribu svetlo luč. Pravi : — Tja moram priti. Tam so že kakšni ljudje. Šel je in prišel na drugi hrib. Nikogar ni bilo doma kot neko staro ženšče. Mladenič jo poprosi, če bi lahko prenočil v njeni hiši. Žena pa mu pravi: — Jaz bi te že prenočila, vendar ti ne svetujem, da bi ostal tu. Moji trije bratje so vsi trije tatje. Ponoči bodo prišli domov in te bodo ubili. — Nič se ne boj, ji odvrne mladenič. Kar prinesi mi polič vina in jih bom tukajle pri mizi počakal. Ponoči pridejo trije bratje domov. Mladenič sedi v hiši za mizo in pije vino. Vprašajo ga: — Kdo pa si ti? — Saj sam ne vem, kdo sem. Sem revež, ki se sprehajam sem ter tja po svetu, koder se morem. — Kakšnega rodu pa vendar si? ga vprašajo. — Saj tudi jaz ne vem, jim odvrne. Vseskozi se klatim po belem svetu. Nikjer nisem in ne bom doma. — Kako ti je pa ime in kako se pišeš, ga še vprašajo. Mladenič pa je študiral črne šole in je vedel, kako se trije bratje-tatje pišejo in da so četrtega brata izgubili. Zato jim je povedal ime in priimek njih izgubljenega brata. — Saj ti si vendar naš lastni brat, katerega smo izgubili pred mnogimi leti, mu pravijo. — Lahko da sem, se je začudil mladenič. Nato ga vprašajo trije bratje-tatje: — Ali se hočeš našega dela lotiti? — Zakaj pa ne, jim odgovori, če je vaše delo pošteno in se od njega lahko živi. — Od našega rokodelstva se pa lahko in lepo živi, se mu zasmejejo. Pri nas nikoli nič ne delamo, pa imamo zmeraj dosti jesti in piti. — Kaj pa ste danes dobili, jih pobara četrti. — Danes smo dobili toliko, da še nobenkrat ne toliko. Dobili smo čevlje. Kdor obuje te čevlje, preleti v pol ure dvesto milj. Dobili smo plašč. Kdor ga ogrne, postane neviden. Dobili smo klobuk. Kdor se z njim pokrije in ga nato vrže predse, se mu hribi odpro, da gre za klobukom, kamor hoče. — Ali je to res? se začudi mladenič. — Seveda je res, mu zatrdijo. — Hencajte no, potem pa pomerimo meni to oblačilo. Bomo vsaj videli, kako se mi bo prileglo. Obuje čevlje, ogrne plašč in se pokrije s klobukom. Nato stopi malo vstran od njih. — Ali me res ne vidite? jih vpraša. — Noben te ne vidi, mu pravijo. Takrat pa mladenič poskoči, da se je zemlja potresla. Jeli so hlastati za njim kot po temi, ker ga nobeden ni videl. On pa je letel tja, kjer Sonce vzhaja. Mislil si je: Sonce obsije vse dežele, bo pa tudi vedelo, kod pelje pot v Perdonkorten. Ko je prišel do Sonca, je vprašal služabnika: — Ali je gospod Sonce doma ali ne? — Ni ga, pravi služabnik. Je šlo na deželo sijat, drevi bo pa domov prišlo. Moraš ga počakati, če hočeš z njim govoriti. Toda povem ti: ko bo prišlo domov, bo tako vroče, da se boš scvrl kakor Ocvirk, če se ne boš nikamor skril. — Če je tako, se bom pa v prst zakopal, pravi popotnik. Ko se bo Sonce vrnilo domov, me pa pridi poklicat. Res gre in se zakoplje globoko v prst. Ko pa pride Sonce domov in se preobleče, gre služabnik poklicat popotnika in mu pravi: — Zdaj pa le. Gospod Sonce je že doma. Popotni mladenič vstane in gre k Soncu. Ko pride v hišo, ga Sonce vpraša: — Kaj boš dobrega povedal? — Za pot v mesto Perdonkorten sem vas prišel vprašat. Vi vse dežele obsijete, gotovo veste tudi za to pot. — Jaz za to pot ne vem, mu odgovori Sonce. Ta mora biti nekje med hribi v ozki dolini, kamor jaz nikoli ne zaidem. Luna obsije vse luknje, iti moraš k nji, tja, kjer Luna vzhaja. Mladenič gre, skoči in naenkrat je bil tam, kjer Luna vzhaja. Toda gospe Lune ni bilo doma. Mladenič vpraša Lunino hišno: — Kam pa je šla gospa Luna, da je ni doma? — Je šla sijat na deželo, jutri zjutraj bo le prišla domov, mu pove hišna. — Jo bom pa počakal. — Ni je varno čakati. Ko bo domov pribrlela, se bo tako zmrazilo, da boš otrdel kot ledena sveča, ga straši hišna. — Se bom pa v pepel zakopal, odvrne popotni mladenič. Ko bo prišla domov, me pa pridi poklicat. Proti jutru Luna res primrazi domov. Mladenič se je tresel v pepelu, zmrznil pa ni. Ko se je Luna preoblekla, pride hišna in ga pokliče — Zdaj pa le pridi, gospa Luna je že doma. Mladenič vstane iz pepela, malo se ga otrese in gre k Luni. Ko vstopi v hišo, ga Luna pobara: — Kaj bi rad, kaj boš povedal? — Nič hudega, gospa Luna, nič hudega. Za pot v mesto Perdonkorten sem vas prišel vprašat. Vi vse luknje obsijete, gotovo tudi veste, kod se gre tjakaj. — Jaz tega zares ne vem, odkimava Luna. To mora biti kje med takimi hribi, kamor jaz nikoli ne zaidem. Če hočeš zvedeti, kje je to mesto čudnega imena, moraš iti tja, odkoder Veter pripiha. On preleti vse predihe in ti bo znal pokazati tudi pot v mesto, ki ga iščeš. In že je bil tam, odkoder Veter pripiha. Veter je bil ravno doma. — Gospod Veter, ali veste, kod se gre v mesto Perdonkor-ten? vpraša mladenič. — Kaj ne bom vedel, pravi Veter. Jutri zjutraj ob treh grem tja. Kraljeva hči se bo omožila, pa ji grem pihat na ženitnino, da jim ne bo prevroče. Šel bom pa skozi take predihe in skozi tako pečovje, da ne vem, če boš ti mogel za mano ali ne. — Gospod Veter, nič se ne bojte, mu pravi popotnik. Mene nobena skala ne zadrži. Imam tak klobuk, da se, če ga vržem, zemlja odpre in grem za njim, kamor hočem. — No, potemtakem pa le pojdiva, pravi Veter. Ob treh zjutraj vstaneta in gresta. Prideta k strašnemu skalovju. Veter zatuli in se po luknji spusti skozi skaline, mladenič pa ni mogel za njim. Takrat pa zagrabi klobuk, ga trešči predse in skalovje se odpre. Veter jo dere naprej, on pa jo briše za njim. Ko je bila ura zjutraj pol petih, sta jo že primahala v mesto Perdonkorten. Veter je šel pihat na ženitnino, da jim ne bi bilo prevroče, mladenič pa je šel v cerkev. Usedel se je v klop in čakal svatov. Ob enajstih zasliši muziko in v cerkev pride pet deset parov svatov. Vsak je bil napravljen lepše od drugega. Gospod kaplan jim gre maševat, po maši pa začne brati poroko. Mladenič je sedel v cerkveni klopi, a nihče ga ni videl, ker je imel ogrnjen čarovni plašč. Kar se stegne iz klopi in lopne kaplana po knjigi, da je zaropotala na tla. Kaplan pravi na to : — Nekdo od vaju dveh mora imeti tak greh nad seboj, da nista vredna sprejeti zakramenta zakona. Nato začne nevesta pripovedovati, kako je nekoč prišel neki neznani mladenič in jo rešil zakletve. — Sporazumela sva se, da ga bom čakala sedem let, ko je odšel pogledat domov k staršem. — Koliko časa je pa že poteklo od takrat, ko je odšel? vpraša kaplan nevesto. — Pet let in pol. — No, vidiš, zategadelj vaju ne morem poročiti. Počakati morata še poldrugo leto. Če ga pa do takrat ne bo nazaj, potem se boš smela zaljubiti. Katerega bi pa rajši vzela za moža, tega ali onega, jo še pobara kaplan. — Onega bi rajši imela, ako bi se vrnil. Pa vem, da ga nikoli več ne bom videla, zajoka nevesta. Mladeniču, ki je to poslušal, so bile njene besede kar všeč. Svatje se obrnejo in grejo iz cerkve proti domu. Nevidni, ki je udaril po kaplanovi knjigi, je šel tudi med njimi, a nihče ga ni videl, ker je imel ogrnjen nevidni plašč. Nevestinemu očetu se je sitno zdelo, da bi svate kar tako domov nagnal. Pa jih povabi na nekaj bokalov vina. Svatje pijejo vino, nevidni mladenič pa hodi po hiši gori in doli, a nihče ga ne vidi. Ko so že vsi svatje odšli domov, pa sleče plašč in ga obesi na kljuko. Takrat so vsi spoznali svojega rešitelja. Lepa nevesta ga sreča sredi hiše. Oklene se ga okoli vratu in pravi: — Poglej, uprav danes bi se bila z drugim ženinom poročila, če se ti ne bi vrnil. Nato so brž sklenili veliko svatovščino. Šli so k poroki in poroka je srečno minila. Ko so prišli nazaj domov, so jim priredili prav zalo ženitovanjsko pojedino. Vsega so imeli na pretek, dosti piti, dosti jesti. — Tudi meni so dali iz rešeta piti, iz ko-zarca hrena jesti, pa eno z loparjem po riti. Potem sem pa šel.