Slovenske basni in živalske pravljice /Volk in lisica
| ← Slovenske basni in živalske pravljice/Prevarana lisica | Slovenske basni in živalske pravljice/Volk in lisica Alojzij Bolhar |
Slovenske basni in živalske pravljice/Lev in osel → |
Skenira in pregleduje Uporabnik:Katarina Kavčič (pogovor).
| |||||||||||
Lisica sreča v gozdu volka, ki leži ves potrt in klavrn pod grmom in bržkone premišljuje o minljivosti vseh posvetnih stvari.
»Dober dan! Kaj vam pa je, stric, da ste tako žalostni in sc držite, kakor bi bila danes pepelnična sreda, saj je že predpust?« »Oj, pri meni se je že davno začel štiridesetdanski post, stradam, da bi se kmalu lupil; saj sem že tako slab, da se mi ne ljubi na lov.« « »O, če ni drugega kot lakota, se temu lahko pomaga. Pri gozdarju je danes ženitovanje in vse je že skoraj na pol pijano; le hitro na noge in pojdiva tja, plena ne bova pogrešala.«
Volku se cede sline, up ga pokrepča in oba se napotita proti gozdarjevi hiši, iz katere se že od daleč sliši ukanje in plesanje. Ko prideta blizu hiše, ga ustavi lisica, rekoč: »Stojte malo; pogovoriti sc morava, kako bi se dala izvesti ta reč. Mislim, da bi bilo takole najbolje: jaz sem majhna in že kako poskusim priti v hišo. Vam bi pa kaj takega ne svetovala, temveč se splazite v hlev, ker bi tam utegnili opraviti najbolje.«
»Že prav,« reče volk in zavije za svislimi proti hlevu. Lisica pa se zmuzne v kuhinjo, in ker dekla ravno nese pečenko v kuhinjo, stopi za njo, skoči naglo na klop in od tod na peč. Ker imajo na deželi navado postavljati jedi na peč, je mislila, da bo za pečjo najbolje opravila, toda zmotila se je. Na peči ni bilo drugega kot skleda godlje.
Lisici ni bito dosti do godlje, jedi na mizi so ji dišale mnogo bolj. Zato se godlje ne dotakne, temveč premišljuje, kako bi spravila goste izza miz. Nazadnje si izmisli. Ravno ko stopi dekla v hišo, zavpije lisica za pečjo: »V hlevu jc tat!« Vsi svatje mislijo, da jim je dekla to povedala; zato planejo izza miz in lisica ostane sama v hiši. Hitro je na mizi in naglo poje, kar ji najbolj diši. Ko se naje, skoči zopet za peč, dotakne glavo v godljo in šine skozi okno. Vtem pa zasačijo svatje v hlevu tatu in ga neusmiljeno bi-jejo; nazadnje jim vendarle uide in ves polomljen komaj pri¬vleče zadnji konec do gozda.
Tukaj ga že čaka lisica in ga vpraša z milim glasom: »Kako ste opravili, stric?« »Opravil sem, da se bog usmili; saj vidiš, da so mi stolkli ves zadnji del; stavim, da ni več cele koščice na njem. Ravno dobro sem začel trgati ovce, kar so me zasačili in...« »O, kaj ti? Ti si Še dobro opravil proti meni; toda jaz, jaz! Le poglej mojo glavo, kakšna je; tako so mi jo razbili, da mi že povsod gledajo možgani iz nje.« Volk pogleda lisico, in ko vidi, da je res hudo zdelana, nekoliko pozabi svoje bolečine. Nekaj Časa gresta tiho dalje, potem povzame zopet lisica besedo in reče: »Jaz ne morem več dalje; nesite me!« »Kaj? Da bi te jaz nosil, saj sam komaj grem! Iz tega ne bo nič!«
Toda lisica mu ne da miru in ga toliko časa prosi, da se je nazadnje usmili in ji reče: »No, pa bodi! Pa le na vrat sedi kajti križ imam ves razbit.« Lisica sede in volk jo nese po gozdu dalje. Čez nekaj Časa pa spregovori lisica: »Bolni zdravega nese! Bolni zdravega nese!« »Kaj mi govoriš?« zagrmi volk, »če si zdrava, pa le brž dol!« »O, dobrotni striček! Saj sem le mislila reči: Zdravi bolnega nese. Zdaj vsaj vidite, kako sem zdelana, da že ne vem, kaj govorim, in da se mi po glavi mede.« Volk ji verjame in jo potrpežljivo nese dalje. Ko prideta do mlake, začne lisico žejati, najedla se je namreč dobrih reči.
»Stojte malo! Tako me žeja; tu sc moram nekoliko ohladiti.« Ko se napije, reče volku: »Glejte, glejte, hleb sira leži v mlaki.« (Bila je namreč ravno polna luna, ki se je videla v mlaki.) Lahko ga dobiva, toda to vodo morava prej izpiti.« Volku sir diši, začne piti, pije in pije in toliko časa pije, da poči. Lisica si pa izmije godljo z glave in se veseli, da je strica volka speljala na led.