Slovenske basni in živalske pravljice /Prevarana lisica
| ← Slovenske basni in živalske pravljice/Lisica, zajec, volk in medved | Slovenske basni in živalske pravljice/Prevarana lisica Alojzij Bolhar |
Slovenske basni in živalske pravljice/Volk in lisica → |
Skenira in pregleduje Uporabnik:Katarina Kavčič (pogovor).
| |||||||||||
V lisičini se je prebudila lisica. Leno se je pretegnila, nato pa je ko! blisk skočila na noge. Najprej se je seveda postavila na levi nogi.
»Oho! Z levo sem vstala naprej! To nič dobrega ne pomeni.« je dejala, a prazen želodček jo je opominjal, da si je treba poiskati zajtrk. Odpravila se je iz gozda in se približala kmečkemu dvorišču. Tam so se pasle in sprehajale kokoši in zobale žito. Kako prijetno ji je zadišala kokošja pečenka, po njenem želodcu pa je pajek predel pajčevine. Skrita za vrtno ograjo je prežala na kokoši, toda tokrat ni imela sreče. Padla je v zasedo, da je komaj odnesla pete ter si rešila življenje in cel kožuh.
Vrnila se je v gozd. Med potom je premišljevala o tem, da ni dobro biti sam. Poiskati si je treba prijatelja, ki je močnejši od nje; za to se ji je zdel najbolj primeren volk. Sklenila se mu je pridružiti. Poiskala je volka, ki je prebival v gozdni votlini, in mu ponudila svoje usluge. Volk je v tako prijateljstvo takoj privolil, kajti zvijačen spremljevalec mu je vedno dobrodošel. Tako sta postala požrešni volk in zvita lisica zaveznika. Ko se je zvečerilo in stemnilo, se je volk nameraval odpravit na lov. Od te namere pa ga je odvrnila lisica, rekoč: »Nič se ne trudite, boter volk! Danes poskrbim jaz za večerjo. Vem za lepega, dobro rejenega osla; ponj grem in ga z zvijačo pripeljem sem.« Rečeno — storjeno! Lisica se je tiho splazila skozi gozd v dolino in našla osla pred mlinom.
»Dober večer, striček osliček!« ga je hinavsko pozdravila. »Kako se ti godi?« »Ah, vprašaš!« je žalostno vzdihnil osel in povesil uhlje. »Dandanes je slabo na svetu, za nas pa še celo. Veliko batin in malo hrane. Res, klavrno in pomilovanja vredno je moje življenje.« »Oh, ljubi striček,« je nadaljevala zvitorepka, »vem za kraj z bujno travo in sočnimi zelišči. Tam se lahko do sitega naješ in odpočiješ od naporov. Če ti je prav, te popeljem tja.« Osel seveda ne bi bil osel, če ne bi bil takoj pripravljen iti z lisico. Je pač nasedel sladkim besedam in rekel: »Zakaj ne, kar pojdiva!« in se je brez obotavljanja odpravil na pot.
Pot ju je vodila čez hrib. Ko sta prispela na vrh, je osel opazil, da ga pelje lisica naravnost k volčjemu brlogu. Obstal je, kot da si hoče odpočiti, zbral svojo »oslovsko« pamet in rekel: »Poslušaj me, tetka lisička! V svoji raztresenosti sem pozabil spodaj v mlinu neko pisanje — oporoko rajnega očeta. Notri so lepi nauki in dragoceni nasveti, ki mi vselej pridejo prav. Urno pojdiva ponje, morda utegnejo obema koristiti.« Z vso zvijačnostjo in zgovornostjo, ki je lastna lisici, ga je skušala odvrniti od namere, da bi se vrnil, osel pa je v svoji trmi vztrajal pri sklepu in tako sta se oba vrnila k mlinu.
»Kaj pa je vendar tako lepega v oporoki tvojega očeta?« ga je zvedavo vprašala lisica nazaj grede. »Oh, tako zanimivi in koristni nasveti za Življenje.« je odvrnil osel. »Na primer tale: Boljši zvijačen sovražnik kot zvijačen prijatelj!« »Res je!« mu je pritrdila lisica. Nadaljevala sta pot in Čez nekaj časa pravi osel: »Vem pa še za druge modre besede v očetovi oporoki. Med drugimi je na primer tudi tale: Med dvema zlema izberi vedno manjše zlo!« »Tvoj oče je moral biti pa res zelo moder,« je pritrdila lisica. Medtem sta prispela v bližino mlina. Tedaj je rekel osel: »Pravkar sem se spomnil se ene pametne misli v očetovi oporoki, tetka lisička. Takole se glasi: Ne hodi tja, kjer je volk gospodar in lisica njegova služabnica!«
Ko je osel to povedal, je tako glasno zarigal, da je zbudil vse pse v okolici. Z besnim lajanjem so pregnali lisico v gozd. Če bi ne bila tako urna, bi ji najbrž tisti večer odbila zadnja ura. Ponoči se je lisica lačna in omotična premetavala na svojem ležišču. Premišljevala je, zakaj je imela ta dan tako smolo. Prišla je do zaključka, da je vsemu temu krivo to, ker je zjutraj vstala najprej z levima nogama.