Slovenske basni in živalske pravljice/Zajec, volk in lisica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovenske basni in živalske pravljice/Lahkomiselno drevo Slovenske basni in živalske pravljice/ Zajec, volk in lisica
Alojzij Bolhar
Slovenske basni in živalske pravljice/ Volk Rimljan
Skenira in pregleduje Uporabnik:Katarina Kavčič (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zajec, volk in lisica

Zajec, volk in lisica se nekega večera snidejo v gozdu. Zajec pravi tovarišema: »Vesta, kaj je novega?« »Kaj pa?« vprašata oba radovedno. »Sinoči sem našel veliko medu in sem ga skrbno zakopal. Pojdimo in ga odkopljimo, dobro nam bo teknil!« Vsi gredo. — Ko so že precej časa tavali po gozdu, pravi lisica: »Vi, boter volk, ste gotovo že trudni, in vi kratkorepnik, tudi. Ali je še daleč do zaklada?« vpraša zajca. On ji od daleč pokaže kraj, kjer je bil našel zaklad, in pove, da je še uro hoda. »Nak, tako dolgo pa ne vztrajam,« pravi lisica. »Sonce je zašlo in mrači se že, noč je za počitek, ne pa za delo. Naj¬bolje bo, če kar tukaj ležemo. Zjutraj zarana vstanemo in na¬daljujemo pot.« Sopotnika sta bila z nasvetom zadovoljna. Vsi gredo počivat. Zajec počene pod grmič in zadremljc. Volk gre v goščo in tam zaspi. Lisica pa se potuhnjeno splazi pod klado, ki je letak tam blizu, in se dela, kot bi trdno spala. Ko sliši, da soseda žc smrčita, tiho vstane in se odpravi, da bi sama izko¬pala dragoceni zaklad, po katerem so se ji že tedaj cedile sline, ko je zajec pričel pripovedovati o njem. Pazljivo pogleda na oba sopotnika, in ko vidi, da ji ne preti nobena nevarnost, izgine v nočni temi. »Le spita sladko,« si misli, »medu ne poskusita nikoli.« Odšla je. Ko je pojedla ves med, se spet tiho splazi v gozd pod klado in hitro zasmrči. Dobro ji je teknila sladka večerja. Ko se zasvita, se prvi zbudi volk. Hitro pokliče svoja to¬variša, Češ da je varneje kopati zaklad zarana, ko jih še nihče ne vidi, kot pa pri belem dnevu. Moško stopajoč spredaj vodi zajec volka in lisico. »No, vendar smo dospeli na pravi kraj,« reče zajec po dolgem in mučnem potovanju ter pokaže na cilj. »Jojmene, kaj vidim! Stopinje so vtisnjene v prst,« pravi v strahu. »Da bi le ne bilo še kaj hujšega,« odgovori zvita lisica osorno. »Še tega nam je treba!« pravi zajec in začne s prednjimi nožicami brskati prst narazen. Tudi volk in lisica se urno lotita dela. Kopljejo in kopljejo, a medu ne najdejo. Zajec obupuje. Lisica pa mu pravi: »Kdo je neki ukradel med, saj zanj nihče ni vedel razen tebe?« »Ni res, ni res, tudi vama sem povedal za kraj, kjer sem ga zakopal,« se opravičuje ubogi zajček. Zdajci pa se oglasi, volk: »Poberi se mi izpred oči, malopridnež! Sram te bodi; opeharil si naju!« Kratkorepnik se hoče še opravičevati, a volk se tako grozno zadere nad njim, da se mu ni več ljubilo ziniti besedice. Pobegne in teče, kar ga nesejo noge. Ker pa je tekel navzdol čez drn in strn, si je tako poškodoval prednji nogi, da ima še dandanašnji krajši kakor zadnji.