Slovenske basni in živalske pravljice/Lisica in polž
| ← Slovenske basni in živalske pravljice/Polž in pes | Slovenske basni in živalske pravljice/Lisica in polž Alojzij Bolhar |
Slovenske basni in živalske pravljice/Gosposka in poljska miš → |
Skenira in pregleduje Uporabnik:Katarina Kavčič (pogovor).
| |||||||||||
Nekega vročega popoldne je ležala lisica ob robu gozda. Kar je zagledala polža, ki je lezel mimo nje. Hitro ga je ogovorila : »He, stric, vi ste pa kaj počasni!« »Staviva, kdo bo prej v dolini, ti ali jaz!« je odvrnil stric slinar. »Dobro, staviva!« mu je pritrdila lisica z zaničljivim posmehom. Polž je takoj nastopil pot v dolino, lisica pa, v svesti si gotove zmage, je se nekoliko poležala. To priložnost je izrabil zviti polž, zlezel je in se prislinil lisici na rep. Šele proti večeru se je lisica leno dvignila in odkorakala v dolino — s polžem na repu. Mislila je, da bo kaj kmalu dohitela polža. Toda kako se je začudila, ko polža ni bilo nikjer. Misleč, da je ubral kakšno krajšo pot in da vendar utegne res biti že v dolini, prične stopati hitreje. Ko pa ga prišedši v dolino, tudi tukaj ne dobi, se obrne proti gozdu in zaničljivo zakliče: »Hej, stric počasnež, kje ste pa ostali?« Polž, ki je medtem zlezel lisici z repa, se mogočno oglasi: »Pol ure vas že čakam, strina!« Lisica se je začudeno obrnila in zagledala strica slinarja, ki je stal za njo. Osramočena je zbežala v gozd, ker je izgubila stavo s polžem.