Slovenske avtorice v srednješolskih berilih do prve svetovne vojne (povzetek)
| Slovenske avtorice v srednješolskih berilih do prve svetovne vojne (povzetek) Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||
Katja Mihurko Poniž v svoji monografiji z naslovom Prelomi s paradigmo v besedilih zgodnjih slovenskih književnic ugotavlja, da so bile avtorice v slovenski literarni zgodovini praviloma prezrte ali pa je bilo njihovo leposlovno delo ovrednoteno kot obrobno. Ob tem utemeljeno navaja, da je bilo leposlovje avtoric pogosto drugačno (čeprav so tudi avtorice poudarjale domoljubno zavest tako kot avtorji, so prinašale drugačne vsebine, uvajale drugačne like in razvijale drugačne pripovedne strategije), morda tudi zato, ker vodilne književnice praviloma niso bile kmečkega porekla, kar sicer velja za skoraj vse slovenske kanonske avtorje v devetnajstem stoletju.
Že pregled pojavljanja slovenskih književnic v srednješolskih berilih od leta 1850 do leta 2010 v moji monografiji Slovenska literatura v šoli in Prešeren je pokazal, da so bile avtorice izrazito zapostavljene vse do druge svetovne vojne, verjetno tudi zato, ker so bili sestavljalci beril izključno moški. Vendar tudi kasneje, ko so se med sestavljalci beril vedno pogosteje pojavljale ženske, spol sestavljalca še ni zagotavljal uravnoteženosti, saj imamo berila, ki so jih sestavile samo ženske ali pretežno ženske, pa v njih ne najdemo skoraj nobene avtorice. Največkrat uvrščena slovenska književnica je Svetlana Makarovič (ok. 60% možnih uvrstitev), kar pa pomeni šele tretjo ligo glede na slovenske književnike.
V srednješolskih berilih do prve svetovne vojne (sestavljalci so bili Ivan Macun, Janez Bleiweis, Fran Miklošič, Anton Janežič, Jakob Sket, Josip Brinar in Josip Wester) se je ob zelo številnih moških, danes večinoma pozabljenih književnikih, pojavilo samo pet avtoric: Josipina Toman – Turnograjska, Luiza Pesjak, Pavlina Pajk, Ljudmila Poljanec in Vida Jeraj. Josipina Turnograjska je samo v sestavu Bleiweis 1855 za nižje gimnazije, Luiza Pesjak šestkrat v Janežičevih, Sketovih in Westrovih sestavih za nižjo in tudi višjo stopnjo, Pavlina Pajk samo v Sketovih berilih za višje srednje šole (dvakrat), Ljudmila Poljanec in Vida Jeraj pa samo enkrat, in sicer v sestavu Wester 1913 za nižje srednje šole. Ljudmila Poljanec se je kasneje pojavila samo še štirikrat, nazadnje v zamejskem sestavu Budal 1946, Luiza Pesjak še dvanajstkrat, nazadnje v berilih po obdobju usmerjenega izobraževanja Kos 1994, Vida Jeraj pa še osemnajstkrat, nazadnje v zamejskem sestavu za nižje srednje šole Inzko 1985. Josipina Turnograjska je bila drugič objavljena po poldrugem stoletju (berila Krakar 2003), Pavlina Pajk pa po prvi svetovni vojni ni bila več primerna kot srednješolska avtorica.
Zofka Kveder, ki je tudi po mnenju Katje Mihurko Poniž, urednice njenega zbranega dela, najpomembnejše ime od vseh zgodnjih slovenskih književnic, avtorica z obsežnim in izjemno kakovostnim opusom, povsem enakovredna svojim že dolgo časa kanoniziranim sodobnikom, pred prvo svetovno vojno ni imela vstopa v srednješolska berila. Razlogi so morda podobni kot pri Ivanu Cankarju, katerega leposlovna besedila so objavljali samo v berilih za nižje srednje šole (pa še tam prirejena oz. cenzurirana), večina danes najpomembnejših besedil pa je bila v berilih prvič objavljena šele po drugi svetovni vojni: izzivalna, pogosto tudi namenoma provokativna tematika, ob tem pa neposreden, hote neolepšan pripovedni slog.
Kasneje so se besedila Zofke Kveder pojavljala razmeroma pogosto, nazadnje v sestavu Lah 2010. Povsem drugačno srednješolsko usodo pa imajo umetniške stvaritve Marice Nadlišek Bartol, nesojene ljubezni poetičnega realista Janka Kersnika in matere Vladimirja Bartola, avtorja kanoniziranega Alamuta. Čeprav utemeljeno sodi med najpomembnejše slovenske zgodnje književnice, njenih leposlovnih besedil (ali vsaj odlomkov) ni najti v nobenem slovenskem berilu.