Slovenska zvezdna imena

F. Kočevar [Ferdo Kočevar]

Vir: Zora (1872, letnik 1, št.4) dLib

Priskrbel Ažbe Toman, postavil Miran Hladnik.

V koledarji družbe sv. Mohorja za leto 1871. sem priobčil „slovenski kmečki koledar“ sestavljen iz nabranega. narodnega blaga. V „slovenski kmečki koledar“ vzel sem samo ono, kar kmeta zadeva in zanima. Tukaj dodajem kot suplement kmečkemu koledarju še ono, kar bi utegnilo tudi izobraženejše slovensko občinstvo zanimati. Začenjam s slovenskimi zvezdnimi imeni.

Mi Slovenci imamo precejšnje število izvirnih zvezdnih imen, ki so se pa v narodu že pozabljevati začela. Jaz bi rekel, da je malo narodov v Evropi, ki se morejo s tolikim številom izvirnih, zvezdnih imen ponašati kakor ravno mi Slovenci. Iz tega bi se dalo soditi, da je zvezdogledstvo, - da ne rečem zvezdoznanstvo ali celo zvezdoslovje - pri starih Slovencih precej navadno in razvito bilo.

Meni so poznana sledečo zvezdna imena: 1) sv. Petra stol, 2) sv. Petra ključ, 3) sv. Petra palica, 4) sv. Jožefa sveder, 5) sv. Roka palica, 6) sv. Katerine kolo, 7) Šmarijn križ, 8) britka martra, 9) rimščice, 10) voz, 11) veliki voznik, 12) kuzljak, 13) gostosevci, 14) gostožirci, 15) gostoževke, 16) koklja, 17) kosci, 18) danica, 19) večernica, 20) burovž, in 21) hervor.

Ko sem bil še dijak, poznal sem pred 24 leti v Šentvidskej župi na Štajerskem moža, ki je bil kot „vedež“ na glasu. Ta mož mi je večkrat zvezde kazal, in vsekdaj pripovedoval o nebesnih telesih. Jaz tačas za take stvari nisem maral, rojile so mi druge muhe po glavi, denes je, se ve da, prepozno se kesati.

Težko je reči, katere poedine zvezde, ali zvezdine gruče se imajo pod gore naštetimi zvezdnimi imeni razumevati. Kolikor je meni o tem znano, bom povedal. Kdor ve kaj več, naj izvoli to mojo razpravico ali dopolniti ali popraviti.

Sv. Petra stol, sv. Petra ključ, sv. Jožefa sveder, šmarijn križ in britka martra: te zvezde, ali brž ko ne cela ozvezdja so mi celo nepoznana. Na šmarijn križ in na britko martro pazijo zlasti popotniki. Če jih na nebu vidijo, pomeni to srečno pot; če se pa te dve zvezdi ali ozvezdji skrijeta, pa pomeni nesrečo. Za popotnika, če to opazi, je najbolje, da ne gre dalje, kajti to ni več varno, ampak da s pota vstran stopi, in tam kjer je, dne pričaka. - Sv. Petra palica in sv. Roka palica je brž ko ne eno te isto ozvezdje, in sicer srednje tri druga nad drugoj navprek stoječe zvezde v Orionu, ktere Nemci „Jakobsstab“ in „Jakobsgürtel“ imenujejo. -Sv. Katerine kolo utegne brž ko ne tisto ozvezdje biti, ki ga astronomi severno krono imenujejo. - Rimščice ima Miklošič v svojem staroslovenskem slovarji, in po njemu tudi Janežič kot Oriona (celega?) zapisane. - Voz je veliki medved. - Voznik-auriga (Fuhrmann mit der Ziege). - Kuzljak je syrius v ozvezdji, ki se mali pes imenuje. - Gostosevci, gostožirci, gostoževke in koklja, to so razna zaznamovanja istega ozvezdja namreč plejadov (siebengestirn, gluckhenne). - Kosci so brž ko ne istovestni s sv. Petra palico in sv. Roka palico. Kakor slovenski prosti mož po danu iz višjega ali nižjega solnčnega stanja presodi, koliko čas je, ravno tako po noči iz stanja „Koscev“. Proti temu bi samo to vojevalo, da se Orion v naših krajih samo v zimskih nočeh vidi, v letnih pa ne. Danica in večernica, kakor vsak ve, je ena in ista zvezda, namreč planet Venera. Burovž se ima navadno za malega, včasi pa tudi za velikega medveda. Iz končnice so naši jezikoslovci - ne obziraje se na koreniko - to ime za tuje proglasili. Kar se mene tiče, jaz o tujstvu burovža še zmerom nisem za celo prepričan. - Isto tako ima Murko zvezdino ime „hervor“ polarstern, kot tuje v svojem slovarji s križcem (…) zaznamovano.

Srbi so nasproti nam zelo siromašni zvezdnih imen. V celem Vukovem slovarji našel sem samo dve zvezdni imeni: 1) Plug i volovi (brž ko ne naš voznik) in 2) vlašići, plejades.

Za planete nimamo mi Slovenci izvirnega imena, pač pa Srbi, ki planete „zvezde prehodnice“ imenujejo, ker se po nebu med drugimi zvezdami sem ter tje sprehajajo.

Kadar se vsled kakega meteoričnega fenomena po noči nebo razsveti, pravi naš narod, da so se nebeška vrata odprla. Kar si človek v tisti trenotek poželi ali izprosi, to se mu baje za gotovo izpolni.

Rimskej cesti pravijo Srbi „kumova slama“, in sicer zato, ker je baje kum (boter) ukradeno slamo po noči domu noseč s potoma raztroševal.

Vzhajajočemu solncu pravijo Srbi, da se „rodi“ (sunčani rodjaj, Sonnenaufgang, Vuk); o zori, da „puca,“ in svitanju-praskozorje. Slovenci personifikujejo v narodnih pesmih svitanje, ter si pod izrazom „sivi svit“ brž ko ne starega moža domišljujejo. Srbi pravijo, da se ne sme reči: solnce je zašlo, ampak reči se mora „smirilo se je“. Na kraju sveta - pripovedujejo Srbi - je dežela teme (temni vilajet). V tej temnej deželi so tla vsa z dragim kamenjem posuta in v tej temi počiva solnce črez noč. „Pa se nose po Kosovem ravnom, dok na tamu počinulo sunce“ pravi srbska narodna pesem. Kadar solnce mrkne pravijo srbi „izjelo se sunce“. Sicer pa narodne srbske pesmi spominjajo tudi „sunčeviča“ in „mesečiča“ t.j. solnčevega in mesečevega sina.