Slovenska pesmarica.
| Slovenska pesmarica —oe— |
| |||||||||||
Vidi se nam umestno, da izpregovorimo tudi v našem strokovnem, turistiki namenjenem listu o dičnem darilu, slovenski pesmarici, katero je poklonila družba sv. Mohorja letošnje leto slovenskemu narodu v 80.000 izvodih, da postavi slovenski narodni in umetni pesmi in pa nje skladateljem trajen spomenik. Saj sta si turistika in glasba sorodna v tem, da vedrita obe utrujenega človeškega duha, da ga razveseljujeta, da mu budita ljubezen za vse, kar je na domačih tleh lepega in vzvišenega.
Mili so nam naši hribi, naše gore, naše doline, ker so del naših domačih tal, h katerim smo in ostanemo, naj si smo kjer koli, priklopljeni s tajnimi vezmi vdanosti, kakor deca k rodni hiši svoje mladosti. Mile so nam tudi naše pesmi; ob njih zvokih nam utriplje srce, ker nam vzbujajo tisočero spominov, ker nas jačijo za bodočnost, ker nas blaže. In ni ga turista, ki ne bi rad slušal na potovanju domače pesmi, ni ga, ki ne bi želel, da ga spremlja domača pesem na njegovem potu, da uživa tudi uho, ko je oko polno krasa prirodnih biserov. Šele v prirodi, bodi si v veličastnih višinah, s katerih gledamo v sanjavo, bujno daljavo, bodi si v temnih, samotnih gozdih, kjer žubori le potoček pod šumljajočimi vrhovi košatih dreves, — tedaj, ko se čuti naša duša pod milim, solnčnatim nebom tako prosto, o, tako prosto, da bi objeli kar celi svet: tedaj cenimo dvakrat in trikrat bolj lepoto domače pesmi, šele tedaj se vglobimo vanjo, ker se čutimo pomlajene in proste vseh spon in skrbi, katere nas mučijo v našem trudapolnem življenju.
Turistika in glasba sta si zato zvesta sodruga in prijatelja, katerih ni moči razdružiti. Naravno je, da so si naši glasbeniki in naši poetje od nekdaj kaj radi izbirali prirodno krasoto za predmet svojega tvorjenja. V „slovenski pesmarici" je dobra petina vseh objavljenih pesmi posvečena prirodi. „Slovenska pesmarica" je torej nekaka pesmarica za turiste, ki vabi in kliče sama vsakega turista, da si jo vzame s seboj na potovanje, na katerem mu hoče biti prijeten, zabaven spremljevalec in prijatelj. V „slovenski pesmarici" najde turist Fleišmanov navdušeni hvalospev o Triglavu: „V gorenjsko oziram se skalnato stran", Vilharjev ljubeznivi napev „Po jezeru" in Maškov „Otok bloški", Nedveda toli popularne zbore: „Domovina, mili kraj", „Slovenska dežela", „Tam, kjer beli so snežniki", pozdravljam te, gorenjska stran", „Na goro" in „ Nazaj v planinski raj". Foerster podaje dva mešana zbora: „Ah, ni li zemljica krasna" in „Naše gore", Ipavic svoj zbor „Bodi zdrava, domovina". „Savico" opeva Rihar. V pesmarici pa so tudi Vaškov obče priljubljeni „Moj dom", Runjaninova hrvaška himna „Lepa naša domovina" in pa vseslovanski „Kje dom je moj?"
Ni li to lepa zbirka, katera mora vsakega potnika kar najbolj razveseliti? Podal nam pa jo je naš častni član, Dovški župnik gospod Jakob Aljaž, ; ki druži v sebi svojstva tako turista kakor tudi glasbenika. Njega zahvaljamo za popularno idejo za izdajo „slovenske pesmarice", njega hvalimo pa tudi, da je gojil to idejo krepko in neomahljivo, in da jo je tudi izvršil s kritičnim okusom. Slovenski narod ima sedaj v rokah, česar mu je doslej primanjkovalo — zbirko najlepših skladb slovenskih. V vsaki kmetiški koči v dolini in na planini, v rodbini malega i velikega, bogatega i ubogega meščana, obrtnika i delavca, — povsodi najdemo lahko to našo „slovensko pesmarico", to zakladnico slovenske pesmi, katere so dosihdob v tako priročni in ceneni izdaji pogrešale široke vrste naroda. S „slovensko pesmarico" se bode šele prav in uspešno širila slovenska umetna pesem med vesoljnim slovenskim ljudstvom.
Skrbimo pa še, da najdemo to „slovensko pesmarico", ki je tudi pesmarica slovenskih turistov, povsodi, kamor zahajajo slovenski planinarji, posebno po prenočiščih in kočah „Slov. plan. društva". Kjer se zbirajo hribolazci, kjer je skrbljeno za njih telesno krepilo, tam bodi skrbljeno tudi za njih srce, in nudi naj se jim prilika, da zapojo „visoko vrh planin" to ali ono pesem, ta ali oni zbor sebi in drugim v veselje. „Slovenska pesmarica" postani del inventarja vsake koče „Slov. plan. društva"!
Vi slovenski planinarji in prijatelji društva pa, ki niste sami pevci, pa ne veste, kaj naj storite z izvodom, ki ga imate doma, podarite ga „Slov. plan. društvu", da bode moglo uresničiti skromno, ravnokar poudarjano misel! Knjižica, ki bi morda v predalih vaše knjižnice le trohnela, naj gre tja na višine naših gora. Tam bodo po njej vselej radostno segale roke potnikov — in sami boste veseli, če vam ob vašem obisku zapojo iz nje sopotniki-pevci.
Prireditelju „slovenske pesmarice" in vzornemu pospeševatelju slovenske turistike in slovenskega petja, gospodu župniku Aljažu, pa bodi prisrčen planinski pozdrav!
Slovenska pesmarica. Zv. 1. V Celovcu: Družba sv. Mohorja, 1896. Dostopno na: dLib, (COBISS)