Slovenska bibliografija (1550-1900)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Slovenska bibliografija (1550-1900) 1. zvezek
Franc Simonič
Viri: archive.org
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Predgovor.


Prvi sistematični pregled slovenskega knjištva je sestavil Mat. Čop 1. 1831. za drugo izdajo Šafafikove zgodovine slovanskih jezikov in slovstev, ki pa je izšel še le po smrti odličnega češkega učenjaka (1865). Istotako je nameravalo „družtvo za jugoslavensku povjestnicu i starine" izdati obširno zasnovano jugoslovansko bibliografijo, toda poziv društva na vse živeče hrvatske, srbske, slovenske in bolgarske književnike za prispevke je ostal brez vsakega uspeha. Izšla je samo »Bibliografija hrvatska" (I. del 1860, dodatek 1863), ki jo je uredil marljivi nabiratelj jugoslovanskih starin — Ivan Kuku- ljevič Sakctnski. Pri Slovencih poročajo že izza časa Janežičevega Glasnika razni leposlovni in strokovni listi precej vestno o vsakem novem književnem pojavu. Vendar pa je za kulturno sliko našega naroda važno, da se njegovo duševno delovanje, kakor se zrcali v knjigah, zbrano izda, da postane poraben pripomoček znanstveniku in vsakemu ljubitelju domače knjige. Ko sem se že pred četrt stoletjem lotil nabiranja gradiva, sem želel pred vsem podati naslov natančno po knjigi sami; toda premnogokrat mi ni bilo mogoče dobiti tega prvega vira do rok. Zajemal sem torej tudi iz zanesljivih pripomočkov Th. Elzeja, Šafafika, iz bogate nakladnice Marnovih Jezičnikov, letnih bibliografij Matičnih Letopisov i. dr. Nabrano gradivo sem prvotno nameraval razdeliti na a) slovenske, b) knjige slovenskih pisateljev v tujih jezikih in knjige neslovenskih pisateljev, ki so pa po svoj? vsebini v tesni zvezi z bitjem in žitjem Slovencev. Toda za drugi oddelek je bila zbirka precej pomanjkljiva, zato sem jo izločil iz načrta in sprejel le ne-


slovenske knjige onih pisateljev, ki so pisali tudi v slovenščini, n. pr. Baraga (15-18), Globočnik pl. Sorodolski (127—130), Miklošič (307—316), Napotnik (334 — 338), Orožen Ig. (360). Ostalo je nadalje še par takih neslovenskih knjig, ki imajo vsaj nekaj slovenskega besedila, n. pr. naslove knjig ali krajev, mo- litve (n. pr. Compendium 64, Dimitz 84, Elze 96). Primerneje bi seveda bilo, da se take neslovenske knjige označijo z manjšim tiskom kot nekaki nebistveni dodatki. Posebne odtiske sem uvrstil med knjige dotičnih pisateljev. Vendar pa je popolnost v tem oziru nemogoča ; kar se je izpustilo, prinese drugi del bibliografije, ki bo obsegal članke leposlovne in znastvene vsebine. Da se obseg knjige preveč ne razširi in vsebina ne postane premalenkostna sem za novejšo dobo izpustil manj važni drobiž, kakor računske sklepe posojilnic in hranilnic, zadrug, pravila in poročila raznih lokalnih društev, cenike in podobno. Istotako se je pri knjigah nabožne vsebine navadno izpustilo dovoljenje cerkvene oblasti, pri Mohorjevih knjigah od 1. 1871. še vrh tega tiskarna.

Opis knjige obsega ime pisatelja, oznako vsebine (naslov), izdajo, kraj založništva, ime založnika (in tiskarja), leto, format (obliko), obseg z event. številom zvezkov, prilogami, zemljevidi in slikami. Cena se je dosledno izpustila, ker se lahko spre- meni in za večino starejših knjig se sploh ne da več določiti. Česar ni na naslovni strani in spada k opisu knjige, to se je dodalo v oklepajih. Istotako so v oklepajih neznamovane strani. Izmed črkopisov sem ohranil edino bohoričico, ki je gospo- dovala v našem slovstvu tri sto let, vse ostale abecede (danj- čica, metelčica, gotica, cirilica) so se prepisale v gajico. Velike črke, s katerimi so se tiskali večinoma starejši naslovi, so se nadomestile z majhnimi.

Značnice in naslovi knjig so razvrščeni v abecednem redu, kakor je to običajno pri sestavljanju katalogov večjih knjižnic. Značnica (das Ordnungswort oder Stichwort) je na- vadno pisateljevo ime. Pisatelji novejše dobe so navedeni z rodbinskim imenom, pri srednjeveških pisateljih je krstno ime značnica, torej: Alič Juri, toda Tomaž Kempčan. Ako se da pri pseudonimih določiti pravo pisateljevo ime, tedaj je zadnje značnica, od ostalih imen pa se napravijo kazalke. Ako pa je


pisatelj neznan in ga ni moči določiti, tedaj je za značnico prva samostalna beseda naslova odločilna. To je lahko samo- stalnik v raznih sklonih (razen rodilnika), samostalni zaimek ali števnik (od pet dalje), glagol, predlog, prislov ali medmet. Začenja naslov z odvisno besedo, t. j. z rodilnikom, členom, pri- logom, nesamostalnim zaimkom ali števnikom (od 1—4), tedaj preide značnica na naslednjo samostalnico. Ako začenja naslov s samostalnikom, ki znači le del knjige, kakor: del, dopolnilo, knjiga, nadaljevanje, priloga, zvezek i. t. d., tedaj postane značnica imenovalnik od takih izrazov odvisen samostalnik n. pr. „Prvi del novega testamenta" išči pri značnici: »Testa- ment." Naslov časnika, časopisa, zbornika je odločilen za značnico, pri izdajatelju, uredniku pa se napravi kazalka. (Prim. Kleemeier, Handbuch der Bibliographie. Wien 1903.)

Pristop do raznih zasebnih knjižnic mi je bil večkrat nemogoč; zato je pač pri najboljši volji izostala še marsikatera drobtinica. Vse popravke in dostavke naj si vsak ljubitelj slovenske knjige zabeleži in morda se izda po preteku enega desetletja »Dodatek." Vsem, ki so mi pomogli z raznimi prispevki, izrekam najsrčnejšo zahvalo, posebno pa slavni »Slovenski Matici", ki je blagovolila zbirko založiti in izdati. Brez njene velikodušne pomoči bi »Slovenska bibliografija" ne izšla nikdar! Korekturo je oskrboval ves čas dr. J. Šlebinger v Ljubljani, ki je sestavil tudi »Dostavke in popravke" na koncu knjige.

Na Dunaju, 1. avgusta 1905.

Dr. Fr. S.