Slovenja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Slovenja - presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano
Jovan Vesel Koseski
Pesem velja za prvo tiskano omembo Slovenije. Prvič je bila objavljena v Novicah leta 1844.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Slovenja
presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu
ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano

Trojno ovenčan unuk vladarjev iz hiše Rudolfa,
Zgodnimu soncu enak sveta v ogledu stojiš,
Kron sedmero bliši v škerlatu sedeža tvojga,
Silnih narodov devet varje ti slavo in dom,
Sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenja?

Sme rudorov Ti, o Knez! odpreti ljubezni neskončne,
Ktera do tebe rodu vnema slovenskiga kri,
Kaplico slabo boječ pridružiti morju svitlosti,
Ko Ti visoki prestol soncetemnivši gradi,
Svoje prisege poklon doložiti vrisku narodov?

Čula žvižgati meč sem tvoj iz pozonskiga hriba,
Duše ko skazal si sklep stranam čveterim sveta,
Čula v radosti sem rujoveti českiga leva,
Čula odgovor gromeč brata jadranskiga sem,
Ko prisegovali so bregovi Veltave, Pada.

Željno prašaje, ali smem se šteti med Avstrije stebre,
Ali na zboru deržav moja beseda veljá,
Sini slovenski al so v številu zemlje junakov;
Tudi za mene razpet al je istorie list?
Slišim iz neba oglas ponosne Klione grekinje:

"Kako, ti dvomiš? mar treseš se clo, ti moja ljublenka,
Ker ti imena s kervjo Rimic ni pisal in Grek?
Dvigni se, dvombe na stran! prestolu dostojno se bližaj,
Slava je tvoje ime, slava porod ino rast,
Zvedi iz mojih ust, kaj bila si svetu od nekdaj".

"Preden Bizanc ino Rim verige kovala narodam,
Bila Evropi si varh! veči le hvale želiš?
Tvoja žarila je kri od ledniga Balta do Jadre,
Mirnimu svetu razum, bojnimu bila si meč,
Zlobi gotova zajez med jutram in divjim zapadam".

"Tebi kmetija doma, kupčija po morju slovele,
Jeklo v trojanski prepir vitezam dajala si,
Tvojih poznal je pušic britkost macedonski Aminta
Bil arbelski je breg priča slovenske moči,
Ko sta za zemlje oblast borila zapad se in istok."

"Kar je visokega um, častitega desna storila,
Ptuje ostalo ti ni, slave deležnica si,
Grom je slovenski krotil naróde v jeziku latinskim
Černega morja prestol tvojih junakov je bil,
Pravda, Dioklecian, Belizar, so ti trojka sestrancov."

Reče, - in temni oblak nekdajnih razdeli časov,
Glej, pred mano stoji vitezov krasni izbor:
Agron silni brodnik, jadranskiga morja krotitel,
Pinez, Brem ino Bolk, dika, slovenske kervi,
Skerdilaj, Pleurat, brez brojno vitezov drugih.

Medju ženami potem, Teuta ponosna Ilirka,
Zraven Ravenski jetnik, velikodušni Batón,
Hrabri Metulčanov rod, sloboden do zadnega zdiha,
Z vencam mnogi junak, ptujimu ljudu ponos,
Trikrat škerlatnikov šest gromivših iz dvojniga Rima.

Zdaj, ko junake spoznam, velikane hrabrosti svoje,
Vname se v sercu ko blisk vrednosti lastne mi čut,
V persih otajanih vir odpre se goreče besede,
Kjer se bežeči govor djanja v svitlosti žarí
In Ti ljubezen redim gorečo v junaškimu mozgu.

Tako se bližam, o Knez, z bogastvom dlana in uma,
Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin,
Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.

Blago, življenje in kri, visoki Vladar! Ti posvetim,
Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani nevžugani dlan,
Tvojimu rodu na čast; na zgubo protivnikam Tvojim,
Snuje v oserčju mi duh, cuka na bedri mi meč;
Hrast se omaje in hrib, - zvestoba Slovencu ne gane!

Z šaplam oviti zares blišečim senc ti ne morem,
Zmel nevsmileni rok, časa vihar mi ga je,
Kadar od istoka Hun, od severa Got ino Kimbar,
Rimic od juga in Vlah, terli so moje kosti,
Strani četeri sveta menovale sirove narode.

Kaj terpela takrat, kaj sem doživela gubivši,
Ustam izreči ni moč, duhu razumiti ni,
Smert je dajala objed neskončno pogubi, obupu,
Save in Drave vode solze so bile in kri,
Zadnjiga, zdelo se je, de bila bo ura Slovenca.

Kakor divji natok serditiga morja se vzdigne,
Kadar vihar globočin zemlji se v drobu zbudi,
Brezdnov valove napne, peneče na brege dervivši,
S tminami krije ostrov, ki ga razbiti ni moč,
Sivo pečovje ječi v korenu se tresejo gore. –

Tako, kdo reče zakaj, je vrelo nebrojno narodov,
Vsakiga konca sveta meni serdito na vrat,
Moje dobrave so stan jim, klavnica moje domovje,
Grom je beseda njih ust, strela goreči pogled;
Zemlja se moja šibí pod težo železnih vojsčakov.

Ravno mi vkazal je bil iz trebnika prerok Arkonski,
- Bravši v drobu zverin čas mašovanja gotov,
- Dvignuti verli svoj dlan, razbiti verige Latinca
Rimu pobotat obrest sedem sto letnih krivic,
Ter zapečatiti pah kovačnice stare na Tibru.

Setve dozor kervave kosil Radogost je na Padu,
De Kartage potem strašno osveti posip
Genserik, drugi moj sin, preplava do Afrike sto rek;
Kakor nevidama blisk temni preterga oblak,
V Rimu Otokar stoji končavši nevredne gospode.

Zdaj brez varha doma, mi Siskia pade,
Emona, Rupa omaga, Optuj, druge zakrije mi prah,
Divjih jezikov hrup zatare mi glase domače,
Misli in djanju na vir vleže debela se noč,
Tri sto me let ino čez mertvaška je groza davila.

Ko se vtolaži vihar, občut mi zbudi se na novo,
Strašno iz jezera ran čutim kipeti život,
Kakor o zori junak razbiti po boju ponočnim
Samši na skitu medlí, trume plakaje pogín
Plakala pravde pad sem svoje pomembe na šibrah.

Dva samogoltna volka, stoječa na levi, na desni,
Z ojstrim jezikom iz ran gladno mi serkata kri,
Ropa nasiten Avar Dagobertu se hujšimu vogne,
Misel razdvojena vsih, glada enaka oba,
V serce pomakata zob strupeni mi vedno protivna.

V ognju se skusi zlato - sem bila dostojna v nesreči?
Me je le znajdel obup vredno ko dika poprej?
Slavna ostala če sem, pričujta mi Argaid, Ferdulf,
Švigni iz vekov temot moje šesterke spomin:
Samo, Borut, Ketumar, Privina, Bojnomir, Kocel.

Tode prirojena moč razbita je bila na vedno,
Sin je nesreče razpor - brata mi brat ne pozna –
"Vogni se, Horvat si ti! - Iz pota mi Krajnec, Korošec!
Tak malopriden prepir dom ino noč mi drobi,
Z šaplam oviti tedaj blišečim senc ti ne morem.

Vzemi ljubezen, o Knez! namesto ginečiga venca
Serc junaških Ti dam Ti dam tri milione in čez,
Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.

V padu gromečimu let poginejo imena, narodi,
Moje prisege zaklep časa viharju stoji,
Ko bi se bližala kdaj rešetanja železniga ura,
Kakor se zernje iz plev, kakor iz sipa demant,
Bi se Ti cena takrat slovenskiga serca svetila.

Vedno zahvalna dobrot prededov Tvojih ne zabim,
Duši globoko vsajen milosti njih mi je sad,
Rudolf pervi je bil moj pervi v resnici zveličar,
Lekar veliki, iz ran vzame mi ost ino strup,
Hrabra sinova mi dva za vojvode, varhe postavi.

Stara Emona se zdaj iz praha digavati začne,
Srednica mojih dežel bila je, biti če zmir.
Kakor na vodjevi glas se druž'jo po bitvi junaki,
Sestri oživljeni krog stop'jo Slovenke na hip,
Pivka, Metlika hiti mladiti se - bramba nje praga.

Reka se zdrami iz sanj, naslednica slavne Promone,
Desno Albertu poda, z levo mu morje odpre;
Terst Leopoldu in Kras; Frideriku Celeja, Dolenja;
Živa Gorica potem pervimu Maksu se vdá,
In polovici moči slovenske trese Mletak se.

Zdaj prestrašin oblak na čelu se istoka dvigne,
Bajesid Ildirim - blisk - njemu se v jedru rodi,
Novi vihar buči, na Kosovu Miloš Obilič
Pade za vero, za dom, Lazar junaški je prah,
V morju keršanske kervi ozidje Nikopoljsko plava.

Kje je natoku zajez, kje v zmoti občinski otetba?
Svetu zapadnimu mor, pravdi razbitje grozi,
Jaderno bliža verig rožlanje se, mečošumenje,
Grozomnoživši komet žuga na nebu pogin,
Opominjaje poklic mi moje nekdanje namembe.

Sine navdušene zdaj med borce v prednimu redu
Urno postavit' hitim, vrata jadranske zaprem,
Roko sestrancu podam na Donavi, Tisi in Karki,
Vodju posvetim život, ter se Bogu zarotím,
Moje domovje mejak krivoverstvu de bode gotovo.

Gore slovenske so zdaj od Kope, do Soče, do Drave
V žarku gorečih germad trombe zapadu na boj,
Persi slovenske jez viharnimu toku divjakov,
Svetu trepečimu varh, trum janičarskih obup,
Meči slovenski pogin tlačivniku vere in pravde.

Vojska mi divja gromi zdaj trojno stoletna na mejah,
Duša se strahu ne vdá, sercu ne vpade pogum,
Kako se bije moj sin za vero za kralja, za slavo,
Priča Koštajnica, Beč, Radgona, Kisek, Siget,
Siskia stara slovi Andreja junaškiga mojga.

Glej, in dopolneno je! sovražniku strašnim oserčje
Vjedajo rane ko strup, dlanu odpadel je meč,
Naskakovavec osod, ki zobe drakonove s'jal je,
Kaj je današniga dne? votla podoba za vid,
Sužnim nezvestim posmeh, zaničvanimu ptujcu igrača!

Tode ne samo na meč, na um veličanstvo opiram,
Kjer časti se modrost, tam se imenuje moj sin.
Kar so mi - Karola dva, in mati velika Terezja,
Jožef slavni in Franc - znanstva odperli zaklad,
Sveti slovenski razum se v sodbi ob mizah zelenih.

Misel se sveti in duh slovenski na zraku Evrope,
V družbi nekdanjih bogov Vega na nebu bleši,
Valvazor, Voglar, Cojz, Koronini in stotine drugih,
Vnukam prihodnim izgled, Avstrije slava in moč,
Vnemajo v sercu mi čut ko sonce vrednosti lastne.

Bližam se vredna tedaj z bogastvam dlana in uma,
Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin,
Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.