<poem>Ne plakaj ve č solze obrisi,
Smehljaj krog usten naj igra.
Gorja dni iz spomina briši,
Najrevnejša Slave hčera!
Da slaba si, da si uboga.
Razinršene obleke , las, >
D a sve t te psuje, se ti roga, )
Ne plakaj več , zaupaj v nas! j
Bijó src za te milijoni, I
Tiso č se dviga za te rok. 1
Ne klanjamo se svitlej kroni, ^
Ne stavi s e je j slavolok; i
Saj trnjeva j e krona tvoja, i||
In žezlo tvoj e borni trs.
Mazilo — tok krvav'g a znoja,
Škrlat j e krvca tvojih prs.
Razmesarili so tirani
Na osem kosce v te živo.
In zarod tvoj na tujcev strani
Pomak a v lastno kri roko.
Pred tabo upognemo kolena,
Poljubljamo obleke rob:
„Postoj, postoj, presveta žena.
Ne vlezi se v odprti grob.
Obleko ti nov o podamo ,
V roko prosvet e blag i meč .
Te dvignemo na prosto ramo
In ne spustimo nikdar več !
O glej ! polj svojih zlato žito.
Vode jadranskeg a morja,
Očem začudenim odkrito
Bogastv o tvojih j e gora.
O čuj ! kaj zgodovina pravi
O bojih z a prostost in čast,
Kak o j e v nevenljivi slavi
Lovorjev vene c tvoj a last!"
Zatorej si solze obriši,
Smehljaj kro g usten naj igra.
Priseg o naših src zasliši,
Ki tisoč e naj let velja:
„Ne vislice, ne temno ječo .
Ne groba strašna, večn a noč ,
Ljubezni zadušit' goreč e
D o naš e Matere nij moč!"
