Slovenec – glavar Indijancev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Slovenec — glavar Indijancev. Povest o zlatoiskalcih.
Frank S. Tauchar
Izdano: Prosveta 10/222–253 (1917)
Viri: dLib 222, 223, 224, 225, 226, 227, 228, 229, 230, 231, 232, 233, 234, 235, 236, 237, 238, 239, 240, 241, 242, 243, 244, 245, 246, 247, 248, 249, 250, 251, 252, 253
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV.dno

I.[uredi]

Pavel Bregar se je naveličal vzhodnih držav in njih zakajenih premogokopov in tovarn. Bil je med prvimi naseljenci v Ameriki. Odločil se je, da gre poizkusiti svojo srečo na zapad med zlatoiskalce. S pridnim delom in varčnostjo si je prihranil precej denarja, s katerim je upal, da doseže svojo srečo z rudo, ki je v tistih časih marsikomu prinesla — bogastvo. To se pravi — bogatstvo v zlatu, — dasiravno je morda vse drugo zapravil ...

V D— se je pripeljal z vlakom in si najel stanovanje. Poizvedoval je pri raznih tozadevnih informacijskih posredovalnicah in izkušenih možeh na zapadu, na katero stran bi se bilo bolje obrniti, da najde srečo. Zvedel je, da gredo rudoiskalci na različne kraje; nekateri so srečni, drugi pa pridejo nazaj brez sredstev, veliko jih pa tudi ponesreči. Marsikdo postane žrtev zlatega praha vsled roke zločinca.

Po tridnevnem pripravljanju na pot se je končno odločil, da vzame smer proti jugozapadu, kamor je isti čas potovalo največ zlaiskalcev. Sklenil je, da se ne vrne prej, dokler ne bo imel veliko, veliko — zlata, pa če ima prepotovati Colorado, Wyoming, Utah, Nevado, Idaho in Montano. Kupil je konja, orožje in drugo pripravo, ki jo rabi zlatoiskalec.

Ko je odjezdil z dvorišča krčme, ki je nosila kričavo ime “Tourist Hotel,” je eden izmed navzočih stezosledcev pomenljivo mežiknil z očesom in rekel: “Zdi se mi, da je ta le človek podjeten in poln energije. Zdi se mi, da je saj toliko sposoben za življenje na zapadu, kot onih pet, ki so šli od tukaj pred štirimi dnevi.”

“Kaj?” je vzkliknil drugi, čokate postave, rudečih las okroglega obraza in rumenkaste polti, dočim se mu je obsežni nos svetil v rudečkastem blesku. “Oni so Irci kot jaz! Vsi so že stari rudoiskalci in imajo v tej ztroki bogate izkušnje, ta je pa za te kraje še docela zelen. — Vraga, kako sem pozabljiv! Od kot je že rekel da je?” se je obrnil vprašujoče k prvemu.

“Pravi, da je Slovenec in da govori več jezikov. Z menoj je govoril v nemškem jeziku. Naj kdo pravi, kar hoče, rečem le to, da je človek napravil na me jako dober utis. Prejezdil sem že širne prerije in že marsikaterega izkušenega moža in stezosledca, zato pa vem, kdo je za te kraje sposoben in kdo ne!” Ponosno se je po teh besedah ozrl krog sebe in si zapalil pipo.

“Naš Julius Schlamer že ve, kaj govori,” se je vmešal tretji v pogovor. “Je star rudoiskalec in verjamem, kar govori. — Kaj pa letos? Ali mislite opustiti potovanje v gore?” se obrne vprašujoče proti Schlamerju.

“Sklenil sem, da na stara leta opustim nevarno tekmo za zlatom, in ostanem raje pri svoji ženi in hčeri. Na svojih potovanjih sem dostikrat zrl smrti v oči, ter se takorekoč rešil le slučajno. Izza vsakega grma ali drevesa lahko prileti kroglja ali indijanska sekira, kar seveda ne napravi prijetnih občutkov dotičniku, ki je zadet. Imel sem parkrat priliko vživati te sladkosti, zdaj se pa raje zahvalim za tako prijaznost.”

Med tem ko so se naši znanci pogovarjali o iskanju rude in uganjali razne dovtipe, je Pavel Bregar hitro jezdil po dolini in zginil za ovinkom. Ko je tako potoval več dni, je skušal tu in tam s krampom in lopatico; toda poizkus po zlatu, se mu je vselej izjalovil.

Dva tedna sta že minula odkar je bil na potu, pa še ni imel uspeha, izvzemši, da je bil ves zmučen. Nekega dne, že proti večeru, je prijezdil čez hrib v prijazno, precej široko dolino. Ozrivši se po bližnji okolici, zapazi, da prihaja nek jezdec od vzhodne strani. Jezdec je bil vedno bližje. Pavel je sklenil, da se mu pokaže in ga vpraša, kdo je in kam je namenjen. Morda je tudi rudoiskalec, si je mislil. Medtem se je neznanec približal skalovju, za katerim je bil Pavel skrit, ki se je nenadno pojavil pred došlecem, da se je oni hipoma vstavil in pograbil za puško.

“Kdo si” je zakričal nad njim.

Pavel je zanikovalno zamahnil z roko in rekel:

“Le pobesite puško, neznani prijatelj. Nisem lopov ali bandit. Sem pošten človek! Dva tedna sem že na delu kot zlatoiskalec, pa nisem imel do sedaj najmanjšega uspeha. Vas smatram za rudoiskalca. Se li morda motim?”

“Hm. — Sem nekaj podobnega. Razlika je le ta, nisem več zlatoiskalec, ampak zlatokopalec. Kakih deset milj od tukaj je več rudnikov. Nekateri so bogati na zlatu, drugi zopet ne. Na primer jaz imam še precej sreče z mojim rudnikom. Bil sem med prvimi naseljenci, zato sem si lahko izbral najlepši in najbogatejši kos zemlje. — Vi ste torej začetnik nevarnega posla, kaj? Če vas ne nadlegujem, vas povabim, da greste z menoj v “Dolino Prospektov,” tako se namreč imenuje kraj, kjer imam svoj rudnik, in še kakih par sto drugih je tam.”

“Z veseljem sprejmem vašo ponudbo,” je rekel Pavel zadovoljno. Razveselil se je povabila tujega moža. Mislil si je: Če ne pojde, se pa za nekaj časa pri komu uslužbim in si tako uredim načrt za bodočnost. — “Moje ime je Pavel Bregar,” se je predstavil. “Kako se pa vi imenujete, če smem vprašati.”

“Moje ime je David O’Neil,” je rekel tujec podavši mu roko. “Tu, nate, pokrepčajte se nekoliko,” je rekel O’Neil in potegnil iz torbe veliko steklenico konjaka. “Pot je še precej dolga in najbrž ste jako utrujeni, le pijte,” je pripomnil.

“Prisrčna hvala za vašo gostoljubnost!” je rekel Pavel in potegnil par požirkov iz steklenice.

Ko je trenutek pozneje jezdil poleg svojega novega znanca, ga je neprestano skrivoma opazoval. Nekaj časa nista spregovorila besede, kot da nekaj premišljujeta. Slutila nista, da se ima med njima odigrati — žalostna tragedija, katero ne zakrivita sama, ampak da poseže vmes tuja, zlobna roka radi škodoželjnosti in zavisti ...

Pavel ni hotel nadlegovati svojega znanca z vprašanji, kako je v “Dolini Prospektov,” zato je po kratkem presledku O’Neil povzel besedo:

“Dolina Prospektov” se vam gotovo dopade ker ni tako pusta, kot se vam bo zdela na prvi pogled. Prvotno nas je prišlo tja trideset. Ker so vsa znamenja kazala, da je dolina bogata na zlatu, smo se odločili, da si postavimo domove. Tako je šlo nekaj časa; dohajali so vedno novi in “Dolina Prospektov” je štela vedno več prebivalcev. Imamo tudi krčmo, v kateri je pretep nekaj vsakdanjega; poleg krčme je trgovina, v kateri dobimo vse, kar potrebuje zlatoiskalec. Veliko jih kupuje pri nas razne potrebščine in se vrnejo zopet v hribe. Zadnji čas se je pa odprlo nekaj novih krčm in trgovin, med katerimi je sedaj velika konkurenca. — Taka navada kot je v sličnih naseliščih, je tudi pri nas. Naša največja zabava je, da gremo zvečer v krčmo in pijemo žganje, ki mu pravijo Indijanci “ognjena voda.” Sicer pa nekteri pijejo več, drugi manj. Gode se pa pri nas še druge malenkosti, s katerimi se bodete natančneje seznanili, če ostanete v “Dolini Prospektov.” Prepričan sem skoro, da ne silite naprej v hribe.”

“Vsekakor nameravam ostati nekaj časa pri vas; morda stopim s kom v zvezo, ker nekaj kapitala imam.”

Med raznimi pogovori sta se bližala “Dolini Prospektov,” v katerih je bilo in se je zgodilo že marsikaj zanimivega, kar je O’Neil označil kot “malenkosti.”

Naselbina je obstajala iz različnih narodov iz Azije in Evrope. V taki mešanici pride tem lažje do spora. Če sta se dva sprla in delala vaje z revolverji in je eden obležal mrtev, so bili ostali mnenja, da bi morali hitreje pograbiti za revolver in bolje meriti kot je to izvršil, pa bi zmagal. Odstranili so truplo in stvar je bila končana brez vsakega nadaljnega procesa. Vladalo je naziranje, da se ne sme nihče vmešavati v spore posameznih skupin. Če se je kdo spozabil tako daleč, da je skušal posredovati, je navadno prvi dobil krogljo med rebra.

Tako je bilo torej življenje v tem ljubeznjivem “mestu.”

Spori so se pojavljali največ, ker so nekateri izmed rudoiskalcev bili srečnejši in so imeli bogate rudnike, drugi pa komaj za sol, dasiravno so nekateri delali zelo pridno.

Ko sta prišla O’Neil in Pavel v naselišče, sta se vstavila pri “Orlu,” kjer je bilo dobiti pijačo in jed. O’Neil je Pavleta predstavil “fantom,” ki so bili zbrani pri “Orlu.” Vsi so se razveselili novega došleca. Postregli so mu, kar so mogli in se pogovarjali z njim o raznih stvareh pozno v noč.

Drugi dan si je ogledal naselišče in okolico in se seznanil skoro z vsemi naseljenci. Nekateri so se mu ponudili za tovariša, toda odločiti se ni maral takoj. Končno sta se pobotala z nekim Jimi Grillom, ki je imel svoj rudnik, ki je obetal biti bogat, dasiravno istočasno še ni dajal posebnih dobičkov. Pavel je postal solastnik rudnika in je vložil, oziroma plačal gotovo svoto Grillu. Moža sta tako postala tovariša v podjetju, ki sta bila pozneje smrtna sovražnika ...

Enolično je potekal čas skozi prvo leto, ne do bi bile kakšne večje spremembe v naselišču in — rudniku. Grill in Bregar sto imela le male dohodke iz rudnika, dasiravno sta delala dokaj pridno.

Toda Pavel le ni obupal. Vedno je upal, da naleti prej ali slej na bogato žilo v zemlji.

Nekega dne, bilo je v soboto popoldne se je zbralo precejšnje število rudarjev pri “Orlu.” Zabavali so se na razne načine in pili “ognjeno vodo;” kar zapazijo, da nekdo v divjem diru jezdi proti njim. Ko je bil jezdec bližje, so spoznali v njem — žensko, ki je ves čas priganjala konja. Prijezdila je do gostilne, se je vstavila in boječe pogledala po navzočih in zaklicala s prosečim glasom: “Možje! ali ste tako dobri, da pomagate mojemu nesrečnemu očetu, ki si je poškodoval nogo. Padel je raz konja in sama mu nisem mogla pomagati; je kake dve milji od tukaj.”

“Seveda bomo. Lahko se zanesete na nas, gospodična!” so kričali vsi na enkrat. O’Neil, kot nekak vodja naselišča je pristopil bližje, dotaknivši se komaj vidno klobuka je rekel: “Z veseljem ustrežemo gospodična. Ako nas peljete k očetu, lahko takoj odidemo.”

Zahvalila se jim je z radostnim, mehkim glasom in pognala konja proti hribu, na katerem je čakal pomoči njen oče.

Med potjo jo je O’Neil neprestano opazoval. Stara še ni bila dvajset let in njena vitka postava je kakor nalašč pristojala hrbtu urnega indijanskega belca. Njeni rumeni lasje so plapolali v zraku kot zastava, njene oči so gledale proti cilju, le tu pa tam je bliskovito vrgla pogled po svojih spremljevalcih.

O’Neil je občutil nekaj posebnega za svojimi rebri in srce mu je močno utripalo. Lotila se ga je želja, da bi objel to nežno bitje in je pritisnil na srce, ter nikdar ne izpustil. Mislil si je: Edina ženska v naselišču in še ta tako krasna! Kaj vse lahko iz tega nastane? No, človek je kot vsak drugi; mi vsprejmemo vsakega prijazno, le da je poštenjak in z nami dober. In ta — ta je z nami prijazna in — dobra ...

“Kako se imenuje vaš oče,” je vprašal O’Neil po daljšem molku in pognal konja poleg nje.

“Julius Schlamer je njegovo ime,” odvrne deklica, in kot bi uganila O’Neilove misli, je pripomnila: “Meni pa pravijo Roža” in sramežljivo je pobesila oči.

Medtem so prijezdili do kraja, kjer je ležal oče v bolečinah in onemogel. Naložili so ga na konja in odpeljali v naselišče, kjer ga je obiskal in preiskal “doktor O’Brien,” edina oseba, ki je saj deloma razumela nekaj o zdravništvu. Radi tega je dobil tudi naslov “doktor.” Obvezal je bolniku nogo in druge rane, ki jih je zadobil pri padcu s konja. Dali so mu posebno stanovanje. Roža mu je pa stregla z največjo skrbnostjo udanega otroka.

O’Brien je bil še precej dober ranocelnik, le to napako je imel, da je bil strasten pijanec. Izučil se je zdravniške vede, toda bil je pijanec in ni obstal pri svojem poklicu; podal se je proti zapadu, med — zlatoiskalce.

Schlamer je bil prisiljen ostati več tednov v postelji in “fantje” so pogosto vpraševali, kako se počuti. Posebno O’Neil je pogosto obiskoval bolnika, rekoč: “Samo da vidim kako se počuti dobri mož.”

V resnici je bila vzrok tem pogostim obiskom le očarljiva Roža, v katero je bil O’Neil vsak dan bolj zaljubljen.

Pavel Bregar je bil tudi eden intimnejših hišnih prijateljev, ker ga je stari spoznal že v D—, predno je odpotoval v gore. Nekega dne je vprašal Schlamerja, zakaj se je odpravil zopet v gorovje, ker se je odločil, da ostane na stara leta doma.

“To je že res,” reče Schlamer in nadaljuje z žalostnim glasom. “Pred par meseci mi je umrla žena, zato sem se odločil, da grem za nekaj časa v širne prerije, kjer zadobi žalostno srce preje tolažbo, kot pa med mestnim zidovjem. S seboj sem vzel tudi svojo hčerko; drugega itak nimam na svetu.”

Noga se je zdravila počasi, toda za O’Neila še prehitro, ker bi ga potem ne mogel vsak dan povpraševati, kako se počuti. Vsakokrat se je vsedel na stol, ki ga mu je ponudila Roža in poslušal njen ljubki glas; v prsih mu je postajalo vedno bolj mučno. Končno se je domislil, da je zaljubljen. “Da, pri Jupitru!” je vzkliknil in tlesknil z rokami; “zaljubljen sem in vesel sem tega. Kaj neki misli ona o meni? — Pri prvi priložnosti jo vprašam, pa bo.”

Toda kadarkoli se je odločil, da jo vpraša, mu je beseda obtičala v grlu. Bil je večkrat pripravljen odločno nastopiti, toda vselej je sramežljivo sukal klobuk v rokah in govoril nekaj o vremenu in drugih takih navadnih rečeh, ki ne zanimajo mladih deklet. V takih slučajih je navadno zardel do ušes in sramežljivo odšel, največkrat ne da bi pozdravil. Roža se je čudila njegovim nenavadnim nastopom; njen krasen obraz je ob vsaki taki priliki kazal veliko presenečenje, ko je zrla za njim.

Nekega dne je rekla očetu: “Mr. O’Neil je na vsak način nekoliko prismuknjen, ali ga pa meče božjast; tako smešno se vode vselej, kadar pride k nam.”

Stari Schlamer je slutil, kaj je vzrok O’Neilovi zmedenosti, toda rekel ni nič. O’Neil pa je navadno šel k “Orlu” in se strahovito jezil sam nad seboj, da je tako strahopeten.

“Ko bi ne bil tak prismojen bedak, bi govoril z dekletom in stvar uredil v dveh minutah! Toda mislim, da bi se iztegnil, ko bi nji le eno besedo zinil o tem.”

Vsak večer je odločno sklenil, da bo naslednji dan pogumno stopil pred Rožo in ji odkril srce, toda vedno je ostalo pri starem in ubogi O’Neil je trpel nadalje bolečine nesrečnega ljubimca.

Ko je oče okreval že skoro popolnoma, se je Roža odpravila v svoje novo stanovanje z njim, katero je dal zgraditi O’Neil nalašč za njiju. Roža je bila tega zelo vesela, ker je bilo novo stanovanje precej oddaljeno od gostilne “Orel”; obenem bo pa živela sama poleg očeta, ki jo ima nad vse rad.

O’Neil je postal bolj redek obiskovalec pri Schlamerjevih kot drugi, ker se je bal, da ga kdo ne podraži radi dekleta. Čakal je le ugodne prilike, da odkrije svoje srce Roži. Vgibal je, da se mu ne mudi, toda čim prej se odloči, tem bolje je zanj.

O’Neil si je domišljal, da nima tekmeca, pa se je motil. Pavel je istotako ljubil Rožo skrivoma kot on. Bila sta dva tekmeca: O’Neil jo bil najbogatejši, Pavel pa najlepši mož v “Dolini Prospektov,” tako so navadno govorili njih tovariši. Pavel je bil lep mož, krepke rasti, bil je plavolas in imel je modre oči, ki so dozdevno vedno smejale in se lesketale kot dva bisera: kadar je bil pa jezen, mu je švigal grozeč plamen iz oči, ki je takoj vsakega prepričal, da misli resno in odločno. Bil je čisto obrit, kar je posebno pristojalo njegovemu finemu obrazu. Skratka: čislali so ga vsi prebivalci v “Dolini Prospektov.”

Njegov tovariš Jim Grill se je pa v vseh ozirih razlikoval od Pavleta. Neprijazna zunanjost in neokorno vedenje nista prijali nikomur. Vsi so vedeli, da je opeharil že marsikaterega tovariša pri prospektih. Raditega so nekateri pomilovali Pavleta, da je vprav Grillu šel na lim. “Bregar je pa drugi ptič,” je rekel nekoč O’Brien. — “Njega naj se loti, mu bo že pokazal, kaj se pravi slepariti.”

Roža je imela več častilcev, ki so se ji ponudili za soproga, toda vse je prijazno odklonila. Nihče ji ni zameril, ko ga je odslovila, navadno je izjavil napram drugim rekoč: “Roža je pa že dekle, da ji ni para; najboljša ženska, kar sem jih še videl na svetu. Rad bi videl, če se upa kakšen cepec trditi nasprotno,” in izzivajoče je pogledal krog sebe.

Toda nihče ni ugovarjal takim besedam, ker so sodili o Roži vsi enako.

Roža je bila napram vsem jako prijazna, ker je vedela, da so vsi njeni odkriti prijatelji in da bi storili za njo vse, kar si poželi. — Prijazna je bila torej napram vsem; toda zdelo se je, da je Pavletu nekam izredno naklonjena. Kadarkoli ga je videla prihajati, ji je srce pričelo močneje vtripati in njeno dekliško lice je oblila rudečica, ko jo je prijel za roko in vprašal prijazno, kako se počuti in kako ji ugaja življenje med samimi moškimi v divji “Dolini Prospektov.”

Roža je ljubila Pavel Bregarja, vedela pa ni, če jo ljubi tudi Pavel. Vedela je, da je vedno zelo prijazen napram nji. Mislila je, da je Pavel ne ljubi in da ga ni vredna; skušala je zadušiti kal ljubezni v svojem srcu, kar se ji pa ni posrečilo.

Pavel je istotako skrivoma ljubil Rožo, pa ni imel poguma, da bi ji odkril srce. Bil je v tem oziru podoben O’Neilu; razločeval se je le v tem, da je v njeni bližini ostal vsaj na zunaj miren, dočim je O’Neila lomila božjast, kot se je navadno pošalila Roža.

Življenje v “Dolini Prospektov” je postajalo vedno manj živahno. Veliko jih je odpotovalo radi slabih porspektov, v katerih so potrošili denar, producirali pa niso nič. Drugi so odpotovali z zlatom, ki so si ga nagromadili v raznih prospektih. Tako je postajala naselbina vedno manjša in manj živahna.

Pavel in Grill sta se še vedno trudila v svojem rudniku, dasiravno nista imela posebnega uspeha.

“Vraga! — enkrat bo že postalo bolje,” je rekel včasih Pavel, ker ni hotel pustiti “Doline Prospektov” zaradi ljubljene Rože, katero je čimdalje bolj oboževal. — Grill pa tudi ni tožil o slabi sreči. In tako sta neumorno delala, upajoč v boljšo bodočnost.

Gostilničar pri “Orlu” se je pa večkrat pritoževal o slabi kupčiji. Rekel je ob taki priliki, da so vsi boljši gosti odšli. Toda pristavil je ponosno: “Toda koval sem železo, ko je bilo mehko, imam tudi kaj pokazati.” Po teh besedah se je sarkastično nasmehnil, prižgal pipo in puhal gosti dim proti stropu.

Tako je potekal čas v “Dolini Prospektov.”

O’Neil se še ni odločil, kdaj vpraša Rožo za roko in srce ; istotako je bilo s Pavlom.

Tako bi čas potekal, da se ni nekaj posebnega zgodilo v Schlamerjevi družini. Starček je po kratki bolezni podlegel, ki se mu je vkoreninila že pri padcu s konjem, in Roža je bila brez varstva in sorodnikov, na katere bi se mogla zanašati v tej žalostni uri.

Pokopali so ga v dolini poleg visoke skalnate pečine, kjer so si odbrali prostor za pokopališče, ter skušali potolažiti ubogo deklico, ki je jokala neprestano.

Po očetovi smrti je bila Roža v zelo slabem položaju. Rudnik, ki sta ga lastovala njen oče in O’Brien, je bil brez vrednosti. Poleg tega je bil pa O’Brien vedno pijan; razume se, da pri najboljši volji ni mogel pomagati hčerki svojega tovariša. In tako je gledala v brezupno bodočnost popolnoma osamela med tujimi ljudmi, brez vsakega premoženja in denarja. Imela ni človeka, kateremu bi potožila svoje gorje in revščino, v kateri se je nahajala.

Tako je mislila ona: temu pa ni bilo tako ...

Ko je sedela pri mizi in premišljevala svojo žalostno usodo, je slišala, da nekdo trka na vrata. Obrisala je solze in šla odpirat vrata.

Vstopil je Pavel in jo uljudno pozdravil. Ko ga je uljudno povabila, da naj sede, se je po kratkem molku ojunačil in pričel: “Draga Rožica — — zadela te je bridka nesreča — zgubila si ljubega očeta — — — toda mi vsi sočustvujemo s teboj — posebno pa jaz ...”

Zardel je nekoliko pri zadnjih besedah in ker mu ni nič odgovorila, je nadaljeval:

“Večkrat sem imel namen govoriti s teboj o neki zadevi, pa sem vedno odlašal. Sedaj, ko nimaš več očeta, mi oprosti, da ti odkrijem ljubezen, ki sem jo skrivaj gojil napram tebi skozi mesece. — Kajne — draga Rožica, da sva si bila dobra prijatelja, od kar se poznava? — Ljubim te neizrečeno: torej, kaj boš rekla ti — dragica na sledeče vprašanje: Ali se podaš z manoj na morje zakonskega življenja, na katerem si deliva sladkosti in grenkosti v najinem življenju, v veselih in žalostnih dnevih ...”

Pavlov nastop sicer ni bil popolnoma nepričakovan, vendar jo je nekoliko presenetil. — Torej, — on, ki ga je tajno in tako goreče ljubila, ji je zdaj odkril, da jo ljubi.

Naslonila je svojo kodrasto glavico na Pavletove prsi, sramežljivo zakrivala obraz in šepetala:

“Pavel! — Moj Pavel; — ljubim te ... dolgo te že ljubim ... tvoja sem ...” in sama ni vedela, da se je med tem oklenila njegovega vratu z obema rokama.

Pavel jo je srčno objel in nežno pogladil z desnico njene plave kodre. Vzrla je svoj krasni pogled v Pavleta in trenutek pozneje so se združile njiju ustnice v dolg, ljubezen in vdanost izražajoč poljub ...

Med tem so se pa ostali prebivalci zbrali pri “Orlu,” da se posvetujejo, kako bodo pomagali hčerki pokojnega tovariša.

O’Neil je stal ob oknu, sloneč na steno, in kadil pipo, opazujoč svoje tovariše, kako so zalivali svoja grla z “ognjeno vodo,” katere si je v precejšnji meri tudi sam privoščil, da bi imel večji pogum v odločilnem trenutku važnega dogodka, ki se je imel izvršiti za njega isti dan. Ko so se docela pokrepčali, je stopil nekdo izmed njih k mizi in po nekaterih “khm” se je končno odkašljal in pričel nekako takole:

“Možje; izgubili smo enega najboljših prijateljev iz naše srede — — khm ... ja, umrl je. — Bil je zelo dober mož — povem vam — imeli smo ga vsi radi, ali ne? Res je, da žganja ni pil posebno, pri kartah je bil pa še slabši; — za vse take stvari res ni bil kaj prida, toda kljub temu je bil izvrsten mož, — ali ni res tako? Tako, možje — zbrali smo se, da vkrenemo nekaj za Rožo, ki je sedaj naša, ker nima več očeta. Sedaj nima nobenega, ki bi jo varoval, — je sploh brez varstva — kot — kot mlad zajček med skalovjem. Rad bi vedel, kaj bomo storili za našo Rožo; — kakor veste je sedaj naša! No, kar je vas, ki ste se navadno vsak dan klatili okoli njenega doma, na noge sedaj in svetujte kaj koristnega — — če ne — — — — naj me vrag vzame, če se spomnim kaj pametnega!”

Vsedel se je v samozavestnem prepričanju, da je naredil velik vtis na navzoče v prid njih varovanke, ter ponosno izpil kozarec “ognjene vode.”

Molčali so, nihče ni pripomnil besede k temu govoru. Nekaj minut je vladala grobno tišina. Končno vstane Dr. O’Brien, najbolj izobražena oseba v “Dolini Prospektov” in je govoril z zapletajočim jezikom nekako v tem-le slogu:

“Vsi veste, da sem bil sodelavec njenega očeta. Ne rečem, da sem bil posebno dober tovariš, ker sem navadno več žganja spil, kot ga more po zakonih narave obvladovati truplo moje velikosti, in to je seveda moja krivda.” Udano je pogledal krog sebe in nadaljeval: “Toda storil bom za našo nesrečno deklico, kar je v moji moči. Bolje se bom oprijel dela v rovu, v katerem sva do sedaj delala skupaj z njenim očetom; dam ji polovico od mojega zaslužka;” postal je nekoliko in rekel sramežljivo: “Vzel bi jo za ženo in postal dober mož, če bi me ona hotela; toda ona me noče. Sem je že vprašal, pa je rekla “ne” in me obenem prosila, da naj ji ne zamerim zato. Odslovila me je zelo prijazno, a zavrnila me je kljub temu! Od tistega časa sem še več pil kot navadno, da se notranje pomirim. Kljub temu pa še vedno rad storim zanjo vse, kar je v moji moči, zdi se mi pa, da nimam pri stvari nadalje kaj opraviti.”

Vsedel se je in opazoval svoje tovariše z motnimi očmi. Ljubosumnost mu je sijala iz oči, ko se je ozrl po onih, ki so bili ožji prijatelji Schlamerjeve družine. “Ako ne pridem nikjer v poštev,” si je mislil, “zakaj bi se najbolj trudil zanjo?” Na tihem je sklenil, da prepusti vso zadevo svojim tovarišem v rešitev.

O’Neil, ki je še vedno slonel pri oknu in kadil iz svoje pločevinaste pipe, se vzravna kvišku, položi pipo na polico pri oknu in stopi v sredo svojih tovarišev. Njegov pogled je bil nekaj posebnega v tem trenutku, Glas se mu je sicer nekoliko tresel, vendar pa je govoril jasno in odločno, ko je naznanil sledeče:

“Jaz bom skrbel zanjo, tovariši! Pri Jupitru — jaz ji hočem preskrbeti dom za njeno življenje ... Jaz sem ljubil to našo varovanko že več mesecev; in zdaj ko je v sili ter pravzaprav odvisna od našega usmiljenja, jo ljubim še bolj. Že prej sem večkrat nameraval odkriti ji svojo ljubezen, toda vedno sem bil sramežljiv in v nekaki negotovosti, tako da ji do danes nisem zinil besedice o svoji ljubezni do nje. To hočem storiti sedaj — takoj danes, ker ona vsekakor potrebuje varstvo. Še danes grem k nji in jo vprašam za roko! Prepričan sem, da ji dam lahko boljše varstvo in lepšo bodočnost v njenem življenju, kot katerikoli izmed ostalih prebivalcev v “Dolini Prospektov,” ker jo ljubim in ker imam sredstva za to.”

“Motiš se, O’Neil; to lahko storim tudi jaz”, se začuje glas pri vratih.

O’Neil se urno ozre proti vratom in opazil je Bregarja, ki je vstopil. Ponosno je bil vzravnan in z njegovega obraza sta odsevali sreča in zadovoljnost. Ne da bi čakal na vprašanja, vstopi Pavel med presenečene tovariše, in ozrivši se po vseh, veselo nadaljuje:

“Da, jaz lahko storim vse potrebno, da bo naša Roža preskrbljena za bodočnost; in kar je še več — jaz storim tudi to.”

“Kaj pa pravzaprav misliš? Povej jasnejše!” reče O’Neil nestrpno.

“David, jaz mislim sledeče: Medtem ko ste vi tukaj govorili in ugibali, kaj vam je storiti, sem jaz šel na njen dom in jo vprašal, ako hoče postati moja žena. Rekel sem ji, da po očetovi smrti potrebuje nekoga, ki ji da varstvo v njenem bodočem življenju. To varstvo ji bom dal jaz, ker je rekla, da me vzame za moža. S solzami v očeh in z glasom, ki je izražal ljubezen, mi je to obljubila.”

Vsi so kričali veselja in metali klobuke v zrak, ter navdušeno pozdravljali Pavlov korak; le O’Neil je prebledel in se sesedel na bližnji stol, zakrivšl obraz z obema rokama. Zelo ga je pretresla ta nenadna vest. Kako krasno bodočnosto si je slikal v duhu, zdaj je pa vse naenkrat razpršeno ... Slika njegovega življenja kakoršnega si je slikal v svoji fantaziji — je uničena ...

Ta mož, ki je že večkrat gledal smrti v oči, ki se je neštetokrat boril z Indijanci, medvedi in bivoli, joka radi — ženske ...

Nikdar v svojem življenju ni toliko trpel, kot v tem trenutku.

Ostali so se drenjali okoli Bregarja in mu na vse načine izkazovali svojo zadovoljnost, ter ga silili naj pije žganje. Toda Pavel je vedel, kedaj ima zadosti, zato je prijazno odklonil nadaljno gostoljubnost svojih tovarišev. O’Brien je bil pa drugačnega mnenja. Kadarkoli se mu je nudila prilika, se ga je prav pošteno navlekel; tako je storil tudi zdaj, ker Pavel ni veliko pil, ga je on nadomeščal in pil za dva. Domov ni mogel sam, zato so ga spremili tovariši, tako sta ostala Pavel in O’Neil sama v krčmi.

Ko so drugi vsi odšli, je še-le opazil Pavel, da O’Neil zdihuje, sedeč tam v kotu. Zasmilil se mu je ubogi mož. — Pomislil je, kako bi bilo njemu pri srcu, ko bi mu kdo odvzel oboževano Rožo ... Poln sočutja stopi k njemu in mu položi roko na ramo. Ko vidi kako ga je zadelo, ga skuša potolažiti z najprijaznejšim glasom v lepo zbranih besedah:

“Ne jemlji tega tako hudo k srcu, prijatelj, moj dragi! Dobro vem, da jo tudi ti ljubiš. Toda verjemi mi, da bi prav tako trpel kot ti, ko bi bil na tvojem mestu. Zelo mi je žal, ker te je tako zadelo — simpatiziram s teboj. — Ne žalosti se preveč, dragi moj David, verjemi, da tudi mene boli tvoja potrtost.”

O’Neil je hitro vstal, se otresel Bregarjeve roke in stopil proti vratom; pri katerih se je obrnil in rekel: “Pavel, ljubi jo ... ljubi jo ...!!”

Bregar ga je nepremično gledal, dočim je O’Neil nadaljeval:

“Čutim za to deklico tako, kot nisem še za nobeno drugo žensko na svetu. Moje srce je kot ognjena kroglja, ki se ima vsak trenutek razpočiti in razliti svoje pekoče rane po vsem telesu ... Ljubi jo, ti pravim! Jaz jo obožujem; toda moja nemožatost, moje sramežljive in strahopetne misli, moje neodkrito srce je vzrok — da sem jo izgubil. Bal sem se ji povedati svoje najskrivnejše želje, medtem ko si ti enostavno stopil pred njo in dosegel to, za kar bi jaz z veseljem dal vse svoje zlato in vse drugo kar posedujem na svetu. — Naj bo, kakor je, ker si jo pridobil zase; toda zapomni si, Pavel, ljubil jo bom še vedno — to mi ne moreš ubraniti ... In če se z njo poročiš, bom ostal vedno v njeni bližini, ker vedeti hočem, kako se ji godi pod tvojim varstvom. Ako opazim le senco žalosti na njenem krasnem obrazu in če izvem da ne postopaš z njo pravilno, te bom poklical na odgovor! — Zapomni si: Ona je edina ženska na svetu, ki sem jo kdaj ljubil — in ki jo bom vedno ljubil ...”

To rekši, je odšel proti domu. V srcu mu je rjovelo in krulilo ... Občutil je tako tužno britkost, da niti v sanjah ni pričakoval kaj takega. Mislil je, da ne bo mogel preboleti tega silnega udarca. Bil je že indijanski ujetnik, privezan h kolu in obsojen na smrt —katere so ga rešili njegovi tovariši — pa ni imel tako strašnih občutkov kot sedaj. Takrat se mu je zdelo življenje dragoceno, sedaj se mu pa zdi brez vsake nadaljne vrednosti.

Pavel je presenečeno gledal za njim. Po ušesih so mu zvenele trde in odločne besede, ki jih je pravkar izgovoril O’Neil.

“Ubogi David, kako si jemlje k srcu! Ne morem in ne smem mu zameriti,” je zagodrnjal in se tudi odpravil proti domu.

Pri večerji je povedal svojemu tovarišu Grillu, kaj se je zgodilo in kako srečen je, ker bo Roža njegova žena, pri tem pa ni opazil temne sence, ki se je pojavila na Grillovem obrazu.

Grill ni rekel besede k temu poročilu. Malomarno si je nabasal pipo in prižgal tobak. Ker je bil vedno redkobeseden, se Pavel temu ni čudil, temveč je sledil Grillovemu vzgledu in puhal goste oblake dima proti stropu, v katerih se jo zdaj pa zdaj pojavljala slika njegove obožovane Rože.

Tako sta molče sedela tovariša, vtopljena vsak v svoje misli ...

Paul je navadno zgodaj vstajal, zato se je kmalu po večerji podal k počitku, dočim je Girill izkadil tri pipe tobaka. Zatopljen v svoje šovinistične misli, se je vlegel pozno zvečer k počitku.

II.[uredi]

Kadarkoli se razglasi kakšna zaroka, je vedno dosti govorice. Razna ugibanja, pohvala in graja, bodisi ženina ali neveste, je na dnevnem redu. Človek se v takem slučaju poda v boljšo ali slabšo bodočnost — na svojo riziko in navadno molči; dočim drugi ljudje, katerih se pravzaprav nič ne tiče — veliko govorijo. Tudi zaroka Bregarja z Rožo je dala veliko povoda za obširno razpravo po vse shajališčih. Skoro vsi rudoiskalci so bili zadovoljni s to ženitvijo; vsaj na videz ni nihče nasprotoval. — Vemo, da ni bilo vsem po volji, toda javno ni nihče rekel besede.

Roža je bila edina ženska v “Dolini Prospektov,” zato so se vsi smatrali njenim sorodnikom. Vsak je skušal na dan njene poroke prekositi vse svoje tekmece, da ji podari najlepši ženitovanjski dar. Sleherni je skušal uganiti njene misli, kaj se ji najbolj dopade. Pripravljali so veliko slavnost, ki se ima vršiti ob priliki prve poroke v “Dolini Prospektov.” Celo O’Neil se je navidezno docela pomiril, ter se delal kolikor mogoče veselega. — Poslali so v 80 milj oddaljeno mesto sla, da privede mirovnega sodnika, ki naj izvrši poročne ceremonije, ker v “Dolini Prospektov” ni bilo slične avtoritete.

Ko je čez dva dni prišel zaželjeni sodnik, (oziroma prijezdil na suhem indijanskem kljusetu) se je takoj vršila poroka. Ko je mirovni sodnik razglasil, da sta Pavel in Roža po postavah Zedinjenih držav postala mož in žena, je zavladalo nepopisno veselje med naseljenci. Metali so klobuke v zrak, kričali in prepevali, da je odmevalo od bljižnjih hribov.

To je bilo zanje najslavnejši dan, kar so jih doživeli v “Dolini Prospektov.”

Vsak jo je hotel pozdraviti s bratovskim poljubom, in Roža je kar rdela veselja in sramežljivosti. Dopadli so se ji ti njeni “bratje” in “strici;” akoravno niso bili preveč inteligentnega značaja, so mislili in želeli pri tem vse najboljše. — Končno je pristopil Pavel, prijemši svojo mlado ženo za roke, je izjavil:

“Tovariši! Prvo ženitovanje obhajamo v “Dolini Prospektov,” katero me je napravilo najsrečnejšega moža na vsem svetu. Če bom kdaj kršil obljube, ki sem jih danes dal svoji nevesti, ali če ji bom na drug način grenil življenje, — me ustrelite, tovariši, ker drugega ne bom zaslužil.”

“To bi storili, ako bi bilo treba, lahko se zaneseš na nas; ali tega ne bo treba, ker kaj takega ne boš nikdar storil,” so kričali vsi vprek.

“In sedaj, dragi moji — moja žena” (in kako ponosno je naglašal besede: moja žena) ni še posebno razpoložena, ker je morala prestati toliko žalosti radi smrti njenega očeta. Obiščite naju kadarkoli hočete, vsak izmed vas je dobro došel; toda zdaj naju pustite sama. Pojdite k “Orlu” in pijte na najino zdravje in srečo; krčmarju povejte, da poravnam račun.”

Po teh besedah je peljal svojo nevesto v kolibo, rudarji so ga ubogali in se pevaje odpravili proti “Orlu”.

Ko sta bila sama, jo je Pavel privil k sebi in ljubeznivo rekel:

“Moja draga žena — kako sem hrepenel po tem dnevu. Zdaj si moja, resnično moja ...! Ni je moči na svetu, ki naju razdruži ...”

Kako lahko je delati taka zagotovila! Ko smo mladi in zaljubljeni mislimo tako; niti ne slutimo, kako močni sovražniki se lahko postavijo na pot našega življenja .. Ah, ko bi mogli pogledati bodočnost našega življenja le trenutek, kako drugače bi delali in govorili ...

“Moj dragi mož! ... Moj ljubljeni Pavel! ...” dihne Roža komaj slišno in zagrebe svojo krasno glavico na Pavletovih prsih.

Pavel ji dvigne glavico in pogleda v oči, v katerih je bral več, kot povedo besede:

“Verujem ti, moj dragi soprog! — Verujem ti ...!”

Dvignil jo je v svoje naročje in sedel na posteljo. Strastno jo je pričel poljubljati ... in ona mu je poljube vračala — — —

O’Neil, da si je bil videti precej dobre volje na dan poroke, je bil vendar od onega dneva zelo otožen, ko je zvedel, da je Roža za njega izgubljena. Več dni mu ni dišala jed; želel si je celo smrt. Končno se je ojunačil, zaprl bol srca v svojih močnih prsih, obraz pa zategnil, kolikor mogoče v vesele gube. Bil je mož, ki ni maral, da bi drugi vedeli za njegove notranje bolečine.

Prišel je k poroki sicer nekoliko bled, vendar se je delal, kot da ga vse to ne briga posebno. Ko je bila poroka dovršena, je pristopil k Roži, jo prijel za roko in rekel:

“Roža,” ali si srečna in zadovoljna?

“Ah, kako sem srečna! To je najveselejši trenutek mojega življenja Upam, da bom vedno srečna in zadovoljna ...” je vskliknila veselo.

“Ako te bodo obhajale temne sence na potu življenja, če se Ti bo hudo godilo in ako boš potrebovala prijatelja v stiski, kar k meni pridi. Vedno sem pripravljen žrtvovati vse za tebe: svoje zlato in — življenje ... Obljubi mi, Roža, da v sili prideš k meni!”

Ona mu je obljubila, dasi ji ni na misel prišlo, da bo zdaj potrebovala tujo pomoč ...

O’Neil se je poslovil od nje; poljubivši jo na čelo, je pripomnil: “Roža, želim Ti najsrečnejše življenje med srečnimi ženami! Solnce sreče naj Te spremlja na vseh Tvojih potih ...”

Odšel je, srce njegovo je pa ostalo pri — Roži.

Zakonsko življenje mladega para je bilo, kot sta si ga želela. Pavel se je izkazal vzornega moža napram svoji mladi ženi, Roža je bila vedno vesela, in se je počutil zelo srečnega, kadarkoli jo je videl. S pomočjo svojih tovarišev je zgradil Pavel novo in obsežno poslopje, v katero se je preselil, ko je bilo zgrajeno. To poslopje, je stalo na hribčki, nekoliko izven “Doline Prospektov.” Vsak večer so ju obiskali prijatelji. Ob takih prilikah so pripovedovali vsakojake mogoče in nemogoče pravljice. Znano je, da taki lahko tudi nekaj povedo, ki so prepotovali že ves zapad. Če govorijo samo resnico, je že zanimivo poslušati, ako pa kdo še kaj pridene, ima še večjo privlačno moč za poslušalce. Včasih je Roža tudi zapela, kar je na divje rudarje napravilo zelo ganljiv utis. V takih slučajih je bil sleherni pripravljen vsakega takoj ustreliti, ako bi se drznil oporekati, da ni Roža najlepša in najbolj nadarjena ženska na vsem svetu.

Tako je potekalo življenje našima znancema v prvem letu zakonskega življenja. Srečna sta bila, nad vse srečna. Niti najmanjši oblaček nezadovoljnosti se ni pojavil med njima.

Ko so bili nekega večera zopet zbrani ožji prijatelji pri “Orlu”, je urno vstopil Pavel in si brisal pot s čela. Poklical je O’Briena na stran in se z njim tiho pogovarjal. Bil je videti zelo v skrbeh, dočim je O’Brienov obraz postajal od sekunde do sekunde resnejši. Ostali so se pomenljivo pogledovali, kaj naj to pomeni.

“Roža je hudo zbolela,“ je pojasnjeval Pavel; “zato sem prišel po dr. O’Briena, da jo reši smrti — kajti — bojim se, da mi — umre.”

Vsi so se vstrašili tega naznanila. Ako je bil ubit ali ustreljen kdo izmed moških, je bilo nekaj navadnega; da bi pa umrla Roža njih sestra in hčerka, se jim je zdelo pa nemogoče.

“Pojdiva, O’Brien, da ne bo prepozno,” je rekel Pavel in ga potegnil za seboj. Ostali so se spogledali in kot bi se razumeli, so jima brez besed sledili.

Prisedši do Bregarjeve hiše, so prisluškovali pri vratih, kaj se godi. Čulo se je zdihovanje, kot bi se nekdo nahajal v hudih bolečinah — nakar je vse utihnilo. To tihoto je pa prekinil droban, cvileč glas, ki se je razlegal po koči ... Eden izmed njih pogleda skozi okno in veselo vzklikne “Ah! ah! dete so dobili ... Saj sem si takoj mislil.” S kričanjem in petjem so dali duška svojemu veselju. Odpravili so se nazaj k “Orlu,” da dostojno proslavijo dohod novega došleca v “Dolini Prospektov.” To je bil prvi tak slučaj med njimi, zato so ga svečano praznovali.

Pavel je bil vesel, da so odšli, ker se je bal, da bi prevelik vrišč škodoval Roži, za katero se je neizrečeno bal.

Tisto noč ni nihče v naselbini zatisnil očesa. Bil je prevažen dogodek za nje, da bi ga ne praznovali po svojih najboljših običajih in šegah. Krčmar pri “Orlu” je tisti večer napravil boljšo kupčijo, kot kdaj prej v treh dneh skupaj!

Ko se je vrnil O’Brien, so ga obsipali z raznimi vprašanji vsi na enkrat, da pri najhujši volji ni mogel vsem odgovoriti. Stopil je k točajski mizi in si “splahnil” grlo, nato je pa svečano izjavil, da je “Dolina Prospektov” za eno žensko bitje bogatejša. In ko jih je še zagotovil, da je vse dobro in da ni nevarnosti za Rožo, so ga navdušeno pozdravljali in mu častitali k njegovi zdravniški spretnosti.

“O’Brien je najboljši zdravnik, kar jih poznam,” so kričali vsi vprek. “Ti stari, daj mu piti, kolikor in kar hoče; doktorji so redka stvar pri nas in te se mora spoštovati!” O’Brien je pil in pil ...

Krčmar je imel gosli, na katere je brenkal svojim gostom ob sličnih prilikah. Tudi zdaj jih je vzel s police in kmalu nato se je razlegala taka melodija po izbi, da je hišni maček takoj zapustil svoje toplo ležišče pod klopjo, ter se podal v prosto naravo. Rudarji se niso brigali, če je godba mačku všeč ali ne, ampak prijeli so se po dva in dva, ter prav po domače plesali toliko časa, da jih je jutranjo solnce pozdravilo skozi okna.

Taka je bila torej slavnost v čast prvemu rojstvu v “Dolini Prospektov ...”

Roža je bila zelo ljubeča mati. Pravijo, da ko dobita zakonska otroka, žena navadno posveti del ljubezni detetu in da jo je mož na ta način manj deležen. V tem slučaju je bilo pa ravno nasprotno. — Roža je zelo ljubila svoje dete, soproga še bolj kot prej, tako, da se je Pavel neizmerno srečnega počutil v svoji družini.

Ona je bila neizrečeno srečna v krogu svoje družine; nič več si ni želela kot to, kar je imela. Ljubila je in bila je ljubljena ... to je bilo vse, kar je njeno plemenito srce želelo.

Bogastvo — ne! Suho zlato — ne! Pač pa prava, izvirna ljubezen in udanost dela zakonsko dvojico srečno ... Ako ni te, je življenje suho, brez cvetja in čarobnosti ... Taka ljubezen pa samo enkrat originalno zagori v našem srcu ... in če ne doseže svojega ideala, ostane srce potrto in pusto ... Za izgubljeni originalni ideal — nima narava več nadomestila ...! Ljubimo sicer še, toda le v nekakšni omoteni iluziji — — —

Pavel in Roža sta srčno ljubila drug druzega; v blaženosti in ljubezni sta živela skupaj v največjem veselju. Taki veseli trenutki so pa včasih tudi kot nekak prehod žalostnih in hudih časov, saj v tem slučaju se je zgodilo tako ...

Svoje časno sem čital povest o neke očetu, ki je svojim otrokom obljubil, da jim bo kupil malega konjička za ježo, kar pa pozneje ni izpolnil; to jim je napravilo veliko žalosti, nezadovoljstva in upora proti očetu radi tega, ker ni držal svoje obljube. Tako nekako se počuti človek, kateri vloži svoj denar v to ali ono podjetje, katero pa ne rodi zaželjenega sadu — ki ne nosi dobička.

Pavel ni bil bogat. Prišel je v “Dolino Prospektov” z istim namenom kot stoteri drugi: da najde tu svojo srečo. Vložil je ves svoj denar v rudokop, ki sta ga lastovala z Grillom, kateri pa je kazal vedno slabejše znake kake večje vrednosti. V drugem letu zakonskega življenja je Pavel opazil, da iz svojega rudokopa producira komaj za življenjske potrebščine svoje družine, dasi je delal neumorno vsak dan. Grill je postajal tudi vsak dan bolj nezadovoljen. Ni naravnost očital Bregarju, ampak delal se je tako, kot bi bil baš Pavel vzrok, da jima ni sreča milejša.

Pavel je sprevidel, da nima dovolj dohodkov iz rudnika za preživljanje svojih dragih, zato je sklenil, da dobi nekaj denarja na posodo. Toda edini, ki je imel denar na razpolago za posojila, je bil — O’Neil. — Z njim pa ni bil več tako v prijateljskih odnošajih, kot je bil pred poroko. Bil je pa tudi nekoliko ljubosumen še poleg vseh drugih pomislekov. Dobro se je še spominjal besed, ki jih je govoril O’Neil njegovi ženi na dan poroke. Mislil si je:

“Ta človek nima pravice ljubiti moje žene. Ona je moja edino le moja ...! Pridobil sem jo zase pošteno, in on nima pravice hoditi okrog moje hiše, ter si naslajati strast bivše ljubezni do nje!”

Obnašal se je vedno mrzlo napram O’Neilu, kadarkoli jih je obiskal, kar je slednji tudi opazil, toda rekel ni nič. Vse to je Pavel zdaj premišljeval. — Nikakor ga ni veselilo prositi Davida za posojilo, toda skrb za ženo in dete je zmagala; in nekega dne se je podal k njemu, ter mu razložil položaj. Rekel je, da potrebuje za Rožo in dete boljše zimske obleke in raznih drugih potrebnih stvari, kar mu je nemogoče napraviti brez posojila.

“Za posojilo sem pripravljen podpisati obveznico, naglašajočo se na moje premoženje, del rudokopa in hišo,” je dostavil še.

“Gotovo, gotovo, dragi Pavel” vsklikne O’Neil. “Vedno si mi dobro došel in pri meni dobiš, kar potrebuješ. Ne morem gledati, da Roža in njena mala živita v pomanjkanju, dokler imam jaz zadosti; zato ker ju ljubim — verjemi, prav tako ljubim, kot bi bili moji. Obveznice ne potrebujem, ker ti zaupam; kadar boš lahko plačal, mi vrni, mudi se pa ne.”

Toda Pavel je zahteval, da se obveznica izpolni; in da ga je zadovoljil, jo je O’Neil sprejel. Odštel mu je denar, nakar sta se prijateljsko ločila.

Čudne misli so rojile Bregarju po glavi, ko je hitro korakal proti domu. Kako dober je bil z njim O’Neil ... “Ali mi ne izkazuje večje ljubezni kot jo od njega pravzaprav morem pričakovati? ...”

Roža in njena mala sta bili sedaj z obleko dobro preskrbljeni; tudi hrane so imeli dovolj, ker je bil Pavel jako dober lovec, divjačine je bilo pa tudi zadosti. Pod in stene so bile okrašene z medvedovimi in lisičjimi kožami; stanovanje je bilo sicer primitivno, vendar pa zelo lično za take kraje.

Ko se jima je rodilo dete, je Pavel poizkusil vse sile, da bi prišel v rovu do najboljšega blaga, kar pa se mu ni hotelo posrečiti; zdelo se je, kot da ni v njegovem rudokopu nič zlata. Ko je opazil da je ves trud zastonj, se je pričel pečati z lovom in je le malo delal v rovu. Večkrat ga je bilo opaziti, ko je plezal preko strmih pečin na visok hrib, ki se je dvigal zadaj za “Dolino Prospektov”. Na ta način si je pridobil veliko dragocenih kož, katere je prodajal v bližnjem mestu za dobro ceno.

Tako je bil Grill prepuščen samemu sebi. Delal je in gospodaril je v rovu po svoje. Dan za dnevom je hodil na delo, in vedno se je vračal temnega obraza domov. Preklinjal je slabo srečo, a z delom je vseeno nadaljeval. O’Brien je ob neki priliki opazil, kako je Grill jezno in škodoželjno opazoval Bregarja. Mislil si je takoj:

“Ta človek pa ne mara posebno Pavleta! Zdi se mi, da bi ne pomišljal posebno, ko bi bilo treba Bregarju storiti zlo. Opazoval ga bom!” In res ga je opazoval, ako ni bil — pijan; toda redko-kedaj je bil trezen. Ubogi O’Brien je bil vdan pijači.

Nekega dne meseca julija je sedel O’Neil pred “Orlovlm,” ko opazi Grilla, ki je počasi korakal proti svojemu rudniku. Glavo je imel sklonjeno, kot človek, ki globoko premišljuje. Stopil je za njim hitrih korakov, in dohitivši ga, mu položi roko na ramo. Grill se urno obrne in pogleda, kdo ga nadleguje; ozrši Davida poleg sebe, se prisiljeno nasmehne. O’Neil povzame besedo prvi:

“Ne bodi jezen, Jim! če Te motim; storil sem to le radi najinega prijateljstva. Vsediva se, rad bi s teboj nekaj govoril, ako Ti čas dopušča?”

Z nekako nejevoljo je odložil Grill kramp in lopato, ter se vsedel na bližnji kamen.

“Mislim da je pač vseeno, če tukaj sedim in se pogovarjam, ali pa če grem v rov. Veš, O’Neil, jaz sem ves čas nesrečen, odkar delam skupaj z Bregarjem v tej prokletl luknji. Naj delam in skušam kakor hočem, vedno slabše je zame. — Najboljše bi bilo, ko bi se človek obesil na bližnje drevo ... Kaj imam od tega pustega življenja? — Delo — vedno le delo ... v žepu pa nikdar nič ... Takemu življenju se še celo — hudič ne privadi ...!”

O’Neil ga je nekaj časa presenečeno opazoval, kot bi hotel brati z njegovega obraza, se li šali, ali pa misli resno. Sicer bi ne napravil s tem posebne senzacije, saj bi se ne prvi; pred njim jih je že več poiskalo primerno hrastovo vejo — za svojo rešiteljico ... Udaril je Grilla po rami in spodbujevalno rekel:

“Ne obupuj, Jim; res imata slabo srečo, toda enkrat bo že postalo boljše! Vem da je zate težko, toda pomisli, kako mora biti za Tvojega tovariša, ki poleg sebe preživlja še ženo in otroka. On se nikdar ne pritožuje, ampak neumorno dela naprej, upajoč v boljšo bodočnost. Vse njegovo premoženje je pod obveznico, katero imam jaz; seveda je ne bom iztirjeval, ampak čakal bom, da postane Tebi in Bregarju sreča bolj mila. Le zaupajta drug drugemu in delajta zanaprej z isto vnemo kot do sedaj, pa si lahko prepričan, da bodeta dosegla uspeh.”

Grill je vstal; poteze njegovega obraza so zadobile čudno sentimentalnost.

“To se vse glasi jako lepo,” je zamrmral, “toda povem Ti, ds nimam upanja, da bi se to tudi zgodilo. Povem Ti svoje mnenje odkrito. Pavel je bil vedno nesrečen, in po mojem mnenju tudi tako ostane. On ni napredoval niti za en dolar, odkar je tukaj; zato mislim, čim prej se ga otresem, tem bolj zame,” pričel se je pripravljati za odhod.

O’Neil mu je položil roko na ramo in ga obrnil tako, da mu je gledal v obraz in rekel:

“Jim Grill, Ti si preveč nepravičen napram Bregarju! Ali se še spominjaš, ko je on prišel prvič med nas? Vsi smo ga radi imeli in skoro vsak Te je zavidal, ker je Tebe izbral za tovariša. Ni Pavletova krivda, če vama rudnik ne nese; ta rudnik ni bil nikdar kaj prida, pa tudi zdaj ni, in najbrž nikdar ne bo. Ako pa misliš, da je temu vzrok Pavel, mu pa delaš veliko krivico, ki je popolnoma neutemeljena in sploh neumna. Smatral sem Te za bolj previdnega in pametnejšega kot si, Jim.”

“Pa vendar vse zgleda tako — na vsak način,” odvrne Grill. “Jaz sem bil vedno srečen prej kot sem se sešel z njim, on mi je pa to srečo odvrnil. Rov nama ne nese nič in nikdar ne bo, če bo le on zraven, na to se lahko zaneseš!”

O’Neil ga jezno pogleda in pravi:

“Vidiš, Jim; Ti se jeziš nad slabo srečo in zgubo, ter vse izvračaš na Bregarja, za katerega veš, da ni popolnoma nič kriv kot Ti. Govoriš nekaj o Pavletovi slabi sreči! Ali ni bil bolj srečen kot sem bil jaz? Ali ni poročil žensko, katero edino sem ljubil izmed vseh ostalih na svetu ...? Jaz takoj danes menjam z njim, samo če hočeš! Res nima zlata, pa ima ženo, ki ga ljubi, odkrito in zvesto ljubi — kar je veliko več vredno, kot vse zlato v “Dolini Prospektov ...” Pavel to ve, zato je srečen; Ti pa praviš, da nima sreče.”

Med govorom je Grill stal s sklonjeno glavo in se obračal vstran od Davida, tako da slednji ni mogel opaziti kakšen utis so napravile njegove besede na njega. Ko bi mu bil pogledal v obraz in oči, bi bil morda opazil, zakaj se Grill pravzaprav pritožuje čez svojega tovariša. Jezilo ga je, da je bil Pavel srečnejši od njega. Njegovo srečno in veselo življenje z ženo in otrokom, mu nikakor ni prijalo, kajti on je bil eden prvih snubačev pri Roži: ko ga je odslovila, je skoraj znorel; prisegal je maščevanje, katero na ta ali na oni način izvrši, kakor hitro se mu ponudi ugodna prilika. Nihče ni slutil, kako ga je peklo v srcu, ko mu je Roža odrekla roko in srce. Nikdar ni čutil posebnega prijateljstva do Pavleta, ko mu je pa naznanil da poroči Rožo, je pa še to malo prijateljstvo izginilo. Še več, — od tistega časa ga je vedno bolj sovražil — in zdaj je to sovraštvo komaj še prikrival.

Ko je O’Neil zaključil svoj govor, je Grill zadel svoje orodje na ramo in rekel:

“Ni dvoma, da bi Ti rad zamenjal mesti s Pavletom; zdi se mi, da to že on sam sluti, kajti, če se ne motim je Bregar precej ljubosumen — v kolikor prideš ti v poštev pri njegovi družini. Bom še enkrat poizkusil z mojo starim rudnikom, morda mi bo danes sreča mila.” In odšel je počasnih korakov proti svojemu rovu.

O’Neil je gledal za njim presenečeno. “Najbrž ima prav,” je premišljeval. “Pavel je morda res ljubosumen name, dasi nima niti najmanjšega povoda za to. Preveč spoštujem njegovo ženo, da bi napravil kakšno sitnost skozi moževo ljubosumnost. Mislim, da ga moram istotako smatrati za dobrega prijatelja, kot bi ga, ko bi bil jaz srečen! — toda ona je izbrala druzega — in jaz moram sam celiti srčne rane in zraven misliti, “kaj bi lahko bilo.”

“Najžalostnejše besede z jezika ali izhod peresa — so te-le besede: “kaj bi lahko bilo!”

“Resnično, resnično prijatelj; prav imaš! Tudi jaz lahko rečem tu: “kaj bi lahko bilo,” ko bi mi ne bilo treba hoditi skozi umazane doline in čez visoke hribe, bi bil že davno lahko tukaj,” je kričal neki glas za njegovim hrbtom. O’Neil se je hitro obrnil in opazil malega in tako originalnega možica, da se je skoro moral smejati.

IV.[uredi]

Možic, ki se je počasi bližal O’Neilu, in ki bi povsod napravil s svojim nastopom velko pozornost, je bil majhne, precej čokaste, še bolj pa trebušne postave. Na glavi je imel majhen žametast klobuček, ki mu je čepel na rdečih in zelo skuštranih laseh liki koklja na tujih piščetih. Pod nosom je bil obrit, dočim je imel nekaj kocin od enega ušesa preko brade do drugega, kar je on najbrž smatral za brado, akoravno ni teh par kocin zaslužilo tega imena. Dvoje malih, svetlo sivih oči, je neprenehoma švigalo semintja. Precej obsežen in pokonci zakrivljen nos, je predstavljal originalno novodobno znamenje dežja. Levo uho, (desnega ni imel, katero so mu odrezali Indijanci), ki mu je po milosti indijanskega glavarja še tvorilo del lepote na glavi, je onosno šterlelo daleč tja od glave v zrak. Usta je imel dozdevno precej primerna, toda kadar se je zasmejal, se je pa odprlo tako žrelo, da bi vresnici lahko cela pečena piščeta sprejemal v grlo; ob taki priliki so se mu kazali vsi, še jako dobro ohranjeni zobje. Oblečen je bil v mestno obleko, zato se mu je med potjo na več mestih raztrgala. Kdor ni maral takrat hoditi po zapadu raztrgan, je moral napraviti usnjeno obleko, kot so se navadno oblačili rudoiskalci. Prisedši do Davida, ga je pogledal naravnost v oči, in napol v šali precej jezno rekel:

Vražja pota imate tod okrog! Poglejte me, vse sem raztrgan. Skoraj ni cele cunje na meni, tako — da govorimo resnico, samo resnico in nič drugega kot resnico, kot mi postavno nazivamo, sem res raztrgan, ves in ves raztrgan. Toda končno sem le prišel do cilja, kar me na vse zadnje dela zelo srečnega, dasiravno zgledam kot pravi vzor ameriškega “buma.”

O’Neil se je glasno zasmejal. Kaj bi se ne! Njegova zunanjost, kretnje in govorica — vse je bilo tako originalno-smešno, da bi se moral smejati še tako resen mož. Čo je pa opazil, da došlecu to ne prija posebno, je skoro obžaloval, ker se ni zdržal smeha. Zategnil je obraz v resnejše gube in rekel kolikor mogoče sočutno:

“Nimam vzroka, da bi ne verjel vašim besedam. Brezdvomno ste potovali po zelo grdih in slabih potih.”

“Po slabih in grdih potih! — Mislite?” vsklikne došlec. “To je bila hudičeva pot in tovaršija, ki sem jo imel zadnje dni potovanja proti tem divjim krajem. Nikdar skozi celo mojo postavno dobo življenja nisem imel še tako vražje slabega časa, kot baš na tej poti. Prišel sem iz D—, kolikor sem mogel z vlakom, naprej pa na starem, polomljenem vozu, katerega v vaših krajih nazivate “pošta.” To je bil poštni voz, ki je poskakoval in tresel tako, da mora pri najboljši volji in zdravju vsak potnik dobiti — jetiko. Najrazveseljivejše je bilo, da je kočijaž vsakih deset minut krepko potegnil iz steklenice. Prvotno nisem vedel, če pije vodo ali kaj drugega kar pa sem toliko bolje zvedel pozneje. Mustanga, ki ju je imel vprežena v naš razbiti poštni voz, se nista posebno brigala za pot; skakala sta čez grabne in visoko robidovje, da ju je bilo veselje gledati. In kočijaž! Ta je bil ptič! Za konje se ni posebno brigal, ker je imel sam s seboj zadosti opravka, da se je vzdržal na svojem sedežu. Imena svojega mi ni povedal, radi tega ga smatram za “peklenskega vraga”, ker je to besedo vsaj par tisočkrat ponovil med našim potovanjem. Smatral bi ga pa preje za gorskega bandita. kot pa za voznika, ker takega umazanega lenuha še nisem videl skozi vse moje postavne študije niti v praksi pozneje.”

“Ko smo bili oddaljeni še kakih deset milj od tukaj, sta preskočila mustanga precej globok jarek in zavila po svoji dragi volji na spodnjo stran poti, kjer je prišlo seveda do katastrofe. Jaz sem z nosom srečno in najljubeznjivejše poljubil neko precej oddaljeno — bukev ... Ko sem se zavedel, sem slišal kočijaža preklijati. Na vprašanje kaj mu je, mi je odgovoril: “Steklenica se mi je ubila, drugače je pa vse dobro!” Imel je več prask in na eno nogo je šepal, pa mu je bilo vkljub temu več za razbito steklenico, kot pa za dobljene telesne poškodbe. Razbit voz je bil zdaj v resnici popolnoma neraben — in ko mi je voznik povedal, da prvi poštni voz pride šele jutri, sem se odločil, da nadaljujem pot peš; in tako sem tukaj. Moje opravilo je vsekakor prevažno, da bi čakal kje zunaj celih štiriindvajset ur na poštni voz.”

O’Neil se je zopet zasmejal, toda videvši, da se to tujcu ne dopade, je takoj zadržal smeh. Opazivši zeleno torbo pod njegovo pazduho, reče:

“Vi ste advokat, kajne? — Odvetniki so redka prikazen v teh krajih.”

Tujec se hitro obrne proti njemu in reče:

“Da, jaz sem odvetnik. Oprostite mi, ker se vam nisem takoj predstavil. — Moje ime je Pitt Anderson, blagorodje, odvetnik, mojster postave in gospodar v pisarni v poslopju št. 947, na boulevardu D ... Toda — oprostite mi, da vam tako obsežno predstavljam samega sebe; to je pač princip vsakega odvetnika.”

“Tako pravijo,” je rekel O’Neil smeje, “toda vi ste omenili prej nek važen opravek, kateri vas je pri vedel v te kraje.”

“Istina — to je res,” odgovori Anderson, “in vi mi brezdvomno lahko pri tem nekoliko pomagate. Ali ste dobro poznani v “Dolini Prospektov”?”

“Moral bi biti,” odvrne O’Neil, “jaz sem tu eden prvih naseljencev.”

“Oprostite,” reče Anderson, “vi morda tu dobro obstojite, toda za živeti ni posebno prijetno v teh krajih. Klatil sem se le par ur tu okrog, pa bi bil kmalu poginil.”

“Vsak po svojem okusu,” odvrne O’Neil smejé.

“Kot se je izjavila neka bolj jesenska devica, ko je poljubila — kravo,” se pošali Anderson, “toda k stvari. Ako ste res dobro poznani v teh krajih, mi gotovo lahko daste potrebne informacije o nekem gotovem Juliusu Schlamerju, kateri se je naselil v te kraje pred par leti,” in odprl je svojo potno torbico, ter brskal po nekih papirjih.

O’Neil je postal pozoren, ko je tujec omenil Schlamerjevo ime.

“Kaj neki hoče imeti ta človek od očeta naše Roze,” je mislil sam pri sebi. O življenju Schlamerja mu ni bilo nič znanega, ker stari ni nikdar nič povedal o svoji prošlosti. “Morda je bil zločinec in ta mož ga zasleduje, da bi ga aretiral za gotove postavne prestopke,” take in enake misli so rojile O’Neilu po glavi, dočim ga je Anderson ostro opazoval. Sklenil je, da poizve preje zakaj ga oni iščejo, potem mu šele pove, ako sprevidi, da ni nevarnosti za Rožo.

“Dragi prijatelj, sicer ne vem, po kaj ste prišli v te kraje in morda nikdar ne bom vedel. Jaz vam lahko povem, da je Julius Schlamer umrl in da njegova hči živi. Ako vaše opravilo pomeni zlo za Rožo ali nečaščenje dobrega imena njenega očeta vam, vam svetujem, da takoj izginete, ker ona ima tu dosti prijateljev, ki bi dali svojo srčno kri zanjo,” in O’Neil je navdušeno vzravnan ponosno zrl na tujca, kateri se je pričel tako smejati, da se je skoro zadušil od smeha.

“Ha! ha! hal — Ne nameravam nič hudega storiti,” reče Anderson, ko se nekoliko umiri. “Ali izgledam tako hudo? Nisem nevarnost, tako v postavi, kot v privatnem Življenju! Nisem prišel, da bi jo žalil; ampak prinesel sem ji veselo novico.”

Po tej izjavi je bil O’Neil še ravno tako v nejasnosti kot prej; to je Anderson opazil, in vzemši nekaj dokumentov iz potne torbice, je nadaljeval:

“Tu je oporoka mojega starega in najboljšega prijatelja, kar sem jih do danes spoznal, Jack Schlamerja, naj se veseli posmrtnega življenja, če je res kje, kot sem včasih slišal. Umrl je pred šestimi meseci in zapustil vse svoje premoženje svojemu bratu, v slučaju njegove smrti pripade pa dedščina njegovi hčerki Roži. Ker ste baš prej rekli, da je Julius Schlamer umrl, postane s tem trenutkom njegova hči Roža dedinja premoženja njenega strica. Če ste vinjen ljubimec — kar se mi skoro dozdeva, da ste — vam že vnaprej čestitam!”

To je O’Neila zadelo kot z jasnega neba, vse je plesalo okrog njega. Spomnil se je, kako srečno živita Pavl in Roža, k tej sreči jima še smehlja bodeta zapustila “Dolino Prospektov” in ona bo novo in veselo presenečenje — bogastvo. Lahko za vedno izginila iz njegovega obližja ... Do sedaj je bil vesel, da je zamogel finančno podpirati njo, ki jo je iz vsega srca in še vedno ljubil; zdaj mu bo odvzet še ta užitek. Ko je zopet dobil popolno kontrolo nad seboj, je obrnivši se k odvetniku, rekel:

“Motite se, gospod, ona ni moja ljubica! Pred časom sem seveda upal, da postane moja, toda drugi je ugrabil mojo srečo. Ona je poročena s najlepšim možem naša naselbine, in imata najlepšo hčerko, kar sem jih videl do danes na svetu! Z veseljem vas povedem do njenega doma. V čast si štejem, ds sem bil prvi, ki se je z vami sešel.”

“Upam, da bo ta pot boljša, kot je bila ona, po kateri sem prišel,” reče Anderson med potoma, ko sta korakala proti Bregarjevi koči, “kajti povem vam, da so moči mojih nog izigrane do skrajnosti. Kot vidite, imam bolj kratke noge; ker so noge kratke, kamenje visoko in robidovje ostro, sem imel še večje težave kot si jih lahko predstavljate. Take stvari je težko izjednačiti, se navadno legalno izražamo Naj bo že kakor hoče, vsekakor pa odobravam jaz kratko in lepo pot za moje kratke noge; današnje izkušnje pa ne maram nikdar več ponoviti!”

O’Neil mu je smeje zagotavljal, da je pot kratka in lepa.

— Pustivši ta dva moža idoča k Roži Bregar z veselo novico, se ozrimo nazaj na prostor, kjer sta pred par minutami imela svoj interesanten razgovor. Komaj deset korakov od tam, kjer sta stala, se je nahajala O’Brienova koliba, kateri je ob vsakem dežju grozila povodenj, ali pa da ji veter odnese streho. Toda O’Brien se ni dosti menil za to. “Naj vrag odnese še to,” je rekel včasih; “kadar pada dež, nisem doma, če pa solnce sije, pa streho sploh ne potrebujem.”

Isto popoldne je O’Brien spal na ne baš prijazni postelji v svoji kolibi, se premetaval semintja ter smrčal, da se je tresel mah na steni. Ko je zgubil ravnotežje na robu postelje, se j e ropotoma zvrnil na tla. Med kletvijo in pridušanjem je spravil svoje okorno telo pokonci in se tipal po udih, hoteč se prepričati, če so še vsi tam, kjer bi morali biti; medtem pa je zaslišal zunaj govorico. Pogledal je skozi okno, ter opazil O’Neila, ki se je živahno pogovarjal z njemu neznanim možem. O’Brienova dolžnost je bila tedaj, da sliši vsako besedo tega pogovora (kar se mu j e posrečilo s tem, da je pri luknji, katero je imenoval okno, napravil malo odprtino, skozi katero je z lahkoto slišal vse. Ni trajalo dolgo, pa mu je bilo znano, da postaneta Roža in Pavl — bogata. Tega je bil zelo vesel, ker je spoštoval in ljubil Bregarjeve. Komaj sta O’Neil in Anderson odšla, že je zapustil svojo kočo tudi O’Brien, podavši se naravnost proti “Orlu,” da takoj naznani vsem prebivalcem veselo novico in srečo, ki je zadela Bregarjevo družino.

Gredoč proti “Orlu” je opazil Grilla, ki je prihajal od svojega rova v isti smeri proti domu kot on. Temu človeku se ni maral pokazati, zato je gledal, da bi se skril.

Da ni O’Brien čul onega pogovora med O’Neilom in odvetnikom, bi bilo te povesti kmalu konec, tako se pa prava tragedija in drama šele pričenja ... Malenkostne stvari nam včasih spremene smer življenja! — Ta razveseljiva vest je prinesla Bregarjevi družini — strašno nesrečo, katero opišem v naslednjih poglavjih.

V.[uredi]

Ko je Grili zapustil O’Neila v sestanku in pogovoru, katerega sem že opisal, se je napotil naravnost do svojega rova, ki se je nahajal le ono miljo od prostora, kjer sta govorila. Prišedši do istega, je šel takoj v notranjščino na delo. Ko je tako z vso vnemo delal par ur, da mu je lil pot s čela, je odložil kramp in se vsedel.

“Ves trud je zastonj,” je zamrmral obrisavši si pot s čela. “Nikdar ne bom nič dosegel! Najbolje bi bilo, da bi prodal svoj del Bregarju ter poskusil svojo srečo kje drugje; pa kaj bo kupil, ker nima nič! Prokleto imam slabo srečo — — — ni čudno, da je moj prejšnji tovariš od same žalosti poginil v tej luknji ... tam v onem-le predoru je bilo, še dobro vem!” In neka posebna misel mu je šinila v glavo, da bi natančneje pregledal dotični predor, za katerega se ni zmenil, odkar je dobil truplo svojega tovariša v njem.

Ne on, niti Pavl se ni menil za ta prostor, toda zdaj ga je gnalo nekaj čudnega naprej, dokler ni prišel do omenjenega prostora. Ker je bila dolbina zelo nizka, se je moral plaziti po trebuhu. Priplazivši se v notranjščino, je skušal vstati, pri tem je pa zadel s krampm ob strop, od katerega je padlo nekaj prsti in kamenja. Začel je preiskovati votlino, če je varno ostati kaj dalj časa v nji, pri tem pa je vzbudilo njegovo pozornost kamenje, ki je pravkar padlo na tla — — — med tem kamenjem je opazil velike kose suhega — zlata ... Odrevenel je presenečenja; skoro ni verjel svojim očem. Prišlo je to tako naenkrat in nepričakovano, da je skoro dvomil, jeli so sanje ali resnica. Pomel si je oči in zopet pogledal — bilo je dejstvo ... Zlato, suho zlato je ležalo pred njim, katerega lastnik je bil edino-le on — ne, tudi njegov solastnik Bregar ima pravico do tega bogastva ... Čudne misli so ga obšle pri tem spominu. Srce mu je močno utripalo, kot bi slutilo nekaj strašnega v tej najdbi ...

Pričel je zopet z delom. Hotel so je prepričati, če je tu le mala tvarina bogate rude, ali je pa morda večja množina, ki se razteza globoko v zemljo. Ko je tako delal kake pol ure je pronašel, da je naletel na bogato žilo v zemlji, katera mu odpre novo pot v življenju.

Prenehal je z delom in se vsedel, da se odpočije in utvar premisli dodobra. Misli, ki so mu tedaj rojile po glavi, niso bile posebno prijazne zvezi, ki je vezala družbo Bregar & Grill. Vtihotapila se mu je v glavo črna nakana: kako spraviti Pavleta s poti. — Dolgo je tako sedel in premišljeval. Njegovi možgani niso imeli še nikdar toliko posla, kot baš v tem usodepolnem trenutku njegovega življenja ...

Končno je vstal in se napotil proti domu. Med potjo je še enkrat vzel kos zlata v roke, katerega je vzel s seboj, ter se veselil svoje sreče tako, da je skoraj pozabil, kje se nahaja. Mahal je z rokami in poluglasno govoril sam s seboj:

“Končno! končno! — Po večletnem trudapolnem in trdem delu, se mi je končno vendarle posrečilo dobiti tako zaželjeno zlato — in sicer veliko zlata! Vse prestane noči brez spanja so zdaj poplačane stotero; kajti — dobil sem — zlato ... veliko zlata! ... katero je moje! edino-le moje ... To je sad dela mojih rok — in nihče nima pravice do njega! Svojo lastnino sme vsakdo svobodno braniti, to je postava zapada; te postave se bom v polni meri držal. Za vresnično tega se bom poslužil sile in zvijače, kakor bo pač nanesla prilika.”

Temna senca mu je zakrila obraz, ko mu je začel očitati notranji glas: “Ne, polovico tega zaklada spada tvojemu sodelavcu Pavletu; on je opravičen do tega, dasiravno ni bil navzoč, ko je bilo zlato najdeno, — je pa in ostane lastnik polovice rova!”

“Toda — ali je treba da sploh ve,” mu je govoril drugi glas. “On takoalitako hodi največ le na lov, kaj bi se ti za njega trudil! Saj niti ne ve, da je rov sploh kaj vreden ...”

Globoko se je zamislil. —

“Lepo bi bilo — he, he, — jaz sem zlato našel, delila bi ga pa oba ...” je mrmral sam sebi. “Saj je več načinov, da se to prepreči. Samo da ne izve, da sem najdel zlato, pa lahko njegov del v rovu prav poceni kupim od njega; le paziti moram, da o moji najdbi ne bo niti slutil.”

Še enkrat je vzel svoj oboževani košček zlata v roke, ga natančno ogledoval in tehtal, ter sanjal o svoji lepi in krasni bodočnosti. Oprezno je pogledal okoli sebe, če ga kdo morda ne opazuje; nič sumljivega ni bilo videti. Spravil je zlato v žep in se zatopljen v različne misli napotil počasnih korakov navzdol po hribu in proti domu. Prišedši do debele bukve kraj pota, se mu je zdelo, da štrlijo izza bukve moški škornji. Ko je stopil bližje je opazil, da stoji za bukvo O’Brien ... Bliskovito se je domislil:

“Ali me je morda videl in opazoval!?” in njegova roka se nehote stegne za pas, kjer mu je tičal dolg in zakrivljen nož.

Takoj ga je pričel po ovinkih izpraševati, da tako izve, če ga je opazoval ali ne. Po par besedah se je prepričal, da O’Brien niti ne sluti o njegovi najdbi; in to mu je ohranilo življenje ...

“Ali si že zopet popival,” ga je dražil Grill. “Tebi pa res ni drugo mar, kot žganje in zopet žganje; za delo se pa ne zmeniš dosti. Ali misliš, da bo zlato samo letelo iz rudnika?”

“Zelo si sirov, Grill,” reče O’Brien. “Tvoj tovariš Pavle me nikdar ne ogovarja tako žaljivo — — —, no — saj itak ne bo dolgo več tvoj tovariš,” je še dodal O’Brien in se vsedel na bližnji kamen.

Grill se je zelo zavzel in z velikim zanimanjem vprašal:

“Kaj misliš s tem? Ali si kaj videl, si li kaj slišal!?!”

“Ne razburjaj se,” odvrne O’Brien, “da, slišal sem, in sicer veliko slišal.”

Grill je skočil k njemu, zgrabil ga za vrat in stresel rekoč: “Ako izdaš le besedico drugim, ti zavijem vrat — razumeš!”

O’Brien je bil sicer že zelo prepit in telesno uničen od preveč zaužitega žganja, vendar je pa imel še toliko moči, da se je s silo otresel močnih Grillovih rok, ki so ga krčevito držale za vrat, ter ves zasopel kričal: “Kaj pa je hudega, če povem vsem od kraja, da je Roža podedovala lepo število tisočakov. Ne bodi vendar tako zloben napram meni, ker ti nisem nikdar še nič hudega storil!”

Pri teh besedah se je Grill očividno pomiril. Zdaj je uvidel, da se to ne tiče njegove najdbe, pač pa nekaj drugega, kar mora na vsak način izvedeti. “Kaj si slišal in koliko veš o dedščini, mi takoj povej; govori jasno in brez prikrivanja, drugače te na mestu ubijem!” In O’Brien vedoč, da je Grill zmožen svojo grožnjo tudi izvršiti, mu je natančno vse razložil, kar je videl in slišal.

“In ti praviš da Pavletu ni o tem še nič znanega?” je vprašal Grill, ko je oni končal s pripovedovanjem.

“Niti besedice ne ve o tem,” odvrne O’Brien. “On je bil na lovu v hribih ves dan in se mu niti ne sanja o kaki dedščini.”

“Kako bi mogel to stvar obrniti v svojo korist,” je premišljeval Grill in v njegovih možganih so se pojavljali razni načrti, kako bi se dalo opehariti svojega tovariša za njegov delež v rudniku. Končno se mu je razjasnil obraz v znak, da je pogodil pravi naklep, kateri se mu mora posrečiti, ne da bi prišel sam v kako nevarnost; in pogledavši proti O’Brienu, je rekel sam zase :

“In ta neumnež bo orodje, s katerim bom izvršil svoj načrt.” Vstal je, stopil k O’Brienu in rekel veselo:

“Zelo me veseli, da je zadela mojega tovariša in njegovo soprogo tako velika sreča. Želim njima srečo in blagostanje do — smrti ...” To rekši se je napotil proti domu, toda napravil je le kakih deset korakov, ko se je obrnil nazaj in prišel tik pred O’Briena, položivši mu roko na ramo, je rekel:

“Ali imaš rad mojega tovariša?”

“Rajši kot tebe,” odvrne O’Brien.

“Kaj sem ti vendar storil, moj dragi O’Brien, da me ne maraš,” ga vpraša Grill, medtem ko je sedel poleg njega. “Vedno se vedeš napram meni tako čudno, kot bi bil jaz res nevaren človek. Jaz nisem priliznjenec, to ti je znano; ako bi se kdo nehajal v stiski, mu pa prej pomorem kot deset takih, ki mu vedno hlinijo prijateljstvo.”

O’Brien se je nasmehnil in mu kar naravnost povedal kar je mislil o njem. “Tega pa nisem vedel da uganeš moje misli,” je dejal. “Jaz sem vedno mislil — da ti nisi kaj prida.”

Grill se je vgriznil v ustnico, toda nasmehnil se je prisiljeno in rekel kolikor mogoče prijazno, nekoliko očitajoče:

“Jako odkrito in naravnost v obraz poveš, O’Brien, toda ti si v zmedi. Ti misliš, da bi morda oškodoval svojega tovariša, ako bi se mi nudila prilika za to, kar pa ni resnica. Govoril si napram drugim tako, kar je obžalovati, ker je popolnoma neutemeljeno.”

“Pravilno, govoril sem,” reče O’Brien, “in še sedaj mislim tako. Ha, ha, ha!” se je zopet smejal. “Kot je videti razumeš sam sebe prav kot jaz tebe” in zopet se mu je smejal iz srca ter se tolkel po kolenih. “Jaz sem že tak človek, da povem, kar mislim,” je pripomnil resneje, “pa magari če se pri tem komu zamerim.”

Grill bi mu bil najraje porinil nož med rebra; ker pa je tega moža za svoj načrt izrecno potreboval, se je vzdržal jeze in med prisiljenim smehom govoril:

“Ti si zelo krut napram meni, O’Brien in ne vem, kdaj sem to zaslužil. Rečem ti, da nimam in tudi nikdar nisem imel namenov svojega tovariša na kak način oškod., kar si mi podtikal! Pomisli, ko bi na primer jaz tako o tebi govoril, ali bi se ne maščeval nad menoj? Jaz sem pa vse to, dasi z žalostjo v srcu — potrpežljivo prenesel, upajoč, da enkrat uvidiš krivico in me prosiš odpuščanja. Seveda nisem priliznjenec ki objema in poljublja; toda jaz spoštujem svojega tovariša Pavleta kot zasluži. Celo žrtvujem se za njega! — Videč, da mora skrbeti za svojo družino, ga pustim da hodi poljubno na lov, dočim se jaz večinoma sam trudim v rovu in skušam pomagati sebi in njemu. Taka je torej stvar; upam, da si zdaj sprevidel, in me v bodoče ne boš tako slabo sodil kot si me do sedaj. Mislim, da bodeva v bodoče postala boljša prijatelja, kot sva bila do sedaj,” to rekši je vstal in mu podal roko. “Toda prej kot grem, želim, da se dodobra sporazumeva in na to sporazumljenje tudi enega izpijeva. Ali hočeš piti?” to rekši je potegnil steklenico iz žepa in krepko potegnil iz nje, nato jo je pa ponudil O’Brienu.

Žganje je bilo najboljše sredstvo za pridobitev O’Brienove naklonjenosti, to je Grill vedel in zato se je poslužil tega sredstva. O’Brien je vzel steklenico v roke, jo milo in žalostno pogledal — “Moj star sovražnik,” je rekel, “obenem pa tudi moj najboljši prijatelj ... Res je, da si me pahnil v revščino in mizerijo — toda pil te bom ... Na tvoje zdravje, Grill! — Ker si ga pil ti, vem da je dober,” in dvignil je steklenico k ustnicam pil ... in pil dvakrat — trikrat ...

“Imam ga,” si je mislil Grill! “Njegovi nazori so sicer dobri, toda veliko preslab je, da bi jim sledil. On lahko napravi še boljše sklepe, pa ne bo niti enega izvršil sebi v prilog; siromak bo vedno orodje drugim ...” In z zlobnim nasmehom ga je opazoval, bil zelo zadovoljen s svojim uspehom.

“Ti pa ne piješ slabo žganje,” je rekel O’Brien, ko je spravil precejšnjo množino zraka v steklenico, “zdi se mi, da postajava vedno boljša prijatelja. Ako se bodeva vedno tako dobro sporazumela kot danes, te bom kmalu smatral celo za javnega dobrotnika.”

“Dobro,” je rekel Grill; “jako me veseli da sva se tako sporazumela in da mi sedaj zaupaš. — Veš kaj? Namenil sem se, da napravim mojemu tovarišu nocoj veselo presenečenje ... Ali mi boš pomagal pri tem poslu?”

“Kakšno presenečenje nameravaš napraviti? O, to bi me veselilo, pa če nisem zraven, odobravam vseeno tako namero.”

“Čakaj, da ti povem,” pristavi skrivnostno Grill, “in če mi boš moral pomagati, dobro, ako ne, tudi dobro, silil te ne bom.”

“Dobro, le povej!” je rekel O’Brien prijemši zopet za steklenico.

“Tako; — le pij in poslušaj! — Jutri je Pavletov god, in on je danes zjutraj meni pravil da bo to eno najdolgočasnejših godovanj za njega kar je na svetu, ker nima sredstev, da bi napravil svojim prijateljem zabaven večer. Rekel je, da ima komaj za življenske potrebščine, in to mu jaz verjamem ker dobro vem, koliko dohodkov ima. Jutri poteče tudi obveznica, katero je dal O’Neilu za posojilo; mislim, da ti je tudi znano kako se počuti Pavel napram O’Neilu v drugih oziroh ...”

“Da;” reče O’Brien “zdi se mi, da je na njega precej ljubosumen.”

“Ali ne misliš, da bi bilo veselo presenečenje za Pavleta, ako bi zjutraj ko bi vstal dobil na mizi pobotnico, da je obveznica — izplačana?” in Grill je pomenljivo pogledal O’Brienu v oči.

“O, seveda,” odvrne O’Brien, “toda mislim, da bi bilo za njega še veselejše presenečenje ko bi on zjutraj vstal in pronajdel, da si to obveznico — ti plačal ...” Veselo se je zasmejal in zopet pil.

“Ah, to je skoraj nemogoče,” reče Grill začudeno. “Misliš, da imam toliko denarja na razpolago! Vem za načrt, kako ga lahko veselo iznenadimo in obenem povemo o dedščini, ki jo ima dobiti njegova žena.”

“No, če je to vse kar nameravaš storiti, pa res ne vem, če je potrebno, ker to bo na vsak način že sam zvedel, — ali ne?” je nagajivo rekel O’Brien. Žganje mu je že sililo v glavo in kmalu ni vedel kaj pravzaprav govori z Grillom.

Počasi, toda sigurno ga je pridobival Grill za svoje zlobne nakane ... Nevoščljivost, škodoželjnost in zavist, spojeni z divjo strastjo, mu niso dale pokoja, dokler ne izvede svoje umazane namere ...

“Da,” odvrne Grill hitro, “toda če ti greš k Bregarjevim in rečeš ženi, da naj nocoj še nikar ne pove možu o dedščini, bo gotovo vbogala. — Med tem časom se lahko dogovorimo za sestanek med O’Neilom in Rožo — enkrat nocoj; in med tem ko bom jaz Bregarja pridržal pri “Orlu,” ona lahko plača O’Neilu obveznico, ter predloži jutri Pavletu potrdilo, da je ista izplačana. To bi bilo jako veselo presenečenje za njegov rojstni dan ...

Ali zdaj razumeš mojo namero?”

“Ah, da; razumem — razumem!” je mrmral O’Brien, ki je čutil že močan alkoholni pritisek v možganih.

“Ali mi hočeš pomagati pri tem poslu?” vpraša z vsiljivim glasom Grill. “Na, le še pij in odloči se!” To rekši mu zopet porine steklenico v roke.

O’Brien je dvignil steklenico k ustom in ne da bi pil, jo je pobesil in rekel hripavo:

“Zdi se mi, da bom za vedno ostal pijanec, dasiravno sem večkrat že nameraval opustiti pijančevanje. Veš, Jim, ko sem zapustil svoj dom, mi je mati rekla: “Sinko moj” — zdaj greš od mene ... Bojevati se boš moral s svetom ... Tvoja roka naj bo močna, Tvoj razum jasen in čist ... Ne vdajaj se žganju, sin moj — ako hočeš, da boš kaj veljal na svetu! Ako me ne boš vbogal, Ti bo žal pozneje, ko pride — spoznanje ...! — Ta mati je zdaj že v grobu, Jim, toda jaz pogostokrat premišljujem te njene besede, ter sklenem, da se poboljšam; toda ne morem — ne morem! Kaj je v žganju, da me ima tako navezanega? — Moja mati je rekla: “nikdar ne pij;” vsi moji prijatelji in še ti zraven, pa pravite: “pij — le pij O’Brien”! Kaj mi je pri vsem tem storiti?” ln držal je steklenico visoko v zraku, da se je bleščala v luninem svitu, vidno pričakujoč Grillovega odgovora.

V tem trenutku poči puška izza bližnjega drevesa, in steklenica se zdrobi v tisoč koscev, Grill in O’Brien prestrašeno odskočita, dočim Pavel Bregar stopi izza drevesa, položivši roko O’Brienu na ramo; mehko reče:

“Vbogaj svojo mater, O’Brien! Ti imaš lahko prijateljev, ki so vresnici, ali pa se le delajo prijatelje; toda mati je bila samo ena oseba na svetu zate — vbogaj njene nasvete! osobito še, ker so tako blagohotni ...”

Grill se je pri poku puške zelo prestrašil, misleč, da so Indijanci v bližini. Ko pa je opazil Bregarja, se je takoj pomiril; in ko je slednji zaključil svoj govor, je pripomnil:

“Lahko se zaneseš, da iz te steklenice ne bo več pil, ker si jo razbil, toda dobil bo kmalu drugo.”

O’Brien je vstal s svojega sedeža in opotekaje se proti Pavletu je izjavil:

“Jim ima popolnoma prav. Dobim kmalu drugo! — Najboljše bi bilo zame, ko bi bil ti malo nižje meril ...”

“Ne, ne, O’Brien; v tebi je veliko dobrega. Le pijančevanje opusti, pa boš videl, da je svet lep in da so še ugodnosti zate na njem ...” Obrnivši se k Grillu, je nadaljeval: “No, kako pa je z rudnikom? Sinoči sem sanjal, da sem postal kar naenkrat zelo bogat. Zjutraj sem bil kar jezen, ko sem sprevidel, da so bile samo sanje. Skoro sem obupal, da bi midva kdaj dobila zlato v najinem rudniku; toda dela se bova oprijela še, kajne da? Kdor ne odjenja gotovo doseže svoj cilj, če ne prej pa na starost.”

Veselo je stisnil svojemu tovarišu Grillu roko in se napodil proti rovu, ne da bi bil opazil, kako je novica o njegovih sanjah zadela Grilla. Ko je bil toliko oddaljen, da ni mogel slišati, je Grill potresel O’Briena za rame in rekel:

“Do sedaj mi še nisi odgovoril. — Ali mi boš pomagal izvesti načrt, ali ga bom prisiljen izvršiti sam?”

O’Brien je počasi vstal, pogledal zmedeno Grilla in rekel:

“Da, jaz ti bom pomagal, kajti Pavel je najbolj pošten in pravičen človek, kar sem jih še srečal. Pomagam ti, ker mislim, da bo to Bregarja razveselilo; ako bi pa v tem obstajala kakšna nevarnost za Bregarjevo družino, bom pa storil s tvojo glavo isto, kar je Pavel storil s steklenico ...! Upam pa, da imaš poštene namene.”

Po teh besedah se je napotil proti Bregarjevim. Grill je sarkastično gledal za njim in se na tihem posmehoval, kajti načrt se mu je do sedaj dobro iztekel in zgledalo je, da se mu popolnoma obnese.

Nabasal je pipo in jo zapalil. Opazoval je frfetanje večerni ptic in puhal goste oblake dimu v zrak.

Grill je vselej kadil kadarkoli je kaj važnega premišljeval ... in v tem trenutku so mu rojile važne — zlobne misli po glavi ...

VI.[uredi]

O’Neil in Anderson sta počasi korakala proti Bregarjevi kolibi, in ko sta prišla do nje, je O’Neil potrkal na vrata.

Vtihnil je materin glas, ki je baš pela svojemu ljubljenemu detetu uspavanko; naslednji trenutek se prikaže Roža na pragu.

Bila je krasna, dasiravno jako priprosto oblečena. Šopek divjih rož ji je krasil prsi; iz oči sta ji sijali sreča in zadovoljnost. O’Neilu se ni še nikdar zdela tako krasna kot zdaj v luninem svitu. Tudi Anderson je pomežiknil z očesom in dregnil O’Neila s komolcem.

Ko je Roža opazila O’Neila, je zardela do ušes, kar je tudi Anderson opazil. Povabila ju je v sobo in jima odkazala sedeže. In ko je O’Neil videl v njenih očeh vprašanje: “kdo je tujec”, ga ji je takoj predstavil, nakar se je Anderson vljudno klanjal in ji voščil dolgo življenje, vedno zdravje itd. Nato je O’Neil izjavil, da je prišel gospod Anderson glede neke važne zadeve, katero bo z njo sam rešil, dočim se je sam oprostil rekoč, da ima važne posle in da mora iti domov. Odvetnik se mu je prisrčno zahvalil za izkazano naklonjenost, na kar je O’Neil odšel, pustivši Rožo in odvetnika sama v kolibi.

Resnica je, da O’Neil ni imel izvršiti važnega posla, le v bližini Rože se je tako nemirnega počutil, da ni mogel dolgo vzdržati. Stari spomini so se mu obudili ... in šel je pod milo nebo — hladiti si razburkane možgane ...

Ko je O’Neil odšel, se je odvetnik Anderson nekoliko odkašljal in po par navadnih vprašanjih prišel na stvar, radi katere je prišel k njej.

“Kakor sem se informiral v tem kraju, je bilo vaše dekliško ime Schlamer,” in ko ga je Roža zagotovila, da je to resnica, je nadaljeval:

“Tako, gospa Bregarjeva — jaz imam neko zelo dobro novico za vas. — Morda se še spominjate vašega strica Jacka, kateri je lansko jesen — umrl? Zapustil vam je — — Ne jemljite si tega preveč k srcu!” je vskliknil ko je videl, da se pripravlja na jok, toda solze so že tekle ...

V takih slučajih je jok nekaj navadnega, dasiravno vselej ne prihaja od srca ...

Anderson ji je ponudil skodelico vode, na kar se je bolje počutila; nato ji je natančno razložil vse, kar se mu je zdelo potrebno in kar je bilo v zvezi z dedščino. Zahteval je le še izkazila, kot so: poročni list njenih staršev in njen rojstni list. Ko mu je pokazala vse te zahtevane listine, ji je častital k sreči in ji voščil srečo do konca njenega življenja, njej in njenim otrokom. Istočasno je nekdo potrkal na vrata in Roža je šla odpirat.

Na pragu se je pojavil — O’Brien, vidno pijan, toda Roža ni bila radi tega prav nič presenečena. Častital ji je k veseli novici in sreči, ki jo je zadela, za kar se mu je Roža prisrčno zahvalila. Povedal ji je, kako je slučajno slišal o njeni sreči. Roža je potem predstavila odvetnika njemu in nasprotno, na kar sta se poklonila drug drugemu tako globoko, da so jima pokale kosti v hrbtenici — in da se je O’Brien le s težavo nazaj vzravnal.

Nato je O’Brien razložil Roži načrt o veselem iznenadenju njenega moža. Povedal je vse, kar mu je Grill naročil; zamolčal je le to, da si je ta načrt izmislil Grill, ker je hotel pohvalo obdržati zase.

Roža je bila z idejo zadovoljna. “Toda,” je rekla končno, “kako bomo to storili? Jaz sem sicer dedinja, toda v rokah nimam niti centa od svoje dedščine!”

V tem oziru ji je prišel Anderson na pomoč. Potegnivši veliko denarnico nekje izza pasa, je pričel šteti bankovce na mizo. Roža je ploskala z rokami veselja, da bo mogla tako zelo razveseliti svojega ljubljenega soproga naslednji dan, ko bo obhajal svoj rojstni dan.

“Oh, to bom že vse uredila; pisala mu bom pisemce, in ti mu je neseš; kajne, ljubi O’Brien?” On jo je zagotovil, da bi nesel pismo celo v Washington, ne le O’Neilu, ako bi ona tako želela. Roža je napisala nekaj vrstic in O’Brien se je takoj napotil s pismom iskat O’Neila. Ker je Anderson svoj posel tudi že opravil, je sklenil, da gre skupno z O’Brienom. Pozdravil je Rožo najuljudneje in se poslovil.

Anderson je bil človek, ki se je znal prilagoditi vsaki tovarišiji: Ako je bilo treba pametno govoriti, je svojo ulogo izvršil dobro; če pa je bilo treba napraviti neumnost, je pa slehernega prekosil!

“Znate li peti?” je vprašal O’Briena, ko sta korakala nizdol po hribu, “ali kakšno pripovedko povedati? Veste, tu je zelo dolgočasno in nekoliko razvedrila ne škodi nikomur!”

O’Brien je rekel, da ni posebno strokovnjak ne v tem in ne v onem oziru, na kar ga je Anderson vstavil in dejal:

“Čakaj — tu imam nekaj!” Odprl je usnjeno torbo in izvlekel iz nje — steklenico pristnega konjaka. “Ako je nemogoče imeti kako drugo zabavo, pa vsaj pijva! — Ne boj se, je dobra pijača, jaz nikdar kaj slabega ne kupim. — Pij na tvoje, zdravje.”

In O’Brien je pil — pil na svoje zdravje. Anderson je sledil njegovemu vzgledu.

Ko sta tako vsak parkrat pogledala proti luni, sta se jima jezika razvozljala, in kmalo se je glasila, ne baš prijetna, toda zadosti glasna in hripava pesem. Anderson je bil eden tistih lahkoživcev, ki se poslužijo vsakovrstnih šal, ako ni nežnega spola zraven. Ko sta se zadosti pokrepčala, je Anderson spravil steklenico in nadaljevala sta pot proti glavnemu shajališču. Ker pa je bil pot nizdol in v glavi alkoholni duhovi, so se jima pričele noge zapletati. O’Brien je bil zdaj že toliko pijan, da ga je moral Anderson močno držati, da ni padel. Steza je bila jako slaba, žganje je sililo v glavo tudi Andersonu in pot je postala zelo težavna za oba. Kar se spodtakne O’Brien ob korenino, ki je štrlela iz zemlje in se tako močno opoteče, da ga Anderson ni mogel več obdržati in — padla sta. Valila sta se nizdol po hribu med grmovjem in robidovjem toliko časa, da sta se privalila v dolino, kjer ju je vstavil močan hrast. Istočasno je prišel mimo O’Neil; videč to neprisiljeno igro, se je pričel na vse grlo smejati.

Anderson ga je jezno pogledal, tipajoč svoje ude če se še držijo skupaj, če ni pustil kaj reber med robidovjem in če se kolena še držijo skupaj. Ko se prepriča, da so kosti še na svojih mestih in da je dobil le nekaj prav poštenih prask, se obrne proti O’Neilu:

“Zelo brezvestno je od vas, da se nama — nesrečnikoma — tako široko smejete. Ako bi ne imel svojih udov tako mojstrsko skupaj izstavljenih, bi bil prišel tu doli samo še s — trebuhom, vse drugo bi ostalo tam gori v robidovju!”

“Prav govorite, gospod Anderson; ampak ne mislim nič hudega. Vajin prizor bi slehernega spravil v smeh! Zakaj sta se vendar poslužila te poti, saj vendar ni najpripravnejša?”

Anderson se počasi spravi na noge in še enkrat potipa rebra, če so res cela in odgovori:

“Jaz in gospod O’Brien sva se vrnila od gospe Bregarjeve — veste, nocoj sva se sešla prvikrat ... Jaz imuni navadno s seboj — to se pravi za vsako potrebo — steklenico pristne tekočine ... Kdo vraga bo pa hodil po teh robatih potih brez krepčila? No, in povabil sem tudi svojega tovariša, naj se posluži. Potem ne vem, kako se je zgodilo, da sva pričela peti; ampak rečem vam, gospod O’Neil, da je bilo najino petje tako lepo krasno, kot burja v gorskih vrhovih.”

Medtem se je tudi O’Brien spravil pokonci, in opazivši, da je privalil s seboj vse kosti in pljuča, se je vmešal v pogovor:

“Da, jasno se vidi, da niste več otrok, gospod Anderson; vaše petje bi se lahko primerjalo tulečim volkovom, ali pa — — —”

“Oho! Le ne tako hitro, moj dragi O’Brien! Vaše cviljenje bi se tudi dalo kam primerjati, in sicer najbolj glasovom, ki jih proizvajajo žaga v razklani deski ...” vsklikne Anderson nagajivo.

“Seveda, seveda!” odvrne O’Brien; “in take piščalke je treba namazati, da postane glas gladkejši.”

“Mazala sva še preveč najina grla, in posrečilo se je nama priti tako hitro s strmega hriba,” pripomni Anderson. “No, in to je prav! Ravno vas iščeva, moj ljubi O’Neil. Če se ne motim, ima moj tovariš za vas neko povabilo.”

“Da,” reče O’Brien in izvleče pisemce iz žepa, “tu je. Gospa Bregarjeva ti nekaj sporoča, prosila me je, naj izročim pismo tebi, tu je.”

“Pustiva gospoda O’Neila samega, da prečita pismo, in pojdiva naprej svojo pot, katera mislim, da bo najprej ravnejša kot je bila do tu,” reče Anderson in prime O’Briena za roko.

“Dobro, pa idiva. Ako vam je všeč, lahko greva k “Orlu”!”

In odšla sta držeč se za roke svojo pot.

O’Neil je nekaj časa gledal za njima in se jima smijal, kar se spomni, da mu je O’Brien izročil pismo poslano od njegove nekdanje oboževanke — Rože. Hitro odpre pismo in čita:

“Moj dragi prijatelj:

Prosim te, pridi nocoj zvečer ob deveti uri k nam! Zadeva je izredne važnosti ... Ako želiš kaj več vedeti, vprašaj O’Briena.

Tvoja prijateljica. Roža Bregar.”

O’Neil je prečital pismo enkrat — dvakrat, kajti zdelo se mu je uganka. Že je nameraval dati pismo v žep, kar zapazi še eno vrstico, ki je bila v mraku komaj čitljiva, ker se je nahajala ravno na mestu, kjer je bil papir vpregnjen. Zapisano je bilo: “Prinesi obveznico.” Zdaj šele je deloma razumel, za kaj se gre.

“O! tako, tako. Ona želi izplačati obveznico takoj, ko prejme denar! Toda zakaj vsa ta stvar tako skrivnostno ...? Ali bi ne bilo vseeno, ko bi jo izplačala še le jutri?” Globoko se je zamislil ...

“Škoda le, da nisem prej prečital pismo, ko je bil O’Brien tu; on bi mi bil lahko stvar natančneje pojasnil. Nič ne de; tje grem, pa je, naj bo, kar hoče. Nisem eden tistih, ki vsako stvar odklonijo!” Oprezno je pogledal okrog sebe, in ker ni zapazil nič sumljivega, je poljubil pisavo — katero je pisala njemu tako draga roka ... Spravil je pismo v žep in so hitro napotil proti domu.

Mesec je razlival svojo čarobno svetlobo po širni preriji ... Bil je krasen večer! O’Neil se je nekam tako čudno počutil, tako zelo mu je vtripalo srce, pa ni vedel — niti slutil — odkod prihaja ta nagon.

“Ah — proč z domišljijo! Saj sem vendar mož ...” In pospešil je korake, ter si obrisal pot s čela.

VII.[uredi]

Grill je izkadil tri pipe tobaka. Čim dalje je kadil, tem temnejši mu je postajal obraz.

“Naj se zgodi karkoli hoče, storjeno mora biti,” je zagodrnjal in otresel pepel iz pipe, ter se odpravil na pot.

Toda zakaj se je vstavil in prestrašeno odskočil, kot bi bil opazil kako posebno prikazen? Zakaj so se mu zašibila kolena, zakaj gleda tako plašno ?

Izza ovinka sta prišli dve indijanski osebi: Star mož, z dolgimi, skoro popolnoma belimi lasmi, in mlada, črnooka deklica. Indijanec je gledal z zaničevanjem na Grilla, dočim so iz dekličjih oči švigale jezne strele, v katerih se je bralo največje preziranje in britka bol objednem.

Končno je siknil Grill skozi zobe:

“Solnčna Roža! — indijanska deklica! Kaj vraga te je prineslo v te kraje?

Deklica ga je začudeno pogledala, in končno odgovorila v lepi angleščini: “Zvita kača še vodno živi! Veliki Manitou mu še dovoljuje hoditi po krasni indijanski zemlji, katero je do skrajnosti onečastil ... Ali me še poznaš?!” je kliknila in ga grozeče pogledala.

Grill se je zavedel. “Da, poznam te; še predobro te poznam!” je siknil. “To znamenje tu na vratu mi je neizbrisljiv spomin nate; nikdar te ne pozabim!” in prijel se je za vrat tam, kjer se je videlo znamenje zaceljene rane, kot bi ji hotel očitati.

Deklica se je ponosno vzravnala in iz oči ji je švignil plamen, ko je grozeče izjavila:

“Ako ima kdo izmed naju kako pritožbo zoper drugega, jo imam jaz in ne ti! Ti si mene, nedolžno in neizobraženo indijansko deklico — zapeljal in onečastil, obljubujoč mi s tvojim strupenim jezikom stvari, katerih nikdar nisi izpolnil! Ti si me onesrečil — in ta rana je premalenkostna za vse tvoje hudobije. Ljudje te po vsej pravici imenujejo Zvito kačo!”

Grill je stopil proti njej. “Po kaj si vendar prišla v te kraje? Kaj hočeš od mene? — Govori!”

“To te prav nič ne briga; ker sva pa z Gorskim duhom tako daleč prišla, in ker ti hočem dokazati, da Indijanec ni tako hinavsko zloben kot je navadno bledoličnik, naj bo, povem ti: Tukaj v tem kraju bom poiskusila napraviti ti vsaj del onega trpljenja, ki sem ga morala prestati radi tebe ... Zanesi se, v to svrho se bom poslužila vseh danih mi sredstev!”

In pogledala ga je s takim sovraštvom, da je nehote umaknil pogled, toda le za trenotek. V naslednjem trenotku je skočil k njej, jo zgrabil za vrat in ji siknil v uho:

“Ako se drzneš ziniti le besedico ljudem, ki jih srečaš tu, te ubijem kot steklega psa — razumeš!”

Stari Indijanec, ki se do sedaj ni premaknil z mesta, je hitro pristopil in zgrabil Grilla za prsi in ga porinil na stran, rekoč:

“Jaz sem Gorski duh, stari medicinec Ute Indijancev! Zvita kača se ne sme drzniti z nadlegovanjem ali celo napadanjem na Solnčno rožo, hčerko mogočnega glavarja. Njegovo dotikanje je strupeno in pomeni smrt. Indijanec navadno ubije kačo, kjer jo najde, prav tako ubijem tebe, če le prst položiš na ta dekle, ki je moja varovanka!”

In stari Indijanec se je mladeniško vzravnal pri zadnjih besedah.

Grill je med nerazumljivo kletvijo potegnil svoj dolgi in zakrivljeni nož izza pasu, katerega je vedno nosil s seboj. Kot divji tiger je napadel starega Indijanca in siknil: “Izrežem ti srce, stari lopov! ...”

To grožnjo bi bil prav gotovo izvršil, da se ni v tem trenutku pojavil med njima Pavel Bregar.

“Pusti me, Pavel!” je kričal Grill. “Ne zadržuj me, dokler ne ubijem tega rdečega hudiča!”

Pavel ga je prijel za roko in mu svareče pogledal v oči:

“Ne, ne, Jim, tovariš moj. Ne bil bi junaški čin, ako ubiješ tega starega moža in s tem onesrečiš to deklico. Kaj sta ti vendar storila, da ju tako sovražiš?”

“Indijanca sta, katerim se ne more zaupati. Mogoče sta poslana kot oglednika ... Kdo ve, če ne bomo že zjutraj napadeni?”

“Človeka sta prav tako kot mi; eden je star mož, druga pa je ženska. Nimamo dokazov, da bi nameravala kaj hudega storiti: in dokler se nama ne izkažeta kot sovražnika, moramo z njima prijateljsko postopati.”

Stari Indijanec, Gorski duh, je presenečeno pogledal Puvleta in rekel:

“Rumenolasi beli glavar govori resnico. Gorski duh in Solnčna roža sta iskala zdravilne rože po hribih, in po naključju prišla v to dolino. Midva ne nameravava nikomur nič zlega storiti, ampak želiva vsem dobro.”

Nato se je obrnil proti Grillu in govoril z glasom, ki je razodeval maščevalnost:

“Zvita kača je skušal ubiti indijanskega medicinca, ne da bi ga bil Ie ta izzval. Tega ne pozabim nikdar! Pazi se, Zvita kača ...!”

Grill je bil zelo vročekrvn, zato so ga zadnje besede tembolj spekle. Zgrabil je zopet za nož in kriknil: “Ti mi torej groziš!” Zamahnil je z nožem, toda zadel ni, ker ga je v tem trenutku zopet zgrabil za roko Pavel in ga stisnil tako močno, da je Grill nehote spustil nož na tla. Prijazno se mu je nasmehnil Pavel in rekel:

“Zdaj, tako ... vidiš, tovariš Jim, tako je bolje; zdaj si saj lahko streseva roke. Podaj mi roko v spravo!”

Slika, ki bi delala čast vsaki drami ...

Na vseh straneh visoki, poraščeni hribi; zadej naselbina in rudokopi. Indijanska deklica stoji nepremično; svoj mil in hvaležnosti poln pogled ima uprl naravnost Pavletu v oči. Gorski duh stoji ponosno, kot bi bil v resnici duh maščevanja, in srepo gleda na svojega sovražnika — Grilla, držeč v rokah puško. V ospredju stojita Grill in Pavel; slednji moli svojo roko v sprijaznjenje; na obrazu mu igra blagohoten nasmeh in iz oči mu sije bratska ljubezen. Grill ima od jeze spačen obraz; z očmi šviga semintja, neodločen, če bi napadel vse, ali bi se vdal.

V resnici romantična slika!

Tako so stali minuto, dokler ni Pavel spregovoril:

“Zelo si me presenetil, Jim. Kaj je vendar vzrok, da si tako razdražljiv? Morda je temu vzrok, slaba sreča v rudniku? Le korajžo, Jim, saj bo postalo boljše!” In obrnil se je proti Indijancu.

Grill ni odgovoril besedice. Pobral je nož in si ga zataknil zopet za pas, mirno nabasal pipo, prižgal in kadil. Odšel je proti svoji kolibi, ne da bi se ozrl na ostale tri; za njim se je valil gost dim ...

Pavel se je obrnil k deklici in obžalujoče rekel:

“Hudo mi je, da se je zgodilo. Veseli me pa tudi, da sem prišel o pravem času, da sem vaju mogel braniti pred napadom mojega tovariša. Moj tovariš je bil jezen in bi bil gotovo naredil kako neumnost, da vama nisem prišel v pravem trenutku na pomoč. Zelo trudna zgledata. Pojdita z menoj; moja žena vaju bo z veseljem sprejela. Dal vama bom večerjo in prenočišče, in jutri bodeta zopet lahko nadaljevala svojo pot.

Indijanca sta se mu molče s pogledom zahvalila, in mu sledila po strmem hribu navzgor.

Pavel ni pretiraval, ko je rekel, da bo njegova žena Indijanca z veseljem sprejela: kajti bila je tako dobrega in blagega srca, da je bila pripravljena pomagati slehernemu, ki bi se nahajal v stiski, pa naj bo njen sorodnik, ali pa Indijanec.

Roža jih je v sprejela že na pragu. Zdelo se ji je, da ima priti njen mož vsak čas domov, zato ga je pričakovala pri oknu. Ni se malo začudila, ko je opazila prihajati z možem dva tujca — celo Indijanca; toda izpraševala ni, kdo so in odkod, marveč ju je prijazno povabila v sobo. Nato ji je Pavel razložil dogodbo, ki se je odigrala med Indijancema in Grillom. Roža se ni mogla načuditi Grillovemu brezvestnemu postopanju.

Večerja je bila kmalu pri kraju. Indijanca nista skoro nič govorila med večerjo Ko so bili z jedjo gotovi, je Roža pospravila po mizi in dala vse stvari v red.

Gorski duh si je nabasal svojo dolgo pipo in mirno sedeč kadil: njegovemu vzgledu je sledil tudi Pavel, nakar se je obrnil proti Solnčni roži in jo vprašal:

“Kaj je neki vendar bilo mojemu tovarišu, da se je tako daleč spozabil? Saj ni njegova navada obnašati se tako sirovo proti tujcem.”

Solnčna roža je gledala nepremično v ogenj, ki je enakomerno plapolal v peči. Končno je odgovorila:

“Spomini na preteklost mi odpirajo stare, še ne zaceljene rane ... Svoječasno sem sklenila, da ne zaupam več nobenemu bledoličniku; toda ti si se mi izkazal kot prijatelj, zato naj bo, povem ti svojo prošlo zgodovino. —”

Ogenj je prasketal v peči, stari Indijanec je mirno sedel in pušil, Pavel je pestoval svojo spečo hčerko, dočim je Indijanka pripovedovala svojo povest.

“Moje ime je Solnčna Roža — hčerka sem Močnega Bivola — slavnega glavarja indijanskega rodu Ute. Slavnejši vojniki mojega rodu so se borili za mojo roko, toda vsprejela nisem nobenega, ker jih je odklanjalo moje srce.

Dogodek, ki se je pripetil nekega večera, je prinesel spremembo v moje življenje. Naši mladi vojniki so šli na lov, da nas preskrbijo z mesom za zimo.

Bilo je meseca septembra in rumeno listje je padalo raz drevja, delalo je krasno naravno preprogo pod mojimi nogami, ko sem čakala v grmovju na naše lovce. Kmalu sem jih zagledala, nesli so bivole, srne, jelene in drugo divjačino pa ne samo to — na nosilnici sta nesla naša bojevnika ranjenega bledoličnika, ki so ga po nesreči zadele njihove pušice. Oh, da bi ga bili saj ubili prej, kot so ga prinesli domov ...!” Solnčna roža je globoko sklonila glavo in pridušeno ihtela.

Roža je sedla k njej in prijazno rekla: “Nadaljuj; tvoja povest me zelo zanima.”

Solnčna roža je počasi dvignila svojo lepo glavico, in si otrla solze s svojih dolgih trepalnic.

“Nesli smo ga v svojo naselbino. Njegove rane so bile obvezane od našega slavnega medicinca —”

“Da, jaz, Gorski Duh — veliki medicinec indijanskega rodu Ute — sem obvezal njegove rane. Ozdravil setu ga in oskrbel, da je postal zopet močan,” je ponosno izjavil stari Gorski Duh.

“Moj medicinski oče govori resnico. On ga je ozdravil. Toda prej kot ga je ozdravil, je zadal mojemu srcu pekočo rano, katera se ne da primerjati njegovim telesnim ranam ...” je rekla žalostno Solnčna roža.

“Moje srce je šlo k njemu ... To je bil prvi slučaj, da sem ljubila — in kako sem ga ljubila ...!” in globoko je vzdihnila.

“Ko se je docela pozdravil, sva hodila skupaj po gozdu in preriji. Opazil je, da ga ljubim in mi je ljubezen še podžigal ... Poljuboval mi je oči, lase, usta — ter mi zatrjeval svojo ljubezen. Rekel mi je, naj grem z njim v šotore bledoličnikov, kjer me vzame za svojo kraljico — za svojo ženo! ...

ln v svoji priprosti nedolžnosti sem mu verjela vse — on je pa zlorabil moje zaupanje ...”

Vse je bilo tiho, nihče ni ganil; ona je pa nadaljevala:

“Nekega dne je prišel k meni. —

“Solnčna Roža, moram te zapustiti,” je rekel: moram se vrniti k svojim ljudem. Najina ljubezen, ki je bila sicer nekaj zelo lepega in sladkega, mora biti pozabljena ... Med civiliziranim svetom ne moreš biti moja žena. — Pozabi me in oženi se s kakim vojnikom vašega rodu.

Njegove krute besede so me razsrdile. Premišljevala sem, kako bo ves moj rod gledal name ... Kri mojega očeta je vrela po mojih žilah ... Napadla sem ga in ga skušala — ubiti!” je rekla s spremenjenim glasom. “Zadala sem mu znamenje, katero bo nosil do groba. —” Njen glas se je umiril in nekako prepričevalno je rekla:

“Od tega časa sva se srečala samo enkrat; toda snideva se zopet, in kadar se to zgodi, bom maščevana ...!”

Nihče se ni oglasil nekaj sekund, končno je Pavel vprašal:

“In kdo je mož, ki je postopal s teboj tako izdajalsko?”

“Jim Grill! Lopov, ki sem ga srečala danes in iz katerega zločinskih rok si me rešil!”

Veliko presenečenje se je bralo v Pavletovem obrazu.

“Moj tovariš!” vsklikne Pavel, “radi tega govorim z njim!”

“Ne, saj ti ni nič storil, on spada meni ... plačal bo za to — in sicer drago plačal; boš videl. Toda ti mu ne smeš ziniti besedice o tem,” mu vrne Solnčna Roža.

Roža se zgane pri zadnjih besedah in reče pomirjevalno: “Res, veliko krivico ti je storil in brezdvomno zasluži kazen; toda, zapomni si, Solnčna Roža, da prestrastna maščevalnost tudi ni plemenita ...”

Gorski Duh je počasi dvignil roko in govoril:

“Kakor gotovo pade rosa ponoči na zemljo, kakor gotovo stoji solnce opoldne na nebu, kakor gotovo se pretaka po mojih žilah indijanska kri — tako gotovo bo Solnčna Roža maščevana ...!”

In njegove besede so pretresle Pavla in Rožo, ker sta dobro vedela, da Indijanec misli resno in da bo maščevanje neizprosno.

Roža je objela svojega moža krog vratu in ga poljubila na čelo. — Ogenj je enakomerno prasketal v peči, kot bi hotel z ognjenimi jeziki zapisati v zrak besede, katere je s tako svečanostjo govoril Gorski Duh ...

VIII.[uredi]

Ko je Gorski Duh zaključil svoj govor, je izročil Pavel svojo malo hčerko ženi, rekoč:

“Roža, daj jo v posteljo. Zaspana je in oče se je naveličal pestovati.” Potem se je obrnil k Indijancema. “Vidva ostaneta pri nas čez noč. Midva z ženo vama bodeva preskrbela primerno posteljo, jutri lahko nadaljujeta svojo pot.”

Toda Gorski Duh je vstal, ogrnil se s svojim plaščem in dejal:

“Ne bilo bi prav, da rdeči ljudje spijo v šatoru svojega belega prijatelja. Midva se morava vrniti v svoje šotore! Toda spomini na belega glavarja, njegovo ženo in deteta, ostanejo za naju neizbrisljivi.”

“Gotovo ne mislita resno, da bi odpotovala že nocoj?” je rekel Pavel presenečeno. “Do vaših šotorov imata daleč — gotovo sta trudna. Ostanita, naša koliba je dovolj prostorna za vse.”

“Ne,” odvrne Solnčna Roža, midva vas morava zapustiti, toda spominjala se bodeva na vas vedno.” In tudi ona se je zavila v svoje ogrinjalo, ter stopila k Gorskemu Duhu, ki jo je pričakoval pri vratih.

“No, če že mora tako biti; vama voščim srečno pot,” je rekla Roža in poljubila Indijanko na lice.

Pavel je vžgal svetilko in ju spremil do pečine, kjer je držala strma steza v dolino.

“Ali vesta za pot skozi prelaz?” ju je vprašal. “Morata biti zelo previdna, kajti pot je jako strma. Ako kateremu stopinja izpodrsne, se bo gotovo ubil; kajti nihče ne more ostati pri življenju, ako pade preko teh pečin v globino.

Da bosta cenjeni čitatelj in čitateljica na jasnem, je potrebno pojasniti sledeče:

Bregarjeva koliba se je nahajala kakih petdeset korakov od visoke in strme pečine, s katere je bilo prav lahko pasti nad dvesto čevljev globoko. Na nasprotni strani je pa bila pot, držeča k rudnikom in sosedom. Ob pečini je držala strma steza v dolino, po kateri je malokdo upal iti — toda Indijanca sta si zbrala to pot, vkljub temu, da je bila noč ...

Solnčna Roža je ponosno odgovorila na Pavletovo vprašanje:

“Kot je sigurna stopinja divje koze, tako varno stopa Indijanec ... Ne boj se za naju!” in sledila je varno Gorskemu Duhu, ki se je že plazil nizdol po strmini.

Ob robu prepada se je še enkrat ozrla proti Pavletu in vskliknila: “Srečno — morda se zopet vidimo!” in izginila je Pavletovim očem.

“Ljudje zelo čudnih šeg,” je premišljeval Pavel; in potem se je spomnil povesti indijanske deklice, kar ga je spravilo v zlovoljo.

“Tako sirovo in izvijačno postopanje — in to od strani moža, od katerega bi nikdar ne pričakoval kaj takega.” Jezno je stisnil pesti in sklenil, da bo naslednje jutro zahteval od Grilla natančnega pojasnila o aferi.

Že se je nameraval vrniti v kolibo, ko zagleda nekoga, ki se je bližal od nasprotne strani. V temi ni mogel takoj spoznati došleca; ko pa je prišel nekoliko bližje, je v njem spoznal O’Briena. Bil je tako pijan, da je le s težavo hodil. Pavel mu je posvetil v obraz in vprašal:

“Kaj te je vendar sem prineslo nocoj, O’Brien — in v takem položaju?”

O’Brien se je nekoliko vzravnal in ko je spoznal, kdo ga je ogovoril, je odvrnil zmedeno:

“Tebe sem iskal — hik — Pavel. Izgleda, kot da bi me bil — hik — pričakoval” in opotekal se je sem in tja.

“Ne, nisem te pričakoval, O’Brien. Kaj te je vendar prineslo sem? Kaj pravzaprav želiš od mene?”

O’Brien je med kolcanjem in z zapletajočim jezikom pretrgano govoreč pojasnil, da je Grill odkril zlato v rovu in da želi z njim takoj o tem govoriti. Naročil je, da naj pride Pavel takoj k “Orlu”, da praznujeta velik uspeh svojega zlatoiskanja.

Pavleta se je polotilo veliko razburjenje. “Novice iz najinega rova,” je premišljeval; “gotovo je moj tovariš odkril zelo bogato žilo — morda čisto zlato ... Takoj bom šel!” Malo počakaj, O’Brien, precej se vrnem; to rekši je šel v kolibo.

Roža je zibala svojo malo hčerko in poluglasno pela vspavanko — Pavel je vstopil k nji in rekel:

“Zelo važno opravilo me kliče za kratek čas od tebe, pridem kmalu domov,” in poljubil jo je iskreno.

Ko se je vrnil zopet na prosto, je pričel gledati kje je O’Brien, toda ni ga bilo nikjer.

O’Brien je bil preveč pijan, da bi se mogel dolgo držati pokonci, vsedel se je pod bližnje drevo, da se odpočije. Ko je sedel, mu je bilo nemogoče zopet vstati. Nekaj časa je poizkušal vstati, ker se mu ni posrečilo, se je vzravnal v travi in trdno zaspal. Tako se je zgodilo, da ga Pavel ni mogel dobiti.

“Šel je gotovo kar brez mene,” je mislil Pavel. “To je pač vseeno, saj vem za pot.”

Ko je iskal O’Briena, je pogledal preko pečine. Stresel je z ramami in se obrnil vstran, ko je pogledal proti dnu.

“Skoraj tristo čevljev globoko — na dnu kamenje ... Resnica — nihče, kdor pade doli, ne more ostati pri življenju. No, saj ne bom delal takih poskušanj.

Odšel je proti “Orlu”. Kar začuti roko na svojem ramenu. Ko se obrne, opazi Grilla. Lunini svit je jasno obsvetil njegov obraz, in Pavel je opazil divji, ne gotovi pogled v njegovih temnih očeh, da ga je po vsem telesu nekam čudno spreletelo.

“Kaj želiš od mene, Jim?” ga vpraša. Napotil sem se, da se snidem s teboj pri “Orlu”, kot si naročil O’Brienu. Ali si odkril zlato v najinem rodokopu?”

“Ni take sreče ne!” je odvrnil Grill s hripavim glasom. “Ne, stvar, radi katere sem nocoj prišel k tebi — ni razveseljiva, ampak žalostna ... za te morda celo usodepolna ...”

“Potem mi nikar nič ne omeni,” reče hitro Pavel. “Sovražim vse neprijetne stvari. Toda ker si že tukaj, želim, da mi pojasniš tvoj ne možati nastop danes popoldne. Zakaj si se tako divje obnašal napram Indijancema?”

Grill se je vzravnal.

“Povest je dolga in bi te ne zanimala,” je odvrnil.

Pavel je gledal na njega zelo strogo in zaničevalno.

“Jim,” je rekel, “slišal sem povest iz ust indijanske deklice, in ta povest je bila zelo žalostna. Povem ti naravnost, Jim, da nimam več tako prijateljskih čutov do tebe v svojem srcu, kot sem jih imel še danes zjutraj. Jim, to ni bilo možati — to je sramotno!”

Grill je sklonil glavo.

“Povest človeka je toliko časa prepričevalna, dokler tudi drugi ne pove svoje,” je zamrmral, “ti še nisi slišal, kaj imam pri vsem tem povedati.”

“Resnično, toda jaz sem videl tvoj divji nastop danes. Videl sem, kako si skušal zabosti starega Indijanca! To in povest mlade Indijanke mi popolnoma zadostuje, da sem čisto na jasnem o zadevi.”

“Toda, ona me je skušala ubiti, Pavel. Vidiš,” in odpel je jopič, da je Pavel lahko videl dolgo brazgotino na njegovem vratu, katero mu je zadala Solnčna Roža v svojej srditi jezi z nožem. “To znamenje me bo spremljalo do groba.”

“Toda ti si jo zapeljal, obljubljajoč ji, da jo vzameš za ženo. Izrabljal si lahkovernost indijanskega dekleta, kar je v mojih očeh zelo nečuveno,” je osorno odgovoril Pavel.

Grill se je obrnil in šel vstran, potem se je počasi vrnil, pogledal Pavletu naravnost v obraz in rekel prepričevalno:

“Pavel, midva sva bila dobra tovariša skozi tri leta. V vsem tem času se nisva nikdar prepirala. Spoštoval sem najino prijateljstvo, ljubil sem te kot svojega najboljšega tovariša na svetu. To prijateljstvo me je nocoj privedlo sem.”

“Indijanska deklica me je preslepila, kako, ti bom že povedal nekega dne. Časi se seveda spreminjajo ... Jaz sem prišel nocoj k tebi, da te obvarujem pred slično nesrečo.”

Pavle se hitro obrne k njemu.

“Kaj miališ s tem? Govori!”

“Prepričan sem, da te bo moje poročilo užalostilo. Kot pošten mož, ne morem več dovoliti, da bi se te tajne stvari nadaljevale.” Sklonil je glavo in hinavsko gledal vstran.

Pavleta so zadnje besede zelo presenetile.

“Hitro — povej mi!” je zakričal, “ne drži me v negotovosti!”

Grill mu je položil roko na ramo.

“Ne vznemirjaj se preveč, delam le za tvoj dobrobit. Bodi mož in prenesi hudi udarec kot mož trdnega značaja. — Stvar, ki ti jo nocoj razložim je zate — žalostna ... Tvoja žena — —”

Naprej ni mogel, ker ga je Pavel zgrabil za vrat kot krvoločni tiger svojo žrtev. Pritisnil ga je k tlom, pokleknil na njegove prsi in siknil skozi zobe:

“Ne drzni se ziniti slabe besede o nji! Njeno ime mi je preveč sveto, da bi smel blatiti s svojim jezikom tak lopov kot ti ... Ako se drzneš omadeževati njen značaj, te vržem preko te pečine kot steklega psa! Razumeš?!”

Grill se je skušal oprostiti močnih Pavletovih rok in med stokom je grgraje rekel:

“Poslušaj — izpusti me! Ne bom ti drugega povedal kot to, kar lahko dokažem. Prišel sem k tebi kot najboljši prijatelj z najboljšimi nameni. Ne zadavi me torej po nedolžnem.” In res se je že bal, da ga Pavel zadavi.

Pavel ga je izpustil.

“Vstani!” je rekel. “Poslušal bom, kaj mi imaš zapovedati. Zapomni si, če izrečeš le besedico laži o moji ljubljeni ženi — materi mojega deteta — te ubijem! ... Pretrgam te na dvoje ... Resno Te svarim.

Ne igraj se z menoj o mojih družinskih zadevah!”

Grill je počasi vstal in plašno pogledoval Pavleta. Zavedal se je, da svoje grožnje izvrši, ako ne bo previdno govoril.

“Zelo previden bom moral biti,” je mislil sam pri sebi. Otresel si je prah raz obleke in ko je isto nekoliko vravnal, je hitro rekel:

“Zdaj bodi miren — Povem ti vse, poslušaj.”

Ah, da bi bil Pavel tega zlobnega “prijatelja” res vrgel v prepad in šel k svoji ljubljeni ženi, koliko trpljenja, koliko let tužnega življenja bi bilo prikrajšanega ... Toda Pavel tega ni storil. Poslušal je strupene besede zlobnega Grillovega jezika ...

“Tvoja žena ni nikdar pozabila svojega prvega ljubimca, O’Neila — počakaj, da končam!” je zakričal, kajti Pavel se je zopet vrgel proti njemu.

“Večer za večerom, kadar te ni doma, pošlje ona po njega in on pride. Nocoj se zopet snideta. Izmislila sta si načrt, spraviti te od doma: in kakor hitro opazita, da te ni doma, bodeta takoj skupaj.”

“Največji lažnik na svetu! Zakaj se ti vendar ne posuši tvoj zlobni jezik v ustih?”

Zdaj Pavel ni bil več tako jezen kot prvotno, saj se nu je zdelo nekoliko mogoče. V srcu se mu je oglasila grozna ljubosumnost.

“In tvoji dokazi?!” je bilo vse, kar je rekel.

“Čakaj!” je odgovoril hinavec.

“Oh, ali je mogoče! moja najdražja, moja žena! ... biser mojega srca, mojega življenja — neodkrita meni? ... Po vseh letih rajske, sladke ljubezni, ki sem jo delil z njo ... Po vsej gorečnosti in vdanosti, ki mi jo je izkazovala za časa najinega skupnega življenja ... Sem se li varal v njenih očeh?” je vzdihnil nesrečni mož, poln srčne britkosti. A kmalu se je vzravnal in zgrabil Grilla še enkrat za vrat:

“To je laž, ne verjamem tega! Zadavim te, hijena v človeški podobi!”

In Pavel bi bil sedaj gotovo izvršil svojo grožnjo, toda —

Zakaj je Pavel izpustil Grilla za vrat, stopil nazaj in postal tako bled? Skozi mesečno noč je bilo čuti pesem: “Pričakujem te, draga ljubica.” Pesmi je sledilo veselo žvižganje.

Pavel je spoznal O’Neila po glasu. Zdaj je videl tudi njegovo postavo v mesečini, ki se je bližala njegovi kolibi. “Ali vidiš zdaj!” je vzkliknil Grill. Mislim, da ne potrebuješ dokazov o mojih trditvah; on prihaja.

“Pavel se je hitro skril v senci dreves. Mislil je O’Neila takoj napasti, kar pa mu je Grill ubranil.

O’Neil je prišel do kolibe in je potrkal na vrata, ki so se takoj nato odprla. Roža se je pojavila na pragu in Pavel je natančno slišal s svojega skrivališča, ko je rekla:

“Tako sem vesela, da si prišel; pojdi notri,” in O’Neil je šel v kolibo, nakar ni Pavel nič videl in slišal.

“Hitro!” vzklikne Grill, “lahko pogledaš skozi okno in vidiš vse,” in šel je k oknu. Zagrinjalo na oknu ni bilo popolnoma do tal potegnjeno, tako, da je bilo od zunaj lahko opazovati vse, kar se je godilo v notranjščini.

“Ah, da bi le ne bilo res, kar pravi Grill,” je mislil Pavel in opotekaje se, se je prijel za bližnje drevo. “Ako je res, naj mi poči srce, da bo prej konec tega nesrečnega življenja.”

Napotil se je za Grillom k oknu in pogledal je skozi malo odprtino v sobo. In kaj je videl?

O’Neil je sedel pri mizi, obrnjen s hrbtom proti oknu, Roža je pa sedela njemu nasproti in se mu veselo smejala. Istočasno je vstala in šla iskat v omaro neki zavitek, katerega je izročila O’Neilu; on ji je obratno dal neke listine.

“Dal ji je neke dokumente,” je zamrmral Pavel.

“Gotovo, kakšna kompromisna pisma,” reče Grill v svoji zlobnosti.

“Jim, ne morem tega vzdržati!” in Grill je slišal škrtanje z zobmi. Rekel mu je hladnokrvno:

“Čakaj!”

V tem trenutku je Roža stopila k zibelki in odkrila svoje speč dete in je poljubila. O’Neil je pristopil, sklonil se nad zibelko in poljubil otroka na čelo.

“On poljublja mojega otroka!” je siknil Pavel in prsi so se mu pričele hitrejše dvigati. “On poljublja nedolžnega otroka, kateri niti ne sanja o kaki nevarnosti. Oh, Jim; meni je znoreti!” Opotekel se je od okna in si zaril roke v lase.

Istočasno so se odprla vrata in Pavel je zopet slišat svojo ženo, ko je rekla: “Lahko noč!” Nato so se vrata zaprla. Obrnil se je in opazil O’Neila, ki je bil še obrnjen proti kolibi, lunina svetloba mu je padala naravnost na obraz in Pavletu se je zdelo, da mu iz oči šviga ogenj zaljubljenosti.

Z enim skokom je bil pri njemu; njegovi lasje so bili v neredu, zgledal je kakor divji.

Med stisnjenimi zobmi je siknil:

“Demon! Končno sem te ujel pri tvojem poslu, ti zapeljivec žensk. Videl sem te, opazoval sem te — in zdaj te ubijem, lopov. — Brani se!”

O’Neil je odskočil nazaj v strahu.

“Človek, ti si jezen!” je kriknil. “Dovoli mi, da ti pojasnim vse,” in vzel je robec iz žepa, da si obriše čelo. Ko je izvlekel robec iz žepa, je pri tem padlo na tla pisemce, ki mu je je pisala Roža. Urno kot sokol je Pavel pobral listek.

Pri luninem svitu je deloma prečital vsebino, kar ga je napravilo naravnost divjega.

“Tu je vse pojasnilo, ki ga želim imeti!” je hripavo zakričal. “Oh, Roža ... moja draga žena ... zakaj si razdejala najino srečo ... zakaj si umorila moje srce ...?” V brezmejni žalosti se je sesedel in bridko zajokal; toda kmalu se je zavedel, skočil kvišku in siknil:

“Ti moraš umreti ... Ti si onečastil in onesrečil našo družino ... Bojuj se!” potegnil je nož izza pasa in se pripravil za boj.

“Pavel ne borim se s teboj,” je rekel O’Neil mirno. “Tvoja žena je tako nedolžna kot novorojeno dete. Ob kratkem ti lahko vse pojasnim.” O’Neilova mirnost je še bolj razdražila Pavleta.

“Ti nisi mož!” je kriknil nad njim. “Ako bi bil, bi bil moral zapustiti ta kraj takoj, ko je postala ona moja žena. Ni se zgodilo! Dan za dnevom si ji obujal ljubezenske spomine prejšnjih časov ...

Poljubil si moje dete — in loveč sapo je še enkrat ponovil: “Moje dete ...?” Divja misel se ga je polotila. — “Kaj pa, če dete ni moje ...?” V svoji brezmejni jezi je pljunil O’Neilu v obraz in kriknil:

“Ali se boš boril z menoj — pes, sicer sem prisiljen te umoriti — kot nevarno divjo žival?”

Pri tem žaljenju so se oči O’Neila jezno posvetile.

“Takega žaljenja si pa ne dovoljujem od tebe in ne od drugega človeka na svetu,” je jezno rekel O’Neil. “To je izzivanje, katerega sprejmem, toda njo ne zaničuj, ker je nedolžna.” in zgrabil je za svoj nož.

Pavel je poskočil in grenko vzdihnil:

“Lopov! Še v tem trenutku misliš na njo ... Z nožem bom izbrisal njeno sliko iz tvojega srca ...” in ljuto se je vrgel na tvojega nasprotnika.

Srdita borba na življenje in smrt se je pričela — med dvema, ki nista drug drugemu storila nič žalega. Zaletavala sta se drug proti drugemu z nožem v rokah kot jezna škrata. Grill je stal malo v stran in njegovo srce je veselo poskakovalo, da se mu je načrt tako izborno posrečil. Njegovo zlobno srce je plavalo v radosti ...

Boj je trajal že par minut in je postajal vedno srditejši, tako da se je povodom tega ropota zbudil O’Brien, ki je ležal par korakov vstran pod nekim drevesom.

Vedno silnejše sta se sovražnika zaganjala drug v drugega. Boj je bil na življenje in smrt. Eden izmed njiju je moral — umreti ... Kri je tekla iz številnih ran obeh bojevnikov, toda omagal ni nihče. Čudno prikazen sta tvorila v mesečini, kot gladiatorja v amfiteatru iz rimiskih časov. Končno je O’Neil potisnil Pavleta nazaj in že je bil njegov nož na prsih Pavleta — kar se nagne nazaj — izpustivši nož, se prime z obema rokama za levo stran prsi in pade vznak.

Zakaj je padel? Saj je izgledalo, da je zmagovalec ...

Med bojem sta se približala prostoru, kjer je stal Grill v senci drevsa.

Ko je opazil, da se zmaga nagiba na O’Neilovo stran, j” hitro potegnil svoj nož izza pasa, stopil tik za O’Neila in mu porinil nož do ročaja v prsi.

Pavel je odskočil prestrašeno, misleč, da ga je zaklal. O’Brien je opazil, kako se je vse izvršilo. Stopil je k O’Neilu in dvignil njegovo glavo; O’Neil je spregovoril s slabotnim glasom:

“Pavel, ubil si me, ne da bi mi dal priliko zadevo pojasniti. Čitaj pripombo ob koncu pisma in prepričal se boš, zakaj me je tvoja žena povabila, naj pridem nocoj k vam. O’Brien — ve — vse ...” Kri mu je zaprla sapo in med grgranjem je omahnila njegova glava preko O’Brienovih kolen.

Pavel, ki se mu je že oglašal v srcu kea, je hitro odprl pismo in čital zadnji del pisma. V obraz je postal bled, čital je dvakrat, trikrat: “Prinesi obveznico s seboj.”

“Kaj pomeni to?” je kriknil.

“To pomeni, da si morilec!” je zakričal glas skozi noč, in pred njim se je pojavil odvetnik Anderson, ki je v zadnjem trenutku prišel na pozorišče. Pojasnil je Pavletu vse, iz kakšnih namenov je O’Neil obiskal njegovo ženo.

Grozna bolest in kesanje se je polotilo Pavleta. Njegovo srce, prej mučeno po eni strani, je zdaj dobilo rano na drugi — hotelo mu je izkrvaveti.

Morilec svojega prijatelja! ... Padel je na kolena in dvignil glavo mrtvega O’Neila; klical ga je in prosil, naj govori.

“Saj ni mogoče, da bi bil mrtev — dragi moj tovariš! ...”

Toda njegovo zdihovanje je bilo brezpomembno. — O’Neil ga ni več slišal ... bliskovito mu je šinilo v glavo, da je moral njegov tovariš Grill o vsem tem vedeti in da je vedoma preslepil.

Pomislil je na vse prejšnje dogodke, ki so odigrali med njima za časa njiju skupnega delovanja. V svojem obžalovanja vrednem položaju je komaj mogel še misliti. Vstal je in se obrnil proti Grillu s pogedom, da nikdar ne pozabi, kdor ga je videl:

“Garjevec, na našem planetu! To je tvoje delo. Poglej to mrtvo truplo in pripravi se na smrt! Ubil sem enega, ki je bil nedolžen ... Zdaj ubijem drugega — in to pot pravega ... lopova, ki me je spravil v to nesrečo.” In prej kot sta mogla O’Brien in Anderson posredovati, se je vrgel na njega in prejšnji prizor boja se je nadaljeval.

Divji nagon po maščevanju je gnal Pavleta, da je ne oziraje se za osebno varnost slepo napadal svojega smrtnega sovražnika. Nazaj in nazaj proti pečini sta se pomikala; vedno bolj sta se bližala — prepadu. Končno je prisilil Pavel svojega nasprotnika na kolena, in se pripravlja z desnico na smrtonosni sunek, ki ga je nameraval zadati naravnost v srce. Grill je z grozo gledal Pavletu v oči in skušal vstati. Zdelo se je, kot da njegove oči prosijo milosti svojega premagalca, toda nobene milosti ni mogel pričakovati od moža, kateremu je uničil srečo vsega njegovega življenja ...

Končno, ko je videl, da je izgubljen, je porabil v skrajni sili vso moč svojega mišičevja in je vstal v trenutku, ko je Pavel zamahnil z nožem in ga pahnil od sebe. Pavel se je opotekel ob robu pečine — in ni mogel vzdržati ravnotežja. Divje je zakričal in — padel preko skalnate pečine v — prepad, 250 čevljev globoko, kjer je pričakovalo svojo žrtev ostro kamenje ...

Grill je odskočil nazaj ves prestrašen.

“Padel je v prepad,” je rekel z groznim glasom.

“Ti si ga umoril!” sta rekla grozeče Anderson in O’Brien.

“Sam je vzrok; zakaj me je pa napadel?” se je opravičeval Grill, ter bled in tresoč se po celem telesu šel vstran od prepada, kot da se boji, da kdo morda še njega ne vrže tja doli.

Medtem so začuli žensko kričanje. Ozrli so se in videli Rožo, ki je klečala pri mrtvem truplu O’Neila.

“Kdo je to storil?” je viknila, in njeni dolgi lasje so se ji v neredu razpustili po ramenih.

Grill je brezsrčno odgovoril:

“Tvoj mož ga je umoril radi ljubosumnosti.”

S krikom ranjene živali se je zgrudila uboga žena na mrtvo truplo O’Neilovo — in njena bela obleka se je močila v njegovi krvi ...

“To je prokleta laž!” zakriči O’Brien.

Grill ga je zgrabil za goltanec.

“Jezik za zobe!” je ukazujoče zagrmel, “v tem smo kolikor toliko vsi prizadeti. Čim manj izblekneš, tem bolje bo za tebe — razumeš?”

In bleda luna je svetila na pozorišče žalostne tragedije, ki se je izvršila v popolno zadovoljstvo lopovskega hinavca.

Dosegel je večji uspeh za svoje namene, kot je sploh pričakoval. Iznebil se je svojega solastnika. Bogati rudnik je bil zdaj popolnoma njegova last ... Pri vsem tem je pa pred postavo — čist ...

Dve temni postavi sta šli preko doline mimo prepada. Pozornost njiju je obrnilo prasketanje kamenja in takoj nato padec trupla ne daleč proč.

Stopivši k njemu, je ženska (eden izmed njiju je bila ženska), dvignila njegovo glavo v svoje naročje in obrisala kri z obraza; pri tam je presenečeno vskliknila, kar je hitro privedlo še drugega zraven. Po živahnem pogovoru sta sklenila, da napravita nosilnico in truplo vzameta s seboj. Obvezala sta mu večje rane in ga previdno naložila na nosilnico, nakar sta prijela vsak na enem koncu in kmalu izginila v temi.

IX.[uredi]

Tri leta so minila od tega časa, V “Dolini Prospektov” se je zelo izpremenilo; dovršile so se take izpremembe, da bi v prejšnjih časih noben naseljenec ne mogel verjeti, da je sploh mogoče. “Tisto jutro, ki se je ponoči izvršila ona tragedija gori na griču, so šli vsi prebivalci iz “Doline Prospektov” iskat v prepad Pavletovo truplo. Grill je povedal, da je izvršil samomor radi tega, ker je po nedolžnem umoril O’Neilea.

Mladi vdovi so povedali isto povest.

Zelo so bili presenečeni, ko so prišli na lice mesta, kjer hi po njih mnenju moralo ležati truplo, pa ga niso našli.

Praskali so se za ušesi in si belili možgane, toda izvršiti niso mogli definitivnega zaključka; dokler niso končno vplivnejši izjavili, da so najbrž volkovi raztrgali in požrli truplo.

“Toda požreti so ga morali s kostmi vred, ker ni sledi o njem,” je pripomnil nekdo bolj neverjetnih.

O’Brien je bil trdno prepričan, da se Pavel ni ubil in da se kmalu vrne; ko pa je pogledal proti pečini, je zmajal z glavo in tudi pritrdil drugim, da ga nikdar več ne vidijo. Kdor se je ozrl proti pečini, s katere je padel Pavel, ni smatral Bregarja živim.

Ko pa je po tem dogodku preteklo leto in dan in Pavel se še ni vrnil, so minili zadnji pomisleki o Pavletovi smrti.

Odvetnik Anderson je ostal po tem dogodku še par dni v “Dolini Prospektov,” nagovarjajoč mlado vdovo, da bi se preselila v D—, ker v “Dolini Prospektov”, zdaj nima kaj početi, kar pa je ona pozitivno odklonila in se jokaje v britki boli:

“On se vrne in ostati moram tukaj, dokler ne pride nizaj!”

Mlada žena je ob tej strašni izgubi veliko trpela. Ko se je naslednji dan zavedla deloma posledic strašne tragedije, je skoro obupala. Kdo naj zdaj skrbi za njo in njeno ljubljeno dete ...? Dan za dnevom je jokala v svoji kolibi, pričakujoč svojega moža, za katerega je zatrdno verovala, da prej ali slej pride. Ko pa je preteklo leto, so se ji pa vsi upi razblinili v — nič. Od tega je živela v nekakem melanholičnem stanju.

Jim Grill je takoj naslednji dan po onem usodepolnem večeru nekam odpotoval, ter se vrnil v dveh tednih — ves bled in izpadel — nekako strašilo prejšnjega Grilla. V nekaj dneh je razglasil odkritje bogate žile v njegovem zlatem rudniku, ter obljubil Roži svojo pomoč v njeni hudi stiski, kar pa je ona energično odklonila, češ, da bi gotovo Pavletu ne prijalo, če bi kdaj zvedel ... Grill je bil zelo previden in ni nikdar govoril o svojem bivšem tovarišu drugače, kot le dobro. “Ubogi Pavel! Da je moralo tako priti.” je tu in tam vzdihnil, ter si zakril obraz z obema rokama v znak globoke žalosti.

Pogosto je obiskoval njo in Roža je kmalu gledala na njega kot na svojega edinega prijatelja in zaščitnika. S svojo lepo umerjeno besedo in naklonjenostjo v vseh ozirih, se ji je vedno prikupil.

Nekega dne ji je rekel:

“Gospa Bregarjeva, Roža! — Ti potrebuješ zaščitnika in tovariša v tvojem življenju, človeka, ki te varuje pred svetom — nekoga, ki oskrbi za vzgojo tvoje male hčerke ... Pavel je mrtev ... Zakaj se zopet ne omožiš? —”

Toda Roža ga ni poslušala, vrgla se je ob oknu na klop in britko jokala ob misli, da je Pavel mrtev. Toda ženska vstrajnost vzdrži le malo — osobito še v razmerju, v kakršnem se je nahajala naša Roža ... Pri vse tem je pa tudi Grill znal igrati svojo ulogo jako izborno, tako, da mu je končno verjela, da je bil najboljši tovariš in prijatelj njenega zgubljenega moža — in njen. V svojem res bednem položaju je končno privolila v ženitev.

“Ne bom te mogla nikdar ljubiti,” je rekla, “kajti moje srce je vedno bilo in bo s Pavlom a kljub temu bom skušala biti tvoja dobra žena. To žrtev storim le v dobrobit svojega otroka,” in vrgla ne je na posteljo in britko jokala ...

Grill je počasi odšel. Na njegovem zlobnem obrazu je bilo čitati izraz triumfa.

“Končno!... Končno! ...” je mrmral in si mel roke, gredoč nizdol po hribu. “Igra se je v splošnem obnesla še bolje, kot sem sploh kdaj pričakoval ...”

V nekaj dneh sta se odpeljala v bližnje mesto, kjer sta bila poročena. Na tem potovanju se je Roža neštetokrat zjokala in premišljala, kako drugače je bilo ob njeni prvi poroki.

V “Dolini Prospektov” so bili presenečeni in tudi nekoliko jezni, ker niso bili povabljeni na ženitovanje. Ko je zvedel O’Brien to novico, je jezno izjavil:

“Nič dobrega ne bo iz tega, toda pazim na Grilla! Njen varuh ostanem v sili.”

In O’Brien je ostal mož beseda ...

Če je Roža kaj želela, je bil O’Brien vedno pripravljen vstreči njeni želji. Neko posebno spoštovanje do Pavleta ga je gnalo do tega. Zakonsko življenje med Grillom in Rožo je bilo v začetku še precej povoljno. Grill je prodal svoj rov za tristo in petdeset tisoč dolarjev, ker je oklenil oditi iz teh divjih krajev.

“Kako vesel bi bil Pavel — ko bi še živel,” je s solzami v očeh rekla Roža, ko je zvedela novico.

Spomini iz prejšnjih časov in iluzije, kako romantično bi živela s Pavletom, so ji izvajale mnogo solza in Grill jo je največkrat dobil prisedši domov — vso objokano. Zdaj je še-le pogrešala svojega ljubljenca najbolj, ko je imela na razpolago tudi gmotna sredstva ... in polovico tega je spadalo njemu ...

Nekega dne je na vprašanje Grilla povedala, zakaj vedno joka. In Grill je nato sklenil, da v najkrajšem času zapustil pusto “Dolino Prospektov”. Roža ga je prosila, naj vzame s seboj tudi O’Briena, ker jo ni maral žaliti, je vstregel njeni želji.

Prodala sta kolibo in vse drugo kar sta lastovala, in se nekega lepega dne napotila z O’Brienom vred iz “Doline Prospektov” proti vzhodu. Vsi prebivalci so se sešli in jima voščili srečno pot. In ko je Roža prijezdila do ovinka, se je še enkrat obrnila v sedlu nazaj proti “Dolini Prospektov” in s solzami v očeh rekla: “Pozdrav tebi, “Dolina Prospektov,” nudila si mi veliko veselja— in tudi veliko — ah! kako zelo veliko gorja ...”

“Zadnji pozdrav tebi; ne vidim te več.”

In njena izjava je bila resnična, ker se res ni nikdar vrnila v tiste kraje. Kot se je ona poslovila od te naselbine, tako se hočemo mi, dragi čitatelji in čitateljice ker se ne bomo več mudili z našo povestjo v teh krajih:

“Pozdravljena “Dolina Prospektov,” tvoje skrivnosti in razočaranja! Mnogo si jih osrečila ... s svojim zlatom ... Dosti jih je pa tudi zgubilo življensko srečo in zadovoljnost ... Da, celo življenje ...!”

Zakonska Grill sta spadala vsak k enemu zgoraj omenjenih oddelkov ... Tiho sta nadaljevala pot, zatopljena vsak v svoje misli ... in O’Brien jima je ponižno sledil.

X.[uredi]

Ob prijaznem potoku v precej razprostrani dolini, se je nahajal glavni stan mogočnega indijanskega rodu Ute. Vojniki, to je vso možki, so se vsak dan telesno vadili in vežbali v orožju, dočim so ženske morale opravljati vse ostalo delo. Lajanje psov, prhanje divjih mustangov, ter kričanje napol nagih otrok, se je čulo že od daleč. To je pogorišče, na katerem nameravamo naše čitatelje nekaj časa zadržati.

Bilo je vročega poletnega dne v sredi avgusta, solnce je pošiljalo ves dan svoje tople žarke na razbeljeno zemljo, da se je večina vojnikov zatekla v sence šotorov, pustivši ženske pri delu. Le kakih deset je bilo toliko razpoloženih, da so igrali z velikim zanimanjem igro “mokasin”, katera obstaja v tem, eden skrije krogljico pod čevelj, drugi pa skuša ugasniti, pod katerim čevljem se krogljica nahaja. Nekako tako kot naša igra “skrivati in iskati”.

V senci pred nekim večjim šotorom je sedela mlada deklica. Njeni košati, dolgi lasje so se ji vsipali po ramenih. Tu pa tam je dvignila oči in pogledala proti šotoru, nakar je zopet poglobila v svoje delo; delala je novo obleko iz kožuhovine. V šotoru je vse mirno — nič se ne gane, dočim se za šotorom začujejo stopinje. Ono se hitro ozre in za rdi, kot bi bila zasačena pri kakšnem nepostavnem opravilu.

Mož, ki je stal pred njo, je bil nekaj posebnega med Indijanci. Kjerkoli se je prikazal, je izzval pozornost vseh. Visok je nad šest čevljev, čokato telo s širokimi rameni zelo pristoja njegovi visoki postavi; obraz mu je plemenit, z odličnimi potezami. Glavo, ki mu jo diči orlovo perje, drži ponosno pokonci; njegovi ravni črni lasje mu sežejo dopasa dočim ima okrog ramen ogrnjen bel plašč. Njegova obleka je narejena iz kože sivega medveda v rokah drži svojo najzvestejšo tovaršico — puško.

Tak je “Močni Bivol,” vojni poglavar Utovcev.

Vstavil se je pred šotorom tik deklice in vprašal :

“Moja hčerka čuva šotor “Zlatolasca,” belega glavarja; ali je on notri?” in pogledal ji je strogo v oči.

Deklica je mirno ponosno pogledala očetu v obraz.

“Zlatolasec spi,” je odvrnila. “Vrnil se je z lova zelo utrujen, zdaj spi, odkar je prišel domov. Pazim da ga kdo ne zbudi po nepotrebnem on potrebuje počitka.”

Obraz Močnega Bivola se hipoma stemni. Po kratkem premisleku reče:

“Moja hčerka ljubi Zlatolasca na moje lastne oči sem videl kako je postajalo njeno hrepenenje po belem glavarju vsak dan večje. Ali se ne bojiš ljubiti belega človeka? Tvoje srce je bilo že enkrat podarjeno onemu bledoličniku, ki pa te je — zavrgel ...”

Znak bolesti se je pojavil na dekličinem obrazu, toda vstanivši na noge, je ponosno izjavila:

Resnično, oče moj! Toda Zlatolasec ni tak kot je bil Zvita Kača. Jaz ljubim tega bledoličnika,” in ljubezen je sijala iz njenih očij. “Ljubila sem ga ves čas od dne, ko je rešil mene in mojega medicinskega očeta iz rok zlobne Zvite Kače. Tako velika je bila moja ljubezen, da ko sva z Gorskim Duhom oni večer dobila njegovo truplo ležeče med kamenjem in polno ran, sem raztrgala svojo obleko in napravila iz nje obveze, s katerimi mu je naš medicinec obvezal rane. Vso noč sem nesla polovico njegove teže, in prav nič nisem bila utrujena. Vdihovala sem mu sapo, ker je bil že dozdevno mrtev. Deset noči sem čula pri njem — ne de bi zatisnila oko, tako veliko mi je bilo za njega — da ostane pri življenju. In ko je ozdravil, je postal naš, popolnoma naš, oče! On misli, da je bil rojen med nami, kajti spomin na preteklost, ki Je živel s svojo ženo med bledoličniki, ga je popolnoma zapustil. Popolnoma je prepričan, da je Indijanec: zato sem gotova, da ostane med nami vse svoje življenje.

Solnčna Roža je govorila resnico.

Čitatelji so gotovo že preje uganili, kdo je ta deklica. Ko sta tisti večer ona in Gorski Duh dobila Pavletovo truplo pod pečino, je bil Gorski Duh mnenja, da bi ga nesla nazaj ženi, čemur pa je Solnčna Roža odločno nasprotovala. Tako se je zgodilo, da je bil sedaj Pavel — mesto skrbni oče svoje družine — glavar Indijancev ...

“Midva se morava takoj vrniti v našo naselbino,” je rekla, “in ne smeva zgubljati časa. Nesla ga bodeva s seboj! Ko ozdravi, se bo lahko vrnil k svojim ljudem.”

Indijanka je občutila neke posebne simpatije do našega junaka — dopadel se ji je — ljubila ga je ... Zato pa je zahtevala, da ga morata nesti v njih šotorišče.

Raztrgala je svojo obleko in naredila obveze, s katerimi je Gorski Duh z vso skrbnostjo obvezal Pavletove rane. Več dni sta potovala, predno sta prišla vsa vtrujena na dom.

Ves čas potovanja se Pavel ni zavedel. Mirno je ležal na nosilnici, kot da bi bil vresnici mrtev. Indijanska deklica je večkrat obstala, pritisnila svoje uho na prsi ranjenca, da se prepriča, je li njen junak še živi. Ko sta se že bližala domu, je pričel Pavel kazati znake življenja, dasi se še ni zavedel. Solnčna Roža se je s sočutjem ozirala na njega, kadarkoli je pričel stokati. Tri mesece je ležal na postelji, skrbno negovan od Gorskega Duha, še skrbnejše pa od Solnčne Rože. Imel je na eni strani vsa rebra zlomljena. — Zares čudno, da ni podlegel bolezni. Pod skrbnim nadzorovanjem medicinca in vstrajno postrežbo strežnice, je Pavel postajal vidoma boljši in močnejši.

Nekega dne ga je zasačila deklica s široko odprtimi očmi, v katerih se je zrcalil izraz negotovosti in zmedenosti. Obrnil se je in zatisnil oči, ko je prišla ona.

“Ali česa želiš?” ga je vprašala.

Ko je slišal njen glas, se je nasmehnil, toda spoznal je ni.

“Čudno, da me ne pozna.” je mislila deklica, in v srcu ji je postalo mučno ob misli, da jo več ne pozna.

Ko je toliko okreval, da je hodil sam okrog, se ni niti zmenil, da bi šel domov k svojim ljudem.

Končno ga je Solnčna Roža pričela izpraševati, kaj je vzrok, da je tisti večer padel preko pečine v prepad, kar se pa v njeno presenečenje ni popolnoma nič spominjal. Istotako se je zelo čudil, ko mu je pripovedovala o njegovej ženi in otroku. Tako je naš Pavel izgubil popolnoma ves spomin na preteklost. Poznal je samo Indijance in nikogar drugega.

Spomin na preteklost ga je zapustil, je šinilo deklici v glavo. Izpraševala ga je še o mnogih stvareh, pa se ni mogel prav nobene spominjati. — In tako se je prepričala, da je res pozabil na prošlost. Lotilo se jo je sladko upanje, da ostane za vedno med — Indijanci.

Pavletov spomin na prošlost je zatemnel ... Drugega se ni spominjal, kot da je živel med Indijanci. Edino znanje jezikov mu je še ostalo. Zdelo se mu je zelo čudno, da tako slabo razume domačo govorico teh ljudi.

Indijanska deklica je govorila z njim v angleščini, katero je popolnoma obvladala, Pavel se pa je tudi hitro privadil indijanskega narečja.

Tako je čas potekal enakomerno. Pavel se je izkazal vrednega člana med indijanskimi vojniki. Njegova posebna spretnost v streljanju je prijala vsem. Smatrali so ga za nekako višje bitje, katero jim je naklonil Veliki Duh, da si izvojujejo tem slavnejše zmage v bodoče. Njegovo prikupljivost in vsestransko prijaznost, so ti prerijski sinovi in hčere naravnost vzljubili. Postal je kmalu tako populuren, da ga je Močni Bivol imenoval glavarjem. Največjo oblast si je obdržal sam, dočim je navadno izročil vse vojne pohode — Zlatolascu.

Stari Gorski Duh mu je bil zelo naklonjen. Dan za dnevom ga je jemal s seboj v gorovje, ter ga učil v zdravilstvu in drugih indijanskih tajnostih, ki so jih posedovali Utovci. Kot Solnčna Roža, tako je tudi Gorski Duh preizkuševal Zlatolasca, če je res popolnoma pozabil na svoje prejšnje življenje. In ko se je končno docela prepričal, da je Zlatolasec postal popolen Indijanec in da bo ostal do svoje smrti eden najpogumnejših in najspretnejših glavarjev in bojevnikov, ga je naravnost vzljubil. V medicinstvu ga je hotel izučiti za to, da lahko nastopi njegovo mesto, kajti sebi je prišteval le še kratko dobo življenja.

In Zlatolasec je kmalu postal v vseh ozirih prav tako spreten kot Gorski Duh.

Nekega dne sta se napotil precej daleč od doma. Ko sta bila od trudne hoje po strmem hribu docela utrujena, sta se vsedla na močno hrastovo deblo, ki je ležalo preko globoke struge in katero je močni vihar podrl.

“Sin moj,” je rekel starec, “kmalu zapustim svoj vzljubljeni rod in se odstranim od njih potom naravnih zakonov tja, kamor so šli vsi naši slavni predniki ... Poučil sem te o vseh zdravilnih želiščih, ki jih je dobiti v naših gozdovih in prerijah, in vesel sem — da, ponosen, ker vidim, da si se izučil v vsem tako dobro, da me lahko nadomestuješ.

Le ena stvar je še, katere še nisem razjasnil ... in to je vzrok, da sem danes tako daleč od naših šotorov. Poslušaj — izdam ti skrivnost, ki je znana le trem ljudem na svetu, in katera ti utegne v prihodnje veliko koristiti ...”

Pavel se je obrnil proti svojemu velikemu učitelju in rekel:

“Nadaljuj, oče moj! Tvoje besede so mi vedno dobrodošle, ker govoriš vedno in povsod modro, kar razveseljuje moje srce.”

Gorski Duh ga je strogo pogledal naravnost v oči.

“Prej kot ti izdam to skrivnost,” je rekel, “mi moraš obljubiti, da ne boš nikdar nikomur izdal iste, — izvzemši, ako bi ti imelo rešiti življenje ali čast — in tudi v teh slučajih le v skrajni sili.”

Pavel je drage volje obljubil, misleč, da bo ta nova skrivnost za njega še večje važnosti kot vse prejšnje, ki mu jih je medicinec že razkril.

S tem je bil starec zadovoljen, prijel je Pavleta za roko in mu pričel pripovedovati naslednjo zanimivo povest:

XI.[uredi]

“Veliko let (leta so šteli po luni) pred kot so bledoličniki prišli v svojih velikih čolnih do naše zemlje, so živeli Indijanci veselo. Vsega so imeli zadosti in njih življenje je bilo povoljno in veselo. Med seboj so živeli v sporazumljenju, le redkokedaj so se vneli tako srditi boji, kot so danes nekaj navadnega. Naš rod je bil bogat in mogočen! Naši glavarji so bili modri in pogumni, naše ljudstvo številno kot listje po drevju, predno ga razpršijo jesenski viharji ... Zlato — ta usodepolna tvarina, za katero se dandanes bijejo možje in vničujejo svoje življenje — je bila v naši posesti v ogromnih množinah ... Delali smo iz zlata razne posode, katerih pa nismo nič višje cenili kot bledoličniki — lesene ali glinaste, oziroma druge, po njih mnenju malovredne lonce. Solnce je sijalo na to zemljo z velikim blagoslovom za indijanski rod. Naše orožje je bilo vedno slavno in zmagovalno, dokler ni prišla zvijačnost bledoličnikov med nas in nas napadla z začaranimi medicinskimi snovmi.

Živeti nismo smeli več po starih šegah, ker smo bili preslabi, da bi se vzdržali sili novih sovražnikov in vzdržali stare naše tradicije! Vedno smo se morali umikati pred njimi z naše najboljše zemlje ...

V tistih časih nismo vedeli, koliko je zlato vredno pri tujcih, zato so ga dobili v veliki množini za skoro nič vredne predmete, ki so nam jih dajali v zameno.

Zlato, s katerim smo mi razpolagali, je bilo nagromadeno v neki prostorni gorski votlini, iz katere smo vedno jemali, kadarkoli smo kaj kupili od bledoličnikov.

Nekega dne je ves zasopel prijezdil nek poslanec od nekega drugega rodu in se vstavil pred našim poglavarjem in zdrknil s konja brez moči. Ko se je zavedel, je pričel pripovedovati, kako so bili njegovi ljudje napadeni od neke tuje rase, katerih koža je bela in da so bili oviti v železo, tako, da jih njih puščice niso mogle raniti. Povedal je, kako grozno so uničili vse, kar jim je prišlo v roke; in ko so pobili in oropali njegov rod, so se napotili proti taborišču Utovcev.

“Bežite!” je kričal, “dokler imate čas; uničite vašo zlato shrambo, radi katere so skoraj gotovo prišli, da jo dobe v svojo pest. Ne pustite da bi se poslužili tega, kar je bilo naše vse skozi od naših praočetov!”

Divje vznemirjenje se je polotilo naših hrabrih vojnikov. Naši ljudje so bežali v paniki, medtem ko je naš medicinec hitel k votlini z zlatom napolnjeni, ter z neko posebno metodo, katero boš kmalu videl — izbrisal sled do nje.

Vsi dohodi so bili zabiti z močnim skalovjem, tako da sovražniki niso mogli našega zaklada v svojo pest dobiti.

Samo en vhod je ostal odprt, toda nevarnosti ni bilo, da bi ga kdo izmed sovražnikov izsledil, ker ga je bilo skoro nemogoče doseči v tistih časih; še sedaj se le umetnim potom pride do njega.

Na svoji smrtni postelji je vsak medicinec povedal to tajnost svojemu nasledniku, zagotavljajoč ga, da ne sme izdati tega nikomur pod nobenim pogojem, izvzemši če je v nevarnosti njegovo življenje ali čast.

Tako je šlo do danes, od rodu do rodu. Nihče drugi kot vrhovni glavar ali medicinec, ne ve za to neprecenljivo bogastvo.

Končno je prišlo do mene — in danes ne ve za ta zaklad nihče drugi, kot jaz, Močni Bivol in njegova hčerka Solnčna Roža — edino — le mi trije. Mi ne rabimo tega zlata, ga niti ne potrebujemo; kajti ko bi se mi z njim lišpali, bi bledoličniki gotovo ne mirovali prej, da bi nas oropali za vse.

Tebi, moj sin, bom zaupal to skrivnost ker pričakujem, da boš zavzel po moji smrti mesto — medicinca.”

Pavel ga je zvesto poslušal. Niti najmanje se ni spomnil, kako je pred časom sam delal v rudniku in se trudil, da bi dobil zlato, o katerem mu je zdaj na dolgo in široko pripovedoval stari Indijanec. Prav nič ni slutil o svojem prejšnjem življenju, kako se je trudil in delal, da bi pošteno preživel svoje drage ... svojo ljubljeno ženo in hčerko, katerima bi zdaj lahko podaril vse to zlato ... Poslušal je vse to kot v sanjah, vstal in melanholično sledil staremu Indijancu, ki je medtem vstal in rekel:

“Pojdi za menoj, sin moj! — Zdaj te povedem na mesto.”

Slepo je sledil korakom svojega starega voditelja. Plazila sta se navzgor in navzdol ob skalnatih pečinah, poslužujoča se drevesnih korenin in vej, da nista padla v globino. Ob neki zelo zaraščeni razpoki se je Gorski Duh vstavil.

“Pogledal je skrbno okrog sebe,” in vprašal: “ali tvoje oči opazijo kaj sumljivega? ... Ali verjameš, da ni niti dvajset korakov od tu oddaljen vhod v votlino z zlatom? ... za katero je že veliko mož žrtvovalo svojo značajnost, svoje poštenje, svoje življenje, svoje vse — a koristi od njega ni imel nihče ...!”

Pavel je natančno pregledal bližnjo okolico, toda zapazil ni nič posebnega. Stala sta na robu visokega prepada; navpična, visoka skalnata stena je stala pod njima, segajoča spodaj v dolino. Precej vstran so se nahajali z drevjem obraščeni hribi, ki pa so bili veliko nižji od gore, na kateri sta se nahajala. Velikanski orel je krožil nad njima, dočim je spodaj pod pečino bučal med skalovjem dereči potok, da so se venomer delale ob skalah pene jezne vode.

“Ne!” odvrne Pavel, “vse zgleda naravno, ne vidim nikjer odprtine in tudi ni mogoče, da bi se kakšna nahajala v neposredni bližini.”

“Idi za menoj,” je rekel Gorski Duh, “pokazati ti hočem, kako so naši ljudje znali čuvati svoje imetje pred grabežljivimi sovražniki.” in previdno se je plazil naprej ob robu pečine.

Ob koncu pečine je stal mogočen hrast, ki je dvigal svojo glavo visoko nad svojimi tovariši. Ob njegovem vznožju čez korenine je ležalo staro trhljivo deblo.

Gorski Duh se je z vso močjo uprl v na tleh ležeče deblo in je nekoliko prevalil na stran. Pokazala se je v skalo vsekana dolbina, v katerej je opazil Pavel veliko železno kljuko in močno vrv, ki je bila varno pritrjena k hrastovim koreninam.

Stari Indijanec je izvlekel vrv iz dolbine, pogledal s sokolskim pogledom okrog sebe, če ni kje v bližini kaj ne poklicanega, nato je spustil vrv preko pečine. Prijel je za vrv in pričel plezati nizdol, ter kmalu izginil Pavletu izpred oči; čez nekaj časa mu je zaklical, naj mu sledi.

Pavel je storil po vzgledu Indijanca in se v par minutah znajdel med dvema visokima stenama iz samega kamna, ki sta tvorili vhod v notranjost gore. Ko je prišel do dna, ga je Gorski Duh prijel za roko in velel:

“Pojdi previdno za menoj. —”

Kako daleč sta šla, ni mogel Pavel natančno videti; končno je zagledal pred seboj svetlobo, ki jo je pošiljalo solnce skozi velikansko razpoko v pečini. Istočasno sta prišla do kraja, ki se je zdel Pavletu konec rova.

“Akoravno bi bila vrv najdena,” je rekel Gorski Duh, “in da bi iskalec naših zakladov prišel do tukaj, bi bil ves njegov trud zastonj ... Tu bi gotovo skušal vsak razbiti ta zid, misleč, da se potem hodnik nadaljuje, pa temu ni tako. Naši ljudje so napravili ta zid za vabo, da se gotovo vsak sovražnik ob njem ubije. To je le namen zvabiti ga s prave poti ... Luč ki prihaja tam od zgoraj, je kot nalašč naravno slepilo za vsakega, ki mu niso znane vse skrivnosti te tajne jame. Tu ob strani te stene visi zemlja le malo, pozneje se pričenja globok prepad, katerega od tukaj niti ne slutiš ne. Vsak nepoklican bi torej padel v ta prepad.”

Pavleta je kar streslo in neko čudno, neznano vznemirjenje se ga je polotilo ob misli, da morda pade. Nekaj senzacionalnega, kar še nikdar prej ni občutil. Opotekel se je in skoro bi bil padel, da ga ni v tem trenotku zagrabil Gorski Duh za roko in ga obdržal.

To je bil prvi znak, ki ga je opazil Gorski Duh na Pavletu, ki je izviral od onega usodepolnega padca. Pa tudi zdaj se Pavel ni spomnil popolnoma nič druzega, kot bal se je pasti v prepad.

“Ali se ne počutiš dobro?” ga je vprašal Indijanec v skrbeh.

“O da,” je odgovoril Pavel, “toda nekako čudno se počutim ob govorjenju, da kdo pade. Tega ne morem razumeti.”

Gorski Duh se je tajinstveno nasmehnil, toda rekel ni nič.

“Zdaj pa k pravemu vhodu,” je rekel ko se je Pavel zopet normalno počutil. “Stori kot ti velim, in v nekaj minutah bodeva pri zlatu. Pojdiva nekoliko nazaj, potem skozi ozko razpoko na levi, katero zakriva mah, nato se bodeva plazila po trebuhu skozi tesen predor; več kot ena oseba naenkrat ne more plezati skozi. Ko zagledaš zopet svetlobo, si blizu cilja; prišedši iz ozkega rova, se lahko vzravnaš — in takrat si na mestu, kjer je že nekaj zlata — toda v bogati votlini še nisi.”

Gorski Duh je nato pričel zopet previdno nadaljevati svojo pot, Pavel mu je oprezno sledil. Ko sta se priplazila na mesto, ki ga je Gorski Duh prej omenil, je Pavel vskliknil začudenja, ko se je ozrl okrog sebe.

Videl je bogastvo, ki se še ni nudilo očem belega človeka ... kar bodemo opisali v naslednjem poglavju.

XII.[uredi]

Velika in razprostrana votlina, razsvetljena od solnčnih žarkov, ki so prihajali skozi prej omenjeno razpoko in deloma razsvetljevali krasoto tega naravnega zaklada. Na tleh so ležali veliki kosi bogate rude in vsenaokrog so bile bogate žile.

Samo čisto zlato se je lesketalo, kamorkoli se je ozrlo oko!

Zlata zadosti, da je v vrednosti nadkriljevalo bogastvo najbogatejšega finančnika na svetu!

Zlata zadosti, da so z njim lahko nadzorovali svet ...!

Na tone in tone rumene kovine, ki je nestrpno pričakovala pridnega delavca, da jo izkoplje!

Zavedel se je zopet, ko je začutil toplo roko v svojej.

Gorski Duh je stal poleg njega.

“Pojdi za menoj,” je rekel, “to je šele začetek. So sicer miljoni pred nama, toda to bi dalo veliko truda prej kot bi rudo izkopal, spravil na površje in izčistil. Odstraniti bi moral prst in skalovje nad nama, predno bi zamogel uspešno izkoristiti to rudo; in tudi če bi ne lotil tega, bi potreboval velike stroje, ki jih imajo na razpolago bledoličniki. Sledi mi,” je ponovil, “in pokažem ti bogastvo desetkrat večje kot to tukaj, poleg tega pa brez truda razpečljivo — ker je čisto zlato. To je spodnja votlina, ena je še tu malo naprej.”

Pavel se je dal voditi staremu Indijancu. Zopet sta plezala skozi temno razpoko, ki pa ni bila tako dolga in temna, kot je bila prva. Končno sta prišla v drugo votlino, ki je bila dokaj večja od prve, ter tudi bolje razsvetljena. Ta votlina je imela več razpok in tudi dva umetno napravljena okna, katera so izklesali Indijanci v skalnati steni, do katerih se od zunaj ob prepadu sploh ni moglo priti.

Gorski Duh mu je razjasnjeval, kako so njegovi predniki najdli te votline po naklučju, sledeči srnjam v to goro. Prepričevalno se je izrazil, da ni bilo na tej gori še nobenega drugega človeka kot rdečekožca; radi tega ni bilo nevarnosti, da kdo izsledil te zaklade.

Ena stvar je Pavleta posebno presenetila: Precej dolg in navpičen do površja zemlje držeč hodnik, ki je bil mojstersko zavarovan s hrastovim lesom, da se ni zemlja posula v njega. Pavel je to napravo ves presenečen opazoval; Indijanec videč njegovo radovednost, mu je pojasnil.

“Ta predor,” je rekel, “je prava ilustracija ženijalnosti naših starih očetov. Ako začneš premišljevati, koliko truda so imeli naši ljudje, predno so vse to naredili, lahko sprevidiš, da se niso bali trdo delati, dasiravno nas imajo bledoličniki za lene.

To je bilo napravljeno v varstvo jame, da bi se je nihče ne mogel polastiti. Na površju zemlje teče precej velik potok; isti, ki si ga videl tam zunaj, predno sva šla v notranjščino zemlje. Ali vidiš gori ob koncu hodnika debelo vrv, ki je pritrjena na močno hrastovo zatvoro? Ono deblo, ki je naslonjeno čez skalnati rob, služi za zvod; s tem se lahko zatvora dvigne — in ves potok se vlije skozi ta predor v jamo in jo v nekaj urah popolnoma zalije ... Na nasprotni strani se voda iztega skozi umetno napravljeno luknjo, katero so naši vojniki izklesali v svrho, da lahko, v slučaju, da kdaj zalijejo, rudnik, vodo zopet izpuste. Ta luknja je toliko manjša, da ne more vsa voda sproti odtekati, kar jo pride skozi ta predor tu zgoraj.

Ako bi bili slučajno primorani spustiti vodo v jamo, jo lahko pustimo tu skozi teči leto in dan, ne da bi bilo kaj škode. In če želimo priti zopet do zlata, kar enostavno zapremo zatvoro tam zgoraj, pa se voda kmalu izteče ven iz vseh prostorov — in jama je zopet dostopna ... Tako jo je zalil takrat naš bivši medicinec, ko je pretila za nas nevarnost od strani bledoličnikov: in to bi storil danes jaz, ako bi se pripetilo kaj sličnega. Tako zdaj sem ti razložil! Ali ni vse to čudovito napravljeno, sin moj?”

Pavel ni mogel več minut odgovoriti. Vse, kar je videl in kar mu je pojasnil stari Indijanec, se mu je zdelo tako čudovito očarljivo, da je kot zamaknjen gledal to naravno krasoto in bogastvo. Končno je vprašal: “Toda, oče, rekel si, da se ta zatvora ne vidi od zunaj, da jo zakriva visoka pečina in gosto grmovje. Kako se zamore potem zatvora odpreti od zunaj?”

“Močna vrv je pritrjena na zvod, in skrita med mahom in grmičevjem visi preko pečine do prostora, mimo katerega bodeva šla pozneje,” je odgovoril starec. “Toda pojdiva, imam ti še nekaj pokazati. Hočem ti razkazati prav vse, ker ne vem — če bodeva še kdaj skupaj prišla v ta kraj ...” in obrnivši se na levo, je pričel plezati preko velikega kupa — kamenja — vsaj zdelo se je tako. Gorski Duh je rekel Pavletu, naj natančneje pregleda to “kamenje”. Pavel je pogledal natančneje in pronajdel, da je — samo, naravno čisto zlato ...! — Kosi zlata v raznih oblikah, so se lesketali pred njegovimi očmi ... Bilo je zlato brez kake primesi, izčiščeno v stoletjih — potom naravnih zakonov ... Bili so kosovi kot golobje jajce veliki, pa tudi velikost človeške glave so presegali ... ki so samo čakali roke, da jih pobere. Bilo je na stote tonov čistega zlata — vredno biljone dolarjev. — —

Pavel je začudenja strmel ob priči takega bogastva komaj zavedajoč se, ali sanja, je-li je resnica.

Gorski Duh ga je vodil še naprej skozi zaklade pod zemljo, dokler nista prišla do slapa, ki je z velikim vriščem v poltemi bobnel pred njima.

“Zlatolasec, sin moj,” je rekel Gorski Duh (Indijanci so ga imenovali Zlatolasca radi njegovih dolgih in rumenih las), “zdaj ti je znana skrivnost naših tajnih zakladov, katero je naš rod hranil za sebe stoletja, Čuvaj jo kot punčico svojega očesa! — Zdaj ti pokažem še izhod, znan samo meni. Ti si prvi, ki mu zaupam to skrivnost. Pokažem ti tudi zatvornico in vrv, s katero se lahko to zatvornico odpre od zunaj.”

Gorski Duh je pričel plezati naprej in Pavel mu je sledil. Prišedši do vodopada, se je Gorski Duh ozrl na Pavleta z nekim posebnim pogledom; nato se je zagnal v slap — in Pavel ga ni več videl ... Nekaj časa je premišljeval kaj mu je storiti, potem se je pa še sam zaletel v padajočo vodo. — V naslednjem trenutku se je znajdel dasi ves moker, vendar popolnoma nepoškodovan ob strani starega Indijanca.

Nahajala sta ne na prostem. Gorski Duh se je nagajivo nasmehnil in vprašal Pavleta, če se je kaj bal preskočiti slap, kar je Pavel seveda zanikal.

“Tu je skrita vrv, s katero se lahko dvigne ona zatvornica tam gori,” reče Gorski Duh.

“Toda — ali ne postanejo te vrvi preprerele in trhljive, ker so jih naredili že vaši predniki?” vpraša Pavel, ogledujoč z zanimanjem to napravo.

“Ne, ker jih nadomestimo z novimi prej, kot postanejo popolnoma nerabne,” odvrne Indijanec. “Toda trdne so dovolj za več let, ker so narejene iz zvitih trt najtrdnejšega lesa.”

Stari Indijanec je nato šel na mesto, kjer je prej pustil ono vrv preko pečine, po kateri sta se spustila k vhodu votline. Potegnil je vrv navzgor in jo spravil nazaj v za to pripravljeno dolbino, ter isto skrbno zakril s prej imenovanim deblom. Nato mu je še enkrat natanko razlagal, kako mora previdno postopati v vseh ozirih, kadar pride sam v te kraje, da se morda ne vjame sam v nevarno past, ker bi bil potem izgubljen.

Med potjo, ko sta šla po hribu nizdol, mu je še pripovedoval, da vselej raje gre skozi slap iz jame, kot pa da bi moral plezati nazaj po vrvi navzgor.

“Tudi vhod bi bil od te strani bolj pripraven,” je rekel, “toda nihče ne more skočiti skozi slap navzgor, kajti pečina je na notranji strani slapa par čevljev višja kot na zunanji strani; radi tega se ven lahko preskoči skozi padajočo vodo, notri pa je nemogoče priti. To je vzrok, da hodim jaz od ene strani notri, iz druge strani pa ven.”

Pavel je počasi sledil staremu Indijancu, premišljujoč o vsem, kar je videl in kar mu je zaupal. Niti sanjalo se mu ni, kako se bo on v poznejšem času poslužil tega zaklada in z njim odkupil svoj pravi zaklad — ki mu je edini bil največje bogastvo ... katerega pošten mož ne da za vse zlato na svetu ...

Nista še dolgo hodila, ko se Gorski Duh vstavi in zadrži Pavleta.

“Kaj pa je,” vpraša Pavel; “kaka divja žival?”

“Ne, sin moj; toda zdelo se mi je, da sem videl tam precej daleč med hribi nekaj kot bi se kadilo izza drevja. Poglej natančno boš videl, če bo mogoče tebi kaj več videti.” Starec je pokazal v smeri, kjer se mu je zdelo, da je videl dim Pavel je napenjal oči, toda nič sumljivega ni mogel opaziti, in tako je povedal tudi Indijancu.

“Moral sem se zmotiti,” je vzdihnil; “moje stare oči so postale slabe, kmalu se ne bom mogel več zanesti nanje,” in ves zamišljen je nadaljeval svojo pot — Pavel mu je tiho sledil.

Ko se je zvečerilo, sta se vtaborila v neki dolini med drevjem, kjer sta bila varnejša, da ju kak sovražnik ne zapazi in ponoči napade. Pavel je zavzel prvo stražo. Hodil je semintja s puško v roki, medtem ko je Gorski Duh mirno spal, kot človek, ki se počuti kot v domači postelji ... Popravil je ogenj in se vsedel na bližnje tnalo, ter še enkrat premislil vse, kar mu je ta dan odkril njegov stari indijanski prijatelj. Spoštoval je tega starca kot svojega najboljšega očeta. Med vsem rodom ni imel boljšega prijatelja od njega.

Zašuštljalo je narahlo med vejevjem in Pavel je bliskoma pograbil za puško. — Bil je samo veter. Pomiril se je zopet in se zamislil. — Pred očmi se mu je pojavila Solnčna Roža — hčerka indijanskega glavarja ... Zdaj je še le popolnemu zavedel, koliko dobrega mu je to dekle storilo, dasi ni vedel več kot to, da je bil enkrat dolgo časa bolan. Kako ljubeznivo mu je stregla takrat, kako naklonjena mu je bila vsepovsod. Z njo je mnogo občeval, dasi se z drugimi ženami kot vojnik ni menil dosti ... Ob misli na Solnčno Rožo so ga obhajale sladke misli — medtem pa se je pojavila pred njegovimi očmi druga slika — glava z mršavimi lasmi, temnega in zlobnega pogleda, z velikimi in stisnjenimi zobmi ... Ta pošast mu je hotela potisniti kos zlata v grlo ... Zganil se je nervozno in zopet pričel hoditi po taborišču. Čudil se je, kaj se mu blede po glavi. — Zdelo se mu je, da je ta obraz že enkrat prej videl, pa se ni mogel spomniti kje ... To je bil zopet žarek iz prejšnjega življenja ...

XIII.[uredi]

Prej smo pustili Solnčno Rožo in Močnega Bivola v razgovoru: vrnimo se k njima. Ob zaključku hčerkinega govora, so postale poteze glavarjevega obraza dokaj resne.

“Popolnoma resnično,” je rekel, “on je bil kot vsak izmed naših skozi tri leta, in jaz sem zadovoljen, da tako tudi ostane; toda, hčerka moja, jaz te svarim! Drzni Medved, ki je istotako glavar kot Zlatolasec — te ljubi ... Pred par dnevi mi je obljubil zate dvajset lepih mustangov, katere so nalovili njegovi vojniki. On ne mara posebno Zlatolasca rad bi ga ob vsaki priliki ponižal, rad bi mu storil kako zlo, ko bi ne imel strah pred njim. Sumi, da imaš rajši Zlatolasca kot njega, zato lahko pride enkrat do zavratnega napada ... Svarim te, hčerka — vpoštevaj moje blagohotno svarilo ...!!”

Indijanka je dvignila svojo krasno glavico, se postavila ponosno pred svojega očeta in odgovorila:

“Solnčna Roža, oče moj, ni kot so navadne žene, — da bi bila prodana ali kupljena! Hči sem Močnega Bivola, mogočnega glavarja Utovcev, ki je strah in trepet svojim sovražnikom. — Ljubim zlatolasega glavarja ... Njegova sem — ako hoče ...!”

Po kratkem pomisleku je zaničljivo nadaljevala:

“Drzni Medved je še otrok in ne more storiti nič zlega vojniku, ki ga ljubim, ker sama čuvam šotor medtem ko spi — in predno pridejo do njega, morajo ubiti mene kadar pa ne spi, se pa ne boji nobenega, kajti med našim rodom ni vojnika, ki bi imel tako bister pogled, tako sigurno in močno roko, srce tako junaško kot ravno Zlatolasec! Ne boj se za njega, oče; bati se smeš bolj za Drznega Medveda, ako se tako deleč spozabi, da napade Zlatolasca.” In krasne dekličine oči so gorele v ognju ljubezni, poguma in požrtvovalnosti.

Oče je gledal svojo hčerko par trenotkov, nato pa ponosno odgovoril:

“Pogum in ljubezen Solnčne Rože govorita iz njenega srca tako resnično in modro kot najmodrejši glavarji na vojnem posvetovanju. Njene besede so resnične. Belemu glavarju se ni treba bati nikogar, toda moja hči pozablja, da je Drzni Medved tudi glavar, ki poveljuje velikemu krdelu naših vojnikov. Iz njega ne smemo narediti našega sovražnika.

Tvoje oči gledajo le to, kar navadno vidijo oči ljubezni ... Jaz sem star, govoril sem že na mnogih modrih posvetovanjih; imam skušnje starega moža. Ali nisem govoril resnice, moj medicinski oče?” in obrnil se je proti Gorskemu Duhu, ki je malo vstran pred svojim šotorom pušil iz dolge pipe.

Gorski Duh mu je odgovoril:

“Močni Bivol je moder, toda srca mladine se nikdar ne puste vladati modrosti in previdnosti starih ljudi. Jaz se ne bojim nobenih neprilik, glavar moj — kajti Drzni Medved je ponosen in ne bo kazal svoje jeze drugim vojnikom, če prav mu Solnčna Roža odreče. Ne boj se, glavar moj.

Gorski Duh ima skušnje, zato ve. Ako se primeri, da Drzni Medved odpove pokorščino našemu vrhovnemu glavarju z vsemi svojimi vojniki vred; še vkljub temu ostane večje število na naši strani in ga lahko premagamo. Jaz sem govoril” in enakomerno je puhal oblake dima proti nebu.

V tem trenutku so vojniki, ki so igrali “mokasin”, skočili kvišku in vskliknili:

“Drzni Medved! Drzni Medved!”

To je opozorilo tudi naše tri znance, in Močni Bivol, položivši roko nad oči, je izjavil:

“Da, res; Drzni Medved prihaja!”

Gorski Duh je počasi vstal in pogledal v smeri, kamor je bil obrnjen glavar in pritrjevalno rekel:

“Oči mojega velikega glavarja še niso izgubile sokolskega pogleda vkljub visoke starosti; da, to je Drzni Medved, ki pa je videti zelo utrujen od naporne ježe. Njegov obraz je videti jezen, žalosten in poln skrbi. Drzni Medved nam prinaša slabe vesti,” vsedel se je in pušil iz pipe.

Vojniki so burno pozdravljali mladega glavarja, dočim je Drzni Medved jezdil naravnost pred šotor Mogočnega Bivola, kjer so se nahajali prej imenovani.

Poklonil se je ponižno pred glavarjem in medicincem, na Solnčno Rožo je pa vrgel pogled, ki je izražal veliko vdanost, ljubezen in žalost. Nato je legel na zemljo in počival kot človek, ki je do skrajnosti izmučen.

Dolgo časa ni nihče izpregovoril. Končno je stopil k njemu Močni Bivol, položivši mu roko na ramo, ga je vprašal:

“Kaj se je zgodilo Drznemu Medvedu, da skriva svoje obličje in da je tako otožen in potrt? Ali ni imel uspeha na lovu, so se li vojniki slabo zadržali v vojnih vajah?”

Mladi glavar je počasi vstal in odgovoril:

“Ne, glavar moj; toda noga našega naravnega sovražnika — bledoličnika — je zopet prestopila meje našega ozemlja! V tem oziru je danes še prav tako, kot je bilo pred časom: Rdečnik nima zemlje, ne prostora, katerega bi lahko nazival svoj dom ... Njegova zemlja je zasedena od tujcev. Indijanec je preganjan od bledoličnikov kot jesensko listje pred viharjem. Srce Drznega Medveda je žalostno,” in sklonil je globoko svojo glavo.

Močni Bivol ga je ostro vprašujoče pogledal. “Drzni Medved govori nejasno, kaj pravzaprav misli?” je vprašal nestrpno.

Mladi glavar je pogledal okrog sebe po navzočih, katerih krog se je čimdalje večal; zbirali so se okrog njih vojniki, ženske in otroci. Ta žalostna vest se je hitro razširila med vsemi prebivalci, zato so se gnetli tesno okrog došleca. Mladi mož je pričel pripovedovati svoje dogodljaje, ki jih je doživel na raziskovanju:

“Ko je jutranjo solnce poslalo prve žarke na zemljo, sem vzel svojo puško in nož, ter se napotil k onim studencem, kjer hodijo srne na pašo in pijejo bistro studenčnico.

Ptičje petje je žvrgolelo krog mene, zajčki in veverice so se igrali ob mojih nogah.

Srce Drznega Medveda je bilo močno v njegovih prsih, njegove oči so se svetile v blaženosti, njegova misel je bila jasna in veselo razpoložena. Srce mi je reklo: “To je dom Utovcev. Bledoličniki ne bodo nikdar prišli in postavili svoje iz kamenja in lesa narejene šotore na tej zemlji svobode in blagostanja ...”

Blizu prostora, kjer se nahaja nekje v gorovju tajni zaklad Utovcev, znan samo našemu velikemu glavarju in medicinskemu očetu, sem se vsedel, da se odpočijem. Nisem dolgo sedel, kajti moje oko je zapazilo ne daleč proč —sled noge bledoličnika! Skočil sem na noge, sledil stopinjam onega ki se je drznil priti v te kraje, dokler nisem opazil v zraku dim in kmalu potem šotor bledoličnikov. —

Oni so na naši zemlji, moj veliki glavar in moji bratje! Prišli so, da nas oropajo naše lastnine, našega življenja. Kaj naj torej naš rdeči rod stori? Srce Drznega Medveda je do skrajnosti žalostno.” Nihče ni odgovoril besede; vsi so bili prevzeti od povesti mladega glavarja. Gorskemu Duhu je šinilo skoti stare možgane, da je skoraj gotovo videl isti dim takrat, ko je izdal skrivnost zaklada Zlatolascu; toda rekel ni nič o tem. Počasi je vstal, očetovsko pogledal po navzočih in pričel govoriti v samozavestnem tonu:

“Le srce stare babe zamore biti žalostno v uri nevarnosti;” (Drzni Medved je poskočil) “Srce vojnika v takem trenutku bije močneje in s tem pokaže, da je rdeči mož brez strahu, pogumen, spreten in junaški! Drzni Medved je še mlad. — Gorski Duh je že videl veliko solnc in ima sive lase, poslušajte vsi ...

Bledoličniki so postavili svoj šotor na naši zemlji, katero smo uspešno branili pred njimi, odkar naš slavni rod obstoji. Svoje zlate zaklade smo obvarovali pred Cortezom in njegovo armado. Takrat niso beli pohlepneži prav nič dobili ...

Mi moramo braniti sami sebe! Bledoličniki morajo biti uničeni, njih šotor požgan, njihova živina zaplenjena ...”

Gorski Duh je postal in čakal, če mu kdo kaj odgovori.

Drzni Medved je stopil pred njega, ter nekoliko razdražen, vendarle spoštljivo rekel:

“Moj oče govori resnično in modro, toda brez dobrega premisleka ... On je rekel, da morajo bili bledoličniki uničeni, medtem ko je on sam enega izmed njih s svojim medicinskim znanjem zopet spravil v življenje; in ta je danes celo glavar med nami!

“Poslušajte,” in njegov glas je postal žalosten. “Če kača piči Drznega Medveda, jo bo uničil in z njo vse njene vrstnice. On ne bo eno ubil, drugo pa negoval in vzgajal. — Vse kače so smrtno nevarne — in tako so smrtno nevarni bledoličniki rdečim ljudem. — Uničimo vse ...!”

Močni Bivol je ostro pogledal mladega glavarja in govoril:

“Drzni Medved je dobro govoril, toda ne povsem resnično. Zlatolasec ni napram nam kot so drugi njegovega plemena. Veliki Duh je zasenčil njegov spomin na prejšnje življenje, radi tega ne ve, da je bledoličnik. On ve le, da je Indijanec! Kakor je on bledoličnik zunanje, tako je Indijanec v svojem srcu; — on je naš sin in brat. — Ali nisem govoril resnično?”

“Naš glavar je moder,” so kričali ljudje.

“Da, oče moj, toda poglej” in Drzni Medved je govoril hitro, “tu imam dve puščici,” vzel jih je izza pasa. “S to si lahko prerežem trebuh. Zakaj? Zato ker je cela in ostra! Zdaj bom od druge odlomil ostrino,” (kar je tudi storil). “Ta me ne more več raniti — zakaj? Zato ker je zlomljena. Toda poglejte, ljudje moji. Tako-le oba konca zopet skupaj staknem — in puščica je zopet prav tako močna, kot je bila prej. Prav tako se bo zgodilo z Zlatolascem, ko mu bo Veliki Duh vrnil spomin na prejšnje življenje.”

Besede mladega glavarja so zelo vplivale na navzoče. Rekel ni nihče ničesar, toda na obrazih se jim je poznalo, kako globoko so segale njegove besede. Vtem trenutku je vstala Solnčna Roža. Med govorom Drznega Medveda ni izpregovorila besedice; sploh je kazala jako malo zanimanja za to, kar je on povedal. Ponosno je stopila pred vojnike in z močnim glasom govorila:

“Drzni Medved govori vse to le iz ljubosumnosti ... Boji se Zlatolasca, ker pozna njegovo močno roko. On veliko govori pred starimi možmi in ženskami, takoj pa vstrepeta strahu pred pravim vojnikom. Drzni Medved je še deček, in bi ne smel govoriti v krogu naših slavnih vojnikov.”

To je bilo docela krivično povedano za mladega glavarja, kajti on je bil res pogumen — in nihče ni vedel tega bolje kot Solnčna Roža; toda zdaj bi bila razžaljena radi tega, ker je mladi glavar skušal dvigniti ljudstvo proti hrabremu vojniku, katerega je ona z vsem srcem ljubila. — Nihče izmed nas ne mara biti ponižan; besede Solnčne Rože so spekle pogumnega Indijanca v srce. Srdito se je vzravnal in jezno pogleda Solnčno Rožo:

“Hči našega velikega glavarja je le ženska! Ona ni vojnik, zato ne morem zoper njo nič storiti. — Njeno edino orožje je njen jezik — in do te dobe se še ni rodil mož, ki bi se mogel uspešno zoperstavljati temu ženskemu orožju ... Ona je oboževalka bledoličnikov, kajti bledoličnik Zvita Kača jo je zapeljal, zdaj pa je prišel drugi, da zavzame njegovo mesto! Ali je Solnčna Roža vse to pozabila?!”

Indijanci so se pričeli drenjati krog njih in pritrjevalno godrnjali ob zadnjih besedah mladega glavarja. Nekaj zadnjih se je skušalo preriti v ospredje.

Solnčna Roža je ponosno dvignila svojo krasno glavo in odvrnila s sarkastičnim glasom: “Solnčna Roža pozna strahopetca, kjerkoli ga vidi! Drzni Medved je tak strahopetec, ki napade slabotno žensko, katera se ne more braniti. — Drzni Medved govori resnico o Zviti Kači,” in njen glas postane prepričevalen, “toda on laže o Zlatolascu!”

Mladi Indijanec je bil do skrajnosti jezen, zadnje besede so ga pa naravnost podžgale. Polotila se ga je silna ljubosumnost, ker je deklica, katero je oboževal, izrekla svojo ljubezen za belega glavarja. Potegnil je nož, skočil k njej in jo zgrabil za roko ter siknil:

“Solnčna Roža ljubi Zlatolasca, toda on jo ne bode nikdar nazival svojo ženo, ker bom jaz z lastno roko porinil noš v njeno srce!” in dvignil je blestečo klino v zrak, da se je lesketala v solnčnih žarkih.

Indijanci so obstali v strahu na svojih mestih kot okameneli.

Ni ga bilo med njimi, ki bi se drznil rešiti mlado deklico žalostne usode. — Toda nož ni zadel svojega cilja ... Ko je deklica kriknila v smrtnem strahu, se je zagrinjalo Pavletovega šotora zganilo in Pavel se je pojavil za njimi. Izbil je Drznemu Medvedu bliskovito nož iz rok in ga vrgel vstran kot otroka in z mogočnim glasom izjavil:

“Drzni Medved mora biti velik junak, ki skuša vplivati na Solnčno Rožo s svojim bedastim govorjenjem in z nožem v roki! Ali postopa tako kadar se igra z otroci?” In objel je od strani trepetajočo deklico, pogledal grozeče po Indijancih, ki so takoj sklonili glave v znak, da ga smatrajo za svojega najsilnejšega in pogumnega glavarja ...

XIV.[uredi]

Junak med vojniki — je stal Pavel Bregar (Zlatolasec), beli glavar med gnječo Indijancev ... Solnce je vsijalo svoje zlate žarke na njegove rumene In dolge lase, katere je imel razpuščene preko ramen do obokov; njegova obleka narejena iz medvedove kože mu je lepo pristojala; za pasom je imel sekiro in samokres. Na glavi je imel krono in orlovih peres.

Ni čudno, da so sklonili Indijanci svoje glave, ker je med njimi res izgledal kot kralj prerije.

Končno se je obrnil Močni Bivol proti Drznemu Medvedu in rekel z ogorčenim glasom: “Drzni Medved pozablja, da je mož; ne zaveda se, da ni več deček, ampak vojnik.”

Mladi Indijanec se je pobral s tal in s sovražnim pogledom motril Pavleta in odgovoril:

“Zlatolasec je postal večji med nami kot stari glavar sam. Naši vojniki ga obožujejo in častijo. — Naše žene ga ljubijo ...

Solnčna Roža sovraži Drznega Medveda, ker noče vkloniti svoje ponosne glave bledoličniku. — Naj bo torej,” in njegov glas je postal samozavesten — in vendar je izražal notranjo bolest in žalost. “Toda, glavar moj in bratje, poslušajte:

Kot planinski orel hrepeni po solnčnih žarkih, če ga zaprete v temno jamo, tako hrepeni srce Drznega Medveda po Solnčni Roži ... Jaz ljubim Solnčno Rožo — toda ona je naklonjena drugemu. —

Ne zamerite mi, bratje, ako sovražim njega — to je pač naravno ... in da bi hotel izpremeniti to naravno silo v sebi, bi se moral ponovno roditi ... Pojdimo na posvetovanje, bratje vojniki in modri naš glavar. Drzni Medved je govovoril,” zavil se je v svoj plašč in odšel z mesta.

Pavel ni odgovoril besedice, privil je Solnčno Rožo tesneje k sebi in jo tolažil.

Močni Bivol je z gromečim glasom naznanil:

“Čas posvetovanja je prišel! Za menoj vsi, glavarji in odlični vojniki. Zlatolasec naj ostane pri Solnčni Roži, dokler ne bo posvetovanje končano.”

Odšel je proti prostoru, kjer je bilo navadno posvetovanje, drugi so mu sledili.

Pavel je nekaj časa gledal kodre, usta in lepe oči Solnčne Rože, ter vprašal sočutno:

“Ali te je morda ranil, Solnčna Roža?”

“Ne z nožem me ni ranil, toda njegove grde besede in grožnje so me zelo ranile notranje. Bil je divji ... Bala sem sega!”

Pavel je grozeče pogledal.

“Nikdar več se ne bo smel tako daleč spozabiti, ker bi drugič ne delal z njim tako milostno kot sem prvič.”

Deklica ga je vdano pogledala.

“Moj Zlatolasec bo moral paziti na sebe. Drzni Medved je poln maščevanja; on ti bo zavratno stregel po življenju. On zelo sovraži ljudi tvojega plemena ... Zdaj so šli naši vojniki na posvetovanje — kmalu bo tekla kri ... in ogenj bo vničil srečno domovje enemu izmed vaših ljudi.”

Pavel jo je presenečeno gledal nekaj časa, končno je ves začuden vprašal:

“Ali nisem vašega rodu? — Vem, da se moja koža loči od vseh vas drugih, toda vi ste edini ljudje, ki jih poznam na svetu.”

Solnčna Roža ni dolgo odgovorila; različne misli so ji rojile po glavi ... Končno se je odločila in odgovorila:

“Ne ...! Ti nisi našega rodu, Zlatolasec; Ti si sin velikega rodu bledoličnikov, kateri živijo v lesenih in kamenitih hišah in v zelo velikih vaseh. Pomisli; ali se ne moreš spominjati ljudi svoje vrste? — Nekoga, ki te je ljubil? ... Neke lepe žene in malega deteta — bele barve, kot si ti — ali se ju ne spominjaš?!”

Pavel ji je pogledal v oči kot bi se hotel prepričati, je-li se šali z njim, ali govori iz srca. —

“Sto in stokrat sem že premišljeval, mučil svoje možgane noč in dan, toda vse zastonj. Na noben način nisem mogel razjasniti, zakaj sem jaz drugačen kot ste drugi. Do nobenega zaključka nisem mogel priti! Ko nem včasih opazoval otroke pri igri, sem jel premišljevati, da sem enkrat moral biti jaz tudi otrok, toda ta čas je zame pozabljen — niti najmanjšega spomina nimam na otroško dobo.” Prenehal je nekoliko, s spremenjenim glasom — kot v sanjah je zopet pričel govoriti. “Včasih, ko sem popolnoma sam v svojem šotoru in me nihče ne moti, se mi zdi kot bi v duhu videl malo leseno kolibo — krasno ljubko obličje ... Skušam misliti naprej, pa takoj izgubim to sliko, mesto nje se mi pa prikaže druga, ki je grozna — spačen obraz in dolgi ostri zobovi se mi režijo v poltemi; nato se mi zdi, kot bi nekam daleč padel ... Dalj ne pridem ne v sanjah, niti v premišljevanju. To je vse, kar se zamorem spomniti. — Moje možgane uklepa naravna tema ...” in žalostno je sklonil glavo v naročja svojih rok.

V srcu Solnčne Rože se je pojavil boj, kot še nikdar ne prej v življenju. Dobro se je spominjala lepe mlade žene Pavletove, katera ga je ljubila iz vsega srca; spominjala se je nedolžnega otroka, kateremu oče je on — ki ga zdaj ljubi iz vsega srca — ona sama ... Zdelo se ji je, kot da bi te dve bitji z miloprosečimi očmi gledala na njo in jo prosile, da naj jima vrne moža in očeta. — Že je skoro ubogala klic vesti kar je šinilo skozi njene možgane, ako to stori, izgubi svojega ljubljenca ... njena ljubezen bi bila zopet strta ... Njena ljubezen do Zlatolasca je premagala vse pomisleke ... Sicer poštena v vsem drugem — v tem ni mogla ... ni smela biti — — — ako ni hotela uničiti svoje sreče, svojega sladkega, ljubeznipolnega življenja ...

On je zopet dvignil svojo glavo.

“Govorila si o vojni, Solnčna Roža. Kaj, ali nam grozi vojna?”

“Bledoličniki so prišli na naše ozemlje in postavili svoje šotore,” je rekla ona, “da nas oropajo naših zakladov, naše zemlje. Naši glavarji zadaj zborujejo in določujejo, kako se bodo najlažje iznebili svojega sovražnika.”

Pavel je skočil kvišku.

“In jaz stojim tukaj, medtem ko me moj veliki glavar gotovo potrebuje! Takoj grem,” in šel je proti šotoru, v katerem no zborovali toda za posvetovanje je bil že prepozen, ker so se oni že razhajali.

Dolga vrsta glavarjev vojnikov se mu je bližala, na čelu jim Močni Bivol. Pričeli so odbirati vojnike, ki imajo izvršiti sklep posvetovanja.

Vstavili so se. Močni Bivol je dvignil desnico visoko v zrak in izjavil pred svojimi ljudmi:

“Velik in slaven je rod Utovcev! Neti glavarji so modri, naši medicinci pa veliki preroki, naši vojniki pogumni. — Zbrali smo se na posvetovanju — in naš sklep je storjen!”

Pavel je stopil pred glavarja in se poklonil.

“O, veliki moj glavar! povej mi kaj je vaš sklep in daj mi priliko, da se morem udeležiti vašega bojnega pohoda.”

Gorski Duh je govoril:

“Od dneva, ko so nas pričeli bledoličniki nadlegovati, je bil naš rod preganjan in uničevan kot koruza na polju, kadar ni skozi leto dežja. Leto za letom so naši izginjali — mrli ... Zemlje, ki jo imamo za svoja domovja danes, je bila naša stoletja; zdaj pa prihaja bledoličnik in postavlja šotore po naših prerijah, spušča živino po naših pašnikih. — To se ne sme več nadaljevati! Bledoličniki so naši sovražniki, oni morajo — umreti! ...” Indijanci so divje kričali v znak, da se strinjajo z besedami svojega medicinca, dočim je on mirno sedel na bližnji parobek.

Pavel je stopil k njemu, se priklonil in rekel:

“Besede mojega medicinskega očeta so modre.”

Drzni Medved je urno pristopil bližje in rekel z zlobnim naglasom:

“Potem, ah, Zlatolasec, mora tudi umreti; ti tudi spadaš med bledoličnike, kteri nas preganjajo vsepovsod!” Z jeznim pogledom in sarkastičnim nasmehom krog usten je motril Pavleta.

Pavel se je hitro obrnil. Vzravnal se je pri zadnjih besedah, pogledal po navzočih in izjavil:

“Poslušajte glavarji! Čujte vojniki!” Pričeli so se drenjati krog njega in napeto poslušali. Če kdo izmed vas more dokazati meni, odkar živim med vami, kako izdajstvo — potem me umorite! ... Ako je med vami kdo, ki bi mogel trditi, da sem kdaj v boju ostal zadej, da nisem bil na lovu na bivole in drugo divjačino spretnejši kot vsak posameznik, če nisem v vsakem oziru spoštoval sklepe zborovanj naših glavarjev, tedaj vrzite vsi svoje puščice v moje prsi! — Vedno ste bili moji prijatelji, moji ljudje. Jaz ljubim vas, jaz ljubim svoj rod; ako ne, zaslužim vašo obsodbo. Poizkusite me, bratje! Ni je nevarnosti, v katero bi se ne podal za vašo slavo, za vašo moč, za vaš obstoj in vaše koristi.” Nato se je obrnil k Močnemu Bivolu rekoč: “Veliki glavar; jaz ljubim tvojo krasno hčerko. — Njena nežna roka je ozdravila moje telesne rane, njen mili glas je potolažil moje srce, kadarkoli je bilo žalostno ... Ali mi izročiš Solnčno Rožo, da postanem tvoj pravi sin ...? Odloči se: jaz pričakujem odgovora,” in pokleknil je pred glavarjem.

Močni Bivol je premišljeval in ni odgovoril takoj. To priliko je vporabil Drzni Medved in pričel govoriti:

“Ne bilo bi dobro, o glavar, da se beli volk in rdeča koža združujeta. Taki slučaji so vzrok, da je naš rod vedno slabejši.”

Močni Bivol ga je osorno pogledal in odvrnil:

“Jaz sem čul vse in zdaj bom odločil! Drzni Medved ljubi Solnčno Rožo, zato se njegovo govorjenje ne more vpoštevati.” Mladi glavar je poskočil. “Zlatolasec je sam izjavil, da naj ga preizkusimo. — Dobro — zgodi se naj tako.”

Vsi so napeto poslušali, medtem ko je Močni Bivol nadaljeval:

“Naselbina bledoličnikov je daleč od tukaj, pot je dolga in nevarna; — naj gre torej Zlatolasec s četo vojnikov in uniči nadlegujoče bledoličnike. — Njegova roka naj spravi naše sovražnike z naše zemlje ... Ako se mu to posreči, bo postal naš najvišji glavar in Solnčna Roža bo njegova žena. Če mu to ponesreči, bodisi radi izdajstva ali strahopetnosti naj umrje ...! Jaz sem govoril in tako ostane; zdaj naj se Zlatolasec odloči.”

Skoro vse ljudstvo je bilo zbrano skupaj. Vedeli so, da se ima zgoditi nekaj izrednega v naslednjih dneh, zato so z radovedno napetostjo pričakovali, kaj bo Zlatolasec odgovoril glavarju.

Pavel se je globoko zamislil; ne zato da bi bil boječ, ampak premišljeval je, kako bi jih odstranil brez prelivanja krvi.

Solnčna Roža je pokleknila pred svojega očeta. “Moj oče poslušaj me,” je vskliknila. “Ne sili Zlatolasca, da naj bi šel moriti ljudi svojega rodu saj to je vendar dolžnost naših vojnikov! Oče, premisli še enkrat!” Oklenila se je njegovih kolen in ga proseče gledala.

Drzni Medved je zaničevalno rekel: “Solnčna Roža ljubi Zlatolasca, zato se hoji, da v boju ne poginil ... Vidite — saj se še on sam boji izvršiti dano mu nalogo,” in prezirljivo je gledal Zlatolasca.

Besede Drznega Medveda so vzdramile Pavleta, da se je takoj odločil. “Jezik Drznega Medveda je zvit on laže,” je rekel hitro in v obraz je postal rdeč jeze. “Sprejmem tvojo ponudbo, veliki moj glavar. Šel bom in dokazal mogočnemu glavarju slavnih Utovcev, da sem eden izmed njegovih najboljših ljudi in da se ne bojim sovražnika! Vzel bom svoje orožje in iztrebil tujce z naše zemlje, naj bodo kdorkoli, s svojo krvjo hočem braniti zemljo mojih prijateljev.”

Šel je v svoj šotor in se kmalu vrnil s svojim orožjem. Objel je Solnčno Rožo in jo poljubil na rožna lica, nato pa skočil v čoln, ki je bil privezan ob bregu potoka in zaklical:

“Sledite mi vojniki! Dokazati vam hočem, da svojo nalogo znam dobro izvršiti!” In njegove oči so se svetile v nekem posebnem blesku, ko je triumfajoč rekel: “Zdaj grem, glavar moj ... Sprejel sem tvojo ponudbo — in če se vrnem, bom zahteval, da jo izpolniš!” in odveslal je preje kot je mogel kdo izmed glavarjev sploh odgovoriti.

“On namerava pobegniti,” je kričal Drzni Medved. “Nikdar več ga ne bomo videli.”

“Lažnik!” vsklikne Solnčna Roža. “On je hrabrejši kot kdorkoli izmed vas.”

“Sledili mu bodemo, kajti prepričati se hočem, če bo držal dano besedo ali ne,” je rekel Močni Bivol. “Takoj bodemo odšli; pripravite se.” V nekaj minutah so bili pripravljeni na pot, da sledijo Pavletu, ki je mirno veslal s svojimi vojniki po reki nizdol. — Veslal je proti domačiji bledoličnikov ... svojih sovražnikov ... Veslal je proti zopetni veliki izpremembi v njegovem življenju ... Solnce je zatonilo ... Luna se je prikazala izza gore in obsipala s svojo bledo svetlobo naše potujoče vojnike, ki so šli reševat rodno grudo pred sovražnikom ... Deroča voda je metala čolne ob drevesne in obrežne skale, za kar se pa naši hrabri vojniki niso zmenili. Imeli so samo en cilj pred očmi: “uničiti sovražnika” ... Pavel je imel sklep storjen: “Umreti ali pa doseči svoj namen,” je bilo njegovo geslo. Ponosno je stal sredi čolna in nadzoroval svoje bojevnike.

Dvanajst oboroženih mož je korakalo skozi gozd ob reki — par sto korakov za temi sta šli še dve osebi — možki in ženska ...

XV.[uredi]

Jutranje solnce je vsipalo svoje medle žarke na malo leseno kočo sredi pečin in mogočnih dreves. Koča še ni bila dolgo tu; poznalo se je, da je še-le kratek čas odkar jo je okorni tesar sestavil skupaj. Na vseh straneh so se nahajali visoki hribi, po dolini je pa tekla precej velika reka. — Ta koča je bila last — Jim Grilla, zgrajena par tednov prej in okupirana od štirih oseb: Grill, njegova žena in njena hčerka, ter O’Brien so živeli v tem samotnem kraju. Hčerka je bila zdaj stara pet let in pravo veselje svoji materi, katero je še vedno srce bolelo radi izgube svojega prvega moža ... In zdaj je imela tudi več vzrokov za žalovanje, kajti njen drugi mož je tepel njo in njeno hčerko. Srečna ni bila, ko se je z njim poročila, še manj pa zdaj, ko jo je začel pretepati, dasiravno mu je skušala v vsem vstreči.

Ko so zapustili “Dolino Prospektov”, so se naselili v nekem malem mestu kakih sto milj proč. Kot znano, je imel Grill precej denarja na razpolago, radi tega se ni lotil prav nobenega dela. Za družabno življenje mu ni bilo še manj ga je pa veselilo tičati doma pri ženi in otroku. Začel je popivati in igrati po vseh zakotnih beznicah ... V tem je imel še največ veselja in zabave. Kot je bil pri vsaki stvari zvit in goljufiv, je bil posebno še pri kartah. Vsi, ki so igrali z njim, so se čudili njegovi osebni sreči. Nekega večera, ko je zopet igral z večjim številom igralcev so opazili, da slepari pri igri, nakar je moral bežati, ne le domov, pač pa iz mesta. In res je zginil tisto noč, ne da bi se poslovil od svoje žene. Tri tedne ni čula o njem, kar pride nekega večera z voznikom. Naložili do vse pohištvo in se odpeljali ven iz tistega mesta za vedno. Grill je iskal rudo v hribih in dobil povoljna znamenja o zlatu, zato se je zdaj napotil s svojo družino v tisti kraj in zgradil zgoraj opisano kočo.

Roža se ni pritoževala. Bila je dobra in poslušna žena, zato ni nikdar nič ugovarjala odločbam svojega moža. Ubogala ga je v vsem, dasiravno jo je včasih bolelo srce. Vselej se je strinjala z njegovim ukrepom, ker se je bala, da bi ne postal še nervoznejši.

Ko je Grill poročil Rožo, ni imel ljubezni do nje v svojem srcu, niti ni maral za njenega otroka. Vzel jo je radi njenega denarja ... vedoč vnaprej, da mu bo njena hčerka v napotju — dokler bo živela. Premišljeval je, kako bi se iznebil otroka. Ko je postala deklica stara pet let, jo je hotel poslati daleč proč — v mestno šolo, čemur je pa Roža odločno nasprotovala. Večkrat jo je skušal pregovoriti in ko se je končno prepričal, da tega ona ne bo nikdar dovolila, je sklenil, da se znebi otroka na drug način ... O’Brien je razumel njegovo nakano in vedno zasledoval njegovo delovanje, tako da je končno Grill spoznal, da se bodo njegove nakane le s težavo uresničile. O’Brien je simpatiziral z Rožo, in je večkrat razpravljal z njo o tej zadevi.

Grill je opazil vse to in iz dna srca sovražil O’Briena, to sovraštvo mu je izkazal pri vsaki priliki.

Isto jutro, ko se začne to poglavje, je Grill zopet prav pošteno stresal svojo jezo nad vsemi, ter ves raztogoten odšel iz hiše. Ko je zunaj opazil, de mu O’Brien sledi, se je obrnil k njemu:

“Vidiš, O’Brien želim, da me popolnoma razumeš! — Jaz sem končno sit tvojih simpatij do moje žene. Ob vsaki priliki držiš žnjo, kadarkoli se mi kaj zoperstavlja. Vedno govori o njenem ubogem izgubljenem možu — in jaz sem postal tega že do grla sit — razumeš! Jaz sem njen mož ... in da bodete oba razumela — gospodar v teh krajih. Bregar je mrtev ... vsi vemo, da je umrl! — Saj veš, kako je umrl. — Jaz sem bil vedno dober mož svoji ženi, zato želim, da je meni pokorna — in s tem je vse povedano.”

O’Brien ga je gledal nekaj trenotkov in mirno odgovoril:

“Jim, ti ne moreš biti prijazen nikomur, ker ti tvoja narava ne dopušča tega. Ti si poročil Rožo le radi njenega denarja, ne radi ljubezni ... Ali ni res tako?”

“Ona je morala vzeti nekoga, da bo skrbel za njenega otroka. In ko bi bila ona poročila tebe — ha, ha — pijanec, bi bila seveda na boljšem, kajne?!” in zaničljivo se mu je smejal.

O’Brien je čuvši Grillovo opazko je jezno poskočil in žalostno odgovoril:

“Da, jaz sem pijanec! — in v to stanje so me spravili ljudje tvoje vrste ...” Nato se je odločno postavil pred Grilla in nadaljeval: “Ti si jo preslepil, Jim! ... Saj nimaš nobenega dokaza, da se je Pavel res ubil ... Ti si ji povedal, da je Pavel skočil preko pečine, toda mi nismo nikjer dobili njegovega trupla!”

Grilla je pri zadnjih besedah popadla jeza, vendar je odgovoril mirno:

“Osel! Noč je dolga in predno smo mi prišli na mesto, so volkovi že zdavnej raztrgali in odnesli truplo. Ako živi, zakaj se ne vrne,” in triumfajoče se mu je smejal.

O’Brien je žalostno odgovoril:

“Oh! ... gotovo je mrtev — seveda. Toda ti si preveč krut napram nji, tako neusmiljen napram nedolžnemu otroku. — To je vse, kar ima ona na svetu in še to ji hočeš iztrgati iz rok ...! Kaj si na boljšem, ako ju ločiš ...? je vprašal energično.

Grill ga je osorno pogledal.

“O’Brien, to je moja zadeval” je rekel ves razvnet. “Jaz sem Te vzel s seboj, da mi delaš, ne pa da mi vtikaš nos v stvari, ki te prav nič ne brigajo, ali celo nasprotuješ mojim odredbam! Povem ti, da se v bodoče vzdržiš takih neumnosti, sicer te odslovim. Kdo na svetu bi te sploh maral vzeti v službo, bi rad vedel, če te spodim od sebe?”

O’Brien je sklonil glavo pri zadnjih besedah, rdečica sramu mu je oblila bledo lice in odgovoril je zelo žalostno:

“Resnično — nihče ne mara pijanca! in potem, kot bi govoril sam sebi, je nadaljeval: “Oh, ta alkoholni strup, ki me je moril toliko časa — ki me jo že skoraj uničil ... Ali se ne bom tega zla nikdar oprostil?!” Sklenil je roke in žalostno gledal predse — — —

Grill se je zakrohotal in brutalno odgovoril: “Nikdar! Ti si prešibek, imaš premalo razuma in preveč navajeno grlo, šel si že predaleč, da bi mogel zdaj nazaj.”

Njegov smeh je vjezil O’Briena. “Ti me zasramuješ!” in jezno je zapičil svoje oči v njegove. “zasramuješ me!” je ponovil, toda kmalu se je umiril in rekel žalostno: “Ampak nazadnje imaš skoraj prav, Jim. Morda — morda pa vendar-le ne bom vedno tak ...”

Grill ga je potapljal po rami, odgovoril mu pa ni nič.

V tem trenutku je prišla Roža iz hiše. Njen nekdaj lepi obraz je bil sedaj bled in izražajoč polno skrbi, njene oči so bile rdeče od jokanja, šla je k Grillu, položivši mu roko na ramo, ga je vprašala s solzami v očeh. “Jim, prosim te povej, mi, zakaj naju hočeš na vsak način ločiti? Dovoli vendar, da bom smela imeti saj otroka pri sebi. — Vedno sem te ubogala v vsem in sem skušala biti dobra žena; moja hčerka ti tudi ni v nadlego, zato nevem, zakaj jo hočeš ločiti od mene. Kajne, da jo ne boš poslal proč od mene?” In gledala ga je proseče.

Grill je odgovoril sirovo:

“Povedal sem vse, kar imam za reči v tej zadevi. Otrok je prišel v leta, da potrebuje izobrazbo. Ne maram, da vzraste v nevedi in ne vidim vzroka, zakaj bi ne šla v šolo. Ali misliš, da bo to umorilo otroka?”

“To bi umorilo naju oba, Jim, ako naju ločiš,” je odgovorila Roža, “ona še ni bila med svetom, niti se ni igrala še med otroci; ona pozna samo materino ljubezen — in brez te bi gotovo umrla ... Jaz jo lahko učim doma in jo bom navadila veliko več dobrega, kot bi se naučila v tuji šoli. Pomisli še enkrat, Jim ...!”

Grill se je jezno obrnil od nje.

“Moj sklep je storjen,” je rekel neusmiljeno. “Ne maram nobenih vzdihovanj in prošenj o tem poslušati. Otrok mora iti takoj, pripravi vse potrebno za pot,” in odšel je k vodi in gledal v njene valove.

Bil je človek brez srca. Kar je sklenil, se je moralo zgoditi, pa naj kdo drugi še tako trpi radi njega — pa naj bo to njegova žena, ali kdor hoče ...

Roža se je obrnila od njega vsa žalostna, medtem ko je O’Brien vse to ogorčeno opazoval.

V tem trenutku je prišla mala deklica iz hiše, videč, da ima mama solze v očeh, steče k njej.

“Zakaj jokaš, mama?” jo vpraša z otročjomilim glasom, “saj Milena ni bila poredna, kajne, mama?” Nato je zapazila Grilla ob obrežji in šla k njemu, ter vprašala:

“Papa, ali si ti povzročil, da mama joka?”

“O ne, tvoja mati zelo lahko in rada joka, to je že njena navada.” Prijel jo je za roko. “Ti pojdeš z menoj, kajne Milena? — Šla bova v mestno šolo, kjer boš postala gospa ...”

Milena ni vedela kaj pomeni gospa in če bi bilo to še kaj tako lepega, bi ne zamenjala z materino ljubeznijo. Vsa srečna in vesela se je počutila v materinem naročju, in ob misli, da bi mater zapustila, se ji je otroško srčece krčilo bolesti. Stekla je k svoji materi in kričala:

“Oh, ne pošljite me stran od moje mame ...! Ne pošljite me proč ...! Saj bom pridna in vse vas bom ubogala, le tega ne storite,” in zavila se je v materin predpasnik, kot bi se hotela skriti pred to veliko nesrečo.

Grill je bil mož, ki ni trpel nikakoršnih nasprotovanj. Ponovna oklonitev in nasprotovanje njegove žene, ga je naravnost raztogotilo. Ko pa je Milena stekla k svoji materi iskajoč njenega varstva, je pa postal še bolj jezen.

“To je sama neumnost,” je viknil nepotrpežljivo: “pojdi k meni, Milena, hočem s teboj govoriti.”

Toda ona se je ne tesneje privila k materi in kričala:

“Nočem iti k tebi, ker se te bojim! — Saj ne boš pustila, da bi me tepel, kajne mama ...?”

Roža je pogledala svojega moža ponižno svareče.

“Ne govori tako kruto napram njej, Jim; ona je mal, nedolžen otrok.”

Grill je postal do skrajnosti jezen in je srdito odgovoril:

“Otrok ali ne otrok, jaz želim da se me uboga! Pojdi k meni, Milena!” Otrok se je še tesneje privil k materi. Zdaj je Grill bliskovito skočil k njima, pograbil Mileno za roko, ter jo iztrgal materi iz naročja. “Zakaj ne prideš k meni ko ti zapovem?” in divje jo je stresel.

O’Brien je urno stopil k njemu.

“Ne delaj tako grdo z njo, Jim, nikar,” je rekel proseče.

Grill se je obrnil proti njemu.

“Ti mi pa bodi kar tiho!” je siknil.

“Le čakaj — ti mali hudiček ... Te bom že naučil, kdo je tukaj gospodar!”

Milena se je tresla groze pred “očetom”, ki jo je trdo držal za roke in ji grozil. Končno ji je z roko zamašil usta, da bi ne mogla kričati, češ, te bom že navadil pokorščine.

To je bilo več kot je O’Brien mogel prenesti. Vzravnal se je in zbral skupaj svoje telesne moči, naskočil Grilla in mu iztrgal otroka iz rok; dekletce je takoj steklo k materi.

Grill je bil zelo presenečen po tem nepričakovanem napadu. Nakdar mu ni prišlo na misel, da bi kdaj O’Brien upal zoper njega nastopiti. Vso jezo je sedaj naperil proti nesrečnemu možu, stisnil je pest in udaril svojo žrtev v obraz z vso silo svojega mišičevja, ter siknil skozi zobe:

“Tako torej, Ti se vmešavaš? Zdaj imaš kar si iskal, ničvrednež!”

Nato se je obrnil proti Roži, ki je stiskala k sebi svojo drago. “Žena! daj mi otroka ...” je zahteval.

Vse v preteklosti njej storjene krivice so se ji pojavile pred očmi v tem trenutku. Videla je, kako je udaril onega, ki ji je edini še stal na strani in simpatiziral z njo v teških urah njenega grenkega življenja. Zmiraj je imela s seboj mali revolver, s katerim se je navadno branila proti divjim zverem, katerih je bilo dosti v tistih krajih. Ko je Grill zahteval od nje otroka, so njene oči zaplamtele v divjem ognju; pograbila je za revolver, in namerila na njegovo glavo, ter kriknila:

“Ti brutalnež! — Ti zverina! Ne dotakni se je; — ona ni tvoj otrok ... “Njen oče jo ne more braniti, toda branila jo bo njena mati. — Ako se drzneš položiti le prst na njo, ti pošljem svinčenko naravnost v srce ...!” In ona je mislila resno. Solnčni žarki so se lomili ob svetlem — smrtonosnem orodju in padali na junaško mater, ki je tako energično branila svojega otroka pred kruto roko svojega moža ...

O’Brien se je počasi pobral s tal; kri mu je curljala iz nosa in iz drugih manjših prask, ki jih je dobil pri padcu.

“Junaško dekle!” je kričal zamolklo. “Oh, da bi imel mesto žganja — zdravo kri v žilah, bi me Ti ne tepel ... Toda zapomni si, Jim Grill, kolo se na svetu večkrat zasuče — in tako bo morda v bodoče tudi med nama postalo razmerje nekoliko drugače ... Ti se zdaj lotiš mene ker veš, da sem od alkohola fizično uničen. — Morda ne bo vedno tako ...” Na njegovem obrazu jo bilo opaziti energično odločnost, ki bi vzbudila v Grillu strah pred njim, ako bi ga slednji predobro ne poznal.

Roža je z eno roko držala in stiskala k sebi hčerko, v drugi je pa imela revolver. Grill spoznavši da ne opravi s silo nič, je preklinjaje odšel po hribu navzgor, in O’Brien mu je sledil. Ko ju jo zakrilo grmovje, da ju Roža ni mogla več videti, je O’Brien stisnil pesti in požugal za Grillom:

“Prišel bo dan, ko bom s tabo govoril brez vsake bojazni! Ne bom več ležal v prahu pod tvojo poltjo ... Gorje tebi, Jim Grill, kadar zopet postanem normalen! Vzdržal se bom od danes naprej alkoholnega vživanja, toliko energije še imam v sebi in gorje ti, kadar se to zgodi ... Takrat bomo videli, kdo je gospodar čez O’Brienovo telo ...!

Vedno moramo biti previdni, kako izrabljamo svojo moč in oblast nad drugimi; kajti najslabejše bijte pride lahko — nad nas in — maščevalnost le redko izostane ... Grill bi moral o tem misliti, preden je udaril slabotnega O’Briena v obraz ...

XVI.[uredi]

Ko sta Grill in O’Brien odšla, se je Roža zjokala in dala duška svoji britkosti; stisnila je k sebi svojo ljubljeno hčerko, jo poljubovala in si zagotavljala, da se nikdar ne ločita v življenju. Vsedla se je na bližnji parobek in delila materinsko ljubezen z otroško saj druge ljubezni tako ni imela na svetu ...

Čez nekaj časa je mala vprašala: “Kaj je ateja vendar tako razjezilo, da me je tepel in da me je hotel daleč proč od tebe peljati?” in gledala je svojo drobno ročico, za katero jo je zgrabil Grill.

Mati jo je tolažila in poljubovala njeno bolno roko. Nobena ni opazila tuje osebe, ki je oprezno prihajala po hribu nizdol za njiju hrbtom; oseba, ki je imela rumene in dolge lase, ki so se bogato vsipali po indijanski obleki, beli obraz ... iste barve kot njiju, okrašen s krono orlovih peres. Ko ju je opazil, je takoj legel na zemljo in se plazil po trebuhu proti njima kot kača, dokler ni dosegel velikega drevesa ne daleč od njiju, kjer se je vstavil in ju opazoval.

“Jim Grill ni tvoj oče, Milena.” je končno rekla Rola. “Tvoj oče je bil pogumen in zelo dober maž, on je ljubil svojo malo Mileno.”

“Ako me ljubi — mama, zakaj ne pride nikdar k nama? — Hočem ga videti, mama.

V srce ranjena mati je zajokala in njene grenke solze so padale na zlate kodre njene nedolžne hčerke.

“Kar vprašuješ Ti, je nemogoče, draga moja,” odvrne Roža, “tvoj oče je — mrtev ...”

Pri teh besedah se je male deklice polotila groza in strah, privila se je tesneje k svoji materi, medtem ko je slednja nadaljevala.

“Poslušaj draga. — Povedala ti bom vse o tvojem dragem očetu,” je rekla. Nato je v lepem tonu in priprosto pripovedovala vso povest o njenem očetu, tako da je bilo Mileni lahko razumljivo. Pripovedovala je gladko vseskozi do tam, kjer se prične dvoboj med Pavletom in O’Neilom. Ob spominu na ono tragično noč, ji je zopet zaprl besede.

Tujec za drevesom se je nervozno zganil, ako je slišal Grillovo ime, nagnil se je naprej, da vjame vsako besedo, ki jo je govorila Roža, svojej hčerki o njenem nesrečnem očetu. Napeto je poslušal — in srce mu je zaostalo, ko je čul pripovedovati o onem groznem dvoboju, ki je uničil njegovo srečo — in skoraj tudi življenje ... Med pripovedovanjem nesrečne žene, se mu je bolj in bolj svitalo v glavi. Kot okamenel je stal na mestu ves presenečen.

Popolnoma se je zavedel svojega prejšnjega življenja. Čutil se je, zakaj se ni mogel prej domisliti na svojo ljubljeno ženo in hčerko.

Iz tega premišljevanja ga je vzbudil otroški glas: “Kako je bilo mojemu očetu ime, mama, in kakšen je bil?”

“Tvojemu očetu je bilo ime Pavel Bregar, tukaj je njegova slika,” odvrne Roža in ji pokaže sliko. Pavel Bregar se je nagnil naprej in videl svojo sliko, kot je zgledal takrat, ko je bil še ves srečen in zadovoljen z vsem svetom. Neizmerna želja se ga je lotila, da bi ju zopet enkrat objel in pritisnil na svoje srce.

“Ah! kako sem srečen ...! Dobil sem ju zopet, svojo ženo, svojo hčerko, katerih nisem videl skozi štiri dolga leta,” je šinilo skozi njegove možgane. “Takoj grem k njima in se jima dam spoznati!” in že je mislil stopiti naprej, toda besede, ki jih je v tem trenutku izpregovorila Roža, so ga vstavile. Zopet je bila uničena njegova pred par minuti najdena sreča. Ona je globoko izdihnila in rekla:

“Toda — on je mrtev, draga moja — in mama je dobila drugega očeta da skrbi za malo Mileno.”

Pri teh besedah se je Pavel v neizmerni bridkosti zgrudil na zemljo. Njegovo srce, ki je pred nekaj trenutki plavalo v neizrečenem veselju, se mu je zdaj hotelo dvigniti v grlo in ga zadaviti.

“O gorje ... poročena je z drugim ...!” je zdihoval v srčni bolesti. “Kakšen udarec ... Da bi ne bil nikdar izvedel ... Najsrečnejši bi bil, da bi ne poznal nikogar drugega kot Indijance!” Nato je obležal nezavesten.

Dekletce je plašno pogledalo okrog sebe.

“Zdelo se mi je, da sem slišala nekoga zdihovati kot bi bil težko ranjen, mama,” je rekla in se tesneje privila k materi.

“Mislim da ne,” je odvrnila Roža, “bil je veter; toda pojdi, iti morava v hišo. Ne povej nikomur, kaj ti je mama povedala danes. Ako bi tvoj sedanji oče, vedel, kaj sem ti povedala, bi postal napram tebi še krutejši in še slabše bi se nama godilo.” Šla je v hišo in nesla v naročju svojo hčerko. Niti najmanje ni slutila, da so bile njene besede slišane od nekoga, ki ga je še vedno nosila v svojem srcu kot najdražji zaklad na svetu.

Ah, da bi bila vedela, da je njen dragi mož tako blizu ...!

Bilo je že temno, ko se je Pavel zavedel. Ležal je na tleh v omotici več ur. Vstal je in začudeno gledal okrog sebe. Kmalu se je spomnil vsega, kar je slišal in zvedel. — Zjokal se je ob misli, kako zavratno je delal zoper njega njegov sodelavec, da ima njegova žena drugega moža, da še celo svojega lastnega otroka ne more pritisniti na svoje očetovsko srce ... Vse se mu je vrstilo bliskovito v mislih. Šel je proti potoku kot pijan, da se osveži s čisto in mrzlo vodo. Strastno je pil penečo se vodo, — tako strastno, kot bi bil prišel iz Sahare ... Vstal je in se pokrepčan oziral okrog sebe; voda ga je nekoliko poživila.

“Ni ju več videti,” je mrmral sam s seboj. Moja žena ... moje dete ... Še poznal ju nisem ... in nikdar ju ne bom smel poznati ... zgubljeni sta zame za vedno. — —” Sesedel se je in z grozo premišljeval svojo preteklost. “O, zdaj se natančno spominjam one usodepolne noči, prepojene z grozo in molitvijo! — Jaz sem morilec ...! Možki se zgražajo, ko slišijo moje ime, ženske se v strahu in zaničljivo obračajo od mene ... Ubil sem človeka — ! — Svojega najboljšega tovariša in prijatelja ...! Umoril sem ga radi — ljubosumnosti — jaz nesrečnež ... Še zdaj vidim v domišljiji njegov bledi obraz, njegove brezizrazne in osteklenele oči, njegovo celo truplo, ki je ležalo na tleh — zabodeno od mojega noža ... Da, spominjam se vsega tega prav natančno. — Toda še več: Spominjam se svojega tovariša ki mi je prinesel ono podlo in nesramno laž o moji nedolžni ženi; kar me je privedlo do strašnega in zločinskega umora ...” In njegov obraz je postajal vedno bolj izrazit groze in žalosti, ko je nadalje premišljeval: “Dobro se spominjam dvoboja na življenje in smrt, — in kako sem padel preko pečine v globok propad!” “Toda jaz sem morilec. — dasiravno nisem vsega sam zakrivil ... On mora plačati to v polni meri; leta, ki sem jih preživel v temi, mu odvzamem iz njegovega lastnega življenja ...! Ako ima bogastvo, mora postati berač; če ima ugled in spoštovanje pri ljudeh, ju mora izgubiti ...! Delal bom na to noč in dan — in ko bo uničen — ko bo umiral ... bom stopil pred njega in rekel: poglej me! ali me poznaš? — Jaz sem Pavel Bregar, tvoj tovariš ... mož, katerega si tako strahovito onesrečil; — toda poplačal sem ti vse ... vsi dolgovi so zdaj med nama poravnani ... Zaklad mojih indijanskih prijateljev mi bo v to pomogel. — Zlato — čisto zlato bo od danes naprej moj pomočnik in prijatelj; z njegovo pomočjo bom izvršil to veliko delo ...” Stisnil je pesti, kot bi hotel utrditi ta svoj sklep. — Glas za njegovim hrbtom ga je vzdramil iz tega žalostnega premišljevanja.

“Moj sin ni izvršil dane mu naloge ... Ali je njegovo srce neodločno in strahopetno v uri nevarnosti?” In Močni Bivol je stal pred njim.

Pavel je popolnoma pozabil na poverjeno mu nalogo, videč svojo drago in nepozabno ženo in hčerko, ter premišljujoč svojo preteklost. Zdaj šele se je v polni meri zavedel, da je prišel uničiti svojega nedolžnega otroka in ljubljeno ženo.

Spomnil se je na Solnčno Rožo in srce mu je vstrepetalo, ko je pomislil, da bi se ločil od nje; toda to se mora zgoditi, ker njegova prava žena še živi, katero je pravkar najdel. Njegovo naročilo se ne sme izvršiti, ker bi s tem uničil svojo bodočo srečo; zato se je obrnil proti Močnemu Bivolu in odgovoril:

“Srce Zlatolasca se nikdar ne trese v uri nevarnosti! Jaz sem tu, oče moj, toda poslušaj: jaz ne morem storiti tega, kar si mi ukazal; odkril sem stvari, ki mi to storiti absolutno zabranjujejo.”

Močni Bivol je odstopil ves presenečen par korakov nazaj; njegov obraz je zadobil grozne poteze, rekel je s spremenjenim glasom:

“Potem je Zlatolasec boječ lažnjivec, njegov jezik ni govoril resnice, lagal je Močnemu Bivolu in njegovim junaškim vojnikom! Mi smo ti sledili, ker je Drzni Medved sumil, da ne boš držal dane besede.” Obrnil se je od njega in šel na rob gozda. Na njegovo znamenje so se pričeli Indijanci plaziti izza grmovja in se zbirali ob njegovi strani. Ko je bila vsa četa skupaj, jih je nagovoril:

“Drzni Medved je imel prav, ko je rekel: “Zlatolasec je naš sovražnik, zgrabite in zvežite ga! Nalogo ki mu je bila izročena, bomo morali izvršiti aami.”

Vojniki so se obotavljali nekaj trenutkov, ko pa je Močni Bivol ponovno zakričal nad njimi, so ga hitro vbogali. Zgrabili so Pavleta in po precej hudem boju se jim je posrečilo zvezati ga in privezati ob bližnje drevo.

Ko je bilo to izvršeno, je stopil pred njega glavar in vprašal:

“Ali se Zlatolasec spominja obljube, ki jo je nam dal — in kazni ki ga zadene v slučaju, da ne izvrši svoje naloge? — Veste li vi vojniki kaj je govoril in obljubil?”

Drzni Medved je odgovoril:

“Kazen za neizvršitev dane mu naloge je — smrt, glavar moj, on sam je tako odločil.” In njegove male oči so škodoželjno švigale na Pavleta.

“In tako se mora zgoditi,” je rekel glavar. “Zlatolasec mora — umreti! ...” in to je mislil resno, kar se mu je bralo na obrazu.

Pavel je gledal te divje obraze krog sebe, toda na nobenemu ni opazil trohice usmiljenja.

“Umreti bom moral, ne da bi izvršil prej svoje maščevanje!” je pomislil, “to je grozno. Dobiti svojo drago samo zato, da jih takoj zopet zgubim; iti, ne da bi uničil prej lopova, ki me je onesrečil?! Apeliral bom na nje in jim povedal vse; upam, da se bo srce Močnega Bivola omehčalo, ko bo zvedel zakaj nisem izvršil njegovega naročila.” Nagovoril je Indijance s čistim in močnim glasom:

“Poslušajte me! Močni Bivol in hrabri vojniki mogočnih Utovcev! Jaz sem živel med vami veliko let, ter se vedno izkazal junaškega in odkritega, kajti moj spomin ni segal dalje kot do časa, ki sem ga preživel med vami; vse prejšnje življenje mi je zatemnelo. Toda jaz sem živel pred tem. — veselo in srečno življenje je bilo to ... imel sem ljubljeno ženo in otroka! Prišel sem tu, da izvršim tvoje naročilo, veliki glavar, kar bi bil tudi storil, da nisem opazil s svojega skrivališča bledo in žalostno ženo, ki je pestovala ljubkega otroka. Slišal sem njiju pogovor — in spomin na prejšnja leta se mi je bliskoma vtisnil v možgane. — žena in njena hčerka sta bili moji! Moja žena ...! Moj otrok ...! Oni dve živita v tem šotoru. Vprašam vas, ali morate pričakovati od mene, da bi uničil dom in življenje svoje žene in otroka?! — To ni mogoče ... O, glavar, — Ti si tudi oče! ali bi zamogel uničiti svojo krasno hčerko?”

Indijanci so napeto poslušali Pavletov apel in ko je zaključil, je Drzni Medved potegnil Močnega Bivola nastran in mu povedal nekaj v uho; Močni Bivol je nato govoril:

“Besede Zlatolasca so dobro zbrane, s katerimi pa ne bo preslepil Močnega Bivola. Stražite ga dobro, vojniki moji, ko bomo gotovi z njimi, ki so brez dovoljenja zasedli našo zemljo, bomo obračunali s tem izdajalcem, doletela ga bo usoda, katero si je sam izbral,” in obrnil se je vstran.

Drzni Medved se je plazil proti kolibi med grmovjem kot kača. Šel je, da uniči ono, kar je bilo Pavletu najdražje na svetu. Pavel vidoč to, je napel vse svoje moči, da se oprosti vezi, toda Indijanci so trdno zvezali, ves njegov napor je bil zastonj. Nekaj Indijancev je razbijalo po vratih, dočim so drugi čakali z napetimi puškami, da vsakega, ki se prikaže pri vratih takoj ustrele, nekateri so pa plezali na streho z ognjenimi bakljami, da zažgo poslopje.

Zahreščalo je po zraku! — Pavel se je ozrl in zapazil, da so Indijanci podrli vrata in se vsuli v kolibo. V naslednjem trenutku je začul pretresljiv krik ženske, dobro vedoč, da je to glas njegova žene ... Divje je zatulil ob misli da jo bodo mučili pred njegovimi lastnimi očmi, medtem ko je on tako trdno zvezan, da ji ne bo mogel popolnoma nič pomagati. Trpinčili bodo njegovo drago, on bo pa moral mirno gledati ... Medtem je začul tihe korake zaseboj; ozrši se, je opazil Solnčno Rožo.

“Zakaj je Zlatolasec postal ujetnik?” je vprašala z nizkim glasom.

V nekaj besedah ji je hitro razložil, kaj se je zgodilo, obenem jo prosil, da naj ga oprosti vezi.

Zopet se je bojevala sama s seboj, toda le trenotek. Spominjala se je prijaznega glasu njegove žene in simpatizirala je z njo. Hvaležna ji je še bila za ono postrežbo, ki sta jo njej in Gorskemu Duhu skazala ona in Pavel. Dobro je vedela, da je Zlatolasec — njena edina ljubezen — za njo za vedno izgubljen, ker je najdel svojo prvo ženo; toda vkljub temu je prerezala vrvi — in Pavel je bil prost.

V naslednjem trenutku se je Bregar vzravnal in pograbil svojo puško, ki je ležala na tleh blizu tam, kjer je bil privezan k drevesu; in preje kot so se presenečeni Indijanci zavedeli, kaj se godi je stal poleg svoje, v strahu trepetajoče žene. En strel — in vojnik, ki jo je baš pričel zvezovati, je ležal na tleh v svojej krvi.

Potegnil je svojo ženo na stran, zakril jo s svojim telesom in zakričal napram Indijancem: “Nazaj vsi! če ne, bo tekla vaša lastna kri kot voda!— Jaz sem sicer sam, toda v puški je petindvajset vaših življenj ... Ako se predrznete napasti me, uničim do zadnjega vse ... Umaknite se!”

Indijanci so se hitro umaknili nekaj korakov, toda zavedli so se hitro, s strašnim tuljenjem so se navalili proti Pavletu.

V tem trenutku se je nekaj posebnega zgodilo. Stari Gorski Duh, ki je sledil vojnikom z mlado Indijanko vred, je skočil pred razdivjane Indijance in Solnčna Roža mu je sledila. Stal je poleg Pavleta mladeniško vzravnan, njegovi beli lasje so plapolali v zraku. Dvignil je svojo staro roko in govoril z močnim glasom:

“Jaz sem medicinski prerok Utevcev ... Zapovedujem vam, da ostanete mirni na svojih mestih!”

Drzni Medved je jezno stisnil zobe.

“Kazen za izdajalca je — smrt,” je kričal. “Zapovedujem vam, da mi sledite” in pripravil se je k napadu.

V tem trenutku je stopila Solnčna Roža pred Pavleta.

“Jaz, sem princezinja Utevcev Indijancev, hčerka velikega glavarja, Močnega Bivola, vam prepovedujem napasti Zlatolasca, ki je tudi naš glavar in slavni vojnik!” je kričala z zapovedujočim glasom. Videč svojo ljubljeno princezinjo pred Zlatolascem, so se vojniki vstavili in bi ne bilo prišlo do napada, da ni v tem trenutku skočil pred nje Močni Bivol; ves razkačen radi postopanja svoje hčere, je z groznim glasom zakričal:

“Solnčna Roža ni več moja hčerka! Nimam nobenega otroka ...! Nadnje ...! Ubijte vse ...!

Zdaj se Indijanci niso več pomišljali; napali so s svojim rožjem četico, ki je obsojena na smrt po njih zapovedniku in glavarju.

Pok iz Pavletove puške, in Drzni Medved je padel na tla; med padcem je izvlekel revolver in poslal smrtnonosno kroglo skozi možgane starega medicinca, ki se je takoj zgrudil. Brez glasu je Gorski duh padel mrtev na zemljo.

Ko je Pavel videl smrt svojega starega in najboljšega prijatelja, mu je še podžgalo jezo in pogum. Pričel je streljati vse od kraja; kdor mu je bil bližji, je padel prvi. Siloviti odpor Pavletov in smrt njih modrega preroka in medicinca, sta jih uplašila. Ker so videli, da je Drzni Medved ubil medicinca, so se bali, da jih radi tega kaznuje veliki Manitou. Zbežali so na vse strani in se napotili proti svojemu domu. Dva strela visoko v hribih sta naznanjala, da je pomoč blizu. Pavel je poljubil svoje drage, ne da bi se izdal ali sploh izpregovoril kako besedo.

Kot bi se nekaj domislil, je zbežal od njiju proti reki in skočil v svoj čoln, v nekaj trenutkih ga ni bilo več videti. Ko sta prišla Grill in O’Brien na pomoč, sta videla bežati mlado Indijanko ob reki navzgor; druge tuje osebe nista opazila.

Koliba je gorela z visokim plamenom in se je baš sesula skupaj.

Pavel je plul s svojim čolnom proti indijanskim zakladom ... S tem dnem se je pričela zopet nova doba njegovega življenja ...

XVII.[uredi]

Pitt Anderson, čislana oseba, zagovornik postave in gospodar v pisarni je sedel v svojem uradu in njegov obraz je pričal, da so počuti precej dobro in zadovoljivo. Njegova stara pločevinasta pipa je malomarno ležala pred njim na pisalni mizi, katero je baš odložil. Ob njegovih nogah je ležal na tleh precej velik maček, s katerim se je kratkočasil, kadar ni imel legalnega opravila pred seboj.

Urad našega starega prijatelja ni bila kaka posebnost, niti lepota ne, da bi človeka moglo zanimati. Par predmetov v sobi je vidno kazalo, da so bili prvotno popolnoma druge barve in oblike, kot so sedaj. Imel je pisalno mizo, omaro za knjige in nekaj stolov, na katerih so navadno počivali klijenti. Vse je jasno pričalo, da ni veliko dal na lepo opremljeno pohištvo.

Pregovor pravi, da “obleka naredi človeka”, kar pa ni res v vseh slučajih. Ako bi sodili Andersona po njegovem pohištvu, bi mislili, da njegova advokatura slabo nese, kar pa ni bilo res, ker je bil v svojem poslu na dobrem glasu. Bil je dober odvetnik in veliko ljudi; tudi premožnejših se je zglasilo v njegovem uradu. Niso se brigali, kako izgleda njegova pisarna; bili so zadovoljni z njegovim uspešnim delom na sodišču.

Blagajnik banke, s katero je Anderson posloval, bi bil lahko povedal, da ima Anderson vedno lepo vsoto naloženo v banki. Trgovci, od katerih je jemal svoje potrebščine, so dobili njegove račune vedno ob pravem času poravnane. — Toda ta dan je bil Anderson nekam zelo zamišljen; njegova pipa, ki je bila sicer njegova dobra prijateljica, ga danes ni posebno zanimala. Sedel je in se nervozno premikal na stolu premišljeval je o raznih preperljivih zadevah, ki jih je dobil v roke tisti dan. Tako je navadno vselej študiral, ko je odpravil vse došlece iz pisarne. Ta dan sploh ni bil posebno razpoložen. In kaj je bilo vzrok, da je tako premišljeval ne da bi prišel do povoljnega zaklučka?

Ko je istega jutra šel po neki glavnih ulic, je vzbudil njegovo pozornost nek velik in nov napis. To pač še ni zadosten vzrok, da bi se mož kot naš Anderson moral vznemirjati, bi si mislili. — Ne, nikakor ne radi kakega nepoznanega imena; toda tu je bilo razločno zapisano: “Jim Grill, bankir”; zlate črke so se lesketale v solnčnem svitu. Ta napis mu je dal veliko misliti. Odvetnik se je spomnil “Doline prospektov” in one usodepolne noči, ko je Bregarjeva žena prejela dedščino, — objednem pa izgubila svojega moža ... poizvedoval je o njegovih okoliščinah in zvedel, da je Grill poročen z Rožo; — z ženo tistega, katerega je neposredno sam — ubil ... Anderson je videl na lastne oči, kako je vrgel Grill Pavleta preko pečine v prepad — in ta človek je zdaj varuh nesrečne vdove ... Anderson je vedel, da Grill ni imel denarja; zato je sklepal, da je poslužujoč se dedščine svoje žene, začel to novo podjetje. Z denarjem žene, katero je tako zelo onesrečil, — je postal neodvisen mož in veljak med višjimi krogi ...

Tako je bil zatopljen v to premišljevanje, da niti opazil ni, kako lep dan je zunaj. Iz tega premišljevanja ga je vzdramilo močno trkanje na vrata. Ker se ni takoj oglasil, je oni udaril tako močno po vratih, da se je “umetno” mizarsko delo skoraj razletelo v trske.

“Le počasi! le počasi!” je zakričal, “ne razbij mi vrat!” in hitro je šel odpirat vrata, med katerimi se je pojavil tujec, katerega zunanjost ga je zelo presenetila. Skoraj se ga je ustrašil, kajti njegova zunanjost je bila res nekaj izrednega, ki bi vzbudila pozornost vsakega.

Dovolite, da ga opišem: Mož visok šest čevljev, bledega in prijaznega obraza, čisto obrit, izvzemši močnih in rjavih brk; dolgi, rumeni lasje so se mu vsipali preko ramen po plečih nizdol. Nosil je žametasto obleko, okinčano z raznimi zlatimi predmeti; za gumbe je imel deset in dvajset dolarske cekine. Okrog vratu je imel močno zlato verižico, na katerej so se bliščali diamanti in drugi dragi kameni. Na rokah je imel več prstanov, s katerih so se bliščali diamanti najboljše vrste. Na glavi je imel velik sombrero, na katerega pasu so se tudi lesketali diamanti. Tak je bil mož zunanje, ki je ravnokar vstopil pri Anderson-u.

Ko je Anderson odprl vrata, je oni hitro vstopil. “Pitt Anderson, kajne?” je vprašal s čistim in vedrim glasom.

“Moje ime, gospod,” je odvrnil osupnjeni odvetnik, “s kom imam čast govoriti?”

Tujec je počasi odgovoril:

“Nimam imena ... Imenujejo me “Misterijozni Zlatar”, kar tudi sem vresnici ...” in ostro mu je pogledal v oči. “Moje ime je izgubljeno vsem, ki so me poznali; to je vzrok, radi katerega sem prišel k tebi ...” Skrivnostno je opazoval odvetnika, ki je postajal od sekunde do sekunde bolj in bolj zavzet.

“Imel sem že veliko slučajev, da sem za dedščino iskal dediče, ali pa za dediče dedščino; toda to je prvi slučaj v mojih skušnjah, da sem vprašan iskati izgubljeno moško ime,” je rekel Anderson. “Kako mislite, da bi pričel?”

Tujec je zopet zapičil svoje bistre oči v odvetnikove, hoteč mu brati njegove najskritejše misli v dnu srca, končno je rekel z žalostnim glasom:

“Imel sem svoječasno ime, častno ime ... toda tat — silovitejši in zlobnejši kot vsi oni, ki si imel že ti z njimi opraviti pred sodiščem, me je oropal in vzel moje vse ...! Moje pravo ime še vedno nosim — v dnu svojega srca, katerega pa ne izdam nikomur, ker je onečaščeno. Prišel sem k tebi, da mi pomagaš ime spraviti do prejšnje veljave, katero mi je uničil oni razbojnik.”

Anderson je ves začuden gledal svojega obiskovalca. Uverjen je bil, da govori resnico in da ima za to gotove vzroke. Končno je rekel:

“Zagotavljam vam svojo pomoč, gospod; toda ne vem, kako bi vam mogel pomagati. — Ne poznam vas, gospod; niti srečal vas nisem prej, — saj spominjam se ne, da bi bil vas kdaj videl.”

Tujec je vstal s sedeža in se vzravnal.

“Da, ti me poznaš ... Težko se boš spominjal mojega prejšnjega obraza, ker sem se jako spremenil. — Ali poznaš — Jim Grilla ...?”

Ko bi se zemlja odprla pred očmi, bi ne bil tako zavzet kot je bil ob izgovoru tega imena, o katerem je že skoro ves dan premišljeval. Da je to ime imenoval ta tujec, se ni mogel načuditi. Gledal ga je nekaj časa presenečeno in rekel:

“Da, — poznam ga ... In kaj je z njim?”

“Potem poglej mene — in videl boš moža, — katerega je Jim Grill uničil in spravil ob dobro ime! Vzel mi je premoženje, ženo, otroka ... vse, kar sem ljubil in cenil na svetu ... Jaz sem Pavel Bregar! ... Prišel sem, da tirjam nazaj svoje imetje in pravice, — katere sem izgubil!”

Anderson je padel nazaj v svojem stolu. Ta mož naj bi bil Pavel Bregar, katerega je s svojimi lastnimi očmi videl pasti nad dvesto čevljev globoko v prepad, kjer so potem mrtvega raztrgali volkovi ... Ne ni mogoče! Ta človek mora biti slaboumen, je pomislil, in v tem smislu je tudi odgovoril.

“Vaše pojasnilo me je presenetilo, gospod; kajti s svojimi lastnimi očmi sem videl, kako je Pavel Bregar umrl. Padel je v prepad in se prav gotovo ubil.”

“Videl si ga, da je padel, to je vse. — On ni umrl, dasi je več let živel mrtvo življenje ...” in natančno je razložil prijatelju-odvetniku svojo žalostno povest.

“Tako, zdaj sem prišel po plačilo za te dolgove. Prišel sem k tebi, ker so ti razmere in okolščine bolj znane kot meni. Ne boj ne za plačilo, imam dosti zlata — več kot si moreš predstavljati, s katerim ne bom prav nič varčeval, — saj veš kaj mislim ...? Zdaj me poznaš, kdo in kaj sem, zato te prosim, ne izdaj nikomur, kdo sem in odkod prihajam; nikomur ne pravi — niti moji ženi ne smeš povedati tega, — bo že zvedela, ko bo čas za to ... Pred svetom sem in ostanem “Misterijozni Zlatar”, dokler ne pridobim svojemu pravemu imenu bivšo čast in poštenje. Ali mi hočeš pomagati v tem težavnem poslu?” In pričakoval je odvetnikovega odgovora.

Anderson je skočil kvišku in ga prijel za roko.

“Ah! seveda, seveda bodem!” je vskliknil, “toda kako naj pričnem? Dvoboj sem sicer videl. — To vem, da nisi bil ti vzrok razpora in pretepa, toda kako naj dokažem tvojo nedolžnost, ne da bi lagal in s tem sebe spravljal v nevarnost?”

“Poslušaj,” je rekel Pavel, ter mu na dolgo in široko razložil svoj dobro premišljen načrt. Več ur sta tako sedela in se pogovarjala, kako ugonobita premetenega Grilla. Ko se je pričelo temniti, se je Pavel poslovil od odvetnika in mu še enkrat zabičil, da ne sme nikomur izdati skrivnosti. Nato je odšel in obljubil, da ga v kratkem obišče.

Anderson je bil ves iz sebe, toliko ne pričakovanega je doživel v tem dnevu.

“Da mu pomagam? Seveda mu bom, na to se lahko zanese!” je govoril sam sebi. “Njegovo neižčrpljivo bogastvo v zlatu bo pogazilo vse zapreke; posrečiti se nama mora na vsak način! Pomagal mu bom, seveda — in to z vsemi svojimi močmi.” Zapalil je tobak in stresel mačka za rep, da je milo zamijavkal. Opravil se je in se napotil proti svojemu stanovanju, veselo puhajoč goste oblake dima v prijetno večerno ozračje.

Naslednje jutro je bilo vse mesto razburjeno radi novice, da je Misterijozni Zlatar vložil pet miljonov dolarjev v Jim Grillovo banko. Denar je poslal po svojem zastopniku, odvetniku Andersonu. Kaj več o tem ljudje niso zvedeli.

“Mora že biti en lep osel,” so rekli trgovci med seboj. “Ta Grill ni prav nič poznan med nami. Nov človek, nova firma, brez javne zaupnosti. Ta misterijozni bogatin se bo nekega dne britko kesal,” in stresali so s svojimi glavami.

Misterijozni Zlatar je kmalu postal predmet dnevnih pogovorov. — Posebno še, ko je pričel graditi največje in najlepše poslopje v mestu, katero se je ločilo od vseh ostalih zgradb. V svoji hiši je prirejal koncerte, bankete, plese in druge zabave; in vse to povabljenim na ljubo zastonj. Večer za večerom so se zabavali v njegovi hiši; vsak se je hotel z njim docela seznaniti in postati njegov najboljši prijatelj.

Neka stvar je delala vsem največjo preglavico, katere niso mogli ne pogoditi, ne zapopasti. On je vedno plačeval svoje račune z zlatom; vsako stvar, ki jo je kupil, je takoj plačal z zlatom ali pa z denarjem. Nikomur ni bil dolžan centa, bogate zabave in gostije je pa prirejal vsak večer, na bankah je imel vedno več denarja ...

Revežem je rad pomagal. Vsak dan se jih je zglasilo večje število, in vedno je rad pomagal potrebnim. Le-ti so ga obožavali in hvalili po vsem mestu; rekli so, da je srce tega tujega gospoda blago in še iz čistejšega zlata sestavljeno, kot so njegovi cekini.

In tako je Pavel Bregar zavzel prvi korak k osveti in maščevanju ...

XVIII.[uredi]

Misterijozni Zlatar je bil tajna zagonetka vsem, s katerimi je prišel v dotiko. Izvzetimi Andersona, ga vresnici ni nihče poznal. Bil je prijatelj in pomočnik vsem, toda spoznati se ni dal nikomur. Bil je mož, ki je skušal kaznovati in zatreti zlobneže in izkoriščevalce in pomagati zatiranim; zato je pa med prebivalci vlival ugled in splošno zaupanje.

“Od kje neki je vse njegovo bogastvo?” so se vpraševali. Nekateri so bili mnenja, da je bogat inozemski princ, ki potuje “inkognito;” drugi zopet so rekli, da mora biti kakšen bogat špekulant; slišati je bilo še razna druga ugibanja. Toda leto za letom je šlo v prošlost — in nihče ni vedel več o Misterijoznem Zlatarju, kot so vedeli, ko so ga videli prvič.

Res je špekuliral. Posojeval je denar vsem novim podjetjem in jim dajal navodila in nasvete. Opaziti je bilo več novih trgovin, bank in tovarn v bližnjih mestih, o katerih se je čulo, da ima Misterijozni Zlatar največjo glavnico vloženo. Opažati je bilo, da so nekatere podjetja zelo dobro napredovala, dočim so druga šla rakovo pot. Vse to se je mehanično vršilo po vplivu in volji Misterijoznega Zlatarja ...

Pavel se je poslužil najpraktičnejšega sistema počasi in sigurno uničiti svojega sovražnika ... Hotel ga je uničiti finančno, ker je vedel, da bo potem ležal strt pred njegovimi nogami ...

Jim Grill je tudi špekuliral, ne le s svojim denarjem, pač z vsem, ki so ga naložili ljudje v njegovo banko. Vlagal je velike svote denarja v vsa podjetja, ki so bila pripoznana po Misterijoznem Zlatarju. Temu človeku je Grill več zaupal, kot vsem drugim strokovnjakom v Ameriki. Bil je mnenja, da oni mora biti že dober špekulant, sicer bi ne bil tako zelo bogat. Zato je bil on, kot so bili tudi vsi drugi v D—, popolnoma prepričan, da je uspeh vsepovsod, kjer se Misterijozni Zlatar le prikaže.

Tisto jutro ko je odvetnik Anderson prinesel v banko pet miljonov in jih vložil na ime Misterijoznega Zlatarja, je Grill komaj verjel svojim ločem, da mu zaupa tujec toliko denarja; toda denar je vkljub temu vzel, — se bom vsaj lahko udeležil večjih špekulacij, si je mislil. Ko je spravil denar, je rekel odvetnik:

“Vlagatelj izroča denar v tvoje roke, da ga hraniš, ker ga ne potrebuje za nedoločen čas. Dokler ne bo potreboval, ne bo zahteval vloge, niti obresti.”

Grill je izpraševal odvetnika, kdo je pravzaprav ta tako čudno imenovani bogataš, toda brez povoljnega uspeha, Anderson je samo rekel: “On je moj klijent in me je vprašal, kje bi najvarneje naložil svoj denar. Jaz sem mu priporočal tebe, ker sem slučajno zvedel, da si postal bankir. Vedno rad pomagam svojim znancem in prijateljem ...” In pomenljivo mu je kimal, opazujoč ga skozi bakrene omrežje.

Tako je Griirprišel do velike svote denarja in ga rabil po svoje. Špekuliral je drzno in delal s tem take dobičke, da se je sam sebi čudil, da ima tako srečo. Po odvetniku Andersonu je dobival vse informacije, kje nalaga svoj kapital Misterijozni Zlatar — in tja je tudi on poslal ves denar sproti, kar ga je dobil v svojo banko. To je bila njemu premišljeno nastavljena past, dočim se je sam smatral za zelo previdnega špekulanta. Tako je šlo dve leti, popolnoma po načrtu Bregarja in Andersona.

Nekega dne so se začele širiti po okolici govorice, da je ena napredujočih in zelo na dobrem glasu se nahajajoča korporacipja napovedala bankrot. Čulo se je, da je Grill zgubil radi tega veliko svoto denarja, dočim je od ostalih Misterijozni Zlatar pokupil vse delnice prejšnji dan.

“On je moral zgubiti miljone,” so govorili med seboj ljudje; toda po tem finančnem polomu je Misterijozni Zlatar še bolj trosil denar kot prej. Niso se mogli načuditi njegovemu čudnemu obnašanju in veselemu razpoloženju. Kako vse drugače je zadel ta udarec bankirja Grilla.

Ko je Grill zvedel, da Misterijozni Zlatar kupuje delnice one firme in jih odplačuje s precejšnim dobičkom za delničarje, je on začel delati isto, kar mu je povzročilo tem večje izgube. To je bil njegov prvi neuspeh v bančnem in špekulativnem poslovanju, zato ga je tem težje prenesel. Napil se je tako, da ga je O’Brien, ki je zdaj pri njem delal, le s težavo spravil domov.

To pa tudi ni bil zadnji slučaj. Korporacija za korporacijo je bila razpuščena, in ob vsaki taki priliki so doletele Grilla težke finančne izgube, tako da je postal skoraj divji. Začel je pijančevati tako, da ga je bilo grozno gledati, ko je hodil omamljen in s krvavimi očmi po ulicah, pijan, da je le s težavo stal na nogah. V takem položaju ni mogel več trezno misliti. Večkrat je imel priliko kupiti dobre delnice, pa se je tako vdal pijančevanju, da je popolnoma zanemarjal svoje dolžnosti. Tako je hitro in sigurno šel proti uničujočemu prepadu ...

O’Brien je vse to opazoval z velikim zanimanjem. Večer za večerom ga je spravljal domov in ga položil na posteljo kot otroka. Nasmehnil se je pogostokrat in se spomnil prejšnjih časov ...

O’Brien je bil zdaj popolnoma drug človek. Pokusil ni niti kapljice alkoholne pijače od onega časa, ko ga je Grill tako grdo ozmerjal in še celo tepel. Zaklel se je tisti dan, da ne bo nikdar več pil, in svojo besedo je tudi držal tako natančno, da se je sam sebi čudil. O’Brien ni nikdar pozabil, niti odpustil Grillu onega sirovega nastopa. Kadarkoli se je spomnil na to, se je vzbudilo sovraštvo do Grilla v njegovem srcu.

Že takrat je sklenil, da se maščuje nad Grillom in zdaj je čakal samo še ugodne prilike, da mu z obrestmi vred vrne vse krivice, ki jih je od njega prejel kot zavržen pijanec ... Videč, da postaja Grill vsak dan bolj moralično uničen in da zanemarja svoje posle vsestransko, se je na tihem veselil in pripravljal za izvršitev svojega maščevanja, medtem ko je Gril trgovsko in moralno — padal, globje in globje ...

Nekega jutra je sedel O’Brien pri pisalni mizi v uradu Grillove banke in globoko premišljeval. Pero je odložil in podprl glavo z obema rokama. Premišljeval je o finančnih polomih, ki jih je doživljal Grill dnevno. O teh mislih se je spomnil tudi Misterijoznega Zlatarja, katerega glas se mu je zdel tako domač; a vkljub temu se ni mogel domisliti, da bi bil tega človeka že kdaj prej videl. Medtem premišljevanjem so se vrata hrupno odprla in odvetnik Anderson se je pojavil med njimi: Stopil je hitro k njemu in ga stresel za rame.

“No, no! stari moj prijatelj O’Brien! Kako se še kaj počutiš, no?” je smeje se govoril in ga tresel tako, da je oni skoro s stola padel. “Ali še veš, kako smo se včasih v šoli učili in si izbirali razne poklice, katere smo pripisovali sebi v bodočnosti? In kot se vidi, nisva midva baš slabo izbrala. Sicer nisva posebno velika gospoda, vendar se pa lahko prištevava srednjim slojem, če še tako delimo naše ljudstvo ... Umrli pa tudi še nismo, — vedno je še čas za napredovanje, dragi moj O’Brien!”

O’Brien se je otresel njegovih rok in mirno odgovoril:

“Ne verujem, Anderson, da bi kaj prida napredoval. Jaz sem uničil svoje zmožnosti v mladih letih, zato ne bom nikdar posebno napredoval. Poboljšal sem se toliko, da sem boljši človek kot sem bil v mladosti.”

“Res je, O’Brien,” odvrne advokat, “in jaz sem zelo vesel tega. Ti si uničeval ognjeno vodo kar na debelo tam gor v prospektih,” in smejal se je na ves glas. O’Brien je globoko vzdihnil.

“Pijača je bila moje življenje, brez nje sem bil bolan in otožen,” je rekel O’Brien. “Bil sem v brezupnem položaju ...”

“Da,” odvrne Anderson pomenljivo, “bil si v brezupnem položaju, v stanju, ki ni priporočljivo nikomur.”

“In to je zdaj vse minulo,” odvrne O’Brien smeje. “Kdor hoče biti sedaj pijan, je lahko radi mene, toda mene ne bo nihče več videl pijanega, ker sem v tem oziru že izvršil svoj delež.”

Anderson se je prisrčno smejal. Odvetnik je bil razpoložen za dovtipe v polni meri.

“Le dobro se drži svojega sklepa,” je dejal, “in prišel bo dan, ko boš vžival isto čast in zaupanje, kot vsak pošten državljan našega mesta! Toda prišel sem, da se pogovoriva radi Grilla. Zvedel sem, da je zadnje čase začel zelo popivati. Kaj je temu vzrok? Je-li zgubil pamet?”

O’Brien ga je gledal nekaj časa, ne vedoč kaj bi mu odgovoril. — Medtem se pojavi Jim Grill med vrati in je videti zelo razburjen. Njegov obraz je bil zabuhel in njegova obleka vsa v neredu. Opazil ni Andersona, niti O’Briena, šel je mimo obeh, ne da bi ju ogovoril.

“Prokleta sreča!” je zamrmral jezno, “zopet je šlo dvajset tisoč dolarjev, med vrage ... Kdaj se bo vendar nehalo ...!?” in zdrknil je v bližnji stol.

Anderson je stopil bližje.

“Zopet nesreča v špekulacijah?” je vprašal “o finančnem polomu te korporacije sem jaz čul že danes zjutraj, nisem pa vedel, da si tudi ti v tem prizadet.”

Grill se je vzdramil pri teh besedah.

“Ah, dobro jutro, Pitt!” je rekel kolikor mogoče prijazno; “nisem te opazil prej. Da, jaz sem tudi v tem prizadet, — še več kot sem kdaj nameraval. Tvoj klijent, Misterijozni Zlatar je kupoval delnice od majnših delničarjev. Mislil sem, da je to dobro znamenje, in sem sledil njegovemu vzgledu in kupil kolikor mogoče delnic. Zdaj ko sva postala midva sama lastnika, je pa podjetje propadlo.” Obrnil se je k pisalni mizi, odprl predal in vzel iz njega steklenico žganja. — Pil je kar iz steklenice ... O’Brien je pomenljivo pogledal Andersona. Nato je Gril ponudil obema naj pijeta, kar pa sta oba prijazno odklonila. Grill je zapalil smodko in se naslonil v stolu.

“Zdi se mi, Anderson, da so vse špekulacije priporočane po tvojem klijentu, zame velika nesreča,” je rekel in temno pogledal.

“To se mi zdi čudno,” odvrne advokat, “kajti moj klijent napravi vedno veliko dobička potom njegovih špekulacij s tem, da proda delnice v pravem času. Delnice te korporacije jo prodal včeraj.”

“Bil sem osel — ker jih nisem prodal tudi jaz,” je zagodrnjal. “Bil je čas za to, pa sem ga zanemaril v svojo škodo.” In pogledal je žalostno vstran.

“Včeraj si ves dan popival,” je rekel O’Brien zbadljivo in pričel pisati.

Grill ga je jezno pogledal.

“To je moja stvar,” je rekel srdito, “govori kadar boš vprašan!”

Kri je šinila O’Brienu vlice, toda odvrnil je mirno:

“Jaz ne mislim nič hudega, samo opozoril bi te rad, ako človek preveč pije — navadno zanemarja svoje dolžnosti ... To govorim iz izkušnje!”

Grill se je prešerno zakrohotal.

“Ti si pač drago plačal za svojo izkušnjo,” je rekel.

O’Brien je ponosno dvignil svojo glavo.

“In ravno tako že ti plačuješ za svoje izkušnje, gospod Grill!” ga je zavrnil pomenljivo.

“Vsi moramo plačevati več ali manj za svoja neprevidna dejanja,” je rekel Anderson; “nekateri trpe več, drugi zopet manj ...”

“Dosti je tega,” je rekel Grill nepotrpežljivo. “Ali ti je kaj znanega o tvojem klijentu Misterijoznem Zlatarju, Anderson? Koliko časa ga že poznaš?” in Grill je vprašujoč gledal odvetnika, pričakujoč odgovora.

“Kolikor vem jaz, veš tudi ti,” odvrne Anderson. Ne vem o njem nič več, kot veš ti. Jaz sem njegov advokat in on mi plača za to letno osem tisoč dolarjev; in dokler mi plačuje vse pošteno, mu bom stal na strani v vseh ozirih ...”

In pomenljivo je pogledal Grilla.

“Čuden človek,” je zamrmral Grill sam zase. “Nihče ne ve, od kje je prišel in od kod je dobil tolikošno bogastvo. On mora imeti ime ... Zakaj ga skriva ...?!” je rekel z vprašujočim glasom.

“Radi gotovih vzrokov,” odvrne neki glas od vrat. “Čas bode pojasnil.”

Vsi so se obrnili proti vratom in opazili moža, o katerem so govorili. Došlec je vse pozdravil in vstopil.

Odkar sem vložil denar, te nisem še nikdar nadlegoval za njega, kajne gospod Grill?” je vprašal mrzlo.

“Ne gospod, še nikdar ne,” je odvrnil Grill spoštljivo.

“Mislim, da nisem vzel ven niti enega dolarja, odkar imam denar vložen,” je nadaljeval Misterijozen Zlatar.

“Ne da bi jaz vedel,” odgovori bankir. “Kako je z računom tega gospoda, O’Brien?” je vprašal.

O’Brien je odprl veliko knjigo in nekaj časa listal po nji, nakar je hladnokrvno izjavil.

“Naša banka dolguje temu gospodu pet miljonov štiri sto šestintrideset tisoč dvesto devetnajst dolarjev in sedemnajst centov,” in mirno je zaprl knjigo.

“Vraga!” ne je pošalil Anderson, “kakšen kup denarja je to!”

“No, če moja svota res znaša kot sem pravkar čul iz ust tvojega blagajnika, mi boš pač izmenjal malo nakaznico, radi katere mi je pred par urami rekel tvoj blagajnik, naj vidim tebe,” in ostro mu je pogledal v oči.

Grillu je vsa kri udarila v glavo.

“To mi je nerazumljivo,” je rekel: “je-li je odklonil izmenjavo vaše nakaznice?”

“Rekel je, da mora s teboj prej govoriti,” odgovori miljonar. “Ne vem zakaj, saj nakaznica ni posebno velike vsote,” je rekel brezbrižno.

“Dovoli, da vidim nakaznico,” je rekel Grill nestrpno in žarek upanja se mu je porodil v srcu.

Ne da bi kaj rekel, mu je neznanec podal nakaznico.

Grill jo je hitro pregledal in postal pepelnato bled; oči so mu hotele izstopiti in glas se mu je tresel, ko je rekel vstran komaj slišno:

“En miljon dolarjev! — Jaz sem uničen ...” Ko se je zavedel, se je obrnil k Misterijoznemu Zlatarju ravnodušno kot bi se nič posebnega ne zgodilo.

“Ali zamorete počakati par minut?” in ustnice so se mu komaj vidno tresle.

“Ako bo to res le par minut, naj bo; toda prosim te, ne mudi se predolgo, ker sem nekako v naglici ...” Obrnil se je od njega in pričel pogovor z Andersonom.

Grill je hitro stopil k O’Brienu. “Bi li mogel delnice od L. Smelting & Co. takoj prodati?” je nestrpno vprašal.

O’Brienov obraz je bil trd in glas mrzel, ko je odvrnil:

“L. Smelting & Co. je bivša stvar, gospod Grill, ta družba je razpadla pred tremi dnevi.”

Grill se je sesedel.

“Potem sem uničen,” je vskliknil in si z rokami zakril obraz. Čez nekaj časa je urno dvignil glavo.

“Pusti naju sama, O’Brien,” je rekel, “govoriti moram z njim popolnoma sam.”

“Kakor ti je drago,” odvrne O’Brien in odide v sosednjo sobo, ko je odložil pero in dal knjige v red. Ko je bil sam, je zamrmral sam zase: “Kot se vidi, bo prišel dan mojega maščevanja prej, kot sem kdaj slutil.”

Kakorhitro je O’Brien odšel, se je obrnil Grill k Misterijoznemu Zlatarju, ki je imel v rokah njegovo usodo in rekel:

“Rad bi govoril z varni privatno, gospod, ako gospod Anderson blagovoli oditi.”

Anderson ni odgovoril, poklonil se je vljudno in odšel.

Grill je nato povabil svojega nepriljubljenega gosta, naj sede, dočim je zase natočil kozarec konjaka in ga v dušku izpil.

“Tako, gospod,” je rekel, “če se vam posebno ne mudi, se lahko o najini zadevi nekoliko pogovoriva.”

Misterijozni Zlatar se je vsedel na odkazani mu stol.

“Zelo slab prijatelj je to, gospod Grill,” je rekel pogledavši steklenico z žganjem. “Ali ga mnogo piješ?”

“O ne, — le tu in tam kak požirek,” odvrne Grill malomarno, kot bi to sploh ne prišlo v poštev ... “Lahko ga pijem, seveda; — pustim ga pa tudi lahko, — kakor se mi dopade ...”

Oni ga je ostro pogledal. “Jaz sem že slišal tako govoriti razne može,” je pripomnil. “Toda v poznejših časih sem navadno take ljudi videl v sirotnišnicah, v ječah, v zavodih za umobolne ... ali pa sem zvedel, da si je ta ali oni pomagal z vrvjo ali z revolverjem in storil konec življenju ...” In grenko se je smehljal.

Grill se je nestrpno premikal na stolu.

“Dosti je, o tem ne bova govorila,” je odgovoril. “Želim se pogovoriti s teboj radi te nakaznice. Naravnost ti povem, da si me z njo nekoliko presenetil. — Jaz ...” je rekel obotavljajoče. Tirjalec je postal navidezno zelo pozoren.

“Da sem te presenetil!” je izjavil. “Bogata banka Jim Grilla naj bi bila v zadregi radi male svotice enega miljona?” Zdelo se je, da se ni mogel dovolj načuditi. “Saj si mi pred časom rekel, da ima tvoja bunka deset miljonov kapitala,” je nadaljeval. “In zdaj naj bi te nakaznica za en miljon spravila v zadrego? To mora biti pač dovtip ali navadna šala. Prosim te, ne zadržuj me predolgo, ker denar še danes potrbujem ... Vložil sem v tvojo banko pet miljonov in upam, da denar dobim, kadarkoli ga potrebujem.” Odločno so zvenele te njegove besede.

Grill se je obrnil vstran.

“Resnično,” je odgovoril, “toda pomisli, kaj so špekulacije in kako se mi je godilo zadnji čas ... Kot ti je znano, sem strastno špekuliral; — še največ radi tvojih nasvetov ... Izgubljal sem denar kar na debelo ... Vseh drznih načrtov sem se oprijel, katere si ti odobraval — in tako mi je denar pošel. — Danes res nimam zadostne svote v bančni blagajni, — — toda jutri bom dobil denar — in ti izplačal vso svoto ...”

Misterijozni Zlatar je vstal, ter odločno in jezno rekel:

“Jutri nikdar ne pride ...! Na jutri se zanaša le nazadnjaški človek ... Mi, veliki podjetniki pravimo danes, — takoj! Ti se morda preveč zanašaš na jutri, zato ti podjetje ne uspeva, tako kot bi moralo ... Jaz sem dločen, v teh ozirih, in zato hočem denar danes! Pijanec pravi navadno: Danes bom še pil, jutri bom pa za vedno prenehal; toda naslednji dan ostane pri starem. — Jutri za njega nikdar ne pride ...” In njegov glas je postal osornejši, ko je nadaljeval: “Gospod Grill! ti mi ne moreš plačati jutri, plačati mi moraš danes — vse ... Jaz s trgovskega stališča ne verujem v jutri, ampak v danes ... Jaz hočem svoj denar!”

Grill je postal bled kot zid.

“Vedno sem čul, da si ti pravičen in usmiljen človek,” je rekel; “imej usmiljenje z menoj. Ti si miljonar, zlatar, kot nam sebe nazivaš. Gotovo nisi v stiski za denar; daj mi nekoliko več časa,” je vzdihnil proseče.

Njegov nasprotnik se je obrnil k njemu z groznim pogledom in mrzlim obrazom.

“Ni tvoja skrb gospodariti v mojih finančnih zadevah,” je rekel. “Jaz sem usmiljen in pravičen ... Ali sem ti kdaj storil kaj krivice, oziroma te oškodoval? Posodil sem ti denar, katerega si lahko svojevoljno rabil; ali ni to pravično! In zato se mi ne zdi več pravično, da na zahtevo svoj denar zopet dobim. Gospod Jim Grill, zdi se mi, da si finančno — propadel!” Grill se je zganil kot bi ga bil pičil gad. “Ti nimaš denarja v banki, niti ga od nikoder ne moreš pričakovati ... Vem, kako je tvoj denar izginil iz tvojih žepov, ker sem vse opazoval dnevno. Jaz sem vse ... kajti bil sem jaz, ki je zasnoval tvoj — propad ...” Grill se je hitro obrnil, toda oni je nadaljeval:

“Skoro štiri leta sem delal na to, — in končno se mi je vendarle posrečilo ... Težko sem pričakoval tega dneva ... toda prišel je ...” triumfajoče se je smejal napram svojemu sovražniku.

Grill je skočil s svojega sedeža.

“Kaj praviš? ... Ti ... Ti ... si vse to aranžiral? Ti si me speljal na rob propada! — Kako ...? Zakaj ...?” je loveč sapo, kričal.

Misterijozni Zlatar je z roko naredil pomenljivo gesto.

“Bodi miren,” je rekel, gledajoč ga kot tiger svoj plen. “Vsedi se in vse ti bom natančno pojasnil. Povest je sicer dolga, toda zelo interesantna. Poslušaj,” in začel mu je pripovedovati, medtem ko je Grill sklonil glavo v naročje in zakril oči. Bil je finančno in moralno uničen, telesno pa zelo utrujen. Mirno je poslušal neprijaznega gosta, ko mu je razlagal svoje vzroke, zakaj ga je vpropastil.

Grillu je bila ta povest previsoka pesem, da bi jo mogel obvladovati ... Mislil je in mislil, toda njegov razum je bil preslaboten, da bi ga privedel do faktičnega zaključka ...

XIX.[uredi]

“Nekoč,” je pričel Misterijozni Zlatar — “vsaj tako se navadno začenjajo naše pripovesti — no, nekoč sta živela skupaj tovariša. Njiju tovarišija je obstojala v tem, da sto lastovala malovreden zlat rudnik, katerega sta dobila za majhno svoto denarja radi tega, ker je v njem umrl prejšnji lastnik.”

Grill je poskočil.

“Kaj —?” je kriknil.

Toda Misterijozni Zlatar mu je zabranil govoriti kaj več.

“Počakaj da končam,” je rekel, “ni možato vmešavati se v govor drugemu. Povedal ti bom povest — in če se ti bo tu in tam zdela znana, jo vzemi k srcu in obdrži jo ... kajti vedno je dobro, da se človek kaj nauči.”

In nadaljeval je svojo povest ... Mrzlo in strogo je opisoval vse dogodke in tragedijo, ki je bila Grillu tako dobro znana. Ni sicer govoril direktno, vendar pa tako sorodno, da je Grilla obhajal mrzel pot. Včasih je zardel, takoj nato pa zopet postal bled. Ni mogel zapopasti, kako ta tujec ve povest, ki je njegovemu življenju tako sorodna ... Oni je pripovedoval o ženi in nedolžnem detetu — in tako natančno opisal dvoboj, da je Grill vstal s svojega sedeža in vskliknil:

“Nehaj! — Nehaj, človek ...! Kako prideš do tega ...?” in zmedeno ga je gledal, tresoč se po vsem telesu.

“Kaj! ... ali ti je povest znana?” je rekel Pavel mrzlo.

“Odkod si dobil te informacije?” je vprašal Grill ne da bi odgovoril na stavljeno mu vprašanje.

“Nekaj sem zvedel od odvetnika Andersona, ki mi je istotako opisal življenje tvojega blagajnika, O’Briena.”

Grill ni rekel nič.

“Ostalo sem zvedel od revnega pohajača, s katerim sem se sešel več milj od tukaj. On je razbojnik ... v kar ga je pripeljala trda usoda življenja ... oziroma njegov sotovariš, — sodelavec — Ti ... Jim Grill!”

Grill se je sesedel in postal smrtno bled.

“Ti misliš — — —” Beseda mu je zastala v grlu.

“Jaz mislim — Pavel Bregarja!” je rekel oni hitro, “kateri še živi; to je, diha in eksistira — dasiravno skrit pred javnostjo ... On ve, da ga smatrajo vsi za mrtvega, — tudi njegova žena in otrok, kateri nista več njegovi ... kajti ti si preslepil njiju prav tako, kot si preslepil njega ... On osebno mi je povedal to povest. Vse drugo sem zvedel od Andersona, ker Bregar nikdar ni zvedel o dedščini njegove žene. Temu človeku sem obljubil svojo in svojega zlata pomoč ... Najdel sem te in te spravil na beraško palico; to sem storil zato, ker bi ti kot bogat mož ne hotel nič slišati o stvari, v katero te zdaj nameravam prisiliti. Ti lahko spraviš Pavel Bregarja v prejšnje življenje — samo če hočeš! Si li pri volji to storiti? ...” in napeto je pričakoval odgovora.

Grill je dvignil glavo v presenečenju.

“Kako zamorem to storiti?” je vskliknil vprašujoče.

“Ti lahko storiš vse,” odvrne oni. “Vsi drugi, katerim so znani oni dogodki, se bojijo pričati radi osebnega varstva in koristi ... zato ostaneš le ti edini, ki lahko pomagaš Bregarju do njegovih pravic in življenja. O’Neil je izgubil svoje življenje v dvoboju. On je imel priliko ubiti Bregarja, toda sreča boja je bila naklonjena Pavletu in boj se je končal z nasprotnim rezultatom.” Trd in sovražen je postajal njegov glas; Grill je postajal od minute do minute bledejši.

Misterijozni Zlatar je nadaljeval:

“Ako podpišeš izjavo, da Bregar ni umoril O’Neila, pač pa da je bil med njima dvoboj, v katerem je imel vsak enako priliko zmagati, bi s tem že veliko pripomogel. To izjavo bi potem tudi Anderson in O’Brien podpisala kot priči. Potem bi moral ti zapustiti ta kraj in oditi iz te države. Bregar bi se nato vrnil k svoji družini in postal zopet ugleden mož,” in pričakoval je Grillovega odgovora.

Grill se je nervozno premikal v stolu.

“Ako te prav razumem je tvoja želja, da jaz odločno izjavim, da je bila smrt O’Neilova posledica poštenega dvoboja!” je rekel.

“Še več,” reče oni, “jaz zahtevam od tebe izjavo, da si z zlobnimi lažmi privedel Pavleta do grozne ljubosumnosti, radi katere je prišlo do dvoboja. Popiši vse podrobnosti, kako si mu lagal in skušal dokazati, da mu je njegova žena nezvesta in da otrok ni njegov.” Zaškrtal je z zobmi v silni jezi. “To je kar zahtevam od Tebe da spišeš!” je zagrmel komaj premagujoč se svoje jeze.

Grill je zapalil smodko in pušil globoko premišljujoč. V njegovi glavi je bilo vse tako zmedeno, da sploh ni vedel kaj bi odgovoril; končno je rekel:

“Kaj pa ko bi jaz naznanil svetu svoj bankrot in o vsem drugem molčal?”

Misterijozni Zlatar je dvignil pest in grozeče pogledal.

“Potem te zdrobim in uničim!” je zagrmel. “Deloma si že okusil mojo moč ... ne misli, da se šalim! Hočem svoje delo izvršiti do konca ...”

Grill je zopet pobledel.

“Kaj pa če tvojo zahtevo sprejmem?” je vprašal.

Misterijozni Zlatar je mirno toda odločno odgovoril:

“V tem slučaju ti odpustim ves dolg, ki ga mi dolguješ finančno. Poleg tega ti bom dal še večjo svoto, kot mi jo danes dolguješ; toda ti boš moral zapustiti ta kraj, prepustiti ženo in otroka možu, katerega si tako zelo onesrečil ... Premisli dobro in odloči se!”

Nastala je nekaj sekund popolna tišina; čulo se je samo tikatakanje ure. Uradniki v sosednji sobi so postali pozorni, nevedoči, kaj pomenja ta molk. Grill je otresel pepel s smodke in jo zopet zapalil, dočim ga je Bregar nestrpno opazoval. Končno je Grill prekinil molk.

“Ni mala stvar to, kar zahtevaš od mene,” je rekel grenko. “Človek mora dobro premisliti — predno izda svetu svoje lopovščine.”

Pavel se je potrpežljivo nasmehnil in rekel:

“Vedno je bolje prej misliti, kot pa brez premisleka kaj zlobnega storiti! Misliti potem — je navadno prepozno ... Daj, požuri se in povej, kaj nameravaš storiti,” je rekel nestrpno. “Hočeš li pomagati mojemu prijatelju in s tem postati bogat in neodvisen, ali pa postaneš berač v vedni nevarnosti, da tvojim nepostavnim dejanjem pridejo oblasti na sled?” je rekel Pavel preroško.

Grill se je prestrašil.

“Ako sprejmem tvoje pogoje,” je rekel obotavljajoče, “kakšno zagotovilo mi daš, da ostaneš pri besedi? Kako morem vedeti, če morem pričakovati od tebe denar ali ne! Vem da si bil bogat, toda v špekulacijah si zgubil ogromne svote, — veliko več kot jaz. Morda danes nisi več boljši kot — jaz ...”

Misterijozni Zlatar se je ponosno vzravnal.

“Osel!” je vskliknil, “ne brij se iz mene. Ti hočeš zagotovilo, — dobro — zagotovilo ti dam drage volje ... Pojdi z menoj in pokazal ti bom toliko zlata, da nisi niti v svoji neumnosti nikdar sanjal o tolikem bogastvu. — Tisoče miljonov ...! Da, tisoče miljonov imam v zlatu, katere lahko z menoj deliš, ako izpolniš moje zahteve.”

Grill je bil ves iz sebe. Brezmejna lakomnost se mu je naselila v srce, katero je opazil Pavel na njegovem obrazu.

“Tisoče miljonov,” je vskliknil, “in ti si pripravljen deliti to bogastvo z menoj!”

“Ne popolnoma,” odvrne Pavel, “toda deset miljonov dolarjev bo tvojih. Zdaj mislim, da sem ti zadosti pojasnil; odloči se!”

“In vse to storiš na ljubo enemu prijatelju?” vpraša Grill ves zavzet radi take požrtvovalnosti.

Pavel Bregar je mimo in svečano odgovoril:

“Prijateljstvo je zveza, ki nas veže skupaj najtesneje ... Prijatelj pomaga v sili svojemu prijatelju z vsemi svojimi močmi, — če je res pravi prijatelj ... Tako prijateljstvo je vredno več kot materijalno bogastvo! Kaj je zlato v primeri resnične vzajemnosti in ljubezni ...? Zlato ... Kaj nam koristi zlato, ako drugače nesrečno živimo?! Zlato je le nekak pripomoček v dosego naših ciljev, zato jaz ne štedim z njim ... na razpolago je mojemu prijatelju ... Da, jaz bom porabil veliko zlata, da pridobim svojemu prijatelju zopet poštenje in čast. To je večje bogastvo kot zlato ... ob katero si pripravil mojega prijatelja — Ti! Da mu zopet vrneš ta zaklad, žrtvujem jaz svoje zlato, s katerim te bom bogato obdaril.”

Prepričevalno so zvenele te njegove besede. Govoril je kot mož ki se zaveda, da nas zlato ne osrečuje, da je največkrat človek suženj zlata, ne pa zlato človeka ... Ropar, ki te oropa premoženja, je zloben, toda ne najhujši tat; on ki ti vzame dobro ime, čast in poštenje — je največji lopov na svetu ...

“No, kako ti ugaja moja ponudba! Odloči se!” Gledal ga je ostro, kot bi mu hotel pogledati v srce.

Grill je udaril s pestjo po mizi in se vzravnal.

“Naj bo!” je vskliknil. “Toda ti mi ne moreš tega denarja takoj — tukaj izplačati, ali moreš?”

“Ne,” odvrne Pavel, “tako ti ne morem izplačati, ker ne nosim tolike svote s seboj; toda storil bom to-le:

“Piši, kot ti bom jaz narekoval, ko bo pismo gotovo, je daš O’Brienu, tvojemu blagajniku, ki naj hrani pismo en teden dni na varnem. Ti boš šel z menoj. Ako se boš prepričal, da je resnica, kar sem ti povedal in obljubil, bo postalo pismo moja last; če pa ne bo res kar sem ti povedal, pa pismo ostane tebi. Ali si zdaj zadovoljen sprejeti?”

“Da,” odgovori Grill. “Tvoji pogoji se mi zdijo povoljni. Diktiraj mi besedilo pisma, in jaz bom napisal kakor želiš.”

Bregarju so se zasvetile oči, odvalil se mu je težak kamen od srca. Bil je hud odpor, toda trdnjava se je pričela rušiti ...

Grill je nervozno vrgel smodko v za to pripravljeno posodo, vzel pero v roko in pripravil papir za pisanje. Počasi in samozavestno je zvenel Pavletov glas, ko je narekoval pismo, katero naj bi ga pred ljudmi oprostilo zločina, ki je visel na njem, dasiravno ga ni sam zakrivil; medtem ko je O’Brien na lahko odprl vrata sosednje sobe in napeto poslušal, kaj njegov gospodar in Misterijozni Zlatar razpravljata. Prisluškovanje je bila stara navada O’Briena, katere se ni mogel otresti, v tem slučaju ga je pa gnala k temu še nekaka tajna sila.

Pismo, diktirano po Pavel Bregarju in pisano po Jim Grillu, se je glasilo:

“Jaz, Jim Grill, v popolni zavesti in normalnem stanju svojevoljno izjavljam, da sem jaz zakrivil smrt David O’Neila, iz vzroka, ker sem lagal svojemu tovarišu, Pavel Bregarju, ko sem rekel, da ima njegova žena tajne sestanke z O’Neilom; vedoč popolnoma dobro, da to ni bilo res in da je oni usodepolni večer prišel O’Neil le po izplačilo neke pobotnice, radi katere ga je povabila Bregarjeva žena, da skrivno izplača ono pobotnico s svojim denarjem in tako priredi svojemu soprogu veselo presenečenje. Nadalje izjavljam, da Pavel Bregar ni umoril David O’Neila pač pa ga je ubil v dvoboju, v katerem sta imela oba enake ugodnosti za zmago.

Vse to je popolna in čista resnica, katero potrjujem s svojim podpisom.

Jim Grill.”

Ko je dokončal pismo, je vrgel pero po mizi in izjavil:

“To je precej močan dokument, toda prič nimava.”

“Ne bodi preveč brez skrbi,” si je mislil O’Brien, ki je vse to slišal.

Misterijozni Zlatar je mirno odgovoril:

“Ako postane to pismo moja lastnina, je lahko takrat podpišeta Anderson in O’Brien, potem bo veljavno pred sodnijo. Zdaj mi napiši še to,” in začel je zopet narekovati.

Grill je vzdihnil, toda vzel je pero in pisal, kot je oni diktiral:

“V sporazumljenju in odpustitvi svote v znesku pet miljonov štiri sto šest in trideset tisoč dvesto devetnajst dolarjev in sedemnajst centov, katero dolgujem Misterijoznemu Zlatarju, in po prejemu deset miljonov od Misterijoznega Zlatarja, se zavezujem, da bom zapustil to državo v teku desetih dni po prejemu denarja. S tem se odrekam vsem posestvom, ki jih lastujeva jaz in Roža Bregar, sedaj poznana kot moja žena. Ako pa ne bom vpošteval določb v tej pogodbi, sem pripravljen sprejeti kazen, katero zaslužim po svojih številnih zločinih.

Jim Grill.”

Grill je zapalil novo smotko. Videti je bilo, da je zadovoljen. Njegov obiskovalec je pogledal na uro in rekel:

“Daj pismi O’Brienu. Od danes čez teden dni ob petnajst minut do štirih popoldne, ju bom zahteval,” je rekel in naravnal uro.

O’Brien je tiho zaprl vrata in šel k ostalim uradnikom.

Grill je obrisal pot s čela. “Jako natančen si,” je godrnjal.

Oni ga je zaničljivo pogledal.

“Kadar sklepamo pogodbe z dvomljivi osebami, moramo biti skrajno previdni. To zatevam radi svoje varnosti,” je rekel.

Grill je pozvonil. O’Brien je po kratkem presledku vstopil.

“Ali si ti pozvonil?” je vprašal.

“Da,” odvrne Grill. “Je-li Anderson zunaj?”

“Je še znotraj,” reče Anderson, ki je vstopil.

“Poslušajte,” je rekel Grill, držeč skrbno zapečateni pismi v roki. “Te dve pismi izročim tebi, O’Brien. Pismi sta velike važnosti, zato ju ubrani v bančno blagajno, da bosta na varnem. Hrani ju od danes en teden do petnajst minut do štirih popoldne. Ako se ta gospod zglasi do tega časa, mu izroči pismi; ako ju pa ne zahteva do tega časa, ostaneta pismi moji. Ali si razumel?”

“O’Brien je vzel pismi in odvrnil: “Da, natančno sem razumel.”

“In Ti, Anderson, bodeš priča,” je nadaljeval Grill.

“O, kar vidim s svojimi očmi, lahko vedno potrdim s svojim podpisom, in tako postane stvar legalna,” odvrne advokat.

Grill je vstal. “Dobro,” je rekel. “Tako gospod; zdaj je vse urejeno,” je rekel Misterijoznemu Zlatarju. “O’Brien, ti lahko odideš domov za danes.”

O’Brien se je poklonil in odšel, ko je bil sam, je zagodrnjal:

“Tako, Jim Grill, zdaj si v mojih pesteh!” in oči so se mu radostno in maščevalno posvetile.

Pavel Bregar je potegnil Andersona vstran, medtem ko se je Grill pripravljal na pot.

“Pitt Anderson,” je rekel s prikupljivem glasom. “Jaz sem vedno storil vse, kar sva se pogodila bil sem vedno tvoj zvest prijatelj, odkar se poznava, — ali ni res tako?”

“Seveda si bil, seveda!” odgovori odvetnik.

“Jaz nameravam iti na dolgo in nevarno potovanje,” je nadaljeval Pavel; “morda se — nikdar ne vrnem ... Ako se pripeti, da se res ne vrnem v času enega tedna, kot obstaja pogodba med menoj in Grillom, boš najdel med mojimi listinami pismo, ki je na-te naslovljeno. Prečitaj je in stori natančno po danih instrukcijah; naloga ni težka. Ali mi boš storil to uslugo? Se li lahko zanesem tiste?”

“Zagotavljam te, da bom storil vse, kar želiš; na to se smeš zanesti popolnoma,” odvrne Anderson prepričevalno.

“Verujem ti, Pitt,” je rekel Pavel. “Zdaj se moram posloviti od tebe. Da si mi zdrav — in ne pozabi, kaj sem ti naročil ...” in stresel mu je prijateljsko roko.

“Srečno, dragi moj — in bodi previden!” In Anderson se je poslovil od svojega prijatelja — globoko premišljujoč o njegovem nameravanem sklepu ...

Grill je odprl vrata.

“Pripravljen sem, gospod,” je rekel. “Ako je vse urejeno, lahko odpotujeva,” in odšel je na prosto.

Pavel Bregar se je vzravnal in trdo stisnil pesti.

“Končno ...! Končno je vendar-le prišel dan mojega maščevanja ...!” je siknil na tihem. “Zdaj se mi ne umakneš več — lopov! Leta in leta sem čakal potrpežljivo, a zdaj je moja ura blizu.”

Odšel je za Grill-om.

Vsak v svoje misli zatopljena sta tiho korakala po prašni cesti. Kako različne misli so jima rojile po glavi! ...

XX.[uredi]

Solnce je vzhajalo izza visokih gora veličastno, obsevajoč s svojimi svetlimi jutranjimi žarki visoke gorske vrhove, ki so metali svoje sence naprej na svoje sosede ... Tičje žvrgolenje se je združilo iz posameznih skupin v eno celoto ... V eno samo melodijo, ki je valovila kot blagodejni čar po jasnem jutranjem ozračju. Krasno jutro je bilo, in vsa priroda se je čutila na novo poživljena. Srne so se pasle po gorskih lazih, kopajoč se v jutranjih solnčnih žarkih; tu in tam je bilo videti plahega zajčka, ki je preskočil ozko strugo potoka.

Po najvišjem hribu sredi prerije sta plazila dva moža — Jim Grill in Pavel Bregar — proti zlatu Misterijoznega Zlatarja ... Težki torbi na hrbtih sta ju zelo ovirali na težavni in strmi poti navzgor k tako zaželjenemu cilju ... Imela sta dolge palice, da sta lažje vzdržala ravnotežje ob sklnatih prepadih.

Govorila nista med seboj, kar je bilo ne mogoče radi oporne hoje. Potovala sta že tri dni, in na obeh je bilo opaziti znake utrujenosti.

Končno se je Bregar ustavil.

“Zdaj sva že blizu cilja,” je rekel; “do tukaj sem te privedel varno. Predno nadaljujeva potovanje, zahtevam od tebe le še eno stvar, vhod k zakladu je stroga tajnost — in tako mora še nadalje ostati. Toda zagotovim te, da se ti ne bo nič hudega zgodilo medtem ko boš imel zavezane oči.”

Grill je odskočil in tisoč različnih misli se mu je pojavilo v glavi. — Je-li ta čuden tujec znorel? Me je li pripeljal sem da me umori? Toda po kratkem premišljevanju in ponovnem zagotovilu, da se mu ni treba nič bati, se je končno vdal in pristal v vse, kar je oni zahteval. Bregar je vzel iz žepa za to pripravljenim robcem in mu skrbno zavezal oči, ter se oddaljil nekaj korakov od njega. Grill je postajal že nestrpen v tem položaju, ko se mu je zopet Pavel približal in zaukazal: “Vstani in bodi miren, da ti privežem to vrv okrog pasu.”

Grill je ubogal. “Kje je neki dobil vrv,” je premišljeval. “S seboj je ni prinesel, to sem prepričan.” V naslednjem trenutku je bila vrv trdno privezana okrog njegovega pasu; Pavel mu je rekel iti za njim in ga zagotovil, da se mu ni treba prav nič bati. On je ubogal. Kmalu ga je oni prijel in ga spustil preko pečine, držeč trdno za vrv. Ko je Grill začutil, da visi v zraku, se ga je zopet lotila groza, misleč, da ga oni nameravava obesiti tako, da bo več dni trpel muke, predno ga reši smrt. Toda po kratkem presledku je zopet začutil trda tla pod seboj in globoko se je oddahnil od prestranega strahu. Začutil je, da po vrvi pleza njegov sopotnik in v nekaj trenutkih je začutil njegovo roko v svojej. Pavel mu je odvezal vrv in ga vodil za roko v hodnik, po katerem mu je Grill le s težavo sledil. Vedel je, da je pod zemljo, ker se je večkrat zadel z glavo ob kamenje, ki je viselo nad hodnikom.

Na drugi strani ob znanem izhodu tega rova ni bilo tako zapuščeno kot nekdaj. Opaziti je bilo ne daleč od slapa — mali šotorček, narejen iz bivolovih kož, v katerem je živela — Solnčna Roža ... mlada Indijanka ...

To jutro je še spala. Na njenem obrazu je bilo opaziti brezmejno žalost in trpljenje ...

Solnčna Roža je bila izgnana in zavržena od svojega rodu ... Od dneva, ko se je tako junaško postavila v bran za — Zlatolasca — svojega ljubljenca, je bila od svojega očeta in njegovih ljudij prokleta. —

Vedela je za skrivnost zlate jame — in tja se je naselila, ne da bi zato kdo izmed njenega rodu vedel. Imela je še dosti prijateljev med svojim ljudstvom, ki bi ji radi skrivoma pomagali, toda vedel ni nihče, če je sploh živa ali ne.

Indijanka je mirno spala. Jutranje solnce jo je poljubljalo s svojimi zlatimi žarki v trpeče poteze njenega obraza ... Končno se je zganila in zdehaje počasi vstala. Pomela si je oči in radovedno pogledala okrog sebe.

“Samo sanje,” je vzdihnila, “nikdar več ga ne bom videla, izvzemši v sanjah ... Oh! Zlatolasec ... moja ljubezen ...! zakaj si me zapustil ...?” in britko se je razjokala v tužni osamelosti.

Čez nekaj časa se je opravila in šla k slapu; umil si je obraz in roke v čisti studenčni vodi. Nato je preskočila kot srna strugo potoka, ter šla k vhodu podzemljske jame in zginila v njej.

V nekaj minutah ata Bregar in Grill dospela v notranjščino zlatih zakladov. Pavel je odvezal robec Grill-u z oči, ki je začel z velikim presenečenjem opazovati napol temno okolico.

“Končno sva tukaj,” je rekel lastnik tajnih zakladov. “Pot ni bil baš prijazen, kajne gospod Grill.” je rekel smeje.

Grill, ki se je ves opraskal po rokah in deloma tudi po kolenih, mu je rad pritrdil. Očistil si je prst z obleke in rekel:

“Vesel sem, da mi ni treba v tem položaju potovati naprej.”

“Nahajava se v prostoru, v katerem še ni bil nihče razven lastnikov; Ti si prvi zemljan, da vživa to srečo ...” In Pavletov glas je postal glasnejši in osornejši, ko je nadaljeval:

“Tukaj je prva votlina, ki je le, nekako predznamenje pravega zaklada. Zdaj te popeljem tja, kjer sem dobil svoje milijone in kjer je še na tisoče miljonov dolarjev vrednosti v zlatu ... Ali zdaj vidiš ...?” je rekel prisedši v sosednjo votlino. Pobral je velik kos zlata in ga mu dal v roke.

Grill ga je vzel v roke in ga ogledoval.

“To je skoraj čisto zlato!” je vzkliknil v presenečenju, “in kot je videti, ga mora biti na tisoče stotov v tem hribu!” Ni se mogel načuditi in nagledati tolikega bogastva. V njegovih očeh je bilo opaziti brezmejno lakomnost in nevoščljivost. Bil je slab in zloben človek, — tak pa pri zlatu postane nevarna zver ...

“Ali se dvomiš, da bi ti mogel jaz plačati obljubljeno svoto?” ga je vprašal Pavel.

“Nič več, nič več!” odgovori oni, “Po pravici se imenuješ Misterijoznega Zlatarja. Ah; človek, Ti si najbogatejši mož na svetu!”

“To je res,” rekel Pavel pomenljivo.

Medtem je Grill opazil predor, skozi katerega se je lahko spustilo vodo v votlino; šel je bližje in z zanimanjem opazoval.

“Kaj pa je to?” je vprašal.

Bregar mu je natančno razložil, zakaj so to napravo rabili prejšnji lastniki, in Grill se ni mogel zadosti načuditi premetenosti in previdnosti bivših lastnikov, ki so si izmislili tako napravo v obrambo svojih neizčrpljivih zakladov.

“In pripravljen si te zaklade deliti z menoj?” je vprašal neverjetno; “ali si res namenjen storiti to na ljubo enemu prijatelju?”

“Rekel sem ti že, da ti bom dal le del tega; za odhod k tem tajinstvenim prostorom ne sme razven mene nihče vedeti.”

“Zelo moraš ljubiti svojega prijatelja,” je rekel Grill obrnivši se k Misterijoznemu Zlatarju; toda hitro je odskočil od njega v groznem strahu in presenečenju;— kajti oseba, ki je zdaj stala pred njim se mu je zdela tako znana, tako podobna nekomu iz prejšnjih dni, da ni moglo biti pomote. Pomel si jo oči. — Da ... pred njim stoji mož, kateremu je ogrenil in ugonobil življenje ... prav tak kot tisti usodepolni večer, ko ga je pahnil preko pečine v globoki prepad.

Pavel je opazil, da ga je spoznal rekel je z glasom, ki je razodeval jezo, zaničevanje, sovraštvo in maščevalnost strogo:

“Ne ... Jaz ljubim sebe in svoje pošteno ime ...!”

“Pavel Bregar!” vzkliknil je v grozi in presenečenju Grill. “Pavel Bregar ... je-li mogoče ... Ti živiš!? ... in sesedel se je v smrtnem strahu.

“Da, Pavel Bregar —” odvrne oni; torej si me vendar-le spoznal!”

Grill ni vedel, kaj bi počel; srepo je gledal v Pavleta in rekel:

“Kakšen osel sem bil, da te nisem izpoznal preje. Tvoj glas se mi je vedno zdel tako znan, toda tvoj obraz se je zelo izpremenil in lase si nosil dolge. Sumiti bi bil moral takoj, da ne boš žrtvoval toliko denarja za navadnega prijatelja. In tvoja povest pred tremi dnevi ... Sem-li bil gluh in slep ob priliki očitne izjave ...?” in bulil je v njega z mrkimi očmi.

Pavletov obraz je zadobil grozeče poteze.

“Ni je stvari na svetu, ki bi se dala primerjati odkritemu prijateljstvu,” je rekel, “toda jaz sem edini pravi moj prijatelj, kar sem jih imel na svetu — in delal sem za tebe ... Da, Jim, jaz sem Pavel Bregar — Misterijozni Zlatar — Pavel Bregar, kateri je še sedaj mrtev pred svetom ... Pavel Bregar, ki je tri dolga leta živel življenje temote in pozabnosti ... med svojimi prijatelji — Indijanci. Pavel Bregar, ki je toliko trpel kot nihče drugi na svetu — in vse to — radi tvojih intrig ...!” Pavel je govoril sunkoma in tako prepričevalno grozeče, da je Grill trepetal pred njim v smrtni grozi, dočim je Bregar nadaljeval:

“Čudil si se, ker sem ti ponudil tolikšno svoto denarja. Bil si presenečen, ker sem rekel, da te vzamem s seboj k svojim zakladom. Ali morda želiš zvedeti — zakaj sem Te privedel tu? — To boš tudi zvedel ... Jaz sem Te privedel tu, da mi plačaš dolg, katerega z denarjem ne moreš poplačati. — Spravil sem te na beraško palico, zdaj hočem še tvoje malovredno — življenje vzeti ...” Te Pavletove besede so zvenela v Grill-o-vih ušesih kot glas mrtvaškega zvona.

“Ali me nameravaš umoriti?” je vskliknil v svojej grozi.

“Ti me še ne poznaš,” je rekel Pavel. “Ne, jaz nisem morilec; pisma, katera si napisal in podpisal Ti, spričujejo, da nisem; in ta pisma bom imel v svojih rokah v par dneh,” in grenko se je nasmehnil. “Dal ti bom priliko, da braniš svoje življenje,” je nadaljeval, “toda zapomni si, — samo eno priliko: — Hočem Te ubiti ...!” je siknil skozi zobe. “Ne moraš se mi zoperstavljati, — in ko boš mrtev, bom odprl zatvornico tam zgoraj in voda bo odnesla tvoje zavrženo truplo v globino zemlje, da ne bo nikdar več zagledalo svitlih solnčnih žarkov ... Vidiš Jim, kako sem vse potrebno uredil za tvoje sigurno uničenje.”

Grill je trepetal v grozi, ko je oni razlagal, kako bo moral umreti. Tresoč se po vsem telesu je urno vstal, odskočil nekaj korakov od njega in kričal:

“Ti si me nalagal! Rekel si mi, da boš delil svoje zlato z menoj in mi odpustil dolg, ki sem ti ga dolgoval v denarju, zdaj si se pa izkazal brezznačajneža, ker si me privedel tu, da me ubiješ.”

Pavel je odgovoril zanikovalno:

“Ali morda nisi ti tudi lagal meni, ko si rekel, da moja žena ni meni zvesta! Čisto in pošteno ime moje žene mi je dražje, kot vse zlato v tem prostoru ... Jaz bom izbrisal ta grdi čin s tvojo krvjo ... Jaz sem ti odpustil dolg, ki si ga mi dolgoval finančno, toda maščevanje za tvoje zlobnosti še ni izvršeno; to bodeš plačal zdaj ...” in njegov obraz je kazal skrajno odločnost.

Grillu se je pojavila v glavi rešilna misel. Vzravnal se je in vskliknil:

“Ali veš, ako se ne vrnem, te aretirajo in obdolže, de si me umoril?”

Bregar se je zaničljivo nasmehnil.

“Nikakor ne, Jim,” je odgovoril. “V drugem pismu si zapisal, da boš zapustil to državo; to bo zadostovalo, da ne bo nihče vpraševal po tebi. Vidiš, kako skrbno sem vse uredil!”

Gril je izprevidel, da je zginilo zadnje upanje in da se mora s tem človekom boriti na življenje in smrt; upal je edino še v srečen izid boja, da morda z zvijačo postane zmagovalec, zato je vprašal:

“Kako misliš da se bodeva bojevala?”

Pavel je izvlekel dva dolga noža, katera je skrival pod obleko.

“Z noži, Jim,” je odgovoril, “kot sva se pred leti,” in dovolil mu je, da enega izbere.

“Vzemi katerega hočeš,” je rekel. Grill je pristopil in ogledoval oba noža. Urno je stegnil roko in zgrabil za oba, pustivši globoko zarezo v Pavletovi roki.

“Vzel bom oba!” je vskliknil triumfajoče, “zdaj si v moji oblasti.”

Pavel je jezno odskočil.

“Zopet izdajstvo,” je siknil. “Preveč sem ti zaupal,” in v naslednjem trenutku je brez orožja napadel svojega smrtnega sovražnika.

Napadel ga je tako urno in ne pričakovano, da ga je zgrabil za roke preje, kot se je zamogel oni postaviti v bran. Izbil mu je oba noža iz rok, ga vrgel vstran in pobral orožje. Grill se je počasi pobral, iskajoč z očmi zadnje bilke. Pavel je grozeče stopil pred njega.

“Ti si me imenoval breznačajneža,” je zagrmel nad njim. “Dokazal ti bom, da si nesramen lažnik! Nisem tak kot si ti — ki si me nameraval umoriti zavratno. Tvoje življenje sicer spada v moje roke, toda vkljub temu ti hočem dati še eno priliko,” in vrgel je enega izmed nožev na tla pred izdajalskega Grilla.

Grill je hitro pobral nož. Vedel je dobro, da mora ubiti Pavleta, sicer ne pride nikdar več iz te votline; tako se je brezupno zagnal na svojega sovražnika kot divja zver. Boril se je za svoje življenje — in življenje je vsakemu dragoceno ...

Srditi boj je divjal v zemeljski votlini ... Solnčni žarki so skrivnostno gledali skozi razpoko ta nenavadni prizor. Strah pred smrtjo je poživil Grilla tako, da se je uspešno postavljal vbran Bregarju. Pavel je bil veliko močnejši od Grilla; večkrat ga je že prisilil na kolena in skoro napravil konec dvoboja. Toda Grill se je boril za svoje življenje in se spretno ogibal ostre kline Pavletovega noža. Boril se je še z isto srditostjo kot v začetku, dasiravno mu je kri kar curkoma lila is številnih ran na rokah in glavi.

Končno se je Pavel izpodtaknil ob kos zlata in padel po tleh; predno je mogel vstati, je bil že Grill na njem. Kako energično se ga je skušal otresti, toda ves trud in napor je bil zastonj! Spomnil se je v trenutku svoje žene, svoje male hčerke, radi katerih je leta in leta potrpežljivo trpel in čakal ugodne prilike za maščevanje ... Ta prilika je zdaj tu, toda njegov sovražnik ga je premagal ... Skušal je z zadnjimi močmi otresti se Grilla, toda oni ga je tiščal kot železna odeja k tlom.

Grill je skrivil roko in porinil nož do ročaja v prsi premaganega nasprotnika. Z bolestnim vsklikom je vstrepetal Pavel pod njim in iz njegove rane se je vlila gorka kri, — in močila zlato, ki je ležalo krog in krog njega v velikih množinah ...

“Usoda — mi ni bila — nikdar — mila ... in mi — ne — bo ...” je v bolečinah vzdihnil.

Grill je malomarno vrgel krvavi nož vstran In radostno vskliknil:

“Tako, stvar je izpadla nekoliko drugače kot si se ti nadejal! — Zdaj bo mesto mojega tvoje truplo šlo v globino zemlje, in jaz bom postal lastnik teh skritih zakladov, s katerimi si mi povzročil veliko skrbi in me celo finančno vpropastil; radi tega po vsej pravici spada to zlato meni. — Leži tukaj in pogini!” in brcnil je na tleh ležečega in s smrtjo se borečega Bregarja.

Potem je slekel jopič in zavezal rokave, v katere je naložil velike kose zlata, nakar se je napotil k izhodu. Ker pa ni znal iz jame drugod, je splezal po precej strmem predoru navzgor in srečno dospel na površje zemlje. Opazivši vrv, ki je visela preko pečine je mislil, da je ona vrv, po kateri sta prej s Pavletom prišla k vhodu. Ne da bi dalje premišljeval, je prijel za vrv in pričel plezati nizdol; — s tem pa je nevedoč — odprl zatvoro in voda je z vso silo udarila skozi predor v votlini — kjer je ležal Pavel Bregar brez zavesti na tleh v svoji lastni krvi ...

Ko je prišel Grill zopet na trda tla, se je ves v skrbeh oziral okrog in iskal izhoda, katerega je kot nam je znano, zakrival slap. Bil je v kletki.

Vodopad je gromovito bobnel svojo enakomerno melodijo ...

XXI.[uredi]

Solnčna Roža je prišla iz votline, se vsedla na bližnji kamen in zamišljeno gledala v dolino. Okrog nje so rastle razne divje rože in razširjale svoj prijeten vonj. Tičje petje se je razlegalo po logih očarljivo in veselo ... Nedolžne ptičice se niso prav nič bale lepe Indijanke; sedale so ji na glavo in rame, kot bi jo smatrale za svojo tovarišico ...

Toda za vse to se nesrečna deklica ni zmenila; niso ji bile mar vse prirodne krasote ... kajti njeno srce je bilo žalostno. —

Solnčna Roža je ljubila Bregarja neizmerno, zato je njeno srce krvavelo ob misli, da je za njo izgubljen. Želela ga je videti, — samo še enkrat videti — njega ... svojo ljubezen ... potem rada umrje ...

Vedela je, da je Pavletu znana skrivnost indijanskih zakladov; v upanju, da vendar kdaj pride v te kraje, je vedno živela sama v tej divji okolici; toda zgodilo se je tako, da je bila vselej odsotna, kadarkoli je prišel Bregar po zlato.

Vzdihnila je in pogledala okrog sebe.

Njeno oko je opazilo nekaj nenavadnega, kar je povzročilo v njenemu srcu veselo razpoloženje. Zagledala je vrv visečo preko pečine, po kateri se je prišlo v uhod votline. Prepričana je bila, da mora biti njen ljubljenec v bližini. Ne da bi se brigala za nevarnost, ker je utegnil biti njen oče s svojimi vojniki v bližini, da jo vjamejo in umorijo, je hitro stekla k vhodu votline in pričela plezati v notranjščino zemlje. Ni jo oviralo kamenje, ne druge težkoče in zapreke ... Saj je bil njen ideal v bližini, — kaj ji je mar vse drugo na svetu ...

Ni-li trpela in čakala tu v tej pustinji tri dolga leta tega blaženega trenutka? Kako ga bo vesela ... objeti in poljubiti ga hoče, — naj jo potem zadavi, ako hoče ... V teh mislih je hitela naprej. Po napornem in težavnem plezanju je slednjič prišla v notranjšino.

Toda kaj pomeni to bobnenje vode, ki ji je srdito udarjalo v ušesa? Saj je bila večkrat v jami, pa tega gromenja ni še nikdar čula. To ni mogel biti vodopad tam zunaj, katerega v votlini navadno ni bilo čuti.

Toda vedno glasnejše gromenje ...! Kaj vendar to pomeni ...?

Srce ji je močno utripalo, ko je hitela naprej ; prišedši v drugo votlino, je od groze obstala. Po predoru je jezno peneč se drvela voda v veliki množini v votlino ...

“Kdo naj bi bil to storil?” je premišljevala in hitela naprej, kar vsa prestrašena obstane in vsklik začudenja se ji izvije iz prsij. Na tleh je zagledala truplo moža, katerega je ljubila z vso močjo ženske ljubezni ... Ležal je nepremično kot mrtvec. — Srce je zabolelo lepo Indijanko pri tem pogledu. Dasi je bila prepričana, da je zanjo zgubljen, vendar ga ni želela videti mrtvega. Samo en pogled ... samo en poljub od njega ... potem, potem naj bo vse končano ...

Voda je pričela naraščati vedno bolj; že v tej votlini jo je bilo čutiti pod nogami, dasiravno se je nahajala na najvišjem prostoru; v drugih jo je torej moralo biti še več. Vedela je, da voda teče v votlino že precej dolgo, da je zanjo izhod zdaj zaprt, da se nahaja z Zlatolascem vred v svetih prostorih Utovcev, da se bliža konec njenega trpljenja, ker jo bo vtopila votlina zalivajoča voda ... Toda kako sladka bo ta smrt ... umrla bo na truplu svojega nad vse oboževanega Zlatolasca ... Kaj ji mar zdaj nevarnost — kaj smrt; smejala se je jeze se peneči vodi, saj je imela pri sebi vse in konec trpljenja se je bližal ...

Toda umreti zdaj — tukaj — v tako nežni mladosti ... v cvetu svojega razvitega življenja ... Ali res ni več rešitve ...?

“Ako rešim Zlatolasca, bo morda ostal pri meni in srečno bodeva živela med gorskimi pečinami, ne da bi zlobni svet vedel za naju in naju nadlegoval,” je pomislila. “Toda on je mrtev,” ji je rekel glas v srcu. Sklonila se je in prisluškovala na njegovih prsih, če mu še utriplje srce. Veselo se je vzravnala in radostno vskliknila:

“Njegovo srce še bije! On živi ... on živi ...”

Poljubila ga je na čelo in usta — v divji strasti indijanske gorke krvi ... Zakaj pa tudi ne? Več kot tri leta se ni dotaknila njegovega telesa ... in tri leta so dolge — to ve vsak, kdor je že krotil strast in ljubezen drugim na ljubo — —

Vneskončni radosti je naslajala ob njem svoje neizrečeno žejno srce ... ni slišala bobnenja in gromenja vode, ne čutila njene mrzlote ... bila je pri njem — in to je osladilo vse trpljenje njenega trpkega življenja ...

Končno se je vendar le zavedla nevarnosti in pomislila: “Rešiti ga moram! Kaj vendar stojim tu in se ne ganem?”

“Zlatolasec! vstani — — ne smeš umreti v teh prostorih!” in stresla ga je za rame.

Le bolesten vzdih se mu je izvil iz ust.

“Kdo govori?” je vprašal komaj slišno. “Ali si ti — moja Roža? ...”

Meč bridkosti je presunil srce mlade Indijanke pri tem vprašanju.

“Še sedaj misli na njo,” je rekla žalostno v svoji žalosti, in stresla ga je še močneje in izjavila:

“Ne, ni Rože — tvoja žena ... Jaz sem — Solnčna Roža ... ki ti prihaja na pomoč v sili.

Voda vidno zaliva votlino. Oba bodeva vtonila — ako se hitro ne rešiva!” In dala mu je nekaj okrepčilnih zdravil, katere je vedno nosila s seboj, skrbno skrivajoč jih pod obleko na prsih.

S težavo se je nekoliko dvignil in pogledal okrog sebe. Prepričal se je, da je Indijanka govorila resnico. Skušal je vstati, toda bil je tako slab in v prsih je čutil take bolečine, da ni mogel vstati.

Voda je bila zdaj že nad en čevelj visoka; oba sta bila popolnoma mokra in na tem prostoru nista mogla delj ostati.

“Ne morem se sam premakniti, Solnčna Roža,” je brezupno rekel; “pomagaj mi na noge.”

Deklica mu je pomagala vstati in ga na pol nesla na drugo stran votline, kjer je bilo še suho. Tu sta bila varna pred vodo še celo uro. Hoja je Pavleta tak utrudila, da se je nezavesten zgrudil na tla in iz njegove globoke rane je zopet začela vreti kri.

Ko je Solnčna Roža videla, da zopet krvavi, je odtrgala velik kos svojega krila in skrbno obvezala zevajočo rano na Pavletovih prsih; medtem poslom se je spomnila, kako je pred leti obvezavala njegove rane in objednem gojila upanje, da ostane Zlatolasec njej — edino njej ... Ko mu je previdno in natančno — kot najboljši ranocelnik — obvezala rano, se je Pavel zopet zavedel; pogledavši okrog sebe se je hitro zavedel položaja, v katerem sta se nahajala s Solnčno Rožo.

“Ah, Solnčna Roža ... moja odkrita, zvesta prijateljica,” je rekel, “bojim se, da bo naju voda zadušila ... da bodeva morala oba skupaj — umreti ... Spodnji prostori votline so že skoraj napolnjeni z vodo. Ni je več poti za izhod, izvzemši skozi predor po katerem teče voda v votlino — in tu skozi je ne mogoče priti. Tako sva v kletki, v kateri naju čaka brezobzirna smrt ...”

Nekako divje veselje se je polotilo dekličinega srca ob misli, da bodeta skupaj utonila, — da bo umrla v objemu svojega ljubljenega junaka in on z njo ... Veselo je gledala smrti v oči, samo da je bil on pri njej — katerega živo sliko je nosila v dnu svojega srca ...

Z veseljem bi bila žrtvovala svoje mlado življenje za — ljubezen ...

Pavel se je počasi dvignil; zdaj se je boljše počutil, ko je imel obvezano rano. Kri se mu je vstavila in Solnčna Roža mu je dala še nekaj okrepčilnih zdravil. Ogledal se je okrog sebe in kot slučajno opazil, da je vrv, s katero je Grill dvignil zatvoro, tam gori na koncu predora tako na cilju, da bi jo bilo lahko odstreliti.

“Ako bi nama bilo mogoče pretrgati ono vrv, bi voda takoj prenehala teči v votlino,” je rekel: “Ah! da bi imel svojo puško!” ...

Zdaj se je Solnčna Roža spomnila, da je prinesla s seboj svojo puško, katero je odložila, ko je zagledala Zlatolasca ležečega na tleh.

“Puško imam jaz!” je vskliknila. “Takoj ti jo prinesem.” In stekla je k steni, kjer je slonela njena puška. Vzela jo je in jo nesla Pavletu, ki se je radi izgube krvi in v bolečinah le s težavo držal pokoncu.

“Zelo slab sem in roka je jako negotova,” je rekel ko je vzel puško v roke. “Ampak to je najino edino upanje. — Kje imaš naboje, Solnčna Roža? Daj mi jih.”

Roka mlade Indijanke je urno posegla v žep po naboje in — njen obraz je postal bled.

Imela je samo dva naboja ... Obrnila se je žalostno k svojemu tovarišu.

“Le dva imam ... Kaj nama to pomaga?” je boječe vzdihnila.

“Daj ju meni,” odvrne Pavel hladnokrvno. “Bom poizkusil ... Zatvora visi na vrvi, ki je stara in mora biti že trohljiva. Ako mi bo le mogoče zadeti to vrv! Zatvora bo zaprla vodi pot — in midva bodeva rešena ...”

“Da bi se ti le posrečilo!” vsklikne deklica; “kajti najini življenji zavisita edino le v tem.” In napeto je opazovala Pavleta, ko je dal naboj v puško in jo pritisnil k licu.

Izstrelil je ... in dekle je v strahu kriknilo, videč, da je zgrešil cilj.

Pavel je povesil puško.

“Nisem zadel,” je rekel: “moje oči so motne in telo se mi trese od slabosti. Zdaj imava le eno priliko še, Solnčna Roža. Ta naboj je edina najina rešitev ... Ako še zdaj zgrešim, je najina usoda zapečatena in smrt gotova — tu med miljoni ... med tako dragocenimi naravnimi zakladi ... Tu se smrt ne da odkupiti ... Ako se bodeva rešila, naju bo rešil ta naboj — ne pa kupi zlata ...!” Pritisnil je zopet puško k licu in skrbno pomeril ter — sprožil.

Zabobnelo je tam zgoraj, medtem ko je Pavel ves utrujen padel zopet na tla.

Veselo vsklikanje mlade Indijanke ga je spravilo zopet k zavesti; odprl je oči in pogledal okrog sebe. Ko je videl, da je vrv odstreljena, zatvora zaprta kot navadno in da je voda prenehala teči v votlino, se je ves poživljen dvignil.

“Rešena sva ...! Rešena ...” je vskliknil veselo; dvignil je roko in grozeče nadaljeval: “Jim Grill, zopet je eno hudodelstvo več na najinem računu ...! Nisi me ugonobil, — zato ti dan plačila ne odide ...!” In ves onemogel se je zgrudil Indijanki v naročje, ki mu je začela hladiti vroče njegovo čelo s hladno vodo, katera je še pred par minutami ogrožala njiju življenja ...

Jim Grill se je nahajal v brezupnem položaju. Nazaj v rov ni kazalo iti, kjer je izvršil umor in kjer bi ga tudi čakala smrt, na prosto pa ni znal ne kje in ne kako. Čul je, kako je voda bobnela v votlino in triumfajoče se je smejal. Zdaj je bil siguren o Pavletovi smrti in o pridobitvi ogromnega bogastva. Da bi bil šel pogledat v votlino bi bil opazil, kako mlada Indijanka obvezuje rane njegovemu sovražniku. Toda on je bil prepričan, da se mu je delo posrečilo, skrbelo ga je le, kako priti na prosto. Nazaj ni bilo mogoče iti, naprej pa poti ni bilo ... Uvidel je, da je izgubljen.

“Kako se bom rešil iz te zagate?” je pomislil v smrtnem strahu.

Zdaj ko je postal bogat, mu je bilo življenje dragoceno ... Rešil se je smrti v dvoboju, toda tu se je rešiti ne bo mogel ...

Letal je semintja, toda kaj naj stori?

Slap je bobnel pred njim in pel svojo smrtonosno pesem, kar ga je navdajala s smrtno grozo.

“Umreti bom moral,” je zatulil v smrtnem strahu, “toda ne bom umiral počasi, ako mora biti, naj bo hitra smrt ... Vrgel je svoj z zlatom napolnjen jopič v slap in se blazno zagnal v vodo ... in s tem rešil svoje življenje. Na oni strani slapa se je znajdel na varnem prostoru, ki je našim čitateljem že znan iz prejšnjih poglavij. Vstal je in skoraj ni mogel verjeti, da se je res tako srečno izteklo. Ko je pogledal okrog sebe je opazil, da je njegov jopič ležal ne daleč od njega; pobral ge je in obrnivši se k votlini je vskliknil:

“To je vse moje! Votlina in njene skrivnosti so znane samo meni, ker Pavel Bregar leži mrtev v dnu jame ... Zdaj sem jaz Misterijozni Zlatar!” In škodoželjno smejoč se je pričel plezati nizdol preko ostrih in strmih pečin v nižino.

Nižje in nižje je plezal, premišljujoč o svoji veliki sreči in o teži zlata, ki ga je nosil s seboj in katero ga je oviralo pri plezanju.

Med plezanjem se mu je odtrgala skala pod nogami in loveč se z rokami se ni mogel vzdržati. Med divjim krikom je padel preko pečine in se valil po strmem bregu nizdol v dolino. Pri temu je zadalo zlato, ki ga je nosil s seboj hujše udarce, kot pa zemlja in kamenje, po katerem se je valil ...

V neki kotlini ga je zadržalo drevo, kjer je obležal nezavesten. —

XXII.[uredi]

Odvetnik Anderson je mirno ležal na dolgi klopi v senci pod mogočnim drevesom na vrtu pred hišo svojega klijenta, Misterijoznega Zlatarja ...

Hreščeče smrčanje in žvižganje ki je prihajalo iz njegovega nosu, se je vjemalo v nekaki posebni melodiji, kot glasovi starega in nerabnega klavirja. Bil je na vrtu sam, to se pravi: res popolnoma sam, — kajti s svojo velezabavno godbo je spodil vse ptice in še celo — žabe iz vrta.

Anderson je spal. Sanjati je moral nekaj prijetnega, kajti poteze njegovega obraza so izražale srečo in zadovoljnost.

Toda ni mu bilo odločeno dolgo spanje, kajti iz hiše je prišla mala, krog osem let stara deklica. Zelo lep otrok, z zlatimi, dolgimi kodri, ki so se ji vsipali na rame. In ko je opazila našega znanca spečega, na klopi, se ji je porodila v glavi poredna misel. Nagajivost in otroška razpoloženost sta se zrcalili v veselih očeh.

Vrt je bil lepo vrejen. Tu so bile gredice s cvetlicami, tam zopet ribnik napolnjen z vodo, v kateri so plavale gibčne ribice. Ves vrt pa so senčila košata drevesa, pod katerimi so se nahajale klopi za goste. Ne teh klopeh je lahko človek sedel, še lažje pa ležal; in tudi Anderson je počival zleknjen na klopi.

Dekletce je bilo kmalu pri njemu, odtrgala je precej dolgo bilko, ki je rastla poleg, pozgačkala je spečega v nos. Zamahnil je z roko, kot bi hotel odpoditi nadležen mrčes, dekletce se je pa smejalo prisrčno temu mahanju.

Ko je deklica le večkrat ponovila to igro, si je odvetnik pomel oči in pogledal okrog sebe, ter jezno vskliknil:

“Vražje muhe, človek niti pet minut ne more spati radi teh sitnic, na tem svetu popolnoma nepotrebnih živalic!” Pogledal je na vse strani in ko ni opazil muhe, je ves začuden rekel: “Vraga, to je pa čudno! Muhe ni videti, če pa zadremljem, se mi jih pa takoj obesi deset na nos. — To je najbolj kočljiva zadeva, kar sem jih imel v mojih legalnih izkušnjah.”

Dekletce mu zdaj vtakne slamo v uho. Anderson udari jezno po licu svoje učene glave, misleč, da je zdaj konec vsega nadlegovanja.

“Tristo vragov!” je kričal. “Skoro sem si zlomil čeljust, toda nadležne muhe nisem ujel!” in gladil si je skeleče lice.

Deklica se je veselo smejala, skočila je izza klopi in stekla po vrtu nekoliko vstran.

Anderson jo je opazil in takoj uganil komedijo. Delal se je kolikor mogoče jeznega in rekel je strogo:

“Oho, Ti si torej muha, kaj? — Ti navihanka ti! Takoj pojdi sem, da te pošteno kaznujem!”

Toda dekletce ga je preveč poznalo.

“Ujeti me moraš, pa pridem,” je vskliknila izzivalno.

“To bom tudi storil,” je zarobantil odvetnik.

Deklica je bežala in odvetnik jo je lovil. Dekletce je skakalo okoli dreves in preko gredic, in Anderson ji je sledil energično, dasiravno se je včasih zaletel za deset korakov predaleč, ji je bil vendar vedno bližje za petami. Lahko bi jo bil že ujel, toda lepo se mu je zdelo gledati krasnega otroka tako veselega in razpoloženega. Končno se je spodtaknila in padla bi bila, da jo ni odvetnik ujel v svoje roke. Več gredic sta poškodovala in še celo eno klop sta preobrnila, predno se je lov zanj uspešno obnesel.

Utrujena od bega je mirno ležala v naročju odvetnika.

“Vidiš, koliko škode si napravila, ti nagajivka!” je rekel. “Zdaj te moram kaznovati za to.”

“Kako me pa misliš kaznovati, gospod Anderson?” je nagajivo vprašala.

Odvetnik je premišljeval in strogo gledal svojo ujetnico.

“Čakaj, da presodim,” je odvrnil zamišljeno. “Obesiti te ne morem, v zapor poslati te ne morem, ker nisi prekršila postave, dasiravno si vzrok, da sem si skoro zlomil čeljust. Kaj mi je torej storiti?” in popraskal se je za ušesom. “Ah, že vem!” je vskliknil.

“Kaj, veš? Da imaš zlomljeno čeljust, kaj?!” je razdražljivo vprašala mala.

“Ne, ne,” odvrne Anderson, “ampak izmislil sem si tvojo kazen.” In strogo je rekel: “Obsojena si, da poljubiš odvetnika Andersona na ranjeno lice — in takoj naj ti milost postave oprosti vse današnje pregreške,” in držal se je tako resnobno, da se je mala pričela smejati na ves glas.

“Je-li to vse?” je vskliknila “to hočem storiti,” in poljubila ga je v otroški ljubeznivosti. “Ti si tako dober in prijazen striček, da te rada in z veseljem poljubim kadarkoli hočeš.”

Anderson jo je izpustil, ko jo je enkrat tako romantično kaznoval. Zdaj jo je pogledal prijaznejše in rekel:

“Da, jaz sem uljuden in prijazen, to pravijo vsi in tako tudi z menoj postopajo, le ti mi vedno nagajaš in mi ne pustiš malo spati v senci dreves,” in zopet jo je osorno pogledal.

Deklica se je privila tesneje k njemu.

“Saj nisem mislila tako hudo, striček,” je rekla. “Kajne, da ne boš jezen? Tako te imam rada,” in spomnivši se nekaj drugega, je hitro nadaljevala: “Pojdiva tja pod drevo in vsediva se; jaz moram s teboj nekaj govoriti,” in vlekla ga je za roko h klopi.

Ko sta se vsedla udobno v senci, je mala pričela:

“Zdaj te bom vprašala veliko — veliko vprašanj in zahtevam, da vse natančno odgovoriš in poveš; ali razumeš?”

“Seveda razumem,” odvrne Anderson smeje. “S tem bom morda prišel še celo v neprijetno zadrego.”

“Gospod Anderson, smeš se sramovati samega sebe,” je vskliknila, “kajti moje vprašanje te gotovo ne spravi v neprijetno zadrego! Ali me imaš za zelo nagajivo?” in očitajoče ga je gledala.

Anderson se je prisrčno smejal tej otroški nedolžnosti, prijel jo je za roke in pomirjevalno rekel:

“Ne, ne! Saj sem le tako rekel: odgovarjal bom popolnoma natančno.”

“Dobro torej,” odvrne deklica. “Prvič: Čigava je ta hiša?”

Anderson se je obotavljal trenutek, nakar je odgovoril:

“Ta hiša in vrt je last Misterijoznega Zlatarja.”

Milena ga je očitajoče pogledala.

“Kakšno pravico imaš, da si pripeljal tu sem mene in mojo mamo? Misterijozni Zlatar nima z nama nič opraviti. Saj ga še poznava ne,” je rekla in namrdnila ustnice v šobico.

Anderson je pogledal okrog sebe, predno je odgovoril, nato ji je zaupno rekel:

“Tega seveda ne vem ... Zdi se mi pa, da se veliko zanima za vaju.”

Deklica ga je presenečeno pogledala, odvetnik je povesil oči, kot da bi mu bilo žal, ker je skoro preveč rekel. Spomnil se je, da ga nadaljna vprašanja res lahko privedejo v zadrego ...

Da bedo čitatelji bolje razumeli, je potrebno da pojasnimo, kako je hčerka Pavel Bregarja prišla na dom Misterijoznega Zlatarja.

Ko se je Anderson vrnil zvečer v svojo pisarno, ko sta Bregar in Grill odšla na tajno potovanja, je dobil na mizi pismo, katero mu je pisal Pavel.

“Kaj pomeni to?” je vzkliknil presenečeno. “Danes sem mu voščil srečno pot — tu pa je pismo od njega. Radoveden sem, kaj mi pravzaprav piše.” Hitro je odprl pismo in čital:

“Moj dragi prijatelj: — Ko sem se namenil odpotovati, sem se spomnil, da je zelo neprevidno in ne lepo, pustiti one, katere ljubim, same in brez varstva. Najbolje je, da greš takoj na Grillov dom in obvestiš gospo Grill (mojo ženo), da je njen soprog bankrotiral, in brez slovesa zapustil to državo; kajti, — dragi moj Anderson — on se ne bo nikdar več vrnil ... Ako se bo protivila, ji pojasni, da je njen soprog prišel ob vse, da tudi hiša, ki sedaj stanuje v nji — spada meni. Povabi jo, naj gre s teboj na moj dom, kjer bo imela vse udobnosti in postrežbo. Upam, da te bo ubogala, ker si njen dober prijatelj. Jaz hočem sprejeti mojo ženo na svojem domu, ko se vrnem ... Ne pozabi izvršiti tega naročila. Tebi zaupam vse!

Tvoj zvesti prijatelj, P. B.”

Anderson je čital in zopet čital to pismo. Končno je vskliknil:

“Izvršil bom tvoje naročilo, lahko se zaneseš name, Pavel, in sicer takoj jutri!” in zamišljeno je hodil semintja.

Jutranji časopisi so prinesli z debelimi črkami tiskano vest, da je Jim Grillova banka zaprla vrata in da je bankir pobegnil iz države.

O’Brien in Anderson sta urejevala zadeve z upniki. Ko bi se bil Grill prikazal ta dan v mestu, bi bil obkoljen od velike čete jeznih upnikov.

Bil je lep dopoldan, ko je prišel Anderson pred poslopje Grillove domačije in pozvonil.

Odprla so se vrata in med njimi se je pojavila mala služkinja, ki je na vprašanje, če je gospa Grill doma, odgovorila, da je gospa zelo v nervoznem stanju in da ne sprejema obiskovalcev.

Čitala je jutranje časopise in vest o finančnem polomu njenega moža jo je tako razburila, da je šla v svojo sobo in se ni brigala za nikogar.

Ko mu je služkinja rekla, da gospa ne sprejema obiskovalcev, je vzel iz žepa malo kartico in napisal par besedic, ter naročil služkinji, da naj jo izroči gospej. Dekla ga je povabila v sprejemno sobo, in nesla vizitnico gospej v njeno sobo.

Roža je prečitala besedilo, ki je bilo zelo kratko:

“Govoriti moram z vami glede Grillove zadeve. — Anderson.”

“Reci mu, naj malo potrpi, kmalu pridem,” je naročila služkinji in se pričela opravljati, dočim je dekle hitro izvršilo njeno naročilo.

“Zdelo se mi je, da me bo vsprejela,” je rekel smeje, ko mu je to naznanila služabnica.

Ni dolgo čakal, kajti kmalu so se odprla vrata in Roža je vstopila.

“Ali vam je morda znano kaj natačnejšega o mojem soprogu?” je vprašala in nestrpno pričakovala odgovora.

Anderson ji je nejasno odgovoril. Nato je pričel izvrševati dano mu nalogo. Povedal ji je, kar se mu je zdelo potrebno. V začetku se je branila iti v hišo človeka, katerega niti ne pozna, toda Anderson je bil precej spreten govornik, in tako je končno privolila.

Anderson se je nato poslovil. Naslednji dan sta se Roža in hčerka preselili v novo stanovanje, katero je bilo pripravljeno za njiju že več let. Ker je bilo novo stanovanje veliko lepše in udobnejše kot prejšnje, sta se hitro udomačili in bili zadovoljni.

Na vsa njena vprašanja, zakaj se Misterijozni Zlatar tako zanima za njiju, je Anderson odgovarjal tako nepojmljivo, da ni mogla kaj natačnejšega izvedeti. Rekel ji je, da je njegov klijent plemenit, blag in zelo dobrotljiv mož, ki ne more trpeti, da bi bila zapuščena žena in njena mala hčerka brez oskrbe in varstva. Nadalje ji je pripovedoval, da je šel ta njen čudni dobrotnik na vzhod radi važnih opravkov in da se kmalu vrne, kajti Roža se je čudila, zakaj gospodarja ni doma in kako da njo smatrajo za nekako gospodinjo v novem domu. Take in enake stvari ji je navadno pripovedoval, in ona se je morala zadovoljiti, ker ji kaj več ni nikdar povedal radi “gotovih vzrokov”. Anderson je tudi stanoval v isti hiši, in tako jih najdemo skupaj.

Ko je Anderson povedal Mileni, da se Misterijozni Zlatar zelo zanima za njo in za njeno mamo, je postala radovedna. Primaknila se je bližje k njemu in ga nežno prijela za roko.

“Zelo čudno in skrivnostno življenje, katerega na morem razumeti, sta živela moja mama in papa. Mama mi je povedala, da je moj pravi oče nekoga ubil in nato izvršil samomor, in da je bil moj sedanji papa jako zloben človek.” In dekletce je razložilo odvetniku žalostno povest, ki jo je čula iz ust svoje matere takrat, ko ju je spoznal Pavel.

Anderson je poslušal. Njemu je bila znana ta povest, — ah, tako natančno! — Otožen je postal in tesno mu je bilo pri srcu, ko je čul iz ust nedolžnega otroka, kako je izgubila svojega dragega očeta.

Pripovedovanje je zaključila z vzdihom: “Ah, da bi moj pravi papa še živel, kako srečni in veseli bi bili, jaz bi ga ljubila.”

Anderson se zdaj ni mogel več vzdržati.

“Tako, tako — da bi ga ljubila praviš?” jo je vprašal z dobrohotnim glasom. “Ako boš res zelo pridna in ubogljiva deklica, ti bom nekaj povedal ...”

“Oh prav vse te bom ubogala in pridna bom tudi, striček,” je odvrnila hitro, “povej mi.”

“Če boš res tako pridna in ubogljiva, bom pa povedal,” je rekel. “Tvoj pravi oče ni — mrtev. — On živi — Jaz vem, da živi in kje živi ... toda ne povej tega mami, — bo že zvedela, ko bo čas za to!” Ozrl se je v dekleta in pričakoval, kakšen efekt je napravilo nanjo njegovo odkritje.

Njegove besede so napravile večji vtis, kot je on sam pričakoval, kajti v naslednjem trenutku se je pred njim pojavilo vitko telo mlade žene, ki je rekla z otožnim glasom:

“Ni potrebno, da bi mi pripovedovala, ker sem že vse slišala. Toda, gospod Anderson, kar pravite vi, je ne mogoče. Vi pripovedujete moji hčerki to le radi tega, da bi jo tembolj razveselili. Ah, da bi bilo vaše pripovedovanje resnično ... toda ne, — moj dragi — ljubljeni soprog je — mrtev ... In nikdar več se ne bodemo videli ... Ko bi on res živel, bi se prav gotovo vrnil k meni! Saj me je ljubil tako goreče ... in jaz sem mu bila vdana z dušo in telesom ... Darovala sem mu vse — kar mi je narava podelila ... zato ne morem verjeti, da on živi ... kajti ko bi še živel, bi prav gotovo pričel k meni, — ne meneč se za razmere, v katerih se nahajam ...! Toda on ne živi ... on ne živi ... Ah! Pavel ... moj dragi, moj ljubljeni ideal!” je blazno kričala in vila svoje bele roke po zraku.

Anderson je skočil kvišku in jo prijel za roke; vodil jo je h klopi da se je vsedla. Ihtela je neutolažljivo, medtem ko ji je njena hčerka ljubko otirala solze z njenih bledih lic.

“On živi — res živi,” je potrdil odvetnik še enkrat. “Jaz popolnoma natančno vem, da on še živi! Videl sem ga, govoril z njim, to ni nikako tolažilno prigovarjanje, ampak čista in gola resnica!” In šepet je priskočil vbogi ženi na pomoč, ker se je onesvestila.

Toda kmalu se je zavedla. “To kar ste mi ravnokar povedali, ne more biti res,” je vzdihnila žalostno. “Ne morem verjeti, da je kaj takega mogoče, dasiravno bi bila neizrečeno vesela, če bi bilo res. Ako je res — in ker veste to že tako dolgo, zakaj ste mi prikrivali tako dolgo? — Zakaj mi niste to prej pojasnili?” in neverjetno ga je gledala.

Počasi in spoštljivo ji je razložil odvetnik vzroke, zakaj se Pavel ni hotel izdati, zakaj je živel vstran od svojih dragih, kako je bilo njegovo srce strto in uničeno, ko je zvedel, da je ona žena drugega. Ona je vzdihovala in njeno telo se je krčilo v britki bolesti, ko je čula to žalostno, toda resnično povest.

“Ah, da bi bila vsaj vedela!” je zdihovala, “koliko trpljenja, kolike mizerije bi bilo odstranjene, — toda zdaj je prepozno ... prepozno!” Sklonila je glavo na ramo svoje hčerke in bridko jokala.

Odvetniku je postalo težko pri srcu, videč Rožo v tako obupnem položaju. Bil je odkrit prijatelj teh ljudi, zato so ga solze nesrečne žene tembolj žalostile.

Ne vedoč kaj mu je storiti, je šel po vrtu proti ograji, oziraje se brezbrižno na vse strani po okolici. Kmalu je presenečen obstal, kajti skozi vrtna vrata je pribežala čudno opravljena ženska, otepajoč si cestni prah s krila. Ko je tujka ogledala Rožo, je takoj stekla k njej.

Bila je Solnčna Roža, — mlada Indijanka.

“Končno sem te vendarle našla!” je vskliknila veselo, dvignivši trudno njeno glavo. “Poznaš li še svojo rdečo sestro?”

Roža jo je presenečeno pogledala in Anderson se je približal hitrih korakov. Po kratkem presledku je Roža odgovorila:

“Da, poznam te. Ti si indijanska deklica, ki si me že enkrat prej obiskala. Kaj te je privedlo v te kraje?”

“Nekaj zelo važnega ti imam povedat, moja bela sestra,” je odgovorila Indijanka, medtem ko je mala Milena gledala čudno obiskovalko v presenečeni radovednosti. “Da, nekaj tajnega ti imam povedati, toda samo tebi; nihče drugi ne sme slišati, izvzemši, da sama komu poveš pozneje, ko si enkrat vse slišala od mene.”

“Zelo zvit in previden namigljaj, da naj se odstranim,” je pomislil Anderson in se obrnil vstran.

Roža je radovedno pogledala Indijanko.

“Jaz nimam nikakoršnih skrivnosti,” je rekla; “karkoli naj že bo, kar mi imaš povedati, smeš povedati vpričo nas vseh.”

Indijanka se je obotavljala trenutek, nakar je začela pripovedovati:

“Prinesla sem ti sporočilo od nekoga, ki je bil mrtev, — toda povrnil se je zopet v življenje ...! Od nekoga, ki te je ljubil ... in te ljubi še danes ... Od onega, ki baš zdaj pričakuje milodoneči glas iz tvojih ust, ki naj bi ga klical k tebi kot nekdaj ...”

“Katerega vendar misliš!” vsklikne Roža.

“Tvojega moža ...! — Očeta tvoje ljubke hčerke ...” odgovori Solnčna Roža prepričevalno.

“Mojega moža ...! Pavel Bregarja ...! Jeli to mogoče ...! Ah — solnce! kako svetlejše in lepše se mi zdiš ... Vse nebo je postalo velika — modra roža — ob misli, da ti živiš ... Tako je vsklikala v blazno veselem razpoloženju.

Dala je duška svojim srčnim čutilom, katere je zatajevala radi krivih razmer v letih svoje najlepše mladosti ...

“Ah, Pavel moj dragi ... kje si ...? — Z odprtimi rokami te pričakujem ... pridi in ozdravi moje bolno srce ... je proseče vpila in razprostrla roke po zraku. V odgovor so se odprla vrtna vrata in — Pavel Bregar se je pojavil pred njo.

Skočil je k njej, objel jo prisrčno, ter strastno in neprenehoma poljubljal njene ustne, lica, oči, — s poljubi ji je pokril ves obraz ...

“Moje najdražje in najkrasnejše bitje,” je šepetal v prijetni razburjenosti, “po dolgih letih sva zopetno združena ... Kako dolgo in nestrpno sem pričakoval tega dneva! ... toda končno je vendarle prišel — in s tem je pozabljeno vse gorje, vse bridke izkušnje in trpljenje zadnjih let!” Od utrujenosti in slabosti je sedel na klop in privil svojo drago k sebi, medtem ko je Anderson dvignil Mileno v svoje naročje, videvši, kako nezaupljivo gleda njej popolnoma tujega, vendar pravega — njenega rodnega očeta ...

Solnčna Roža je stala ob ograji njen obraz je bil žalosten, njeno srce polno bridkosti, medtem ko je gledala srečno snidenje onih, ki so se medsebojno tako ljubili.

Lahna sapica je šuštela skozi veje vrtnega drevja — in ptičje žvrgolenje se je nadaljevalo v vsej svojej brezskrbnosti.

Solnčna Roža je topo gledala predse. Bliskovito so se ji porajale slike iz vsega njenega življenja v tem trenutku pred njenimi motnimi očmi ...

Kazalo se ji je le trpljenje in preganjanje ... Le tu in tam — kot blisk kratek žarek — upanja in sreče ... in potem večna tema ...

XXIII.[uredi]

Dolgo sta tako sedela ponovno združena Pavel in Roža, ne da bi kdo pretrgal molk. Sedeč poleg svoje ljubljene žene in s svojo malo hčerko v naročju, se je Pavel najsrečnejšega človeka počutil in celemu svetu.

Po prestani izkušnji še le znamo ceniti pravo in srečno življenje ...

Anderson je stal poleg in z zadovoljstvom opazoval veselo in srečno družino, kateri je imel čast biti privatni svetovalec.

Končno se je ozrla Roža v bledo obličje Pavletovo in rekla:

“Ah, Pavel, — dobro je, da me veselje ne umori. Ne moreš si misliti, kako neizrečeno čudno se počutim. Tako sem srečna — — toda ... toda ...”

“Kaj ti teži srce, draga moja?” jo vpraša Pavel.

“Bila sem žena drugemu ... medtem ko si ti živel.”

“Temu nisi kriva ti. Jaz vem vse ... Pozabljena naj bo ta kupa trpkega življenja ... Živeli bomo na novo in veselejše,” in privil jo je k sebi tesneje. “Spočij se na mojih rokah,” je rekel, “kajti minula so leta, odkar te niso objemale moje roke. Dolga leta grenke osamelosti ... Toda zdaj sva zopet skupaj, in ni je moči na svetu, ki bi naju ločila do smrti ...” in ljubeče ji je gledal v oči.

Mala Milena ga je nekaj časa zvedavo opazovala; ko pa je videla, kako njena mama poljubuje tega tujca, se je začel tudi njej zdeti bolj domač in uljuden, končno je rekla:

“Verjamem ti, da si res moj papa. Zelo sem vesela, ker si vendarle prišel, kajti z mamo sva te tako težko pričakovali, in zdaj te ne pustim več oditi. Saj naju ne boš več zapustil, kajne, papa?”

Poljubil jo je prisrčno.

“Nikdar, moja mala, nikdar več do konca življenja!” je odgovoril.

Roža se je ozrla proti ograji, kjer je stala Solnčna Roža.

“Zakaj je moja rdeča sestra tako žalostna?” je vprašala. “Pridi sem in vživaj z nami radostno veselje srečnega snidenja.”

Indijanka je mirno odgovorila:

“Solnčna Roža pazi, da vas kdo ne preseneti. Tako sem mnogokrat varovala Zlatolasca,” in globok vzdih se ji je izvil iz prsij.

Pavel je vstal in stopil k njej; prijel jo je za roki in rekel z naprijaznejšim glasom:

“Resnično, bila si moja najboljša prijateljica skozi leta.”

Roža jo je objela okrog pasu in jo vodila h klopi.

“Ti nas ne smeš nikdar več zapustiti,” je rekla. “Od danes naprej boš živela z nami, nič ti ne bo manjkalo.”

Indijanska deklica se je mirno, toda odločno oprostila objema in se oddaljila par korakov.

“To se ne more nikdar zgoditi,” je rekla. “Solnčna Roža mora potovati po prerijah in gozdih, dokler ji njen oče ne odpusti in prekliče prokletstvo, ki ga je nad menoj izustil. Ako ne stori tega, moram umreti v samoti — kot izvržek indijanske plemenitosti ...”

Pavel jo je prijel za roko.

“Neumnost,” je rekel, “ti ne moreš in ne smeš zapustiti nas! Solnčna Roža, ti ostaneš pri nas, da ti vsaj delno poplačam tvoje zasluge.”

Indijanka je šla k ribniku in se umila v hladni vodi, ko se je vrnila, je odločno izjavila:

“Moram iti! Poslušajte, — bom vama razložila vse,” in njen glas je postal žalosten. “Ljubila sem Zlatolasca skozi leta; varovala sem ga med spanjem, da ga ni kdo nadlegoval, skrbno sem mu sledila povsod, kar mnogokrat ni niti opazil, in zadnja nevarnost, v kateri se je nahajal, bi bila napravila konec njegovemu življenju. Tudi on me je ljubil svoječasno, — dokler se ni zavedel svojega prejšnjega življenja in spoznal svojo pravo ženo ... Spoznala sem takoj, da je zame zgubljen, ker je preveč ljubil mojo belo sestro in njeno hčerko ... Dobil ju je sicer v posesti drugega ...” in jezno so se posvetile njene oči. “Oh — ta lopov ...! Koliko gorja je nam povzročil ta ničvrednež!

Več let sem begala po samatnih gozdih in prerijah, zavržena od vseh ljudi na svetu ... prokleta od svojega očeta in njegovih vojnikov! Prosila sem nebo in zemljo, naj mi vrneta mojega Zlatolasca ... toda vsa narava je bila gluha mojim prošnjam ... Njega ni bilo nikjer ... ni hotel priti k meni ... ki sem mrla v hrepenenju brezkončnih želja ... Zavržena od svojega ljudstva, sem si izbrala svoj dom na gori, v kateri se nahajajo zakladi Utovcev; Zlatolasec je moral priti tja mnogokrat, toda jaz ga nisem nikdar videla. Toda slučaj je dovedel, da sva se zopet sešla ... Dobila sem ga brez moči — in umirajočega ležati na tleh v krvi ... in voda ga je zalivala, grozeč mu z vso svojo naravno silo ... Rešila sem ga! Srce mi je močno utripalo v razburjenih prsih ob misli, da je vendarle prišel ... da ostane meni — edino le meni ... Toda, — oh! ... razočaranje ... Govoril je edino o svoji ženi in njeni hčerki, da ljubi le njiju in da se vrne k njima. — Moje upanje ... moje sanje ... moje najdražje — je bilo zame mrtvo ...!” — In njen glas je postal hripav, ko je nadaljevala.

“Privedla sem ga zopet v tvoje roke, moja sestra ...! Vidim — kako ste srečni, veseli — in jaz sem zadovoljna ... kajti jaz ljubim vas vse ... Vaše veselje je moje veselje ... Toda ne zahtevajte od mene, da bi morala živeti z vami ... ker mi je to ne mogoče ... Moje bolno srce bi ne moglo prenesti prizorov vajine brezmejne sreče in ljubezni ... Ne, ne, — jaz bi ne mogla živeti med vami ...! Takoj moram zapustiti vas, ter iti v svoje divje domovanje, — kjer hira indijanski rod ... in kjer bo kmalu konec tudi mojega trpljenja ...” in šla je s sklonjeno glavo proti ograji.

Pavel je mirno poslušal govoričenje mlade Indijanke — in razumel je deloma njeno stališče.

“Njene besede mi segajo globoko v srce,” je rekel proti svoji ženi. “Dasi nisem tega razmerja popolnoma nič kriv, vendar se mi zdi, kot bi bil nekak neposredni sokrivec njene nesreče ...”

Žena mu ni odgovorila, le njene oči so postale rosne in žalostne.

Anderson je prijel malo Mileno za roko in jo vodil po vrtu, pustivši ponovno združene ljubimce same skupaj.

Ko sta tako sedela sama, ji je Pavel natančno pripovedoval vse dogodke in doživljaje, ki jih je doživel od časa ko sta se zadnjič videla in ona mu je izražala s svojim ljubkim pogledom globoke simpatije.

Presenečeno je poslušala, ko ji je pripovedoval, kako je bil rešen smrti tisti večer, ko je bil vržen preko pečine v prepad; tresla se je v razburjenosti, ko je opisoval dvoboj z Grillom pod zemljo in o vodi, ki je skoro končala njegovo življenje. Kako mu je Solnčna Roža večkrat rešila življenje, da je le njena zasluga, da sta se končno srečno sešla.

Povedal ji je o bogastvu indijanskega zaklada, in kako je z njimi uničil Grilla finančno. Ona mu je nasprotno razjasnila, kako se je Grill polastil nje in njenega denarja, — in to le radi tega, ker je bila trdno prepričana, da je njen dragi soprog mrtev.

“Bila sem čisto osamljena, brez vsake pomoči— z malim otrokom na prsih,” je rekla opravičujoče. “In tudi on se mi je izkazoval zelo dobrega.”

“Ne obsojam te raditega, draga moja,” odvrne Pavel. “Dobil sem Te končno in to mi zadostuje. Živela bodeva v bodoče srečno in nadomestila to hudo preizkušnjo z ljubeznipolnim življenjem.”

V tem trenutku prileti Solnčna Roža skozi vrtna vrata; bila je zelo razburjena.

“Zvita Kača!” je zakričala. “On prihaja sem in bo kmalu tukaj.”

Roža je postala bleda; tesneje se je privila k Pavletu, iskala pri njem zavetja pred zlobnim vsiljivcem.

“Ne boj se,” jo je tolažil Pavel. “Ali nisem tvoj mož? Ti si moja, toda,” je dodal hitro, “on me ne sme videti tukaj. Tega ne sme izvedeti takoj; pojdi v hišo, Roža.”

“Saj se ne boš prerekal z njim, kajne Pavel?” je rekla proseče.

“Ne!” odvrne Pavel. “On me ne bo videl, imam drugačen načrt ...” Poljubil jo je vdano in jo spremil v hišo, nakar se je obrnil k Indijanki:

“Pojdi sem, moja draga prijateljica morava se skriti, da naju ne vidi Grill takoj, kajti on je prepričan, da sem jaz mrtev tam gori v votlini.” Skrila sta se na vrtu za košatim rožnim grmom. Nestrpno sta pričakovala prihajajočega, toda ne dolgo; kmalu so se začuli koraki pred vrtno ograjo in — Grill se je pojavil na vrtu ... Vsedel se je na klop le nekaj korakov od njiju. Bil je videti zelo bled in utrujen; eno roko je nosil v obvezi.

Ko je Grill padel in obležal za drevesom, kot je bilo že opisano, je ležal precej časa v nezavesti.

Ko se je zavedel, je bilo že temno in v roki je čutil grozne bolečine. Opazil je poleg sebe jopič preobložen z zlatom, ter se domislil vseh dogodkov tega dneva. Nasmehnil se je grenko ob misli, da mu je ta dan trikrat grozila smrt. Obvezal si je za silo bolno roko, ter prvo noč kar na mestu taboril. Ker pa radi bolečin in razburjenosti ni mogel spati, je zapalil tobak in pušil, ter vso noč premišljeval in koval nove načrte za srečno bodočnost ... kajti zdaj je bil bogat ...

Kakor hitro je zasvetila jutranja zarja, se je napotil proti domu. Potrebno hrano je dobil od Indijancev, katere je med potjo srečal; in tako je končno smrtno izmučen prišel do svojega doma, kjer pa je dobil zaprta vrata. Vsedel se je na prag in premišljeval.

Ko je tako sedel nekaj minut, je zaslišal kričanje dečka s časopisi:

“Zadnje vesti o senzacijonalni bankrupciji Grill-ove banke!”

Čuvši svoje ime, je postal skrajno pozoren. Poklical je fanta k sebi in kupil časopis. Melaholično je čital obširno poročilo o svojej bančni propasti, ter se pomilovalno nasmehnil in si mislil:

“Le čakajte lopovi! Grill vam bo že še pokazal!”

Ko pa je čital, da je njegova žena odšla v stanovanje Misterijoznega Zlatarja, ga je popadla jeza. Srdito je vstal in se takoj napotil proti omenjenemu stanovanju. Prisedši na vrt, je nervozno gledal okrog sebe; in ker ni nikogar opazil, je pogledal na uro in mrmral: “Prišel sem ob pravem času ura je zdaj tri. Tako; moja žena je torej zdaj v tej hiši, ki je last Misterijoznega Zlatarja — Pavel Bregarja! Ha, ha, ha ...!” se je smehljal zaničljivo. “On je res vse dobro zase, vredil, kar bom zdaj obrnil v mojo korist ... Ta vrag mi je postal skrajno nevaren, zato sem prav vesel, da se sem ga tako na lep način izne bil ...!” Vstal je in pogledal okrog sebe.

“To je vse moje,” je vskliknil, “kajti zdaj sem jaz Misterijozni Zlatar! Pravijo, da vrag nikdar ne zapusti svojih privržencev, in zdi se mi, da je to res. Ha, ha, ha! — Misterijozni Zlatar ...

Pomislil je nekoliko in resnobno rekel:

“Oni dve pismi moram takoj dobiti od O’Brien-a, kajti pismi zdaj spadati meni. Bom že vse vredil tako, da bo prav. Denarja imam zadosti ... zapustil bom te kraje, ker me vsi ljudje sovražijo, ter si poiskal miren kraj za vživanje mojega bogastva. Zapustil bom ženo ... ker radi zlata, katerega zdaj posedujem, bom gotovo ljubljen od boljših in inteligentnejših žensk, kot je ta moja čemernost ... V svojem bogastvu bom postal — absoluten gospodar Amerike ...!” Zadnje besede je skoro kričal v divjem veselju.

“Hello! Tako, tako, gospod Grill! Si si vrnil?” je zaklical neki glas in O’Brien se je pojavil poleg njega.

“Torej si res prišel isti dan kot si rekel,” je nadaljeval O’Brien.

“Da, prišel sem, da zahtevam za sebe oni dve pismi, ki mi pripadata v smislu pogodbe, katera je bila sklenjena med menoj in Misterijoznem Zlatarjem pred enim tednom,” odvrne Grill ošabno.

“Toda kje je Misterijozni Zlatar?” vpraša O’Brien zvedavo.

Grll se je zlobno nasmehnil.

“Pustil sem ga v zlatem rudniku, kjer premišljuje o svojem ogromnem bogastvu!” je vskliknil. “Ha — ha — ha ...!” se je krohotal. “Toda čakaj papirji so moji takoj mi jih izroči,” in stegnil je roko proti njemu.

O’Brien ga je ostro pogledal.

“Ko bo petnajst minut do štirih,” je odgovoril. “Zdaj še ni toliko ura in do tega časa ne smem izročiti teh listin nikomur; vsaj tako mi je bilo naročeno,” je rekel O’Brien odločno.

“Predno prideva do mojega urada in vzameva iz varnostne shrambe pismi, bo že gotovo petnajst minut do štirih,” je silil Grill.

O’Brien je zaničljivo odgovoril:

“Tvoj urad ne obstaja veš ... Banka Jim Grill-a je bivša stvar ... niti poslopje ni tvoje!”

Grill je vedel, da govori resnico, ker je to čital malo prej v listu. Pomislil je nekoliko in rekel:

“Naj bo, — živim lahko tudi brez tega. — Toda pismi? ...”

“Sti vmojem žepu,” odvrne O’Brien, “kjer tudi ostaneti” je nadaljeval odločno.

Grill je pozabil na svojo bolno roko, vstal je in stopil pred O’Brien-a, ter siknil skozi zobe:

“Te listine so moje — Zahtevam jih takoj ...! Ako mi jih takoj ne izročiš, te ubijem kot gada, — razumeš! ... Tu sem jaz gospodar — in nihče drugi ne!” in nestrpno je teptal z nogami po travi.

O’Brien se je ponosno vzravnal in mu strogo pogledal v obraz.

“Lažnik!” je vskliknil. “Ti nisi gospodar ne tu, in ne nikjer drugje ... Jaz imam močno orožje napram tebi v svojem žepu, katerega ne dobiš ti nikdar v roke. Ne drzni se napasti me, ker bi s tem naredil konec mojej potrpežljivosti,” je rekel srdito.

“Kaj vendar misliš?” je vskliknil prestrašeno Grill.

In O’Brien mu je pričel razlagati sledečo povest, katero sta tudi slišala Pavel in Solnčna Roža:

“Jaz mislim to: Veš jaz vem vse tvoje skrivnosti, o katerih misliš, da so znane le tebi ... in niti ene stvarce nisem še pozabil, dasi je preteklo že več let od prvih dogodkov. Se li spominjaš nekega dneva —? dneva, ko je prišel v “Dolino Prospektov” odvetnik Anderson in prinesel Roži Bregar dedščino po njenem stricu? ... Istega dne si ti iznajdel, da rudnik, katerega sta lastovala s Pavletom, — ni bil brez vrednosti — —”

Grill je od presenečenje zazijal in hotel govoriti, toda O’Brien ga je zadržal.

“Stoj — in poslušaj da končam! — Ti si odkril množino zlata v rudniku, toda prikril si vso stvar svojemu tovarišu — solastniku ... Namenil si se že takrat, da ga oropaš njegovega deleža! ... Zahvalim se ti, ker si tako glasno govoril ko si šel takrat mimo mene, misleč, da trdno spim; pa sem vse slišal — natančno vse ... Radi tega si tudi pozneje istega dne nameraval vprizoriti Pavletu “veselo iznenadadenje,” ki je ubilo nedolžnega človeka, ter uničilo srečno življenje zakonske zveze edinij ženski, ki smo jo takrat poznali. V istem satanskem načrtu si še mene dobil za pomočnika, ker nisem vedel, kaj nameravaš in kaj so tvoji peklenski naklepi zoper Pavleta ... Prodal si rudnik neki družbi za svoto dvestotisoč dolarjev; in ta družba je baje naredila ogromne dobičke, kar znači, da si veliko premalo cenil vrednost rudnika.” in grozeče je nadaljeval. “Ali veš, zakaj spravljam obe zadevi skupaj? ...”

Grill se je sesedel na klop in bulil z odprtimi očmi v O’Brien-a.

“Popolnoma nič ne vem o vsem tem, kar mi natvezaš tu,” je izustil.

“Zopet lažeš!” je zagrmel O’Brien. “Dobro veš, da je vsaka beseda ki sem jo izrekel tu pred teboj, popolnoma in čista resnica; ako si pa kaj pozabil, te pa hočem še nekoliko spomniti. Nekega dne si se tako daleč spozabil, da si me udaril v obraz, ker sem branil nedolžno Bregar-jevo hčerko pred tvojo nasilnostjo! — Da ... Ti si me v obraz udaril ...!” je komaj premagujoč jezo siknil skozi zobe. “Takrat sem bil slaboten, nisem se ti mogel vstavljati; žganje, ne kri, — je bila snov v mojih žilah ... toda spominjam se še prav natančno vsega! — Nikdar nisem in ne bom pozabil tega! — Takoj po tistem dogodku sem prenehal piti — opojne pijače ... in začel sem z delom in zi učenjem, — ter z uspehom pregnal alkoholno pošast od sebe, ki me je morila skozi leta mojega najlepšega življenja ... Postal sem zopet — človek ...

Slišal sem tvoj pogovor z Misterijoznim Zlatarjem, ko sta pisala pismi pred enim tednom, predno sta se odpravila na pot — Jaz vem, kaj je pisano v teh pismih; jaz vem vse ... in jaz sem zdaj tvoj gospodar ... pokoriti se boš moral moji volji!” in izraz triumfa se mu je zrcalil v jeznih očeh.

Nestrpno je čekal tega dneva skozi leta in srce mi je veselja vriskalo, ko je videl Grill-a uničenega pred seboj.

Grill je dvignil oči in ga srpo pogledal.

“In če bi ti res vedel —,” je rekel, “bi ti one listine ne koristile popolnoma nič; s tem kar veš ti, mi ne moreš prav nič škodovati ... kajti Pavel Bregar je — mrtev ...!” in divje se je zakrohotal, kot da bi ga bil popolnoma porazil.

V naslednjem trenutku se je sesedel v smrtni grozi — izza košatega cvetličnega grma je stopil — Pavel ... ves bled in z grozečim pogledom se mu je počasi bližal. —

“Zmotil si se, Jim,” je rekel,” — Pavel Bregar ni mrtev ... in ti ne boš imel nikdar več prilike ogrožati moje življenje!” In medtem ko je le s težavo kontroliral svojo jezo in srd, je opazil, kako je O’Brien izvlekel uro iz žepa in rekel:

“Petnajst minut do štirih ...” in izročil je pismi Pavletu.

Grill se je zagnal proti Bregar-ju, toda prepozno; oni je listine že imel na varnem v svojem žepu in s sarkantičnim nasmehom zrl na svojega poraženega sovražnika.

Grill je nabasal pipo, zapalil tobak in pušil goste oblake dima v zrak ... Mislil je in mislil — toda nič pravega ni mogel pogoditi, kar bi mu pomagalo iz te zagate. —

Nobene rešilne misli ... Nobenega izhoda! ...

Čakala ga je stroga kazen za njegove intrige in zločine ...

XXIV.[uredi]

Bil je tragičen prizor:

Pavel Bregar je stal kot kip maščevalnosti med O’Brien-nom in Grill-om, ter z nasmehom triumfa motril svojega nekdanjega družabnika, medtem ko se je oni ves onemogel nervozno premikal na klopi.

Anderson se je z malo Mileno približal med pogovorom; dekletce je veselo steklo k očetu, dočim je on presenečeno gledal ta prizor.

Roža je vse to opazovala skozi okno. Ko je videla, da je stopil Pavel pred Grill-a, se je bala, da pride med njima do boja, in urno je stekla na vrt in se oklenila Pavletove roke.

In tako so bili zopet vsi skupaj ... Usta so molčala — le oči so se zrcalile v nepopisnih pogledih ...

Končno je Pavel pretrgal molk rekoč:

“Ni tvoja krivda, da nisem mrtev, Jim; Ti si se gotovo dosti trudil, da me ugonobiš. Toda človeku se velikokrat kaj posreči ... Mnogokrat nam proti energija vse pokvari in uniči naše račune ... in tako se je zgodilo tudi tebi! ... Tu so moji zakladi, katere cenim nad vse zlato vsega sveta,” je rekel in ljubeče pogledal ženo in hčerko. “Za njiju sem se boril in tolikrat tvegal svoje življenje. Ponovno sem se povrnil v življenje, Jim, da tirjam od tebe povrnitev vseh dolgov, ki mi jih dolguješ ... Iz pogovora, ki sem ga pravkar čul med teboj in O’Brienom, sklepam, da si v času najine kooperacije uganjal še večeje intrige in lopovščine — kot si jih sploh zamorem predstavljati ... Slišal sem vse, kar je O’Brien povedal! Čul sem, kako si oropal svojega solastnika — mene, — kar bi jaz s teboj nikdar ne bil storil! ...

Znano mi je, da si ti zakrivil, da je prišlo med menoj in O’Neilom do dvoboja — in s tem neposredno zakrivil smrt nedolžnega moža ... Vem, da sta bila s teboj v zvezi Odvetnik Anderson in O’Brien, toda ona dva nista znala za tvoje zločne nakane, — njiju ne pade krivda, — njima z veseljem odpustim; toda ti ... Tebi ne morem nikdar odpustiti, ne pozabiti tvojih peklenskih zločinov! — Ti boš prejel pravično in grozno kazen za tvoje številne lopovščine ...!”

Grill je otresel pipo in počasi vstal.

“Ti pozabljaš nekaj,” je rekel v svojej brezupnosti. “Pozabil si, da da si —morilec, da si ubil O’Neil-a popolnoma hladnokrvno in brez vsakega povoda,” in pogledal je temno Pavleta.

“Eno izmed tvojih pisem me v tem oziru popolnoma oprošča,” je odvrnil Pavel hitro in mrzel pot mu je oblil tele, ko se je spomnil one usodepolne noči.

Grill se je prisiljeno nasmehnil.

“Si li gotov, da bo sodnijska porota verjela v tako pripovedko?”

O’Brien je stopil pred njega in ga motril z jeznim pogledom.

“Mislil sem zamolčati o tebi eno stvar, toda zdaj si me prisilil, da izdam še to,” je rekel. “Ti dobro veš, da Bregar ni ubil O’Neila ... Gotovo se še spominjaš, kako je O’Neil pritisnil Pavleta k tlom, v tistem trenutku si ti z bliskovito naglico zgrabil svoj nož, in ga z močnim sunkom porinil O’Neilu globoko v prsi! — Ti si morilec nedolžnega O’Neila, — in jaz sem očividna priča tega umora! ...”

Ko bi bilo iz jasnega treščilo med nje, bi ne moglo vzbuditi toliko presenečenja, kot ga je povzročila ta novica.

Kot mogočen val na morju, tako je zavalovilo veselo oproščenje po Pavletovem telesu. Odvalil se mu je moreč kamen od srca ...

Grill se je zopet sesedel in brezupno zrl nekaj časa predse. V naslednjem trenutku se je zagnal v divji jezi proti O’Brien-u in ga zgrabil s svojo še zdravo roko za vrat; toda O’Brien ni bil zdaj več kot nekdaj, — prijel je svojega nasprotnika za rame, ter ga z lahkoto vrgel na tla ...

“Ne bodi vendar tako predrzen!” je rekel, zaničljivo gledajoč na tleh ležečega. “Časi, ko si mene pretepal, — so minuli ...!”

“Pes lažnjivi!” je zakričal Grill v divji jezi. “Dobro veš, da je Pavel Bregar morilec, — saj si videl boj ... toda ti si moj smrtni sovražnik, — zato skušaš zvrniti name vse!”

“Da, videl sem boj,” odvrne O’Brien, “in videl sem tudi, kako si hladnokrvno umoril O’Neil-a. Ležal sem za nekim drevesom v bližini in videl vse natančno. Po nedolžnem umoriti človeka, ni mala stvar; še hujše bi pa bilo, ko bi radi tebe moral drugi trpeti in nositi pečat umora na svojem poštenem čelu ...”

Grill je stisnil zobe in mrko pogledal okrog sebe. Uvidel je, da je izgubljen. Vedel je, da bo zdaj ta vest šla po deželi bliskovito ... Nobene rešitve ni videl, zato je sklenil, da pobegne, če bo le mogoče. — In tako je medtem ko je O’Brien pripovedoval Pavletu, zakaj je toliko časa prikrival to skrivnost, neopaženo lezel proti vrtnim vratom.

Toda pri vratih je nekdo pazil na to možnost; za kar Grill ni vedel. Ko je prišel do vrtnih vrat, se je pojavila pred njim indijanska deklica — Solnčna Roža, ki je nekaj časa poslušala njih pogovor, ter končno prišla na misel, da bo morda skušal pobegniti. Zastavila mu je pot z revolverjem v roki:

“Zvita Kača mora ostati tukaj, da sprejme kazen za svoje zločine!”

Grill je prestrašen odskočil; nemirno je bulil s steklenimi očmi v Indijanko. Raztogotil se je ob misli, da bi ga oviralo na poti to bitje zdaj, ko se mu je beg že skoraj posrečil ... Jezno je dvignil stisnjene pesti in zakričal:

“Poberi se mi s poti!” — Toda dekle se ni ganilo.

“Ne uideš mi!” je rekla s srdito se bliščečimi očmi in mu nastavila orožje na prsi.

Grill je postal divji; vedel je, da ga obesijo, ako se mu beg ne posreči. — Zagnal se je divje proti Indijanki — — —

Pok! in sivi dim se je valil preko ograje ... Grill se je prijel za prsi in padel na tla, toda zavedel se je še in hitro pograbil za svoj revolver — in predno so ostali priskočili na pomoč, je sprožil proti Indijanki ... nekaj sekund pozneje se je zgrudil mrtev na tla ...

Solnčna Roža je zakrilila z rokama po zraku in se zgrudila poleg ograje na tla. Dvignili so jo še je dihala, dasi se ni zavedla. Pavel jo je nesel na vrt in jo položil na klop, nakar je služabnikom naročil, naj odnesejo truplo ustreljenega Grill-a ...

Sklonjenih glav in žalostnih obrazov so stali poleg ranjene Indijanke. Njeni dolgi in krasni lasje so se vsipali na tla, po katerih je curljala kri iz smrtnonosne rane na njenem lepem čelu ... Kroglja iz revolverja ranjenega Grilla je dobro pogodila svoj cilj ...

Končno se je zopet zavedla.

“Si li zelo težko ranjena, Solnčna Roža?” je prijazno vprašal Pavel.

Dekle je težko sopeč odgovorila:

“Ne čutim bolečin — — dasi vem — — da je moje življenje — — pri — — kraju ...”

Pavel ji je pričel obvezovati rano in jo tolažil, da gotovo, okreva, čeprav je smrtno-nevarno ranjena. Vedel je sicer, da je zgubljena, pa jo je vkljub temu tolažil.

“Poklicali bomo zdravnika, draga moja,” je sočutno rekel Pavel. “Hudo te je zadel ta lopovski Grill!— ”

Solnčna Roža se je grenko nasmehnila.

“S tem je primerno zaključil svoje brezštevilne zločine,” je šepetala komaj slišno. “In on ...! Kaj je ž njim? ...”

“On je mrtev!” odgovori Anderson. “Izdihnil je takoj potem, ko je izstrelil proti tebi.”

Vsklik radosti se je izvil iz dekličjih ust. — Dvignila se je na klopi in veselo zakričala:

“Torej sem maščevana! ... Izpolnila se mi je najsrčnejša želja ... Zdaj, dragi moji — — rada umrjem ...” Zapičila je svoje osteklenele oči v Pavleta — in počasi ji je lezla glava nazaj ...

“Ah! moj Zlatolasec — — —” je vzdihnila komaj slišno in se zgrudila Pavletu v naročje — mrtva ...

Roža je bridko zajokala, dočim so možki stali potrtih src krog njenega trupla.

“Želel sem, da bi živela,” je rekel Pavel žalostno, “da bi ji vsaj deloma poplačal, kar je storila za-me in za mojo družino. — Toda zdaj je vse končano ...

Boj za svoje poštenje in srečno življenje, sem izvojeval do zmagovitega konca! ... Pridite sem na moje srce, — dragi moji ... Boj in trpljenje je končano ... živeti bomo začeli zopet veselo in srečno, — ne meneč se za zlatega moloha ... ki je že toliko ljudi onesrečil ... in ki je nam napravil tako strašno in večletno trpljenje ...”

Objel je svoje drage in jih poljuboval ... Zopet je bil popolno srečen v krogu svoje družine. —

Solnce je vsipalo zadnje večerne žarke skozi gosto listje drevja na malo skupino objemajočih se ljudi, ki so delili med seboj svojo srečo in si pripovedovali doživljaja z največjo podrobnostjo.

Tako se je končal boj z zlatom — za zlato srečo in svobodo ...

Epilog.[uredi]

Dolgo v noč so se prijatelji pogovarjali o svojih doživljajih, in končno je Roža opozorila vse, da je treba iti spat. Zdaj je Pavel še-le spoznal, kako je potreben počitka. Ves teden je potoval, malo spal, poleg tega je bil pa še težko ranjen. Rana se mu je sicer dobro celila, vendar je pa še čutil njene posledice.

Prijatelji so se poslovili in odšli domov, obljubivši, da jih mnogokrat obiščejo.

Ko sta O’Brien in Anderson odšla in je tudi Milenica zaspala, je Roža še enkrat prisrčno objela in poljubila svojega moža ... Ponovno sta si zagotavljala brezmejno ljubezen in zvestobo ...

Roža je zdaj imela vse — kar je želelo njeno srce ... in bila je — srečna ... tako srečna ...

Po dolgih letih je bila za njiju zopet noč — polna poezije in svatovske medenosti ...

Življenje je kratko ... in le enkrat živimo ...

Naslednjega dne je pričel Bregar urejevati svoje zadeve. Poravnal je vse Grillove dolgove, za kar so se mu upniki zelo čudili Pavel se je čutil v tem prizadetega, ker je res on zakrivil finančno propast Grillovo. Ostali denar je vložil v akcije raznih podjetij, in si kupil v lepem kraju primerno kmetijo, na katero se je naselil s svojo družino, ter živel v miru.

Nihče jih ni nadlegoval, nikdo ogrožal njih življenja. —

Koliko varnejše in veselejše življenje je na kmetiji kot pa ekstremno bojevanje in stremljenje za uničujočim — bogom ... za — zlatom! ...

Zdaj je še-le uvidel, kolikokrat je bil v smrtni nevarnosti med divjo gonjo za — zlatim prahom ...

Na kmetiji se je kmalu udomačil, ker je bil kmetovalec tudi v stari domovini; Roža pa je bila vas srečna — samo da je imela njega; nič ji ni bilo prenaporno, ne pretežko za izvršiti, — ker jo je poživljala goreča ljubezen do svojega lepega junaškega moža.

Milena se je razvijala v lepo dekle. Oče jo je med drugimi učil tudi slovenskega jezika, mama pa nemško; tako da je znala tri jezike precej dobro, ko so jo poslali v višje šole.

Pozneje se je omožila z nekim profesorjem, s katerim sta imela pet otrok. Svojih otrok ni več učila slovensko ...

Tako umira slovenščina med tujim — mogočnim narodom ...

Pred par leti je umrla Milena v precej visoki starosti. Od prijatelja sem dobil potrebne informacije; to je, spominske zapiske Mileninega očeta, Pavel Bregarja, katere je spisal v prostih urah svojega kmetijskega življenja. Te listine je skrbno hranila Milena po očetovi smrti, zato so se nahajale med njeno zapuščnino. Upravitelj njene zapuščnine je bil toliko prijazen, da mi jih je drage volje izročil. Iz teh zapiskov sem dobil potrebne informacije o Mileninih starših; in ker je bil njen oče slučajno Slovenec, sem se odločil, da stvar spravim skupaj in priobčim javnosti.

Slovenci imamo veliko lepe — in tudi žalostne zgodovine ... v naši novi domovini — Ameriki ... Imam precej gradiva o tem! — Ako bodo ugodne razmere v bodoče, bom še kaj spravil skupaj — po svoji neučeni zmožnosti.

Tako se konča ta povest iz divjega zapada, kjer je imel čast vživati sladkosti in grenkobo — tudi naš rojak, Pavel Bregar.

Stremil je za zlatom in bogastvom; toda spoznal je končno, da le zadovoljstvo in ljubezen dela moža srečnega v življenju, — na pa zlato ...

Za zlatom se steguje preveč rok, gleda preveč oči, hrepeni preveč src v pohlepnosti in nevoščljivosti ...

Zlato je zlobni — bog ... mamon ... v katerem je preveč centralizirana energija človeštva ...

Vse to je izprevidel naš Bregar po svojih bogatih izkušnjah ...!